Glasilo delavcev v vzgoji in izobraževanju in znanosti Slovenije, 8. januarja 1990 - št ' - letnik I r v srečno 1990 e ec Med drugim preberite • K BOLJ PRIJAZNI IN USTVARJALNI ŠOLI, str. 2 • IZOBRAŽEVANJE PO LANSKEM KOLEDARJU, str. 3 • SLUŽITI, IN NE VLADATI, str. 3 • O USMERJANJU VPISA ALI KDAJ NAZAJ K POKLICNEMU USMERJANJU? str. 4 • ZA POKLICNO IN TEHNIŠKO ŠOLO GRE! str. 4 • SLAB SINDIKAT NE BO IMEL VELIKO ČLANOV, str. 5 • OTROŠTVO Z ŽELJO PO SVETLOBI, str. 9 • IZ SKICIRKE LIKOVNEGA VSAKDANJIKA, str. 9 EMIL MILAN PINTAR Leto 1989: učna ura zgodovine S. Jugoslovanski bienale ’.3le plastike , Lanski, ie deveti jugoslovanski bienale male plastike (odprli tso ga oktobra 1989 v Murski Soboti) si bomo od 20. januarja do >20. februarja lahko ogledali v ljubljanski galeriji Cankarje-vega doma, razkriva ie skoraj dvajsetletno tradicijo razvoja te umetnostne zvrsti, ki je svojevrsten kazalnik smeri sodobne li-\ kovne umetnosti. Prav v osemdesetih letih so se v tej skulpturi malega formata pokazale po-isebne razvojne značilnosti, ki ka-tejo svojevrstnost novega umetnostnega dojemanja v nekem kulturnem prostoru. Tudi v tej likov-noumetnostni veji je močno opa-P.en pomik od, fenomenologije telesa' v aktualizacijo, mala pla-* stika postane opazno zaznamovana z zgodovinsko in socialno noto, označuje jo razmerje med Umetnikom in druibo, stik z mestom, arhitekturo, oblikovanjem. S svojo zasnovo odpira vsebinsko in formalno številne izhodiščne motnosti: tako se pomakne v svojem razvoju iz sedemdesetih let, ko se uveljavi arhitektonska plastika, iz prostora v predstavni svet, v razmišljanje o zgrajenem svetu; takšna plastika je arhitekturno pomanjšana. Plastika se v devetdesetih letih uresničuje tudi kot modelna predstava in tedaj je velikega formata, v posebnem razmerju pa se pojavlja tudi do industrijsko izdelanih vsakdanjih predmetov, kjer •učinkuje pomanjšava kot neke vrste kontrola in moč nad motivom, vse to pa postane groteskno oznamovano. Tako plastika v devetdesetih letih znova oživi pripovedno, metaforično, metonimično in simbolno; seže od arhetipske simbolike in metaforike do abstrakt-nejše usmerjenosti v obnavljanje plastičnega, oblikovalskega, skulpturalnega. Zaradi svojih dimenzij je skulptura notranjega Zaprtega prostora ter z njim tesno prepletena, pogosto je izraz umetnikovega preskušanja problemov ali njegovega iskanja, je projekcija umetnikovega ustvarjanja. K K. Leto, ki se je izteklo, je bilo prelomno. Socializmi vseh vrst se lomijo sami v sebi in iščejo možnosti za bistveno preobrazbo - in s tem za preživetje. Porojeni iz silovitih socialnih krivic in razvojnih kriz kapitalizmov 19. in prve polovice 20. stoletja očitno niso dorasli zahtevam tretje znanstveno-tehnološke revolucije sedemdesetih let. Čeprav so ves čas razglašali enakost ljudi vseh barv, veroizpovedi in poklicev, so v sebi nosili izvirni greh nezaupanja v inteligenco. Gradili so državne sisteme na temelju delitve državljanov na tiste, ki jim je mogoče zaupati, in na tiste, ki jim ni mogoče - na »naše« in na »one«: inteligenca kot najhitreje naraščajoča družbena plast je bila vseskozi na oni strani, v nobenem od teh socializmov nikoli zares »naša«. Naši so bili samo nekateri njeni posamezniki, ki pa so morali to zmeraj znova dokazovati in potrjevati kot ek-sekutorji v neštetih procesih in ekscesih. In ko se je tretja znan-stveno-tehnološka revolucija razkrila prav kot dominacija organiziranega, tehnologiziranega intelekta, ko se je uveljavila ustvarjalnost kot način sodobnega življenja, so se družbe, v katerih je bila inteligenca še zmeraj njena delovna sila, »ena- kopravna vsem« drugim delavcem (zlasti po dohodkih), znašle v razvojni pasti: ali nagla družbena preobrazba, ki bo sprostila delovno ustvarjalnost in politični pluralizem - ali razvojno zaostajanje, gospodarska in družbena kriza, zaostrena družbena protislovja. Dilema se je izkazala za večji del socializmov kot nerešljiva: komunistične partije se niso bile pripravljene odpovedati monopolu oblasti, njihov oblastni, največkrat celo personificirani monopol pa je eo ipso izključeval preobrazbo teh družb v smeri ustvarjalnosti in kakovosti življe- Remy Cornelissen: Vodja pohoda, kromlrano jeklo, črni marmor nja, političnega pluralizma in družbenega razvoja. Tudi Jugoslavija se je znašla v enaki razvojni dilemi. Opozorila nanjo sežejo tja v šestdeseta leta, ko je jugoslovanski socializem, liberalnejši in avtohtonejši od nemškega, poljskega ali romunskega, še imel v sebi potence gospodarskega in družbenega razvoja. Toda v »najbolj razviti socialistični deželi na svetu«, v Sloveniji, kjer je mešanje morale in ekonomije (»bratstvo in enotnost«) še najmanj deformiralo zdravo razvojno pamet, so se že takrat jasno zaznavali obrisi njegove razvojne neustreznosti in omejenosti. Na teh obrisih se je v šestdesetih letih rodilo spoznanje o nujnosti reforme gospodarskega in političnega sistema, ki naj bi odprla prehod iz ekstenzivnega v intenziven tip razvoja, iz kvantitete v kvaliteto življenja; tudi konvertibilni dinar, odprte meje nasproti Evropi in politični pluralizem so bili sestavine tega programa. Vendar jugoslovanska partija te preobrazbe v normalno politično stranko ni zmogla: njena zaverovanost v posebno zgodovinsko poslanstvo, v čemer je bila enaka drugim komparti-jam, tega ni dopustila. Zato se tudi na njej danes dokončuje posebna zgodovinska usoda. Slovenija je po svoji gospodarski razvitosti, intelektualnih zmožnostih in političnih zamislih od vseh socialističnih dežel še najbliže matici evropskega razvoja sedemdesetih in osemdesetih let. S svojimi 5.700 dolarji narodnega dohodka na prebivalca ima celo materialno izhodišče za tisti tip življenja, v katerem se lahko sprosti in uveljavi ustvarjalnost: tehnološka, kulturna, politična. Toda tega materialnega bogastva se vedno ne usmerja tja, kjer so vzvodi za prehod v razvite družbe: v izobraževanje in znanost, v sproščanje političnega sistema, v graditev civilne države. Nasprotno, še zmeraj se večina akumulacije porablja za ohranjanje statusnih elementov samoupravnega socializma: za neselektivno družbo, v kateri smo kar naprej vsi enaki in v kateri je bratstvo plašč, ki prekrije razlike med uspešnimi in neuspešnimi, med tistimi, ki si prizadevajo, da bi znali vsak dan več, in med tistimi, ki vedo, da bo njihovo neznanje pokrila družbena sociala. Socializmi oz. politični sistemi nemškega, poljskega, bolgarskega in še kakšnega tipa so se izkazali za gospodarsko nekonkurenčne, v minulem letu pa tudi za politično neprimerne; kitajski in romunski celo za ljudomrzne. Kot nekonkurenčen se je izkazal tudi naš, jugoslovanski sistem: že celo desetletje zaostajamo v gospodarskem razvoju, imamo eno najbolj reakcionarnih zunanjih politik v svetu, večino časa in moči federacije po- rabljamo za prepire in dušitev naprednejših zamisli. Nesposobni, da bi razumeli logiko sodobnega razvoja, smo tudi nesposobni. opredeliti svoje razvojne prednosti in aktivirati svoje razvojne možnosti. Prednost vendar pomeni odstopanje od enotnosti in ta je, skupaj z bratstvom, temeljni ideal Titove, tj. Avnojske Jugoslavije, in ker od njega ne smemo odstopiti, nam čedalje resneje grozi, da se bomo prav kmalu znašli natančno tam, kjer je ta ideal nastal in se uveljavil: v letu 1943, v bratomorni vojni. Zgodovina nas uči, da se iz zgodovine ne da ničesar naučiti. Da vselej šteje samo sedanjost, tu - navzoča moč in sposobnost družbe, da se spopade s problemi časa na način, ki ustreza duhu tega časa.'Če ni sposobna tega, se otepa s fantazmami nepremagane preteklosti ter slepi s samoprevarami neuresničljive prihodnosti. Tudi Slovenija, dežela, v kateri se je socialistični sistem brez dvoma med vsemi socializmi najbolj prikrojil »meram človeka« (toda to so še vedno šiviljski popravki jugoslovanske konfekcije!) živi pod svojimi možnostmi. Še zmeraj ne znamo in nočemo v celoti izrabiti znanja in sposobnosti, ki jih imamo, in rezultate dela, kakršni so že, prepočasi prelivamo nazaj v znanje, ki ga bomo potrebovali jutri. Politični sistem je na številnih spojih (socialna politika, zaposlovanje, nagrajevanje itn.) še zmeraj grajen tako, da je pripadnost pomembnejša od uspešnosti. Izobraževanje in znanost nista prioriteti, temveč sestavina »družbenega ravnotežja«. To pa pomeni, da delujeta na moralni pogon: kjer pa je izobraževanje oz. samoizobraževanje stvar morale, se ekonomija oblikuje kot nemorala. Leto, ki se je izteklo, je bilo nedvomno prelomno. Z njim so odšle številne iluzije: nekatere so nas spremljale cela desetletja, na začetku sposobne, da v nas izzovejo zanos in epopejo, ob koncu podobne starim, prevečkrat zloščenim medaljam, na katerih se je pod zlato prevleko pokazala cenena pločevina. Ko so bile podeljene, so nekaterim pomenile čast in slavo; danes so staro že-lezje, ki spada v muzeje in k uram zgodovine. Toda zgodovina je samo eden od predmetov šolskega programa: vsi drugi so sedanjost in prihodnost. Pa tudi zgodovina je na urniku predvsem zato, da bi se iz nje česa naučili za sedanjost: varnostne razdalje, na primer, in kulture. Kajti še zmeraj velja, kar so trdili stari Kitajci: kultura brez znanja je prazna, znanje brez kulture nevarno. Mogoče velja to danes še bolj kot kdajkoli v preteklosti. Tudi zato je bilo minulo leto učna ura zgodovine. novosti 100 LET SLOVENSKE UČITELJSKE ORGANIZACIJE Samostojnost šole in učitelja Beseda ob odprtju razstave v Slovenskem šolskem muzeju Vse očitnejše so potrebe in zahteve, da se v časih, ki so vse bolj časi »čez gozdove rjovečih viharjev, drevesa svojih korenin zavedo« in da se v razmerah, zaradi mnogih razvojnih in ideoloških zablSd nič kaj prijaznih, vse bolj vračamo k svojim izvirom, k svoji pedagoški tradiciji in da jo pripoznamo, kakršna koli ie je. Ne zato, da bi ponavljali zgodovino, bodisi kot farso bodisi kot tragedijo, marveč zato, da bi se dvignili na ramena svojih predhodnikov, to je, očitno, na daljši rok najbolj obetavna pot napredka. Kljub skromnemu zgodovinskemu spominu nam razstava, ki jo Slovenski šolski muzej odpira javnosti, ponuja veliko gradiva za razmislek. Ob pripravi na tale nagovor pa sem si zastavil tole vprašanje: Ali je v zgodovini Zveze slovenskih učiteljskih društev kaj takšnega, kar bi bilo tudi Za današnjo ali jutrišnjo rabo? Odgovor, ki sem ga dobil ob pregledu zgodovinskih okoliščin, v katerih so učiteljske organizacije nastajale, razseZnosti njihovega delovanja, ki so jih v svojem razvoju osvajale, ciljev, h katerim so težile, ter načel, sredstev in metod njihovega delovanja, je bil ta odgovor vsaj zame dokaj presenetljiv, saj je v vsem tem mogoče najti veliko izhodišč in prvin, pomembnih in perečih tudi danes in tukaj. Prvo sporočilo, ki sem ga zaznal iz Zgodovine združevanja učiteljev na slovenskem ozemlju avstro-ogrske države, če parafraziram oznako, ki jo nekateri velikosrbi s tako neznansko lahkoto uporabljajo tudi za današnjo Slovenijo, je spoznanje, da se z organiziranjem in društvenim delovanjem šele konstituira učiteljski poklic kot poklic in stan zase. In to je tista točka, v kateri se lahko začenja kakršna koli socialna, strokovna ali politična dejavnost, iz katere se porajajo osebnostna, poklicna in stanovska identiteta, poklicna in delovna etika ter na njih podlagi tudi družbena moč. In tu si naši predhodniki niso delali nikakršnih iluzij. Za moč, družbeni ugled in položaj svojega poklica in stanu so se zato čutili najbolj in najprej odgovorne sami. Odtod njihova samopomoč, sekcije, odseki in odbori (obrambni, za samoizobraževanje, za šolsko zgodovino, odsek učiteljic ipd.), skrb za učiteljski naraščaj, strokovna glasila, gospodarske in socialne organizacije, učiteljski pevski zbor itn. Druga, vsaj zame pomembna značilnost v razvoju organiziranja in delovanja slovenskega učiteljstva, je neprestano širjenje področja njihovega zanimanja in dejavnosti. Če so bili vsaj na začetkih svoje organiziranosti preobloženi z reševanjem svojega nezadovoljivega družbenega položaja, socialne in gmotne negotovosti in odrinjenosti na obrobje, so kaj kmalu ugotovili in začutili, da je nekaj narobe tudi z njihovim le uradniškim. Zgolj izvrševalskim in strogo nadzorovanim položajem pri samem pouku in drugem šolskem delu. Spremeniti ta položaj - to je zahtevalo njihovo zavzeto delovanje tudi v boju za popolno šolsko prenovo. S tem so se razširile njihove dejavnosti tudi na čisto politično področje, zlasti potem, ko sta se tudi v učiteljskih vrstah uveljavili spoznanje in izkušnja, da »jedro nove šole ni v metodiki, ampak v novi obliki življenja«, kot piše Er- nest Vrane. In iz tega so se rojevali, rekel bi najžlahtnejši sadovi učiteljskega organiziranja in društvenega delovanja: od razvoja pedagoške teorije, dosežkov akcij za notranjo pre: novo in posodabljanje šole, razvoja mladinskega tiska, predlogov za zakonske načrte, od razvoja nadaljevalnega, obmejnega in manjšinskega šolstva, do prvega sistematičnega empiričnega preučevanja socialnih in zdravstvenih razmer naših učencev in družin, ki so ga opravili člani učiteljskega pokreta. S tem seveda še daleč niso zajeti vsi sadovi take širitve dejavnosti učiteljskih organizacij ali njihovih delov in posameznih najvidnejših članov. Pomembna je izkušnja, da je učiteljsko delo najuspešnejše takrat, kadar zajame družbo, naravo in človeka ter njegovo mišljenje v proce-sualni celoti, ko je sposobno iz drobcev sestaviti smiselen mozaik, v katerem je sicer vsak delček poseben, od vseh drugih različen, a vendarle ustvarja celoto. In tega so naši predhodniki, ne zmeraj, a vendarle bili sposobni. V zvezi s to, tako zaokroženo in celostno dejavnostjo slovenskega učiteljstva bo morda za današnjo in jutrišnjo rabo lahko poučna tudi nadrobnejša analiza tistih časov učiteljske organizacije, ki jih bolj zaznamujejo strankarski boji znotraj učiteljstva samega, ali pa prizadevanja za stanovsko organizacijo na nad-ali nestrankarski podlagi, zlasti glede na sodobno pojmovanje temeljnih pravic in svoboščin človeka in državljana ter perspektiv razvoja političnega sistema v naši družbi. Zamisli o stanovski organizaciji na nestrankarski podlagi, ki pa ne omejuje učiteljeve pravice do lastnega političnega in svetovnonazorskega prepričanja, združevanja in družbenega delovanja, do samostojnega in kritičnega presojanja in kar je še takih pravic in svoboščin kot splošno priznanih civilizacijskih in kulturnih pridobitev in vrednot, so po mojem prepričanju zelo aktualne. In čedalje bolj bodo. Vse, kar sem doslej izbral in označil kot tiste razsežnosti in prvine organiziranosti in delovanja naših predhodnikov, ki nam imajo po moji presoji sporočiti kaj več v današnji čas, povezuje, ponekod bolj skrito, ponekod bolj očitno, rdeča nit, ki jo želim še posebej poudariti: povezuje jih prizadevanje za strokovno samostojnost šole, poklicno samostojnost učitelja. To pa je r bistvu bolj za laično šolo, šolo kot javno ustanovo, ki opravlja svoje izobraževalno, vzgojno in drugo delo po načelih strok ter v skladu : najžlahtnejšimi humanističnimi, inter- in multikulturnimi, civilizacijskimi vrednotami sodobnega časa. Torej ne za šolo kor ideološki aparat države (še zlasti ne njene poli-tično-izvršilne oblasti) ali katere koli politične stranke. In namesto sklepa: Že samo to, o čemer je bilo moč kaj reči ob tej priložnosti, kaže, pred kakšne izzive nas poslavlja naša pedagoška tradicija, dediščina organiziranosti in delovanja slovenskega učiteljstva v njegovem sto- in večletnem zavedanju. Razstava ob 100-lernici Slovenske učiteljske organizacije naj pripomore, da bodo znanost, učiteljstvo in odgovorni družbeni nosilci izobraževalne in razvojne politike te izzive sprejeli in se nanje tudi odzivali. JOŽE MIKLAVC Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije - izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. IZ PROGRAMSKEGA DOKUMENTA ZK SLOVENIJE K bolj prijazni in ustvarjalni šoli Programski dokument, ki gaje pojavni razpravi te dni sprejel 11. kongres Zveze komunistov Slovenije, ponuja med drugim tudi celostno zamisel o nadaljnjem razvoju vzgoje in izobraževanja v prenovljeni družbi, ki si postavlja za cilj evropsko kakovost življenja. Tako kot v celotnem programu se tudi v tem njegovem izseku izraža svežina novega slovenskega političnega hotenja, ki usmerja družbeno prenovo k sodobni, demokratični in gospodarsko učinkoviti družbi, odprti v Evropo in povezani z njenimi naprednimi tokovi, s tradicijami in vrednotami. Prelomno obdobje, ko se drug za drugim rušijo sistemi tako imenovanega realnega socializma, zgrajeni na enopartijskem monizmu in ko se tudi pri nas zaradi neuspešnega gospodarstva politična kriza zaostruje, terja nove odgovore in zamisli, drugačen pogled naprej - tudi v vzgoji in izobraževanju. Na 11. kongresu ZK Slovenije so te zamisli dobile zaokroženo podobo. Nedvomno bodo naletele na ugoden odziv v vsej slovenski javnosti, tudi med prosvetnimi delavci. Na kakšnih temeljih naj bi slonel nadaljnji razvoj vzgoje in izobraževanja? Medtem ko smo pri zadnji reformi - pri vpeljevanju usmerjenega izobraževanja izpostavljali kot vodilno načelo izobraževanje za delo in samoupravljanje. je novo geslo: izobraževanje za ustvaijalnost in razvoj. Taka je zahteva časa. če hočemo dohiteti razvitejše dežele in iti v korak z inovativno družbo. Le z ustvarjalnim znanjem in delavnostjo bomo sposobni tekmovati v mednarodni delitvi dela in izrabiti svoje primerjalne prednosti in možnosti. Če smo se pri prejšnjih reformah podredili enotnim načrtom, pripravljenim za tako raznoliko federacijo, ali se jim vsaj prilagodili, izhajamo danes iz spoznanja, da je šola eden izmed temeljev slovenske samobitnosti. SR Slovenija naj v celoti odgovarja za svoje šolstvo - ne da bi se pri tem odpovedala dialogu in .sožitju z jugoslovansko in mednarodno skupnostjo. Strategijo na-daljnega razvoja vzgoje in izobraževanja bomo torej oblikovali v skladu s potrebami, z možnostmi in s hotenji naše republike, o vsem tem bo z nacionalnim soglasjem odločala slovenska skupščina. Ta naj bi na predlog vlade določala tudi nacionalni program. Kot podlaga za te odločitve pa bodo raziskovalna in strokovna dognanja - ne več politični voluntarizem. Med najpomembnejšimi premiki. ki jih predlaga programski dokument za to dolgoročno strategijo, so: ® prehod na desetletno obvezno šolanje mladine, 9 postopen dvig izobrazbene ravni prebivalstva (v času enega rodu) na 12 let šolanja, 0 delež diplomantov višjih in visokih šol naj bi postopno dosegel 40 odstotkov posamezne generacije, delež tistih s končanim podiplomskim študijem pa 15 odstotkov, 0 s povečano odgovornostjo vsakega za nenehno izobraževanje naj bi odrasli namenili v povprečju za izobraževanje vsaj 30 ur na leto. Za več znanja tudi več denarja Znanje postaja čedalje pomembnejši razvojni dejavnik, zato so naložbe v izobraževanje in znanje potrebne