številka 957/1958 Jezik in slovstvo Letnik HI, številka 5 Ljubljana, 15. februarja 1958 List izhaja od oktobra do maja vsakega 15. v mesecu (osem številk) Izdaja ga Slavistično društvo v Ljubljani Tiska Celjska tiskarna v Celju Uprava je pri Mladinski knjigi v Ljubljani Opremila inž. arh. Jakica Accetto Uredniki dr. Tone Bajec, Slovanski inštitut v Ljubljani (NUK), za jezikoslovni del dr. Lino Legiša, Ljubljana, Vrhovčeva 4, za literamo-zgodovinski del dr. Joža Mahnič, Ljubljana, Novi bloki 16, za metodološki del in odgovorni urednik Rokopise in dopise pošiljajte na naslove posameznih urednikov Naročila in vplačila sprejema založba »Mladinska knjiga« v Ljubljani, Tomšičeva 2, poštni predal 36, telefon 21-593, tekoči račun pri Komunalni banki v Ljubljani štev. 60-KB-1-2-67 Letna naročnina 450 din, polletna 225 din, posamezna številka 60 din; za dijake, ki prejemajo list pri poverjeniku, 360 din; za tujino celoletna naročnina 600 din Vsebina pele številke A. Bajec O slovenski rimi 193 Janez Logar Trdinovo literarno delo v letih 1870—1880 197 Janko Moder Za pravihiejšo slovenščino v srednji šoli 205 Jože Toporišič Oblikoslovna terminologija in njeno jezikovno ozadje 209 Ivan Kolar Literarni sprehod po Ljubljani 213 Ocene in poročila Lino Legiša Prežihov zbornik 219 A. Bajec William Shakespeare, Henrik IV. 222 Joža Mahnič Linhartovo izročilo 224 Zapiski Boris Paternu Problemi sodobne literarne zgodovine 226 France Goršič Vinogorski, gora in gornik 231 Ivan Kolar Odgovor na pripombe Dušana Ludvika 233 J. M. Ob rojstvu našega šolskega filma 234 Slovnišlie in pravopisne drobvzetki v francoščini, ruščini in angleščini). Knjiga bo končno v obilju posredovala nujno potrebno znanje s svojega področja tudi našim slavistom, znanstvenikom in šolnikom, zato jo najtopleje priporočamo. _ Joža Mahnič Zapfsitf PROBLEMI SODOBNE LITERARNE ZGODOVINE Kdorkoli se danes resno ukvarja z raziskovanjem in razlago literature, ne more več mimo dejstva, ki tudi pri nas postaja bolj in bolj osrednja nujnost te vede: da je namreč poleg skrbnega poznavanja historičnega, biografskega ter tekstnega gradiva smotrnemu raziskovalcu neizogibno potreben tudi globlji literamozgodovinski in metodološki koncept. Da mu je potreben osnovni usmerjevalni vidik, ki z ustreznim postopkom to gradivo tudi izbira, ga spravlja v višje smiselne zveze in v čimbolj dognana idejna ter estetska razmerja. Ce je prvo, v glavnem zbirateljsko in zgodovinsko opisno opravilo osnovna nujnost literarne znanosti, pa je drugo njen poglavitni namen. Torej ne gre za dve smeri, temveč le za dve stopnji iste vede. Da sta obe stopnji literarne zgodovine tudi v nekem obveznem zaporedju — tako v razvoju stroke kakor v raziskovalnem postopku — je res, toda ne popolnoma. Vemo, da je n. pr. Levstik vneto zbiral dragoceno gradivo o Prešernu, da pa je Stritar hkrati in mimo napisal še bolj dragoceno študijo o njem, napisal celo s pripombo, da so pravo Prešernovo življenje njegove poezije. Toda kakor bi vsaka višja, ustvarjalna literarna znanost brez zadostnega iZv upoštevanja stvarnih dejstev zašla na tvegana pota, tako je i)otrebno pripom- niti, da še tako vestno in dobronamerno zbiranje in opisovanje podatkov, ki v svojem početju ne bi imelo koncepta, kaj lahko vodi v absiurd. Tisto, kar daje smisel eni kot drugi stopnji dela, je koncept, je teoretični in metodološki fundament. Ta pa seveda nikoli ne more biti samo zadeva kvantitativne teoretične izotorazbe, temveč izhaja iz globlje idejne strukture raziskovalca in samega časa. Tako je lahko razimieti, da se še posebej v zadnjih nekaj letih tudi pri nas, predvsem pri generaciji, ki je začela delati v povojnem čeisu, tako ali drugače opažajo nemima tipanja in prizadevanja, ki naj bi privedla do novih, morda trdnejših, zanesljiveje izdelanih in razsežnejših teoretičnih izhodišč. Cim večja je dinamika časa in čim naglejše je preobračanje vrednot, tem bolj človek teži po jasni, globlje osveščeni opredelitvi. Ce so se ta iskanja doslej pri večini razvijala nekako bolj v negacijo kot v neposredno konstruktivno dejavnost, je to razumljivo in skorajda naravno. Treba je najprej spoznati, kaj je narobe, da se človek prebije do tistega, kar je prav. Stvari so menda splošno znane, pa tudi povedane niso prvič. Ponovil sem jih samo zato, da utemeljim glavni namen pričujočega sestavka: namreč poročila o delu, ki se iz podobnih izhodišč in teženj loteva kritičnega pretresa glavnih literamozgodovinskih in metodoloških prizadevanj, ki so v povojnih letih zajela velik del Evrope in deloma tudi Amerike. Pripomniti je treba, da obravnavano delo ni v vseh pogledih zgledno; avtorjev koncept je n. pr. precej eklektičen in idejno nekoliko neizrazit. Vendar se mi zdi informacija o njem koristna iz več razlogov. Prvič zato, ker nam daje sorazmerno nazoren pregled, kaj se je v zadnjem času dogajalo v literarni zgodovini po svetu, ki nam ni bil posebno dostopen. Drugič pa zato, ker načenja množico stvarnih metodoloških problemov, s katerimi se mora soočiti tudi naša znanost. Delo ima naslov Strömungen und Strebungen der modernen Literaturwissenschaft, napisal ga je Erik Lunding, docent aarhuške imiverze, izšlo je v zbirki njenih publikacij Acta Jutlandica v Köbenhavnu 1952. Informacijo, tu in tam kritično, bom skušal problemsko strniti in se omejiti na bistveno. Eksistenčna problematika literarne vede. V nekem predavanju v Amsterdamu je Emil Staiger takole označil paradoksalno situacijo literarne vede: »Z literarno znanostjo je čudna reč. Kdor se z njo ukvarja, zgreši ali znanost ali literaturo.« Lunding skuša najti pot, ki naj bi združevala in rešila oboje. Prizadeva si najti tak način proučevanja literature, ki bi ustrezal njeni posebni neiravi, namreč njeni prepletenosti racionalnega in iracionalnega, razložljivega in nedostopnega. Zato najprej odločno zavrača vse take smeri, ki ne upoštevajo te njene narave. Najprej gre za nevarnost nesmotrnega intelektualnega razkroja umetniške resničnosti umetnine. To se najčešče dogaja na dva načina. V deželah, kjer je pozitivizem še močno živ, so zlasti znani tiste vrste »atentati na umetniško resničnost«, ki jo razkroje na posamezne izolirane elemente in te nato projicirajo v stvarno resničnost. Po opravljenem delu ostanejo le še komentirane ruševine nekdanjega umetniškega dela. Drugi, tudi precej pogosten postopek, ki ne ustreza naravi predmeta, je tako imenovano prozaično parafra-ziranje umetnine. Medtem ko miselna vsebina pri takem opravilu lahko ostane še nepoškodovana, se izgube n. pr. pri liriki prav njene prvinske vrednote. V iracionalno usmerjenih časih je nevarnost intelektualiziranega razpuščanja poezije manjša. V dobi impresionizma so z močnim vživljanjem v dela in s slikovitim, prefinjenim slogom skrbeli za to, da so umetnino rešili, kolikor seveda ni šlo za premočno subjektiviziranje. Umetniško nadarjeni Friedrich Gundolf je mojstrsko prikazal velika dela nranške poezije. Toda vsa ta »posredovalna umetnost«, bogata duhovitih in asociativno iznajdljivih prikazov, ni mogla in ne more zadoščati znanosti. Iracionalni posegi so potrebni, toda biti morajo zelo previdni in so samo do neke mere lahko znanstveno odgovorni. Izhodišče Lundingovega literarno znanstvenega nazora je torej mnenje, da je bistvena posebnost literarne iraietnine prepletanje njenih racionalnih in Iracionalnih prvin in da je zato tudi v literarni znanosti nujen sintetičen 227 postopek, ki naj bi prodrl v obe sferi, a' vendarle ostal na trdnem področju znanosti. Samo tam, kjer se tipalke prefinjenega občutka družijo z ostrino urejenega pojmovnega mišljenja, lahko pride do globljih spoznanj. Dodaja še misel o mejah znanstvenega spoznanja poezije. Sprejema staro in znano načelo, da