„GLASBENA MATICA“
«M	v	LJUBLJANI.
koncertov.
"V
Sezona 1907./08.
V nedeljo, dne 19 januarija zvečer ob v, 8. uri
v veliki dvorani,Narodnega doma'
in
v nedeljo, dne 26. januarija popoludne ob 5. uri
v veliki dvorani hotela „UNION“
SPOMINSKI VEČER
SIMON GREGORČIČU
na l<or»ist njega spomeniku.
Pod vodstvom koncertnega vodje M. Hubada.
Sodelujejo: gospodje : dr. Fran Ilešič, c. kr. profesor, predsednik »Slovenske Matice«, Ernesto vitez Cammarota, operni pevec in profesor »Zemalskoga glasbenega zavoda« v Zagrebu (tenorist), in Bogdan pl. Vulakovič, operni pevec v Zagrebu (baritonist); pevski zbor „Glasbene Matice“ in oddelek moškega šolskega zbora, gospod Niko Štritof (klavir).
VZPORED:
Besedilo vseh pevskih točk je Simon Gregorčičevo. Osem točk je novih, nalašč za to prireditev pripravljenih.
1. Govor gospoda prof. dr. Frana Ilešiča.
2. Jakob Aljaž: a) Na bregu. Moški zbor, posvečen pevskemu zboru „Glas-
bene Matice“.
b) Na dan! Moški zbor z baritonskim samospevom (nov). Zadnja Gregorčičeva, 13 dnij pred smrtjo zložena pesem. Poje moški zbor „Glasbene Matice" in oddelek šolskega zbora. Solo gospod Bogdan pl. Vulakovič.
3. P. Hugolin Sattner: Lastovkam. Mešan zbor. (Nov.)
4. a) Risto Savin: Predsmrtnica XVII.: Kropiti te ne smem. (Nova.)
b) P. Hugolin Sattner: Zaostali ptič. (Nova.)
c) Josip Miclil: Človeka nikar. (Nova.) Pesmi, poje operni pevec gospod
Bogdan pl. Vulakovič. Na klavirju spremlja gospod Niko Štritof.
5. Anton Foerster: Njega ni. Moški zbor.
6. P. Hugolin Sattner: O nevihti. Mešan zbor. (Nov.)
7. a) Anton Nedved: Njega ni.
b) Anton Foerster: Naša zvezda. (Nova.)
c) Emil Adamič: Pri zibelki. (Nova.)
č)	Anton	Nedved:	Pogled v nedolžno oko. Pesmi, poje gosp. Ernesto
vitez Cammarota, na klavirju spremlja gosp. Niko Štritof.
8. F. S. Vilhar: Naša zvezda. Moški zbor s tenorskim samospevom. Solo
gospod Ernesto vitez Cammarota.
‘J. F.	S. Vilhar:	Oj z	Bogom, ti planinski svet! Moški zbor s tenorskim
samospevom in s spremljevanjem klavirja. Solo gospod Bogdan pl. Vulakovič, na klavirju spremlja gospod Niko Štritof.
10. Anion Nedvčd: Nazaj v planinski raj. Mešan zbor.
O IS]
Začetek obakrat točno ob navedenih urah.
© E) ©
Cene prostorom, obakrat enake: Sedeži 4, 3 in 2 K, stojišča po 1 K 20 h, za dijake po 60 h se dobivajo v trafiki gospe Češarkove v Šelenburgovih ulicah in na večer prireditev pri blagajni. — Besedilo istotam po 20 h.
Besedilo.
© ©J ISJ
2.	a) Na bregu.
Na bregu stojim in v morje strmim: Pod mäno srdito valovje Rohni ob kamnito bregovje;
Do nčba praši se megleni dim,
V	obräz mi brizgajo pene Od skalne stčne;
A stena skalna Ostane stalna,
In jaz se na robu ne ganem Viharju kljubujem, ostanem!
Ko v steno valovje, usöde vihär Ob mč se zaganja;
A duh se ponosni ne vklanja:
Ti streti me moreš, potrčti nikdär, Usöde sovražne besnčči vihärl
b) Na dan!
(Zložena 13 dni pred smrtjo pesnikovo.)
Mi v grobi smo,
Mi v njem po tuji zlobi smo, Po tuji smo hudobi ln svoji krivdi v grobi . . .