in utemeljene. Tako kot razvitejše dežele naj bi tudi mi v prihodnje namenili izobraževanju vsaj 5 odstotkov družbenega proizvoda. Za uresničevanje nacionalnega programa naj bo odgovorna država, denar zanj pa naj se zbira v namenskih skladih za osnovno, srednje in visoko izobraževanje. Upravljanje teh skladov naj temelji na samoupravni podlagi, hkrati pa naj ima potrebno strokovno podporo. Upravljanje s tem denarjem pa naj nadzirajo skupščine družbenopolitičnih skupnosti. Javno financiranje in povečana odgovornost države za razvoj vzgoje in izobraževanja - za VSEM DELA VCEM V VZGOJNO-VARSTVENIH IN VZGOJNO-IZOBRA ŽE VALNIH ORGANIZACIJAH ŽELIMO SREČNO IN USPEŠNO LETO 1990 Delavci Zavoda SRS za šolstvo Časopisni svet: Vladimir Tkalec, predsednik, Milica Antič-Gaber, Justi Kavšek, Zdenko Kodelja, Janez Sušnik, Slava Šarc, Marija Velikonja, iztok Viiič, Jože Žlahtič. Direktor: Stanko Šimenc Uredništvo: Stanko Šimenc, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Lučka Lešnik, novinarka - urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip-28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104. Rokopisov in fotografij ne vračamo. nacionalni program, za šolsko izobraževanje in ustvarjanje temeljnih pogojev za permanentno izobraževanje - naj bi torej zamenjalo dozdajšnje modele financiranja. Ob nacionalnem programu pa naj bi posamezne panoge, skupnosti in ustanove razvijale tudi izobraževanje v skladu s svojimi interesi in potrebami okolja. Dobrodošla bo tudi zasebna ponudba izobraževalnih storitev, organizirana na podjetniški podlagi. Prav tako bo treba podpirati tudi starševske in druge pobude za boljšo šolo. Tudi v učilnicah naj bi v prihodnje zavel vsaj včasih podjetniški duh, ki se bo hitreje odzival na nove izobraževalne potrebe. Da bi preprečili morebitne zlorabe, pa naj bi spričevala z javno veljavnostjo tudi v prihodnje izdajale samo pooblaščene ustanove. Več demokratične širine tudi v šolo Programski dokument se zavzema za prijazno in ustvarjalno šolo. Njena uspešnost naj ne bi temeljila na še večjem izčrpavanju učencev - nasprotno: šola naj bi jim olajšala pot do znanja. Namesto zdajšnjih razdrobljenih programov naj bi v prihodnje dali prednost temeljnim predmetom in znanjem. Namesto da bi izravnavali učence v povprečnosti, naj bi v njih spodbujali zdravo tekmovanje v kakovostnem znanju in izvirnosti. Inovativnosti moramo dati prednost pred enciklopedičnim znanjem, dialog in pravica do dvoma pa naj se uveljavita kot naravni sestavini demokraktične šole. Demokratična širina se izraža tudi v tehle stališčih: 0 šola naj ne služi nikogaršnji ideološki ali politični indoktrinaciji, pač pa naj podpira individualno oblikovanje pogleda na svet; 0 šola je v svojem delu lahko •zavezana le dosežkom znanosti, humanističnim, kulturnim in civilizacijskim vrednotam, 0 šola naj spodbuja politično kulturo pluralizma in strpnosti, obenem pa omogoči učencem primerno državljansko izobraženost. Da bi šola ustvarjalno uresničevala te prvine demokratične vzgoje, mora imeti tudi sama dovolj samostojnosti. Ta je, kot vemo, temelj tiste povečane odgovornosti, ki naj bi odlikovala avtonomno šolo. Potrebni premiki in predlagane spremembe Programski dokument obravnava na koncu tudi nekatere nujne spremembe v sistemu izobraževanja in vzgoje ter prednostne naloge na posameznih njegovih stopnjah. Strokovno vodena predšolska vzgoja bo še naprej prva stopnica v tem sistemu. Strokovnjaki naj odločijo, ali in kako bomo podaljšali obvezno šolanje na 10 let. Vsekakor pa naj bi se osnovna šola bolj prilagajala zmogljivostim mladih, v svojem delu pa upoštevala tudi potrebe in značilnosti svojega okolja. Da bi Akontacija naročnine za leto 1990 znaša 50 din za posameznike in 100 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša naročnina 25 din na leto. Posamezna številka stane 5 din. bila osnovna šola vsem otrokom z dostopna pod približno enakimi 11 pogoji, je treba ustaviti narašča- ” nje družinskih prispevkov za 11 uresničevanje obveznega pro- ^ grama - brezplačna osnovna šola ” nam mora ostati še vedno cilj, v Hude gospodarske razmere, ki ” pritiskajo na družino, pa vele- ^ vajo, naj šola zagotavlja otro- P kom tudi šolsko prehrano. V srednjem šolstvu se pro- -gramski dokument zavzema: i # za razvijanje prenovljenih I gimnazij, tehniških in drugih strokovnih šol; če je potrebno, je u treba razvijati tudi ožje speciali-zirane šole za nekatere posebne i dejavnosti, prav tako tudi izo- ;/ braževanje za poklice širokega z profila za potrebe drobnega go- n spodarstva; n I 0 za večji delež temeljnega in splošnega izobraževanja ter za prožnejša razmerja med splošnim, strokovno-teoretičnim in praktičnim znanjem. Zveza komunistov Slovenije se zavzema za sodobno, samostojno in uspešno univerzo, ki bo svobodna pri raziskovanju in poučevanju, pri določanju študijskega reda in svoje organizacije. Za svoje delovanje mora imeti dovolj zagotovljenega denarja, da bi lahko opravljala svoje delo vsaj na ravni boljših svetovnih univerz. Od univerze pa pričakujemo zvišanje, znanja diploman- ” tov, zmanjšanje osipa, odpiranje ^ privlačnega podiplomskega štu- n dija, povečanje števila diplomantov naravoslovja in tehnike ter r mednarodno konkurenčnost profesorjev. Poleg zdajšnjih dveh univerz z akademskimi merili naj bi se na j, Slovenskem razvile tudi neka- ( tere višje in visoke šole, ki jih r zahtevajo naraščajoče potrebe j po strokovnih delavcih. a Programski dokument daje r, močan poudarek tudi hitrejšemu razvijanju izobraževanja odraslih r v skladu z zahtevami tehnolo- I škega, gospodarskega in kulturnega napredka. Med prednostne naloge na tem področju spada /< izobraževanje mlajših delavcev a brez ustrezne izobrazbe, izobra- ^ ževanje in preusposabljanje de- v lavcev, ki postanejo tehnološki P ali ekonomski presežek, izobra- i ževanje strokovnih delavcev, ki nimajo ustrezne izobrazbe za f delo, ki ga opravljajo, ter uspo- L sabljanje in preusposabljanje delovnih invalidov. Podpreti je treba razvijanje so- ° dobne mreže organizacij in sre- v dišč za permanentno izobraževa- ° nje, razvijanje sodobne izobraže- S1 valne tehnologije, pa tudi obli- * kovanje ustreznih razvojnih A služb in usposabljanje nosilcev ‘J tega izobraževanja. Širšega pomena je v doku’ £ mentu poudarek, da je treba tehnični kulturi zagotoviti enakopraven položaj v družbi. Zato k naj bi omogočili ljudem tehnično ei usposabljanje, izobraževanje iti tt, ustvarjanje na vseh stopnjah živ- k Ijenjskega razvoja. « Takšno je sporočilo 11. kon- d, gresa slovenskih komunistov w glede nadaljnjega razvoja vzgoje n, in izobraževanja. Namenjeno je kt tudi strokovni in širši javnosti - ne več kot direktivna usmeri- 0 tev, pač pa kot vizija, pobuda in hotenje, da bi se iz krize čimprej dvignili k evropski kakovosti življenja. JOŽE VALENTINČIČ vi -------:--------------------gr Tiska ČTP Ljudska pravica, Yl ^ ISSN 0033-1643. Po mnenju Republiškega komi- m teja za vzgojo in izobraževanje je časnik »Prosvetni delavec* pt prost temeljnega prometnega rtl davka od prometa proizvode' (glej 7. točko 1. odstavka 36 člena zakona o obdavčevanji proizvodov in storitev v pro-^c metu).' pc - m f • RAZGLEDI 21. 6. Izobraževanje po lanskem koledarju Pričujoči zapis ne bo zadovoljil vseh tistih, ki jim pomeni izobraževanje vsakdanje delo v razredu, v kabinetu, v laboratoriju, ravnateljski pisarni. Gre predvsem za opazovanje dogodkov na ravni, ki nujno posplošuje - zanemarja posameznosti, čeprav so pomembne; in v zavesti, da je izobraževalni sistem zgrajen samo zato, da bi se Zgodilo tisto v razredu, kabinetu, na ekskurziji. Moj razmislek ne tnore seči v vse tisoče razredov, v stotine šol, ne more pokukati v priprave deset tisočev slovenskih učiteljev in sto tisoče torbic in nahrbtnikov slovenskih učencev. Poskuša pa opozoriti na nekatere dogodke, ki so odločilno vplivali na delo in življenje vseh, ki smo povezani s šolo v tem letu, verjetno pa še veliko bolj v prihodnjih letih. —'. ° ' ' I Stavkovno gibanje slovenskega učiteljstva Gotovo je imelo največji odmev stavkovno gibanje slovenskega učiteljstva, ki se je simbolično strnilo v Cankarjev dom in v skoraj splošno opozorilno stavko. Zahteve so bile jasne: učitelji so terjali spremembo sistema financiranja, drugačno razporeditev odgovornosti ‘n pristojnosti, predvsem pa jasno odgovornost za stanje, odpravo zvezne intervencijske zakonodaje in več denarja za šolstvo. Povsem narobe bi bilo stavkovno gibanje razglasiti za mezdno gibanje prosvetnih delavcev. Tudi dosežki so bili veliko večji, kot se zdi na prvi Pogled. Zahteve slovenskega učiteljstva so bile poleg tistih, ki so jih postavljali zdravstveni delavci in kulturniki, vzvod, ki je premaknil kretnico za odpravljanje ustavne opredelitve interesnih skupnosti in svobodne menjave dela. Marec: Začetek dela kluba staršev Za boljšo šolo 13. 3. c Izobraževanje odraslih .Koordinacijski odbor za izobraževanje odraslih, ki deluje pri Repu-;o. iškem komiteju za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, je -e. v sodelovanju z Gospodarsko zbornico Slovenije pripravil gradivo ,a. ° 'zobraževanju odraslih kot sestavini razvojne politike SR Slovenije in ie- 8u predstavil svetu pri Socialistični zvezi. Svet je gradivo podprl, lii- lniprej pa bi ga morala obravnavati Skupščina SR Slovenije, saj lih °Predeljuje nekatere nujno potrebne strateške poteze za razvoj izobra-ev zevanja odraslih. n 18. 9. Magna Charta evropskih univerz '° k f^tor Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani je na rektorski itc onferenci evropskih univerz (ob praznovanju 900-letnice najstarejše no evropske univerze - Univerze v Bologni) podpisal listino o poslanstvu iH niverze, ki so jo poimenovali Magna Charta evropskih univerz. iv- temeljnih načelih te listine se rektorji zavzemajo za univerzo kot amostojno ustanovo, ki kritično, s pomočjo raziskovanja in poučevati' (P h,St^ar^a ‘H Prena^a kulturo. Slovenski univerzi si sicer prizadevata, 3V a. 1 dosegli tak samostojen položaj, vendar je dolgoletno ozračje, ki ,je lvetzitetni samostojnosti ni bilo naklonjeno, pustilo posledice. Daje p j k° ’e Pokrov snet’ ko univerza ne pogreša več ,blagih sapic', se C mažejo notranje razprtije (rektor je bil izvoljen skoraj s polletno zamudo, v razpravi krožita dva različna osnutka novega zakona jn ° univerzi). In vendar: univerzi sta bili in bosta v Evropi. Februar -december: ____ 70 let slovenske univerze Vse leto 1989 je bilo tudi v znamenju praznovanja obletnice ustanovitve slovenske univerze v Ljubljani. 30. junija 1919 je vlada v Beo-’ Sradu sprejela osnutek zakona o ustanovitvi univerze v Ljubljani, 16. /L !U !!a ie bd zakon sprejet v začasnem narodnem predstavništvu in 23. yUlJa Aa ie podpisal regent. Seveda pa ne smemo pozabiti, da segajo ni :a(etkl visokošolskega študija na Slovenskem precej dlje nazaj, saj njo '™ecva Že 394. leto od ustanovitve jezuitskega kolegija v Ljubljani ,cj U595) in 370 let od začetka visokošolskega študija v Ljubljani (1619). ni v 'ttZfovale so tudi prve fakultete, ki so tudi naslednice visokošolskega !nv Pred ustanovitvijo univerze (teološka, pravna, filozofska, me- ,0 dicinska). "ijl Y letu praznovanja obletnice ustanovitve ljubljanske univerze so vse r0. politične organizacije, predvsem pa stališče Skupščine SR Slovenije podprle samostojnost univerze, uveljavljeno je bilo prepričanje, da si mora univerza napisati svoj zakon sama. Spremenjena in dopolnjena šolska sistemska zakonodaja V skupščini so bili sprejeti popravki in dopolnitve zakonov o usmerjenem izobraževanju in o svobodni menjavi dela. S tem so bili dani formalni zakonski pogoji, da se tudi v praksi odpravijo nekatere sistemske zablode, ki jih je prinesla reforma usmerjenega izobraževanja in tako imenovano podružbljanje vzgoje in izobraževanja. Poleg mnogih nadrobnosti, ki so grenile življenje in delo učiteljem in učencem (indeks, zapletena imena šol idr.) so bile odpravljene določbe o SVIO, o vpisu v program, o pristojnostih sprejemanja programov v skupščinah pisov in še marsikaj. Kar najbolj je bila vrnjena samostojnost univerzi - zadnji korak te samostojnosti bo seveda poseben zakon o univerzi. Odprta je možnost za zasebno delo v šolstvu. Zelo daljnosežne spremembe, nekatere - npr. matura bo udejanjena šele čez leta, za rod, ki se bo začel šolati na srednji šoli septembra 1990. Žal ni bil sprejet nov zakon o pedagoški službi, ki bi bil predložen v taki obliki, da bi lahko pomembno preusmeril pozornost od procesa k dosežkom, ki bi moral vzpostaviti pedagoško službo kot samostojno vladno ali pa nevladno instituticjo, v prvi vrsti namenjeno šolskim kolektivom za pomoč, za usposabljanje, za razvoj, za objektivno preverjanje doseženih rezultatov od zunaj. Za to bi bilo to službo treba osvoboditi inšpekcijske vloge, to pa ni v zasnovi te vlade in tega ministrstva. Da gre za resna razhajanja, kaže tudi to, da zakon ni bil sprejet tudi po tretjem poskusu (27. 9.). 21. 6. —Ustavna dopolnila o vse leto 1989 je bilo v znamenju burnega razpravljanja o ustavi. >-1 V ospredju so bila globalna vprašanja gospodarskega in političnega j. sistema ter človekove pravice in svoboščine, spričo zaostrenih koncep-, tualnih neskladij med Slovenijo in Srbijo pa zlasti vprašanje suvereno-tj sti slovenskega naroda in njegove države. Ob tem je manj pozornosti j J iavnosti pritegoval ustavni položaj izobraževanja. In vendar so ustavne 0 spremembe daljnosežne tudi za izobraževanje. Odpravljena je z ustavo ij določena vodilna vloga Zveze komunistov, razrahljana so ustavna določila o svobodni menjavi dela in samoupravnem organiziranju, j. opredeljen je nov položaj občine in republike pri urejanju izobraževal-je ^ zadev. Koliko je vredna nova ustavna določba, da republika j. Slovenija sama ureja družbene dejavnosti in da zvezni posegi na to 1. nac‘onalno pomembno področje niso mogoči, bomo videli kmalu. Sprejet program za splošno smer srednje naravoslovne šole Ena od napak usmerjenega izobraževanja je bila tudi odprava gimnazije. Ohranitev splošnejših programov, kot sta naravoslovno-matematični in družboslovni, je sicer nekoliko omilila posledice te napake, vendar potreba po splošni šoli visi v zraku ves čas po letu 1980. Poleti je skupščina Izobraževalne skupnosti Slovenije sprejela popravek programa naravoslovno-matematične dejavnosti, tako da je dodala splošno smer (sklep o razpisu pa je sprejela že 9. 2.). S tem se je v resnici vrnila v naš šolski sistem splošna srednja šola. Nadaljevanje te poti je izrazito strokovno vprašanje, predsednik Strokovnega sveta SR Slovenije prof. dr. Franc Lazarini načrtuje pomembne korake v tej smeri, začela se je živahna strokovna razprava, veliko je pobud - predvsem pa bi morali prevladati strokovni argumenti in evropski standard. 1. 9. Pri Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani •a*- r- Začg[ P° zimskih počitnicah delovati klub staršev Za boljšo šolo. • h (~'re za novo obliko neformalnega organiziranja staršev, ki jim je be naiVeg za dobro šolo, predstavlja način vplivanja na šolsko politiko. e Take oblike imajo prihodnost, zato se je Socialistična zveza odtočila, . da jih bo kar najbolj podprla pri ustanavljanju tudi drugje po Sloveli6 niii. Dr. Srečo Zakrajšek, novi direktor Zavoda SRS za šolstvo Veliko stavi na vladno politiko do izobraževanja, jasno zahteva več denarja za ,svoj‘ zavod in za šolstvo. Vztraja na strokovni samostojnosti zavoda. To pa veliko obeta. 27. 11. Laična šola —_________ Glasbeno izobraževanje v Sloveniji ... Svet za vzgojo in izobraževanje pri Predsedstvu RK SZDL Slovenije da !/' r,azfravlial o glasbenem izobraževanju v Sloveniji. To je bila po CV 1° SlhJe!ih Prva razprava na republiški ravni o tem vprašanju. Sklepi, ra- ki so bih sprejeti, pomenijo začetek konstituiranja slovenske izobraže-Ig. vatne politike na področju glasbenega izobraževanja. Odločilnega -r 23 P0delie vanje Žagarjevih nagrad in priznanj pri zobraževalni skupnosti Slovenije odloča na podlagi Pravilnika o po-^i? ■P0C*e^evanja Žagarjevih nagrad in priznanj, ki ga je potrdila losi; 'na *z°brazevalne skupnosti Slovenije na 5. seji, dne 23. 12. 986. Odbor je vsa leta pri delu redno sodeloval z vodstvom Izobraževalne skupnosti Slovenije; odločitve pa je sprejemal povsem samo-stpjno in zato tudi sam odgovarja za svoje delo. Po Pravilniku je odbor vsako leto: 1- javno objavil razpis v Delu, Večeru in Prosvetnem delavcu fobjava novembra, razpisni rok do konca decembra); v skladu z razpisnimi pogoji so lahko: a) za nagrade predlagani posamezni zaslužni delavci ali skupine delavcev, ki so dosegli izredne uspehe pri napredku vzgoje in izobraževanja, pri uveljavljanju socialističnega samoupravljanja ter druge izredne rezultate pri delu v vzgojno-izobraževalnih in vzeojno-var-stvenih organizacijah združenega dela kakor tudi v vzgojno-izobraže-val"'m delom na drugih področjih ali -z organiziranjem"vzgojno-izobraževaln6 dejavnosti, strokovnimi in raziskovalnimi deli ter pri oblikovanju učnih sredstev; h) za priznanja predlagane organizcije združenega dela, delovne skupnosti, družbene organizacije in društva, ki so na področju vzgoje in izobraževanja dosegli izredne uspehe. 