učinek n. pr. pesnitve ni samo v tem, da nekaj pove, temveč cesto tudi v tistem, kar samo nakazuje ali sploh zamolči. Domišljija bralca je mnogokrat dejavna prav zato, ker so konture zabrisane. Toda čeprav so zadnje globine pesniške umetnine nekako nedostopne, vendar izpopolnjena in bogata metoda omogoča vedno globlji prodor proti vsebinskemu ter oblikovnemu dnu poezije. Tudi kar zadeva obliko, so namreč zelo bistvene plasti racionalno dojemljive in izkustveno dostopne. Avtor zaupa v uspeh fenomenološko analitične metode. Ta dokaj splošna izhodišča so v kasnejših poglavjih bolj opredeljena. Tradicija in revolucija v literarni znanosti. Lunding se dodobra zaveda, kako močno prispeva metodološka osveščenost k temu, da se pokažejo novi, še nesluteni problemi. Zelo nazorno poteka proces takega osveščanja v nemški literarni zgodovini zadnjih petdeset let, seveda z zastojem v obdobju nacističnega režima, ki je zavrl znanstvena prizadevanja in jih skušal preusmeriti v propagando. Ob prelomu stoletja so se raziskovalci nemške književnosti še tako rekoč v celoti posvečali neutrudnemu in kar občudovanja vrednemu nabiranju gradiva. Kot marljivi rudarji so spravljali iz rovov preteklosti na dan vedno več in več podatkov (»tatsachenfreudige Generation«). Za takratno generacijo je bilo kopičenje gradiva že samo po sebi zadostno opravičilo početja. Vprašanja o smislu zbiranja, o posebni naravi besedne umetnosti, o globljih idejnih odnosih reči jih niso motila ne vznemirjala. Pač pa so v naslednjih desetletjih prišle spremembe, ki so popolnoma preoblikovale miselnost in izraz nemške Hterarne znanosti. Postala je pravo bojišče teoretičnih razpravljanj. Tako je razvojna krivulja vede vztrajno rasla: od teoretično brezskrbnega spoznavnega optimizma v začetku stoletja pa do globokih spoznanj, a hkrati hudih kriz in zablod, sredi katerih tiči danes. S posebno pozornostjo se avtorjev pogled zaobrne tudi v skandinavske dežele. Tam ugotavlja zanimivo razliko med stanjem lingvistike in literarne zgodovine. Medtem ko je jezikoslovje napravilo tolikšen razvoj, da skorajda izgublja stik s tradicijo, so se v literarni znanosti pokazali komajda zaznavni nastavki k problemski razjasnitvi njenih teoretičnih osnov. Ohlapnost v siste-matiki obravnave, pomanjkanje trdnih metodoloških prijemov, porušenje meja med znanostjo in esejistiko, vse to označuje tamkajšnje stanje, stanje, ki se mu pravi: pomanjkanje teoretičnega fundamenta, brez katerega znanost shira. Se posebej usodni pa se mu na Skandinavskem zde nekateri poskusi, ki si prizadevajo to znanstveno disciplino obdržati na zastarelih nacionalnih tradicijah in se tako odtegniti dolžnosti neizogibnega razmaha v internacionalno smer, odtegniti splošnemu evropskemu pogovoru o poteh in ciljih literarne zgodovine. Take samovšečne težnje so posebno očitne na področju stilnih raziskav. Zato mora metodologija razširiti svojo orientacijo na čimveč literatur in literarnih ved. Nova spoznanja so precej odvisna od izdelanosti in pre-finjenosti metodičnih sredstev. Zahteva po trdnem teoretičnem fundamentu, odprava narodnostne zaprtosti in nenehni stik z mednarodnimi prizadevanji v areni metodoloških iskanj — so osnove Lundingove postavke, ki se temperamentno ponavljajo skozi vso knjigo. Napotek, ki ne bi bil čisto odveč tudi znatnemu delu slovenske literarne zgodovine. Čeprav nas lahko optimistično pomirja pomembno dejstvo, da je posebno v najnovejšem obdobju našim vodilnim znanstvenikom s teoretičnim poukom na univerzi in s publikacijsko ter predavateljsko dejavnostjo v tujini uspelo slovensko literarnozgodovinsiko problematiko vključiti tudi v zahodnoevropski znanstveni svet. Pregraje in meje. Sproščenemu mednarodnemu sodelovanju je napoti cela vrsta ovir. Na Švedskem n. pr. tuje literature nimajo niti ene stolice (?). Pozitivi-228 stična tradicija docela drži svoje pozicije. Teoretični in metodološki pro- blemi raziskovalce le malo vznemirjajo. Na Norveškem je organizacija humanističnih ved ugodnejša, prelom s pozitivizmom opravljen, literarna zgodovina se je osvobodila naravoslovnega mišljenja. Toda vse, kar nastopa pod imenom »sintetična metoda«, ni vredno posnemanja. Gre za drug ekstrem, ki ga Lunding odločno zavrača. Prevladuje namreč crocejanska novoideali-stična smer, ki umetnika in njegovo delo docela trga iz časa in prostora ter zagovarja popolno avtonomnost poezije. Z objektivno literarno znanostjo ta protizgodovinski, individualistični duhovni aristokratizem ni združljiv. Avtor se pridružuje Sigmundu Skardu, ki se nagiblje k združitvi anglosaške, zgodovinski stvarnosti zveste smeri in herderjanske idejne sinteze. Holandska literarna zgodovina je našla neko harmonično zlitje v upoštevanju snovi in idejne abstrakcije. Ugodno učinkuje tudi dejstvo, da so holandski raziskovalci mojstri v umetnosti pojmovnih formulacij, ne da bi pri tem — kot pogosto Nemci — zašli v zmedo metafizičnih abstrakcij. V Avstriji, kjer mnogi učenjaki, ko1: meni avtor, nimajo ušes za nova gesla, je konservativnost precej močna. Njihovo delo raste, čeprav na različnih stopnjah, iz pozitivistične dediščine. Tem znanstvenikom so življenjepisna dejstva odločno najvažnejša. Moči za idejno polne sinteze pri njih zaman iščemo. Posebno močan poudarek daje Lunding kritičnemu soočenju francoske in nemške znanosti. Medtem ko se je v Franciji primerjalna literarna veda utrdila že v dobi pozitivizma in ji je vse do danes — kljub hudim duhovnim pretresom dvajsetega stoletja — uspelo brez bistvenih sprememb nadaljevati nekoč formulirano metodo, je usoda te smeri v Nemčiji docela drugačna. Saj je bil še Max Koch, ob prelomu stoletja vodilni nemški komparativist, izrazit nacionalist. Toda kot Nemci niso mogli najti pravega stika s komparativno metodo, tako tudi Francozi nikakor niso mogli najti poti do tistih pridobitev, ki jih je v dvajsetem stoletju ustvarila nemška »idejna« zgodovina, tako imenovana Geistesgeschichte s svojo izrazito duhovno dinamiko in sintetičnostjo. Zato francoska »litterature comparée» in nemška »geistesgeschichtliche Forschung« še vedno živita druga mimo druge. Tako med obema, skoraj istočasno osno-vanima revijama. Revue de littérature comparée in pa Deutsche Vierteljahrschrift für Literaturwissenschaft und Geistesgeschichte zija globok prepad. Lunding se zavzema za zbližanje obeh smeri, za srečanje brez predsodkov in za plodno sintezo. Kot je prišlo do srečanja nemške in anglosaške vede, tako upa, da bo nekoč prišlo tudi do tega sožitja, do simbioze racionalnega in iracionalnega, induktivnega in deduktivnega, psihološkega ter filozofskega. Možnosti posredovanja in zlitja se posebno ugodno oblikujejo v manjših deželah, kot kaže primer Holandije. Znani zuriški profesor in teoretik Max Wehrli je v svojem poročilu Allgemeine Literaturwissenschaft (1951) ostro obsodil tisti del nemških lite-rarnoteoretičnih prizadevanj, ki so služila rasizmu. V Lundingu je našel odločnega zaveznika. Vendarle je Wehrli ugotovil, da je nemška germanistika (in poleg nje švicarska) kljub premoru ostala področje, kjer so razpravljanja o temeljnih vprašanjih literarne vede najbolj živa. Čeprav, kot bomo videli kasneje, tudi Lunding posveča največ pozornosti nemškemu prostoru, vendarle švicarskega avtorja nekoliko popravlja. Ugotavlja namreč, da so se teoretična prizadevanja v zadnjem času znatno razširila tudi po drugih delih Evrope in segla prav tako v ameriško znanost. Zato vodilna vloga nemške vede na tem področju ni več tako neizpodbitna. Se več. Nenemška dela imajo prednost v tem, da v njih ni tistega abstraktnega zagona v metafizično in da so tudi izrazno mnogo stvarnejša, skratka, da so bliže harmoničnemu zlitju ideje in izkustva, abstraktnega in konkretnega. Proces mednarodne izmenjave dragocenih pridobitev splošne literarne vede je v začetnem obdobju. Težnje pc absolutizaciji nacionalnih navad v načinu raziskovanja in izražanja so še tako močne, da sodelovanja na tem področju še zdaleč ne moremo primerjati s stanjem v drugih znanostih. Babilonsko zmedo metod in terminologij bi bilo treba spremeniti v jezik medsebojnega razumevanja. Lunding priporoča ustanovitev posebnega mednarodnega glasila za splošna \'prašanja literarne vede. Nadaljevalo naj bi skromne začetke nekdanje, na Madžarskem od leta 1938 izhajajoče revije Hehcon. 