Letnik 24, številka 7, 12. december 2018. Izhaja sedemkrat letno, gospodinjstva v obcini 
prejmejo glasilo brezplacno. Naklada: 1.590 izvodov. Izdajatelj: Obcina Velike Lašce. 
Odgovorni urednik: Gorazd Milavec. Uredniški odbor: Dragica Heric, Andrej Vidmar, Mojca Šilc, 
Angelca Petric. Lektoriranje: Ema Sevšek (razen že oblikovanih prispevkov). Prelom: Luart, d. o. o. 
Tisk: Luart, d. o. o. Naslov uredništva: Trobla, Levstikov trg 1, 1315 Velike Lašce. 
Tel.: 01 781 03 70, E-pošta: trobla@velike-lasce.si. 
Prispevke za Troblo lahko oddate tudi v nabiralnik, ki se nahaja v hodniku pritlicja obcinske stavbe. 


Fotografija na naslovnici: Peter Centa 

ISSN 1408-5852
ISSN 2536-4022 
Stran urednika 3 TROBLA 7/2018 

KDO LAHKO POMAGA? 

Ko sem si na zacetku sprejema mesta urednika zadal nalogo, da bom v uvodniku napisal kak nasvet, ki bi bil koristen, ali kako svojo izkušnjo, ki bi koga lahko nasmejala ali opremila za življenje, se mi je ta naloga na zacetku zdela vesela in navdihujoca. Bil sem poln optimizma, da bom lahko svoja razmišljanja delil naprej. Ob vsaki temi, ki sem si jo zamislil in jo potem poskušal cim bolje zapisati, sem želel z napisano vsebino spremeniti vsaj kako velikolaško dušico. Da bo polje postalo cvetoce, sonce sijalo ter toplina ljudi pobarvala svet v cudovito plovbo, ce se izrazim bolj romanticno. Kdo sem jaz, da lahko komur koli posegam v življenje in ga nagovarjam k spremembam? Kdo mi daje pravico, da sem lahko pokroviteljski, vseveden, cinicen ali celo kriticen? Ali lahko sploh na koga tako mocno vplivam/vplivamo, da je pripravljen v življenju kaj spremeniti? Verjetno imate vsi, ki to berete, za seboj precej življenjskih preizkušenj, uspešen delovni staž, kilometrino s podrocja vzgoje in izobraževanja … Kdo sem torej jaz, da lahko komu »solim« pamet? In ce to preslikam na svet, ki nas obkroža, in postavim vprašanje: Ali  potemtakem v našem kratkem življenju obstaja kdo, ki bi ga bili voljni poslušati? Pred nedavnim je v Ljubljani gostoval American Jordan B. Peterson, avtor knjižne uspešnice z naslovom 12 pravil za življenje. Na duhovit in poucen nacin je pripovedoval o splošnih pravilih za naše kakovostnejše, mirnejše ali bogatejše življenje. Z mnogimi primeri iz našega življenja nam kaže pot iz labirintov, v katere smo ujeti.  Sprašujem se, zakaj mora priti v našo sredino tujec, da nam piše našo prihodnost. Je to tisto, kar potrebujemo? Vsak dan iz življenja pobiramo signale, beremo znake za življenje in poslušamo okolje okoli nas. Kako bomo živeli, kakšen odnos bomo v svoji družini, okolju ali službi zavzeli do bližnjih? Je to odvisno od dednosti, šole in izobraževanja ter družbe? Seveda, vsak prispeva nekaj malega. In tako, kot je današnje moje pisanje, ko skacem od veselja do življenja med prijatelji in drugimi ljudmi, je tudi naše življenje. Ena sama debela knjiga pravljic ali zgodb. Nekaj pa mi je jasno. Da ima v življenju vsaka palica dva konca, kar lahko potrdim iz lastnih izkušenj, kajti vsaka moja nagajivost, požrešnost, napaka, slaba volja, obrekovanje … se mi je takoj kot bumerang vrnila v moje življenje. Nedavno sem se pogovarjal s pastorjem Evangelijske kršcanske cerkve v Ljubljani o zadnjem delu Svetega pisma, ki govori o novem svetu. Pastorja sem vprašal: »Kaj je to odrešitev?« Zelo nazorno mi je odgovoril naslednje: »Ko clovek sprejme Jezusa v svoje srce, se njegov duh sreca s cloveško mrzlo dušo, ki jo nato spremeni v novo bitje. Ta novi odrešeni clovek pridobi v svojem srcu novo življenje, vodi ga tudi njegova vest, ki ga kot kažipot usmerja do plodnejšega in lepšega življenja.« Pravi, da je v tem novorojenem cloveku poleg splošnih božjih navodil (med te sodi branje Svetega pisma) vest zelo pomembna. Kajti ta uravnava clovekova dejanja. Ja, vest pa je danes izgubljena. Jo imamo? Tako kot sem v prejšnji Trobli zapisal o dejanjih, za katera si išcemo opravicila, tako si tudi našo vest tlacimo in je ne želimo slišati. Kaj ne bi bilo prekrasno, da lahko dan zakljucimo mirni in veseli in nestrpno pricakujemo naslednjega dne? Ker so bile prejšnji teden volitve, novemu pravkar izvoljenemu županu Tadeju Malovrhu iskreno cestitam in mu ob prevzemu županske palice želim veliko uspešnih projektov, prijetnega sodelovanja z nami obcani ter pravih ciljev in nalog za prihodnje. Vem, da bo novi župan prinesel nov pogled in vizijo obcine, zato mu še posebej želim uspešno nacrtovanje in spretno uresnicevanje. Tako kot sem na zacetku napisal o spremembah, tu na koncu zakljucujem z upanjem, da bo naš novi župan nadgradil vse lepo, kar je bilo do sedaj narejenega in zgrajenega, ter da bo nadaljeval s spremembami, ki bodo prijetno vplivale na naše življenje v obcini. Na koncu se ob iztekajocem mandatu dosedanjemu županu Antonu Zakrajšku kot urednik zahvaljujem za celotno dosedanje delo, za vse izpeljane projekte in predlagane nacrte ter nadvse prijetno sodelovanje in mu želim veliko osebnih in poslovnih uspehov v prihodnosti. Hvala! 

Vaš urednik Gorazd Milavec 
Zaradi lažjega urejevanja in zakljucevanja posameznih strani, vas, spoštovane obcanke in obcani, prosimo, da oddajate prispevke v dolžini pribl. 1.400 znakov (v Trobli bo to za cetrtino strani), 1.750 znakov (v Trobli bo to za polovicno stran) ali 5.500 znakov (cela stran). Posamezna slika v besedilu zavzame okoli 750 znakov. Hvala za razumevanje! 
Uredništvo Troble 

SPOŠTOVANE OBCANKE IN OBCANI, 
Obcina Velike Lašce ima novega župana! Noviteta nekaterim ljudem veliko pomeni, pocutijo se zmagovalci, ljudem z drugacnim razmišljanjem novost najverjetneje ni najbolj po volji. Morda se pocutijo nelagodno, so premagani, negotovi ali enostavno ne želijo sprememb. Ob vseh teh se mogoce najde še kaka tretja skupina ljudi, ki ima prav tako svoje mnenje in obcutke. A kakor koli gledamo na novega župana, se bomo morali sprijazniti, da bomo v naslednjem štiriletnem županskem mandatu skupaj. V predvolilnem obdobju sem za svojo prepoznavnost na predavanjih govoril o pogledih na razvoj obcine. Naj bodo ta predavanja osnova, naj bo to razumljeno kot moj program. Nisem hotel obljubljati nedosegljivih reci, predstavljena je bila vizija, ki jo boste lahko primerjali z dejanskim delom župana. A vseeno naj ne bodo pricakovanja prevelika, spremembe se ne dogajajo cez noc, razvoj ne poteka sam od sebe. Bodimo torej realni. Župan ne dela sam. Imeti mora ideje, mora biti povezovalen, mora biti avtoriteta in mora sodelovati z obcinskimi svetniki, z obcinsko upravo in predvsem z ljudmi. To pa pomeni ekipno delo in zato se kaj hitro lahko pojavi situacija, ko se vpleteni ne strinjajo in se potek dogodkov spremeni, lahko se celo ustavi. Nihce si tega sicer ne želi, vendar je na tem mestu pomembno tudi to, da se tega zavedamo. 

Spoštovane obcanke in obcani, vaš novi župan z ekipo bo In kaj bo moje prvo delo? Spoznavanje ustroja obcinske uprave, 
poslušal tudi vaše kritike, raje sicer pozitivne, a vseeno bodite spoznavanje svetnikov, na katere polagam veliko upanja, in 
kolikor toliko prizanesljivi in resnejše ocene dela podajte na navsezadnje je moje delo tudi spoznavanje obcank in obcanov. 
polovici mandata, ko se bo videlo, kam se razvojno usmerjajo Imenovati moram podžupana, organizirati se morajo odbori, Velike Lašce. 
komisije, vzpostaviti se mora medsebojno sodelovanje in December je mesec veselja, cas praznovanj in konec leta, zaupanje. Pregledati se mora financno stanje obcine ter njene ko si izmenjujemo vec naklonjenosti in custev kot obicajno. 
zmožnosti. In nato se bo zacelo tisto delo pod vodstvom Spoštovane obcanke in obcani, želim vam, da boste zdravi, novega župana; aktivacija idej, postavitev prednostne liste da boste zadovoljni, srecni, da vam bo v novem letu življenje 
potrebnih projektov, iskanje nacionalnih in evropskih razpisov, potekalo po zastavljeni poti in tudi to, da boste imeli dobrega 
prepoznavanje manjkajocih elementov v verigi od ideje do župana.
realizacije, iskanje novih financnih virov, obiskovanje sosednjih županov in obiskovanje pristojnih ministrstev ter navezovanje politicnih poznanstev. Dela bo torej dovolj in z radovednostjo bomo pricakovali rezultate, s katerimi vas bomo sproti Dr. Tadej Malovrh, seznanjali, treba bo le pregledati dostopne vire. vaš župan 
Spoštovane obcanke in obcani! 


Vesel božic  







in srecno novo leto 2019! 


















Iskrene cestitke tudi ob dnevu samostojnosti in enotnosti. 

Obcina Velike Lašce 


Obcinske strani 5 TROBLA 7/2018 

SPOŠTOVANE VOLIVKE IN VOLIVCI 
Najlepše se vam zahvaljujem za vse glasove, ki ste mi jih namenili v drugem krogu lokalnih volitev. Še veliko vec pa jih je bilo za spremembe. Zato iskreno cestitam novoizvoljenemu županu dr. Tadeju Malovrhu. Želim mu, da bo obcino vodil po poti nadaljnjega razvoja. Srecno! 
Anton Zakrajšek 


ZIMSKO VZDRŽEVANJE JAVNIH CEST IN DOLŽNOSTI LASTNIKOV ZEMLJIŠC OB CESTAH 
Kljub temu da smo v lokalnih glasilih že veckrat opozorili na napake in kršitve, ki jih v zimskih razmerah storijo lastniki zemljišc ob javnih cestah, smo inšpekcijske službe, obcinsko redarstvo in policija tudi v zadnji zimski sezoni obravnavali kršitve cestnih predpisov, ki so jih s svojim ravnanjem storili lastniki zemljišc ob javnih cestah. Zato ponovno opozarjamo na tiste veljavne zakonske dolocbe cestnih predpisov, katerih kršitve pri svojem delu organi nadzora najpogosteje obravnavamo: 
•
 Prepovedano je izvajati ali opustiti kakršna koli dela na javni cesti, na zemljišcih ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej (5. clen Zakona o cestah, v nadaljevanju: ZCes­1). Še zlasti je prepovedano na cestišcu javne ceste odlagati sneg, razen odlaganja snega zaradi izvajanja zimske službe, ter pušcati sneg ali led, ki pade ali zdrsne na cesto. 

•
 Lastniki zemljišc ob cesti morajo dopustiti vse posege, ki so nujno potrebni za nemoteno uporabo javne ceste, zlasti pa odlaganje snega na njihovo zemljišce, ce se jim s tem ne povzroca škoda in ce navedeni poseg ni mogoc v okviru cestnega sveta (19. clen ZCes-1). 

•
 Snega iz zasebnih dvorišc, individualnih dovozov ali dostopov ni dovoljeno odlagati v kupe ob robu javne ceste. Ob obcinski cesti je, ne glede na lastništvo zemljišca, dolocen varovalni pas, ki je namenjen varovanju ceste, varnosti udeležencev v prometu ter tudi nemotenemu izvajanju rednih vzdrževalnih del (97. clen ZCes-1). 

• 
V obmocju cestnih prikljuckov na obcinsko cesto ni dovoljeno storiti nicesar, kar bi lahko oviralo preglednost iz prikljucka na cesto (98. clen ZCes-1). 


Zimske razmere sicer nastopijo takrat, ko je zaradi zimskih pojavov ovirano ali ogroženo normalno odvijanje prometa. Vsa dela zimskega vzdrževanja javnih cest se dolocijo z izvedbenim programom zimske službe. V zimskem obdobju, ki traja od 
15. novembra do 15. marca, je naloga izvajalcev zimskega vzdrževanja cest: 
•
 zagotavljanje dežurne službe; 

•
 posipanje cest v obdobju, ko nastaja poledica; 


•
 zagotavljanje minimalne prevoznosti cest v casu sneženja; 


•
 zagotavljanje mest za izlocanje in tudi izlocanje posameznih 
vrst vozil ob neugodnih razmerah; 
• obvešcanje javnosti o stanju in prevoznosti cest; 


•
 cišcenje drugih prometnih površin po koncanem sneženju 
(parkirišca, kolesarske steze, plocniki in podobno); 
• odstranitev in odvažanje snega iz preglednega polja križišc; 


•
 cišcenje iz vzdrževanje stalne in zacasne prometne signalizacije. 



Osnovni namen navedenih zakonskih dolocb ni v kaznovanju posameznikov, ki imajo to nesreco, da je njihova lastnina ob javnih cestah. Pravilno ravnanje lastnika zemljišca ob cesti je v prvi vrsti namenjeno njegovi lastni varnosti, ko se bo iz svojega dvorišca vkljuceval v promet na javno cesto. Prav tako je namen teh zakonskih dolocb splošna varnost vseh udeležencev v prometu, saj udeleženec v prometni nesreci praviloma nikoli ni samo povzrocitelj nesrece. S svojim pravilnim ravnanjem pri cišcenju in odlaganju snega boste kot lastnik zemljišca ob cesti prispevali k svoji varnosti in varnosti vseh udeležencev v prometu. 
Tiste voznike, ki svoja vozila v casu sneženja parkirajo na javnih parkirnih površinah, pa hkrati opozarjamo, da vozila pravocasno umaknejo in s tem izvajalcem zimske službe omogocijo nemoteno pluženje teh površin. 
Medobcinski inšpektorat in redarstvo obcin 

NA ŠOLI SMO IZPELJALI PROMETNI KVIZ 
Ob mednarodnem tednu otroka v šoli vsako leto pripravimo precej dodatnih dejavnosti in ena stalnih je zadnja leta tudi prometni kviz za ucence 4. in 5. razreda. Kviz pripravljamo v sodelovanju s Svetom za preventivo Obcine Velike Lašce. 
Tako kot prejšnja leta je tudi letošnji kviz potekal en teden. Na šcitnike za rolanje), zavarovalnice pa so prispevale tudi veliko posebni oglasni deski je ucence cetrtega in petih razredov vsak propagandnega promocijskega gradiva, tako da je vsak dan cakalo vprašanje, o katerem so se v sklopu pouka pogovorili sodelujoci ucenec dobil prakticno nagrado. z uciteljicami, nato pa napisali svoje odgovore na listke, ki so po zakljucku kviza služili kot nagradne srecke za žreb prakticnih nagrad. 


Vprašanja so bila povezana s prometno varnostjo. Prek njih smo na zanimiv in privlacen nacin ponovili prometno znanje, povezano z vlogami pešca, kolesarja ali sopotnika v avtomobilu. Skupaj s predsednikom SPV Obcine Velike Lašce Boštjanom Škuljem in ob prisotnosti ravnateljice Metode Kolar smo ob koncu izvedli nagradno žrebanje. Obcina Velike Lašce je zagotovila tri glavne nagrade (kolesarsko celado in 
24. LJUBLJANSKI MARATON 

V soboto, 27. 10. 2018, se je kar 90 ucencev OŠ Primoža Trubarja udeležilo 24. Ljubljanskega maratona. 
Na naši šoli se ucitelji z mocno podporo vodstva šole že vrsto let Zavedamo se, da je šport zelo dobra popotnica za nadaljnje trudimo, da je športna dejavnost mocno prisotna med ucenci. življenje. 
Šola in vrtec 7 TROBLA 7/2018 
Šport nam krepi zdravje, privzgaja red, disciplino, vztrajnost. Zato se vsako leto udeležimo Ljubljanskega maratona. Ponosni Skozi šport se naucimo spoštovati sami sebe, kar nam v tem smo, da je letos teklo 90 ucencev. Najštevilcnejši so bili letos hitrem in materialno pretiranem tempu življenja zelo koristi. devetošolci, saj jih je teklo kar 31. Bravo! Otroci imajo zelo radi nogomet, gimnastiko, košarko … za tek pa jih malo težje navdušimo. 





DAN REFORMACIJE NA TRUBARJEVI DOMACIJI 
V do zadnjega koticka polni Trubarjevi spominski sobi nas je vse zbrane pozdravil Matjaž Gruden, voditelj prireditve in novi predsednik Slovenskega protestantskega društva. Dobrodošlico je izrekel tudi županu in podžupanji Obcine Velike Lašce ter Benjaminu Hlastanu, predstavniku Trubarjevega foruma, ki skrbi za prevode številnih protestantskih del v aktualni slovenski jezik (lani so prevedli Dalmatinovo Biblijo in jo v 50000 brezplacnih izvodih razdelili med Slovence). Na njihovi spletni strani najdemo ljubko in preprosto predstavitev Trubarjeve zgodbe, ki bi si jo lahko ogledali šolarji, da bi razumeli pomen dneva reformacije. 
Matjaž Gruden je izpostavil dedišcino reformacije, po kateri smo se polnovredno zaceli izražati v lastnem jeziku, zaceli brati, pisati, moliti in peti v slovenšcini. 
Vecer je povezoval Matjaž Gruden, predsednik SPD Primož Trubar 
V nagovoru je citiral dr. Jonatana Vinklerja in njegovo razmišljanje: »Reformacija je bila zagotovo eden od zvezdnih trenutkov naše narodne zgodovine. Po svojem uspešnem zacetku se je sicer razbila na cereh in valovih zgodovinske silovitosti ter nasilja verskih sporov 17. stoletja. Toda scasoma so se strasti pomirile, nravi pa uravnale. Pot do tod je zahtevala odpušcanje na eni ter pripoznanje na drugi strani. Oboje – odpušcanje in pripoznanje (z namenom pomiritve in sodelovanja vseh »ljudi dobre volje«) – pa je ne le kršcanska, temvec globoko cloveška lastnost in modrost, nujna za obstoj vsake skupnosti. Zlasti tako maloštevilne, kot je naša – slovenska.« S temi besedami nas je pripravil na govornika, zgodovinarja Janeza Weissa, ki prihaja iz Crnomlja in je doktorski študent na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. V svojem delu predvsem proucuje crnomaljsko in belokranjsko zgodovino, kot strokovni sodelavec je sodeloval pri prevodu Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske, je tudi avtor knjig ter scenarija za dokumentarni film Viniška republika. Postavil je zbirko Muzeja rudnika v Kanižarici ter razstavo v Mestni muzejski zbirki Crnomelj. Janez Weiss nam je v svojem slavnostnem govoru odstrl dogodke in procese, ki so napeljali na reformacijo, ki je za vedno spremenila Evropo. Reformacija se je razvila kot kritika rimokatoliške cerkve (ker se ni držala svetopisemske besede), pomenila je tudi odpor proti oblasti cesarjev. Reformatorji so zahtevali prevod božje resnice v jezik narodov ter trdili, da je samo besedilo dovolj, da clovek razume božjo besedo, pri tem ne potrebuje posrednika. V tem casu je latinšcina zacela izgubljati svojo ekskluzivnost. Tudi kranjski plemici so v svojem odporu proti avstro-ogrski nadoblasti sledili zgledu severnih dežel, saj so v novi veri videli možnost za osamosvojitev, sledilo jim je mešcanstvo in duhovšcina. Poleg vsem znanih Trubarja, Dalmatina, Krelja, Bohorica je na prostoru celotne zdajšnje Slovenije delovalo veliko drznih pridigarjev, ki so med ljudi ponesli protestantsko vero. 

Deželni stanovi in plemiške rodbine so financirale pridigarje, prav tako tudi šole in izdajo literarnih del. Weiss je navedel zanimiv podatek, da je bilo v drugi polovici 16. stoletja vec kot 50 % volivcev protestantov (podatek za Metliko), Valvasor pa je v Slavi vojvodine Kranjske zapisal, da je v Ljubljani ostalo le 6 mešcanov katolicanov. V Dalmatinovem prevodu biblije Weiss vidi prvi standard našega jezika, knjiga je bila namrec poslana vsem pridigarjem in tudi plemicem (tudi ce so bili nemškega rodu), da so vsi lahko brali iz ene knjige enak jezik. Ta razcvet reformacije pa se je koncal s smrtjo Karla II. (1597), nadomestil ga je Ferdinand II., ki so ga vzgajali jezuiti in je bil oster nasprotnik protestantizma. Pri nas je bil za škofa imenovan Tomaž Hren, ki je izdal ukaz o izgonu protestantov in odpravi njihovega bogoslužja. Hren, kot vemo, se je tega lotil tudi s požigom knjig v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki … poleg tega so bile zagrožene velike financne kazni za tiste, ki bi ukaza ne izpolnili. 1628 je izdal Patent o spreobrnitvi ali izgonu protestantov. Ohranili so se le v Prekmurju, ki je bilo tedaj še pod ogrsko oblastjo. Weiss se je ob koncu govora naslonil na Cicera, ki pravi, da nas zgodovina uci, in povzel to viharno zgodovinsko dogajanje s spoznanji, da lahko upor vzdigne ustvarjalne sile in da nas zgodovinska dognanja svarijo (in poucijo) o naravi oblasti. Ob prazniku, dnevu reformacije, nam je zaželel duhovni in dušni mir ter zdravo ustvarjalno upornost. Sledil je glasbeni nastop novooblikovane skupine Brest, v kateri so svoje moci združili znani slovenski glasbeniki: pevka Vesna Zornik (ki jo najbolj poznamo iz zasedbe Katalena), kitarist Samo Šalamon (tudi komponist, igra v številnih jazz zasedbah), bobnar Bojan Krhlanko (igral je pri The Stroj, zdaj tudi v skupini Laibach) in basist Samo Pecar (reggae zasedba Siti hlapci). Vesna Zornik je povedala, da je prva njihova skladba nastala na povabilo pesnice 
Kultura 9 TROBLA 7/2018 

in prevajalke Kristine Kocan. Ker jim je bilo to sodelovanje izjemno všec, so nadaljevali s svojim delom in od takrat za Brest Kristina Kocan piše besedila, Samo Šalamon pa glasbo. 