A čuj, kaj zdaj buči, grmi, Premrle stresa nam kosti?
Dne sodnjega to tromba ni, Buditelj angelj naš nam trobi: „Na dan, Slovan,
Slovan, na dan!“
Kako je trombe glas krasan, Kako glasan,
Kako vzbudljivo nam doni: „Vstanite, polmrliči vi,
Odprite se, vi živi grobi,
Naš rod vrnite boljši dobi,
Naj rod slovanski v vek živi 1 Slovanski rod, na dan, na dan, Teptani narod velikan!“
3.	Lastovkam.
Lastovke, oj Bog vas sprimi, Ko po dolgi, ostri zimi Priletele ste nazaj
V	mirni naš planinski raj!
Ve pomladi ste znanilke, Dobre sreče ste nosilke,
Kjer svoj dom postavite, Blagost tja pripravite. Gostoljuben strop je moj: Onjezda svoja nanj pripnite, Tu valite, tu gojite Srečonosni zarod svoj! Skrbno jaz vam branil bom Nežni rod in mali dom.
Tu nikdo se vas ne takne In mladičev vam nikdo Z roko kruto ne izmakne, Čuval jaz jih bom zvesto. — A zastonj je ves moj klic,
Ne privabi srečnih ptic. Razkropi se vse krdelo Črez prijazno gorsko selo, Razdeli se v pare trop, Slednji par izbere strop,
Kjer obesi mehko gnezdo. Prazen je le moj, edin,
Ker nesrečen jaz sem sin, Rojen pod nezgodno zvezdo!
4.	a) Predsmrtnica XVII.
Kropiti te ne smem,
Ker dobro, dobro vem, Da grenkih solz prikriti Ne mogel bi ljudem.
Ko videl mi kdo Rosno za te oko, MordA, mordä še tebe Bi sodil mi krivo.
Srčno sem ljubil te,
Te ljubim ranjko še;
A razodel še nisem Ni tebi, oj dekle.
Ljubezni vso sladkost Sem čuval ko skrivnost, Naj tiho nosim tudi Zdaj bolečin bridkost.
b)	Zaostali ptič.
In ti si edini še tukaj ostal,
Oj ptiček, od trume vesele?
In nič po krilatih ti sestrah ni žal,
Ki spilile so v južne dežele?
Qh, vidim, ni mogla te bolna perut Čez morje široko prenesti,
Strl sredi je poti jo lovec ti krut,
Pri brčgu si moral obsčsti.
Zapuščen, bolan zdaj na produ stojiš, Peruto pobčšaš krvavo,
Za družbo predrago, sirota, strmiš
V	daljavo čez morsko planjavo.
Pač sanjaš o krajih, kjer sölnce toplo Sestricam, družicam se smeje,
Kjer cvetje diščče in sadje zlato Visi od citrönove veje.
Moj ptiček, jaz dobro umejem bolest, Ki vbogo srce ti razriva;
Pa pojdi z menöj kot tovariš mi zvest In skupaj bolčsti nosiva.
Saj meni so tudi ti doli le prod, Duh lčpše, srečnčjše mi sluti, -Kako jaz po njih omedlevam od tod, A strte so_ moje peruti!
c)	Človeka nikar!
V delavnico sem tvojo zrl,
Ki lilij si rodil brez broja! Skrivnostno snuje roka tvoja:
Nikjer je stalne ni stvari,
A prah noben se ne zgubi.
V delavnico sem tvojo zrl,
In videl vedno sem vrtenje, Prelivajoče se življenje,
Prerojevanje, prenavljanje,
Iz bilja v bilje presnavljanje,
A smrti nisem vzrl nikjer!
Brezumni svet plakaje toži,
Ko pade cvet duhteči roži,
Ko izniej dragih mu kater Duha okove v grob položi,
Češ : rodni brat mu je umrl!
In — smrti ni!
V delavnico sem božjo zrl,
Tam prestvarjanje sem stvari,
A smrti nisem vzrl! . . .
Začetnik moj, ki si me vstvaril, Duhä si iskro mi razžaril,
V oklep prsteni jo zaprl, —
Zakaj? Veš ti!
Ko ilnato boš ječo strl,
Ne bom umrl!