229 Lundingova teza o mednarodnem zbližanju in izmenjavi metodoloških dognanj je nedvomno izven debate. Mislim, da avtor ne izključuje dejstva, da bodo literarne zgodovine kljub zbližanju ohranile nujen in navsezadnje potreben del zvimosti, ki izhaja iz socialnih. Mejnih in psiholoških posebnosti njihovega predmeta. Saj celo tak teoretik, kot je Emili Staiger, v svoji poetiki priznava, da so njegova spoznanja zgrajena na nemški in antični literaturi in zato morda ne bodo docela ustrezala drugim književnostim.> Gotovo pa je znatna pomanjkljivost oziroma nedoslednost Lundingovih izvajanj to, da nikjer , ne upošteva znanstvenih prizadevanj slavističnega oziroma sploh vzhodnoevropskega sveta. Treba bi bilo načeti vprašanje trajnega sodelovanja germanistike, romanistike in slavistike. Pota in zmote moderne nemške literarne znanosti. Kljub temu da Lunding v svojem sintetičnem iskanju teoretičnih osnov skuša upoštevati čim širši krog zahodnoevropskih in ameriških prizadevanj, je težišče njegovih, razpravljanj vendarle usmerjeno na nemška tla, kjer se problemi menda res kažejo v najbolj ekstremnih oblikah. Njegov odnos do stvari je izredno kritičen, do nekdanjih nacističnih fenomenov pa naravnost bojevit. Najmočnejši razcvet je nemška literarna veda doživljala med leti 192S do 1933, in sicer še pod sunki ekspresionističnega Sturm und Dranga. Kdor bi se hotel poučiti o metodah in smereh, bo našel kopico del, med katerimi obrača naš avtor največ pozornosti dvema knjigama: Oskar Benda, Der gegenwärtige Stand der deutschen Literaturwissenschaft (1928); Franz Schulz, Das Schicksal der deutschen Literaturgeschichte (1929). V obdobju nacističnega režima sledi upad in v veliki, čeprav ne popolni fheri podreditev uradnim ideološkim zahtevam. Pomembnejše je delo Juliusa Petersena, Die Wissenschaft von der Dichtung (1939). Petersen ni zavrgel dediščine prejšnjih raziskovalcev, temveč je skrbno kategoriziral vse poglede, teze in teorije. Pač pa moti izrazito mehaničen postopek. Po drugi svetovni vojni je tovrstno raziskovanje nekako odpovedalo. Sintetične obravnave teorij, ki bi zajele celotni razvoj od Schererja dalje, ni. Nastajajo predvsem posamezne, tezno pri-. ostrene razprave. Lunding pogreša pravega odnosa do preteklosti sploh. Kljub močnejšemu kritičnemu samoosveščanju, ki je nastopilo po letu 1945, so namreč na Nemškem še vedno znanstveniki, ki skušajo dvoriti faustovsko individualističnemu zagonu v neznano. Za seboj podirajo vse mostove, ne da bi pomislili, kako dragocena dediščina gre lahko po zlu. Lundingovo stališče je drugačno: literarna znanost naj bi našla stik; s pozitivno predvojno tradicijo. Naslonila naj bi se na tradicijo idejne literarne zgodovine (Geistesgeschichte), in sicer na njeno poznejše obdobje, ki ni vezano na svetovnonazorsko idealistični koncept, temveč je »poduhovljeno realistično«. Tako, ki pri obravnavi pojavov išče od stvarnega k idejnemu. Avtorjev svetovnonazorski indiferentizem in eklekticizem učinkuje na nas nekoliko medlo. Vendarle je treba priznati, da je njegova odločno realistična kritika, s katero se zatem loti podrobnega pregleda najnovejših metod, pozitivna in tudi za nas' poučna. Ob čisto stvarnih primerih iz nemške literature »znanosti« najprej obračuna s celo vrsto negativnih skrajnosti. Ne bo odveč, če nekatere naštejemo. Odločno zavrača enostransko patološko psihološko obravnanje literarnih ustvarjalcev. Za neznanstveno označuje tudi tako idejno ali stilistično interpretacijo del, ki temelji na zgolj čustvenih vtisih, ki je samo impresivno, razpoloženjsko odsevan je vsebine in nič več. Razlaga duhovne vsebine mora biti pojmovno izostrena, razlaga sloga vedno podprta s stvarno, podrobno jezikovno analizo. Po drugi strani pa v literarno zgodovino vdirajo tudi izven-znanstvena merila druge vrste: idejna nasilja različnih meščanskih, predvsem klerikalnih teženj, ki z ideološkim oznanjevanjem skušajo »prirejati« in si podrejati zgodovinsko stvarnost. Končno tudi kakršnokoli čaščenje ni združljivo s »sveto treznostjo znanosti, ki je brez predsodkov«. Nemirno iskanje, vročično tipanje po novih, odrešujočih teorijah in nervozna naglica, ki so splošen pojav časa, vse to je privedlo do prikazni, ki tudi pri nas niso čisto neznane. Najbolj otipljiva je zmeda pojmov in površna raba izrazov. Potrebno bi bilo, da duhovne procese preteklosti danes dojamemo 230 in formuliramo izraziteje ter ostreje kot prej. Besedni pomen vsakega pojma. ki ga uporabljamo, bi moral vzdržati tudi najstrožjo jezikovno in zgodovinsko analizo. Filološka kritika ima vso pravico, da neusmiljeno raztrga vsako lahkotno ali ijovršno miselno prejo. Druga in huda slabost je površnost pri poznavanju in obdelavi gradiva. Tretja je nedoslednost, nasprotje med teorijo in prakso, načeli in izvedbo. (Konec prihodnjič.) ^""^ VINOGORSKI, GORA IN GORNIK Prava uganka je, kako je prišel zgodovinar slovenskega ljudskega prava Metod Dolenc do tega, da je baje Fran Levstik avtor prilastka vinogorski. Levstik je le nemškega zgodovinarja Petra Radiosa poučil, da nemški Berg-rechtsbiichel (Gorske bukve) ni rudarski, temveč vinogradski zakon. S pozivom na Levstikov Nauk slovenskim županom je tudi Pleteršnik' registriral termin vinogradski zakon v pomenu die Weingartenordnung. Dolenc pač ni bral Levstikove razlage. Toda tudi pri V. Oblaku, na čigar' študijo Starejši slovenski teksti (LMS 1889, 179) se pisatelj izrecno sklicuje, ni nikjer pridevnika vinogorski, marveč le pridevnik vinogradski. Ne le Oblak in Levstik, ampak tudi zgodovinar I. Vrhovec, ki je prvi pisal o gorstkem pravu (Gorski zakon in gorske pravde, IMK 1897, 37 si.), in vobče vsi starejši pisatelji so pridevnik vinogradski istovetili s pridevnikom gorski, ker jim še ni bila jasna razlika, k! vlada v gorski organizaciji med pojmoma vinograd in gora. Šele ko so se pisatelji zavedeU, da je treba rečena dva termina razločevati, je prišlo do tega, da se pridevnik vinogradski rabi zdaj pretežno v področju agrarne tehnike, pridevnik, gorski pa v pravnem izrazoslovju. Za razliko od primorskih vinogradov, ki so s svojimi ravninskimi legami predmet individualnega lastništva, se je gorsko vinogradstvo vzhodnega in južnega dela slovenskega ozemlja razprostiralo po gorah (vrheh), se pravi po goratih prostorih, ki so bili terensko, včasih celo kar zenaljepisno ločeni od ostale, kmetijstvu namenjene zemlje gospoščin in strnjeni v posebne, dobro organizirane gospodarsko-družbene skupnosti. V slovenskih virih gorskega prava se imenuje tako združenje vseskozi gorščina in šele od 17. stoletja dalje se mimo te glavne označbe pojavlja tudi ime sogorščina. Gora (vrh) je redno obsegala eno, izjemoma pa tudi več gorščin, ki so za njih upravo veljali gorski pravni običaji, subsidiamo pa določbe Gorskih bukev iz leta l.'i43 (gorski členi). Gora je bila zaradi svoje zapletene organizacijske zasnove izločena iz neposredne gospoščinske vlade in prepuščena skupnosti podložnih vinogradnikov, da so se ti sami, seveda pod nadzorstvom gosposke, ukvarjali z vsemi skupnimi zadevami, ki so se nanašale na goro. Gora je obstajala iz gornih delcev. Delec se je imenoval kratko vinograd