Skupina Brest 
Dne 21. marca 2017 (na svetovni dan poezije) so izdali svojo prvo zgošcenko Nemi film, ki je bila tudi pri kritikih zelo dobro sprejeta, v tedniku Mladina so zapisali, da »gre za izjemno svežo nadžanrsko skupino, ki je ustvarila album na svetovnem nivoju«. Njihov nastop se je pricel s skladbo Slike v oceh in refren bi lahko dojeli tudi kot nadaljevanje dobrih želja ob dnevu reformacije: »V mislih zbiram pogum, v srcu išcem razum.« Prek Tulp, Kovckov in drugih, bolj baladnih pesmi, smo na koncu prisluhnili še skladbi Na prašni cesti. Vecina obiskovalcev smo v koncertu virtuozno izvedenih skladb uživali, tudi zato, ker so glasbeniki presegli pricakovanja, saj so vsak na svoj nacin nadgradili to, kar smo navajeni, da skupine obicajno izvabljajo iz svojih inštrumentov/glasu. 
Župan Anton Zakrajšek in pevka Vesna Zopnik 
Matjaž Gruden je ob koncu povabil župana Antona Zakrajška k besedi. Ta se je zahvalil govorniku in nastopajocim ter Barbari Pecnik in Niki Perovšek, ki sta soustvarjali program letošnjega praznovanja, ter vse zbrane povabil na praznicni kozarcek in prigrizek v Galerijo Skedenj. Zapete in povedane besede so odmevale tudi med pogovori obiskovalcev in zelo sem vesela, da nas je vsako leto vec, ki dan reformacije praznujemo skupaj na Trubarjevi domaciji. 
Ana Porenta Foto: Boštjan Podlogar 


SLAVNOSTNI GOVOR ZGODOVINARJA JANEZA WEISSA NA PROSLAVI OB DNEVU REFORMACIJE 
SPOŠTOVANI! 
V veliko veselje in cast mi je, da lahko na tako simbolicnem kraju, kot je Rašica, na današnji dan spregovorim nekaj besed v spomin na dogodke in procese, ki so pet stoletij in eno leto nazaj sprožili veliko preobrazbo Evrope. Trubarjevi domaciji in obcini Velike Lašce se zahvaljujem za povabilo. Danes se spominjamo poguma 16. stoletja. Oddaljenega casa, katerega ljudi, dejanja in podobe razumemo skozi besede in jezik, ki odpirajo okno v daljno preteklost. Med dejanjem nemškega meniha Martina Luthra v zadnjih dneh oktobra 1517, ko je pribil 95 tez na vrata wittenberške cerkve, in zakljuckom 30-letne vojne 1648 s podpisom westfalskega miru je reformacija v trinajstih desetletjih povsem spremenila podobo Evrope. V tem toku sprememb je zajela tudi naše prednike. Pribitje 95 tez na vrata cerkve samo po sebi ni bilo posebno epohalno dejanje, temvec obicajni nacin srednjeveške in novoveške filozofske ali teološke sholasticne polemike. Na vrata mnogih ucenjakov ali univerzitetnih profesorjev se je pribijalo nestrinjanja s tezami, ki so jih zagovarjali, nakar so jim ti odgovarjali z duplikami, triplikami, kvadruplikami … A vendar je ta nemški menih sprožil plaz, ki je presegel njegova teološka prizadevanja. Njegova kritika Rimokatoliške cerkve, skorumpirane institucije, je bila temeljita in je posegla v njeno bistvo, v njen materialni obstoj, v pobiranje odpustkov severno od Alp, kjer »živijo le volkovi«, kakor je govorila rimska duhovšcina. A vendar so volilni knezi, najvišji plemici pod samim cesarjem, v njegovem dejanju videli mocno tocko mobilizacije in odpora proti habsburškim cesarjem, ki so vse bolj izkazovali absolutisticne težnje in omejevali njihove pravice. Saški volilni knez je Luthra zašcitil in njegovo delo podprl, s cimer je teološka polemika dobila politicen znacaj. Reformacija je postala upor proti papežu in cesarju, stebroma starodavne evropske ureditve. 
16. stoletje je cas, ko so se porušile vse obstojece razlage in podobe sveta, Evropa pa je pricela zmagovalno pot nove kolonialne, imperialne in znanstvene rasti. Dve leti po Luthru je portugalski morjeplovec Magellan obplul zemljo in zavrgel prastaro zmoto o plošcati zemlji. Nekaj let pozneje sta španska konkvistadorja Pisaro in Cortez unicevala kulture civilizacije Inkov in Aztekov, za katere sholasticna razlaga nastanka cloveštva iz sinov Noeja ni mogla najti odgovora, saj sploh ne bi smeli obstajati. Ob tem je bila Evropa zamotana v velike zunanje in notranje vojne. Otomanska vojska je leta 1526 pri Mohacu unicila poltisocletno Ogrsko kraljestvo in njene zastave so se namenile pred obzidje Dunaja. Leto pozneje je cesarska vojska pod Karlom V. zasedla in oplenila mesto Rim, »Il sacco di Roma«. Najsvetejši sedež papeža je padel v roke cesarja in njegovih najemnikov, po enem tisocletju je Rim zopet padel v nemilost severnih barbarov. Nekaj desetletij pozneje je bilo Sveto pismo prevedeno v nemšcino in druge jezike Severne in Srednje Evrope. Gottliche Wahrheit, Božjo resnico, je lahko užil vsak clovek, vešc branja, brez vmesnega duhovnika. Luther pravi: sola scriptura – samo Sveto pismo je dovolj. Cerkev je izgubila vlogo izkljucnega razlagalca božje resnice, ki vec ni bila domena latinsko govorece duhovšcine, temvec je postala dosegljiva in razumljiva v ljudskih jezikih. Latinšcina je prvic izgubila svojo ekskluzivnost. V drugi polovici 16. stoletja je celotna severna Evropa odpadla papeške oblasti. Rimokatoliška cerkev je izgubila starodavne škofije v Angliji, na Danskem, Norveškem in Švedskem. Prav tako je rane v notranjih spopadih utrpelo Francosko kraljestvo z unicenjem Hugenotov, prostor Nemškega cesarstva pa je navkljub cesarjevi zmagi nad protestantsko schmalkaldsko zvezo sprejel nacelo cuius regio eius religio – cigar je ozemlje, tega vera bo tamkaj veljala. Habsburžani, gospodarji Avstrije, so bili katoliki in tako bi morali biti katoliki tudi njihovi podaniki. V ta velik tok evropskega razvoja je bil vpet tudi prostor današnje Slovenije, tedaj razdeljen med historicne dežele Kranjske s prikljucenimi gospostvi Istre, Slovenske marke in Metlike, med Štajersko, Koroško, Goriško in Trst, združene v notranjo Avstrijo pod trdno katoliškimi Habsburžani, ki so nosili tudi naslov nemških cesarjev. Velike spremembe in novice o apostatu Luthru je prvo slišalo plemstvo dežele, nekaj sto plemiških rodbin, ki je v deželo Kranjsko prineslo ideje o reformaciji iz severnih dežel. Kranjski plemici so sledili plemstvu nemških dežel in v protestantizmu uzrli ucinkovito obrambo svojega položaja in pravic nasproti deželnemu knezu habsburške hiše ter papežu iz oddaljenega Rima in njegovi duhovšcini, v kateri so videli le placnike odpustkov in davkov. V dvajsetih in tridesetih letih 

16. stoletja so ideje reformacije segle zunaj kroga plemstva, sprva med duhovšcino, nato k mešcanstvu. Naletele so na zelo rodovitna tla. Cerkev dežele Kranjske je bila v 16. stoletju uboga institucija: cerkvene službe so se prodajale ali darovale sorodnikom, prihodki cerkva in župnij uživali nekih tretjih ljudi; duhovnik, cigar izobrazba je bila praviloma izredno slaba, pa je nemalokrat imel priležnico, uvažal vino in vodil katero od vaških ali mestnih gostiln. Oglejski patriarhat – že od zacetka 9. stoletja ocak kranjske cerkve – je bil v izjemno slabem stanju. Od leta 1420 je bil pod popolnim vplivom Beneške republike in nemški cesar, notranjeavstrijski knez, mu zaradi sovražnosti z Benetkami ni dovolil nadzorovati cerkva na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem. Bog in njegova resnica ter še bolj njegova cerkev so bili posledicno v rokah zelo slabih pastirjev. Stanje cerkve na Kranjskem je nekoliko izboljšala leta 1461 ustanovljena ljubljanska škofija, ki pa je vendarle zajela le manjši del dežele. V tem duhu poraznega stanja cerkve so priceli delovati mnogi reformatorji. Primož Trubar, Rašican, rojen pred 510 ali 509 leti, je nesporno prvo od teh svetlecih imen. Drugi je Jurij Dalmatin, prevajalec Svetega pisma. Sledijo jima imena protestantskih literatov, Sebastjan Krelj in Adam Bohoric, s cimer pa se slovenski imaginarij o protestantih skorajda že zakljuci. Velika vecina drznih pridigarjev, ki so s placami stanov dežele Kranjske širili reformacijo po gradovih, trgih in mestih dežele, je splošno nepoznana. Janez Tulšcak, Gregor Vlahovic, Lenart Budina, Krištof Fašank, Janez Kocevar, Martin Grgic, Tomaž Jagodic, Bartolomej Knafelj, Janez Švajger, Gregor Stradiot in še mnogi drugi so bili tisti, ki so drzno kljubovali cerkvi in do zadnjih desetletij 16. stoletja spreobrnili dobršni del prebivalstva kranjskih trgov in mest v protestantizem. Odlocilni sloj tedanje družbe je predstavljalo plemstvo in njegov politicni organ – deželni stanovi – kjer so sedeli tudi prelati, tj. zastopniki cerkve, in predstavniki deželnih mest. 

Deželni stanovi v Ljubljani so bili tisti, ki so omogocali delovanje protestantskih pridigarjev in protestantskih šolskih mojstrov ter ga tudi denarno podpirali. Stanovi so financirali tudi literarna prizadevanja protestantov in podpirali prevod Svetega pisma v kranjski jezik. Prav na posestih tega plemstva, na gradovih po deželi in v plemiških hišah po mestih Kranjske v lasti Auerspergov, Lambergov, Scheyerjev, Paradeiserjev, Purgstallov, Tschernemblov, Semenicev in še mnogih drugih se je pridigalo v nemškem in kranjskem, slovenskem jeziku. Predikanti so živeli v zašciti plemstva in prejemali place deželnih stanov ter pridigali »po trgih in po ulicah … tam najdemo med poslušalci ne le del preprostega kmetstva, temvec tudi vecino mešcanstva, tako da ostaja cerkev katoliškega duhovnika prazna«. Tako je iz mesta Metlika pisal duhovnik, vitez nemškega reda, Markvard plemeniti Eck. Protestantizem tako ni bil le nauk plemicev in mešcanov, besedam predikantov je prisluhnil tudi einfaeltige Bauersvolk, enostavno kmecko ljudstvo. Uspehi protestantskih pridigarjev so bili izjemni. V sedemdesetih letih 16. stoletja je že dobršni del mešcanskih elit kranjskih mest postal protestantski. Na kljucne položaje mestnih sodnikov so tedaj volili protestantske mešcane, kar pomeni, da je bilo v mestih vec kot 50 % volivcev, tj. moških, ki so posedovali hiše v mestih, že protestantov. Za mesto Metliko, staro središce Grofije v Marki in Metliki, je pridigar Peter Vokmanic leta 1582 pripomnil: »Sedanji sodnik in starešina v Metliki sta naše vere.« Valvasor pa je slabo stoletje pozneje za Ljubljano zapisal: »Pri tako mocni širitvi reformacije je pri katoliški veri ostalo le šest mešcanov …« Protestantizem je imel na svoji strani vecino deželnega plemstva in mešcanstva. Priznanje politicne moci protestantskega plemstva dokazuje bruška verska pomiritev leta 1578. Na sestanku notranjeavstrijskih deželnih stanov je knez Karel II. v zameno za denar in obljubo izgradnje trdnjave v južnem delu Vojne krajine plemstvu priznal versko svobodo. Vendar knez tega priznanja spretno ni dal zapisati in je podal le ustno obljubo, s katero je pogazil lastno pravico cuius regio eius religio. Leto pozneje je bila trdnjava, Karlovec, postavljena, denar za vzdrževanje Vojne krajine vplacan. Protestantsko plemstvo je držalo svojo besedo. Vrh dokaza kulturne moci reformatorjev poleg njihovih siceršnjih knjižnih del predstavlja prevod Svetega pisma, izdan 1583. Dalmatinovi prevodi, vezani v belo usnje, so bili poslani protestantskim pridigarjem na vse konce dežele. A izrazito moramo poudariti, da so slovenski prevod Svetega pisma prejeli tudi najvišji deželni uradniki in plemici iz rodbin plemenitih Thurnov, Gallov, Kislov, Scheyerjev, Eckov, Auerspergov, Lambergov, Mordaxov, Schnitzenpaumov in tako naprej. Kako lahko dvomimo, da ti pregovorno »nemški« plemici niso razumeli jezika Kranjcev? Ravno obratno! Razumeli in brali so jezik Dalmatinove Biblije. Na trgih in na ulicah mest, v hišah in grajskih kapelah dežele Kranjske se je prvic iz ene knjige slišalo enak jezik in besede prednika našega današnjega jezika. Nastal je prvi standard slovenskega jezika. Tema dvema politicnima in kulturnima vrhovoma so sledila težka in koncna leta protestantizma na Slovenskem. Rimokatoliška cerkev razvoja in uspehov protestantov ni nemo opazovala. Vseskozi je v kar najvecji meri ovirala delo pridigarjev in šolskih mojstrov, jim prepovedala uporabo cerkva ali kapel, opozarjala kneza in deželnega glavarja na njihovo delovanje ter vztrajno zahtevala njihov pregon iz mest dežele Kranjske. Vendar je kljucno spremembo pomenil predvsem novi vladar. Leta 1597 je kneza Karla II. nasledil zelo pobožni Ferdinand II., vzgojen pri jezuitih. Valvasor slabo stoletje pozneje pravi: »Ta, novo nastopli deželni knez se je bolj kakor katerikoli knez pred tem 
Kultura 11 

odlocil preganjati evangelicane po Štajerski, Koroški in Kranjski, in taisto vero povsem izruvati.« Istega leta je Ferdinand II. po smrti ljubljanskega škofa Tavcarja za njegovega naslednika imenoval stolnega dekana Tomaža Hrena. Dne 12. novembra 1599 je knez izdal ukaz o koncnem izgonu protestantskih pridigarjev in odpravi protestantskega bogoslužja. Vzpostavljen je bil zakonski okvir, ki mu je sledilo unicenje. Hren je v prihodnjih letih s spremstvom obiskal mesta dežele Kranjske, unicil protestantske molilnice in zahteval spreobrnitev vseh protestantskih mešcanov in kmetov v katolicanstvo. Udarec v samo sredino reformatorjev predstavljajo mnogi požigi protestantskih knjig v Kranju, Kamniku, Škofji Loki in seveda najbolj znamenito, kar dvakrat, decembra 1600 in januarja 1601 v Ljubljani, ko so zgoreli kar drey Wägen voll, polni trije vozovi knjig. Pri tem seveda ni posebno pomembno, ali so bile knjige nemške ali slovenske. Hren je tako sežgal protestantske knjige, a nekatere, kot na primer zbirko pregovorov znamenitega Erazma Roterdamskega Epitome adagiorum, le ohranil v svoji osebni knjižnici. Cinicno bi smeli pripomniti, da zanj niso veljala enaka pravila. Valvasor pravi, da je Hren leta 1601 »tistim, ki se priznavajo k evangelicanski veri, […] zapovedal, da se v roku šestih tednov in treh dni ne umaknejo le iz mesta Ljubljana, temvec iz vseh knežjih dežel, pred tem pa prodajo svoje posesti, poplacajo upnike in knezu placajo desetino«. Hrbtenica slovenskega, posebno kranjskega protestantizma je bila unicena. V prihodnjih letih se je vse vec ljudi spreobrnilo v katoliško vero, tudi plemici. Leta 1604 beremo v jezuitskem letopisu: »Krivi veri se je odpovedalo nekaj cez 30 oseb, med njimi plemeniti mož Wolfgang Paradeiser … in njegova soproga, ki je bila nekdaj silno vneta v krivi veri in si je zato pridobila obcudovanje prenekaterih, a tudi sovraštvo mnogih.« Do oktobra 1615 so bili po mestih dežele Kranjske oblikovani seznami protestantov, poklicanih na zagovor pred škofovsko sodišce. Pod grožnjo velike financne kazni so se morali izreci za katolike. Klonili so še zadnji protestantski mešcani, le nekaj pogumnih najdemo pred škofom ponovno dve leti pozneje, januarja 1617. Bili so štirje iz mesta Metlike, med njimi nekdanji mestni sodnik Andrej Jurašic. Zapisnik pravi: »Njegova žena Helena ni katoliške vere, veckrat jo je pretepel, pa ni nic pomagalo.« Mesta so postala katoliška. Ostale so še plemiške rodbine, katerih politicna moc je bila veliko vecja, njihov denar pa je bil knezu bolj pomemben in potreben kakor njihove duše. Obracun s plemstvom je trajal še desetletje vec, a v letu 1628 je bil izdan patent o spreobrnitvi ali izgonu protestantskega plemstva dežel Notranje Avstrije. Valvasor pravi: »Zaradi do tedaj izvedenih ukrepov so morali dežele Štajersko, Koroško in Kranjsko, kakor tudi Goriško, zapustiti ne le evangelicanski duhovniki in šolniki, temvec tudi podložniki, mešcani in plemici te vere, brez izjem, in tako ni smel v njih vstopiti vec nihce, z izjemo redkih gospodov in deželanov, nakar se je njihova knežja presvetlost odlocila odpraviti še te zadnje ostanke in, takorekoc, v teh deželah trpeti niti najmanjše luteranske mušice. Temu primerno je taistim [ljudem] dal izbiro, ali se zaupati rimokatoliški veri ali skupaj z ženami in otroki zapustiti deželo.« Iz dežele Kranjske je posledicno do 1630 odšlo okoli 110 plemiških posameznikov skupaj z družinami. Koliko je bilo podložnikov in mešcanov, ki so prav tako raje odšli, ne vemo. Reformacija na Kranjskem je bila dokoncno premagana. Spoštovani! Cicero pravi, da zgodovina uci. Kaj nas nauci zgodovina reformacije na Slovenskem? Da so pod udarci najmocnejših trpeli tako plemeniti kot neplemeniti, tako predniki današnjih »Nemcev« kakor tudi »Slovencev«. Da upor zoper nepravicni red in oblast v nas vzdigne najbolj plemenite in najbolj ustvarjalne sile. Uci, da se sili in krivici upremo s pametjo, 
TROBLA 7/2018 

z besedo in dejanjem, s pravicnostjo. Uci, da ni nikogar, ki bi si lastil ekskluzivno pravico razlage resnicnega, pravicnega in dobrega. Posebno ne tisti, ki prezira drugace mislece, požge njegove knjige in izžene njegov rod. Zadnja poglavja reformacije nas posvarijo o naravi oblasti in o njenem odnosu do resnice in o usodi upornika. Uci, da obstajajo veliko mocnejše sile, ki ne trpijo drugacnosti in so za dosego svojega cilja pripravljene uniciti vse najplemenitejše v nas. Na nas je, da sprevidimo praznost njihovih besed, da uzremo njihovo laž, da pokažemo na njihove krivice, da ne molcimo, temvec s ponosnim glasom poudarimo resnico. Spoštovani! Ob dnevu reformacije Vam želim veliko dobrega in kar najvec dušnega in duhovnega miru ter veliko tiste zdrave, ustvarjalne upornosti! 
Hvala! 
Janez Weiss 
KUD Primož Trubar Velike Lašce –  Gledeja 
vabi na premiero 
nove epizode Adamsovega Štoparskega vodnika po galaksiji 

O SMISLU ŽIVLJENJA, 
VESOLJA IN SPLOH VSEGA, 

ki bo v soboto, 22. decembra 2018, ob 19. uri v dvorani Levstikovega doma 
Igrajo: Matej Polzelnik, Dren Gruden, Pavla Lušin, Polona Goršic, Aiken Ahac, Jaša Nika Petrovic, Maša Samsa,  Mojca Šilc Dramatizacija in priredba: Gregor Grešak, Matej Polzelnik, Ana Porenta Glasba in zvoki: Dan Grešak Scenografija: Simon Lušin in Gledeja Kostumi: Gledeja Dramaturgija: Ana Porenta Režija: Gregor Grešak Tehnika: Urban Gruden, Drejc Gruden, Nik Hren 


NOVOSTI NA NAŠIH POLICAH 
V knjižnici Frana Levstika Velike Lašce se vedno trudimo, da bi za bralce priskrbeli novo in zanimivo gradivo. 
December je tu. In z njim pride tudi konec koledarskega leta. Cas obdarovanja. Ste že kaj razmišljali, kaj bi za novo leto podarili svojim najbližjim. Še ne veste? Naj namignem. V obliki bona jim podarite knjižnico in s tem dostop do vec tisoc knjig in filmov. Saj »kadar mi je dolgcas, malo berem«, pravi Jin Ba v knjigi Vrt pocitka. In ko berem, ni vec dolgcas. 
Kar se tice pa novosti. Tudi tokrat sem iz seznama izbrala tri knjige iz mladinskega oddelka in tri knjige za odrasle bralce. 
MLADINSKI ODDELEK SLIKANICE – POEZIJA 
Milcinski, Frane (1914–1988): Nanine pesmi 
Sanje, 2018 »Prvic bo v vsemirju slavna ta novica stala na papirju. In zato postavi na prostorcek pravi v knjigi prav na sredo to novico: JEŽEK NI LE JEŽEK. ZDAJ JE TUDI DEDO.« Cudovita zbirka pesmi, ki jih je legendarni slovenski pesnik, pisatelj in humorist Frane Milcinski - Ježek napisal za svojo vnukinjo Nano, je najlepše darilo ljubecega dedka svoji vnukinji. Knjigi je priložen CD, na katerem lahko poslušamo Nanino interpretacijo dedkovih pesmi. 


