Anthropos 56 (1): 59–78 | issn0587-5161 | e-issn2630-4082 Postajanje tovarišev v boju: umetnost in skrb za necloveški svet ter partizanska subjektivnost v jugoslovanskem narodnoosvobodilnem boju Gal Kirn Univerza v Ljubljani, Slovenija gal.kirn@ff.uni-lj.si ©2024Gal Kirn Povzetek. Besediloizhajaizkonceptapartizanskeekologijeingaposta­vljavkontekstdrugesvetovnevojneterjugoslovanskegapartizanskega boja(nob)protifašisticniokupaciji.Tobesedilointerpretiravrstopar­tizanskih umetniških del, ki jim je uspelo upodobiti neizmerno senzi­bilnostzanecloveškisvet,rastline,živaliterzlastigozdove.Tezaclanka predpostavlja,dasijepartizanskogibanje,nasprotnoodfašisticneoku­pacije in dominacije nad ljudmi ter naravo, prizadevalo graditi soli­darnost med partizani in živalmi/naravo. Clanek obravnava nekatere to interpretacijo podpirajoce trope v pesmih, proznih delih, risbah in graficnemgradivu,kjergozdpostanezatocišce,mestouporainobljuba osvoboditve.Nadaljeclanekopiševzniknastajajocepoliticnepartizan­ske subjektivnosti, ki vkljucuje zatirane, a tudi raznolike živali, krdelo volkov, požgana drevesa, ptice, ki kljub trnovim vejam še naprej žvr­golijo, polža kot figuro in kot primer trdoživega upora ter osvobojen gozd. Demonstrativnoprikažemo potek procesa, kiga Deleuzein Gu­attari imenujeta »postajanje cloveška žival«, pa tudi metamorfozo ne-cloveškihfigurv»tovariše«vborbiprotifašizmu. Besedilosezakljucis poskusom uskladitve jugoslovanskega partizanskega boja s splošnejšo razvojno linijo protikolonialnih in ekoloških bojev. Kljucne besede:nob, Jugoslavija, partizanska umetnost, gozd kot pro-stor osvoboditve, postajaticloveška žival, požgano drevo, figura polža, odpor, trdoživost,partizanskaekologija, zapatisti Becoming Comrades in Struggle: Art and Care for Non-Human World and Partisan Subjectivity in the Yugoslav People’s Liberation Struggle Abstract. The article is based on the concept of partisan ecology and is deployed in the context of the Second World War and the Yugoslav https://doi.org/10.26493/2630-4082.56.59-78 partisanstruggle(nob)againstfascistoccupation. Itinterpretsaseries of partisanartworksthatsucceededin depicting an immense sensitiv­ity to the non-human world, plants, animals and forests. The thesis of thearticlearguesthatthepartisanmovement,in contrasttothefascist occupation and domination over people and nature, sought to build solidarity betweenpartisansandanimals/nature.The articleexamines this thesis in diverse poems, prose works, drawings and graphic ma­terial, and is focused on the process of transformation: for example, how the forest first becomes a refuge, then a place of resistance and a promise of liberation. The article goes on to describe the emergence of political subjectivity, wherethe oppressedarejoinedby diverseani­mals,apackofwolves,burnttrees,birdsthatcontinuetochirpdespite thethornybranches,thesnailasafigureofresilience,andtheliberated forest. Thisiswhat Deleuze andGuattari callbecomingahuman ani­mal,aswellasthemetamorphosisofnon-humanfiguresintocomrades in the struggle against fascism. The text concludes with an attempt to expand the Yugoslav partisan struggle to the contemporary situation. Key Words: partisan art, partisan ecology, forest as site of liberation, national liberation struggle, Yugoslavia, figure of snail, resilience, re­sistance, becoming animal, Deleuze, Zapatistas Teoretski uvod: misliti po partizansko? Izraz misliti po partizansko nas napotuje na slavno izjavo Karla Marxa (Marx, Bloch in Rossi 2008, 25), ki dejansko zaobsega širok nabor po­drocij, in sicer na slovito 11. tezo o Feuerbachu: »Filozofi so svet samo razlicno interpretirali, gre za to, da ga spremenimo.