No duhu poženo peroti,
Ki jih iz dola solz in zmot Razvija na skrivnostno pot,
Kam? Tebi hitel bo naproti,
Da enkrat tvoj obraz bi zrl,
Da zrl bi solnčnojasno lice,
Obraz ljubezni in resnice! . . .
To prst pa prsti izroče ln svet ob noč pozabi kraj Krijoč ostanke te.
In ni mi žal! Svet zabi naj 1 Ti ga ne zabiš 1
Za novo stvar moj prah porabiš, — Za kako? Jaz ne vem,
Ti sam si gospodar!
A eno te prositi smem : lz prahu vzgoji ti cvetico,
Podari logu pevko — ptico, Katerokoli vstvari stvar;
Kedor bi pa ko jaz na sveti Imel čutiti in trpeti,
Mej dvomi, zmotami viseti Človeka — vstvariti nikar!
5.	Njega ni!
Živo v lice zarudela,
Ko je stopil on pred njo.
R6že je na vrtu plela, Pčla pesemco glasnö,
„Daj mi cvetko, dete zalo, Da na prsi jo pripnžm,
Za spomin cvetico malo, Predno v tuje kraje speni.“
Kito cvdtja mu je dala,
S cvetjem dala mu srce, Sama v vrtu je ostala, On po svetu šel od nje.
Ddklica glavo povžša, Vene obraz prej cvetoč, Nekaj nje sreč pogreša, Solz jej potok lije vrčč.
Rože je na vrtu pičla, Pčsmi pela je glasnö, — Kaj, da vrta več ne dela, Kaj ne poje več takö?
Cez ograjo vrtno gleda, Mnogo mimo vrž ljudi; Deva bleda, deva bleda, Njega od nikoder ni!
O nevihti.
Zanesi nam, zanesi, Bog,
Otmi nas rev, otmi nadlog!
Grozi sovražnica srdita
V	oblakov sivih plašč zavita;
Beseda njena — grom rohneč,
In nje pogled je — blisk goreč. Besede grom in blisk očesa Nebesa in zemljo pretresa.
Pod plaščem nosi bič prikrit,
Oj bič iz zrn ledenih zvit!
Gorje, če jezna ga zavzdigne,
Če ž njim po polju plodnem švigne, Gorje!
Glej, tam na polji setev mlada, Živilo naše, naša nada,
Pod težo sklonjeno drevo,
Glej, nežni cvet na mladem vrti, Ognjeni sok na vinski trti Plaho ozira se v nebo,
In vse se vije, vse trepeče,
Boji vsej šibe se"grozeče.
Zanesi nam, zanesi, Bog,
Otmi nas rev, ottni^nadlog!
Oh, saj te kličemo očeta,
Čuj prošnjo siromaka kmeta,
Sprejmi naš jok in vzdih in stok,
Ne vniči žuljev pridnih rok!
Ti migni — blisku žar se vpihne,
Le prst zavzdigni — grom potihne, Le veli — bič se razdrobi,
Le želi — led se raztopi,
In roka, ki jejprejjgrozila,
Bo blagoslov na nas rosila.
Zanesi nam, zanesi, Bog,
Otmi nas rev, otmi nadlog!
Zastonj!
Nebo mu prošnje' te ne čuje;
Vihar strašan
Čez drn in strn grme prihruje, Ledeno zrnje v setve vsuje Oblak teman —
Končan je cvet in sad obran — Gorje !
Ozre se kmet na strte nade,
Ozre na sinke, hčerke mlade, ln divja bol, skrbi strašne Očetu v srci zabesne, —
Gorje ti, vbogi kmet, gorje!
7 a) enaka 5.
b)	Naša zvezda.
Zvezda mila je migljala ln naš rod vodila je; Lepše nam ta zvezda zala, Nego vse, svetila je.
Toda, oh, za goro vtone, Skrije se za temni gaj; Svitle prašam milijone: Vrne-li se še kedaj ?
A molče zvezdice jasne. Odgovora ne vedo,
Dol z nebä višave krasne Nemo na prašalca zro.
Pridi zvezda naša, pridi, Jasne v nas upri oči,
Naj moj dom te zopet vidi, Zlata zvezda srečnih dni!
c)	Pri zibelki.