SLIKANICE 
Gremo v Betlehem! (z zgodbami in pesmimi se pripravljamo na božic) 
Družina, 2018 
Malce drugacen adventni koledarcek. 
Kot nalašc za prebiranje v decembru. 
V knjigi je namrec zbranih 25 pesmic 
in zgodbic slovenskih avtorjev, ki 
govorijo o adventnem casu in božicu. 
Naj naštejem samo nekaj avtorjev: Roža 
Gantar, Polona Škrinjar, Berta Golob, 
Gregor Cušin, Nataša Konc Lorenzutti, 
Karel Gržan, Bogdan Novak … 




BIOGRAFIJE ZA MLADINO 
Brooks, Ben: Zgodbe za fante, ki si drznejo biti drugacni (resnicne zgodbe o osupljivih fantih, ki so spremenili svet, ne da bi ubijali zmaje) 
Ucila International, 2018 Princ na belem konju, ubijalec zmajev, predrzni šaljivec ... to so vzorniki, s katerimi se fantje najpogosteje srecujejo v knjigah, ki jih berejo v šoli in doma. Od vsakega fanta se pricakuje, da se bo prilagodil stereotipni predstavi o moškosti. Kaj pa, ce v roko raje primeš knjigo kakor mec? Ce ti gre na jok, kadar si žalosten ali jezen? V Zgodbah za fante, ki si drznejo biti drugacni, najdemo drugo plat medalje, ki je vec kot dobrodošla. Knjiga prinaša sto osupljivih zgodb slavnih in manj slavnih moških iz preteklosti in sedanjosti. Prav vsak od njih je inovator, ki je na svoj nacin prekršil pravila in v življenju dosegel neverjeten uspeh. Med njimi so Salvador Dalí, Alan Turing, Arthur Rimbaud, Ludwig van Beethoven, Aj Vejvej, John Lennon, Barack Obama – razlicni junaki z razlicnih družbenih podrocij in z vsega sveta. 



ODRASLI ODDELEK POEZIJA 
Pavcek, Tone (1928–2011): Ena sama beseda (zbrane pesmi) 
Cankarjeva založba, 2018 Tone Pavcek je eden najbolj priljubljenih slovenskih pesnikov med bralci vseh generacij. Nekatere njegove pesmi so že ponarodele, njegove knjige pa se prodajajo v nakladah, ki so za poezijo fenomen tudi na svetovni ravni. Delo s preprostim naslovom Ena sama beseda na enem mestu prinaša vse njegove pesmi za odrasle v licno izdelani knjigi, vse od prve pesniške zbirke Pesmi štirih, ki jo je leta 1953 napisal skupaj z Janezom Menartom, Cirilom Zlobcem in Kajetanom Kovicem. Ce so se takrat skupaj uveljavili kot predstavniki novoromanticno usmerjenega intimisticnega pesništva, pri cemer je bila Pavckova lirika vitalisticna, pesnik pa v razmerju do narave idilicen in harmonicen, je svoj vrh dosegel z refleksivno poezijo, ki obravnava tematiko smrti in življenja z vidika posameznika in skupnosti. 



BIOGRAFIJE 
Bogle, James; Bogle, Joanna: Srce za Evropo (Karel in Cita, vladarja in svetnika za današnji cas) 
Družina, 2018 Ob 100. obletnici konca 1. svetovne vojne je založba Družina izdala obširen življenjepis cesarskega para. Pripravila sta ga britanska publicista zakonca Bogle. Avtorja sta skrbno raziskala zgodovinske dokumente. O družini zadnjega avstrijskega cesarja pišeta v okviru pretresljive drame po letu 1914, dokazujeta pa tudi, kako so nacionalisti s svojimi spletkami unicili veliko cesarstvo in tako pripravili prostor unicujocim totalitarizmom. Poseben poudarek namenjata zakonskemu odnosu in družinskemu življenju cesarskega para, zaradi cesar se knjiga bere kot napet ljubezensko-pustolovski roman. 


Knjižnica 13 TROBLA 7/2018 




ALTERNATIVNA MEDICINA 

Clement, Anna Maria; Clement, Brian R.: Obleka krade zdravje (kako oblacila ogrožajo naše zdravje in kako se zašcitimo) 
Ara, 2018 Umetna tekstilna vlakna, kot so najlon, spandeks (elastin, likra) in teflon, so nadomestila bombaž, volno in svilo šele v zadnjih šestdesetih letih. V tem casu je porasla neplodnost, vse vec je bolezni 


dihal, vec je kontaktnega dermatitisa in raka. 
Knjiga Obleka krade zdravje razkriva mnogo nacinov, kako lahko 
sinteticna oblacila, kemicne snovi, ki jih dodajajo oblacilom, 
in tesna oblacila ogrožajo naše zdravje. Povecanje nekaterih 
bolezni je sorazmerno povecani uporabi sinteticnih vlaken. 
Knjiga nas seznanja z medicinskimi raziskavami, kako nošenje 
sinteticnih oblacil škoduje zdravju. In svetuje, kaj naj pocnemo, 
da zdravje obvarujemo. 

Viri: www.emka.si, www.bukla.si, felix.si, www.cangura.com. 


SPOMIN NA ZIMSKE VECERE 

Zunaj debela snežna odeja pokriva zemljo, drevesa, hiše. Za krušno pecjo sedi babica, na peci se vcasih suši perilo, vcasih špine. V casu rane mladosti je bila velika skromnost. Denarja skoraj ni bilo, ce pa je že bil, so bile vsote majhne. Otroci smo delali špine. Brat je klal smrekove špevte z mamimo pomocjo. Oce, sestra in sam smo obrezovali kvadratne špine. Mati nam je ugodila, prejeli smo denar za narejene butarice. Pri osmih letih sem imel že žepnino, bil sem neverjetno ponosen. Bili so neponovljivi veceri. V casu zimskih pocitnic smo tekmovali, kdo bo naredil najvecji kup špin. Obrzin je bilo skoraj do višine mize. Zelo hitri sta bili sosedova Branka in Golobova Marta. A nikoli me nista ugnali. Bil sem prvak. 
Neki zimski dan sem našpicil 148 butaric. Butarica je štela 17 parov in eno špino. Obrezal sem 5.180 špin. Lepe zimske spomine imam na cas odrašcanja. Vpisal sem se v poklicno kovinarsko šolo, smer finomehanika – ortopedski tehnik. Rad sem hodil v šolo in na prakso. Zimo sem imel rad zaradi smucanja. Oboževal sem smuk. V šestem razredu sem si na Podstrmecu prismucal srebro. Rad sem hodil v laško šolo. Tudi pozimi, peš cez Dobovc. Še vedno so zame najlepši zimski veceri takrat, kadar je zima zares zima. Takrat, ko se zemlja pod snežno odejo spocije in spomladi iz nje novo življenje vzklije. 
 JNovak 

Dedišcina 15 TROBLA 7/2018 

VELIKE LAŠCE SO 25. SEPTEMBRA 1813 DOŽIVELE 
VOJAŠKI SPOPAD MED AVSTRIJCI IN FRANCOZI 

Ljudsko izrocilo pravi, da so v bližini kapelice, ki stoji ob poti iz Vel. Slevice na Ulako pred vhodom v gozd (za Prugo) pokopani francoski vojaki. Drugo izrocilo govori še o eni takšni lokaciji (pokopani francoski vojaki), in sicer ob stari tovorniški poti, ki je vodila iz Dolenjske preko Vel. Lašc, Vel. Slevice na Lužarje in dalje proti Trstu in Italiji. 
Ta stara tovorniška pot ob vznožju vzpetine Vel. Slevica (cerkev) Z gotovostjo govorimo lahko le o francoskih vojakih, ne pa o križa s potjo, ki tece od vlake proti Mali Slevici. Tovorniška pot Francozih, saj je imel podkralj Evgen v svoji armadi tudi italijanske tece od tega križišca sprva proti zahodu, nato pa se obrne na cete. levo proti jugozahodu in nekaj casa tece po slemenu manjšega hriba. Na tej slemenski poti mi je oce pokazal po bregu navzdol na desno gledano iz Vel. Slevice in rekel: »Tu so pokopani Napoleonovi soldatje.« (Ljudsko izrocilo, ni zgodovinske dokaz, je le indic.) V našem primeru se opira na bitko, ki je zgodovinsko izpricana. Naša dežela (Kranjska) je bila v sestavi Ilirskih provinc pod Francozi od 14. oktobra 1809 do oktobra 1813, kar je v zgodovini kratka doba, ampak v teh štirih letih se je pri nas zgodilo in spremenilo vec kot v desetletjih pred tem in desetletjih za tem. General Kutuzov in general Zima sta jeseni 1812 na ruskih poljanah potolkla Napoleonovo Veliko armado, ki je štela 610 000 mož (za takrat ogromna številka), od katerih se je vrnilo le 58 000 mož. V zacetku poletja 1813 je avstrijski cesar Franc napovedal vojno svojemu zetu Napoleonu in njegove cete so zacele s severa in juga pritiskati na naše kraje, ki so bili v sestavi Ilirskih provinc. Ilirske province je za Francoze branil italijanski podkralj Evgen (Napoleonov pastorek), ki se je bolj umikal kot pa branil. V tem umikanju se je 25. septembra 1813 znašlo v Velikih Lašcah (v prostoru od Svetega Roka do Velikih Lašc) vec kot sto francoskih vojakov, ki jim je poveljeval general Peyremont. Avstrijci so Francoze napadli s tremi kolonami. Grof Esterhazy je s svojimi huzarji prodiral s severa, ena kolona je napadla po dolini Rašice, najvecji uspeh pa je dosegla kolona dveh stotnij (stotnika Benko in Sterjkovic), ki je prišla skrivaj po gozdnih poteh od dobrepoljske doline do prostora med Sv. Rokom in Lašcami, kjer je taborila francoska vojska. Preseneceni Francozi so izgubili bitko, še preden se je zacela, in so se razbežali na vse proste smeri (najvec verjetno na staro tovorniško pot na zahod). Na bojišcu je obležalo 6 mrtvih francoskih vojakov in trije konji ter vec težkih ranjencev, vec kot 300 vojakov so Avstrijci zajeli. Posadka pri Svetem Roku se je nekaj casa še upirala, nato pa je tudi ta pobegnila na tovorniško pot na zahod. 

Kapelica na Veliki Slevici, kjer naj bi bili pokopani francoski vojaki 

Z bežecimi vojaki (vojaški strategi bi govorili o pospešenem 
foto: Peter Centa 

odmikanju od sovražnika) so se umikali tudi ranjenci, ki so lahko 
hodili. Za obvezovanje ran ni bilo casa, pa tudi sicer so takrat Po mojem mnenju sta verjetni obe lokaciji iz ustnega izrocila, 
za ranjence slabo skrbeli. Praviloma je takrat po bitki umrlo vec kjer so mrvi francoski vojaki našli zadnji pocitek. Ko so domacini 
vojakov kot med bitko. mrtve vojake našli, so jih zagrebli na najbližji možni lokaciji. 
Vojaška znanost trdi, da vojaki napadajo v gostih trumah, bežijo Slab mesec po spopadu pri Velikih Lašcah je prišlo do silnega 
pa vsak zase ali v manjših skupinah. Tako je bilo tudi tokrat. Poleg 
glavne trume, ki je že v Lašcah krnila na staro tovorniško pot, so spopada z Napoleonom v bitki narodov pri Lipskem (Leipzig) – 
obstajale manjše trume, ki so se na pot na zahod podale mimo 16., 18. in 19. oktobra 1813. To bitko je Napoleon izgubil. Po bitki 
Ulake ali morda celo skozi gozd. se je moral vrniti v Francijo. Njegova vladavina se je bližala koncu. 
Ranjenim je ob vzponu in hitri hoji pospešeno odtekala kri, in ko 
so se na mestih, primernih za pocitek, usedli ali celo ulegli, niso Tudi pri nas po kratki francoski dobi ni bilo nic vec tako, kot je 
vec vstali. Viri ne porocajo o bojih okrog Vel. Slevice, zato so mrtvi bilo dotlej. 
francoski vojaki tu le ranjenci, ki jim je pošla življenjska sila. Janez Škulj 
IZ VELIKOLAŠKEGA OKRAJA 14 
O STOLCKIH IN MIZICAH 

Lucijino (13. december) danes poznamo predvsem po tem, da takrat posejemo božicno žito in do božica bilke že ozelenijo. Kot pricajo naslednji zapisi, pa je bil to tudi dan, ko so priceli z izdelovanjem posebnega stolcka, ki jim je pomagal odkrivati »cupernice«. Mizico pa so ljudje uporabljali tudi pri napovedovanju prihodnosti (o tem so mladi iz Velikih Lašc v letošnjem letu po pripovedi Vere 
Gorjup posneli tudi kratek film). 
Enajst dni pred sv. vecerom moraš delati stolcek iz enajst lesov. Vsak les mora biti „ona“. Hrast ni dober, pac pa leska, topola, hoja, smreka, breza, jerebika, mrkuca itd. Vsak del stolcka moraš delati en dan: štiri zagojzde, štiri noge, dilca = 9, spodaj dve policici, ki noge drže = 11. S tem stolckom pojdi v cerkev in stopi pri polnocnici pri cerkvenih vratih na stolcek med povzdigovanjem in takrat boš videl vse „cupernice“. Vsaka ženska, ki takrat nazaj pogleda, je cupernica. Potem moraš hitro vzeti stolcek pod pazduho in hiteti domov pa v pec vreci, sicer te cupernice uduše. V Šentjurju je eden to poskusil in bežal cez vodo, da ga niso cupernice. Povedala Anton Gruden s Sloke Gore in Jožef Selan iz Starega Apna. (Škulj, E. Jerebova kronika župnije Škocijan pri Turjaku, str. 194) 
Primer carodejnega dejanja v zvezi z Lucijinim je odkrivanje coprnic s pomocjo posebnega stolca oz. stolcka. To ni slovenska posebnost, sledimo mu namrec od Ceškega in Moravskega preko Ogrskega na Slovensko in na sosednje Hrvaško, bil je znan tudi v zahodni Evropi … V Strugah se obraniš carovnic tako, da vržeš poprej v kropilnik nekaj drobtinic posvecenega božicnega kruha „župnika“: carovnice tedaj ne morejo iz cerkve. V Robu pri Velikih Lašcah pa si je tisti, ki je nesel stolcek v cerkev, pred polnocnico zakuril v hiši blizu cerkve in je nato brž po povzdigovanju vrgel stolcek v ta ogenj. (Kuret, N., II 254) 
Duhovnik Anton Intihar iz Javorja je brez službe. Par mesecev je kaplanoval na Koroškem po novi maši. Zacetkom vojske je bil aretiran. Med vojsko je pisal na Dunaju pri Rdecem križu. Po vojski v novembru je došel v Javorje. Prinesel ( je) s seboj celebret od koroškega škofa. Tu ( je) maševal dvakrat v štirih mesecih, na Turjaku trikrat. Ob nedeljah je doma ležal, še k maši ni šel. Bil je v pohujšanje. Prisiljen od matere je postal duhovnik. Zdaj je nekje na Ogrskem. Ko je bival doma, je ljudi ucil, pa ne kršcanskega nauka, ampak spiritizma. Zacel je v Javorju doma in pri Kuharju. 
Spiritizem uganjajo po robarski fari, na Rašici, v Kompoljah, etc. Najbolj se goji ta lumparija na Javorjah pri Kuharju. Turjaškemu županu Zgoncu sem danes delal vse dopoldne prošnje. Bil je pri meni 10. julija in mi je pravil: »Mizico imajo (stolcek), majhen plohek na tri noge. Potem zvecer ali ob 11. uri ponoci vec oseb polože roke na mizico. Eden vpraša: Dobri duhovi, ali ste tu? In mizica udari. Potem vpraša. Koliko vas je tu? In res mizica udari in pove, koliko jih je. Duhovi, ali ste kaj mocni, da bi mizico vrgli v vrata? In res, mizico je zaneslo od okna pa v vrata. Dobri duhovi, povejte, ali ta N. N. vojak še živi. 


Udarite enkrat, ce ne pa dvakrat. Pri nas je ukradeno. Kdo je kradel? Ali je tat v N. vasi, udari dvakrat. Jaz nekaj casa nisem verjel, pa sem šel zraven en vecer in sem zraven mizice stal in se preprical, da mizica res tolce in videl sem, kako jo je zaneslo.« Tako mi je danes pravil župan Zgonc. To se je godilo v Srnjaku. 
Na Javorju vpraša mizico dekle, ki je uhane izgubila. Vprašuje gospodinja, kateri je mojškra prevec cverna porabila in mizica pove, in mizica pove, da ima mojškra cverna še za eno obleko. Mizico vprašujejo nekje ponocnjaki, ce so dekleta iz te vasi … še nedolžna. Mizica ( je) povedala, da je na Osolniku pod N. N. hišo šac (zaklad op.p.). Deklica S. v Javorju je 14 let stara: Duhovi, povejte, kdaj se bo možila. Mizica je šestkrat udarila. Za vsako stvar se gredo posvetovat z mizico. Mizico so vprašali, kam naj gredo k spovedi ali k škocjanskemu – ne, ali na Kurešcek – ja. Mizica povedala, da je škocjanski poslal 90 duhov v Javorje. Mlada kuharica pravi: To je moj Bog, pa pokazala mizico. 
Pri T. V Javorju so imeli mizico … Mizica dela velike prepire. Ljudje so vero izgubili, pa jim je spiritizem namesto vere. V nedeljo bom imel žegnanje na Osolniku, bom o tem pridigal. Na Robu je že bila taka pridiga. Nisem mislil, da bo treba kdaj v našem Škocjanu govoriti o spiritizmu. Osolniški mežnar Lenic pravi: V Javorju pr' Mohorju so morali iz hiše bežati, tako je mizica skakala. (Mizica nima nobenega železnega žeblja, vse mora biti z lesom zbito.) 
Kuharica v Javorju se je pogovarjala z mizico, njen mož je ležal na postelji. Mizica je skocila na posteljo in po možu skakala. Kuharica je škropila z žegnano vodo, pa ni dosti izdalo. Kuharica ima zaupanje v mizico. Vprašala je mizico, koliko bo svinja imela pujskov. Udarilo je šestkrat in res je imela toliko pujskov. 
Franc Klavs z Osolnika je dal vprašati mizico, koliko je star; naj mizica za vsakih deset let enkrat udari; in zahtevalo se je tudi s katero nogo; in udarila je petkrat. Klaus je res bil 50 let star. Dal je vprašati, koliko ima denarja. Naj mizica udari tolikokrat, kolikor ima kron v žepu. Mizica ni nic udarila, ker je bil Klavs suh. 
(Škulj, E. Jerebova kronika župnije Škocijan pri Turjaku, str. 444–445) 
Pripravlja Metka Staric 

POSTAVITEV SPOMINSKEGA OBELEŽJA VELIKOLAŠKIM ŽUPLJANOM, PADLIM V 1. SVETOVNI VOJNI 
Dne 11. novembra, natanko ob 11. uri, je zadonel veliki zvon iz velikolaškega cerkvenega zvonika in naznanil 
100. obletnico konca 1. svetovne vojne. Ob tej priložnosti so na pokopališcu v Velikih Lašcah odkrili spominsko plošco padlim iz velikolaške župnije. 

Župan Anton Zakrajšek nas je v nagovoru spodbudil k hvaležnosti in prizadevanju za mir. Nato pa sta z Manfredom Deterdingom odkrila spominsko plošco, ki jo je blagoslovil g. župnik Andrej Ojstrež. 
Celoten projekt od ideje pa do koncne izvedbe je s sodelovanjem obcine, sedanjega g. župnika in njegovih predhodnikov, ki so mu dovolili vpogled v župnijski arhiv, z veliko spretnosti in znanja, predvsem pa z ljubeznijo do zgodovine in naše domovine izpeljal Manfred Deterding. Sam skromno pravi, da je želja po postavitvi obeležja v njem tlela že mnogo let, intenzivno pa je na projektu delal zadnjih šest mesecev. Z natancnim raziskovanjem arhivov, župnijskega in nadškofijskega, z osebnimi obiski ljudi, ki so mu, kjer je bila dilema, z gotovostjo potrdili obstoj oseb, mu je uspelo zbrati 102 imeni padlih, ki prihajajo iz 40 vasi velikolaške župnije. Ob koncu prireditve se je gospod Deterding zahvalil ženi Ladki, ki mu je bila pri delu ves cas v veliko oporo; županu, ki je poskrbel, da je obcina zagotovila sredstva za postavitev obeležja; Kamnoseštvu Padovac, ki je po zelo ugodni ceni izdelalo spominsko obeležje, Marku Zakrajšku iz Pogrebnega zavoda Zakrajšek za pomoc in sodelovanje; društvu Zarja spominov, ki je soglašalo s postavitvijo obeležja ob zelenici; sodelujocim na prireditvi – Cerkvenemu pevskemu zboru in recitatorki Ajdi ter vsem, ki so pripravili pogostitev, na katero so bili ob sklepu slovesnosti vsi prisotni lepo vabljeni. 