3. Kandidate za podelitev Žagarjevih nagrad in priznanj lahko predlagajo: - krajevne skupnosti " organizacije združenega dela - samoupravne interesne skupnosti družbenopolitične skupnosti in organizacije društva in družbene organizacije Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo ~ Zavod SR Slovenije za šolstvo Člani odbora so vsako leto vestno, redno in natančno preučili vse predloge. Odločitev ni bila nikoli lahka, ker je bilo predlaganih (vsaj v zadnjih sedmih letih, ko odboru predsedujem) pet- do osemkrat več ^S^ajencev, kot smo jih smeli izbrati. Odbor je ob upoštevanju pred aganih in svojega pravilnika vsakokrat opravil prvo zožitev tevila predlaganih v razpravi na seji odbora. Šlo je torej za medse-ojno javno tehtanje argumentov za izbiro predlaganega ali proti ve? k< 0d'dn°'0C*'0^'teV Sm° zrnera^ sPrejel' s tajnim glasovanjem med Zabolel me je naslov članka Tovariši, z resnico na dan. Člani odbora niso bili nikoli prepričani, da so izbrali za nagrajence res najboljše pedagoške delavce in inštitucije v Sloveniji. To bi namreč zahtevalo, da bi morali razpravljati o vseh približno trideset tisoč delavcih v vzgon in izobraževanju, otroškem varstvu in delno tudi v raziskovanju. Če bi to storili, bi še zmeraj ostalo vprašanje, kakšna merila bi morali imeti, da bi ugotovili vsaj približno resnico, vsako leto znova pa smo spoznali, da smo med predlaganimi po zakonu, pravilniku, utemeljitvah in naši osebni presoji in vesti izbrali najboljše. Vemo tudi, da je v Sloveniji mnogo takih pedagoških delavcev, ki bi lahko postali Žagarjevi nagrajenci, če bi jih kdo predlagal. Vedeli smo, da so podelitve nagrad po merilih - spolu, starosti in regionalni razporeditvi neuravnotežene. (Ob preverjanju arhiva Izobraževalne skupnosti Slovenije, smo po objavi članka Tovariši, z resnico na dan, ugotovili, da odbor v letih 1982-1989 ni prejel nobenega predloga iz občine Žalec.) Dve leti zapored smo tudi s pisnimi opozorili skušali doseči, da bi se tako stanje izboljšalo. Pri tem ni bilo prav dosti uspehov. Nismo pa se mogli odločiti, da bi med tiste, ki smejo predlagati kandidate za nagrade, uvrstili tudi odbor ali člane odbora, ker bi potem nastala zadrega, ko naj bi član odbora odločal o predlogu, ki ga sam predlaga. Ne glede na ta pojasnila lahko zapišem, da smo se sicer vsako leto soglasno odločili, hkrati pa pred novim razpisom kritično razčlenili naše delo. Še posebno v zadnjihdveh letih smo že nameravali oblikovati predloge za spremembo Zakona in nato tudi Pravilnika in o tem imeli že tudi nekatere zamisli. V letu 1989 pa so nastale razmere, zaradi katerih smo to namero opustili. Zato bo vsak predlog za dopolnitev ali spremembo zdajšnjega zakona prav gotovo dobrodošel za odločanje o Žagarjevih nagradah in priznanjih v prihodnjih letih. Predsednik Odbora za podeljevanje Žagarjevih nagrad in priznanj IVAN GODEC Dušan Jovanovič Djukin; Ženska s prameni las, 1936, kamen člane včlanjevali v sindikat na podlagi pristopne izjave, ki bo odsev svobodne posameznikove volje. Zato bo treba člane pridobiti z dobrimi programi. Z uresničevanjem programov, s posameznimi akcijami in .predvsem s tem, da bo sindikat vse svoje člane zavaroval delovno, pravno in gmotno. Slab sindikat ne bo imel veliko članov, to bodo morali imeti v mislih vsi sindikalni aktivisti in poklicni delavci v sindikatu. Slednjim bo treba nameniti posebno pozornost, tako z izbiro, nagrajevanjem kot razmestitvijo po območnih središčih. Z njimi bomo dosegli večjo povezanost med člani in vodstvom, hitreje se bomo odzivali na probleme v osnovnih organizacijah in jih skupaj tudi laže reševali. Moram pa reči, da. bomo ob sporih in zahtevah uporabljali vse oblike argumentiranja do groženj in stavk. To ostane še zmeraj naše najmočnejše orožje. • Za samostojen sindikat se zavzemajo pedagoški delavci v vsej Jugoslaviji. Ali so tudi kakšna nasprotovanja? - Za samostojen sindikat si prizadevajo povsod, vendar moramo upoštevati zdajšnji politični položaj v posameznih okoljih. Take bo samostojni sindikat marsikje še samo skrita želja, drugod pa že dejstvo. V zveznem odboru sindikata so se predstavniki republiških organizacij izrekli za samostojne sindikate dejavnosti vzgoje, izobraževanja in znanosti, ki se potem včlanjujejo v zvezo sindikatov v republikah in pokrajinah, vendar je pričakovati, da bo temu nasprotovala sindikalna birokracija. ki ji takšni procesi in demokratizacija niso povšeči. So pa naši člani zelo slabo seznanjeni z delom (ali nedelom) Zveznega sindikata in s spremembami na zvezni ravni, ki so pravzaprav namenjene samemu sebi in je pot teh sprememb na vrhu zgrešena. Šele ko bi se posamezni republiški sindikati oziroma njihove zveze reorganizirale, bi se moralo pokazati, kakšen sindikat na zvezni ravni po- pogovor trebujemo, s kakšnimi nalogami in programi dela in koliko denarja bomo za to prispevali. Tako pa je v pripravi statut ZSJ, ki naših prizadevanj in reform niti ne opazi, kaj šele da bi jih upošteval. • Sindikat je doslej bolj male podpiral Prosvetnega delavca, čeprav je odšlo iz žepov članov precej denarja za članarino. Ali se ob tej reformi obetajo za Prosvetnega delavca kaj boljši časi? - Zveza sindikatov sicer namenja za Prosvetnega delavca nekaj denarja, vendar še zdaleč ne dovolj. To moramo spremeniti. Prihodnji samostojni sindikat naj bi dajal v ta namen večji delež članarine, saj je takšen časopis potreben za strokovno spo-polnjevanje. Prosvetni delavec bi lahko postal naš osrednji časopis, ki bi ga vsak član dobil s plačilom članarine, vendar mu dozdajšnje uredniške zasnove ne bi bilo treba spreminjati. Nasprotno, lahko bi še povečal obseg s strokovnimi članki: za potrebe sindikata naj bi bila na voljo stalna rubrika, ob pomembnejših sindikalnih dogajanjih pa bi dodali stran ali dve. Mogoče so te moje besede še preveč optimistične, vendar če želimo imeti v sindikatu čim več delavcev, potem bomo morali sindikat tudi propagirati, člane obveščati o našem delu, o naših prizadevanjih, uspehih in neuspehih, o porabljeni članarini, vse to pa bo mogoče s svojim časopisom. Da pa nam bo vse uspelo, pa boste morali tudi pri vašem časopisu narediti korak k sindikatu. In za konec. Vsem bralcem Prosvetnega delavca in vsem članom Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti bi rad zaželel srečno in uspešno novo leto 1990 z eno samo željo, da bi to leto postalo rojstno leto samostojnega sindikata, narejenega po meri delavcev v vrtcih, osnovnih in glasbenih šolah, srednjih šolalL v domovih za učence in študente, v višjih in visokih šolah, v znanstvenoraziskovalnih organizacijah in organizacijah za izobraževanje odraslih. Vprašanja: STANKO ŠIMENC Razmišljanje o Prosvetnem delavcu Na poslovilni seji malo pred novim letom se je Odbor za usmerjeno izobraževanje (odbor Izobraževalne skupnosti Slovenije) med drugim seznanil s težkim gmotnim položajem časopisno-založniškega podjetja Prosvetni delavec in s prošnjo za dodelitev dodatnih 340 milijonov dinarjev. Odbor je bil obveščen, da bi v nasprotnem primeru časnik ne mogel več izhajati, ker nima finančnega kritja. Odbor je prošnjo podprl - ji je ugodil. Obenem je beseda stekla o prihodnosti tega pedagoškega glasnika s 150-letno tradicijo. Vsi razpravljale! na sestanku odbora so menili, da se glasnik pedagoških delavcev mora obdržati, čeravno gospodarski časi niso milostni. Predsednik odbora dr. Peter Vencelj je razmišljal tako, da bi Prosvetni delavec lahko v prihodnje prevzel tudi vlogo dozdajšnjega Poročevalca Izobraževalne skupnosti Slovenije. Ta Poročevalec bo z odpravo Izobraževalne skupnosti Slovenije nehal izhajati, namesto tega bo po Vencljev! zamisli lahko izhajala v Prosvetnem delavcu posebna uradna priloga z vsemi sklepi in drugimi uradnimi informacijami prihodnjega vrhovnega organa za področje vzgoje in izobraževaja (zdaj Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo). Svojo prilogo bi lahko imeli tudi sindikati, kot je bilo navrženo v razpravi, prav tako bi bilo koristno razširiti interesno področje lista na izobraževalne in kadrovske potrebe podjetij, nič manj na informacijske potrebe visokega šolstva. Po mnenju članov odbora bi tako, zagotovili tudi financerje Prosvetnega delavca. Misel odbornikov je ostala zgolj zanimiva misel, ki so jo kot svoj predlog sklenili prenesti novim organom, pristojnim za šolstvo; predvsem Izvršnemu svetu in Komiteju. Odbor je govoril še o drugih prošnjah za dodaten denar, ki jih je bilo skupaj okoli 70 (še nikoli toliko). Med njimi je bilo nekaj vlog iz založb za sofinanciranje nekaterih učbenikov. Odbor je ob tem poslal svojemu nasledniku še drugo pobudo: oživiti zamisel o posebni založbi za učbenike in o državni podpori za učne knjige. Predvsem pa je odbor na svoji zadnji seji uredil denarna vprašanja v zvezi s planom Izobraževalne skupnosti Slovenije za leto 1989, da bodo izhodiščne denarne osnove za leto 1990 nedvoumne. Določil je tudi denarni delež Izobraževalne skupnosti Slovenije za univerzitetno Biološko središče, s tem denarjem je — ob drugih sovlaga kih omogočena nadaljnja zidava Biološkega središča do konca. J. S. S svojega olcna Iskrenost več kot ocena? Duši-čin primer in odgovor Janeza Ferbarja me je prestavil nazaj v šolsko stvarnost. Iskreni prepisovalec se je enkoč tudi meni pritožil, da sem mu dala nižjo oceno kot dobrotniku, od katerega je prepisal vsaj kak delček naloge, imela sta jo pa oba enako prav. Ocene premetencu nisem zvišala, ampak sem mu rekla, naj bo vrhunsko zadovoljen z njo, kajti po zdravi pameti bi mu jo hočeš nočeš morala znižati! Povedati hočem, da ima vsak učitelj svoje prijeme in zgolj takole na daleč opisani nikoli ne morejo pokazati celotnega vzgojnega položaja. Enak ukrep dveh učiteljev zlepa nima enakega odmeva. Ne glede na to, da najbrž ne bi nikoli ukrenila tako, kot je kolegica Kunaverjeva, vejamem, da s svojim ravnanjem ni porušila tistega, kar je kot učiteljica na vzgojnem področju v razredu dosegla. Tovariš Ferbar je njeno ukrepanje natančno in zelo pre-pričjivo razčlenil in brez dlake na jeziku - pravi: želeli ste, poslušajte - povedal svoje stališče. Premišljujem tole: kaj bi bilo s šolarji, vsaj s posamezniki, če učitelj ne bi bil kdaj v prvi vrsti dober in šele potem pravičen? Zase nekaj z gotovostjo vem: če mi profesor, popolnemu telebanu za matematiko, ne bi iz svoje do- brote in predvidljivosti, da iz dijakov vendarle utegne kdaj kaj biti, čeravno nimajo pojma o kraljici znanosti, podaril milostne dvojke, ne bi nikoli dosegla zaželenega poklica! Kar pa mi kot učiteljica bremeni vest, je to, da sem dvema skrajno nebogljenima učencema dala iz svoje velike pravičnosti nezadostno, namesto da bi jima iz dobrote dala dvojko. Tisti trenutek namreč nisem sprevidela, da bosta tako in tako vse življenje ostala polpismena, omogočila pa bi jima pot do ročnega poklica. V šoli ni mogoče vsega izmeriti Z eksaktnostjo. V pretanjenem taktu ali netaktu do posameznika 'je izražen učiteljev odnos do učenčeve osebnosti, predvsem pa do življenja, ki ga ni in ni mogoče ujeti v noben kalup. Težko prenašam učiteljice, ki so v razredu vedejo kot precart-kane mamice in šolarjem vsevprek gledajo skozi prste, nič manj težko pa brezdušne učiteljske birokrate in tirane. Učencem so oboji v škodo. Prepričana sem, da Danica ne spada med prve, Janez pa ne med druge. Na isti problem sta pogledala vsak s svojega okna. Ali je perspektiv toliko, kot je pogledov, ali toliko, kot je oken? BERTA GOLOB Vsak po enega naročnika! Kateri datum je danes? Osmi januar. Kje je bila novoletna številka Prosvetnega delavca? Nismo je dobili. Se je kaj takega doslej že zdaj zgodilo? Ne. Kaj hočemo, za izdajanje pedagoškega časopisa je poleg veselja do dela potreben tudi denar: za poravnavo stroškov za tiskanje, razpošiljanje, poštnino idr. Učitelji, tisti, ki delamo v razredih in tisti, ki urejajo naš časopis, vsi smo vajeni delati za .narodov blagor1. Vse pogostejša .leta suhih krav‘ nas utrujajo. Vendar, kljub slabim časom in pomanjkanju denarja pri svojem delu potrebujemo svoj stanovski časopis. Doslej ga je uredništvu na čudežen način uspelo ohranjati za dvajset starih milijonov naročnine na leto, zdaj pa je tudi to nemogoče (saj stane en fotokopirni list papirja skoro en stari milijon!). Ob vseh novih milijonih in starih milijardah, nam dvajset ali trideset ali morda štirideset starih milijonov na leto pač ne sme vzeti Prosvetnega delavca. Toda v uredništvu tožijo, da je ob vsaki podražitvi veliko odpovedi. Tako se naročniki osipajo in zaradi tega grozi nevarnost, da bo usahnil tudi Prosvetni delavec. Kaj vse bi s tem izgubili! Kje bomo izmenjavali izkušnje, kje se bomo .pogovarjali1 o težavah, ki pestijo nas in učence? Pomembno je, da učitelji ohranimo mirno kri, saj imamo vsak dan opraviti z vročekrvno mladino. Nanjo pa gledamo vsak iz svojega zornega kota. Te poglede pa je treba včasih malce prevetriti z mnenjem kolegov. Tudi za to potrebujemo svoj časopis. V zadnjih mesecih jaz že skoraj ne delam nič drugega, kot viham rokave in brusim pero. Kaj če bi vsi skupaj zavihali rokave in skušali potegniti naš časopis ,iz vode1. Če vsak od nas pridobi vsaj po enega novega naročnika. bomo prav gotovo pripomogli, da bo Prosvetni delavec, ki ima že stoletno tradicijo, obstal in ostal to, kar si želimo: naš obveščevalec in strokovni svetovalec. DUŠICA KUNAVER SBADHMa ELEKTRONIKE Komplet za pouk elektronike v 8. razredu osnovne šole, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana 1989 Kompletom gradiva za praktično delo pri tehničnem pouku v osnovni šoli od 5. do 7. razreda smo v Tehni ški založbi Slovenije dodali še komplete za elektroniko za 8. razred. V kompletu so najnujnejši elementi, ki jih učenec potrebuje za izvedbo poskusov in vaj iz delovnega zvezka za 8. razred osnovne šole (vezavna plošča, vzmetne sponke, vezne žice. žarnica, diode, razni uporniki, potenciometri. termistor, tuljava, hermetični kontaktnik, tranzistorja BC 238, svetleči diodi, kondenzatorja 200pF, čutilnik za vodo). Učenci bodo tako lahko izdelali na primer obveščevalec poplave (čutilnik za vodo) ali požara (termistor). To pa je že tista stopnja pouka, ko se ne učijo samo iz učbenika, ampak s kompletom elementov poskušajo in širijo teoretično znanje s poskusi in vajami, ki so zbrane v delovnem zvezku. Ker so kompleti^pri tehničnem pouku novost, učitelji lahko zvedo, kako se jih uporablja na seminarjih, ki jih v teh dneh (v decembru in januarju) po Sloveniji organizirata Zavod SR Slovenije za šolstvo in Tehniška založba Slovenije. Od usposobljenosti učitelja je namreč odvisno, ali bodo učenci dovolj izrabili pripomočke za praktično delo, ki jih je zasnovala skupina pedagoških delavcev Pedagoške akademije v Ljubljnani. učiteljev tehničnega pouka in avtorjev učbenika in delovnega zvezka za 8. razred. Navodila za uporabo kompleta elektronike, učbenika in delovnega zvezka za 8. razred so podrobno predstavljena v priročniku mag. A. Kregarja Di-daktično-metodično gradivo za pouk elektronike v osnovni šoli. Navodila za uporabo kompletov gradiva k učbenikom in delovnim zvezkom za 5.. 6. in 7. razred pa so v priročniku R. Zamana Gradiva za tehnično vzgojo. Šole lahko naročijo komplete in priročnike ter učbenike in delovne zvezke pri Tehniški založbi Slovenije, Lepi pot 6, Ljubljana, posameznikom pa so na voljo tudi v trgovinah Mladi tehnik. Stari trg S in Cojzova 2 v Ljubljani. ODMEVI NA ODMEV Vizija dmgačna od resničnosti Ne bi rada porabila preveč dragocenega prostora v našem stanovskem časopisu, vendar mislim, da pisanje prof. Ferbarja v prejšnji številki Prosvetnega delavca ne more ostati brez odgovora. Gre namreč za navidez nepomemben šolski dogodek, ki sem ga opisala v svojem prvem članku, vendar v resnici sta tu trčila dva pogleda , na našo šolo in dve področji našega dela: izobrazba in vzgoja. Nikdar si nisem mislila, da si lahko ti dve področji tako žolčno nasprotujeta. V svojem prvem članku sem opisala užaljenost in prizadetost nekega učenca, ki sem mu za enak test dala nižjo oceno kot njegovi sošolki. Fant je bil prepričan, da sem mu storila krivico, čeprav mi je obenem odkrito povedal, da je nalogo prepisal od te sošolke. Popravila sem mu oceno navzgor in ta dogodek opisala v 14. številki našega časopisa. Dobila sem odgovor kolegice Eve Jehovec v 16. številki, nanj sem odgovorila v 17. številki in vabila kolege, naj se pridružijo najinemu pogovoru. Prav je, da je naš časopis nekak forum, ki nam daje priložnost, da se pogovorimo o zadevah, ki nas pestijo. Na moje pisanje pa se je oglasil prof. Ferbar, ki v osnovni šoli sploh ne uči, in ki stvarnosti našega osnovnega šolstva ne pozna. Ne glede na to je napadel z ognjem in mečem. Vizija, ki jo ima prof. Ferbar o osnovni šoli, je v horizontali in vertikali urejen sistem. V vertikali ima spodaj učenca, nad njim učitelja, nad učiteljem ravnatelja, nad ravnateljem šolske predpise. Ta brezhibni red seveda ne more prenesti nereda, ki ga imam po mnenju prof. Ferbarja jaz med svojimi pogledi na šolo in med svojimi moralnimi normami. Kljub temu neredu pa bi nekatere postavke razvrstila kot prof. Ferbar: • »Deprofesionalizacije našega poklica, marksizma, socializma, samouprave in najemništva vsakodnevnih ideologov« ne znam spraviti v nobeno zvezo z mojim Tomijem, ki je nekega dne prepisal angleško šolsko nalogo. Tudi ne vem, zakaj naj učitelji zato »pričakujemo znižanje plač, ko bo inflacija zajela ideologije...« Do takih primerjav moja pamet ne seže, zato nanje ne morem odgovoriti. Ne vem tudi, kaj ima Tomijevo priznanje opraviti s »pogumom gasilcev, gorskih reševalcev in miličnikov, ki naj bi jih nagrajevali z diplomami inženirjev elektrotehnike,...« Ne vem tudi, kaj ima ocena, ki sem jo dala Tomiju skupnega z »delitvijo nagrad tistim, ki se odločijo za konformizem z učiteljem«. Ne razumem - saj je šel Tomi vendar v očiten spopad z menoj. Receptov pa nisčm dajala. Opisala-sem le enega od šolskih primerov. • Prof. Ferbar mi očita, da sem »test površno popravljala« in da nisem »opredelila ocenjevalnih meril«. To drži. Še hujše kot to: že zdavnaj sem prenehala točkovati teste. Daleč je že čas, ko sem mislila, da je moje poslanstvo v seštevanju otrokovih napak. Zdaj mislim, da je moja naloga naučiti otroka angleščine - ne pa spravljati ga v stisko in strah. Vse sodobne usmeritve v metodi pouka tujih jezikov se vračajo nazaj k dobri stari materi Naravi, ki ji uspe otroka naučiti materinščine v enem letu ali dveh. Narava napake sploh ne pozna, pozna le stopnice: iba- liba-riba. Trenutno vodim na osnovni šoli Franceta Bevka enega od treh razredov, ki v Sloveniji preskušajo učbenik po novih metodah. Izidi so zanimivi. Kaj vse naredi otrok, če nehaš tlačiti in blokirati njegove ustvarjalne zmožnosti. Sočasno vodim tudi tečaje po metodi superlearning, s kolegico, mag. psihologije, ki se je pred kratkim vrnila s specializacije v Ameriki in Franciji. Zahodna civilizacija je prerasla pouk, poln strahu in trepeta učencev, in s sproščenostjo dosegla zavidanja vredne uspehe. Mnogi učitelji med nami pa še kar naprej, tako kot pred dvesto leti: »Nauči se, kar v knjigi piše! Pridi k tabli! Znaš? Ne Iskrenost več kot ocena znaš? Pst! Ena! Sedi! Naslednji, prosim!« • V Ferberjevem članku berem, da sebe »odvezujem od kakršnihkoli odgovornosti, da učence naučim angleščine«. Tega jaz ne bi trdila o nekom, ki je napisal dva učbenika za angleščino (Poskusno gradivo za dopolnilni pouk angleščine v 7. in 8. razred - Zavod SRS za šolstvo, Ljubljana 1981). • Če pisec članka meni, da morajo »učenci ob koncu osemletke znati prebirati poenostavljena besedila«, mu povem, da moji učenci take knjižice (prve stopnje) prevajajo že v začetku drugega polletja v petem razredu. Taka berila pišem tudi sama (Grammar in stories, Državna založba Slovenije 1987, naslednja knjiga je trenutno v tisku). • Ko razpravlja o »trgu delovne sile« prof. Ferbar meni, da mora službo dobiti učiteljica, ki namerava otroke učiti, ne pa tista, ki jih hoče »oblikovati s toplimi človeškimi rokami«. Kako lahko prof. Ferbar iz pedagoškega delavca naredi dve osebi? Kaj ni temeljna naloga vsakega pedagoškega delavca, da je učitelj in vzgojitelj v eni osebi hkrati! • Učenec, ki sošolca zatoži učitelju, bo zame prej ali slej ,šuft‘, za prof Ferbarja pa je to učenec, »ki je pripravljen razgrajače opredeliti učitelju z imenom«. Zakaj vendar v svilen papir zavija učenca, ki smo mu mi v naših šolskih letih rekli ,špecar‘? In naprej: kako lahko prof. Ferbar medsebojno tovarištvo v razredu primerja Z »zatiralci narodov, ki so držali skupaj« in s »tolpo zlikovcev, ki so najuspešnejši, če drže skupaj...