ali nograd, čeprav je obsegal tudi gorne koloseke, travnike in njive, kolikor so te parcele pripadale vinogradu kot njega pritikline. S trto zasajena tla vinograda so se razprostirala od vzglavja, kjer je po slemenu držala skozi goro glavna vozna pot, dol do vznožja v obhki rebraste, čedalje širše plase, ki je ob obeh straneh mejila na sosedske vinograde. Podložni kmet je bil užitni lastnik vinograda, gorski gospod pa vrhovni lastnik cele gore. Iz osnovne besede gora izhajata pridevnika gorski in goren. Prvemu pripisujemo splošen značaj (n. pr. gorsko pravo, gorski gospod, gorska pravda), drugi pa se zmerom nanaša na posamezno, največkrat konkretno označeno goro (gorni pravilnik, gomi vpisnik, gorni župan, dalje goma [davščina], gornica, gomo ipd.). Nekateri slovenski teksti poznajo še pridevnika sogorski in sogoren, le da razlikovanje ni čisto dosledno izvedeno. Prilastkov, da se z njimi izrazi gorska lastnost, je bilo torej nič koliko. Kljub temu je Metod Dolenc v svojih spisih čedalje raje uporabljal novinko vinogorski, ki jo je napravil na podlagi hrvaške soznačnice za vinograd vino-gora. Nova beseda se mu je menda zato zdela imenitna, ker jo je uporabljal kot pendant svojemu enako priljubljenemu pridevniku vinodolski (Vinodolski zakon!). Zaradi dozdevnega Levstikovega avtorstva se je nepotrebni neolo-gizem hitro prijel in v pravnem izrazoslovju tako udomačil, da bo zdaj zdaj vdrl v leposlovje. Kult, ki se posveča tej novinki, je neverjetno velik. Najvažnejše zloženke so vinogorsko pravo, vinogorski zakon — to so\ Gorske ?31 bukve, vinogorski zbor — to je gorska pravda, vinogorska občina in vinogorsko občestvo — to je gorščina, vinogorska institucija — to je gorska ureditev, vinogorski okoliš, vinogorska zemlja, vinogorske gorice in celó vinogorske gorice, ki spadajo pod gorsko palico —• vse sami izrazi, ki naj bi zamenjali — goro! Značilno je, kako je Dolenc zametal edino pravilni strokovni izraz gora, ne da bi bil zanj imel kako dobro nadomestilo. Analitičen pregled doslej objavljenih slovenskih virov gorskega prava od 16. do 19. stoletja je pokazal: 1. da se gorska organizacijska osnova nižjega reda stalno imenuje le vinograd ali nograd — in da stoji tema izrazoma ob strani vzhodnoštajerska (pomurska) soznačnica gorice, medtem ko izrazov gorica in vinska gorica ni zaslediti v nobeni slovenski priredbi gorskih členov; 2. da je gorski organizacijski osnovi višjega reda imé gora, ki ji stoji ob strani izraz vrh, ta pa je v tako imenovani Prekmurski priredbi gorskih členov, izdani za Nedeljski vrh, spodrinil goro kar do kraja; 3. da se ponavlja v starejših tekstih mimo termina gora kot nje soznačnica besede gorščina, ki je prvotno pomenjala družbeno ureditev gore, pa je privzela po metonimiji še pomen stvarne organizacijske osnove višjega reda, kakor je narobe tudi termin goro postal soznačen terminu gorščina, skratka, obe besedi sta se rabili v starih virih izmenoma v obeh pomenih, kolikor pa se v njih raba besede gora množi na škodo besede gorščina, gre za važno^ okoliščino! in eno gla\Tiih sodil za določanje starosti slovenskih tekstov. Prvotni pomen termina gornik je vinogradnik, der Weinbauer, vinitor. V tem še zdaj veljavnem pomenu je ta termin evidentiran v večini slovenskih slovarjev. Viri gorskega prava še ne poznajo besede vinogradnik, pač pa besedo vinogradar, ki jo s pozivom na Andreja Reclja navaja Pleteršnik. Toda vino-gradar ne pomeni podložnega nagornika ali perkholda (Berghold, v kasnejši dobi tudi perkgnoss = Berggenosse), marveč svobodnega zakupnika vinograda, v nemških virih imenovanega paumann (Baumann). Teksti slovenskih priredb gorskih členov hranijo dokaze, da se je podložni užitni lastnik gomega delca prvotno imenoval gornik in da je ime sogornik stopilo na njegovo mesto šele med 12. in 14. stoletjem. V tekstih do zdaj objavljenih desetih priredb gorskih členov je v celoti osem mest, ki jih moremo imeti za spomine na staro dobo, ko naziv sogornik v pomenu perfchold še ni bil recipiran. Na vseh osmih mestih se bere naziv v množini: gorniki, da bi se s tem preprečila zamenjava s terminom gornik, ker je bil ta ob tem času že ustaljen naziv od sogornikov izvoljenega in od gorskega gospoda potrjenega upravnilca gorščine, ki se je po nemško imenoval perkmajster (Bergmeister). V Beli krajini so rekali temu obojestranskemu zaupniku goršek, v Prekmurju pa hedžmešter (hegy mester). Oblika gorniki pa ni le spomin na prvotno ime podložnega nagornika, temveč tudi važen dokaz metonimije, ko je dotedanje perkholdovo ime po njej postalo ime tistim dvanajstim izvoljenim možem, ki so upravljali gorščino kot nekakšni gorniki v ožjem smislu, lahko bi se reklo kot izvoljen gorski odbor. Shema gorščine stare oblike — zanjo predlagamo ime pragorščina — je: gorslti gospod > gorniki (gorski odbor) > gorščina (plenum sogornikov). Shema gorščine mlajše oblike ali sogorščine pa je: gorski gospod > gornik ali goršek (perkmajster) > plenum gorske pravde, ki mu mimo sogornikov pripadajo zdaj tudi mejaši, se pravi tisti svobodniki, ki so imeli po grajskem pravu od gospoščine v zakupu kos »meje« (še nekoloniziranega dela gore ob meji gospoščine) in se obvezali, da bodo tamkaj zrigolali vinograd in gorskemu gospodu od njega dajali gomo. Sodeč po predajni pogodbi z dne 11. nov. 1413, ki je v tako imenovanem Pleterskem kartularju, je potekel prehod od pra-gorščine k sogorščini še pred krajem 14. stoletja. Za prehod je značilno prav dejstvo, da se je poslov gorskega odbora v gorščini polastil gornik posameznik. Izrazoslovni razvoj gornik (perkhold) > gorniki mn. (gorski odbor) > gornik ali goršek (perkmajster) je bil s tem končan. Brez vmesnega člena gomiki se preobražaj gornika iz perkholda v perkmajstra sploh ne da objasniti. Gornika perkmajstra je označil Pleteršnik, za njim pa SP za »graščinskega zaupnika za vinograde«. Čeprav gorniška služba ni bila dedna, se je marsikatere hiše na Dolenjskem prijelo ime »pri Gorniku«, ponekod pa je postalo ime Gomili celo lastno ime, ker je hiša skozi stoletja stalno dajala gomike 232 domači gorščini. Beseda gora ima tudi še poseben pomen gozda. Isti pomen ima tudi pri Srbih in Hrvatih (prim. Plet. I 232: v goro >iti po drva, in Vukov rječnik 1898, 98 in 521: mons silvanus, saltus, silva). Posebnega pom.ena planina pa besedi gora ni moč pripisati, ne če bi šlo za pašo, nikar pa, če bi šlo za predmet turizma. Zato se ni obneslo gibanje, katero so sprožili nekateri naši turistični publicisti, da naj se ime gornik potrdi za soznačnico besedam pla-ninar, hritaolazec, gorski turist. SP tega predloga ni usvojil in je storil prav, da ga ni, ker moramo ostati pri tem, da pomeni ime gornik: 1. vinogradnika vobče, 2. podložnega nagornika starejše dobe, ko še ni bil zanj sprejet naziv sogornik, 3. gorskega odbornika v pragorščini in 4. upravnika sogorščine, ki je bUa nanj prešla izvršilna oblast v gori od starega gorskega odbora. Brezimni slovenski perkhold je pod očitnim vplivom nemškega termina perkgnos (Berggenoese) še v dobi pragorščine dobil ime sogornik, to ime pa je postalo osnova mlajšemu strokovnemu izrazoslovju: sogorščina ter sogorski in sogoren. France Goršič ODGOVOR NA PRIPOMBE DUŠANA LUDVIKA V tretji številki naše revije (str. 139—-140) piše Dušan Ludvik, da »mora opozoriti na nekaj bistvenih napak, ki so se piscu (= meni) pripetile pri podatkih o stanovskem gledališču v Ljubljani«. Ta namera bi bila v redu, ker je kritik v tej stvari dobro podkovan, kar je dokazal z doktorsko disertacijo o nemških gledaliških predstavah v Ljubljani. Toda spreminjati stvari v napake, zato da jih lahko popravlja, ni koristno delo. Ni važno, če je kritik prezrl mojo pripombo v uvodu »Sprehoda« v lanskem, letniku (JiS II, 294), da »ta spis ni razprava, ki bi potrebovala dokumentarnega utemeljevanja za posamezne probleme, marveč je le izbor dognanih dejstev«. Kajti umevno je, da mora biti tudi takšno podajanje brez napak, gotovo pa sme biti brez analitičnih operacij in brez podrobnih podatkov v vrsti neštetih dogodkov, če hoče biti pregledno informativno. 