Ajda Kokelj, foto: Peter Centa 


Dedišcina 17 TROBLA 7/2018 


GOVOR MANFREDA DETERDINGA OB POSTAVITVI SPOMINSKEGA OBELEŽJA PADLIM VOJAKOM V PRVI SVETOVNI VOJNI 
Spoštovani obiskovalci današnje svecanosti, cenjena gospoda in civilistov. župan Anton Zakrajšek in župnik Andrej Ojstrež, vsem prisrcen Vojna je spremenila pokrajino in ljudi, koncala pa se je na pozdrav. zacetku. Natanko pred dvema minutama je minilo 100 let, odkar se je Naša domovina Kranjska je bila v tistem nesrecnem casu koncala prva svetovna vojna. To je ravnokar naznanil tudi laški 
sestavni del avstro-ogrske monarhije, zato je cesarsko-kraljeva »ta veliki zvon«. 
vojaška oblast, s cesarjem Francem Jožefom na celu, vpoklicala Hrepenece pricakujoc mir in konec svetovne morije so 
v svoje regimente tudi naše fante in može. Morali so zapustiti zmagovalni in poraženi generali vojskujocih se držav podpisali dom, dekleta, žene, otroke in druge najdražje. 

na god sv. Martina, dne 11. novembra leta 1918. Konec vseh Slovenske dežele so cesarju prispevale 160.000 vojakov, od tega bojev so podpisali že ob 5. uri zjutraj, na poveljniškem vagonu se jih 35.000 nikoli ni vrnilo domov. Samo na soškem bojišcu je v gozdu blizu francoskega kraja Compiegne (izg. Kompien). 
padlo okoli 3000 slovenskih vojakov. 

Premirje je zacelo veljati ob 11. uri. 
Prav našim padlim vojakom v prvi svetovni vojni je namenjena Zakaj je sploh prišlo do prve svetovne vojne oziroma velike današnja svecanost. Prek 100 vojakov iz 40 vasi velikolaške 

vojne ali vojne topov, kot jo imenujejo vojaški strategi? župnije se ni vrnilo domov. Laška dežela se je odela v crnino. 
Gospodarsko, politicno, predvsem pa strateško stanje tedanje Negotova usoda mož, ki se niso vrnili, se je zavlekla dalec v 
Evrope je bilo takšno, da sta velesili Nemcija in Avstro-Ogrska težili k ponovni kolonialni razdelitvi. Prisotna je bila svobodo. Po 100 letih je mnogo spominov poniknilo v brezno mašcevalnost za prejšnje vojaške poraze, nemška želja po zgodovine, vendar imena vojakov niso šla v pozabo. Zbrana so vsesplošni gospodarski osamitvi Francije in Združenega in vklesana v slovenski kamen, ki bo nemo prical o njihovem kraljestva, težnja po prevladi na morju. Države velesile so torej žrtvovanju za domovino. zacele že proti koncu 19. stoletja sklepati zavezništva in se Sedaj pa prosim gospoda župana, da odstre slovensko zastavo, 
pripravljati na spopad. ki zastira imena pokojnikov. Evropske države so izoblikovale dva tabora. Imena pokojnikov so vidna, zato prosim gospoda župnika za Prvi tabor je bila Srcna zveza ali Antanta, ki je združevala 
blagoslov spominskega obeležja. Francijo, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Rusijo. 
Najbolj spolzko podrocje vsake slovesnosti so zahvale, vendar Drugi tabor je predstavljal Sveto zvezo ali Alianso, v kateri sta 
mnogo povedo: bili centralni evropski državi Nemško cesarstvo in avstro-ogrska V zahvalah so skriti potrebni in zadostni pogoji, da je nastalo na monarhija; njima se je prikljucila še nepredvidljiva kraljevina velikolaškem pokopališcu to zgodovinsko obeležje, ki koncno – Italija, ki je pozneje zvezi obrnila hrbet. 

po 100 letih – izraža naš dolg do padlih vojakov. 

Ti dve mocni zavezništvi sta Evropi postavili mrtvaški oder za najvecjo morijo sodobne zgodovine. 
Zahvaljujem se: 

V zacetku 20. stoletja sta evropski prostor napolnili velika – ženi Ladki; njena pomoc pri mojem delu je neizmerljiva. 
vojaška napetost in negotovost. Potreben je bil samo še Cedalje bolj spoznavam, da bi brez njene spodbude in pomoci 
sprožilni mehanizem, da sprosti napetost. Ta se je našel v – od kreatorke, stilistke do korektorice besedila – zelo težko 
sarajevskem atentatu na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo. Evropa je v trenutku uresniceval nastajanje tega spominskega obeležja. Ladka, hvala postala obsežno bojišce, razdeljeno na dve veliki fronti. in Bog ti poplacaj; Nemški elitni vojaški stroj, okrepljen z novimi tehnološkimi in – župniku Andreju Ojstrežu, ki mi je omogocil vpogled v vojaškimi pridobitvami tedanjega casa, je vojeval boj na dveh župnijske knjige, kjer sem našel podatke, zahvala tudi za vse frontah evropskih razsežnosti. spodbudne pogovore; Na vzhodu je nasproti nemški vojski stala ruska vojska – najvecja – županu Antonu Zakrajšku za taktno pozornost in odobravanje 
na svetu, vendar z ogromno slabostmi. ob predstavljeni ideji o postavitvi obeležja in za zagotovilo o Na zahodu so sile antante ustvarile mogocno in tehnicno 
financiranju s strani obcine; zahtevno zahodno fronto. 
– kamnoseštvu Padovac, ki je po res ugodni ceni izdelalo Na jugu Evrope je avstro-ogrska monarhija vodila boje na 
spominsko obeležje;južnem delu vzhodne fronte, v Galiciji, Bukovini in Transilvaniji – Marku Zakrajšku za pomoc in sodelovanje; in obenem tudi na južnem delu zahodne fronte, imenovane – Društvu Zarja spominov, ki je soglašalo s postavitvijo obeležja soška fronta, od Krna do Trsta. 

ob zelenici; 

V prvi svetovni vojni so prvic uporabili tehnološko nova – sodelujocim na prireditvi – cerkvenemu pevskemu zboru in smrtonosna orožja: cepeline, letala, bojne ladje, podmornice, recitatorki Ajdi; 
kemicne pline, tanke in mitraljeze. – obema reporterjema Niku in Petru, ki bosta poskrbela, da 
Vojaki so se bojevali v neprebojnih celadah, njihova kasarna pa današnja slovesnost ne bo tako hitro pozabljena; 
so bili strelski jarki. 
V prvi svetovni vojni je sodelovalo tri cetrtine cloveštva, boji ter vsem ženam, ki so pripravile pogostitev, na katero ste po 
so potekali v zraku, na morju in na kopnem, v Evropi, Aziji in zakljucni pesmi lepo povabljeni. 
Afriki, za seboj so pustili okoli 10 mil. mrtvih vojakov, 7 mil. 
civilnih žrtev in okoli 20 mil. ranjencev in pogrešanih vojakov Manfred Deterding 

ENOTNA BAZA PODATKOV O VOJAKIH, PADLIH V PRVI 

SVETOVNI VOJNI 
Ob 100. obletnici konca 1. svetovne vojne smo dobili tudi enotno bazo podatkov o vojakih, padlih v prvi svetovni vojni. V projektu so sodelovali: Arhiv RS, Dolenjski muzej Novo mesto, Gorenjski muzej Kranj, Inštitut za novejšo zgodovino, Mestni muzej Idrija, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Muzej Velenje, Muzejsko društvo Vrhnika, Nadškofijski arhiv Ljubljana, dr. Renato Podberšic, Posavski muzej Brežice, Tolminski muzej Tolmin, Fundacija poti miru v Posocju Kobarid, Vojaški muzej Slovenske vojske, Zgodovinski arhiv Ljubljana, ZRC SAZU – Zgodovinski arhiv Milka Kosa. Pri popisovanju žrtev so se raziskovalci naslonili na avstro­ogrske liste izgub t. i. verlustliste. Arhiv RS ima sezname zgolj za cas pred 1. sv. vojno. Zelo kompleksen vir so tudi seznami pokopanih na pokopališcih, maticni listi pa so prav tako izredno pomembni viri podatkov o padlih vojakih. Seznam so dopolnjevali tudi s prostovoljskimi vojaškimi formacijami vseh vrst, ne le zgolj redno vojsko. Šteli so tudi vojake, ki so pozneje, torej po 11. 11. 1918, umrli zaradi posledic vojne, v vojnem ujetništvu ali so bili pogrešani. Število imen v bazi se nenehno posodablja in viša. Digitalni seznam slovenskih vojakov zdaj šteje že vec kot 26.000 imen, vse žrtve velike vojne pa so ocenjene na od 36 do 40 tisoc žrtev, med katerimi so bili tudi vojaki z obmocja Velikih Lašc. Baza je dostopna na povezavi: http://www.sistory.si/zrtve. Morda najdete tudi kakšnega svojega prednika. 

Barbara Pecnik 

ODMEVI PRVE SVETOVNE VOJNE IZ NAŠIH KRAJEV 

V teh jesenskih dneh je veliko slišati o 100. obletnici konca prve svetovne vojne, soški fronti. Nedavno sem tudi jaz obiskala tiste kraje, kjer so se dogajale te bitke. Ne vem, zakaj, vendar me ti kraji niso navdušili zaradi svoje lepote. Ves cas sem imela cmok v grlu. Mogoce je bila kriva tudi megla in nizka oblacnost, ki sta skrivali mogocne skalne vršace, da je bilo cutiti, kot da bodo vsak hip zgrmeli v dolino. Na koncu doline pa je sonce le uspelo posušiti meglo in okoliški hribi so se pokazali v vsej svoji mogocnosti. Prijazni domacin iz Koritnice mi je pokazal okoliške hribe, tod so se odvijale bitke soške fronte. Tu se je bojeval tudi moj stari oce Jožef Mencin. Koliko gorja so videli ti kraji, koliko trpljenje, lakote, necloveških razmer so doživljali vojaki in tamkajšnje civilno prebivalstvo. Ko sem prišla domov, sem se spomnila, da imam na knjižni polici tudi knjigo Odmevi prve svetovne vojne v župniji Škocjan pri Turjaku, ki jo je leta 2006 izdal dr. Edo Škulj. V njej je prepisal in redigiral zapiske Janeza Jereba, župnika v župniji Škocjan pri Turjaku. Ta je kronološko zapisoval župnijsko življenje v fari; tako izvemo, kako je 1. svetovna vojna posegla v življenja njegovih faranov. Popisoval je tudi vse, ki so odšli v vojno, mu od tam pošiljali pisma o tem, kateri fantje so za vedno ostali na bojišcih. Pa tudi o tem, kako je vojna vplivala na življenje v domaci fari in širše. V njej najdem tudi zapiske o svojem starem ocetu. Ponovno jo vzamem v roke in sedaj jo obcutim cisto drugace kot takrat pred 10 leti, ko sem jo dobila. Navajam nekaj zapisov iz omenjene knjige. »27. julija 1914 zjutraj ob pol petih je bila sveta maša, pred katero je pristopilo k sv. obhajilu 20 mož in fantov, ki danes odhajajo na vojsko. Po maši sem jih pokropil z blagoslovljeno vodo in jim dal sv. blagoslov. Bilo je deževno vreme. Odšel sem v Ljubljano na duhovne vaje. Po ulicah se razlegajo vesele fantovske pesmi. Fantom nihce ne brani ukati in peti. V torek zvecer je bila vsa Ljubljana v zastavah. Vojaški sprevod se je pomikal po sijajno razsvetljenih ulicah. Okoli 40.000 ljudi zbranih, petje cesarskih pesmi, živijo klici. Pred deželnim predsedstvom je govoril poslanec Pogacnik. Zahvalil se mu je baron Švarc. Armada se je poklonila junaku Radeckemu. Pred deželnim dvorcem je govoril dr. Natlacen: »Dokazali bomo vnovic: Hrib se omaje in hrast, zvestoba Slovencev ne gane.« V imenu vojvodine Kranjske je govoril dr. Lampe. Ljudje so od navdušenja jokali. Bil je nepopisen trenutek. Pred magistratom je govoril župan Tavcar. Po cesarski pesmi so castniki križali sablje …« Kako velicasten uvod v trpljenje, ki jih je cakal. Vsi so mislili, kako hitro bodo premagali sovražnika in se vrnili na svoja polja in med svoje drage. Nekateri še samski, drugi poroceni, ocetje številnih otrok. Doma so ostali stari možje in matere ter žene, ki so nestrpno cakali na novice z vojske.

 Prihajajo novice o ranjenih, prva žrtev krvolocne vojske iz fare pa je 28. novembra 1914. Še naprej potekajo nabori in možje odhajajo na bojišca v Galicijo, Rusijo, v Bosno, Karpate … V pismih opisujejo veliko lakoto, mraz, stiske, jecanje ranjenih.
 December 1914. Moj stari oce piše župniku, da je 7. decembra 1914 umrl njegov sovojak iz naše fare. Zmrznil je. Nadaljuje: »Ljubi Bog me je do zdaj varoval vseh nezgod. Bližajo se božicni prazniki, za nas vojake ne bodo veseli. Mi jih bomo obhajali v resnici, kakor sta jih Marija in Jožef v sveti noci v mrzli štalici. Mi vojaki jih bomo obhajali pod milim nebom.« 13. decembra je bil ranjen v roko in se je župniku oglasil iz bolnišnice Kassau na Ogrskem. Cas pocasi tece, ljudje v pricakovanju novic s fronte se zatekajo k molitvi in poslušajo bobnenje topov od goriških planin. Draginja je velika. Julija 1915 moj stari oce, cetovodja, pošlje župniku svojo pesem. 
»Dani se dan krasan, 
se cuje pok glasan. 
Topi se sprožijo, streli beže, 
že sovražniki mrtvi leže. 
…….. 
Italijan hoce dežele naše si lastit,
 domove naše unicit, 
on hotel nas podjarmiti, 
italijanšcino razširjati. 
Le pridi ti med nas,
 granate te pozdravljajo na glas. 
Zastonj si moraš misliti,

 da bodeš mogel po nas udrihati.« »Na vrhu gorskih planin imamo iz lepega kamena naše taborišce zgrajeno. Tudi jaz imam izborno hišico. Tej hišici je ime Vila Korajža, ker korajže nam ne zmanjka. Pa tudi Boga in Marijo ne pozabimo. V varstvu Marijinem smo. Lahi se priplazijo kot macke veckrat pred nas.« 
Dedišcina 19 TROBLA 7/2018 

Septembra 1915 piše stari oce od italijanske meje: »Dragi gospod župnik! Naznanjam, da smo imeli 6. avgusta 1915 poljsko sveto mašo. Kako veseli smo bili, ko smo zopet slišali slovensko pridigo. Po sv. maši smo opravili ocitno sveto spoved. Kako krasen je bil ta dan za nas! Bog daj vec takih dni. Po sveti maši smo se vsi okrepcani podali v bojno crto. Navzoc je bil general Borojevic, ki je veliko vojakov odlikoval. Za hrabrost pred sovražnikom sem predlagan za odlikovanje. Med najhujšim topovskim bojem smo podili Polentarja. Granate in sovražni šrapneli so okrog in nad nami pokali. Jaz sem dobil kroglo v svoj nahrbtnik, ki se je ustavila v mašni knjižici. Ona je moja rešiteljica, da me ne krije še plitva zemljica.« 
15. nov. 1915 piše stari oce iz Kriegspitala, da je dobil srebrno svetinjo kot odlikovanje za hrabrost pred Polentarji. »V najhujšem artilerijskem in pehotnem ognju sem s svojo ceto prodrl sovražne pozicije, da se je moral sovražnik nazaj pomakniti v svoje kritje in je precej ujetnikov pustil in materiala. Tudi mojih sobojevnikov je precej odlikovanih. Zdaj sta že dva naša fanta od orlovske godbe odlikovana.« Kronist: Iz Škocjanske fare je sedaj že 100 mož in mladenicev pri vojakih. Pet jih je že umrlo na bojnem polju. Farani nosijo v farovž zlatnino in srebrnino za državo. Pri mašah se pri ofru zbira za Poljsko deželo in božicnico vojakom. Komisije pobirajo posode iz medi in bakra, pobirajo mrvo in slamo za vojsko, pobirajo krompir, pšenico, mast, govejo živino, oblacila … Za vse svete 1. nov. 1916, je prišla prepoved od vlade glede svecave. Kdor bi si predrznil na grobu prižgati lucko, bi ga zadela kazen 200K. Orožnik je stal na pokopališcu in stražil. 
10. novembra 1916 stari oce piše: »Mislil sem, da vec ne pridem iz bobnecega vulkana, pa Bog vsemogocni me je varoval in Mati Božja. Bil sem 14 dni nenehno v postojanki, ko so najtežji kalibri padali na naše postojanke. Lahi so mislili, da ni vec Avstrijcev, grdo so se nahrulili proti nam, pa strojnice so zaropotale, puške so se sprožile, Lahi so bežali na vse strani, veliko se jih je vdalo. Najstrašnejše je bilo 31. oktobra in 1. novembra. Mi, planinci, smo vztrajali: Zvestoba Slovencev se ne omaje! Zdaj sem v zaledju, da se zopet na novo pripravim na macjega strica. Težka bo za tebe, Lah! Planinci se bomo mašcevali za tovariše. Mene so povišali za narednika (feldwebl) Kaj mi to pomaga? Le ljubi mir bi bil vsem svetu v veselje.« Kronist: »Januarja 1917, so iz škocjanske fare odšli zvonovi…od sedmih zvonov je smel ostati le eden. Ljudje jokajo, molijo. Ne morejo hoditi v cerkev, tudi ob nedeljah ne, ker nimajo obuvala. Usnja se ne dobi. Šolskega pouka že tri tedne ni. Snega dosti, vsak dan po malem.« Jereb napiše, da redno piše vojakom, jih tolaži. Tudi vojaki mu redno pišejo. Doslej ima od njih že do 1500 kart in pisem. Padlo je že 18 vojakov. Pišcali iz cinastih cevi od cerkvenih orgel, so zaplenjene v vojne namene. 
5. oktober 1917: Po Turjaški obcini vojaki pobirajo seno z nasajenimi bajoneti. Ljudje jokajo, pa nic ne pomaga. Po Turjaški obcini pobirajo tudi krompir za armado. 
25. oktober 1917: Strašno grmenje topov od laške fronte. Danes se je zacela naša ofenziva. Topovi grme, da je cloveka groza. Ubogi vojaki! Angeli varuhi, varujte, vodite naše vojake. 
27. oktober 1917: Naša vojska je z naskokom vzela Lahu Sveto Gorico in 28. oktobra je Avstrija zasedla Gorico. V štirih dneh je bilo uniceno vse, kar so italijanske armade v poltretjem letu pridobile. Nemci se že na Laškem bojujejo in so prišli že do Cedada. 
24. 12. 1917: Na Sveti vecer se je slišalo strašno streljanje od 
tirolske fronte. Bog se usmili naših zibcenarjev. Slovenski vojaki 
so vedno na najnevarnejših mestih. 
Pomladi 1918: Vlada je izdala odlog o zaplembi suhih hrušk, 
cešpelj in krhljev. Zdaj je pa že vse zaplenjeno, samo voda še ni. 
Kmetje hitijo sejati žito in koruzo, ker grozijo, da bodo morali 
oddati tudi seme. 

30. junija 1918: V Škocjanu tako lepa slovesnost prvega sv. 
obhajila, na laških frontah pa tako grozna morija od 15. junija 
dalje. Avstrijski vojaki so šli cez reko Piave, pa so se zopet nazaj 
umaknili. Kot žrtev tega pohoda je padlo 600.000 naših, kakor 
casopisi porocajo. Casopisi nas tolažijo, da so izgube manjše, kot 
na soški fronti. Skoraj vsi naši vojaki so ranjeni, od nekaterih ni 
glasu. 

26. julij 1918. Danes je že štiri leta od zacetka vojne. O miru se še 
nic ne sliši. 

29. julija 1918 je padla še zadnja žrtev vojne. Petindvajset fantov 
in mož samo iz Škocjanske fare. 
Kot da ni bilo še dovolj hudo, je udarila še »španska bolezen«. 
V obdobju 9.–28. oktobra je v škocjanski fari umrlo kar 17 ljudi. 
Skupaj 28. 

26. oktobra 1918 se je slišalo strašno bobnenje iz vojske od Tirol 
do Piave. Takega bobnenja še ni bilo, pa je že dostikrat bobnelo. 
Okna na hišah so ropotala kot o potresu. 
Vojna se je koncala 11. 11. 1918. Fantje in možje se vracajo 
domov. Kakšno veselje, kjer so dobili svojega cloveka domov. Žal 
pa veselje ni popolno. Bojimo se roparjev, nemških in madžarskih 
vojakov, ki se s fronte vracajo domov.« 
Povod za vojno je bil atentat v Sarajevu na avstro-ogrskega 
prestolonaslednika Ferdinanda in njegovo ženo Sofio. Atentat je 
bil posledica trenja med Srbijo in Avstro-Ogrsko. Ta dogodek je 
povzrocil vojno takih razsežnosti, da so preoblikovale Evropo in 
vnašajo nemir na teh prostorih še dandanes. Koliko nesmiselnih 
žrtev! Koliko gorja, trpljenja vojakov in vseh drugih! Koliko 
pomanjkanja, lakote, bede. Clovek se vpraša: Zakaj? Cemu vse te 
žrtve, kaj je kdo pridobil s to vojno? Nekaj 10 milijonov mrtvih, 
ranjenih, pogrešanih, vse zaradi nekaj egocentrikov, ki so vodili 
vojno iz svojih varnih pozicij. 
Iz knjige se me je najbolj dotaknila usoda vojaka z Gradeža, ki se 
je po vsem trpljenju po štirih letih srecno vrnil domov, pa so mu 
še isti teden za špansko gripo umrli žena, oba otroka in tudi oce. 
Izgubil je vse! Kako lahko clovek preživi tako gorje? 
Moj stari oce se je srecno vrnil domov, se kmalu zatem porocil z 
dekletom iz Sloke Gore, ki ga je zvesto cakalo. Rodilo se jima je 
osem otrok. Gorje pa sta zopet podoživljala v drugi svetovni vojni, 
ko sta izgubila dva sinova, eden pa je moral emigrirati v ZDA. 
Kdo ve, kako bi se odvijala njegova pot, ce bi bil ostal v ZDA, v 
Pueblu Coloradu, kamor je odšel s trebuhom za kruhom, ce ga 
ne bi njegova mati preprosila, naj pride domov, da bo prevzel 
skromno kmetijo, in ga s tem še isto leto poslala na bojišce? 
Kdo ve? 
Cutim globoko hvaležnost, da sem dobila toliko informacij o 
starem ocetu, ki ga nisem poznala, saj je umrl nekaj let, preden 
sem se rodila. Iz zapisanega sem zacutila, da je bil poseben 
mož. Bil je ponosen in zaveden Slovenec, bogabojec, razgledan, 
izobražen, s smislom za pisano besedo. 
Zahvala župniku Jerebu, prav velika zahvala pa tudi dr. Edu Škulju, 
ki je njegove zapiske prepisal in nam potomcem dal neprecenljivo 
dedišcino. 