«. »Zle sadove tega žanje Dušica že sedaj. ..«. Ne razumem, kakšne zle sadove žanjem. S svojimi učenci se zelo lepo razumem, rada jih imam in lepo mi je med njimi. Čeprav sem že upokojena, se od šole ne morem in ne morem posloviti. Še kar naprej bom ostala med otroki. Otroci znajo biti poredni, nagajivi, celo divji, nikdar pa ne zli. • Za mojega učenca Tomija prd, Ferbar trdi, čeprav ga ni nikoli vidi da je , zrelo seme1, da je ,predrzen da me je,imel na vrvici1, daje ,napn vil kupčijo1. »Čudovita šola za bodi čega lumpa,« pravi. V resnici je l Tomi občutljiv, bolehen otrok, ki I vstajal vsako jutro ob petih, raznest časopise, peljal sestrico v vrtec, nai pa s ključem obešenim na vrvic okrog vratu prišel v šolo. V razredui bil osamljen, zato me je njegova uži Ijenost tako zelo vznemirila. • Če prof. Ferbar meni, da naš osnovna šola danes »s predpisi zagt tavlja za delo potreben mir...« potei prosim, naj ne bo užaljen, če ga vpri šam, kdaj je bil nazadnje v osnovni šolskem razredu. Prof. Ferbar misl da je za poznavanje stvarnosti nd osnovne šole dovolj, če bere pet odiko društev za filozofijo vzgoj v Angliji, Ameriki in Avstraliji in i pozna Petersoovo Ethica of Edita tion in svetuje tudi meni, naj se sezne nim s tem berivom. Zdaj pripravljam knjigo z nastt vom Naši učenci o nas. Dvajset i sem pri pouku družbeno-moralt vzgoje zbirala spise učencev (nepot pisane). V njih sem spoznala, kakŠt travme, stiske in prizadetosti doži> Ijajo naši otroci v šoli in doma. i njihovih iskrenih izpovedi sem zv* dela več, kot iz učenih razprav tuj znanstvenikov. Zame otroci nikdi ne bodo »bodoči lumpi«, ampak ti hločutna mlada bitja, ki jim marši! daj ni lahko ne v šoli ne doma. Čeprav me je prof. Ferbar napail1 s tako ihto, ne da bi poznal položit brez podatkov in argumentov, pri sim, da mojega odgovora ne sprejn kot vrnitveni napad, ampak kot spi pad dveh mnenj, dveh pogledov t naše zdajšnje šolstvo. Zato spet vi bim kolege k razmišljanju in spraši jem: Ali bomo še naprej vztrajali p napakah seštevalnih metod ali pa b naše delo temeljilo na vedoželjnost ustvarjalnosti, na vrednotah, ki ji narava daje vsakemu otroku? DUŠICA KUNAVER Z zanimanjem in tudi odobravanjem sem prebral prispevek Eve Jekovec (6. 11. 1989) kot ugovor na članek Dušice Kunaver (Razred pade in vstane z učiteljem, Prosvetni delavec, 9. 10. 1989). Odmev na odmev z naslovom Iskrenost več kot ocena pa me je spodbudil, da tudi jaz napišem nekaj misli, ker menim, da je mislim obeh kolegic treba še nekaj dodati. Ne želim polemizirati o konkretnem primeru (o učencu, ki je na neki šoli za prepisovanje dobil dobro oceno), ne morem pa ostati tiho, ko tovarišica Kunaverjeva skuša svojemu receptu, ki ga je uporabila v tem primeru, dati veliko splošno vrednost. Skuša torej v imenu vzgoje nekega tovarištva posvetiti kakršno koli sredstvo, ki po nekakšnem mnenju vodi do tega cilja. Najpomembnejšo misel nameravam povedati kar na začetku. Prepričan sem, da splošnih receptov za vzgojo ni. Postopek, ki je primeren, upravičen in uspešen v enem primeru, je lahko v drugem povsem neustrezen. Zaradi tega je vzgoja zapletena. Ni dovolj, da poznamo ogromno vzgojnih prijemov, treba je imeti še, pedagoški čut‘, ki v konkretnem primeru izbere najprimernejši ukrep, .pedagoški čut', po katerem se razlikujejo dobri vzgojitelji od povprečnih in slabih. Torej je takole na daleč neprimerno presojati postopek tovarišice Kunaverjeve v opisanem primeru. Premalo vemo o učencu, o razredu, tudi o tovarišici Kunaverjevi, tudi o drugih učiteljih na šoli, o domu prizadetega učenca. Šele ko bi do nadrobnosti poznali vse to in morda še kaj, bi lahko presodili, ali je tovarišica ravnala .nepedagoško1, skratka, ali je ravnala .pedagoško1. Iz opisanega ne morem z gotovostjo pritegniti ne prvemu ne drugemu. Kljub temu bom namignil, da se bolj nagibam k mnenju tovarišice Jekovčeve. To zato, ker menim, da bi bil opisani .vzgojni postopki1 v večini primerov neprimeren ali kar napačen. Prav gotovo pa je v postopku vsaj ne- kaj pozitivnega. Najprej je to priznanje učitelja, daje storil napako in jo potem skuša tudi nekako popraviti. Tovarišica Kunaverjeva pripisuje veliko vrednosti .odkritemu priznanju1, .iskrenosti1 in .pogumu1 učenca, ki je povedal, da je kontrolno nalogo prepisal od sošolke. Besede, ki so napisane v narekovajih, seveda pomenijo učenčeve lepe lastnosti, temu ne gre oporekati. Menim pa, da učenčevega postopka ne opisujejo povsem ustrezno. Učenec vasje najprej ogoljufal, tovarišica Kunaverjeva, nato je bil prizadet in užaljen, ker je dobil slabšo oceno kot učenka od katere je prepisoval, na koncu pa vam je odkrito povedal, da niste pošteni. S svojo, .iskrenostjo1 vam je dokazoval nepoštenje. Ne poznam vašega učenca, zato se lahko motim. A če so bila njegova razmišljanja približno takšna, kot sem opisal, potem njegovi postopki niso vredni prav nobenih priznanj. Mogoče bi mu štel v dobro le to, da se bojuje za svojo pravico. Toda v tem primeru ni bila njegova pravica boljša ocena iz angleščine. Pa še o poučevanju in vzgajanju v naših šolah: nisem napisal pouk ali vzgoja, ampak pouk in vzgoja. Oboje moramo delati na šoli. Res je, da je treba včasih dati prednost enemu ali drugemu. Menim tudi, da zaradi obilice izobraževalnih nalog vzgojne prevečkrat zanemarjamo. Nimam občutka, da bi tovarišica Eva Jekovec mislila kaj drugače. Prepričan sem celo, da oporeka le načinu vzgoje. Ne zdi se ji primerno, da je učenec, ki je .kradel1, nato še nagrajen. Predvsem pa ocena več ali manj pri angleščini še ni izobrazba, še manj pa je to vzgoja. Gre . za načela, za čim bolj pravilno ugi> tovitev: alf je učenec storil prekršek, ali ga je s svojim nadaljnjim ravnanjem skušal popraviti, ali pa je bil njegov cilj tudi potem povsem drugačen. Pri iskanju odgovora na to vprašanje ne gre le za upoštevanje, .pravil šolske discipline1, ampak tudi za .člove- ška merila1, za .merila medsebojnih odnosov1. Glede šolskih predpisov pa menim, da jim ni mesto niti ,nad‘ .prastarimi nenapisanimi zakoni, ki uzakonjajo človekove prave vrednote1, niti, ,pod‘ njimi. Takih prastarih zakonov preprosto ni. Izoblikovali so se le s človekovo vzgojo in razvojem iz roda v rod, od davnine pa do danes, ko jih še zmeraj skušamo prenesti zanamcem. Tudi v šoli. Ko razmišljam načelno, dam tovarišici Jekovčevi popolnoma prav. Kljub vsemu pa dopuščam, da je tovarišica Kunaverjeva v opisanem primeru ravnala pravilno. Še enkrat poudarjam, da za vzgojo ni splošnih receptov. Vendar tega le ne bi smeli razumeti tako, da je vse, kar delamo,v navzkrižju s pravili neke šolske discipline, že več vredno in v skladu s človeškimi merili medsebojnih odnosov. In o prepisovanju: Nisem povsem prepričan, da vam ni tudi pri naslednjih testih kdo prepisoval, tovarišica Kunavarjeva. Vem le, da ga niste videli. Pa to niti ni tako pomembno. Pomembnejše se mi zdi, da bi učenci morali vedeti, da se prepisovati ne sme, da je to tudi neko merilo medsebojnih odnosov, in ne le šolska disciplina. To bi ne smelo biti le tekmovanje učitelja in učencev, kdo bo koga obvladal ali ogoljufal. Pomembna vzgojna naloga šole je prav vzgoja poštenega človeka. Prav nič mi ne pomeni tovarištvo, ki ne temelji na poštenosti, tovarištvo, ki dopušča izkoriščanje sošolca, goljufijo in krajo. In še o .šuftih1. Lepo je napi- sala tovarišica Jekovčeva: »Ni bodo dobri učenci toliko trdfl da ne bodo pustili prepisovati i svojih naglo, pa če jih še tak zmerjajo s .šufti1.« Prepriča sem, da tovarišica Jekovčeva ( s tem mislila, da dobri učem niso dolžni pomagati slabšim. T je njihova dolžnost. Vsaka dobi šola to spodbuja. Toda tovariši pomoč je eno, prepisovanje i domačega zvezka pa ni niki kršna pomoč, je le podpiran; lenobe in slabša šolski uspet V naši šoli pa so ravno dob učenci izpostavljeni stalnem pritisku lenuhov, ki jim celo kri dejo domače zvezke iz torb ali p jim na razne načine grozijo, k skušajo dobiti domači zveze! Domači zvezek, v katerem je d< mača naloga, s katero se J pridni učenec morda trudil cel popoldne. Taki učenci potreb® jejo zaščito in podporo pri njih® vem stališču, da ne dovolijo sta nega izrabljanja njihovega trud in prizadevnosti. Ce pa jim ui telj še ne more ali ne želi potni gati, ,vsaj škodovati jim v nob< nem primeru ne sme1. Ne zag< varjam ne tovariških učencev, I se skušajo postaviti nad sošolc in se ponujajo za zapisovalce ni i discipliniranih ali za vsako mi lenkost tožarijo. Toda, eno s 2 malenkosti, drugo pa so p® ; membne stvari. In vzgoja pošt® , nega človeka je zelo pomembt , stvar. Na to ste malo pozabil | tovarišica Kunaverjeva. Vaš za< t nji stavek bi jaz nekoliko dopo x nil: »... da boste iz našega del g poleg pogače in palače zrasla i s iskren in tovariški, predvsem p j, pošten fant in dekle.« I r JANEZ ZUPAN Slovenski pregovori F - Kdor se je malo učil, bo rad drugim pamet solil. - Kakršen pastir, taka čreda. - Šola brez discipline - mlin brez vode. s - Kogar so bogovi zasovražili, so ga učitelja naredili. - Človek se uči, dokler živi. I v - Kdor se mnogo uči. tudi mnogo pozabi. j y - Vse za šolo in narod! J - Kdor hoče veliko znati, ne sme mnogo spati! 1 0 - Kdor druge poučuje, sam sebe pouči. s - Iz dobre šole prirastejo boljši - iz slabe pa slabši časi. 1 ^ Razgibano in bolj zdravo življenje domskih otrok Zdravniki, pedagogi, psiho-vrOs u^'telj>' staršMn vsi, ki še •ide najdej° čas za otroka, opozar-zen }aj°- kako pomembna je pravilna iprt lzraba prostega časa. Natrpani od‘ urniki, preveč učencev v razre-e b dih, .konfekcijsko1 delo z njimi, i brez razmišljanja o njihovem no-mii tran^ern dogajanju, prepusta rvjC ^0'a- preveč mirovanja in pre-du rna^° §'banja, delavnik, ki pre-užl se8a delovni čas odraslih (tudi osem ur pouka in več), posebno nd obremenjen otrok, ki težko do-'ag‘ jema ali ima prešibko poprejšnje ^,e' znanje, vse to vodi v vrsto težav, vrti ^u^evno in telesno utrujenost, niSl ^?'ezen' zatekanje v ambulante, ,,«1 N61 se pediatri vse pogosteje pet sP°padajo s psihosomatičnimi :go, motnjami, ki kaj lahko prerani stejo v resne bolezni. Podatki lua kažejo, da ima pri nas tovrstne •zrtt težave kar tretjina srednješolcev, u dišati je celo, da veliko več. Vse ,, h Pogostejši so glavoboli, težave •■alt f zei°dcem, slabo počutje, prepet bavne motnje, utrujenost, bole-kib čine pri srcu, težave z dihanjem oži' 'n premajhna odportnost do ra-j zličnih obolenj. Omenjene po-zv jave spremljajo izostanki od po-kdt U^a’ o^o^ zamudi razlago, ne-k rt Iptovost se stopnjuje, otrok do-rsil flvija strah pred šolo, bo pa položaj še poslabšal. ože , ^se več je med mladimi tudi pn okvar mišičnega sistema in de-ejn formacij okostja. Zdravniški spi pregledi opozarjajo na slabo v r držo, poškodbe hrbtenice, gibal; 'aii VSC J”0 baže, da sc otroci premalo U d da so duševno in telesno at Pmobremenjeni, da porabijo iost Premalo časa za res zdravo spro-(. p stitev. . Veliko otrok kaže lastnosti težavnega .grozda vedenja1, vse Pogostejša je agresivnost v najra-z ičnejših oblikah, do predmetov, ljudi v okolici, predvsem pa Je pretresljivo, da je čedalje več samomorov prav med mladimi; to pomeni, da so bili zelo sami in ni bilo nikogar, ki bi jim povedal, kako naj si pomagajo. Prosti čas je tisti del dneva, ko bi otrok moral pozabiti na težave, strese, poraze, ko bi moral svojo zavest preusmeriti drugam. Predvsem bi moralo biti takšnega časa dovolj. Strokovnjaki priporočajo osemurni delavnik, to pomeni pouk in priprave nanj skupaj, osem ur spanja in osem ur prostega časa. Naši šolarji pa so še tako daleč od tega. Del mladine pozna načrtno izrabo prostega časa že iz zgodnjega otroštva. Starši so poskrbeli, da so se učili tujih jezikov, obiskovali ure pravljic, gledališke in koncertne prireditve, v knjižnicah so si sposojali knjige, in te so potem prebirali, starši so jih vodili k telovadbi, na drsanje, smučanje, kotalkali so, igrali tenis, plavali... Skratka, dobili so predstavo, kaj lahko človek v prostem času počne. Domski otroci prihajajo večinoma iz preprostejšega okolja. Če je bilo to podeželje, je bilo marsikje tako, da so jih v prostem času čakala različna opravila, teh pa o prihodu v dijaški dom ni več. Takšen otrok naenkrat ne ve, kaj bi počel s tistim časom, ki mu ostaja ob učenju. Če mu ne ponudimo nič, bo praznino zapolnil s poležavanjem, čezmernim spanjem, kartanjem, z branjem pogrošne literature, žde-njem pred televizijskimi sprejemnikom, s potepanjem in drugimi oblikami zapravljanja časa, ki mlademu človeku niso niti najmanj v prid. Njegovo vraščanje v novo okolje in iskanje lastne vrednosti pa bo veliko težje zanj in za vse. ki se z njim ukvarjajo. V domu se mora kar naprej nekaj dogajati, mi je dejal živahni upravnik Doma železniških srednjih šol, profesor Dinko Bulog. V tem domu so že zdavnaj spoznali, da se morajo v svojem vzgojnem poslanstvu odpreti tudi navzven, se povezati z raznimi sredstvi in tako vključiti mladega človeka ne le v prostočasne dejavnosti v samem domu, temveč izrabiti še vse tisto, kar ponuja kraj, kjer dom stoji. To velja za vso mladino, še posebno pa za tisto, ki konec tedna ne odide domov in ima tedaj veliko več prostega časa kot ob delavnikih. Kolikor več dom vloži, pa naj gre tukaj za trud ali denar, v prostočasne dejavnosti v domu ali zunaj njega, čim več otrok sodeluje v njih^tem manj bo težav in tem lažja bo socializacija, je še dodal profesor Bulog. ^ Domu železniških srednjih šol imajo na srečo telovadnico. Vsi domovi se s tem sicer skoraj nepogrešljivim razkošjem ne morejo pohvaliti in v tem domovih so v zadregi, kako naj razgibajo učence, ko prekrije zemljo sneg ali pa je zunaj premraz, da bi igrali nogomet ali kako drugo športno zvrst, spolu in starosti primerno. V železniškem domu preživi vsaka vzgojna skupina vsaj uro, ali celo po dve na dan v telovadnici. Vsebina dela je povsem neprisiljena. Po svoje izbrana, vsak učenec se sprošča tako, da se počuti, in vzgojitelj je zraven le zaradi varnosti. Tako se mladi ljudje razgibljejo, se telesno in duševno sprostijo, sedenje, strahovi iz šole, togost in napetosti se tukaj razblinijo. In marsikdo, ki se tukaj dvigne nad druge, najde svoj jaz, da laže prenese kako šolsko razočaranje. V domu imajo video sekcijo. Kasete izbirajo sami. Učenci zbi- rajo sami tudi denar za sposojo. Vsak oddelek ima tudi možnost, da pripravi predstavo le zase, po svojem okusu. Glasbeniki imajo svoj krožek. Delujejo še fotosek-cija, košarkarji, judoisti... Res za vsakogar nekaj! Povezani so z bogatim programom prostočasnega dogajanja na šoli. Tako skupaj s kulturnozgodovinskim krožkom pripravljajo obiske zgodovinsko zanimivih krajev. Kje vse že niso bili! Učenci imajo možnost, da hodijo plavat v tivolski bazen ali ob petkih ali pa uporabljajo karte, ki veljajo za vse dni v tednu. In plavanje je ena najbolj zdravih športnih dejavnosti za doraščajo-čega človeka. Učencem sta na voljo tudi dve vstopnici za drsanje. Kaj je lepšega kot po napornem šolskem dnevu natakniti na noge drsalke in se pognati po bleščeči ploskvi drsališča! Za zdaj so le še pobožne želje nakup nekaj koles, ki bi jih ža karseda majhno sposojevalnino najemali učenci za svoje drobne opravke ali izlete v naravo. Da je kultura tisti griček, odkoder vidiš svet globlji in širši kot se zdi, da se ob njej odpira vrsta vpršanj, razmišljanj in razumevanja, vedo v domu že dolgo. Prav zato niso pozabili na gledališče, kino, koncerte. V tem šolskem letu imajo učenci deset povsem brezplačnih abonmajskih vstopnic za obiske predstav v mladinskem gledališču. Kupili so kar trideset vstopnic za filmski abonma v Pionirskem domu, vendar za te karte prispevajo učenci polovico vrednosti. Veliko možnosti za sprostitev pomeni pozabiti na skrbi in spet najti tisti kanček dobre volje in samozavesti ter posebnosti vsakogar, ki nam je potreben za uspešno delo zdaj in pozneje v življenju. PETJA FAJDIGA SEVER •N dn tii :ak iča a l e m ,t )bt išl e ; iki a n; aei ob ji* kr: !ip , b zet d< ; ;el iW .ta ud uč mi )b >g< •, I ole ni mi s P( štf M ail :a< oo lel if lik učitelja v očeh učencev Brez boljšega učitelja ne bo boljše šole Kar naprej govorimo o liku učitelja, kakšen naj bi bil, najbolj zanimivo pa je (avtentična sl|ka), kar rečejo učenci. Mnenj o tem pomembnem vprašanju ni nikoli preveč (dovolj). S časom pa se tudi spreminja pogled na vrednote, zato je dobro večkrat zaznati, kaj misli mladina. reviji Pedagoška stvarnost (Novi Sad, Vojvodina) je bila objavljena raziskava o liku učite-la v očeh učencev. Na anketo s trinajstimi vprašanji so odgo-vatjali učenci 3. letnika srednje strojne in tekstilne šole. Na prvo vprašanje, ali mora biti učitelj osebnost z visokimi moralnimi lastnostmi, so vsi učenci odgovorili z da. Učitelji bi pričakovali od sproščenih, drugačnih otrok, kot smo bili sami, a jim moralne lastnosti niso mar, ker jih sami največkrat nimajo. Zato je tak odgovor res-mčno presenetljiv. Za tem vprašanjem se jim je zdelo primerno vprašati, kaj si učenci predstavljajo pod pojmom moralne vrednote. Najpogostejši odgovori so bili, da že-ujo učitelja, ki rešuje probleme umirjeno, brez telesnih kazni, se vede naravno, ne dela prekrškov, ne vpije nad učenci zaradi svojih težav, skratka, je človek, ki se v vsakršnih okoliščinah primerno vede. Ponavadi vprašamo, kaj cenimo pri človeku in pri učitelju. Presenetljivo je, da so učenci na Pn\0 mesto uvrstili strokovno Podkovanost - to, da učitelj do-ro-obvlada svoj predmet, nato sledijo: spoštovanje učenčeve osebnosti, samokritičnost, pravičnost in doslednost pri ocenje-vanju, da dovoljuje svobodno izražanje in mišljenje, ima enak odnos do vseh učencev, je strog, samodiscipliniran, zmeraj dobro razpoložen, učence razume, je družaben, ima smisel za humor. je skromen, se zanima za zunajšolske dejavnosti, je strpen, potrpežljiv. Šele na zadnje mesto so uvrstili, da mora biti blag pri ocenjevanju. Dober učitelj je za učence predvsem dober vzgojitelj (tako je odgovorilo 82 odstotkov učencev) in dober predavatelj (43 odstotkov učencev). Zunanji videz po mnenju učencev ni pomemben, to velja tudi za prirojene ali pridobljene napake - invalidnost in drugo. Pozitivno so se izrazili tudi o tehle učiteljevih lastnostih: da ima avtoriteto, je iskren, vsestransko izobražen, ljubezniv do učencev, zmeren v zahtevah, z močno voljo, družaben, dober psiholog, prijatelj, lepo vzgojen in urejen, človeško topel, čustven (prijateljski, prisrčen do sočloveka), deli njihovo veselje in žalost, jim pomaga, jih tolaži, skratka, pomembno je, da je dobro vzgojen in izobražen. Učitelja z avtoriteto si predstavljajo takega, ki dobro obvlada svoj predmet, je dober strokovnjak, je iskren, stvaren, samodiscipliniran. ne mara laži, pomaga učencem. Biti mora strog, imeti svoj »jaz« in biti zmeraj urejen. Pravi učitelj je tudi družbenopolitično dejaven, tak, ki spoštuje učenčevo osebnost, ne trpi neodgovornosti, ker je sam vedno zanesljiv; je človek močnega značaja, dostojanstven in ponosen. Iz teh lastnosti se učenci uče v vseh pogledih, tudi v moralno-vzgojnem. Takega učitelja posnemajo, ga podpirajo in spoštujejo, celo poistijo se z njim Zelo zanimivi so bili tudi odgovori na vprašanje, ali so prepričani v učiteljevo sposobnost, doslednost in pravičnost in koliko sprejemajo njegove besede in dejanja. Ni učenca, ki ne bi sprejemal besed in dejanj dobrega učitelja. To pomeni: če ima učitelj veliko pozitivnih lastnosti, ki jih imajo učenci radi, so pripravljeni sprejeti od njega vse, kar učitelj ovrednoti za dobro. Tak učitelj močno vpliva na njihovo vedenje, na učence prenaša tudi negativne vsebine. Zaradi tega je treba nameniti največjo pozornost izbiri učiteljev v srednjih šolah, predvsem v tistih s poklicno usmeritvijo. Na vedenje učencev najbolj vpliva razrednik - ta jim je najbližji - in učiteljev zgled. Ni razlike med učitelji naravoslovnih, družboslovnih in strokovnih predmetov. Na učence vplivajo neposredno pri učnih urah in posredno s svojo osebnostjo. Zgled učitelja močno vpliva na vedenje učencev. Hote ali ne- hote posnemajo učitelja, sprejemajo njegove besede, dejanja in odločitve. Vsi učenci se strinjajo, da mora biti učitelj povsem dosleden v stališčih, ki jih zagovarja (mora jih tudi uresničevati). Iz razčlenitve dobljena dejstva kažejo, da imajo učitelji na učence izredno velik vpliv. Zato se morajo učitelji zavedati, da so posredno ali neposredno po svojem predmetu ali kako drugače, s svojo večstransko osebnostjo eden od temeljnih in nenadomestljivih dejavnikov v učenčevem vzgoino-izobraževalnem procesu. Prevedla in priredila po reviji Pedagoška stvarnost, št. 3^1/89, Novi Sad SLAVA PELKO RAZPIS ZA KOMUNIKACIJSKI TRENING Priložnost za vse, ki si želijo postati, kar so! Trening bo vodil dr. Pavao BRAJŠA. Če se hočemo bolj razumeti, moramo bolj sodelovati in upoštevati drug drugega. Med treningom bomo odkrivali, kako naj se človek vede in razvija pravi dialog. Človek potrebuje človeka, vendar je vprašanje, kdaj to uporablja in kdaj zlorablja v škodo drugega in sebe. Poglabljali se bomo v kakovost medsebojnih odnosov in ugotavljali, kako naj jih izboljšamo, da bodo naši odnosi čimbolj humani. Dr. Brajša je priznan strokovnjak iz tega področja, zdravnik, specialist, nevropsihiater in psihoterapevt, dr. medicinskih znanosti, primarij in vodja psihiatrične službe Medicinskega centra v Varaždinu. Na temo psihodinamičnega razvijanja medčloveških odnosov je objavil že nekaj del. S pomočjo dr. Brajše se bomo naučili živeti s sodelavci in v skupnosti. Seminar bo traja! 