1. Kritik ni zadovoljen s podatkom, da je imelo stanovsko gledališče prostora za 850 ljudi, in dostavlja, da se je notranji prostor »s prezidavo, dozidavo, pregrupiranjem sedežev in lož precej spreminjal«, ter navaja za leto 1837 prostora za 650 ljudi, leta 1846 pa za »okrog 850 (!) obiskovalcev« ter pristavlja še domnevo: »po prezidavi okrog 1848 pa naj bi bilo v njem prostora celo za 1000 oseb«. —¦ Ali je to »bistvena napaka«, da sem izpustil podrobne podatke o prezidavanju? 2. Da je imelo to gledališče že v začetku kar tri vrste lož in ne samo dve, moram za zdaj verjeti na dobro ime kritikovo. 3. Ali je lapsus pennae ali je kaj hujšega Ludvikova trditev v tej zvezi: »Redne predstave nemških igralcev se niso pričele šele v sezoni 1790/1791, temveč vsaj že v drugi polovici 17. stoletja.« — Zakaj hoče kritik tu vsiliti napako, ko je nesporno jasno iz vsega iionteksta, da govorim tu samo o predstavah v stanovskem gledališču, ki je bilo pa sezidano šele leta 1765? Torej tu ni moglo biti predstav že eno stoletje poprej! Razen tega je prav o predstavah nemških igralcev v Ljubljani tudi v 17. stoletju že povedano v prvih poglavjih mojega »Sprehoda« v lanskem letniku naše revije, in sicer ob obiskih tistih stavb in prostorov, kjer so take predstave res bile, tako v dvorani prejšnjega magistrata (izpred leta 1718) ter v »Deželni hiši« in v Auerspergovi »knežji palači« na prostoru današnje NUK (glej JiS II, 303 ss). 4. Cemu iskati napako v trditvi: »V letu 1792 so uprizarjali že Shakespearovega Kralja Leara, Hamleta, Macbetha ...« (ter Schillerja, Lessinga . ..)? Ves čas je vendar govor samo o predstavah v stanovskem gledališču in nič o »šele v letu 1792«. Gotovo je bralcu sine ira et studio jasno, da nudi navedeni podatek samo nekaj važnejših primerov z bogatejšega repertoarja iz leta 1792. Trditev, da so se začele tedaj »redne predstave nemških poklicnih igralcev«, pomeni, da poslej ni bilo več vmes daljših »mrtvih« sezon, kakor se je to poprej pogosto dogajalo. Primeri repertoarja so navedeni samo za ilustracijo vsebinske podobe tedanjega gledališča, da si ne ogledujemo ali ne kličemo v spomin le golih zidov. 233 Za zgodovinarja je nedvomno seveda tudi to važno, kar je samo »verjetno« ali kar »je skoraj gotovo« ali kar »moramo suponirati«, kakor navaja Ludvik nekaj takih primerov v želji, da bi mi dokazal »bistvene napake«, ker takih podatkov ne navajam. Ne navajam jih pa, ker spadajo v specialno študijo in niso nujno potrebni informativnemu članku, ki mu ni namen reševati probleme domnev. 5. Da med francosko okupacijo v Ljubljani ni bilo nemških predstav, povzemam po P. Radicsu in to se smiselno ujema z Ludvikovo ugotovitvijo: »Praktično je Ljubljana med francosko okupacijo ostala skoraj štiri leta brez nemške igralske družine« (str. 140). Ce se pa samo »dajo dol?;azati« tudi kake redne nemške predstave v sezoni 1809/1810 ter prehodne 1811 in po dvoje laških gostovanj 1810 in 1812, je to zopet le snov za specialno študijo. 6. Ludvik ni zadovoljen z mojo stilizacijo, da »so potem (= po francoski okupaciji) zopet uprizarjali nemške in italijanske predstave« ter da »so v kongresnem letu (1821) nastopili n. pr. Italijani s Seviljskim brivcem«. Očitno ga moti besedica »potem«, ker pravi: »Po francoski okupaciji ni bilo mešano nemških in italijanskih predstav, ker so bile vse samo nemške, naslednje laško gostovanje v Ljubljani je bilo šele leta 1821.« —¦ V skopem pregledu stoletja je razmik šestih let pač tako majhen, da nesrečna besedica »potem« ne more zavajati v zmoto, ker jo dopolnjuje v mojem članku natančno ista letnica 1821, kakor jo navaja Ludvik. Torej? 7. Da naj bi bil Gašpar Mašek direktor italijanskih operistov, »bi se dalo sklepati« le nepazljivemu bralcu, res pa je, da ni bil »pravi« direktor, temveč eno sezono le začasni direktor gledališča (!) ali vršilec direktorskih dolžnosti in je to »verjetno« občutil kot »bistveno napako« pri svoji plači. 8. Ludvik nasprotuje moji trditvi: »Čeprav je bilo gledališče last kranjske dežele, torej last slovenskega ljudstva, je nemška nadutost preprečila uprizarjanje slovenskih predstav...« Bodi mu! Fevdalistični in kapitalistični jus tega res ne prenese, ker je povedano v jeziku slovenskega hlapca Jerneja. — Ludvik tudi ni mogel razumeti zveze med nemško nadutostjo in bojem Levstikovega Dramatičnega društva za slovenske predstave ter hoče zopet brez potrebe in nasilno »prestaviti« ta boj še pred leto 1848. Takšne razlage pa res ni treba niti povprečnemu izobražencu. Priznam pa kot »bistveno napako« eno, in sicer tisto, ki je Dušan Ludvik ni omenil, namreč ob zaključku poglavja o stanovskem gledališču sem pozabil opozoriti bralca na Ludvikovo izčrpno disertaoijsko študijo o nemških gledaliških predstavah v Ljubljani do leta 1890. To bi bil moral storiti, kei* te knjige zaradi majhne naklade ni v prodaji in torej ni lahko dostopna. Da, da, »treba je vsako stvar postaviti na pravo mesto«, pa ne bo zamere. Ivan Kolar OB ROJSTVU NAŠEGA ŠOLSKEGA FILMA Ob koncu septembra sem iz goriških Brd dobil drobno belo pismo. Poslal mi ga je mlad tovariš, ki tam z občudovanja vrednim idealizmom orje nehvaležno polje naše prosvete. Prosil me je za mnenje o tem, kako naj se loti scenarija za diafilm o Srečku Kosovelu. Ali naj bo scenarij le stvarni komentar k nizajočim se slikam o življenju in delu umetnika in kot tak vizualno dopolnilo k razlagi v razredu ali pa naj kot bolj ali manj samostojno didaktično sredstvo poseže globlje v notranjo problematiko umetnosti in prikaže glavne vzmeti ustvarjanja? Pismo je vzbudilo v meni zanimanje za tehnični postopek in trenutno stanje našega šolskega filma, zato sem si utrgal nekaj delovnega časa in se napotil proti starinski Trubarjevi, nekdajni Sentpetrski cesti. V bližini mestnega kopališča sem zavil na še tesnejše dvorišče neke gostilne in prav na njegovem koncu našel skromno stavbo laboratorija. V pomenku z ljubeznivimi nameščenci Zavoda za poučni in šolski film sem zvedel, da se bore ne le z majhnimi prostori, ampak tudi s hudimi proračunskimi težavami, vendar si prizadevajo po svojih najboljših močeh, da bi ustrezali svojim nalogam. Zavod dobiva od Unesca v zameno tuje diafilme, ki jim je treba tekst 234 prevesti in prilagoditi našim potrebam, hkrati pa je posredovalnica za znano zagrebško podjetje te vrste Zora film, ki danes nudi že kar bogato zalogo pripomočkov za razne šolske predmete. Glavna naloga Zavoda pa je seveda izdelovati lastne diafilme in diapozitive za slovenske srednje in osnovne šole. V ustanovi je zaposlenih okrog 20 ljudi, došle scenarije ocenjuje poseben svet, v katerem je tudi slavist. V kratkem času, kar Zavod obstaja, so izdelali že 37 diafilmov, največ v barvni, precej pa tudi v črno-beli tehniki, 23 pa jih imajo v delu. Vsi že izdelani filmi po tematiki, ki jo obravnavajo, pripadajo neslavističnim predmetom, največ raznim reaiijam (prirodopisu, zgodovini, zemljepisu, fiziki, športu in narodopisju) ali pa so otroške slikanice s pravljično snovjo za najmlajše. Mnogo bolj boleče je to, da imajo za vse posnete domače filme na zalogi samo originale, medtem ko kopij za razpošiljanje šolam zaradi hudo skrčenih proračunskih sredstev sploh še niso mogli začeti izdelovati. Po vsej Sloveniji je okrog 1000 projektorjev (vmes so seveda tudi skoraj dosluženi aparati), prodiikcija diafilmov pa bi predvidoma znašala 300 do 400 kopij, če bi hotela