Cirila Marincic 

JUBILEJ VELIKOLAŠKIH PLANINCEV 
Za nami je še eno cudovito in bogato planinsko leto. Poleg vec pohodov razlicnih težavnostnih stopenj in našega najvecjega projekta, tradicionalnega pohoda po Velikolaški kulturni poti, je za nami še en vecji dogodek – obeležili smo 40. obletnico ustanovitve Planinskega društva Velike Lašce. Praznovanje smo 
29. septembra 2018 zaceli že ob 9. uri s pozdravnim nagovorom predsednika društva Jureta Deterdinga in župana obcine Toneta Zakrajška v Levstikovem domu, kjer smo pripravili razstavo, v kateri je bilo zajetih teh 40 let dela društva. 


Razlaga Manfreda Deterdinga 
Na cilju pri osnovni šoli je sledil krajši kulturni program, kjer 
je predsednik orisal 40-letno zgodovino društva, se zahvalil 
ustanovnim clanom in vsem prejšnjim predsednikom društva, 
moški del cerkvenega pevskega zbora pa je prireditev popestril 
z nekaj primernimi pesmimi. 
Sledilo je prijetno druženjem ob dobri hrani in pijaci. Da smo 
praznovanje lahko lepo izpeljali, so zaslužni tudi donatorji: 
Obcina Velike Lašce, Šajn storitve, d. o. o., Male Lašce, 
Koving, d. o. o., Hrovaca, Šilc Trade Ribnica, Toki, d. o. o., 
Semic, Toaza, d. o. o., Andol, družina Jakše Andolšek. 
In kako je prišlo do 40-letne prehojene poti? Kmalu po prvih 
uspešnih gorniških odpravah na streho sveta, še bolj pa po prvih 


slovenskih sanjskih osamosvojitvah osemtisocakov v Himalaji, se je tudi med velikolaškimi ljubitelji gora nekaj premaknilo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so bili naši krajani, ki so radi obiskovali predvsem slovenske hribe, vec ali manj planinsko neorganizirani. Redki posamezniki so bili vclanjeni v razlicna, takrat še maloštevilna planinska društva v Ljubljani in njeni okolici. Potem pa se je zgodilo nekaj nezaslišanega za tiste case: skupina Lašcanov, gorskih somišljenikov, je osvojila še najvišji vrh zahodne Evrope Mont Blanc (4810 m) v Savojskih Alpah. To je bil eden sprožilnih mehanizmov za ustanovitev domacega planinskega društva v letu 1978. V minulih 40 letih se je število clanov velikolaškega planinskega društva neprestano vecalo in danes smo pri trenutni številki 
100. Zelo pomembno je, da se je vecina predsednikov in clanov upravnega odbora še posebej trudila navezati stik z mladino in v sodelovanju z osnovno šolo skušala navdušiti mlade planince za hojo v hribe. V vseh letih smo clani planinskega društva organizirali veliko zanimivih pohodov in tur. Trudimo se izpolniti cim vec želja pohodnikov. Domaci vodniki PZS redno obiskujejo izpopolnjevanja in se strokovno usposabljajo za vodenje pohodov. Lepo je zaživel tudi markacisticni odsek, ki skrbi za urejanje domacih poti. 

Pohodniki na pešpoti ob glavni cesti proti Velikim Lašcam 
Živimo v dobi elektronike in robotizacije. Stres je del našega vsakdana. Otroci so neprestano »priklopljeni« na razne pametne napravice. Ce bo šlo tako naprej, bodo ljudje kmalu postali kot okorni roboti, brez custev, brez živahnosti in brez sposobnosti opazovati in opaziti okolico in soljudi. Obstaja zdravilo oziroma preventiva pred to grozeco unicujoco boleznijo. Je cisto poceni in uspeh je zagotovljen! In kaj je to? HOJA v naravi. Imamo 
Društva 21 TROBLA 7/2018 

to sreco, da živimo v prelepi, razgibani deželi pod Triglavom. Hodimo lahko po naših poljih, gozdovih, se vzpnemo na gricke blizu doma ali pa se podamo v naše cudovite planine. Ko pa si naberemo dovolj kondicije, se lahko pod vodstvom naših vodnikov podamo še višje proti nebu, kjer imamo obcutek, da resnicno stojimo na vrhu sveta, in kjer nam svež gorski zrak napolni dušo. V tišini in objemu gora lahko najdemo svojo resnicno bit ter svobodo. Vsakokrat, ko se vrnemo z gora, smo malce drugacni: bogatejši, mocnejši, malce boljši in zagotovo bolj sprošceni. V gore ne hodimo samo zato, da odkrivamo nove koticke na Zemlji, pac pa tudi zato, da odkrivamo nove koticke v sebi. 
Anamarija Rigler 


V planinskem društvu se združujemo ljudje z dobrimi nameni in s prepricanjem, da je planinarjenje dejavnost, ki pomembno dopolnjuje clovekovo življenje in veliko prispeva h kakovosti življenja in zdravja. 
Ce še niste clan planinskega društva, pa bi to radi postali, 
pridite v nedeljo, 3. februarja 2019, ob 17. uri 
v Picerijo pri Roku v Velike Lašce na letni obcni zbor. 

VAGA V ROBU NOVEMBRA 
Cajanke iz KUD Rob skrbimo, da se pri vagi v Robu vedno kaj dogaja, in sicer primerno letnemu casu. Letos smo lahko hvaležni za obilje v naravi, to smo izrazile s pridelki v tednu ob zahvalni nedelji. 
Majda Tekavec foto: Marija Pavlin 



S K AV T I 

Skavti smo po prejemu županove nagrade dobili nove moci za zacetek še enega dogodivšcin polnega skavtskega leta. Zaceli smo z nedeljsko sveto mašo konec septembra, sledil je prvi orientacijski izziv Jakec v Logatcu, prva srecanja so bila bolj spoznavne narave. Jesen je prinesla zelo doživeta jesenovanja, prvi sneg pa že izdelovanje adventnih venckov. Vec o vtisih udeležencev si preberite spodaj. 
JESENOVANJE CETE 
Letošnje skavtsko jesenovanje nas je vodilo v Zdensko vas. Izvidniki in vodnice stega Škocjan-Turjak 1 smo se na soncno novembrsko soboto podali novim dogodivšcinam naproti. Z nami so bili tudi novi clani, ki so si prvi skavtski tabor še posebej zapomnili. V Zdenski vasi smo po stari skavtski navadi najprej utrdili tabor v prijetni lovski sobi. Ceprav smo tam preživeli le kratek cas, smo doživeli marsikaj. Skupaj smo pripravljali iznajdljive skavtske obroke, se družili in utrjevali prijateljske vezi, kar nam je še posebej pomembno. Za skavtsko vzgojo v samostojne, odgovorne, a tudi igrive in vesele ljudi so pomagale razlicne skavtske igre – ene za zabavo in druge za brihtno glavo. Med njimi niso manjkale vodne igre na suhem in stara dobra zobna pasta, ki jo pozna vec skavtskih generacij. Bilo je zelo zabavno in hrupno. Naslednji dan smo koco najprej pospravili in se nato odpravili v cerkev na Vidmu, kjer smo s petjem in prošnjami sodelovali pri nedeljski sveti maši. Tam smo se tudi poslovili in odhiteli domov na toplo. Za topel skavtski vikend se prav lepo zahvaljujemo družini iz Zdenske vasi, ki nam je dala na razpolago prostore za bivanje, in vsem, ki nas spodbujate in podpirate, da lahko širimo mir, zaupanje in razumevanje med seboj in med ljudi. 
Igriva cebelica (Dora Pelko Jamnik) 


IZDELOVANJE ADVENTNIH VENCKOV 
Z adventnim casom zacenjamo novo cerkveno leto in neposredno pripravo na božic. Cerkve in domove v tem casu pricakovanja “krasijo” adventni venci s štirimi svecami. S prižigom svecke na vsako adventno nedeljo narašca luc. Vecja ko je luc, vec je dobrega v našem življenju. 
Skavti smo na stegovem srecanju v petek, 23. 11. 2018, 
izdelovali adventne vencke, ki bodo v casu adventa vsak dan 
bolj razsvetljevali naše domove. Nismo pozabili tudi na tiste, 
malo starejše, ki si adventni vencek težje izdelajo sami. Tako 
smo, že po vsakoletni tradiciji v sodelovanju s Karitasom 
oziroma škocjanskim gospodom župnikom Janezom Selanom, 
vencke izdelali tudi za bolne in ostarele; ti jih bodo dobili na 
dom še pred prvo adventno nedeljo. 
Naše druženje med izdelovanjem so greli topel caj, hrustanje 
sladkih piškotov in prijetno kramljanje. 

 Skromna pastiricka (Meta Šavli) 

Društva 23 TROBLA 7/2018 

LUC MIRU IZ BETLEHEMA 
Vsako leto malo pred božicem skavti stega Škocjan-Turjak 1 raznašamo Luc miru iz Betlehema po domovih v vasicah župnij Škocjan in Turjak ter k svetim mašam v župnije Velike Lašce, Rob in Videm - Dobrepolje. Prinesemo ga tudi v osnovne šole ter obcine, letos pa ga bomo prvic ponesli v dom za ostarele na Videm. 
Nekateri ljudje so že navajeni in z veseljem sprejmejo svecko, prižgano s plamenom, ki je prepotoval iz daljnega Betlehema, drugi zanj slišijo prvic in tretji – no, tretji mu ne dajo kaj dosti pomena. Pa nic zato. Vcasih se zgodi, da se pomen in simbol izgubita v poplavi najrazlicnejših akcij v trgovinah in na internetu. 
Zakaj torej Luc miru iz Betlehema? 
Projekt se je zacel v letu 1986. Na avstrijski televiziji ORF so organizatorji v zahvalo sodelujocim v oddaji, namenjeni invalidnim otrokom, namesto drobnih daril delili plamen iz votline Jezusovega rojstva v Betlehemu. Ker je bila oddaja namenjena otrokom, so se odlocili, da bo tudi Luc miru iz Betlehema v votlini Jezusovega rojstva prižgal otrok, ki se je v tistem letu še posebej izkazal. Danes je to izjemno odmevna in velika dobrodelna akcija, ki povezuje številne organizacije in posameznike. Pobudniki akcije si takrat verjetno niso mislili, da bo v nekaj letih akcija razširjena po celotni zahodni in srednji ter delu vzhodne Evrope. Zdaj luc v Slovenijo prinašamo neprekinjeno že 27 let. 
Kdaj se je vse zacelo? 
Plamen Luci miru iz Betlehema so clani Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS) prvic ponesli po Sloveniji leta 1991 s sporocilom »Mir je cas brez vojne«. Z raznašanjem plamena so nepretrgoma nadaljevali v naslednjih letih. Mir smo sprejeli in ga širili, ker naša dejanja vodi ljubezen. 
Zakaj sploh akcija Luc miru iz Betlehema? 
Prizadevamo si, da cim vec ljudi zacuti toplino, ki jo z akcijo prinašamo v njihova srca. Mir je univerzalni dar – je nekaj, za kar nam mora biti mar, ne glede na našo starost, narodno ali versko pripadnost. Plamen Luci miru iz Betlehema in njegovo sporocilo delimo tudi z najvišjimi predstavniki države. 
Kaj sporoca poslanica? 
Akcijo Luc miru iz Betlehema vsako leto spremlja poslanica, ki ljudem vsakokrat prinaša novo sporocilo. Poslanica nas zbližuje in opozarja, da je mir nekaj, za kar si moramo prizadevati in se truditi. Letošnja poslanica govori o tem, da je plamen pri meni. Odlocil sem se, da ga sprejem in sedaj imam priložnost, da ga širim naprej. Ta priložnost je hkrati tudi odgovornost, da pomagam bližnjemu – že od samega zacetka je bila akcija ustanovljena z namenom, da bi pomagali otrokom, ki potrebujejo pomoc. V nadaljevanju poslanice se poistovetim s sveco, ki je simbol luci, in ugotavljam, da ta z gorenjem izginja. Sam pa se zavedam, da clovek s svojim darovanjem in s pomocjo bližnjemu ne bo nikoli izginil, ce bo gorel iz ljubezni. Na koncu se zavem, da nisem edini, ki gori. Vem, da nas je vec in da lahko skupaj zgradimo velik ogenj ljubezni, ki ga ne bo mogel pogasiti noben nemir. 
Ali je luc samo za kristjane? 
Mir je univerzalni dar – nekaj, za kar nam mora biti mar ne glede na to, katere veroizpovedi smo oz. sploh nismo verni. Mir je dar, za katerega se moramo truditi. Seveda pa Luc miru iz Betlehema svojega imena ni dobila po nakljucju – radi citiramo predstavnika avstrijske skavtske organizacije, Bertla Gru¨nwalda, ki pravi: »Akcija je kršcanskega izvora in je hkrati tudi odprta za nekristjane. V svojem bistvu pa ima Luc miru iz Betlehema religiozen pomen in ne prihaja zgolj slucajno iz Kristusove rojstne votline v Betlehemu, je pa namenjena vsem ljudem.« 
Ali se luc prodaja? Kam gre denar? 
Že od samega zacetka je Luc miru iz Betlehema dobrodelna akcija, ki vsako leto s prostovoljnimi prispevki pomaga kaki dobrodelni ustanovi, organizaciji ali pa posameznim osebam, družinam. Ob deljenju plamena Luci miru iz Betlehema se zbirajo prostovoljni prispevki, ki se jih vsako leto nameni otrokom v stiski. Letos smo se v duhu Luci miru iz Betlehema, katere plamen greje in neti mir ob družinskem ognjišcu, odlocili, da 7000 evrov sredstev namenimo Vincencijevi zvezi dobrote – Centru za družine Mirenski grad, katerega slogan je »Skupaj gradimo dom«. Z njim želimo pomagati otrokom oz. družinam v stiski in tako ponesti toplino in svetlobo plamena v njihova življenja. Preostanek zbranih sredstev bomo namenili družbeno koristnim projektom, ki jih bomo skavti izvedli v poletju 2019 in tako s svojim prostovoljnim delom pustili pecat aktivne participacije v družbi. Skavti stega Škocjan-Turjak 1 vam želimo blagoslovljene božicne praznike in srecno novo leto. Hkrati pa se že veselimo, da bodo na vecere pred božicem sijale Lucke miru iz Betlehema na okenskih policah vaših domov. 
Vsevedi rakun (Jan Šavli), po predlogi tropa za LMB 

SKAVTSKA AKCIJA 

ZBIRANJA STAREGA IN 
ODPADNEGA PAPIRJA 
SE NADALJUJE! 

David Šavli: 040/267-777 
Ce vam je v napoto, mi vemo kam z njim! 




USPEŠNO LETO GASILCEV PGD DVORSKA VAS - MALA SLEVICA 
Za nami je delavno, a tudi zelo uspešno leto. Poleg aktivnosti, ki nas spremljajo vsako leto znova – gasilska tekmovanja, vaje, ocenjevanja in intervencije –, si bomo letošnje leto zapomnili tudi po tem, da smo koncno odprli nov gasilski dom v Dvorski vasi. A zacnimo na zacetku leta. 

Društva 25 TROBLA 7/2018 

Hocevar (Ivancevim), ki so z odstopom dela zemljišca omogocili prostor za gradnjo. Ivancevi so dolgoletni gasilci in so bili dolga leta aktivni tudi v upravnem odboru društva. Na paradi so bila podeljena tudi gasilska priznanja našega društva, priznanja Gasilske zveze Velike Lašce ter dve priznanji Gasilske zveze Slovenije. Cast je doletela dva pomembna clana našega društva, Marka Petrica in Mateja Grudna. Marko je bil dolgoletni clan upravnega odbora in tehnicne komisije GZ Velike Lašce, vodilno vlogo pa ima pri vsakoletnem organiziranju gasilske veselice. Prejel je gasilsko odlikovanje II. stopnje. Matej je aktiven ne samo na podrocju dela z mladimi, ampak tudi na operativnem podrocju. S svojim pristopom in brezmejno energijo nam daje zagon za nadaljnje delo, hkrati pa nam je vsem v vzor. Prejel je gasilsko odlikovanje I. stopnje. Cestitke obema. Paradi je sledilo slavnostno odprtje gasilskega doma – trak sta prerezala podžupanja Tatjana Devjak in predsednik društva Boštjan Hocevar. Obiskovalci so se lahko sprehodili cez naš gasilski dom, v zgornjem nadstropju pa so si lahko ogledali film 
o gradnji, ki ga je pripravil Miran Mencin. 
TUDI OPERATIVA NE POCIVA 
Uspešen gasilec se mora ves cas izobraževati in graditi svoje znanje. Letos se je devet naših gasilcev udeležilo tecaja za pripravnika, nekateri clani so opravili tecaje specialnosti, nekateri pa so na tecaje že prijavljeni in jih to še caka. Udeležili smo se tudi clanskega tekmovanja GŠTD (12. maja), kjer so clani A dosegli cetrto mesto, clani B pa odlicno prvo mesto. Dne 15. septembra smo tekmovali še v gasilskem rallyju in tudi poskrbeli za pogostitev sodelujocih ekip. Udeležili smo se tudi skupne vaje GZ Velike Lašce v Turjaku, dva dni pozneje, v nedeljo, 28. oktobra, pa izvedli vajo za ocenjevanje društva. Tokrat smo se povezali s sosednjim društvom PGD Škrlovica in s tem presenetili ocenjevalce. Naveza se je izkazala za dobro in vaja je bila uspešna. 
Z optimizmom gledamo naprej – želimo si cim manj resnejših intervencij, hkrati pa cim vec izobraževanj in drugih preventivnih dejavnosti. 
Gasilci PGD Dvorska vas - Mala Slevica vsem želimo uspešno, 
OTROCI SE ZAHVALIJO ZA 
NOV GASILSKI DOM 

Danes tukaj smo se zbrali, 
da našo petindevetdeseto obletnico bi praznovali. 
Ampak to še ni vse, 
poglejte, kaj pred vami zgradilo se je. 
To je naš novi gasilski dom, 
v njem na vajah zganjamo rompompom. 
Seveda to sploh ne drži, 
v novem domu se radi ucimo vsi. 
Pridne roke so nam ga zgradile, 
z veliko garažo so nas razveselile. 
V njej vadimo, kako se vozle naredi 
in kako se cev na trojak spoji. 
Prostora je dovolj za vse, 
saj tudi zgornje nadstropje prostorno je. 
V njem se ucimo teorije veliko, 
velikokrat si pomagamo s tabelsko sliko. 
Ce smo pridni pa nagrada sledi – 
rocni nogomet ali pikado igramo mi. 
Pa da ne bomo predolgo govorili, 
hvala vsem, da ste nam nov gasilski dom zgradili. 

Mi smo ga že celega raziskali, 
prav vse sobe smo precesali. 
Odkrili smo velik balkon in štiri stranišca, 
obvezna je tudi uporaba stopnišca. 
Vemo, da je to za nas in naše otroke, 
da za nas žrtvovali ste svoje roke. 
Za naš pogum, zadovoljstvo in varnost, 
zdaj bomo premagali vsako nevarnost. 
Za vaš trud nikoli ne bo dovolj samo pohvala, 
ceprav iskrena je naša zahvala. 
Hvala, hvala, hvala! 

(Pesem so otroci recitirali na paradi.) 
USPEHI GASILSKE MLADINE 
Dne 20. januarja smo se vsi gasilci zbrali na letnem obcnem zboru, pregledali leto, ki je bilo za nami ter pogled usmerili tudi naprej – v leto, ki nas je cakalo. Tudi rezultatsko smo leto dobro zaceli, saj smo le en teden kasneje (27. januarja) iz gasilskega kviza prinesli dva pokala. Enega so osvojile mladinke Eva, Nina in Neja, enega pa pripravniki Erik, Karmen in Klara. Slednji so na regijskem kvizu 10. marca v Horjulu osvojili odlicno sedmo mesto, kar je najboljši rezultat udeležencev iz Gasilske zveze Velike Lašce. 
Teden dni pozneje – 3. februarja, smo se dobro odrezali tudi na 
smucanju na Rudnem. Klara Gruden je bila 2. med pripravnicami, 
Andraž Gruden pa 4. med mladinci. 
Leto je teklo naprej in gasilska mladina se je pripravljala na nova 
tekmovanje – 14. aprila smo se udeležili gasilske orientacije na 
Škofljici. Rezultati so bili takšni: 

•
 pionirji: 5. mesto, 

•
 pionirke: 2. mesto, 

•
 mladinci: 2., 5. in 10. mesto, 

•
 mladinke: 1. mesto. Skoraj dva meseca pozneje, 2. junija, smo svojo zmožnost orientacije, hitrost in znanje dokazovali tudi na regijski orientaciji. Konkurenca je bila mocna, a ker smo dali vse od sebe, smo bili z rezultati zelo zadovoljni. Pionirke so bile devetnajste, mladinci dvanajsti, mladinke pa pete. Dekleta so tudi tokrat poskrbela za najboljši rezultat naše Gasilske zveze. Skoraj še svež pa je spomin na nedeljo, 30. septembra. Takrat sta tako pionirska kot mladinska desetina (skupaj 20 otrok) domov prišli s tistimi najbolj zaželenimi pokali – zlatimi, za prvo mesto. Kljub temu da vsi mentorji otroke spodbujamo k temu, da je najvažnejši trud, sodelovanje in druženje, si medalje na tekmovanju vseeno želijo vsi. Letos nam je to veckrat uspelo tudi po zaslugi gasilskih mentorjev: Roka Kaplana, Mateja Grudna, Romana Trudna, Klemna Žužka, Davida Trcka, Karmen Žužek in Tadeje Virant. Zahvala vsem! 