30 ur (6 krat 5) v Srednješolskem centru v Ptuju: - petek, 2. 2.1990 od 9.-14. ure od 15.-19. ure - sobota, 3. 2. 1990 od 9.-14. ure od 15.-19. ure - nedelja, 4. 2.1990 od 9.-14. ure od 15.-19. ure Če ste se odločili ZA, se odzovite našemu vabilu do 20. 1. 1990 na naslov: SREDNJEŠOLSKI CENTER Dušana Kvedra, Volkmer-jeva19, Ptuj, tel. 062-772-441. Izziv je naš, odločitev je vaša! Kie vas in nas šola žuli Ureja Tereza Žerdin SVETOVALNI CENTER ZA OTROKE, MLADOSTNIKE IN STARŠE Tudi bolezen bi morali spoštovati Hči je zbolela in ostala doma. Čez tri dni ji je sošolka sporočila, da mora priti naslednji dan nujno v šolo. Vprašana bo spoznavanje narave, ker je med oceno štiri in pet. Tako je naročila učiteljica. Hodi v 5. razred. Priznati moram, da sem bila zaradi tega sporočila ogorčena. Prvič: Če je otrok bolan, ne more v šolo. Drugič: Ocena, pa čeprav petka, ni nikoli pomembnejša od otrokovega zdravja. Tretjič: Tudi brez bolezni ne pripisujem ocenam takega pomena. Četrtič: Užaljena sem bila, ker me imajo v šoli za tako Jtrebasto' mamo. Petič: Besna in razočarna sem bila, ker je moja hči na vsak način hotela v šolo, ker ji je petka toliko pomenila. Mama V tem zapisu so vsaj štirje bistveni problemi: Prvič: Pomembnost ocene v učiteljevih očeh. Drugič: Pomembnost ocene v otrokovih očeh. To je že posledica prvega problema. Tretjič: Omalovaževanje zdravja. Četrtič: Bagateliziranje bolezni. Na pol bolan človek ali pa šele na pol zdrav človek pač ni sposoben dati od sebe vsega, kar zmore takrat, ko je zdrav. Zato obdobje rekonvalescence pač ni primemo za popravljanje ocen. • Opišite svoj problem, ki se pojavlja v razredu, in svoje izkušnje. Izoblikujte vprašanje in ga pošljite uredništvu. Odgovorili vam bodo strokovnjaki Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani. 0 šolski komunikaciji Primer profesorice, ki se je udeležila 1. komunikacijskega treninga: Če bi mi kdo pred nekaj leti popravil stavek: »Nikoli mi ne napišeš domače naloge!« bi se najverjetneje zatekla k misli: »Nikoli ni zadovoljen!« Danes bi se odzvala drugače. Stavek »Nikoli mi ne napišeš domače naloge!« bi od začetka do konca razčlenila. »Nikoli« je zelo posplošena beseda. Učenec ni napisal naloge natanko tistega dne. Ali imam pravico posploševati? »Mi ne napišeš« pomeni, da učenec piše nalogo zame, in ne zase. Danes si pač prizadevam, da bi svoje besede in vedenje lahko prepoznala, jim dala pomen, da bi lahko prepoznala cilje svojih besed in vedenja in da bi znala cilje in želje spremeniti v prakso: v usmerjene besede in vedenje. Vsak človek občuti strah pred nekaterimi okoliščinami, pred vedenjem drugih ljudi, predvsem pa strah pred svojim vedenjem, pred svojimi mislimi in čustvi, strah pred tem, kar je. Menim, da prav iz tega strahu izvira toliko popačene komunikacije. Prav izrazito izogibanje komunikaciji predstavlja molk, nejasno komunikacijo, neprenehno govorjenje, vedenje vojnega ujetnika (na vprašanje odgovarjaš z vprašanjem). Vse to so znaki, da komunicirata dve osebi (ali več oseb), ki se med seboj ne poznata dobro in se tudi nočeta prav poznati, ker nimata skupnih ciljev. Trudimo se, da bi se učiteljeva komunikacija z učenci toliko izboljšala, da bi lahko oba drug drugemu sporočala svoje misli, želje, zahteve in probleme ter na drugi strani tudi drug drugemu primerno prisluhnila. Iz primera tudi lahko ugotovimo, da velikokrat komuniciramo zato, da ne komuniciramo. Vendar pa se komunikacije lahko naučimo. Znano je, da so naši odnosi v vzgojno-izobraževalnem sistemu razosebljeni in da je v njih vse manj neposrednega srečanja človeka s čloT vekom (med učenci in učitelji, med mirni). Znano je tudi, da se komunikacija šolskega sistema večkrat nanaša na fraze, neznanstveni in amaterski način obravnave te problematike. Zaradi tega je bil naš prvi cilj, da se na podlagi spoznanj sodobne znanosti lotimo problematike komunikacije v vzgojno-izobraževalnem procesu. To smo poskusili narediti na podlagi sodobne teorije sistemov interpersonalne kibernetike, teorije odnosov, interpersonalne komunikacije, teorije prilagajanja in interpersonalne psihodinamike. Vse navedene teorije so povzete v sistemski in odnosni psihodinamiki dr. Brajše, ki je vodja komunikacijskega treninga. Ugotovili smo, da učiteljeva osebnost zelo vpliva na interpersonaliza-cijo in komunikacijo v vzgojno-izobraževalnem procesu. Za interperso-nalizacijo in humanizacijo naših šol je potrebno upoštevanje učiteljeve osebnosti v vzgojno-izobraževalnem procesu. Da bi to lahko strokovno in profesionalno naredili, morajo učitelji spoznati sebe v tem procesu. Za to ne zadoščata navdušenje in ljubiteljstvo, to se mora roditi strokovno in profesionalno. Spoznali smo, kako pomembna je učiteljeva osebnost in kako nujno je delo z učitelji, če želimo imeti sodobno, humano in uspešno šolo. Šolo moramo humani-zirati z usposobljenimi in celostnimi osebnostmi učiteljev, za katere bi morali skrbeti. Vse to pa delamo z enim samim ciljem: da bi vzgoja uspešneje pripravljala človeka za življenje. Tega si želimo vsi, ki sodelujemo pri vzgajanju, vendar želja ni dovolj. Oboroženi moramo biti s pravim znanjem, da vzgojo, ki nam je zaupana, tudi zares obvladamo in ji dajemo pravi prizvok kakovostnih odnosov. Vključevanje učiteljev v komunikacijski trening je ena od poti. po kateri lahko pridemo do še boljše šole. Za raziskovalno skupino DANICA STARKL iz prakse za prakso Nadarjeni pri pouku angleškega jezika Osnovna šola naj bi dala učencu potrebno znanje in ga v vseh pogledih usposobila za ustvarjalno delovanje v družbi. Razvila naj bi ga predvsem v ustvarjalnega posameznika, ki bi s svojim delom ne le koristil skupnosti, ampak uresničeval svoje notranje nagibe in potrebe po udejanjanju zamisli. Dobro uresničena lastna zamisel daje človeku občutek zadovoljstva s samim seboj, daje smisel njegovemu delu in prizadevanjem - skratka, osrečuje ga. Glede na dolgoletne delovne izkušnje v osnovni šoli ugotavljam, da je daleč največji delež vzgojno-izobraževlnih dejavnosti namenjen ustvarjanju sistema 'potrebnega’ znanja, vloga osnovne šole pri spodbujanju ustvarjalnosti, samostojnosti, sa-mopobudnosti učencev pa je hudo zanemarjena. Uradnih, ali če hočete, znanstvenih razlag za to ni, so pa moje subjektivne ugotovitve, daje najbrž lažje nadaljevati z arhaično pojmovanim sistematičnim podajanjem znanja, ki ga učenci pasivno sprejemajo in potem reproducirajo. V bistvu je za marsikaterega učitelja ugodno biti gospodar položaja, v katerem niti z intelektualnega niti z disciplinskega vidika ne doživlja pretresov. Navajanje učencev na navadno odzivanje in vedenjske vzorce mu pravzaprav kvarijo redki posamezniki, ki se razlikujejo od vodljivega povprečja. Razlikovanje 'navzgor’ pomeni tisti delež nadarjenih in ustvarjalnih otrok, ki zaradi svojih večjih intelektualnih sposobnosti in značajskih lastnosti ne morejo sodelovati v procesu tako, kot je to predvidel učitelj. Kar naprej se jim porajajo vprašanja in dvomi, samosvoje rešitve in postopki. V oblikah dela, ki prevladujejo v naši osovni šoli, so največkrat moteči, ne zmeraj zato, ke se učitelj ne zaveda, ali pa je premalo poučen o pravi vrednosti nadarjenih, temveč zato, ker za njihovo nadpovprečno ustvarjalnost v našem šolskem sistemu v resnici ni bilo nikoli poskrbljeno. Kajti: ustvarjalno zmožnost teh posameznikov moti togost šolske discipline, hišnega reda (dviganje rok kot dovoljenje za pridobitev informacije), časovna omejenost, prostorska utesnjenost, pomanjkanje dostopa do gradiva in informacij in končno strokovno neustrezna pripravljenost učiteljev, predvsem glede psihološkega znanja in metod dela z nadarjenimi. Tako se dogaja, da tudi tisti učitelji, ki čutijo, kako pomembno je spodbujati ustvarjalnost učencev, pogosto negotovo iščejo prave poti, ker imajo kljub dobri volji premalo znanja in seveda tudi neprimerne možnosti za delo. Zadevo naj ponazori tale primer: Skupina, ki je pripravljala skeč, se odloči, da bo predstavljala konje, terrio o starki, ki se je ponesrečila, pa najbistrejša učenca duhovito in cinično priredita tako, da starka drveč na motorju povzroča preplah v mestu. Postavlja se vprašanje, ali je prav, da imenitno zamisel preusmerimo v nekaj povsem vsakdanjega samo zato, ker se bojimo, da povprečni učenci ne bodo razumeli satirične poante ali zato, ker naša neprožnost ne more sprejeti krohotajočih se konj? Naša togost ne prenaša 'neprimernih' zamisli; kar naprej odbiramo le tiste, ki se prilegajo privzgojenim modelom primernosti in koristnosti. Razvrednotimo jih kot neumne, ker jih morda niti dobro ne razumemo. Brain-storming ni za našo opre-dalčkano zmernost. Skratka, učitelju, ki se ukvarja z nadarjenimi, res ne zmanjka dramatičnih trenutkov, ko se strokovno nepodkovan zateče k svojim instinktom in ko išče pravo mero strpnosti. Kaj pa če je med nami v resnici vse premalo nadarjenih učiteljev? Učiteljevo zavedanje o posebni dragocenosti nadarjenih učencev je v bistvu nujni, a ne edini pogoj, če bi končno hoteli ponuditi nadarjenim tisto, kar zaslužijo. Učitelj, ki to zavest ima in ki je za nadarjene pripravljen kaj storiti, četudi intuitivno, se kar naprej spoprijema s težavami v razredu, na šoli, doma in v širšem okolju. To pa zato, ker mu manjka ustreznega strokovnega znanja za delo z nadarjenimi; zaradi tega neprestano dvomi v pravilnost in ustreznost svojih in učenčevih postopkov, dejavnosti in dosežkov. Dvomi tudi v sposobnost prepoznavanja nadarjenih posameznikov. Okolje, zlasti razlagalci šolskega sistema, samo načelno soglašajo, in to šele zadnje desetletje, da bi morali nadarjenim namenjati posebno pozornost. V resnici učitelj ne dobi nobene pomoči, obseg delovne obveznosti se mu ne zmanjša, da bi lahko bolje delal. Ne more dobiti brezplačno strokovnega gradiva, svetovanja itn. Delo z nadarjenimi je opredeljeno kot pozitivno samo načelno. v praksi pa ni jasno, kako in kdo naj ga opravlja. Učitelj se torej lahko giblje samo v skrajno zoženem prostoru učilnice, petinštiridesetminutne ure, ustaljenih učnih oblik, navad, vedenja in hišnega reda. Največkrat ne dobi nobene pomoči pri ugotavljanju nadarjenih. Za svoje dodatno delo nima niti moralne niti gmotne podpore. Pogosto je celo oškodovan, kar si mora dodatno gradivo kupovati sam. Včasih je v sporu s starši (redkeje z učenci), češ da namenja preveč pozornosti izbrancem ali da ni pritegnil k dodatnemu delu njihovega otroka, ki je vendar izredno nadarjen. Nasprotja nastajajo tudi v učiteljskem kolektivu. ki večinoma zelo nenaklonjeno gleda na nadpovprečne kolege. Kljub vsemu še zmeraj mislim, da je delo z nadarjenimi za učitelja največji izziv, uspehi, ki jih ti učenci dosegajo, pa največja nagrada. Še več. Ti učenci zmorejo vnesti v učne ure toliko svežine in navdušenja, da pritegnejo celo pozornost tistih sošolcev, ki jih zlepa nič ne zanima. JELKA VINTAR MISLI Z otroki se dobro razumem iz dveh razlogov: prvič, ker zmeraj povejo, kar od odraslih nikoli ne slišim (zato jih je priporočljivo imeti ob sebi!); in drugič, ker jih zanima prav tisto, kar je sen vseh nas: Življenju in trenutkom odškrniti veselje, brez predsodkov in obveznosti, namreč brez obveznosti biti hvaležen. Bistvo razuma je negotovost. Tipanje je njegovo orodje. Lojze Kovačič, PRAH Književna didaktika pod drobnogledom Piše Boža Krakar-Vogel Uspsso&lkmost za paužavanle književnosti V našem književnodidaktičnem seminarju ponavadi začnemo študijsko leto z malo anketo za študente. Spodbudo za tak začetek dela, ki se je izkazal kot zelo zanimiv, sem dobila v knjigi Bariče Marentič Požarnik Nova pota v izobraževanju učiteljev, izdani pri Državni založbi Slovenije leta 1987. (Knjiga vsebuje novejše poglede na učenje in daje veliko koristnih napotkov tudi za učiteljevo samoizobrgževanje). Naša anketa ima le eno vprašanje: Kakšen je po vašem mnenju dober ali slab učitelj književnosti? Odgovori kažejo, da se študenti pri vrednotenju učiteljevih lastnosti opirajo predvsem na izkušnje, ki jih imajo sami z različnimi učitelji književnosti od osnovne šole do fakultete, pa tudi na predstave, ki so jih dobili med študijem splošnih pedagoških in strokovnih predmetov na fakulteti. In kakšni so ti odgovori? Če si ogledamo le letošnje, ki pa se ne razlikujejo bistveno od prejšnjih, mora dober učitelj književnosti izpolnjevati tele zahteve: a) Biti mora splošno humanistično razgledan, pa seveda literarno razgledan in sposoben vrednotiti tudi najnovejše literarno dogajanje, pri podajanju (in svojem obvladovanju) književnega gradiva pa sistematičen - s to zelo poudarjeno zahtevo je pravzaprav mišljen urejen sistem književnovednih pojmov in metod za analizo književnega dela in preučevanje kontekstnih pojavov, iz katerega učitelj črpa pri poučevanju, skratka, učitelj mora biti dober strokovnjak. b) Učitelj književnosti mora po mnenju študentov motivirati učence za branje književnih del, tudi za novosti, dopuščati mora možnost različnih interpretacij, uporabljati različne metode poučevanja, biti prožen pri ravnanju z učnim načrtom, ki se ga ne sme oklepati togo in za vsako ceno, upoštevati mora korelacije z drugimi predmeti in dajati za samostojno delo - referate, domače branje idr., zanimiva besedila, pri katerih mora dopuščati tudi možnost samostojne učenčeve izbire. c) Poleg tega pa naj bi bil učitelj književnosti tako kot vsak drug demokratičen, sprejemljiv za pobude in mnenja učencev in objektiven pri pisnem in ustnem ocenjevanju. Slab učitelj književnosti pa je po mnenju študentov tisti, ki je nepripravljen in nesistematičen, ki se opira zgolj na učbenik in učni f načrt, ki samo narekuje in zahteva ponovitev svojih besed ter ne I dopušča možnosti izbire pri domačem branju. " Naštete ,dobre' lastnosti učitelja književnosti sem razvrstila po ~ sestavinah, ki se v strokovni literaturi (npr. v navedenem delu ali ^ v številnih nemških razpravah) pojavljajo kot deli celostne učiteljeve usposobljenosti za poučevanje: strokovnost (a), specialno didaktična usposobljenost (b) in pedagoško komunikacijska (pe- j dagoško-psihološka) usposobljenost (c). Videti je, da študentje , dobro čutijo potrebo po vseh razsežnostih učiteljeve teoretične in t praktične usposobljenosti, saj so zajeli večino zanjo nujnih prvin. r (O njih piše tudi Dragutin Rosandič v Metodiki književnog odgoja ,• i obrazovanja, Zagreb 1986, v poglavju Nastavnik materinskog ^ jezika i književnosti, str. 719-723.) Odgovori študentov se torej L ujemajo s strokovnimi opredelitvami, ki učiteljevo strokovno uspo- r sobljenost opisujejo povečini kot poznavanje vsebin (v našem / primeru književnih del in književnovednih vsebin) in raziskovalnih c metod). Po B. Paternuju so v književni vedi tri vrste teh metod, ; tekstološke, biografske in recepcijske); učiteljeva književnodidak- r tična usposobljenost pomeni poznavanje ciljev, vsebin in metod j pouka književnosti, pedagoško-psihološka pa odprto in demokratično ravnanje z učenci. i Vendar so študentje svoje odgovore na anketo oblikovali bolj kot v še učenci kakor pa kot že učitelji. Druga ,pilotska' raziskava, ki i sem jo zastavila med kolegi asistenti za književnost na fakulteti ter r osnovnošolskimi in srednješolskimi učitelji (toda ti mi odgovorov t kljub kritičnemu tarnanju o pomanjkanju književne didaktike niso priskrbeli!), pa navzlic delnim rezultatom kaže, da so kasnejša razmišljanja o lastnostih učitelja književnosti usmerjena predvsem v strokovnost. O drugih sestavinah učiteljevega dela se manj razmi- s šlja, ali pa prevladuje mnenje, da učiteljevo poznavanje strokovnih s vsebin že samo po sebi zagotavlja tudi ustrezne poučevalne metode s in spodbujanje ustrezne spoznavne zahtevnosti pri učencih. V knji- v ževni didaktiki pa velja prepričanje, da ni tako. Stroka in njene p spoznavne metode so seveda v vzgojno-izobraževalnem procesu s temeljna struktura, ne pa že tudi proces sam. Za njegovo celostnost v je treba upoštevati tudi pragmatične okoliščine; teh se učitelj zave n pri celostnem usposabljanju za poklic, takem, ki mu uzavešča poti, g po katerih naj se v šoli loteva strokovnih vsebin, da bodo doseženi c temeljni vzgojno-izobraževalni smotri. Kakšni so ti pri pouku n književnosti, pa bomo razmišljali prihodnjič. c k Priporočilni seznam knjig za bralno značko Nadaljevanje Svet Zveze bralnih značk Slovenije, ki deluje pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije, želi mentoije bralne značke sproti seznanjati z novostmi za mladino na knjižnem trgu. Tako nastaja seznam novih mladinskih in otroških knjig, katerega nadaljevanje objavljamo tudi v tej številki časopisa. Seznam so pripravili v študijskem oddelku Pionirske knjižnice v Ljubljani. 