kriti najnujnejše potrebe naših šol; veljala pa bi takšna kopija v čmo-belem 500 do 1000 din, v barvni tehniki pa 2000 din. Informatorjem sem bil seveda hvaležen za te splošne podatke, predvsem pa so me zanimali scenariji s slovstveno tematiko. Zvedel sem, da že imajo v rokah tri takšne, in sicer o Tavčarju, Zupančiču in Gradniku, medtem ko nekatere druge, o Kosovelu in menda tudi Prešernu in Levstiku, naši slavisti pripravljajo. Na Zavodu so mi tudi izjavili, da si ne žele šolsko šablonskih, zgolj zunanje opisnih scenarijev, ampak takšne, ki bi z iznajdljivim in prikupnim sodobnim prijemom posegli v bistvo določene umetniške osebnosti. Nato so mi postrežljivo vključili aparat in na platno projicirali nekaj odlično uspelih barvnih diapozitivov z motivi jugoslovanskih pokrajin ter vrsto nekoliko slabših iz filma o Tavčarju. Reči moram, da sem z velikim pričakovanjem in napetostjo spremljal posnetke iz srednjeveške Škofje Loke in z idiličnega Visokega, čeprav tehnično niso bili brez napak. Ze sem v duhu videl našega slavista tlačana nekje v Idriji, Kočevju, na Ravnah aU v Soboti, kako v zatemnjenem prostoru pred bleščečimi očmi svojih dijakov praznično razvnet razlaga osrednje postave in temeljna dela naše književnosti z nekoliko bolj sodobnimi ih privlačnimi sredstvi, kakor pa so nam na voljo dandanes. Zato mi lahko verjamete, da sem nemudoma poprosil za vse tri napisane literarne scenarije z razpoložljivim slikovnim gradivom vred, ki 60 mi jih rade volje izročili, da bi jih lahko v zbranem miru doma preštudiral. Vsak začetek je težak. Avtorji prvih literarnih scenarijev so se pravzaprav šele preizkušali v tehniki pisanja takšnih del in pri tem nujno zagrešili tudi napake, ki jih bodo še lahko popravili, dokler filmi niso v prometu. Vsi pa so bolj ali manj pokazali tudi prenekatere vrline: očitno skrbnost pri študiju virov in zbiranju slik, čut za lep in sočen jezik ter organsko razporejanje pojavov, smisel za posredovanje družbenih, pokrajinskih in človeških značilnosti, manj pa sposobnost za sintetično oznako osnovnih silnic v umetnosti določene osebnosti, brez katere si kvalitetnega literarnega scenarija ne morem predstavljati. Avtorica scenarija o Tavčarju je svojo pažnjo osredotočila predvsem na Visoško kroniko, tako da so druga pisateljeva dela ostala obdelana manj plastično; delo pa si je brez potrebe otežila s tem, da je v obravnavo pritegnila tudi likovne spomenike in umetnike iz okolice Škofje Loke, ki niso v ožji zvezii s pisateljem in ga v ničemer ne pojasnjujejo. Njena tovarišica, ki je pripravila scenarij o Zupančiču, govori o njegovem življenju dovolj izčrpno in čustveno zavzeto, nasprotno pa njegovo poezijo označuje nekam suho, medlo in bežno. Osebno menim, da je najbolje uspel scenarij o Gradniku; pisan je spretno, občuteno in nazorno, osvetli nam pesnikovo samosvojo zemljo, rod in življenje, a daje slutiti tudi temeljne motive njegove ustvarjalnosti, ki pa bi jdh kazalo še bolj poudariti in strniti. Slikovno gradivo je najbolj pomanjkljivo in enolično pri Zupančiču, kjer zaporedno nizanje vseh pesniških knjig, po opremi razen Caše zelo konvencio-nalnih, kar utruja. Pri Tavčarju so dragoceni nekateri posnetki, ki ilustrirajo Visoško kroniko, in lepi nekateri drugi, ki posredujejo lepote Poljanske doline. Avtor scenarija o Gradniku pa si bo mogel pri ponazarjanju pesnikovega vročega in mračnega čustvenega sveta uspešno pomagati z Debenjakovimi in Jak-čevimi grafikami. Pri diafilmih mora biti zaradi omejenega obsega scenarija 235 in števila slilc vsaka beseda plastična in vsaka slika zgovorna, obe sredstvi, avditivno in vizualno, se morata dopolnjevati in podpirati. Ne bi pa bilo napak, če bi Zavod za šolski film, vsaj za daljno prihodnost, v svoj delovni načrt postavil tudi gramofonske plošče. Nanje naj ba pravočasno posneli avtentično besedo naših pomembnejših živečih pesnikov in pisateljev, da bi kasneje živa in topla zvenela med mladino, dalje človeško občutene in umetniško dognane recitacije naših najboljših besednih umetnin v izvedbi naših gledaliških prvakov in končno tudi vokalne in instrumentalne kompozicije na izbrane literarne tekste, kadar so jim notranje enakovredne. Tako bi profesor slavist dijakom naše pesnike in pisatelje ter njihov idejni in čustveni svet približal ne le s čmo-belim in barvnim filmom ter s scenaristovo in svojo besedo, ampak tudi z žlahtno recitacijo, kakršne sam verjetno ne zmore, ter z besedni umetnini kongenialno glasbo. Takšna sodobna estetska vzgoja bi sugestivno delovala na mladino, tudi na tisto, ki prisega zgolj na tehniko, šport in jazz. In finančna sredstva, ki bi jih za takšno estetsko vzgojo vložili, bi se naši narodni skupnosti moralno bogato obrestovala. /• if- Slovniške in pravopisne drohiine NEKAJ PLEVELA Enkrat. Več desetletij je bilo treba, da smo se navadili razumeti, da se beseda enkrat uporablja samo pri štetju, ker pomeni, da ugotavljamo kaj samo enkrat, ne večkrat. Ce hočemo povedati, da se je kdaj kaj dogodilo ali da se utegne dogoditi, a dobe dogodka ne ugotavljamo, moramo reči nekoč. Tako je šlo že precej lepo, zdaj pa že spet beremo narobe: »Ko bodo pa enkrat spoznali«, »ko bodo pa enkrat obračunali«. Tu je prav samo »nekoč«, pa še to določilo časa je v tem primeru nepotrebno. Primerno je tudi reči »kdaj«. Določen. Težko smo si dopovedati, da je »gvišno« pravzaprav »gotovo«. Ko pa smo to doumeli, smo začeli spraševati: »Ali poznate (enega) gotovega človeka ...?« Potem se nam je posvetilo, da po tistem enem ne smemo spraševati in da tisti človek tudi gotov ni, temveč da je to neki (ne ve se kateri) človek. Slo je precej v redu, pa si 'je neki novotar izmislU, da je zapisal »nek«. Zdaj že »nek pisec:< (a ni več sam!) uporablja to obliko. Prišli pa smo še dalje: vsak dan beremo, da so »poskusi uspeli do določene meje«, da je »to vezano na določene pogoje«, nikdar pa nam nihče ne pove, kakšna je meja in kakšni so pogoji. Meje in pogoji, vse je namreč nedoločeno; to so same neke meje in neki pogoji, ki niso z ničimer določeni kakor edino morda z bolehno učenostjo novatorjev, ki prinašajo k nam tuje izražanje. Utirati si. V starih časih so si utirali pot v snegu, da so si napravili tir. Potem so prišli do raznih tirov. (Tu omenjam, da je pot v snegu tudi ter, teri.) Danes pa si marsikaj »utira pot«: nova panoga športa, jazz, film, spoznanje, sproščenost, celo o alkoholizmu smo to brali... In o kriminalu! Uveljavljati se. To pomeni: priti do veljave, priboriti si priznanje, pokazati svojo vrednost pred svetom... Vendar, preveč je stvari, ki se pri nas uveljavljajo: uveljavil se je govornik, uveljavlja se sadjereja, uveljavlja se raz,-brzdanost in — slabo vreme! Prek. Brv je položena prek potoka; deček je vrgel kamen prek strehe ... Zato ne gre, da bi kdo dobival pomoč od kolektiva prek sindikata. (Prav: pomoč od kolektiva po sindikatu. Bolje: pomoč kolektiva po sindikatu.) Celo pa ne bi smeli dopuščati, da bi si »delili kurivo prek sekretarja«. Ne spravljajte ga v nevarnost! Potem ko. Svoje dni smo že čisto lepo in po domače pisali: »Ko so se bili sporazumeli in združili, so lepo zmagovali težave.« Tako smo izražali predpre-236 tekli čas. Zdaj pa že nekaj časa beremo »potem ko« brez predpreteklosti, ker se je komu zazdelo, da je to lepo v tujem jeziku, ki ga slabo razume. Piše: »Potem ko je predsednik dal predlog na glasovanje, so našteli glasov...