GASILSKI DOM KONCNO ODPRT 
Ceprav obicajno poleti nimamo gasilskih vaj za mladino, je bilo letošnje leto drugace. Tudi poleti smo se dobili, saj so otroci sodelovali v kulturnem programu na paradi ob otvoritvi gasilskega doma. Na mestu, kjer je vcasih stala šola, smo krajani s pomocjo dobrih izvajalcev in Obcine Velike Lašce zgradili nov gasilski dom. Gradnja od izkopa temeljev do prekrivanja strehe je trajala 93 dni – od 16. marca do 13. junija 2014. Novembra istega leta so bila vgrajena še okna in vrata, zacele pa so se izvajati še elektro- in strojne inštalacije. V naslednjih štirih letih se je postorilo še ogromno, ko pa smo letos dobili še fasado, je bil gasilski dom pripravljen za odprtje. Dne 7. julija 2018 smo pripravili slovesno parado, ki so se je udeležili gasilci društev domace zveze in gasilci iz sosednjih gasilskih zvez ter Simon Cerne, poveljnik regije Ljubljana I. 

zdravo in srecno leto, ki je pred nami. 
Mojca Šilc Foto: Miran Mencin 



PRI NAS JE BILA JESEN POLNA DOGODKOV IN ZELO LEPA … 
Pestro jesensko življenje clanov Društva upokojencev se je zacelo z dežurstvom naših clanov v sodelovanju s Postajo Policije Ribnica pri VARNI POTI V ŠOLO za naše najmlajše obcane. 

Pred Prešernovim gledališcem v Kranju 
Pot nas je peljala naprej proti Predvoru – jezeru Crnjava in gradu 
Turn, kjer smo si ogledali spominsko sobo Josipine Turnograjske. 
Izlet smo koncali na Jezerskem, kjer smo pili Jezersko slatino, 
vodo, ter si ogledali muzej Jenkove kasarne. 
Svetovni dan Alzheimerjeve bolezni – demence smo obeležili 

21. septembra s sprehodom Za spomin v sodelovanju s SPOMINCICO in našo prijazno clanico Marijo Lipovec. Pri njej smo se do vecernih ur družili in klepetali, kar je vodilo pri moderni bolezni tega casa – demenci. 






Društva 27 TROBLA 7/2018 

Ob 100-letnici Narodne galerije v Ljubljani smo si pod strokovnim vodstvom ogledali RAZSTAVO naše slikarke Ivane Kobilce. Tako smo poskrbeli za lep kulturni utrinek v popoldnevu naših clanov. Aktivnosti smo nadaljevali z zdravstveno tematiko, in sicer z letnim preverjanjem in meritvami OSTEOPOROZE. 


DEMENCI PRIJAZNA TOCKA 

DU Velike Lašce bo v sodelovanju s Spomincico in Obcino Velike Lašce dne 17. januarja 2019 ob 11. uri odprla v Glasbeni šoli Ribnica, oddelek Velike Lašce, Šolska ulica 18, Demenci prijazno tocko (DPT ). 
To bo tocka, ki je namenjena osebam z demenco, svojcem in vsem v lokalni skupnosti, saj je pomembno, da tudi sosedje prepoznajo osebe z demenco in jim pomagajo. 
Na zacetku delovanja bodo uradne ure DPT vsako prvo 
sredo v mesecu od 12. do 15. ure. 
Vljudno vabljeni. 

Marija Trotovšek 
Oktober smo zakljucili z ogledom Puccinijeve malo znane OPERE »Dekle z zlatega zahoda«. Uživali smo v direktnem prenosu iz Metropolitanske opere, New York, v perfekciji nastopajocih in v nenavadnih zvokih Puccinijeve glasbe. V oktobru so naše clanice OBISKALE tako kakor vsako leto naše clane, ki so prisiljeni zaradi bolezni na življenje doma in v domovih starejših obcanov. November smo priceli z veselim MARTINOVANJEM ob prazniku sv. Martina na 11. novembra v vinorodnem okolišu Virstajn. Še prej smo obiskali grad in samostan Olimlje, kjer smo si ogledali lekarno in cerkev. V cokoladnici so nam povedali vse o nastanku cokolade in dobrotah, ki iz nje nastanejo. Sredi novembra smo imeli za našo generacijo zopet pomembno predavanje glede zdravja. Na aktualno temo Ali je starost še zadržek za abdominalne kirurške posege? nam je doc. dr. Blaž Trotovšek, dr. med. podal vrsto odgovorov, rezultatov statistik in napotkov ob težavah z abdomnom. Veseli smo bili, da je našel cas za ponoven obisk in se mu zahvaljujemo za vsa dragocena pojasnila. 

... in mošt je vino postalo 
Z ogledom koncerta v Cankarjevem domu ob 30-letnici delovanja ansambla PRIFARCI smo zakljucili naše delovanje v novembru. 
15. decembra pa se bomo še zadnjic v letu 2018 srecali na PREDNOVOLETNEM DRUŽENJU v Ribnici. Obiskal nas bo tudi letos Dedek Mraz. 
Srecno vsem skupaj! 
Marija Trotovšek Foto: Martin Gruden 


NA OBISKU PRI USTVARJALNEM 90-LETNIKU JAKOBU JEŽU 
V ponedeljek, 26. novembra, je delegacija Društva za ohranjanje dedišcine s predsednikom Markom Šavlijem obiskala castnega clana, skladatelja Jakoba Ježa, ki je 23. novembra praznoval 90 let. V neformalnem prijateljskem pogovoru smo od cilega in dobro razpoloženega nekdanjega sovašcana, ki sedaj živi pri hceri v Ljubljani, izvedeli tudi nekaj zanimivosti, ki jih ne moremo prebrati na spletu. 
Skupaj s KUD Marij Kogoj, KUD Primož Trubar in TD Turjak smo mu poklonili partuturo opere Crne maske, skladatelja Marija Kogoja, v katerega je bil, kot sam pravi, vse življenje zaljubljen. 

Zaradi njega se je konec sedemdesetih let tudi odlocil, da bo na Gradežu zgradil hišo, prav ob kamnu, na katerem naj bi na sprehodih posedal Marij Kogoj. Z njegovo zapušcino se je ukvarjal 15 let, potem ko mu je Kogojev sin predal tri velike škatle ocetove zapušcine. Kogojeva dela je temeljito preuceval in tudi klavirsko izvajal, urejal, dopolnjeval, delno popravljal in posthumno je izšlo šest zvezkov njegovih skladb, ki jih je pripravil prav Jež. Uredil je vsa Kogojeva dela, razen Crnih mask, katerih redaktor je bil Uroš Lajovic. Kogojeva glasba je vplivala na njegov kompozicijski razvoj, mladinske pesmi so bile tudi njemu vir navdiha, zelo rad je izvajal njegove otroške pesmice in samospeve. Na klavirju je pogosto spremljal ženo, sopranistko Olgo. Ima že tri vnuke in dve pravnukinji, glasbi kot družinski tradiciji sta se zapisali tudi vnukinji, ki študirata v tujini – Anja flavto in Maruša kljunasto flavto. Rodil se je na Vitovcu pri Boštanju (pri Sevnici). Povedal je, da so tam ter v Loki pri Zidanem Mostu, kamor so se pozneje preselili, imeli gostilno, po njegovem mnenju je verjetno zato zelo družaben in klepetav. Tam je tudi stregel, se postavljal na glavo, zabaval goste in igral na prvi inštrument, diatonicno harmoniko. Pozneje je igral na klavirsko harmoniko, nazadnje na klavir, ki ga je imel tudi na Gradežu. Leta 1954 je diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani na Oddelku za glasbeno zgodovino. Za strokovni izpit leta 1959 je izbral temo Mladostna leta Marija Kogoja, revizija del iz Kogojeve glasbene zapušcine. Vrsto let je delal kot pedagog, najprej na glasbeni šoli in nižji gimnaziji, nato na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, pozneje je bil do upokojitve profesor glasbene vzgoje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, tri mandate kot predstojnik glasbenega oddelka. 

V letih 1960–1965 je bil clan skladateljske skupine Pro musica viva, nekaj let je bil tajnik Društva slovenskih skladateljev. Dolgo je bil glavni in odgovorni urednik glasbene revije Grlica (1968– 1988) in Naši zbori (1991–1998), nekaj let tudi urednik biltena Skladatelj, ki ga je izdajalo Društvo slovenskih skladateljev. Jakob Jež je plodovit ustvarjalec za najrazlicnejše glasbene zasedbe in rad poseže tudi v tematiko slovenske kulturne zgodovine ter skrbno izbira besedila. Najbolj prepoznaven je njegov zborovski opus za otroške, mladinske, ženske, mešane in moške zbore. Bogat je njegov vokalno-instrumentalni opus, piše pa tudi orkestralno glasbo in komorna dela za razlicne zasedbe. V elektroakusticni opus je prispeval delo Pogled zvezd II. Kritiki pišejo, da je skladatelj z izrazito prepoznavno in svojstveno glasbeno govorico, izpolnjeno z intimno ekspresivnostjo, z razvitim smislom za barvo in liriko. Zanj so znacilni bogato crpanje iz narave, pozitivna naravnanost do življenja in vedno prisotno polje svetlobe. Njegove skladbe so izvajali v tujini, izbrane so bile tudi za Svetovne glasbene dneve ( World Music Days) v Atenah (1979) in v Kölnu (1987). V objavljenih skladbah za mešani zbor Pesem besede je poskušal narediti nekakšno slovensko glasbeno zgodovino skozi skladateljske oci, z izbranimi avtorji za uglasbitev Primoža Trubarja, Valentina Vodnika, Franceta Prešerna, Josipa Stritarja, Simona Jenka, Frana Levstika, Alojza Gradnika, Jožeta Šmita, Toneta Pavcka idr., zato nekateri išcejo vzporednice z epom Borisa A. Novaka Vrata nepovrata. Še veliko je ostalo besedil, ki mu »za uglasbitev ležijo na duši«. 

Kot sam pravi, navdihe dobiva zelo razlicno, obicajno »sliši« note in jih nato zapiše po posluhu. Nato kriticno presodi, ali bo dovolj dobro za objavo ali ni že izpeto … Za svoje ustvarjanje je prejel vec kot dvajset nagrad, za kantato Do fraig amors prvo nagrado zveznega radia in nagrado Prešernovega sklada, leta 1991 Prešernovo nagrado 
Društva 29 

za življenjsko skladateljsko delo, leta 2004 Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev za zaokrožen zborovski opus, zlato plaketo Javnega sklada za kulturne dejavnosti za leto 2008, leta 2017 pa najvišje priznanje Mestne obcine Ljubljana za podrocje kulture, Župancicevo nagrado za življenjsko delo. Skladateljevi okrogli obletnici je bilo letos v Sloveniji posvecenih kar nekaj dogodkov, že marca skupno petje in izbor skladb na 
26. reviji otroških in mladinskih pevskih zborov v Zagorju ob Savi, junija pa 49. Tabor slovenskih pevskih zborov v Šentvidu. V Narodnem domu v Celju je 8. novembra 300 mladih pevk in pevcev iz Celja in širše regije priredilo koncert njegovih skladb, ki jih je napisal za otroške, mladinske, dekliške, fantovske in mešane mladinske zbore, krstno pa so izvedli tudi njegovo letošnje delo Zlatolase deklice. S Celjem je bil vse življenje tesno povezan, predvsem z Mladinskim pevskim festivalom ter otroškimi in mladinskimi zbori, ki jim je posvetil velik del svojega opusa, jih obiskoval na vajah in koncertih ter jih spremljal na njihovi poti. V ljubljanski mestni hiši je bil 18. novembra koncert, na katerem so izvedli presek njegovega opusa skladb za manjše inštrumentalne zasedbe, 19. novembra so na koncertu svoja nova dela Jakobu Ježu posvetili njegovi sodobniki – prijatelji in družinski clani. Zadnji novembrski dan so se mu z zborovskim koncertom, na katerem so bila izvedena mnoga njegova dela, poklonili v Slovenski filharmoniji. Na njegovem domu na Gradežu smo se družili tudi s skladateljevo hcerjo Brino Jež Brezavšcek, ki je pianistka, glasbena pedagoginja in publicistka, ter z zetom, violinistom Brankom Brezavšckom, ki sta nam pripravila pogostitev. V imenu obcine Velike Lašce mu je župan Anton Zakrajšek poklonil knjigo o Trubarjevi domaciji in obeh daril se je zelo razveselil. 

Ob skladateljevem jubileju je katalog vseh njegovih glasbenih del uredil Mitja Gobec. V popisu so zbrane vse skladbe, ki so nastale do avgusta 2018, mnoge so zaenkrat samo v rokopisu. Jakob Jež namrec še vedno ustvarja. Na gugalniku (s posebno podlogo proti bolecinam v križu) si pomaga z leseno plošco, na kateri note še vedno piše na roko. Racunalnika v nasprotju s hcerjo ne obvlada, še vedno ima pisalni stroj, ki ga je uporabljal kot urednik. Pravi, da bi glede na nacrte hotel živeti še sto let. Mi mu seveda iz vsega srca želimo, da bi dopolnil najmanj prvih sto. 
Zdenka Zabukovec 
TROBLA 7/2018 

VOŠCILO BRALCEM 
TROBLE 

Spusti z neba se drobna zvezda v dlan, 
pricara nam spokojen božicni dan. 
Svetla zvezdica tiho pesem bo zapela, 
za leto 2019 zdravja, blagostanja, srece zaželela. 

Ana Pia Debeljak 


JULIJANA ZAKRAJŠEK PRAZNOVALA 106. ROJSTNI DAN 

Konec oktobra 2018 je gospa Julijana Zakrajšek praznovala 106. rojstni dan. Preživela ga je na družinskem kosilu z domacimi v bližnji gostilni. 
Naslednji dan so jo ob visokem jubileju obiskali delegacija društva upokojencev in župan Anton Zakrajšek. Gospa Julijana je bila kot vedno dobre volje. Povedala je, da ji med tednom v okviru organizirane pomoci na domu prinašajo kosilo, vsako soboto pa si kosilo skuha sama. Ob nedeljah za kosilo izmenicno poskrbita pranecakinji z družinama. Tudi v casu našega obiska sta ji prapranecaka takoj zlezla v narocje, njihova medsebojna navezanost se vidi na prvi pogled.  Gospa Julijana v prostem casu, potem ko sama poskrbi zase in pospravi po stanovanju, še vedno z veseljem kvacka. Na mizi smo lahko obcudovali, kako pod njenimi spretnimi prsti nastaja nov ponco. Zaupala nam je, da si je za zdravo starost poleg rednega dela potrebno vzeti tudi dovolj pocitka. Spat hodi zgodaj, zjutraj pa rada malo poleži. Naš obisk smo zakljucili z željo, da se prihodnje leto spet srecamo. 
Jerica Tomšic Lušin 
Foto: Mili fotografija – Milena Vintar 




VARSTVO PRI DELU V VELIKIH LAŠCAH 
Termin: torek, 22. januar 2019, ob 16. uri, v klubski sobi Levstikovega doma v Velikih Lašcah. 
Prijave in informacije: Andrej Stritar, tel.:  01/788 19 77 ali 031/640 480 ali po e-pošti: andrej.stritar@siol.net Prosim tudi za navedbo dejavnosti. Tecaj s preizkusom znanja traja 3 šolske ure. Cena (brez 22 % DDV ): 21,00 EUR. Za clane Obmocne obrtne zbornice Ljubljana Vic, ki placujejo dodatno clanarino, je po sklepu upravnega odbora brezplacno. Za zaposlene, ki jim placuje Zavod za izobraževanje delavcev, zavod krije osnovne stroške izobraževanja, ne krije pa stroškov DDV-ja, zato ga poravnate sami. 
Organizator predsednik društva podjetnikov in obrtnikov obcine Velike Lašce  Andrej Stritar 
VOŠCILO 

Tudi v novem letu naj bo vaš korak odmeven, 
vaša beseda pogumna, 
vaše poslovanje uspešno, 
vaše življenje iskrivo in polno toplih trenutkov. 

Spoštovani obrtnice in obrtniki, 
podjetnice in podjetniki obcine Velike Lašce, bralci 
Troble! 
Blagoslovljen božic, 
cestitke ob dnevu samostojnosti in enotnosti 
ter 
mnogo zdravja, osebne srece ter poslovnih uspehov 
v letu 2019 vam želi 

Društvo podjetnikov in zasebnih obrtnikov Velike Lašce 

Društva 31 TROBLA 7/2018 
ODPRTJE LIKOVNE RAZSTAVE LIKOVNE SEKCIJE KUD MARIJ KOGOJ TURJAK 
V ponedeljek, 29. oktobra 2018, je potekalo slavnostno odprtje likovne razstave, na kateri je svoje umetnine prispevalo 17 likovnih oz. slikarskih umetnic in umetnikov domace sekcije in precej ustvarjalcev od drugod. 
Med njimi: Antonija Cimperman, Bernardka Petrovic Mager, Bojana Hiti, Boštjan Košir, Darinka Grmek Štrukelj, Dragica Kern, Irena Hegler, Lidija Vilar, Marija Klancar Bonca, Marija Ovca, Marija Petje, Marjan Platovšek, Martina Starc, Mojca Ahac, Nevenka Peterlin, Petra Virant, Zorka Grobeljšek. 
Ob tem casu likovno razstavo že vrsto let posvecamo pomembnemu državnemu prazniku dnevu reformacije. Zacetki teh razstav segajo v leto 1999 in z leti so prerasle okvire lokalne skupnosti, saj so postale osrednje likovne razstave JSKD obmocne izpostave Ljubljana – okolica. Še vec, vsako leto so bile organizirane na turjaškem gradu, kar je bil velik dosežek ob prizadevanjih Francija Pecnika, takratnega predsednika KUD Marij Kogoj. Prav on je hotel povecati prepoznavnost in pomembnost domacih likovnikov v družbenem življenju. Ker se razstave odvijajo v casu konca oktobra oz. zacetka novembra, z njimi obenem pocastimo pokojne domace kulturnike v okviru praznika dneva mrtvih. 
Obcina Velike Lašce je zibelka slovenske književnosti, ki je dala veliko razumnikov. Tokratna razstava je prikazovala tudi nekatere motive slovenske reformacije; z njo smo bili kot narod prvic nagovorjeni pod skupnim imenom Slovenci, dobili svojo pisano besedo ter bili nagovorjeni k izobraževanju in ustvarjanju. Zato lahko izrekamo zahvalo tudi likovnim ustvarjalcem, ki poleg drugih umetnikov s svojim delovanjem prispevajo k temu, da se brez težav lahko enakovredno primerjamo z veliko vecjimi narodi. 
V kulturnem programu, ki ga je prvic samostojno in odlicno vodila Manca Milavec, je nastopil še kvartet Zvon; ta je z ubranim petjem polepšal vecer, ter besedna ustvarjalka Nataša Klinc, ki je deklamirala nekaj svojih najlepših pesmi. O sami razstavi nam je nekaj besed namenila tudi vodja sekcije Martina Starc. 

Vecer se je nadaljeval ob manjši pogostitvi in peki kostanja ter domacem jabolcnem moštu. Razstava slik je bila na ogled še ves teden med 17. in 19. uro. 

Nataša Klinc, Martina Starc, dr. Tatjana Devjak, Manca Milavec, Franci Pecnik – Ac, Katarina Gacnik 
Že sedaj vas vabimo na naše prihodnje prireditve ter še posebej na prihodnjo razstavo, ki bo naslednje leto, ponovno okrog praznika dneva reformacije. 
Zahvaljujemo se likovnikom in likovnicam, ki ste sodelovali pri razstavi, vsem, ki ste pomagali pri njeni postavitvi, ter Obcini Velike Lašce, ki je prireditev podprla. 
Katarina Gacnik 


Kvartet Zvon 
NOVE PRIDOBITVE NA RAŠCI 
Z letošnjim letom smo na Rašci bogatejši za tri nove vaške pridobitve. 
V avgustu 2017 so zaceli z izgradnjo kanalizacije, ki smo jo cakali prerezali najstarejši vašcan Rašce – Franc Škulj in naši najmlajši. od leta 1994. Na trasi od Trubarjevega spomenika do vrha vasi Kljub mocnemu vetru se je okoli 100 vašcanov udeležilo so bili zgrajeni meteorni in fekalni kanal ter vodovod. Delo je blagoslova ter zakljucnega druženja pri gasilskem domu. kljub trdi podlagi in zelo globokimi izkopi (tudi do 3 m globine) potekalo hitro in nad pricakovanji. Vašcani so delavcem nemalokrat priskocili na pomoc tudi s kakšno kavico in domacimi dobrotami. Dela so bila koncana z zakljucnim asfaltiranjem v mesecu aprilu 2018. Sedaj cakamo na prepotrebno cistilno napravo, da se bodo vašcani lahko priklopili na to kanalizacijsko omrežje in da se bodo uredili dostopi tudi za druge vašcane, ki še niso del tega omrežja. Zaradi pomanjkanja sredstev slednjo pricakujemo v letu 2019/2020. Zahvaljujemo se obcinski upravi za korektno opravljeno delo in posredovanje z zunanjimi izvajalci. Nove obnove pa je bil potreben tudi vaški križ, za katerega so zaslužni predvsem Milan Virant, Davorin in Drago Mustar, Matej Pecnik in Franc Škulj. Slednji so vložili svoj prosti cas in financna sredstva, za kar se jim še enkrat iskreno zahvaljujemo. 

Zadnja, a ne najmanj pomembna, pa je polovicna obnova strehe z novimi strešniki na podružnicni cerkvi sv. Jerneja. Iskreno se zahvaljujemo vsem vašcanom, ki ste prispevali svoja financna sredstva ter tako omogocili, da so vsi stroški pokriti. V soboto, 27. oktobra, smo med nas povabili župana Antona Zakrajška in župnika Andreja Ojstreža, da sta slavnostno odprla in blagoslovila nove pridobitve. Slavnostni trak so ob pomoci predsednika KS Rašca Andreja Pecnika in župana g. Zakrajška 



Dogodki 33 TROBLA 7/2018 

SRECANJE IN DRUŽENJE RAZŠIRJENE DRUŽINE – DRUŽINE MESTEK 
Nedelja, 14. oktobra 2018, je bil za družino Mestek prav poseben dan. Po 14 letih smo se namrec ponovno zbrali potomci omenjene družine. Znani podatki segajo v leto 1826, ko se je rodil naš prapraprapradedek Peter Mestek, v majhni vasici v Rutah, v Mohorjih 4. Slikovni material pa sega do starega ata in stare mame, 
ki sta se od nas poslovila leta 1973. 
Naš rod šteje že 202 clana, od tega se nas je oktobra letos udeležilo 124. Prav ponosni smo, predvsem na našo veliko knjigo, kjer zbiramo slike in besede že za 9. rod. Lastnice 26 knjig pa smo sestricne in bratranci iz 5. rodu. Treh bratrancev in ene sestricne žal ni vec med nami. Prav oni pa so »krivi«, da smo se dogovorili, da je ponovno treba organizirat srecanje. 