52. DOLENC, Mate: Strupena Brigita. Ilustr. Daniel Demšar. Lj.. Borec 1989 (Kurirčkova knjižnica; 97) Ladja Brigita Montanari. ki se je s strupenim tovorom potopila v Jadranu, ni vznemirila le ljudi, ampak tudi prebivalce morskih globin. Mate Dolenc duhovito opiše dogajanje pod morsko gladino in nad njo. Večplastna pripoved ima sijajna izhodišča za pogovor o ekologiji, antičnih junakih, sodobnem počitniškem turizmu itd. Morski fantek pa je nov lik v mladinski književnosti, ki po končani zgodbi ne prihaja le k Vanetu. ampak tudi k drugim, ki smo knjigo prebrali. III. stopnja 53. DURIČKOVA, Marija: Donavska kraljica. Ilustr. Miroslav Cipar. Bratislava. Mlade leta in Lj.. Mladinska knjiga 1989 V Donavski kraljici je zbrano in avtorsko preoblikovano pravljično, mitsko in zgodovinsko izročilo, kakršno se je ohranilo v zapisih in živo med ljudmi. Označujejo ga motivi in življenjske izkušnje ljudi s pobrežja Donave, bodisi da so to bratislavski meščani ali pa okoliški kmetje. V teh slovaških pravljicah in pripovedkah je mogoče najti prenekatero potezo, ki nas spominja tudi na slovensko ljudsko izročilo. II. stopnja 54. FRANČIČ, Franjo: Skaraberi in otroška srca. Ilustr. Zora Bitenc. I 'i Mladinska knjiga 1989 (Pisanice) , Osvežujoče inovativen izraz kratkih liričnih zapisov - pesmi v prozi in čf ' Franja Frančiča je tudi po vsebinski strani zanimiv: upesnjuje in zapis« “ občutja in ne motivov. Branje njegovih črtic in pesmi bogati naš notranji sv! Z Knjigo je treba predstaviti. h II. stopnja - dobri bralci I v III. stopnja - manj dobri bralci 55. JUKIČ, Boris: VRTEC Z JABOLKI. Ilustr. Marjan Manček. Lj.. Boi 1989 (Kurirčkova knjižnica) Krajši zapisi o otroštvu dečka Emila, zapisani z izostrenim posluhom ■* drobna doživetja. Pisatelj za spremembo od utečenih zapisovalcev, ki zap’~ jejo le znana doživetja iz otroštva, zapiše tudi čutna emocionalna zaznavi p otroka v otroštvu. S tem izvirno slika otroka iz zornega kota, ki ga večina avtorjev spregl hote ali nehote. V knjigi podaja te podobe in doživetja na fin humoristih način z jezikom, ki je ponekod obarvan s primorskim narečjem. Mančk« ilustracije lepo dopolnjujejo besedila. II. stopnja - dobri bralci III. stopnja - manj dobri bralci r, 56, LINŠČEK, Feri: Ajša Najša. Ilustr. Karel Zelenko. Lj., Prešerni družba 1989 (Vrba) P< Novi dekliški romanček v okviru današnjega življenja. Dogaja se tu in z( Rdeča nit pripovedi je ljubezen med Ajšo Najšo in Gregorjem kot sc oi petnajstletnice spodobi. Ob tem pisatelj z bistrim očesom in peresom zabelfu vse, kot bi rekli probleme današnje šole in družine. Ilustracije Karla Zele«v< so poetične in opisne. III. stopnja ef 57. NOVAK, Boris A.: Periskop. Ilustr. Matjaž Schmidt. Lj., Partizani_ knjiga 1989 (Matjaževa knjižnica) ° Periskop je zbirka že iz televizijskih oddaj znanih pesmi - songov. V poez^ B. A. Novaka ne vnaša nič novega, ostaja zaradi obrtniške popolnosti ^ znani višini. Zbirka pesmi lahko animira skupino otrok, da jo pripravijo recital in s tem nastopajo kot bralni značkarji ali pa z navadnim prebiranjem — zapomnjenjem posameznih pesmi. III. stopnja za 58. RUPEL, Dimitrij: Zgodba o času. Narisal Ivan Marko. Lj., Domus l^ča V zapisih na eni strani in zvečine z dobro ilustracijo Ivana Marka na drtj^ strani. Dimitrij Rupel v zgodbah o času popisije določen povojni čas, ko so^ na naših šolah odstranjevali profesorji, kakršen je profesor Cas. To seve' , naših šolah odstranjevali profesorji, kakršen je profesor ^’~nc razberemo mi. odrasli. Za otroke bo to igrivo branje o čudaškem profesorju » treh dijakih, ki tega profesorja zasledujejo in opazujejo s podstrešja prtc" mestne gostilne, gostilničarja Doberleta. V tej gostilni se profesor Čas sestf^ s prijatelji, ki znajo pričarati pretekle zgodovinske dogodke v gostilno, kjerfe hip zaživijo in zopet izginejo v preteklost. Branje s priokusom posmeha tcnTj čemur se človeška pamet večkrat naučeno podreja. Vc III. stopnja gc let 59. TOLMINSKE pravljice. (Izbr. in ur. Janez Dolenc; ilustr. Jana DolenC,-Lj.. Mladinska knjiga 1989 (Zlata ptica) J. Prvi obširnejši izbor tolminskih ljudskih pravljic. Pravljice so vsebins“‘‘ dostopne in po modelih izročila ter tipologiji obravnavanih motivov (nevest trije bratje, sestre, gradovi, prstani itd.) otroku že znane. Po obsegu ?r' kratke, po vsebini lahko razumljive. Branje je kot nalašč za otroke iz \rei krajev od koder pravljice izhajajo in kakovostno nadomestilo za druga slahl napisana literarna besedila nekaterih avtorjev. II. stopnja vq Poljudnoznanstvene knjige: 16. BECKLAKE, Sne: Vesolje: zvezde, planeti in vesoljske ladje. Ilusis ute Brian Delf. Luciano Corbella. Lj.. Domus in Mladinska knjiga 1989 (Ok^g v svet) pe Že sam naslov nam pove o čem nas knjiga informira. Same informacije j' zapisane, preprosto in razumljivo. Knjigo lahko berejo otroci brez poprp njega znanja. V tem času, ko bi morali vzgajati otroke tudi za vesolji prostor, je pregledovanje in branje smiselno, čeprav mlad bralec v resnici J®’ bere vsebine. Knjiga daje možnost za pogovor, in to je poleg informacij. kiF prinaša, dobro. Us> III. stopnja 17. SITAR, Sandi: Edvard Rusjan. Lj.. Partizanska knjiga 1989. (Znamcf Slovenci) 929 Rusjan E. j Obsežna informacija z viri o našem pionirju letalstva zanimiva za bralcem ■ jih zanima to področje in sploh svet tehnike. Z branjem te knjige sc seznanja tudi s takratnim medrepubliškim sodelovanjem, ki ga je dru/ila id® " in delo. IV. stopnja Jr< PREDSTAVLJAMO ŽAGARJEVEGA NAGRAJENCA STANETA FLORJANČIČA Otroštvo z željo po svetlobi Na obisku v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani Pred leti sem dan na dan pešačila po Jamovi ulici s konca Viča do fakultete sredi Ljubljane. Ta cesta je bila že takrat zame ena najlepših. Ne vem, zakaj. Hiše in bloki so ob njej razvrščeni kot drugje v mestu, a vendar je ta mirna četrt, čeprav le streljaj odmaknjena od ene glavnih ljubljanskih prometnic, tako zelo skrivnostna in polna drugačnega življenja: z veliko drevja, grmičevja in cvetja in pogosto je slišati ptičje petje. Ko se pomlad nagiba v poletje, diši po ulici kot v pravljičnem vrtu. Tudi v jesenskozimski puščobi ta ulica nj brez rož. Zidana ograja z okroglastimi linami, ki obdaja zemljišče in stavbe na vogalu Langusove in Jamove, je prepolna velikih cvetov vseh barv. Takrat še nisem vedela, da je za pisano ograjo Zavod za slepo in slabovidno mladino, da tam živijo otroci, ki rumene in rdeče rože še drugače zaznavajo: zanje so predvsem vesele in otožne, dišeče in še kakšne. Kdo ve, kdaj bi prestopila zavodski prag, če ne bi Stane Florjan-, tamkajšnji ravnatelj, prejel Žagarjeve nagrade za pionirsko delo . v tiflopedagogiki, kjer je eden izmed redkih vrhunskih strokovnja-. *ov pri nas. In morda še dolgo ne bi vedela, da so v stavbah onkraj pisane ograje še bolj pisani zidovi in zanimivi delavci in otroci, ki se d v trenutku prikupijo in za zmeraj vtisnejo v spomin. I 1 Stene zavoda so pisano popleskane že od leta 1975, ko je na • svetovni konferenci učiteljev za ’■ slepo in slabovidno mladino v Ljubljani sodeloval tudi naš ’ priznani psiholog dr. Anton Tr-i stenjak. Udeležencem je sprego-t voril o tem, kako barve vplivajo J na vid: čim močnejše so, tem bolj > ga spodbujajo. »Zato smo se tudi I odločili za živahne barve,« pojas-t n j uje ravnatelj Florjančič, »in otrokom sta takšna šola in zavod _ bolj všeč. Šola ni pusta, kot ji marsikje radi očitajo, otroci pa se počutijo bolj domače.« Stane Florjančič dela v Zavodu j za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani že dobrih dvajset let, čf kar nekaj njegovih sodelavcev pa isi ima že daljši staž - v Zavodu so sv začeli službovati in tam svojo de-\ lovno dobo tudi končujejo. Pravijo, da ostanejo tisti, ki .vzdr- žijo' v Zavodu dve leti, , tamkajšnji' za zmeraj. Tudi za našega Žagarjevega nagrajenca je nadaljnja poklicna pot skorajda že usojena, le vsega, kar bo v prihodnjih letih še razvil in naredil, ne moremo predvideti. Njegovo dozdajšnje delo pa je zelo bogato: neprenehoma se je strokovno spopolnjeval in se na Danskem specializiral za učitelja orientacije in mobilnosti slepih; prvi je poučeval uporabo dolge bele palice, vpeljal pouk branja z op-taconom, spodbujal je razvoj mobilne tiflopedagoške službe za slepo in slabovidno mladino na Slovenskem, kot ravnatelj pa je dosegel, da so v celoti obnovili internat in delno tudi šolsko poslopje. Življenje Staneta Florjančiča je tesno prepleteno z zavodskim, zato ju skoraj ni mogoče obravnavati ločeno. Z njim smo se sprehodili po zavodskih hodnikih in razredih, med otroki, od katerih malokdo nima očal... Zavod na Langusovi 16 je za osnovnošolske otroke edini te vr- ste pri nas. V njem živi 68 otrok, najmlajši ima šest let. Imajo od-. delek za predšolske otroke in tri oddelke za duševno prizadete ter osem razredov osnovne šele. Herman Muys: Prenašalec lune, 1989, keramika, pleksi :iz skicirke likovnega vsakdanjika ,P—------------------------------------------ va' Pogovor z likovno pedagoginjo Tonko Tacol Iz Osnovne šole Ledina v Ljubljani ftt bz etično moralne moči raste človekova notranja moč ;k> Mahatma Gandhi Živimo v svetu, v katerem se meje razblinjajo kot Salamine tančice. Skoznje veje svežina popolne duševne sproščenosti. m< Lo svobodo pa nenehoma spremlja kriza: kriza na najrazličnejših področjih in v vseh smereh. Smo izgubili etični kompas? z< Le redkokdaj pomislimo, da se naše tavanje zrcali tudi v duševnosti kjir • ’ •V ni'-bovih stiskah, ki jih porajajo pehanje za uspehom in ■^ blaginjo, nezdrava tekmovalnost in preobremenjenost. Iz dneva v dan lct večje pomanjkanje. In ne samo gmotnih dobrin - tudi vrednot in ljubezni. Gotovo je ena od poti, ki vodi iz čustvenih stisk, prav Likovna vzgoja, kjer najde ^tfoL sprostitev in se umakne v svet, ki si ga sam izsanja - v barvi in obliki. Prav v otroštvu se največkrat odloča za temeljno pripadnost cienemu ali drugemu svetu: razumskemu ali čustvenemu. Nekateri Zaživijo v obeh, vendar ne za dolgo. Človek se ne more predajati ) \obema svetovoma hkrati, izbira je pomembna odločitev. Tonka Tacolova se je odločila za likovni svet, za njegovo veli-i častno iluzijo. Že dvajset let je ''uspešna likovna pedagoginja. \o°i? ^e!° opravlja z vso zagna-j noif/o in ljubeznijo, zato ni udrto, da leto za letom pobira siPagrade in priznanja. Samo, letos ciie prejela kar tri: nagrado Občine ^Ljubljana Center, priznanje Zavoda SRS za šolstvo za svoje dolgoletno delo in postala inovator ctt-a -989- Nai povemo, da tudi njeni učenci iz Osnovne šole Le-rbCžna sodelujejo na vseh likovnih espatečajih in dobivajo številne na-;u trade in priznanja na občinski, z republiški, zvezni in mednarodni slaravm'. Poleg rednega šolskega di vodi Tonka Tacolova še liko\ yotek na šoli za vse stopi [dvakrat na teden) in najde čas 'u.s-f rnentorstvo: študentom Al "temije za likovno umetnost ije re<*ag°ške akademije v Lji Otto i/ olj v pogovoru nas je predvst jci animalo, zakaj se je odločila ki ar poklic, kako dosega toliki ispehe pri otrocih, kakšna ';eng^ metodična pot pri učni i i še kaj. 1 2 rtam je odgovorila: ~ že v nižjih razredih me ,r! rivlačila likovna umetnost. . k snovni šoli sem začutila, da , vun dovolj znanja na tem p ročju, zato sem se dodatno uč ri mentorju Dragu Pečku, ki z mojega kraja, iz Slovenj Gradca. Po končani gimnaziji sem si želela na Akademijo za likovno umetnost, in ko sem to misel že skoraj opustila, sem po naključju zašla na Pedagoško akademijo v Ljubljani in izbrala likovno smer. Ni mi žal. Moje delo je zelo razgibano in prav nič dolgočasno. V likovni vzgoji najdem sebe, pa tudi svojo nadaljnjo pot. Pri likovni vzgoji se lahko ustvarjalnost povsem izrazi, le če to želiš. Zame je likovna umetnost izpoved in hkrati iskanje samega sebe, pa tudi dokazovanje. Likovne pojave otrokom najlažje predstavim v barvah, z igro svetlobe in teme. Barva je melodija: od nastanka, odtenkov, do mešanja z drugo barvo. Pri vsaki moji razlagi je pričujoča narava, saj smo vsi del nje, le da to najpogosteje pozabljamo. Zastavljeni smoter je tifti, ki vodi učence do motivacije. Kako? Najprej morajo spoznati likovno nalogo, in ko spoznajo motiv, se je treba o tem motivu pogovoriti. Pogovor dokaže, ali nalogo razumejo. Če to upoštevamo, ni težko delati; prav redko se zgodi, da učenci zgrešijo pot. Gotovo pa je, da je treba vsakemu učencu posebej pomagati. Od individualnega prijema je odvisno, kako bo otrok nadaljeval delo. Vsak mora začutiti, da je kos nalogi. Nikdar ne dovolim, da bi se v učencih razrasel občutek nemoči, da ne znajo, ne zmorejo. Zmeraj jih pohvalim za trud in gojim predvsem samozaupanje. To je vse. Preprosto, ali ne? Pri meni je pohvala temelj za delo, motiv. Ko delo opravimo, ga ovrednotimo. Tako vsak učenec spozna, ali je prav rešil nalogo, pojvoje, seveda. Sledi skupinski pogovor in kritika o tem, kaj smo pri likovni nalogi naredili pravilno in kaj bi lahko še drugače. Učenci se ne boje, da bodo doživeli kritiko ali kazen - s slabo oceno. Oceno oblikujemo skupaj po določenih merilih. Za pogovor in vrednotenje ni nikoli škoda časa. Vsi razredi so uspešni in zelo malo je učencev, ki se ne bi izkazali. Ocena je opisna: upošteva predvsem otrokov trud, njegovo delo in napredek. Sposobnost je drugotnega pomena, ker je prirojena. Res pa je, da storim vse, da se sposobnosti razvijejo, vendar je pridnost podlaga, s katero si otrok .prisluži" zelo uspešno oceno. Nimam veliko težav, razen pri nekaterih. Vsi otroci se razvijajo ne le glede na sposobnosti, temveč tudi po tehnični strani. Pri vsakem otroku skušam doseči zgornjo mejo zmožnosti glede na njegovo razvojno stopnjo. Učitelj mora nenehno delati z učenci, sicer jih ne spozna in ne more pravično vrednotiti njihovega dela. Menim, da je najpomembnejše delo v šoli (in ne doma) - od temelja pa do konca. Moji učenci imajo vse v šoli, in sama poskrbim, da skupaj kupimo ves pribor in tega imajo zmeraj v likovni učilnici. Kako povezujemo sedanjost in preteklost v likovni umetnosti? Umetnine spoznavajo pri teoretični obravnavi v uvodnem delu ure. Predstavim vsebino slike, umetnika in njegovo obdobje. Učenci se seznanijo z imeni in deli slovenskih, jugoslovanskih in tujih umetnikov. Če je le mogoče, povežem razlago še z obiskom likovnih razstav v galerijah (predvsem ob kulturnem dnevu). V sedmem in osmem razredu se pogovarjamo o likovnih temah tudi pri zgodovini. In še to: osnovne šole občine Ljubljana Center prirejamo vsako leto razstavo likovnih del v Galeriji D SLU v Ljubljani, tako da otroci spoznajo hkrati tudi namembnost prostora, osvetlitev im. Kaj menim o učnem načrtu? Dovolj razumljiv je, v njem so zajeta vsa področja in vse vsebine likovne vzgoje, dodana so tudi navodila za učitelja. S predmemi-kom pa likovni pedagogi nismo zadovoljni. Menimo, da sta od prvega do osmega razreda dve učni uri na teden premalo. Sestavljala predmemika so imeli premalo posluha za otrokovo sprostitev. Prepričana sem, da je največja napaka naše šole v tem, da otroke preveč obremenjuje Razumem, da si morajo nabirati znanje, vendar menim, da je vsega preveč in da nekateri predmeti zelo utrujajo otroka. Zelo veliko delam z učenci, zanje zmeraj najdem čas. Vsi vedo, da bodo na kakršno koli vprašanje dobili prijateljski odgovor ali nasvet. V razredu nisem zaradi discipline, sem del razrednega kolektiva: skupaj delamo, skupaj ustvarjamo. In sporočilo mladim likovnim pedagogom? Odločili so se za lep poklic. To je delo, pri katerem je trud v resnici poplačan, dosežki pa nazorni in takoj vidni. Poslovili sva se. Odhitela je v Cankarjev dom, kjer bodo njeni učenci nastopili v oddaji UNICEF. Takšno je popotovanje Tonke Tacolove po umetnosti; tej čisti, odprti pokrajini, ki jo s svojo pedagoško sposobnostjo in iskrivostjo prenaša v šolski vsakdanjik. Nikakršnih ovir ni na tej poti, ne puščic v levo ah desno. Ni belih krogov z rdečim robom, ki pomenijo ,stoj‘. Po tej široki, dolgi cesti vodi rodove in jim skuša zmeraj znova vračati njihove izgubljene sanje o sreči. Pogovarjala se je TEA DOMINKO Z otroki dela in jih poučuje 21 strokovnih delavcev, vseh pa je 36. Redno obiskujejo tudi slepe in slabovidne otroke, ki živijo doma in svetujejo staršem, kako naj se z njimi ukvarjajo, da bo Življenje obojih čim manj moteno. Čeprav ostaja želja po svetlobi največkrat neizpolnjena, je vseeno mogoče srečno in polno Živeti. Le drugačne prijeme je treba uporabiti, da ti otroci nadomestijo vse tisto, kar njihovi vrstniki pridobijo z gledanjem, posnemanjem in navajanjem. S palico tipajo in gledajo s srcem Osnovna šola v Zavodu je nekoliko drugačna od navadne. Predmetnik in učni načrt za slepe in slabovidne sta enaka tistemu za osnovne šole, prilagojene so le metode, učila in pripomočki, pa še nekaj dodatnih predmetov iz specialnega usposabljanja imajo: strojepisje, orientacijo in mobilnost, socializacijo in samoureja-nje. Koliko novega! Še nikdar prej nisem brala brajice. Boštjan mi je na pisalni stroj za brajico, ki ima le šest velikih belih tipk, napisal abecedo, za konec pa še moje ime. Pošteno sem se morala potruditi, da sem razvozljala izbočene pike - seveda ne s prsti, kot kasneje Blaž, ko je bral svoj spis. Videti je bilo zelo preprosto, celo igraje, v resnici pa je s prstnimi blazinicami tako mojstrsko pre-prijemal papir, sledil črkam in jih neopazno povezoval v zloge in besede. Tudi optacona dotlej še nisem poznala. Kako čudovit in za slepe nenadomestljiv pripomoček je to, je Stane Florjančič vedel že pred leti. Slepe je prvi začel navajati na uporabo te elektronske naprave, ki omogoča slepim branje navadno tiskanega besedila. Opazovala sem Sabino pri branju in zdelo se mi je, da sama kaj takšnega ne bi nikdar zmogla. Zbrano in umirjeno je z držalom naprave drsela od črke do črke, z Že izurjenim kazalcem pa je prepoznavala dražljaje, ki so pomenile črke. Že nekaj let se uči brati po tej poti. Morda bo imela nekoč celo svoj optacon? Žal so ta in drugi pripomočki za slepe zelo dragi in ne morejo si jih privoščiti vsi, ki bi jih potrebovali. V razredih in kabinetih imajo zelo veliko didaktičnih pripomočkov, ki učencem ponazarjajo razne predmete. Tako si npr. ob reliefih tudi slepi otroci predstavljajo soseščino zavoda, pot do avtobusne postaje, kakšna je Slovenija, kje leži Ljubljana in kako daleč je do doma. Kako naj ti otroci vedo, kakšna je puljska arena, ko pa česa podobnega še nikdar niso doživeli? Učitelj zemljepisa in zgodovine, nekdanji gojenec Zavoda, z veliko ljubezni in razumevanja pripravlja reliefe, makete in drugo uporabno gradivo (tudi puljsko areno je ponazoril), da otrokom čim bolj približa zunanji svet. Stane Florjančič je zdaj veliko manj z učenci v razredu kot prej, ko še ni opravljal ravnateljskih dolžnosti, vendar še zmeraj poučuje: starejše osnovnošolce ima družbeno-moralno vzgojo, za enajst učencev pa tudi orientacijo in mobilnost. »Tudi zame je praznik, ko se otroci naučijo hoditi s palico - ko s palico tipajo in gledajo s srcem. To je pomemben korak na poti k čim manjši odvisnosti od drugih,« ugotavlja naš sogovornik, ki se nemalokrat tudi popoldne in zvečer vrača v svoje delovno okolje, da preživi z gojenci še kakšno uro več. Včasih pripelje tudi svoje otroke in potem se vsi skupaj igrajo, sprehajajo ali hodijo na izlete. Zdravi ne vidijo slepih in slabovidnih Čeprav večina otrok komaj čaka petka, da lahko odide domov, se ob nedeljah znova radi vračajo v Zavod. Tudi nekdanji gojenci se zmeraj znova vračajo, telefonirajo ali pišejo - tudi še kasneje, ko imajo svoj poklic in Že samostojno živijo. Posebno veseli so kakršnihkoli uspehov v svojem življenju in kaj je lepšega, kot deliti srečo še s kom. Po dolgoletnih izkušnjah Staneta Florjančiča povzroča mladim največ preglavic poklicno usmerjanje, saj so želje in možnosti tolikokrat nezdružljive, zlasti pri slabovidnih in slepih. In kako se ne bi zapletalo, ko pa se že zdravi otroci težko znajdejo, ko gre za njihov prihodnji poklic. Težave se pojavijo pri prehodu v redno šolo, npr. ko nadaljujejo v prvem letniku srednje šole: »Ne zato, ker ne bi bili prilagodljivi, podkovani z znanjem in dovolj samostojni, ampak zato, ker okolje, kamor prihajajo, nanje velikokrat ni pripravljeno. Zdravi vrstniki se povečini ukvarjajo sami s seboj, svojimi po trebami, ni jim mar za druge. Ža smo jih tako vzgojili. Veliko dela ima razrednik, da učence pripravi na novega vrstnika, ki slabše vidi. Sošolci bi se morali pogovoriti, kako mu bodo pomagali, vendar ne iz usmiljenja. Tega naši otroci ne prenesejo, temveč hočejo tudi sami po svojih močeh koristiti drugim.