« Tu je »potem« sploh odveč, ker pred glasovanjem ni mogoče šteti glasov. Lepše po slovensko bi pa menda bilo: Ko je predsednik dal glasovati o predlogu, so našteli..., saj predpreteklosti ni treba poudarjati tam, kjer sta (pretekla) dogodka povezana v enoto. Mimo. Zadnji dve leti opažamo, da se predlog mimo močno uporablja (tudi v SP), kakor prej nismo bili vajeni. Prvotno je prislov izražal gibanje aU premikanje v sporedbi z nečim, predlog pa smo tudi uporabljali samo za oznako razmerja v prostoru ali času. Zdaj silimo to besedo, da pomeni tudi razen in pa primerjanje (komparativ). Res je, da je to nekakšen provincializem ali arha-izem, ki ga ne kaže obnoviti in vrivati, ker izraz ni potreben, niti logično dovolj dognan. v. Gaberski V PASTI Med redkimi, preredkimi pravili o lepi slovenščini pravi eno, da si v podredju ne smeta slediti dva oziralna stavka, ki se začenjata 's ki in sta odvisna med seboj; in drugo, da si ne smeta slediti dva odvisnika, ki se začenjata z da. Človeka bi zanimalo, kako da je slovenščina v tem pogledu tako občutljiva. Nekateri drugi jeziki, recimo angleščina, take stavke kar kopičijo drugega vrh drugega ali jim vsaj ni mar, če si sledita dva. Pri nas, ki tako radi pišemo oziralnike, je morda res prav, da je reč prepovedana, vendar bo moralo to imeti pametne meje. Pri prevajanju si včasih človek beli glavo na vse načine, kako bi se ognil drugemu oziralniku, in navadno se mu to posreči, vendar velikokrat pri tem nastane čudno skrotovičen stavek, tako da se sprašuješ, ali ne bi bila dva oziralnika boljša od take spake. Se posebno je hudo, kadar sta v tujem jeziku že dva oziralnika, v slovenščini pa bi moral, ko razvežemo kako sestavljeno nemško besedo ali kaj podobnega, priti še tretji. Pravilo o dveh da se mi zdi manj upravičeno in se ga je tudi teže držati, posebno v odvisnem govoru. »Rekel je, da ga bo vzel s seboj, da ga izročijo biričem« — kako naj to povem drugače? Pisatelj bo lahko zapisal: »... in tam ga bodo izročili« ali kaj podobnega, prevajalec pa se ne sme preveč oddaljiti od prvotnega pornena. In našel bi se še kak zgovornejši primer. Ne zdi se mi niti, da bi to zvenelo tako slabo. Zato bi bilo verjetno pametno, da teh dveh pravil ne ženemo predaleč, vsaj drugega ne. Sicer se bo pišoči večkrat počutil v pasti, kakršno sem videl nekoč v švicarskem Ustu V karikaturi na račun prometa v Ziirichu: avto se je pripeljal po ozki ulici do konca, pred njim so znamenja, da mu je prepovedana vožnja naprej, na levo in na desno, za njim še tabla, da se po tej ulici ne sme voziti zadenjski. Preveč prepovedi menda tudi ne bo koristilo... j. a. Opomba uredništva. Obravnavana primera nista slovniško pravilo, marveč navodilo za lep slog. Uporabljati ga je s pametjo, saj ima v mislih samo neznosno kopičenje oziralnikov in veznikov. a. b. IZRAŽAJMO SE Z GLAGOLOM Čeprav naša revija rada poudarja, naj se naš knjižni jezik nasloni na ljudski govor, vendar dan na dan pozabljamo na to načelo. Med številnimi drugimi napakami, ki nastajajo v naši pisani besedi, ker smo na omenjeno načelo pozabili, je predvsem ta, da se po tujem zgledu izražamo s samostalniki, dasi je to povsem proti duhu vseh slovanskih jezikov, torej tudi proti duhu slovenskega jezika. Moč slovanskih jezikov je namreč v glagolu in prislovu, ne pa v samostalniku. Vzrok takim in podobnim napakam tiči v tem, ker smo začeli dobesedno prevajati zlasti nemške rečenice, ki so povezane z glagoli werden, geben, führen itd. Od tod neslovenski stavki, kakor so n. pr. tile: svojega moža Rošlina je nahujskala, naj stori umor; je vodila borbo proti fašizmu in imperializmu; partizani so izvajali napade; mnogo je bilo prelitja 237 krvi; oče je postajal star; naša armada je po vojski postala reorganizirana; danes se vršijo velike napetosti v Suezu; boji so se vršili; izsiljevanje se je vršilo; borili so se z vztrajnostjo; leta 1941 se je izvedel pristop bivše Jugoslavije k trojnemu paktu itd. Takih in podobnih neslovenskih primerov utegneš brati dan na dan v naših časnikih, v šolskih nalogah, utegneš jih slišati pri predavanjih, tako se izraža celó naše izobraženstvo. Ce pa odpreš Pleteršnika ali Slovenski pravopis, nejiajdeš nikjer nobene od gornjih zvez. Odprimo Tomšičev Nemško-slovenski slovar iz leta 1938 in poglejmo, kako lepo prevaja nemške rečenice z glagolom führen: die Aufsicht führen — nadzorovati; die Regierung führen — vladati; einen Beweis führen — dokazovati; Krieg führen — vojskovati se itd. Vse je pravilno izraženo z glagolom, v čemer je moč našega jezika. Zato bo treba tudi gornje primere pravilno izraziti z glagolom: naj umori, a ne naj stori umor; se je "bojevala, a ne vodila borbo; se je staral, a ne postal star itd. Posebej naj omenim glagol voditi. Ta je na nekaterih mestih in v nekaterih zvezah dovoljen. Tako že Pleteršnik dovoljuje zvezo: vodim zavod, vodim društvo, a Tomšič je nemško rečenico Bücher führen pustil — knjige voditi. Podobno dovoljuje Pleteršnik nekaj zvez z glagolom storiti, n. pr.: storim svojo dolžnost, storim komu dobroto, krivico. Ce pa ima slovenščina v glagolu tako moč, je ta obenem tudi silno občutljiv v svoji rabi. Pri vsakem glagolu je treba paziti na prehodnost, na glagolski vid in na njegove zveze z različnimi skloni. Naj navedem nekaj napačnih zvez, ki sem jih pred kratkim bral. Začela se je osnovati komunistična stranka. Glagol začnem se ne more vezati z dovršnikom, zato je pravilno le — začela se je snovati. Začeli smo s partizansko borbo. Pleteršnik nam priča, da se glagol začnem veže s tožilnikom: začeti vojsko, začeti kupčijo, začeti pravdo, začel je pijančevati, začelo je goreti. Potemtakem je lepše gornji stavek napisati v tejle obliki: partizani so se začeli bojevati. Pač pa je pravilno: z Jurčičevim Desetim bratom' smo začeli obravnavati slovenski roman. Prav tako je napačna zveza: gledam za napredek. Tudi glagol gledam se veže s tožilnikom: gledam hišo, gledam vas itd. Pisec gornjega stavka je zamenjal glagol skrbeti z glagolom gledati, kajti le skrbeti ima zvezo s predlogom za: skrbeti za starše, za napredek, za gospodarstvo. Pač pa je po Pleteršniku pravilno: gledati si za kaj = truditi se za kaj. Fr. Jesenovec VELJA TUDI ZA NAS Nemška slovnica za vojaške in mornariške strokovne šole prinaša na koncu deset zapovedi za dobro nemščino. Zanimive so z dveh strani: 1. ker nam dokazujejo, kako se taka navodila v jedru ujemajo od jezika do jezika, ker vsa izhajajo iz istih miselnih — logičnih — osnov; 2. ker z zamenjavo »nemški« s »slovenski« veljajo kar v celoti tudi za naše mlade ljudi. Zato se mi zdi, da je prav, če jih prinese v prevodu tudi naš list. Takole se glasijo: 1. Piši kar največ glagolov, zakaj ti dajejo jeziku živost in barvo. 2. Uporabljaj tvorni način rajši kakor trpnega, ker krajša in krepi jezikovni izraz. 3. Govori in piši v kratkih stavkih, to te navaja k jasnemu mišljenju in si lahko prepričan, da te bodo razumeli. 4. Izražaj se preprosto in ne poskušaj se delati izobraženega, učenega ali čustvenega. Neresničnost v jeziku je zanesljivo znamenje neomikanosti. 5. Bodi dovolj ponosen, da boš mislil, govoril in pisal po domače. Kdor sega po tujkah, razodeva s tem največkrat svojo nevednost, domišljavost in površnost. 6. Varuj se puhlih, prostaških in modnih izrazov; z njimi; si plitviš in izpridiš mišljenje. 7. Ne piši nobenega stavka, dokler ga nisi do konca premislil; tako si prihraniš veliko nepotrebnega dela. 8. Ne puščaj iz lagodnosti pri pisanju nedotaknjene nobene stvari, ki ti 238 ni popolnoma všeč. Samo tako si boš vzgojU lastni izraz in slog. 9. Preberi si na glas, kar si napisal, tako boš zaslutil, kako bo pisanje delovalo na bralca. 