Počivaj mirno, angelj šibki,
Ki dni le šteješ, ne še let, Počivaj srečno v topli zibki Ko v pöpji mlade r<5že cvet.
Sedaj trenotke sreče jasne Deli nebeški ti vladdr,
Zdaj ure ti tekö prekrasne,
Krasnejših, oh, ne bo nikdär,
Zibelka s cvctjem je nastlana ln angelji pojo okrog; Britköst nobena ni Ti znana,
Ne teža rev, nadlog in tog.
Vihar sovražen svet pretresa, Razganja srca divji boj;
Nad zibko jasna so nebesa,
V	nedolžnem srci je pokoj.
Zato le spavaj, angelj šibki,
Ki nič ne veš še, kaj je svet,
Počivaj, snlvaj slädko v zibki
Ko v mehkem popji mladi cvet.
Saj, ko porasteš, dete zalo,
Drugače böde mnogokäj;
Da bi le vedno mi ostalo
Nedolžno, čisto kakor zdäj!
č) Pogled v nedolžno oko.
Nikar, nikar se me ne boj, Nedolžni, nežni angelj moj! Le semkaj k meni sedi,
Okö v oko mi gledi!
Pogled ti čist, oko mirno,
V	njem seva celo ti nebö In meni v njem leskeče Odsev vže davne sreče.
Budi spomin mi krasnih dni, Ko bil sem še, kot si zdaj ti, Spomina me mladosti Brez toge, brez bridkosti.
Spominja me čarobnih let,
Ko bil je v cvetji ves mi svet Enako vrtu v maji,
Ko živel sem ko v raji.
Zgubljen je, oh, zgubljen moj raj, Ne smem, ne morem vanj nazaj, Zaklenjena so vrata,
Proč, proč je doba zlata 1
Pa če zaprt je sreče raj,
Da gledam vanj, se zdi mi vsaj, Ko v tvoja zrem očesa,
Odprta v njih nebesa.
Srce se v prsih mi topi, Zamaknjeno v nekdanje dni,
V	presrečno dobo cveta — O zlata, zlata leta 1
8.	enaka 7 b).
9.	Oj z Bogom, ti planinski svet!
Na nebu zvezde sevajo,
Na vasi fantje pevajo,
Pojo glasno, pojo lepo,
Pri srci pa jim je hudo.
Kaj bi ne bilo jim hudo,
Kaj bi ne bilo jim bridko,
Od doma se poslavljajo,
Na vojsko se odpravljajo.
Planine solnčne, ve moj raj, Jaz tudi ločim se sedaj;
A Bog le ve, kaj tu pustim, In Bog le ve, kaj zdaj trpim.
Tu narod biva še krepak,
Tli biva narod poštenjak,
Ki svet ga še okužil ni,
Ki čas ga omehkužil ni
Tu rod je moj, tu moj je kraj, Tu živel rad bi vekomaj,
Ni kraja mi krasnejšega,
Ni ljudstva mi milejšega.
Kar sreče sem na sveti vžil, Seni jo v mladosti cveti pil. Sem pil vrh solnčnih jo višin Planine proste, prosti sin.
In zdaj planine, ve moj raj,
Od vas tja v tuji moram kraj; Kako mi pa je to težko,
Le on tam gori ve samo.
Oj z Bogom, domovinski svet, Oj z Bogom, ti planinski cvet, Nebeški čuvaj te vladar,
Ne zabim te nikdar, nikdar!
10.	Nazaj v planinski raj
Pod trto bivam zdaj
V	deželi rajskomili, Srce pa gor mi sili Nazaj v planinski raj! Zakaj nazaj ?
Nazaj v planinski raj!
Tu zelen dol in breg, Tu cvetje vže budi se, Tu ptičji spev glasi se, Gore še krije sneg. Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
Glej ta dolinski svet, Te zlate vinske griče! Te nič, te nič ne miče Njih južni sad in cvet? Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
In to ti nič ni mar,
Da dragi srčno vdani Ti kličejo : Ostani I Nikar od tod, nikar! Zakaj nazaj?
Ne vprašajte zakaj!
O, zlatih dni spomin Me vleče na planine,
Po njih srce mi gine, Saj jaz planin sem sin ! Tedaj nazaj!
Nazaj v planinski raj!
J. l:l.i«nikovl nnOrrlnlkl. MuMjm
IJUBIJM