« Z ravnateljem ugotavljava, kako malo smo pri nas naredili za boljše razumevanj' ~ medsebojno poznavanje. Sp socialni vzgoji namenjat" malo pozornosti, /..n '■ eden mimo drugega, ne zanimamo se za težave soljudi, ne pomagamo si dovolj. Otroci se vedejo, kot da sami ne bodo nikoli ostareli, pa tudi odrasli jim niso zgled. Včasih bi radi pomagali, pa ne vemo, kako. Če bi vzgajali tako že od predšolskih let, bi bilo takšnih zadreg manj. Ravnatelj Florjančič predlaga še nekaj: »Toliko govorimo o odpravi ali vsaj o drugačni vojaški obveznosti. Mar ne bi bilo boljše civilno služenje vojaškega roka, pa bi se fantje v tistem času ukvarjali s starejšimi, invalidi in bolniki?« Zavod ima tudi bogato knjižnico: skoraj tri in pol tisoč leposlovnih knjig v črnem tisku, štiri in pol tisoč strokovnih knjig in učbenikov v črnem tisku, učbenikov v brajici v 370 naslovih je nekaj manj kot tri tisoč, leposlovnih knjig v brajici v 301 naslovu pa je več kot 750 zvezkov. Črni tisk za slabovidne je nekoliko povečan, takšno je tudi njihovo glasilo Naša misel, ki ga izdajajo že več kot deset let. Leposlovje in učbenike pa so v brajico včasih ročno prenašali. To so ponavadi delale upokojenke Zavoda, pa tudi mame in babice tamkajšnjih otrok. Koliko udarcev s posebnim tolkalom je potrebnih za eno samo knjižno stran! Danes opravljajo to že stroji. V stanovanjskem delu Zavoda je slišati veliko glasbe. Skoraj vsaka nočna omarica ima tranzistor. Zvečer je v postelji skoraj nemogoče brati, pa jih radijski valovi popeljejo v spanec in sanje. Tudi njihova fonoteka je lepo založena: imajo približno . sto petdeset magnetofonskih trakov, tristo kaset in dvesto plošč. Stane Florjančič pripoveduje še o krožkih in prostočasnih dejavnostih - imajo jih približno trideset. Ponosen je tudi na šolsko telovadnico na vrhu trinadstropnega poslopja. Kar precej truda je bilo potrebno, da so uredili ta zelo priljubljeni prostor, še posebno ob dežju in mrazu nenadomestljiv. Kadar pa je vreme lepo in sončno, je najljubši kotiček železniški voz na zavodskem dvorišču, ki jim ga je podarilo železniško transportno podjetje. Onkraj pisane ograje ni več toliko skrivnosti. Še zmeraj pa jih je dovolj, da človeka vleče tja - k prijaznemu kolektivu in kuštravim dečkom in deklicam, ki vidijo drugače. LUČKA LEŠNIK OSNOVNA ŠOLA SAVO KLADNIK SEVNICA razpisuje prosta dela in naloge — POMOČNIKA RAVNATELJA s polnim delovnim časom za štiri leta. Začetek dela 1. 2. 1990. Pogoji: učitelj osnovne šole in najmanj pet let delovnih izkušenj. Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o izpolnjevanju razpisnih pogojev v osmih dneh po objavi razpisa na naslov: Osnovna šola Savo Kladnik Sevnica, 68290 Sevnica, Trg svobode 42. O izbiri jih bomo obvestili v 15 dneh. študentska organizacija I j u d s k e tehnike Učitelji in profesorji! Študentska organizacija Ljudske tehnike ŠOLT organizira med zimskimi počitnicami enotedenske tečaje tujih jezikov (angleščine, nemščine, italijanščine in francoščine). Tečaji so namenjeni predvsem dijakom, ki imajo težave pri omenjenih predmetih. Prednost imajo zaključene skupine od 4 do 6 oseb. Informacije in prijave: vsak delavnik od 10. do 16. ure po telefonu 061/268-128 ali na naslov: ŠOLI, Cesta 27. aprila 31, 61000 Ljubljana. adiTex nagli! RAZPIS kulturno-estetskih seminarjev in delavnic aditex - udobnost in funkcionalnost aditex pomeni popolno zaščito ob vsakem vremenu. Milijoni mikroskopsko majhnih por med zgornjo tkanino in podlogo omogočajo, da vaše oblačilo diha in je obenem nepropustno za veter in vodo - tudi po šivih. adltex je močan in odporen Tudi večje obremenitve ne vplivajo na njegove klimatizacijske lastnosti. adltex je enostaven za vzdrževanje Tudi po večratnem pranju v pralnem stroju pri 40 °C ali po kemičnih čiščenjih se prednosti Adi-texa ohranijo. Vse omenjeno pa vpliva na to, da je Aditex tako uporaben in prijeten za nošenje. adidas ^ PIONIRSKI DOM CENTER ZA KULTURO MLADIH Trg VII kongresa ZKJ 1 61000 LJUBLJANA Tel.(061)310-967 GLASBENA PREDSTAVA - 22. 1. 1990 (8 PU) - vodi Andrej Rupnik Z BARVO V GLASBO - začetni 23. 1.90. in nadaljevalni 24. 1. 90 (po 8 PU) vodi Karlo Ahačič GRAFIKA - BARVNI LINOREZ - 22. 1. 90 (5 PU) - vodi Lado Pengov, akad. slik. KIPARSTVO - RAZVOJ OBLIKE IN LIKOVNEGA MIŠLJENJA - 23. 1. 90 (8 PU) vodi Zmago Posega, akad. kip. PLES - OBLIKE IN METODE DELA S PREDŠOLSKIMI IN MLAJŠIMI ŠOLSKIMI OTROKI - 24. 1.90 (6 PU) - vodi Silva Ros EKSPERIMENTALNO UČENJE BRANJA IN PISANJA - 25. 1. 1990 (4 PU) vodi Martina Hrovatin ZGODNJE RAČUNALNIŠKO IZOBRAŽEVANJE OTROK IN RAČUNALNIŠKI PROGRAM LOGO - 26. 1. 90 (6 PU) - vodi Jože Pirnat, dipl. psih. LUTKOVNA DELAVNICA - 22. do 24. 1. 90 (12 PU) - vodi Ava Lokošek - dipl. psih. GLEDALIŠKA DELAVNICA - OD IDEJE DO PREDSTAVE - 21. 2. 90 do 25. 4. 90 (30 PU) - vodi Bojan Martinec dipl. dramaturg VIDEO DELAVNICA - januar in junij - vodi Peter Rondaij 90S ySlovenijašporty Prijave sprejemamo najkasneje do petka 17. januarja 1990 do 12. ure. Učenci pa se lahko vključijo v naše kulturno estetske dejavnosti med počitnicami vsak dan od 10. do 12. ure. OSNOVNA ŠOLA HEROJA MILKE KERIN LESKOVEC PRI KRŠKEM l razpisuje prosta dela in naloge — POMOČNIKA RAVNATELJA Kandidati morajo poleg splošnih pogojev, ki jih določata zakon in družbeni dogovor, izpolnjevati še: — pogoje po 155. členu Statuta osnovne šole in imeti — najmanj 5 let delovnih izkušenj ter strokovni izpit — organizacijske sposobnosti za uresničevanje smotrov in nalog osnovne šole ter — dejaven in pozitiven odnos do družbenih interesov. Pomočnik ravnatelja bo imenovan za 4 leta. A ice. o a m S ■re ov Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o izpolnjevanju pogo- jev in z opisom dozdajšnjega dela v 15 dneh po objavi razpisa x — ----- ’ ' ” ‘ O izbiri jih 'cc na naš naslov z oznako ,za razpisno komisijo' bomo obvestili v 15 dneh po roku. ii •oi Srednja glasbena in baletna šola Ljubljana razpisuje dela in naloge - UČITELJA NAUKA O GLASBI IN MALE GLASBENE ŠOLE Pogoji: visoka izobrazba AG - glasbena pedagogika. nastop C is* 1 n F m 're 'O v Delo je za nedoločen čas s polnim delovnim časom dela 1. februarja 1990. Pisne prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev pošljite v 15 dneh po objavi razpisa na naslov: Srednja glasbena in baletna šola Ljubljana, Vegova 7. ne! loj: F iče tis o m pRLJŽBOSLOVNA IN EKONOMSKA SREDNJA ŠOLA ^ NOVO MESTO, Ulica talcev 3 a razpisuje prosta dela in naloge - UČITELJA SAMOUPRAVLJANJA S TEMELJI MARKSIZMA, P (smer zgodovina-sociologija) Kandidati naj pošljejo prijave za razpisana dela in naloge z ustreznimi dokazili v 15 dneh po objavi razpisa na naslov: Družboslovna in ekonomska srednja šola Novo mesto. Ulica L ‘ talcev 3 a. , tel ČZP KMEČKI GLAS 81000 IJubUuui Celovška 48 Prodaja: (081) 880-848 Tekoči račun: 80101-603-48470 Dr. Pavao Kriškovič BIOLOŠKO PRIDELOVANJE HRANE Kako do zdrave hrane (zelenjave, sadja, grozdja, krompirja, soje in koruz'e)? - z naravnim odnosom do zemlje - z biološko aktivno zemljo - z naravnimi gnojili - z naravnimi sredstvi za zaščito rastlin pred boleznimi in škodljivci - z novimi sortami za naravno pridelovanje hrane - z upoštevanjem delovanja kozmičnih in zemeljskih sil, radiestezije, hemeopa-tije... Tudi brez kemije lahko pridelamo veliko zdrave in okusne hrane. Knjigo NOČ JE MOJA, DAN JE TVOJ (Istrske štorije) nestrpno pričakujejo tisti bralci, ki jim je bil všeč Javorov hudič. Drugo knjigo v zdaj že ugledni zbirki Glasovi, ki bo postopno obdelala živo folklorno izročilo po vseh slovenskih pokrajinah, je napisal in uredil naš »dvorni« pisatelj Marjan Tomšič. Podobno kot v romaneskni obliki šavrinkah je tudi v Noči... zbrana modrost slovenske Istre. NAROČILNICA Priimek in ime ___ Naslov: __________ Poštna številka in kraj Naročam knjige:___ Knjige bom plačal - po povzetju - v treh obrokih, prvi obrok povzetje. Najnižji znesek 15 din. Podpis: _______________ Št. os. izk.: ------ Knjige lahko kupite tudi v knjigarnah. Izidor Golob: RAZMNOŽUJMO OKRASNE RASTLINE Knjiga je namenjena vsem, ki se želijo ali se že ukvarjajo z razmnoževanjem okrasnih rastlin. To izredno raznoliko in obsežno področje z mnogimi posebnostmi tako v praktičnem kot v ljubiteljskem vrtnarjenju je avtor opisal v poglavjih: - Botanika za vrtnarje - Orodje in pripomočki za razmnoževanje - Spolno razmnoževanje - Nespolno razmnoževanje in na koncu še nekaj zanimivosti o bonsajih, nastanku novih vrst in mikrorazmnože-vanju. Franček Rudolf je znamenito pisateljsko in popularno publicistično pero, nad čigar plodovitostjo lahko samo strmimo. Pisanje romana-sage Odpiram mlin, zapiram mlin mu je vzelo kar nekaj let: gre za zabaven in obetaven poučen roman iz naše polpretekle zgodovine, ki mu je avtor namenil posebno pozornost in ga s koncentrirano, nepopustljivo oblikovalsko skrbjo, oprto na njegovo že prislovično humornost in dobrodušno bizarnost, povzdignil v svoje najbolj tehtno delo doslej. Jože Faflik: KOKTAJLI V knjigi Koktajli boste poleg zanimivosti in praktičnih navodil našli mnogo receptov za pripravo alkoholnih in brezalkoholnih mešanih napitkov. Priporočamo jo vsem, ki želijo sami ustvariti koktajle ter tako presenetiti sebe in svoje goste. MLADINSKA ENCIKLOPEDIJA ZNANOSTI angleške založbe Osborne Knjiga, ki sta jo pripravila Annabel Craig in Cliff Rosney s skupino ilustratorjev, je uspešnica v več deželah. Na 128 straneh velikega formata pregledno in slikovito predstavlja temeljna znanstvena načela in jih povezuje z vsakdanjim življenjem. Kaže več poskusov, navaja na desetine presenetljivih dejstev in na vsaki strani dokazuje mlademu bralcu, daje znanost koristna in tudi zabavna. Skratka: zapeljiv in dragocen uvod v svet znanosti in tehnike. Knjigo lahko naročite ali neposredno kupite pri Tehniški založbi Slovenije Ljubljana, Lepi pot 6 telefon 218-248 Cena v januarju 1990 je 170 din Annabel Craig, Cliff Rosney MLADINSKA ENCIKLOPEDIJA ZNANOSTI Znanstveniki so zmeraj preučevali svet, ki nas obdaja. Iskali so odgovore na vprašanja o vsakdanjih pojavih: Zakaj se stvari premikajo? Zakaj reka teče navzdol? Od kod prihaja svetloba? Odgovore so spreminjali v izume, ki so rabili človeštvu. Nekoč sta svet spreminjala iznajdba parnega stroja in odkritje električnega toka, danes ga spreminjajo nova prevozna sredstva, poleti v vesolje, mikročipi in telekomunikacije. Odgovori na bistvena znanstvena vprašanja preteklosti in sodobnosti so zbrani v knjigi MLADINSKA ENCIKLOPEDIJA ZNANOSTI, ki je izšla v Tehniški založbi Slove-_ nije. Knjiga je namenjana šolarjem od 5. do 8. razreda in’ prvima dvema razredoma srednje šole, sicer pa bo koristen pripomoček za vpeljevanje mladine v znanost tudi za starše, učitelje in šolske mentorje. č Mladinska enciklopedija znanosti je poljuden prikaz osnovnih fizikalno-kemijskih zakonitosti našega sveta, natr katerih temelji sodobna tehnika. Razdeljena je na osemjf poglavij, ločenih z različnimi barvami. V prvem je opisano« merjenje; v drugem vse vrste energije; v tretjem osnovni — fizikalni zakoni, kot so trenje, gravitacija, gibanje v različnih« s snoveh, pritisk, pa seveda naprave, ki izrabljajo te zakone. Četrto in peto poglavje obdelujeta svetlobo in zvok, šesto je posvečeno zgradbi snovi, od atomov in molekul do kemijskih prvin, spojin in različnih materialov. Sedmo po-/el glavje govori o električni energiji, ki je podlaga za prak-u7 tično uporabo sodobnih komunikacijskih sredstev (radio, televizija, telefon) in računalniško tehnologijo. V zadnjem^" poglavju pa so kratke informacije o znanstvenikih in izumi- . teljih, ki so nam razložili in zgradili sodobni svet; po-,;‘’ membna sestavina tega poglavja sta slovar pojmov, ki so e,( obdelani v enciklopediji, in stvarno kazalo. Taka tematska razdelitev knjige je podprta tako s poljudnim besedilom kot : s poučno šaljivo risbo; enciklopedija nazorno kaže, kako J pomembni so pri ustvarjanju takega dela tako avtorji bese-,rj dila kot ilustratorji - slednji imajo v nekaterih primerih^ pomemnejšo vlogo, saj se pisci besedila prilagajajo likovni- ^ zasnovi problematike. Tudi sicer je besedilo karseda grafično pregledno urejeno, bodisi postavljeno v različno ši-i •/ roke stolpce ali barvne okvirčke bodisi razčlenjeno poe<) pomembnosti z uporabo različno velikih črk. Mladinska enciklopedija znanosti se tako približuje sodobni slikanici I ali stripu - to pa je metodično primeren način predstavitve jv problematike. Kajti enciklopedija znanosti vpeljuje mla-fa dostnika v racionalno urejeni svet znanosti, sestavljen \Zjm stotin in tisočev dejstev, povezanih z neizprosno logiko razuma; šaljiva risba v tem primeru olajša vpeljavo na 1 področje, samo besedilo pa je dopolnjeno tudi z opisi' ^ praktičnih poskusov iz vsakdanjega življenja in z zanimi-'n vostmi, ki so marsikdaj neznane tudi odraslim. eh Mladinska enciklopedija znanosti je primer, kako podati ev mlademu bralcu koristno snov zabavno; s tem se mu neka- — tere stvari ne bojo priskutile že v osnovni šoli, ostal pa bo ljubitelj znanosti in tehnike tudi pozneje. ( Pesnica Neža Maurer je izdala v samozaložbi drobno pesniško zbirko Bratec Kratekčas in jo namenila otrokom 1. in 2. razreda osnovne šole. V/r tek :a tre ke '•iu \as o! Knjižico lahko naročite pri pesnici: Spodnji trg 35, 64220 Škofja Loka. | f -iLBERT PAPLER ta uk prebrisani i@f la M esn ustvaril Naše ljudstvo vzgajajo tovari-1 ',ce J>ostednji tovariši na tisti šoli o ali ušli ali pomrli; dva sta pred tm norela zaradi dolgov. Svojo mater sem vprašal: »Katre gospe so te poučevale?« in je ovedala: »Nobene gospe ni bilo, samo ospodične, že zelo stare. Učite-ica ni mogla biti takšna z otroki ll Poročena. Kako naj reva ocne vse: nosi in rojeva, kuha in ~yre’. skrbi za moža in otroke, _jvain pospravlja pa še pučuje?!« O tem sem razmišljal, ko sem sto teto sledil dogajanjem v VI. ' ratredu gimnazije. Pni dan pouka je prišla v ra-red lanskoletna razredničarka, reštela in vpisala je navzoče in ovedala: »Poučevala bom samo še en nesec, ker grem na porodniški lopust.« Naslednji dan je naštela pet Vencev več kot prejšnji dan. teo se še pojavili kar takoj, ker c bih to pametni repetenti. Tovarišica, ki je ugotovila, da jih Jhko ne gre v klopi, je šla po ovanšico ravnateljico in tajnico, loso se je razred preselil v drugo ičinico nadstropje više. Ko je ra-redničarka zajela sapo, da bi zada poučevati, je pritekla tajnica o veda:, da jo kličejo iz vrtca, [ 'er s* ie njetia Boženka zatlačila nos fižol. Potem so skoraj vse ovarišice tekle v razred, kjer je loučevala tovarišica za ruščino, [N u*da zdaj zgodovino, ker je i nla ruščina lani ukinjena - imela e namreč možev avto, da je odvijala tovarišico najprej po Jtroka s fižolom in vse skupaj v ambulanto. Tretji dan je prišla razredničarka v razred povedat, da so fižol izvlekli, še preden se je napihnil in pognal, pouka pa ne bo, ker gre vsa šola na ogled mesta. Nato je odšel razred z razredničarko najprej na živilski trg po solato, meso, mleko v papirju; ampak nazadnje, ko je bilo treba še po moževe hlače v čistilnico, ni bilo ob njej nobenega dijaka več, da bi ji pomagal nositi. Mene so zlahka preprosili, da so šli pogledat matinejo v kino. Četrti dan je prišla v VI. b popolnoma nova tovarišica in rekla, da bo tu razredničarka ona. Razred se je razburil, skakal po klopeh in tulil, da se je tovarišica ustrašila, zajokala in stekla k ravnateljici. Dolgo je trajalo, preden so prispele tri: prejšnja in zdajšnja razredničarka, ter ravnateljica pred vrata razreda. Vstopila je prejšnja in pustila vrata priprta. Lepo je povedala, da nikakor ne more biti tu razredničarka in šlo ji je na jok zaradi prevelikega dokazovanja, kako zelo jo imajo radi. To je slišala in občutila tudi ravnateljica in je kar vstopila ter povedala, da bo do konca meseca še prejšnja razredničarka. Peti dan bi se skorajda že začel pouk, pa je prišla v razred tovarišica za telovadbo, da je razložila: »Na razpis za zemljepis se je javila tovarišica, pri kateri imajo doma škrlatinko in so zato zemljepis razdelili med pet tovarišic. Jaz sem dobila vaš razred in bom počakala na program, dotlej naj pa kdo kaj bere na glas.