« Ta vizionarska iz-java je, ne brez kanca ironije, spodbudila številne nove filozofske in dru­gacne interpretacije, ki so svet ponovno interpretirale. Njena zacetna na­loga ostaja kakopak nerešena, predvsem v smislu, kako naj spremenimo svet,kdosmo»mi«,kinajgaspremenimo,inskakšnimisredstvi. VMar­xovem delu ne najdemo enoznacnega odgovora, prav tako pa obstajajo odstopanja med razlicnimi izhodišci in praksami, med poezijo, ki mora sanjati o prihodnosti, in zgodovino, ki mora zajeti dinamiko kapitala in (partizansko)razrednosubjektivnost,kišeneobstaja.Kernimogoceizo­liratiposameznihpraksdružbenetransformacije,sepoglavitnopartizan­sko vprašanje glasi, na kakšen nacin lahko heterogene prakse – politicne, teoreticne inumetniške –prispevajokbojuzaosvoboditevinspreminja­nje sveta. Korazmišljamootem,kajpomenibitipartizan,inkosesrecamospar­tizansko zapušcino v (post)jugoslovanskem kontekstu, moramo zaceti z dialekticnepozicije:bitidanespartizanpomeni,poenistrani,zavzetikri- ticno distanco do prevladujocega nacionalisticnega zgodovinskega revi­ zionizma in politicnih aparatov, ustanovljenih na podlagi ideje etnicno ocišcenih držav, po drugi pa ponovno soocenje s partizansko zapušcino, ki je bila nekdaj del uradne ideologije socialisticne Jugoslavije. To nela­ godno pozicioniranje do zapušcine nekdanje države pa nas vendarle ne bi smelo odvracati od premisleka in reaktivacije ter reapropriacije proti­ fašisticne in emancipacijske zapušcine ter kulturnih in politicnih virov, ki lahko pripomorejo obnoviti »tradicijo zatiranih« (Benjamin 2015), ali celo od sodelovanja pri grajenju transverzalne solidarnosti. Ce se želimo vrniti k raznoliki in transformativni zapušcini partizan­ skega – narodnoosvobodilnega – boja, moramo odkrito priznati, da to ni bil le negativen boj proti okupatorju, temvec boj, porojen v gozdovih partizanske Jugoslavije, ki je osvobodil okupirana ozemlja ter vzpostavil alternativno politicno in kulturno organizacijo. Za ta uspeh je zaslužna ljudska mobilizacija zatiranih, zlasti delavskih množic nepismenih kme­ tov, mladine in žensk v letih 1941–1945.ą Ceravno so bili jugoslovanski odporniki eni redkih v Evropi, ki so se uspeli osvoboditi sami, pa partizanskega delovanja ne moremo zvesti zgolj na vojaško gverilsko taktiko. Enako veliko vlogo so imele namrec politicne, predvsem pa kulturne in umetniške dejavnosti, ki so postale najpomembnejše orožje množicnega ustvarjanja. V štirih letih osvobo­ dilnega boja so množice anonimnih pesnikov – zvecine samoizobraže­ nih,mnogimednjimipasosebranjainpisanjašelezaceliuciti–ustvarile okrog 40.000 pesmi. V nemogocih okolišcinah materialnega pomanjkanja in neobstojece umetnostne infrastrukture so partizanski umetniki ustvarili na tisoce risb, zgodb, crtic, celo dram, grafik, kipov, fotografij ter celo simfonij in filmov.˛ Vojna zatorej ni bila izkljucno temacno obdobje grozovitih de­ janj, temvec tudi proces kulturne revolucije, ki je prinesel emancipacijo tistim,kisobilivpredvojniKraljeviniJugoslavijinajboljizkorišcani.nob je tako že od vsega zacetka povezan z utopicnim in transformativnim vi- dikom: projektom gradnje nove Jugoslavije, ki se ne bo koncal s koncem vojne(Kirn 2022a).Takoseta utopicna, avantgardna idejaprelamljatudi znotraj kasnejših tendenc in prelomov v socialisticni Jugoslaviji. ą Ta proces je podrobno opisan v Kirn (2022a). ˛ Za najpodrobnejši prikaz partizanske umetnosti, osredotocene na poezijo v casu druge svetovne vojne, glej Komelj (2009). Partizanska ekologija? Kakoinzakajpovezatijugoslovanskopartizansko-osvobodilnoumetnost z ekologijo? Tu ne gre toliko za to, da predmet raziskovanja na vso silo usmerimo kmodnejšemuinaktualisticnejšemubranjupreteklosti. Naj takoj