10. Vadi se v lepem izražanju s pridnim in skrbnim (če le mogoče glasnim) branjem pomembnih zgledov. V slovstvu je polno mojstrskih del, ki ti lahko razveseljujejo življenje in plemenitijo mišljenje kakor sicer nobena druga stvar na svetu ne. j g ZA VSAKO CENO Ali je izraz za vsako ceno res tako nemški, da zasluži križec v SP? SP 1935 ima ob njem v oklepaju opombo, da je nemškega izvora. Nemci imajo res um jeden Preis, toda tudi Francozi imajo a tout prix in Angleži aft any price. Potemtakem vsaj tega ne moremo reči, da je izraz samo nemški in bi ob francoščini in angleščini lahko rekli, da je vsaj evropski. Toda ali ni čisto naravno, da si jezik sam ustvari tak izraz? Na trgu prodajajo po nizkih, zmernih, visokih, najvišjih cenah; včasih kdo ponuja blago pod ceno, kdo drug pa kake stvari ne proda za noben denar, za nobeno ceno, ne za najvišjo in ne za najnižjo, ker pač noče prodati. Kdor pa se hoče po vsi sili blaga znebiti, ga bo prodal za vsako ceno, naj že bo zmerna ali nizka in celo najnižja; kdor pa hoče po vsi sili do česa priti, ta bo stvar kupil tudi za vsako ceno, naj bo še tako visoka, tudi daleč nad najvišjo. Tako je na trgu, kjer imamo opraviti s pravimi cenami; vsaj v tej zvezi ni mogoče enačiti izrazov za vsako ceno = po vsi sili. Ta enačba bi veljala kvečjemu za preneseni pomen. Ce pravim, da bi kdo rad po vsi sili prišel na vrh, imam v mislih napon vseh sil, da bi uspel, da skuša premagati vse ovire, ki ga zadržujejo; pregovarjanje tovarišev, iskanje poti ipd. pač terjajo silo in iskanje, ne pomenijo pa cene; če pa rečem, da je kdo hotel za vsako ceno priti na vrh, imam v mislih predvsem žrtve, ki jih je kdo napravil, njegovo tveganje, tudi za ceno življenja; zakaj potem ni prepovedana še metafora za ceno življenja, saj je to samo ena izmed cen? Nobena cena mu ni previsoka, vsako ceno je pripravljen plačati, da uspe v svojem prizadevanju. Mislim torej, da do takega izražanja lahko pride vsak misleč človek neodvisno od izražanja pri sosedu; če se je v podobnih družbenih razmerah pri različnih narodih in jezikih razvilo podobno izražanje, ne kaže zato že videti v tem izposojanja in odvisnosti. Zato naj nova izdaja SP: 1. ne prepoveduje izraza za vsako ceno kot germanizem in 2. naj ga ne enači z izrazom po vsi sili. . J. R. RABA MASIL V GOVORU IN LEPOSLOVJU Govorjene ali pisane besede, ki se na gosto ali po sili ponavljajo, postajajo tenkoslušnemu poslušalcu ali bralcu malone zoprne. Pisec, ki se tega zaveda, ponavljajoče se besede lahko pri korekturi izrine, zamenja ali celotno stavčno skladnjo spremeni. Toda govornik, predavatelj ne more več popraviti, kar je izgovoril. Najčešče se ponavljajo besede: naslonka in veznik pa, prislovi ampoJc, temveč, morda, namreč, pač, pravzaprav, torej, vendar, velelnik recimo idr. Te besedice so mnogim piscem, govornikom in predavateljem zelo priljubljene in jih kar naprej rabijo, saj so jim kakor rešitev iz zadrege in stiske tako v govoru kot v pismu. Ne morejo se jih znebiti, ker so jim tako rekoč prirasle na jezik, pa so vendarle samo mašila. Nekaj zgledov: »Jaz sem namreč mnenja, da ni treba, da gremo na Krvavec ravno to nedeljo, ampak da se tozadevno še med tednom porazgovorimo, pravzaprav točno domenimo, da bomo vsi na jasnem, kako in kaj, ker sem namreč mnenja, da se morda najde kdo, ki bo imel morda kak drug predlog. Nazadnje se pa recimo le znajdemo vsi na skupnem predlogu, ampak s to razliko, da gremo recimo šele drugo nedeljo, ne pa že to, ker se namreč lahko zgodi, da bo y%-tn to nedeljo morda dež, ampak drugo nedeljo bo pa morda le lepo vreme, hehe.« 239 Vprašanje: »Kako mislite, tovariš predavatelj, o bodočem razvoju najnovejših motornih vozil?« Odgovor: »Kh, kh, jaz mislim namreč, da bi se moralo pravzaprav vzeti tozadevno vprašanje v pretres recimo tako, da pretresemo najprvo celotni razvoj in napredek motornih vozil za dolgo vrsto let nazaj, kako so namreč nastajala in kako so se tozadevno izpopolnjevala do današnjega dne. Zraven tega moramo, po mojem mnenju, vzeti v pretres tudi celotno gradnjo tozadevnih potov in cest, ki so brez dvoma v tesni povezanosti z motornimi vozili. Po teh vidikih in ugotovitvah torej šele, recimo, lahko kolikor toliko približno uganemo bodoči tempo razvoja motornih vozil. S tega vidika je torej, mislim, to vprašanje pravzaprav preuranjeno in preširoko zastavljeno.« Prehuda raba veznika pa: »Lenka se smeje pa poje, mati se pa šali, Miha pa kar temno gleda, Rudolfu pa se kar vrti pred očmi, glava mu pa omahuje, zdaj na levo, zdaj na desno.« Napravimo stavek prožnejši: »Lenka se smeje in poje, mati se šali, Miha kar temno gleda, Rudolfu se vrti pred očmi, a glava mu omahuje, zdaj na levo, zxiaj na desno.« »Si pa morda prav zaradi mene prišla? Si pač slutila, da prav to uro nate mislim. Si pa tudi ti mislila name?« Stavek je trd, jezik se spotika, ker je preveč začetnic p; zato lahko vse tri naslonke brez škode izpustimo. »Si morda prav zaradi mene prišla? Si slutila, da prav to uro nate mislim? Si tudi ti mislila name?« Koncept: »Obrski tudun je pa šinil tja zad pa namignil svojim tigrom, naj nastopijo. Je pa še počakal, da je videl, kako so plezali gor, kot gorile, z mečem med zobmi. Zatem je pa tudun krenil nazaj pa ukazal konjenici, naj se pripravi. Se je pa avarska konjenica brž opila s kumisom, preden je nastopila.« Poprava: »Obrski tudun je šinil tja zad, kjer je namignil svojim tigrom, naj nastopijo. Kratek čas je še počakal, da jih je videl, kako so plezali gor z mečem med zobmi, podobni gorilam. Zatem se je vrnil ter ukazal svoji konjiči, naj se pripravi. Brž nato se je njegova konjiča opila s kumisom, potem pa nastopila.« Koncept: »Slovenom se je pa nekaj zalomilo. Kljub silovitim udarcem pa njihov odpor le ne popusti. Svarunjevi meči pa zadevajo ob bavarske pletene ščite, ki jih pa močno ovirajo v prodiranju.« Poprava: »Slovenom se je le nekaj zalomilo. Toda kljub silovitim udarcem njihov odpor le ne popusti, čeprav sekajo Svarunovi meči ob pletene bavarske ščite, ki jih močno ovirajo pri napredovanju.« loan Matmč NEKAJ KOROŠKIH POSEBNOSTI Tov. Tone Turičnik, Golavabuka, nam piše: 1. S tovariši smo pretresali krajevno ime Golavabuka. Trdijo, da je sestavljeno iz dveh besed, ki ima vsaka svojo sklanjatev, saj tudi Voranc piše: »... iz Golave büke sva.« Mnenja sem, da se to krajevno ime piše skupaj. Ljudje izgovarjajo zlog med glavnim in stranskim poudarkom zelo nejasno, nekako s polglasnikom. Drugi del je kot samostojna beseda brez pomena, saj ne rabimo besede huka za bukev. Morda je res iz samostalnika bukev, toda ljudje pri nas pravijo: Wčera so prodau šgto buku; sata bukwa je že zlo stara, pa je še dora itd. — Od daleč vam lahko odgovorim samo v načelu. Ce ljudstvo sklanja oba dela, potem je treba pisati narazen. Ako je še živ občutek, da gre v drugem delu krajevnega imena za občno ime bukev, ga po dosedanjih določilih SP pišemo z malo začetnico. 2. V kakšni zvezi je beseda bée z gnečo? Tako govore v okolici Slove-njega Gradca. Ali je tujka? — Zdi se, da beseda ni tujka, marveč domačinka v poštenem sorodstvu z glagolom becdfi, cebdti. 3. Ali ne bi kazalo poleg besede rosenje dovoliti tudi pršavico? Pfšavica (pri vas najbrž pršavica, drugod tudi pršavica) je dobra beseda in se tudi rabi, 240 čeprav je SP ni zajel. a.b. v januarju so izšle naslednje knjige KNJIŽNICA »ČEBELICA« î -i Armenska pravljica: ZLATA VRTNICA i cena za prednaročnike broš. 50 din, kart. 110 din \ i KNJIŽNICA »SINJI GALEB« 1 Ivan Jakovljevič Franko: Z AH AR BERKUT i cena za prednaročnike broš. 90, ppl. 150, pl. 190 din ^ KNJIŽNICA »KONDOR« j Prežihov Voranc: SAMORASTNIKI cena za prednaročnike broš. 130, ppl. 250 din j I j CICIBANOVA KNJIŽNICA | Ela Peroci: MAJHNO KOT MEZINEC ] cena ppl. 450 din . j » KNJIŽNICA ZA ŠOLARJE ] Ivanka Mežnar: BILA SEM NA SMRT OBSOJENA ' cena ppl. 400 din I Pred izidom so naslednje knjige: . Î Robert Neubauer: Ceylon i Španske pravljice Marcel Aymé: Pravljice čepeče mačke Î Louise Fatio: Srečni lev — slikanica i I ZALOŽBA MLADINSKA KNJIGA J Ljubljana, Tomšičeva 2 j Nekateri naročniki še niste poravnali naročnine. Storite to čimprej.