POSLOVNI CAS 
LEKARNIŠKE 
PODRUŽNICE VELIKE 
LAŠCE 

Lekarniška podružnica Velike Lašce je od 
29. novembra 2018 odprta po naslednjem urniku: 
ponedeljek, torek, sreda, cetrtek 
7.30–19.00 in 
petek, 
7.30–14.30. 

Lekarna Ljubljana 
vedno povezujejo, združujejo. Seveda si vsak sam piše svojo zgodbo, ki si jo ob srecanjih tudi varno, socutno podelimo. Lep nedeljski dan je bil, velik prostor pred gostilno Škrabec v Robu je osvetlilo sonce. Dišalo je po golažu in špagetih za otroke, manjkale pa seveda niso niti sladke dobrote. Napihljiv grad je bil dodana vrednost za otroke, ki so bili zvecer vsi premoceni od »dela«. Glavnino organizacije srecanja je prevzela sestricna Zdenka Škrabec (z nekaj pomocnicami), ki se ji ob tej priložnosti še enkrat iskreno zahvaljujemo. 

PLES – RITUAL DOBREGA 
POCUTJA NA TURJAKU 

Redna vadba: cetrtek,  20.30–21.30 

VAS ZANIMA? Pridite! 
Uvodna ura bo v cetrtek, 8. 1. 2019, ob 20.30 v dvorani na Turjaku. 
SKUPINSKE VADBE ŽE POTEKAJO V ŠPORTNI DVORANI V VELIKIH LAŠCAH: 
torek,  19.30–20.30 
cetrtek, 19.00–20.00 
Lepo vabljene!  
Za vec informacij pišite na ritual.prah@gmail.com 

Nadia Džamastagic, Turjak 

MADAGASKAR – OTOK, KI TE NE PUSTIRAVNODUŠNEGA 
Po trimesecnem delu v vasici Matanga, na JV delu Madagaskarja, smo se študentje medicine srecno vrnili nazaj v domovino. V casu našega delovanja smo skupaj z zobozdravnico obravnavali 3.000 pacientov in pri tem bili veckrat sooceni z lastnimi prepricanji, strahovi, na koncu pa vselej doživeli zadovoljstvo ob prestanih 
izzivih, ki smo jih s skupnimi mocmi premagali. 
Obcutki ob vrnitvi so mešani, preveva nas veselje ob ponovnem snidenju z našimi najdražjimi, hvaležnost nad pitno vodo iz pipe, cestami, ki kljub deževju ostanejo prevozne …, hkrati pa nam je težko ob misli, da smo se poslovili od ljudi, s katerimi smo stkali prijateljstvo, in preprostostjo življenja, ki je bila osvobajajoca. 
Konec julija smo se pod okriljem Sekcije za tropsko medicino Slovenije odpravili na humanitarnomedicinsko odpravo na Madagaskar. Po tednu dni vožnje iz glavnega mesta Antananariva smo dosegli svojo koncno postojanko – vas Matango, kjer je do nedavnega deloval slovenski misijonar Izidor Grošelj, ki trenutno opravlja svoje poslanstvo duhovnika v župniji Šentvid pri Sticni. 
Hišni obisk bolnice v Manambondru 
Vsak dan nam je postregel z novimi izzivi, ki smo jih s timskim delom in s pomocjo malgaških sester, ki vodijo tamkajšnji dispanzer, uspešno reševali. Namesto budilke nas je zjutraj okoli pete ure zbudilo kikirikanje petelina. Ob osmih smo se peš odpravili do dispanzerja, kjer smo priceli z delom. Naša cakalnica je bila še posebno natrpana ob ponedeljkih in torkih, saj je takrat potekal tržni dan in so ljudje prišli iz oddaljenih okoliških vasi. Ce nas je na zacetku pogled na množico ljudi, ki potrpežljivo cakajo na pregled, spravil v stisko, smo bili po mesecu dni dela pomirjeni, saj je po navadi enega bolnika spremljalo vec družinskih clanov. Najucinkovitejša metoda za pomiritev jokajocih otrok so bile mamine prsi, ki so otroke sprošceno dojile v cakalnici in med samim pregledom, medtem ko smo se mi trudili nad pljuci slišati in prepoznati vse možne dihalne fenomene. Pogosto so se sredi ambulante pojavile lužice, saj otroci ne nosijo plenick, ampak so poviti v rute iz blaga. 

Jezikovno oviro smo premagovali s pomocjo nekaj osnovnih malgaških besed, telesnimi kretnjami, ki so bile nepogrešljive, in polomljeno francošcino, s katero so nam pri prevodu pomagale sestre. Eno najlepših zadovoljstev je bilo, ko smo kljub kulturnim in jezikovnim razlikam uspeli pridobiti zaupanje pacientov, še posebno tistih najmlajših, ki so z budnim ocesom spremljali vsak naš gib. 
V dispanzerju je delovala tudi zobozdravstvena ambulanta. Ustna higiena je bila slaba in temu primerno tudi stanje zob. Vecini pacientov bi bilo treba v povprecju izpuliti vsaj pet zob, vendar so po navadi želeli odstraniti samo dolocene – tiste, ki so jih boleli ali pa so bili v vidnem polju. 
Med bivanjem na Madagaskarju smo morali opustiti željo, da bi se zlili z okolico, saj smo bili poleg nekaterih misijonarjev tam edini belci. Na sprehodu mimo vasi smo bili deležni številnih pozdravov in rokovanj z domacini, ki so si nas s pristno zvedavostjo ogledovali. Konec tedna je napocil cas za pocitek in raziskovanje okoliške narave, ki nas je vedno znova ocarala s svojo raznolikostjo in edinstvenostjo. 
Z Janezom Krmeljem v kraju Ampitafa 
Dodano vrednost naši odpravi pa so zagotovo doprinesla srecanja s slovenskimi misijonarji, ki že vec desetletij požrtvovalno delujejo na odrocnih krajih otoka. Priložnost smo se imeli srecati z misijonarjem Janezom Krmeljem, ki deluje v Ampitafaju, Janezom Mesecem in laicnim misijonarjem Matevžem Strajnarjem, ki delujeta v Manambondru, ter s Pedrom Opeko, ki deluje v glavnem mestu, v okviru humanitarnega združenja Akamasoa (v prevodu: »Dobri prijatelji«), ki ga je ustanovil s svojimi sodelavci. Bivanje in druženje z njimi je bila prava obogatitev za naše življenje. Ocetovska toplina, ki jo nudijo Malgašem, ter njihovo delo na podrocju pastorale, izobrazbe in zdravstva so obcudovanja vredni. 
Dogodki 35 TROBLA 7/2018 


Ob pogledu nazaj lahko že sedaj pritrdimo, da je bivanje in delo na Madagaskarju spremenilo naš pogled na svet. V treh mesecih nismo rešili sveta, smo pa s svojim doprinosom pustili sled v oddaljeni vasi, ki po zaslugi slovenskih misijonarjev in medicinskih odprav, ni pozabljena od sveta. Naša življenja pa smo zaznamovali z nepozabno izkušnjo, ki nam je neprecenljiva popotnica za nadaljnje delo. 

Na morju 
Vse to ne bi bilo mogoce brez vaše podpore, zato se vsakemu posebej, ki je na kakršen koli nacin pomagal k uresnicenju naše odprave, iskreno zahvaljujemo. Hkrati pa vas lepo vabimo, da še naprej spremljate naše aktivnosti na našem Facebook profilu https://www.facebook.com/madagaskar2018 in se ob priložnosti udeležite ene izmed predstavitev, na katerih bomo podrobneje predstavili svoje delo in doživetja. 
Lara Petric Foto: Aljaž Bajc 
ANGELSKO PETJE 
Nocoj je tako lep vecer, 
se v vetru sliši tih napev, 
kot angelsko petje pišcali zvene, 
pastirci igrajo ob ognjih sede. 

Vonj toplega dima 
iz krušnih peci 
zacuti se v zraku 
sred naših vasi. 

Svetloba carobna 
je v izbah te dni 
in pesem božicna 
iz njih se glasi. 

Odprimo zdaj srca 
in spomnimo se, 
na tiste, ki sami 
nocoj so nekje. 

Naj lepo besedo 
izrece jim kdo 
in kruha jim toplega 
stisne v roko. 

Naj cutijo sreco, 
prijeten nemir, 
ki vsem ga prinaša 
božicni vecer. 

Nataša Klinc Vybirailk 



IZLET CLANOV NSI V VIPAVSKO DOLINO 
V soboto, 29. septembra, smo se clani in simpatizerji obcinskih odborov NSi – kršcanski demokrati Velike Lašce, Škofljica in Brezovica podali raziskovat Vipavsko dolino. Bil je topel soncen dan, v Vipavi pa nas je 
presenetila kar mocna burja, ki pa je bila prijetno topla. 
Na glavnem trgu nas je pricakal lokalni vodic in nam najprej povedal nekaj besed o kraju Vipava. Mesto se zaradi prisotnosti JLA ni kaj posebno razvijalo, saj je bilo skoraj zaprto obmocje, avtomobil s tujo registracijo sploh ni smel zapeljati v mesto. Najprej je našo pozornost namenil parku, ki se je raztezal pred nami. Park sodi k Lanthierijevemu dvorcu. V parku, ki je urejen v angleškem stilu, stojijo številni kipi deckov – putov, ki v rokah držijo razlicne rekvizite in pricajo o takratnem življenju in delu v pokrajini. Na glavnem trgu stoji tudi Plecnikov spomenik padlim žrtvam NOB. Mojster ga je postavil leta 1952. Na njem je prepoznati simbole keliha in križa, ceprav sodi v cas po vojni. Vsa leta od 1918 do 1991 si je dvorec Lanthieri lastila vsakokratna vojaška oblast. Tako je mnogo dragocenosti dobilo druge lastnike. Grad je danes vecinoma obnovljen in služi v razlicne namene. V njem so porocna in kongresna dvorana, razstavni prostori, svoje prostore imata tudi center za raziskave in trženja vina ter novogoriška univerza. V sklopu dvorca je obnovljena porocna kapela, v kateri je imela JLA skladišce premoga.
 Na grajskem dvorišcu poleti potekajo razlicne prireditve. Za gradom je eden od izvirov reke Vipave, ki ima edina v Evropi deltast izvir. Zaradi veliko izvirov so mešcani zgradili kar 25 mostov, zato se Vipave drži vzdevek male oz. slovenske Benetke. V Vipavi je tudi center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, ti imajo po Vipavi svojo stezo. Po ogledu vipavskega trga smo se odpravili na ogled cerkve sv. Štefana, nato pa proti pokopališcu. Anton Lavrin iz Vipave, ki je leta 1834 postal prvi avstrijski generalni konzul v Egiptu, v Aleksandriji, je v Vipavo poslal staroegipcanska sarkofaga iz rdecega granita, ki sta danes na vipavskem pokopališcu. V enem leži njegov sin, v drugem pa njegova starša. Avstro-ogrsko vojaško pokopališce leži poleg civilnega pokopališca v Vipavi. Na njem so pokopani vojaki avstro-ogrske vojske, ki so umrli v bližnjih bolnišnicah. Po podatkih italijanskih oblasti, ki so v tridesetih letih vodile prekopavanje vojaških pokopališc, je tu pokopanih 197 vojakov. Med njimi so tudi piloti razlicnih letalskih enot, tudi slovenski letalec Julijan Kenda. Iz Vipave smo se odpeljali do Vrhpolja. V tamkajšnji cerkvi nas je pricakal domaci župnik in nam podrobno razložil cudovit mozaik, ki je delo p. Marka Rupnika. Mozaik se razteza na 180 kvadratnih metrih. Delalo ga je kar 24 umetnikov. Postavili so ga leta 2013. Poleg mozaika so njegovo delo tudi križev pot, barvno okno, križ, svetilke in medaljoncki na tabernaklju. Mozaik predstavlja vec prizorov iz Sv. Pisma: angela modrosti, nadangela Gabriela, ki je oznanil Mariji, da bo postala božja mati, Abrahamovo daritev, Janeza Krstnika, prvi cudež na svatbi v Kani Galilejski, vstalega Kristusa z Magdaleno, farna zavetnika svetega Primoža in Felicijana. Osrednji prizor v prezbiteriju prikazuje vstalega Kristusa, pred katerim je apostol sv. Peter, ki se utaplja v morju, in nejeverni apostol Tomaž, ki steguje svojo roko proti njegovi rani. V bližnjem gostišcu smo pojedli tipicno vipavsko jed, joto s pol klobase in odlicen jabolcni zavitek ter se odpravili proti Vipavskemu Križu. 

Na visoki vzpetini leži mestece, ki ga pisni viri prvic omenjajo v 13. stoletju. Nastalo je zaradi turških napadov, ki so ob koncu 15. stoletja zavzeli Gorico in temeljito prestrašili tamkajšnjo gospodo. Za obrambo je dal goriški škof na tem gricu zgraditi grad s štirimi stolpi, ki so ga, z vasjo vred, Goriški grofje kmalu za tem obzidali, da bi Gorico branil pred turškimi vpadi. 

Mozaik v cerkvi sv. Primoža in Feliciana v Vrhpolju (foto: C. Marincic) 
V zacetku 16. stoletja je Vipavski Križ dobil tržne pravice, dobrih dvajset let pozneje pa ga je cesar povzdignil v mesto. Z lokalnim vodicem smo se sprehodili po ozkih, danes lepo obnovljenih „gasah“. Ceprav so bile hiše že veckrat prezidane, je Vipavski Križ ohranil zasnovo prvotno zgrajenega mesta. Decembra mestece poživijo jaslice; te so razstavljene po ulicah in cerkvah. Zadnjo nedeljo v novembru leta 1563 se je na poti iz Gorice v Ljubljano v Svetem Križu ustavil tudi naš rojak Primož Trubar in tu nagovoril zbrane. V zacetku 17. stoletja, ko so grad v Vipavskem Križu kupili grofje Attems, se je mesto tudi duhovno in kulturno razcvetelo. Grofje so v mesto povabili kapucine in jim sezidali samostan, ki je v svoji bogati zgodovini Vipavskemu Križu vtisnil neprecenljiv pecat. Še danes delujoci kapucinski samostan hrani nadvse dragoceno knjižnico s številnimi rokopisi in edinstvenimi primerki knjig pa tudi nekaj izjemnih likovnih umetnin. V tem samostanu je živel in ustvarjal tudi v Križu rojeni Janez Svetokriški, sloviti barocni pridigar in pisec. Ogledali smo si tudi grad grofov Atemsov, ki je zanimiv tudi po tem, da ga je razkrila burja, lastniki pa ga potem niso vec obnovili. Polovico so prodali obcini in v tem delu je sedaj osnovna šola. Drugi del gradu je v ruševinah in je last potomcev Atems. V grajskih kleteh pod osnovno šolo leži vinska klet, v kateri smo imeli degustacijo njihovih najbolj znanih vin. Najbolj je znano njihovo vino Zelen, saj v Sv. Križu vsako leto poteka tudi festival Zelena, na katerem vsakic izberejo najboljše vino tistega letnika.
 Cas v kleti je kar prehitro minil. Žarecih lic in nasmejanih obrazov smo se odpravili proti avtobusu, kjer se je prijetno vzdušje nadaljevalo vse do domacih krajev. Spoznali smo nekaj dobrih ljudi, ogledali smo si zelo zanimive kraje in znamenitosti ter si obljubili, da se ponovno snidemo drugo leto in spoznamo še kakšen košcek naše lepe domovine. Lepo vabljeni, da se nam pridružite! 
Cirila Marincic 

Stranke 37 TROBLA 7/2018 

BIL JE SESTANEK IN BIL JE KONGRES 
5. avgust 2016. Vroc in soparen dan se preveša v vecer. Nad 
Velikim Osolnikom se zbirajo temni oblaki. 
Bil je sestanek. »Jaz imam prav,« prevlada. Pogovor ne pride v 
poštev … 
Vesoljna Slovenija v Odmevih v živo iz Velikih Lašc izve, da »kdor 
misli drugace, naj gre.« Ne bomo ga poslušali. Vemo vse, znamo 
vse in to je dovolj … Nasprotno mnenje clanov iz Velikih Lašce 
je zgolj lepotna napaka. 
Potem nevihta. Bliskalo in grmelo je. 5. avgusta 2016. 
In kmalu je prišel ponedeljek po državnozborskih volitvah 2018. 
Zaceli so se naporni pogovori. Nekoc velika družina se je 
raztepla na vse strani in potrebno je bilo veliko poguma, volje, 
odpušcanja, sodelovanja … 
Bil je kongres. »Mi smo družina,« bilo je geslo. In cutiti je bilo, 
da se družina spet zaveda resnice, ki jo je za modreci ponovil 
Primož Jelševar: »Enotni bomo obstali, razklani bomo padli. 
Mnogi ta slavni citat pripisujejo grškemu piscu Ezopu iz zacetka 
tega stoletja. Motijo se, kajti odtenek drugace je bil zapisan že 
dva tisoc let prej: Ce je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna 
hiša ne more obstati. – Evangelij po Marku, 3,25:« 

Naj se mir božicne noci razširi na vse nas in v naše domove. 
Nebeško dete naj obilno blagoslovi vsa naša dela, naša 
hrepenenja in naša pricakovanja. 
Radostni praznujmo božicne praznike! 
Vsem obcankam in obcanom, bralkam in bralcem Troble, 
želimo v prihajajocem letu 2019, leto veselega upanja, 
tvornega sodelovanja in dobre besede, ki jo bomo izrekli drug 
drugemu in drug o drugem. 
Iskrene cestitke tudi ob dnevu samostojnosti in enotnosti! 

Obcinski odbor Slovenske ljudske stranke Velike Lašce 




MARAKEŠKA DEKLARACIJA OZ. GLOBALNI DOGOVOR ZA VARNE, UREJENE IN ZAKONITE MIGRACIJE 
Konec novembra smo imeli poslanci 1. redno sejo, na kateri smo obravnavali redne zadeve in vec predlogov zakonov koalicije in opozicijskih poslancev. Kot smo že vajeni, praviloma opozicijski predlogi niso dobili podpore, medtem ko koalicijski so, seveda tudi z glasovi levice, ki se razglaša za opozicijo. Pri glasovanju se jasno 

vidi, da so del koalicije. 
Veliko razburjenja pa je povzrocila izredna seja, ki smo jo zahtevali v PS SDS na temo t. i. Marakeške deklaracije oz. Globalnega dogovora za varne, urejene in zakonite migracije, ki ga naj bi Slovenija podpisala 12. decembra v Marakešu. V SDS temu nasprotujemo, kar smo na seji tudi argumentirali, saj se z dogovorom zavezujemo k mnogim ukrepom, ki jih ocenjujemo kot napacne in ne bodo rešili težav, ki se pojavljajo s prihodom velikega števila ljudi iz drugih kontinentov v Evropo. Dogovor celo daje boljšo pozicijo migrantom kot pa ciljnim državam; v dogovoru je zapisano, da bi države morale premisliti o sankcijah zoper njih in jih ukiniti. V praksi to pomeni, da ilegalnih migracij ni oziroma so, ampak niso sankcionirane. Mimogrede, poskusite vi iti v katero od tujih držav brez dokumentov in boste hitro obcutili posledice oz. ne boste mogli vstopiti v državo. V zadnjem casu smo prica povecanim ilegalnim migracijam, vzroki za migracije pa so vecinoma ekonomske narave. Del migrantov res beži tudi pred vojno in konflikti, vendar se je njihovo število v zadnjem letu mocno znižalo, na kar kaže poreklo migrantov. Tudi zaradi tega v SDS že ves cas zagovarjamo stališce, da je treba lociti med begunci, ki so na begu pred vojno, in migranti (in tem je treba pomagati) ter med ilegalnimi migranti. Predlagali smo tudi, da se problemi rešujejo na mestu izvora, torej v državah, iz katerih ljudje odhajajo. Ponovno: v vecini od teh ni vojn. Najvec migrantov je iz Afganistana, Pakistana, Bangladeša ter afriških držav. Dogovor govori tudi, da bi morali organi držav, kamor prihajajo migranti, že ob prihodu upoštevati njihovo kulturo. Kaj natancno to pomeni, ni jasno, ampak že kar z zakritostjo žensk z Bližnjega vzhoda pridemo do velikih težav pri njihovi identifikaciji, ce dobesedno upoštevamo napotila. Si predstavljate, da pridete na mejo zamaskirani in bi jo želeli preckati? Dogovor doloca tudi, da morajo mediji o migracijah pisati pozitivno ter da je migrantom treba zajamciti socialno varnost, zdravstvene storitve, omogociti združevanje družin in da je vseskozi potrebno poudarjati, da migracije prispevajo k razvoju družbe in vecji suverenosti držav. Ali danes nismo suvereni? Legalne migracije so del našega vsakdana in s tem nimamo težav, saj veljajo dolocena pravila. Tudi mnogi Slovenci odhajajo v druge države in drugi prihajajo k nam. V tem primeru so migranti v ciljni državi sprejeti, opravljajo delo in pripomorejo k napredku družbe, v kateri delujejo, v družbo se vkljucijo in ne vsiljujejo svoje kulture. Za svoja dejanja odgovarjajo in so kaznovani, ce so neprimerna. Upoštevajo pisana in nepisana pravila v novi družbi. Zato menim, da je treba ilegalne migracije popolnoma ustaviti, ne pa jim pomagati do legalizacije. Družba mora sama povedati, koliko migracij potrebuje in koliko in kakšni migranti so zaželeni. Nihce pa nam ne sme vsiljevati, kdo in koliko jih bo prišlo. Slovenija mora nedvoumno pokazati, da ilegalnih migracij in ilegalnih migrantov ne bo ne sprejela niti tolerirala. Smo pa, in smo vedno bili, naklonjeni legalnim migracijam. Za ilegalne prehode meje imamo z zakonom predpisane sankcije. Imamo tudi jasna schengenska pravila. Le izvajati moramo svoje lastne zakone. Pri ilegalnih migracijah je problem zloraba azilnega postopka, ki našim organom dejansko otežuje ukrepanje. V SDS smo predlagali nekatere spremembe, ki pa niso bile sprejete. Da je globalni dogovor korak v napacno smer, saj ne rešuje dejanskih težav, ki jih imajo evropske države z migracijami, in ne poskuša odpravljati ali vsaj identificirati vzrokov migracij, so spoznale mnoge države in odstopile od podpisa (ZDA, Madžarska, Avstrija, Avstralija, Ceška, Poljska, Bolgarija, Slovaška, Latvija, Litva, Estonija, Izrael, Švica, Italija), vsak dan pa še kakšna, med njimi naše sosede. Skrbeti bi nas moralo tudi stališce nemške kanclerke Angele Merkel, ki je povedala, da želijo z dogovorom razbremeniti Nemcijo in porazdeliti breme migracijske krize na vec držav. Torej bo Slovenija, ki ne zmore primerno skrbeti za naše upokojence, velike družine in socialno ogrožene, skrbela za tujce, namesto za ljudi, ki imajo urejen status – so državljani, placujejo davke in jim ustava zagotavlja cloveka primerno življenje. Zaradi navedenega smo podali predlog, da o podpisu odlocijo ljudje na referendumu. Danes še ni jasno, ali referendum bo ali ne, že sedaj pa je jasno, da vecinsko mnenje ni naklonjeno globalnemu dogovoru in upam, da Slovenija ne bo med podpisniki. Tudi v prihodnje vas bom prek Troble obvešcala o aktivnostih v Državnem zboru, lahko pa me boste obiskali tudi v poslanski pisarni v prostorih Obcine Velike Lašce. Predvidoma bo poslanska pisarna vsak 1. ponedeljek v mesecu. Natancen razpored bo še objavljen. 