pristavim, da v medvojnem obdobju skrb za okolje ni bila visoka teoretsko-politicna prioriteta tako v kapitalisticni kot socialisticni mo-dernizacijski paradigmi, a vendarle je partizansko gibanje prispevalo k drugacnemupogleduinpraksidookolja.Nadalje,clanekboposkusildo­kazati,dacedanesželimoopartizanstvugovoritionkrajnostalgije,simo­ramotudizastavitivprašanjeopovezavimed(neo)partizaniinekologijo. Cenamjemarzasvetincegaspreminjamo,potemmorata,gledenapod­nebne spremembe ter ekološke izzive sedanjosti, razmišljanje in delova­nje v tej smeri postati ena prioritetnih nalog sodobnih partizanskih pri­zadevanj, usmerjenih proti korporativnemu zelenemu pranju (angl. gre­enwashing) in zanikanju podnebnih sprememb. Ko upoštevamo izsledke dolgotrajnih znanstvenih raziskav, politicneakcijein destruktivno trans-formacijo naše obstojece realnosti, postane povsem ocitno, da globalni kapitalizem ruši absolutne meje okolja in njegovih obcutljivih ekosiste­mov. Kapitalisticni razvoj je drasticno spremenil našo predstavo o pri­hodnosti. Ne gre le za to, da je v velikem delu znanstvenofantasticnega in fantazijskega žanra že pred casom prišlo do preobrazbe utopicnega v distopicni imaginarij prihodnosti (Jameson 2001) in da je že vsaj od leta 1989znano,dasejespropadomsocializmataprocessamošeokrepil(Bu­den2014).Imaginarij(post)apokalipticneprihodnosti,nepredvidljivihin neobvladljivih sil narave evocirajo že sama imena, recimo temu »novo­partizanskih« ekoloških gibanj oz. skupin: »izumrtje«, »upor«, »zadnja generacija« ipd. (Extinction Rebellion, Last Generation, Voluntary Hu­man Extinction Movement). Toda zamišljanje apokalipse in postapokalipticnih scenarijev, kot so to že ugotavljali nekateri teoretiki, ovira plodovit kolektivni razmislek o drugacni in alternativni prihodnosti. Na to distopijo sta jasno opozarjala JamesoninŽižek,zlastikoncizno pajetougotovitevrazvilin popula­riziral Mark Fisher s koncipiranjem »kapitalisticnega realizma«, ki ga je opredelil kot obcutek, da je samo kapitalizem edini možen politicni in ekonomski sistem in da si je danes nemogoce zamisliti alternativo kapi­talizmu (Fisher 2021). Tako ne preseneca, da se velik del ekološke kri­ticne zavesti in gibanj vrti okoli religioznega oz. eshatološkega tropa za­dnjesodbeingrehov,zakaterebocloveštvonaposledmoraloodgovarjati. Na tocki, ko ne premoremo imaginarija utopije, sedanjost in prihodnost pa vidimo vedno bolj kot del »naravnega stanja«, se nam alternativna iz­ bira reducira na izumrtje ali preživetje. S tem pa se v našo legitimizacijo obstojecegavednoboljvsiljujenormalizacijavojne,ekstraktivizmainnaj­ brutalnejših oblik vladanja ter nasilja. Vclankubirad,tudikotprotiutežtej normalizacijinaravnega stanjain odsotnosti utopije, opravil nekaj preliminarnih raziskav o jugoslovanski partizanski ekologiji,kibibilelahkovpomoctakoprirazmislekuoume­ tniškirazvojnipotiindedišcinizatiranihizdrugesvetovnevojnekottudi pri formuliranju jasnega – partizanskega – stališca, ki bo ustrezno od­ govarjalo napereceizzive naše sedanjosti. Zatomebodo zanimaletiste prakse partizanske ekologije, ki jim je uspelo prelomiti z obstojecim sta­ njem »prvotne akumulacijekapitala«.