« Ker v razredu ni bilo nobene primerne knjige ali revije, je potlej vsak pravil, kje je bil na počitnicah in je bil to le neke sorte zemljepis do naslednje ure, ko je prišla v razred tovarišica za matematiko: še bolj suha in uboga kot lani, ker jo je zapustil mož po tretjem otroku. Zaradi okvare na hrbtenici je zelo težko pisala na tablo. Čez četrt ure je prišla že ponjo ravnateljica, da je šla posredovat v zbornico, kjer sta se sprli biologinja in kemičarka in zahtevali matematičarko, ki da je slišala, kaj je biologinja kemičarki očitala in jo razžalila in bo gnala zadevo naprej, na sodnijo. Živci so popuščali in naslednjo uro je morala v VI. b nadomesto-vat tovarišica, ki bi sicer imela, ,okno‘ in je prinesla v šolo zato pletenje z volno. Pobasala je zato pletilke in volno ter pletla v VI. b, ker je bila užaljena. ,Okno‘ je imel tudi edini tovariš v zbornici, pa da je izbrala nekavalirsko njo, zanalašč. Po tisti uri je razložila v zbornici teorijo o ravnateljicah: »Hujšega hudiča ne more biti, kot če je baba babi za komando! Mene je poslala v razred, ko je tovariš časopis bral, jaz pa pletla in ko dobro ve, da sem samohranilka za bolno mamo!« Nato je kazalo, da bo na ponedeljek le steklo vse, kot je treba. Trajalo je le eno uro, ker je na šolo prišla nekakšna komisija zaradi prošnje, vložene prejšnje šolsko leto. »Ogledali si bomo podstrešje, kje zamaka, razmočene stene ter podrta stranišča!« so rekli in zahtevali vse, ki so v samoupravnem odboru šole. Ravnateljica je bila uvidevna: ni poklicala samo treh zadolženih za samoupravno prijavljanje podrtega, ukradenega in razmočenega! Pozvala je vse, ki poučujejo, naj pomagajo pri opozarja- nju, kaj vse manjka in kaj ne deluje. Po drugi šolski uri se je torej gimnazija spraznila, da bi vsi poučevala lahko svetovali in opozarjali. Slap obveščenega dijaštva je že planil v svobodo, poučevalci smo se zbrali v avli, prišla je štiričlanska komisija, za njo pa ravnateljica z veselo novico za nas, čakajoče: »Komisija si bo ogledala zadevo kar sama. Bil je nesporazum in mi oprostite.« Soglasno in zelo radi smo ji oprostili. Odleglo je tudi ravnateljici, ko ji je komisija razodela, da se zadovolji s seznamom vseh napak, ker sredstev za tolikšna popravila tako in tako ni na voljo. Takrat je nadgradnja že ugotovila, da je dinar bolj sredstvo kot denar. Četrti teden je šola postala urejena, nato pa nadpovprečno dobra zato, ker je ravnateljica začela izgubljati smisel za razumevanje privatno usmerjenih prošenj. Takrat je na šoli poučevala ovdovela kolegica. Njo je ljudska oblast obravnavala takole: 1. Zato ker je njen brat pobegnil iz političnih zaporov v Ljubljani, so jo s sinčkom vred vrgli iz stanovanja ter ji nakazali dve siromašni luknji brez vodovoda in elektrike v Polju pri Ljubljani. Od tam je uro in pol hodila peš, če ni bilo avtobusa. Večkrat je sušila obutev ter obleko na radiatorjih v zbornici. 2. Zato ker je bila vdova po heroju revolucije, ki so ji ga ubili v Jasenovcu, je pa smela poučevati in praviti, da se po njenem padlem možu imenuje Cmekova ulica v Mariboru. re^em (no> kdaj tudi v tolažbo): Penzija je na ; e/ovn« doba! Vse tisto lahko počneš, kar si si zmeraj želel, pt UKott ni bilo časa. Do onemoglosti lahko bereš, čas si vzan prehode, izlete, klepete... Zdajle na primer že dalj časa brski preteklosti: iščem svoje korenine po starih korenikah, arhivi uma me preteklost mojega kraja, zato posedam po knjižnii itridepod^k™''^'*0’ odkrijem kaj nenavadnega. Kaj v ) ° uč‘leU'h hi rada zvedela, imate kaj?« ■,riia7,nngL°™ne’~ v,mod™ platnice vezane knjige postavi pi ,i-'TEfnENt'"! ! LETA. Zbral m uredil Josip Novak _zorn'k v pokoju. V tisti lepi pisavi, ki jo tu in ti ,stanh intelektualcih. Vse ročno, lično, po abece ■er nč-t malo, druge ,obdela* bolj, spet tretje le on \ An ln° T nas*l Podatkov... Bilo je vendar pred več kot 101 ■ tZ. Prej lePreb,ram’ potem si začnem izpisovati posebno zan la b ’k V0 dU "eP°zabim’ Pri zadnji knjigi pa že razmišljam < '■ irn ribi V,0r(!a e Prav' da vse to povem še kolegom. Ne zato > • kla: Poglejte, kako so včasih živeli, vi pa jamrate! Ne za , s hujskala ali kaj podobnega. Samo zato, da bi kaj več \ *rm ,stanu 'n o tistih, ki so nekako orali ledino in p naobivah ugled našemu poklicu. In morda se bodo ob prebi ZfJPlS,T'\ludi vam ntfinjale asociacije, kot so se meni. D n. eveda. Vsak je vse doživljal po svoje. i kaj sem ugotovila? \ Najprej to, da je bil učiteljski po-Utc skoraj izključno moška zadeva! siti sledu o kaki feminizaciji, ki ji tekateri danes pripisujejo celo vzroke a slabše, vzgojne in izobraževalne irocese! (»V vrtcu ženske, v šoli ženke, doma vzgaja mama_______________ ni udno, da so taki!«) Sele leta 1861 .asledim na seznamih tistih, ki so se ‘olali za učiteljski poklic, prve štiri privatistkinje'. Prve učiteljice so smele poučevati le Iprivatnih šolah. Berem: .vdova po učitelju', .žena učitelja', celo ,šotora', ki je poučevala brezplačno, za trud pa »so ji starši otrok dajali določeno vsoto denarja, drva za kurjavo pa so otroci prinašali kar sproti vsak dan.« Šele leta 1866 je bda imenovana prva učiteljica na dekliški šoli (in to v Novem mestu!), ki je bila potem v učiteljskem društvu izvoljena v odbor kot zastopnica učiteljic, »kjer se je neustrašno borila za stanovsko enakopravnost učiteljic.« Ugotavljam, da je bilo včasih lahko priti do učiteljskega poklica. Napravil si šestmesečni tečaj v Ljubljani, Celju Gorici ali Idriji, potem še .konzistni' izpit in si bil učitelj. Težje je bilo seveda za delovno mesto. Tako so bili vmes tudi .brezplačni' učitelji, pa taki, ki so si s kolegi delili delo in zaslužek, pa oče je sinu čuval delovno mesto, prijatelj prijatelju... Tudi premestitve so bile, pri nekaterih zelo pogoste, zlasti če ni bil dobro zapisan. (Pri ,nas' tega ni bilo, kajne?). Ampak potem je učitelj postal lahko podučitelj, nadučitelj, upravitelj, lahko je dobiv naziv .zgleden učitelj', naučno ministrstvo je najbolj pridne nagradilo s pohvalnimi dekreti, prejeli so zlati križec... Čeprav so bili v bistvu le tečajniki. Spomnim se lake .tečajnice', nikoli ne bi vedela, da nima ustrezne izobrazbe, če me ne bi .obvestili' o tem taki, ki jim ni bilo prav, da je bila plačana enako kot mi. Odlična učiteljica je bila. Z veliko posluha za otroke. Pač ni mogla do izobrazbe, po vojni so jih .fabricirali', ker ,ta-pravih' ni bilo dovolj. In nekaterim so se izpolnile sanje, ki se ne bi sicer nikoli: Postale so učiteljice. Poznate koga, ki ima fakultetno izobrazbo, pa bi bilo boljše, da bi šel, ker ne mara otrok, mladih? Ki jim gre vse na živce in se pogovarjajo le o denarju? Samo ne pomislite, da sem proti izobrazbi! Kje pa! Premalo je samoizobraževanja, vedno manj denarja za seminarje, oglede razstav, za strokovno literaturo, hospitacijsko dejavnost... Samo poudariti sem hotela, kaj se mi zdi v našem poklicu najpomembnejše: ljubezen do otrok, poznavanje njihove psihe, metod, s katerimi se jim približaš! O tem je v teh zapiskih bore malo. Npr. tole: »Bil je prav sposoben in uporaben učitelj.« Pri drugem: »Bil je lepega vedenja.« Pa spet: »Bil je dika podeželjskega učitelja. Svojo službo opravlja z vedno enako neutrudno in mladostno vnemo. Veselo ga je opazovati v šoli, kjer ga otroci poslušajo kakor svojega očeta. Daši je star, se še vedno izobražuje s čti- »Učil je najraje zunaj s šibo v roki. Njegovo, geslo je bilo: V šestih tednih morate znati brati in pisati! Stari ljudje so rekli: Hudi so bili. naučiti so pa znali!« »Na starost je postal razdražljiv in v šoli vedno čemeren, da so se ga otroci vedno bolj bali. Začel je tudi zanemarjati šolo in cerkev.« Cerkvi, šoli, domovini »Šola je politikam,« so nas naučili. V vsakem času drug vzorec za do- brega učitelja! Takrat, na primer, so bdi ,na liniji' takile: »Bil je vzgled dobrega učitelja. S svojim krepostnim življenjem, Z vljudnostjo, ponižnostjo in radodarnostjo do revežev si je pridobil srčno ljubezen in visoko spoštovanje občanov. Za svojo pridnost je prejel tri pohvalne dekrete.« »Cerkvi, šoli sluga bil si vedno vdani, tudi svoji domovini bil v ljubezni neprestani.« Taki so bili tedaj ,na liniji' - kot v .mojem' času Tina. Zaradi nje sem padla v nemilost in smo izgubljali čas na sestankih. Ker je trdila, da Nina še ni za v partijo, da je malomeščanka, ki dela shujševalno kuro, jaz sem pa ubogi, bolni Nini to povedala. Ona pa ni zdržala in ji je, ko je hinavčila okrog nje, kako to, da tako slabo Zgleda, zabrusila, da dela shujševalno kuro. Ja, zato je bil sklican partijski sestanek in sem bila glavna točka, ker »raznaša š sestankov, kar ni zanesljiva, ker onemogočam delo partijske celice in se vrtika tudi v moje šolsko delo...« »Raziskati je treba! Zahtevam tudi jaz. In skličejo sestanek .najpametnejših' učiteljev na šoli, da bi .razsodili'. Ampak ,ona' dvigne glavo, pogleda vse zviška in reče z avtoriteto ne vem katerega vrha: »O tem bomo razpravljali na višjih forumih!« In demonstrativno zapusti sestanek. Moja prva klofuta. Strašno razočaranje. Do besa? Kdo ve, ali piše kje o tem? Kajti v teh modrih bukvah piše vse mogoče o .slabih' učiteljih: »Bil je precej zmožen učitelj, a žal nepopravljiv pijanec, vsled česar se je i' njegovo družino vselila revščina, prepirljivost in medsebojno pohuj-šljivo zmerjanje, da je bil ob koncu ob službo.« »Zažugalo se mu je, da bo odpuščen. če se ne bo poboljšal.« »Za šolo se ni dosti brigat, zato ga je hotela deželna vlada avgusta 1800 odsloviti, pa so se zavzeli zanj občani, ker jim je bilo všeč, da ni bilo treba pošiljati otrok v šolo.« »Bil je malo priporočljiv. Zmožnosti pomanjkljive, pridnosti zelo mah, metoda slaba, za lastno nadaljno izobraževanje brezskrben, moralno dvomljiv.« Bi mi rekli: moralno-politično oporečen?) Celo tako daleč je šlo: »Bil je zelo prepirljiv in prišlo je tako daleč, da sta ga župnik in šolski pomočnik obdelala celo s palico!« No, kaj takega! IVANKA MESTNIK Prihodnjič naprej satira humor Inšpektorske uradno: nadzorno-svetovalne splošno: vohljaške Za šole morajo skrbeti ravnatelji. Zdaj se imenujejo pedagoški vodje, bili pa so tudi že upravitelji in direktorji. Zmeraj in povsod pa je bil hišnik pomembnejši od njih. Jaz in gospod direktor sva sklenila, je rekel rajni Semen, ko je prinesel v razred kako okrožnico. Tudi dandanes ni nič drugače. V pedagoško-svetovalni koži sem doživela totalitarno oblast tovariša hišnika, ki je med pomembnim izobraževanjem kadrov planil v učilnico in zarjovel: Katera je pa parkirala rdečega golfa na travo? Golf je bil moj, zato sem rekla: Jaz, pa ne na travo. Kaj da ne, je zahropel. Ven pojdi pa prestavi ga. Te bom že naučil reda! Zadnje levo kolo je res pomečkalo tri bilke. Ali naj še svinjarijo počedim. sem vprašala lintverna in pokazala na zvrnjene koše odpadkov, tako rekoč na njegovo službeno ogledalo. Zase se brigaj, je zarenčal, in drugič glej, kje voziš. Nauk sem si seveda zapomnila in njega tudi. Tako je s tovariši hišniki, z ravnatelji je pa dosti dosti lažje. Nobeden me zato, če sem ga kaj potepla, ni začel tikati. Sem že kaj zameštrala. Recimo kakšne datume. Slabo sem se spoznala na finančna trenja. Nisem vedela, katero znamko računalnikov naj priporočam, ko pa so tovarne začele svojim pobratenim šolam podarjati nove igrače, še preden se je na Zavodu komu kaj računalniško posvetilo. Nisem mogla svetovati. okoli katerega vogla naj poteka meja šolskega okoliša, da se šole ne bodo steple zaradi števila oddelkov. Ko sem začela modrovati, da je šolski okoliš konstanta, so me ravnatelji poučili, da je to pomembna spremenljivka. A veste kaj je to fleksibilni šolski okoliš? Ne. Ja. Pravzaprav. Seveda. In sem se spomnila na stare makadamske ceste, ki so se v ostrih vijugah spretno izognile vseh županovih njiv. Fleksibilno! To je tako, kot prija tistemu, ki je na oblasti. Ko pa pride na oblast kdo drug. je treba fleksibilnost prefleksibilizirati. Nisem pa znala svetovati kako. Ali tako, da bo imel Janez bliže do šole, ali tako, da bo Poldek prej doma. Ali tako. da bo na eni šoli eden preveč, ali tako, da bosta na drugi dva premalo. Pa še za marsikaj sem bila slaba svetovalka. Boljše bi bilo, ko bi mogla biti kar navadna inšpektorica. Prišla bi, potegnila s prstom po klavirju in oštela snažilko, glasbenika in direktorja. To bi znala. Svetovati, kako prelisičiti superfinančnike, da bi odprli mošnjiček za razširjeni program, tega pa nisem nikdar zmogla. Na pedagoške trnke oisovci niso radi prijemali. Očitno se jim je nekdaj v šoli slabo godilo, zdaj so pa imeli sladko podružbljeno priložnost, da se maščujejo. Ravnatelji so se morali bosti z njimi brez mojih dragocenih navodil. Z moralno oporo sem jim bila seveda zmeraj na razpolago, ampak, morila, lepo vas prosim, dajte no! Ob začetku šolskega leta sem morala vsakič deliti popolnoma nove nasvete: materialne, prostorske, kadrovske, pedagoške, kulturnodnevne, coševske, opebejevske, interesnode-javniške, šolskokuhinjske in druge. Vi mislite, da je preprosto v enem tednu obresti najmanj ducat šol in povsod ponujati najboljše variante, ko pa je prvi in zadnji, ki ravnatelju lahk» pomaga, v vseh časih samo hišnik. Na neki šoli ga pol leta niso imeli, pa bi jim bil skoraj razpadel ves vzgojnoizobraževalni sistem. Jaz že vem, kaj so hišniki. Po golobnjaku pometa BERTA GOLOB Diletant rečemo zaničljivo o človeku, ki ima od srca rad vse, ' kar je ljubezni vredno. ^ Da je moj prijatelj V. resnično svoboden človek, sem spoznal takrat, ko so ga hkrati ali druga za drugo napadale vse med seboj sprte skupine, organizacije, klike, omizja, časniki. • Edino, kar ni zrežirano, je naše golo življenje. A kaj pomaga, ko spada k vsakemu življenju tudi eksistenca. Živeti v svetu, v katerem ti ne bi bilo treba obstajati, to bi bila nebesa. • Sproti objavljam zato, da ne bi večno popravljal istega teksta. (Borges) Lojze Kovačič PRAH Dnevnik, zapažanja, reminiscence MK 1988 NAROČILNICA PROSVETNI DELAVEC 61104 LJUBLJANA Poljanski nasip 28 Naročam se na prosvetnega delavca in prosim, da mi ga pošiljate na naslov: Priimek in ime: .................................... Ulica in hišna številka............ . '.............. Poštna števi.ka in kraj....... ...................... Datum: .................. Pcdpis: ................... Gl iz< JSl C ZALOŽBA ZALOŽNIŠKO PODJETJE Cankarjeva založba Po -! f Center Oxford 61000 Liubtfana, Kopitarjeva 2 telefon 061/324*568 - te*ex 31831 cankar yu Vsem, ki poučujejo in se učijo angleški jezik Predstavljamo vam nekaj naslovov iz bogate zakladnice učbenikov, priročnikov in slovarjev za učenje angleškega jezika iz OXFORD UNIVERSITV PRESS-a, ki so plod dela svetovno znanih strokovnjakov. Zaupajte jim in uporabite njihovo znanje, ki vam ga nesebično ponujajo! 1. Alan Maley, Resource Books for Teachers: NAROČILNICA (Elementi): Veljavna do 31. januarja 1990. Popust 10%. Ime in priimek .................................. Domači naslov.................................... telefon.......................................... Naročam knjigo/e pod zaporedno številko ......... Cene so zajamčene, razen če se zelo spremeni tečajna vrednost dinarja. Naročilnico pošljite na naslov: CANKARJEVA ZALOŽBA, Center Oxford, Kopitarjeva 2, 61000 Ljubljana. a) Conversation, b) Vocabulary, 112,00 c) Project Work, 95,00 d) Role Play, e) Drama, f) VVriting, g) Call, h) Translation, i) Class Readers, j) Self-Acces: 2. 3. 4. 5. 6. Virginia F. Allen, Technigues in Teaching Vocabulary, 3,00 Glyn S. Hughes, A Handbook of Classroom English, 171,00 lan Thompson, Intonation Practice, 103,00 B. Hartley, P. Viney, Basic English Reading Programme, 2,00 C. Robinson, H. Parker, Themes for Listening ad Speaking 7. Tom McArthur, The VVritten Word (1,2) 103,00 8. Jennifer Seidl, Grammar in Practice with Key, (1,2) a 76,00 9. Jennifer Seidl, English Idioms 10. Jennifer Seidl, English Idioms - Exercises on Idioms, 74,00 11. Jennifer Seidl, English Idioms - Exercises on Phrasal Verbs 12. Michael Swan, Basic English Usage, 77,00 13. L. Seidl, M. Swan, Basic English Usage - Exercises with Key, 64.00 14. A. J. Thomson, A. V. Martinet, A Practical English Grammar, 45.00 15. A. J. Thomson, A. V. Martinet, A Practical English Grammar-Structure Drills (1,2) 16. A. J. Thomson, A. V. Martinet, A Practical English Grammar-Exercises (1,2) 17. George P. McCallum, 101 Word Games, 122,00 i V.-.V.V.V. ,v,v. Č A R O B N XvIvX\vX :;:::v:y:v:v: VV» Xv’\ V A v.- v -v.V, \ *, \, •■'v, zrazk ORGANIZACIJ ZA TEHNIČNO KULTURO SIOVENIJE UGODNA PONUDBA ZA IZOBRAŽEVALNE IN RAZISKOVALNE ORGANIZACIJE - GEPARD 89-R1 IBM AT združljiv osebni računalnik • procesor 80286, ura 12 MHz/640 KB RAM, • 3,5” disketna enota 1.44 MB, • krmilnik za dve disketni enoti, • 1 x serijski in 1 x paralelni izhod, • HERCULES grafična kartica z YU znaki in 14” monokromatski monitor, • jugoslovanska QWERTZ tipkovnica, B 1.002 standard, • miška CENA: 3.700 DEM / 25.900 KDIN. - GEPARD 89-R2 IBM AT združljiv osebni računalnik s trdim diskom • enako kot gepard 89-R1 z dodatno diskovno enoto 40 MB in krmilnikom diskovne enote. CENA: 5.030 DEM / 35.210 KDIN. - GEPARD 89-R3 IBM AT združljiv osebni računalnik s trdim diskom • enako kot GEPARD 89-R2 z 1 MB RAM (640 KB na osnovni plošči), z VEGA grafično kartico (600 x 800) in 14” mnogofrekvenčnim barvnim monitorjem ter matematičnim koprocesorjem 80287-10. CENA: 8.030 DEM / 56.210 KDIN. *. .V.v.v.v v.v.v.v/.v v.v.v.v.v. * « * » * > * « » * f • t • » * ♦ * « * *: $ ***»» t * * « i \vv. v, v ,v • % .* V,»J I * « * ♦ L DODATNA OPREMA: - Tiskalnik EPSON LX 400 - Tiskalnik EPSON FX 1000 - Risalnik GRAPHTEC (A3) - Koordinatni čitalec - Namizni optični čitalec - Laserski tiskalnik - Dataskop CENA 779 DEM / 5.453 KDIN CENA 1.999 DEM/13.993 KDIN CENA 4.200 DEM/29.400 KDIN CENA 4.600 DEM/32.200 KDIN CENA 5.150 DEM/36.050 KDIN CENA 10.100 DEM/70.700 KDIN CENA 7.500 DEM/52.500 KDIN ZA VPLAČILA DO 15. 1. 1990 10-odstotni POPUST!!! Dobavni rok 8 tednov po vplačilu 100% brezobrestnega avansa. Garancija 12 mesecev od dneva dobave. Računalniki in dodatna strojna oprema ustrezajo zahtevam projekta »RAČEK«. Vse potrebne informacije dobite na: Zvezi organizacij za tehnično kulturo Slovenije, Ljubljana, Lepi pot 6, tel.: 061/213-743, 213-727, teleks 32228, telefaks 061/222-487 N O V A INFORMACIJSKA TEHNOLOGIJA * * ** v. «• » *v * » * * * * % ** ******** * ■* * •*' * ; .>• t * ' » . * ---- v.; NIT je nova strokovna publikacija Zavoda SR Slovenije za šolstvo, namenjena učiteljem osnovnih in srednjih šol. Popeljala vas bo po poteh NOVE INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE, ki obsega šolsko televizijo, videoprodukcijo, računalniške programe, pakete, videoinformatiko ipd. NIT vas bo seznanjala z novostmi iz teorije in prakse, obveščala o novih knjigah in učnih sredstvih, se ukvarjala s projekti, z razpisi in s katalogi. Novost in temelj te publikacije bo dopisno izobraževanje za NOVE INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE. Dopisno izobraževanje bo potekalo s priroč- *V niki, z domačimi nalogami in s testi za izo-braževanje, z videokasetami, računalni- ',*/ škimi disketami, s plakati ter z video in V računalniškimi delavnicami. V Publikacija NIT, ki vam jo predstavljamo, je X, namenjena vašemu pedagoškemu delu, /• zato naj bo na šoli nepogrešljiva. V« Prva številka bo izšla marca. '♦'* ZAVOD SRS SLOVENIJE ZA >,1 ŠOLSTVO X Ljubljana, Poljanska cesta 28 *J -Vjjif ff‘ji'>j| raaH-1Tir -1 -pr-