Alenka Jeraj 


39 TROBLA 7/2018 


TROBLA 7/2018 40 Stranke Razvedrilo 41 TROBLA 7/2018 

 
LASTNIK 
PRENAŠA- NAJVEC- 

   

SESTAVIL POKRAJI- SOSEDNJE OSKAR LEC BOLE- JA REKA 

BOŽJAST- 
VODNA ANDREJ NA V JV. 
LETOPIS 
       
PARCELE, ZENSKIH V NOTRA-NIK KOGOJ 

ŽIVAL
PRAZNIK SLOVENIJI 
MEJAŠ 
KLIC NJI AZIJI


   
PRISTAŠ 
       
DEMO- 
         
KRACIJE 
POŠKOD- 
      
BA KOŽE ZARADI 
  
   
    
OGNJA  
REKA 
        
LIJAK 
V JUŽNI
       
SRBIJI 
 
MESTO V PISATE- 
             
KOLUMB. 
LJICA 

MORSKI PEROCI 
SESALEC LESENA 
IVAN 
             
POSODA MINATTI 

ZA NADUHA MESENJE POLJSKA  
MANJŠI 

            
REKA 
JOŽE 
STOPNI- 

OTTORINO PUCNIK 
CASTI 

RESPIGHI HORMON 
Ž. SPOLNI 
SLAP
  
AMERIŠKI 
GORSKI SNOV, 

 
 
 
 

ZDRAVNI- SLOV. 

 
FILMSKI MASIV V KI DAJE NEZNA- MIRNO KONTI- 
ŠKA SLU- 
PEVEC 
     
IGRALEC ZAHODNI PRIJETENNEC 
SOŽITJE 
NENT 
ŠALKA 
(ALFI) BALDWIN BOLGARIJI VONJ
   
KISLA TRGOVINA
               
SOLATNA 
S STARIMI ZACIMBA 
PREDMETI 
REKA V  VISOK, 

             

S. NEMCIJI
URADNI 

TRD SPIS 
MOŠKI POVELJN. 
OSMANSKI KLOBUK 

 

JAVEN  

RACJI
DROBNA 
           


POZIV SAMEC TROBLA KAPLJA ILOVICA 
OBROCEK
POTU 
 
KOVINA NA PRSTU 

 
LEPILO UMAZAN JAMA ZA NAJDALJ- 
            

(POGOV.) 
ZRAK NAD SHRANJE-
ŠA REKA V
VELIKIMI VANJE IZUMRLA FRANCIJI MESTI APNA 

PTICA POLICA 
ALKOHOL- NEBEŠKIMESTO V 
            

KRUH ALI STO- 

NI IZVLE- JALO ZA 
ALBANIJI 
CEK IZ ŠOLSKA

BLAGOSLOVLJENE  
PRITOŽBA
KNJIGE 
ZELIŠC 

OCENA STARO- 
VISEC 
TEODOR ANTON 
            

(KRAJŠE)SNEŽNI

BOŽICNE PRAZNIKE 
GRŠKA 
TRSTE- ZAMET BOGINJA 
REŽISER 
NJAK NESRECE RENOIRTULEC


IN SRECNO NOVO LETO! 
SLOV. 
DEŽELE 
PODGANI  OBLIKA 

MISLI            
KLASICNI 
IZVEN PODOBEN 
ŠPICA PRI 
IMENA FILOLOG 
DOMACE 
AMERIŠKI KOLESU OTOKAR (KAJETAN) 

DRŽAVE 
SESALEC 
 
KANTON 
CIRKUŠKA
 NEZAVED- 
            

V ŠVICI MANEŽA

RESNO NI DEL 
ALUMINIJ OSEBNO- ATLETINJA IGNACIJ 

 
STI, ID
(BRITTA) 
(KRAJŠE) POLOŽAJ
 PRIPADNIK ZOFA, 
ZA VELIKE LAŠCE 
ŠPANSKO
           

DIVAN 
PRI ŠAHU
INDIJAN- TROBLA 
ŽENSKO
SKEGA POLOTOK GRADBENIIME 
 
PLEMENA V RUSIJI 

MATERIAL VELIK 
IVAN HITRA SA- GORSKE 

            

GROHAR VANSKA OTOK 

REŠEVAL- ŽIVAL

V KVAR- STARA NE SANI NERJU MATI X
HVALA ZA 
 KALO 
              

VOJAŠKI CIN 
PAUL VERLAINE 
 
ZVOCNI 
KITAJSKA
              


VAŠ GLAS ZNAK ZA METODA 
NEVAR- 
ZDRAV- NOST 
V UPANJU NA BOLJŠE CASE 
LJENJA 
NERAZ-  

PONOSNO PRAZNUJMO 
VNEMA, 
            

LOCNO MANJŠE
CEZIJ SKRBNOSTNAPISANA NASELJE (STAR.) 
DAN SAMOSTOJNOSTI 
CRKA 
  

IN ENOTNOSTI. 
Nagrajenka iz Troble št. 6 je JOŽICA TOMAŽIN iz Kukmake. Nagrajenka bo nagrado prejela po pošti. CESTITAMO! 
Rešitev samo nagradnega gesla z vašim polnim naslovom pošljite na naslov uredništva Troble, Levstikov trg 1, 1315 Velike Lašce 
ali ga oddajte v tajništvu obcine. Rešitve sprejemamo do datuma uredniškega sestanka, ki bo v januarju 2019. 
Izžrebanec nagradnega gesla bo prejel bon za PICO za dve osebi v PIZZERIJI ROZIKA in bo objavljen v Trobli št. 1. 

NAROCNIK: NOVA SLOVENIJA 

OO NSi VELIKE LAŠCENagrado bo izžrebanec prejel po navedeni pošti. 
 
Najpostane    
 TRUBARJEVVA DOMACIJA 
 zacetek vajinine skupne poti 
 
 
 
 
 
 
 
Trubarjeva d a domacija,  
Rašica 69, 1316 1316 Velike Lašce 

www.trubarjeva-dodomacija.si   info@trubarjeva-dodomacija.si   
T: +386 1 788 10 0 06 
 
AEROFiT
Gibaj Today 
Plesna aerobika z elementi krepilnih in razteznih vaj 
 Vadba je namenjena vsem, ki si želite: 
•
 dvigniti raven energije z gibanjem ob dinamicni glasbi 

•
 povrniti, ohraniti ali dvigniti svojo psiho-fizicno pripravljenost 


• okrepiti srcno-žilni sistem oz. izboljšati kondicijo 
• okrepiti oslabele mišice trupa, rok, nog in zadnjice 
•
 ucenja enostavnih do srednje zahtevnih plesnih koreografij 

•
 s stopnjevanjem intenzivnosti in kombiniranjem aerobno-anaerobne vadbe porabiti mašcobne zaloge 


Zacetek vadbe v
PRVI OBISK JE BREZPLACEN ! 
 PETEK, 16.11.2018
v Kulturnem domu 
v Turjaku 

S seboj prinesite vadbeno blazino, ciste 
TERMIN: torek in petek 
superge, brisacko in vodo ! 
od 19.30 do 20.30 
Vadbo bom vodila Maja Pecnik 
prof. športne vzgoje, trener aerobike, 
inštruktor fitnesa, 
vaditelj pilatesa, 
opravljen tecaj za poporodno vadbo 

maja@gibaj.today 
Oglasi 
Kulturno društvo Conce iz Hrustovega vabi na 
BOŽICNO-NOVOLETNI 
KONCERT 
ALEKSANDER MEŽEK 
& AKADEMIKI 

Ta bo v nedeljo, 6. januarja, ob 19.00 v Levstikovem domu 
Možna rezervacija kart prek e-naslova drustvo.conce@gmail.com. 
Vstopnina: 10 evrov 
Lepo vabljeni! 
     
 
POPRAVILO IN CENITEV VOZIIL ZA VSE SLOVENSKE 
ZAVAROVAL ALNICE 
BREZPLACNO NADOM ESTNO VOZILO 
VULKANIZER ERSTVO 

POPRAVILO VOZIL NA  RAVNALNI MIZI 
SERVIS VO VOZIL 
PRIPRAVA VOZILA NA TE EHNICNI PREGLED 
POLNJENJE IN POPRAVILO KLKLIMATSKIH NAPRAV 
IZPUŠNI SIST STEMI 
AVTO DIAGNO OSTIKA 
AVTOVLEKKA 
POMOC NA CCESTI 

 
 POGODBENI SERVIS ZA ZZAVAROVALNICO  

Oglasi 43TROBLA 7/2018 

VABLJENI NA NAJVECJO RAZSTAVO 
JASLIC V SLOVENIJI 

Društvo za ohranjanje dedišcine vabi na razstavo jaslic v skritih kotickih Gradeža, ki bo odprta v NEDELJO, 16. DECEMBRA 2018, OB 17.30, s kratkim božicnim koncertom. 
Lani je bilo postavljenih že vec kot 260 jaslic. Razstavljene bodo v sušilnici, hišah, kapelicah, kleteh … in na pprostem po p vsej j vasi, , od centimetrskih do nadnaravnih velikosti in »živih« ter iz vseh vrst materiala. 
Vodeni ogledi s tržnico bodo 16., 23. in 30. decembra 2018 ter 2. januarja 2019 ob 17.30. Nekaj praznicne ponudbe na stojnici ter topla pijaca vas cakata vse tri nedelje in ob zakljucku razstave. Malcke bo morda presenetil kak dobri mož, nekaj avtorjev bo tudi »v živo« prikazovalo izdelavo jaslic. 
Razstavo si v spremstvu vodnikov med tednom lahko ogledate od 16. do 19. ure, v soboto in nedeljo od 13. do 19. ure.
TROBLA 7/2018 44 	Oglasi Oglasi 45 TROBLA 7/2018 

Mali oglasi: 
V Velikih Lašcah na trgu oddamo lokal 50 m2 s skladišcem 
20m2. Cena po dogovoru. Tel. 031 332 679 

DOLENJA VAS, Loncarska 33 – prodamo hišo z gos. 
poslopjem v izmeri 119,00 m2, dvorišce velikosti 266 m2 , 
gospodarsko poslopje v izmeri 79 m2 in vrt v izmeri 425 


s.p. 	m2. Hiša je bila zgrajena leta 1938, adaptirana leta 2006. Pooblašceni prodajalec: Telemach Ribnica, Škrabcev trg 16, 1310 Ribnica, Tel: 070 321 444 Odpiralni casi: Pon­pet: 09:00 ­ 12:00h in 14:00 ­ 19:00h, Sobota 08:00 ­ 12:00h, Nedelja: / 
Prikljucki: CK na trda goriva ali olje. Cena: 87.000 evrov. Tel: 

070 905 353 	Akcijska ponudba velja za izbrane modele telefonov od 30. 11. 2018 do 31. 12. 2018 ali razprodaje zalog s sklenitvijo ali podaljšanjem narocniškega razmerja za paket ŠE VEC in NAJVEC ob hkratni sklenitvi dogovora za obrocni nakup z vezavo 24 mesecev ali enkratnega placila za nakup telefona z vezavo 24 mesecev. Razlika med akcijsko in redno ceno telefona se všteva v prejeto ugodnost ob vezavi. Vse cene vkljucujejo DDV. Pred nakupom in sklenitvijo narocniškega razmerja se o ponudbi pozanimajte na www.telemach.si, na prodajnih mestih Telemacha ali na telefonski številki 070 700 700.  
Male oglase sprejemamo po e-pošti: 
trobla@velike-lasce.si. 

PARTNER, VREDEN ZAUPANJA. 

PRIBA OKNA, d. o. o., Razstavni salon  
proizvodnja PVC in ALU in proizvodnja: 
stavbnega pohištva Javorškova 3 
CP 028/2/2017 

Kompolje 68 1315 Velike Lašce 1312 Videm Dobrepolje 
info@priba-okna.si 
PRIBA OKNA
D.O.O. 
Ma št.: 1658654 
www.priba-okna.si 
CWB-1 7-9351 
Kontaktni podatki: 
T: 01 510 55 30 
F: 01 510 55 31 
M: 041 402 780/041 449 334 
V NAŠI PONUDBI SO: 
– 	
PVC okna in vrata 

– 	
ALU okna in vrata 

– 	
sencila (rolete, zunanje žaluzije, roloji, screeni, pliseji, notranje žaluzije) 

– 	
komarniki 

– 	
tende 

– 	
sekcijska garažna vrata 

– 
rolo garažna vrata – okenska polkna 

– 	
notranje in zunanje police 

– 	
notranja vrata 

– 	
adaptacija hiš, stanovanj, kopalnic, poslovnih prostorov … 



TROBLA 7/2018 46 Oglasi 

Zahvale 47 
Tih in prazen je zdaj dom, 
ko te vec ni, 
vendar v naših mislih vsak dan si. 

Z A H V A L A 
V 74. letu starosti me je za vedno zapustila 
moja draga mama 

MILENA MODIC 

12. 6. 1944 – 2. 11. 2018 Jontezova 3, Velike Lašce 
Iskreno se zahvaljujem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem za izreceno sožalje, cvetje in svece. 
Zahvala celotni Zdravstveni postaji Velike Lašce, gospodu župniku 
Andreju Ojstrežu, vrtcu Soncni Žarek, Osnovni  šoli Primoža 
Trubarja in pogrebni službi Zakrajšek. 
 

Hcerka Zdenka 
Prezgodaj zapustil si ta svet, 
slovo je zelo težko, 
a tolažba naša je, 
da nad zvezdami nekoc se snidemo.
  (Karolina Šmalc) 

Z A H V A L A 
Mnogo prezgodaj nas je zapustil naš dragi 
JURE MAROLT 

(1976–2018) 
Ob nenadni izgubi našega Jureta se iskreno zahvaljujemo vsem, ki 
so se prišli od njega poslovit, nam poslali ali osebno izrekli sožalje, 
darovali cvetje, svece, narocili maše, ga spremljali na njegovi 
zadnji poti. 
Posebna zahvala gre osebju ZD Ribnica, sorodnikom za vso 
pomoc, podjetju Tanko, d. o. o., športnemu društvu Studenec, g. 
župniku Andreju za pogrebni obred, pevcem iz Ribnice, pogrebni 
službi Zakrajšek, ge. Romani in govorniku g. Marku. 

Žalujoci: 
Mateja in Katarina, starša, sestre in brat z družinami ter družina 
Bavdek in drugo sorodstvo 

TROBLA 7/2018 
Glej, zemlja si je vzela, kar je njeno. A kar ni njeno, nam ne more vzeti. In to, kar je neskoncno dragoceno, je vecno in nikdar ne more umreti. 
Z A H V A L A 
Mnogo prezgodaj se je tiho poslovil od zemeljskega 
življenja naš ljubljeni brat in stric 

SLAVKO – ALOJZIJ KLAVS 

11. 8. 1951 – 22. 11. 2018 iz Praznikov. 
Zahvaljujemo se vsem sorodnikom, sosedom iz Praznikov in iz 
Vinc, prijateljem in znancem za darovano cvetje in svece. 
Zahvala osebju DSO Škofljica in še posebej primariju dr. Deanu 
Klancicu, posebna zahvala gospodu župniku Jožetu Tomincu iz 
Škofljice za sveto maziljenje in gospodu župniku Janezu Selanu 
za darovano mašo in pogrebno slovesnost na pokopališcu v 
Škocjanu pri Turjaku. Lepa zahvala tudi pogrebni službi Zakrajšek 
in ribniškim pevcem za cutno in prelepo petje. 
Zahvala vsem, ki ste se od njega poslovili in ga pospremili na 
njegovi zadnji poti dne 26. 11. 2018 ob 14. uri. 

Žalujoci: sestri Antonija in Slavka 
ter necaki Tomaž, Mojca, Robert, Maja in Jože z družinami 

9.  STOJKOV  NOCNI  POHOD 
Želimlje–Zapotok–Želimlje
   sobota, 5. januar 2019, ob 18. uri 

Odhod 
Izpred gasilskega doma v Želimljah; 
za skupino izpred RTC Zapotok ob 16.00. 

Opis poti 
Oznacena s smerokazi, srednje zahtevna – v trajanju približno 2 uri v eno smer, 
v skupini vodena, posamezno brez vodenja, na lastno odgovornost. 

Potrebna oprema 
Planinska obutev in vremenu primerna obleka, pohodne palice, baterijska svetilka. 

Startnina 7 € 
(voda, enoloncnica in caj v RTC Zapotok, druženje ob živi glasbi). 

POHOD SE IZVEDE V VSAKEM VREMENU ! 
DRUŠTVO ZAPOTOK 

Koledar prireditev

(od 12. decembra do 30. januarja 2019) 
PETEK, 14. DECEMBER, ob 19.30 
Levstikov dom, Velike Lašce 
3. ABONMAJSKA PREDSTAVA: ORKESTER MANDOLINA 
(Obcina Velike Lašce) 
SOBOTA, 15. DECEMBER, od 9. do 17.00 
Trubarjeva domacija, Rašica 
FESTIVAL POPRTNIKOV: okrogla miza Interpretacija božicnega kruha poprtnika 
(Zavod Parnas) 
Gradež 
RAZSTAVA JASLIC V SKRITIH KOTICKIH GRADEŽA z vodenimi ogledi, koncerti in tržnico 
•
 nedelja, 16. december 2018, ob 17.30, 

•
 nedelja, 23. december 2018, ob 17.30, 

•
 nedelja, 30. december 2018, ob 17.30, 

•
 sreda, 2. januar 2019, ob 17. 30, 

•
 v casu od 16. 12. 2018 do 2. 1. 2019 vodeni ogledi od ponedeljka do petka od 16.00 do 


19.00 ter v soboto in nedeljo od 13.00 do 
19.00. 
(Društvo za ohranjanje dedišcine) 
TOREK, 18. DECEMBER, od 9.00 do 17.00 
Trubarjeva domacija, Rašica 
FESTIVAL POPRTNIKOV: celodnevno izobraževanje za odrasle 
(Zavod Parnas) 
SOBOTA, 22. DECEMBER, ob 19.00 
Levstikov dom, Velike Lašce 
PREMIERA predstave O SMISLU ŽIVLJENJA, VESOLJA IN SPLOH VSEGA 
(Gledeja, KUD Primož Trubar Velike Lašce) 
Velike Lašce 
ŽIVE JASLICE V VELIKIH LAŠCAH 
•
 božicni vecer 24. december, ob 23.15, 

•
 božicni dan, 25. december, ob 17.15, 

•
 petek, 28. december, ob 17.15. 


(Društvo SKAM, LE Velike Lašce) 
TOREK, 25. DECEMBER, ob 18.00 
Velike Lašce–Dvorska vas–Velika Slevica 
BOŽICNI POHOD Z LUCKAMI 
(Planinsko društvo Velike Lašce) 
SREDA, 26. DECEMBER, po deseti sveti maši 
pred gasilskim domom v Velikih Lašcah
ŠTEFANJI DAN 
(Konjerejsko društvo Velike Lašce) 
SREDA, 26. DECEMBER, od 10.00 do 15.00 
Turjak
BOŽICNI LOKOSTRELSKI TURNIR 
(LK Turjak) 
PETEK, 4. JANUAR, od 9.00 do 17.00 
Trubarjeva domacija, Rašica 
FESTIVAL POPRTNIKOV: celodnevno izobraževanje za odrasle 
(Zavod Parnas) 
SOBOTA, 5. JANUAR, ob 9.00 
Velike Lašce–Kamen vrh–Grmada–Velike Lašce 
NOVOLETNI POHOD 
(PD Velike Lašce ) 
NEDELJA, 6.1.2019 ob 19. uri, 
Levstikov dom Velike Lašce 
BOŽICNO – NOVOLETNI KONCERT ALEKSANDER MEŽEK & AKADEMIKI 
Društvo Conce iz Hrustovega 
CETRTEK, 17. JANUAR, OB 11.00 
Prostori DU Velike Lašce, Velike Lašce 
ODPRTJE DEMENCI PRIJAZNE TOCKE 
Društvo upokojencev Velike Lašce 
PETEK, 18. JANUAR, ob 19.30 
Levstikov dom, Velike Lašce 
4. ABONMAJSKA PREDSTAVA: Knjižni klub v izvedbi KUD DramŠpil 
(Obcina Velike Lašce) 
TOREK, 22. januar 
Velike Lašce 
PREVENTIVNI DOGODEK ZA SENIORJE IN UPOKOJENCE – Program SOŽITJE za vecjo varnost v cestnem prometu 
Društvo upokojencev Velike Lašce 
SOBOTA, 26. JANUAR, ob 9.00 
Športna dvorana, Velike Lašce 
18. CENETOV MEMORIAL – mednarodni veteranski turnir v namiznem tenisu 
( T VD Partizan Velike Lašce) 

Organizatorji si pridržujejo pravico do morebitnih sprememb.