ł To so prakse, ki si zamišljajoin že materializirajosvet,vkateremskupnostvodporurazvijasobivajocinne­ pridobitniški (nekstraktivisticen) odnos do narave. Za tukajšnji koncept partizanske ekologije se v tem clanku naslanjam na dve besedili: kratko besedilo Andreasa Malma o maronskih upornikih in divjini ter knjigo Malcolma Ferdinanda, ki govori sicer o »dekolonialni ekologiji« ter po­ nuja izjemen vpogled v karibsko modernost s posebnim poudarkom na karibskem odporuprotikolonialnemuinokoljskemuzlomu. Obaavtorja prepricljivo predstavita emancipatorno gibanje nekdanjih sužnjev, ki so od 16. do sredine 20. stoletja gradili alternativne skupnosti. Nekdanji oz. osvobojenisužnjiso dobiliime»maroni« pofrancoski besedi marron oz. španski cimarrón, kipomenita»divji,ubegel«,najprejuporabljanivzvezi zdivjimalipobeglimgovedom,kasnejepasovLatinskiAmerikiinzlasti na karibskem otocju tako poimenovali zasužnjene ameriške domorodce terafriškesužnje,kisoubeglisuženjstvuterpobegnilisplantažglobokov gozdove, hribovita in gorata podrocja ter mocvirja, kjer vladajo težke ži­ vljenjskerazmere(Spitzer1938;ArrominGarcíaArévalo1986). Nenehno so bili življenjsko ogroženi, sprva kot sužnji, kasneje pa je njihov boj za svobodo potekal v gosto porasli divjini. Kljubtemovirampasomaronskeskupnostiuspešnokonstituiraledru­ gacno, avtonomnooblikoživljenja,kijemed drugim temeljilanabolj organskem odnosu z naravo. Maroni so ostali vojaško pripravljeni tudi po samoosvoboditvi,bili so gverilski borci, ki so obcasno napadali plan- taže in osvobajali druge sužnje. V tem pogledu so se še naprej bojevali ł Ta koncept sem v okviru spominske politike in tranzicije v (post)jugoslovanskem konte­kstu obravnaval v Kirn (2022b). protizatiralskimoblikamplantažnega sistemainnajnasilnejšimvidikom ter oblikam »primitivne akumulacije kapitala« (Marx 2012). Po Malmo­vih (2018) ugotovitvah je prehod na fosilni kapitalizem notranje zvezan s kolonializmom, zato ga najmocneje obcutijo prav kolonizirana ljudstva in ti, ki živijo na periferijah svetovnega sistema; medtem ko Ferdinand (2022) kot kljucno spoznanje izpostavlja, da je maronski transformativni odpor ponujal utopicni horizont, kar sam jemlje za temeljno in nujno epistemološko izhodišce ponovnega premisleka karibskih zgodovin. Cepravseomenjenidelineosredotocatanaumetniško razsežnost ma-ronskih uporniških bojev, pa pri svojem raziskovanju upoštevam njuna teoretska okvira. V raziskavi poskušam najprej uskladiti jugoslovanski partizanski primer s splošno nadzgodovinsko solidarnostjo/dedišcino, k cemurjepozivalžeWalterBenjamin(2015),kojepisaloobnovitvi»tradi­cijezatiranih«. Pri analizi jugoslovanskegaodporaprotifašisticni okupa­cijimeddrugosvetovnovojnopašeposebejupoštevam,dajetapotekalv izrazitodrugacnihzgodovinskihokolišcinahinkontekstukakorkaribski. Pavendarjemogocekaj hitrougotoviti,daobstajanekajnespregledljivih podobnosti med partizanskimi in maronskimi odporniškimi praksami termedpartizanskoinmaronskosenzibilnostjozaokolje.Podobnokakor maroni so sebilitudijugoslovanskipartizani – dabipreživeli in(p)ostali svobodni – prisiljeni zateci v goste gozdove, hribovja in gore Balkana. Ti prostori zatocišca so se spremenili v prave prostore odpora in kon­stitutivnemoci.NaosvobojenihobmocjihjeKomunisticnapartijavtvor­nem sodelovanju s partizansko samoorganiziranim ljudstvom razvila al­ternativne politicne in kulturne protiinstitucije. Pri ustvarjanju novega imaginarija drugacnega sveta pa je imela odlocilno vlogo prav partizan-ska umetnost. Prav tako je treba upoštevati, da je njihov modus operandi temeljil na izraziti mobilnosti, saj so se osvobojena ozemlja naglo širila in izginjala, partizani pa so se pogosto morali, ponekod v roku nekaj te­dnov, preseljevati v povsem druge regije. Celoten osvobodilni boj lahko potemtakem razumemo kot dolgotrajno deteritorializacijsko gibanje in gverilsko vojskovanje. Jugoslovanski protifašisticni odpor ni nasprotoval zgolj fašisticni oku­paciji, pac pa je bil zasnovan tudi kot boj proti predvojni Kraljevini Ju­goslaviji, torej usmerjen proti izkorišcanju in dominaciji nad ljudstvi ter proti sami vojni kot dominaciji nad naravo. Zato ne preseneca, da imajo narava, gozd pa tudi živali ter rastline kljucno vlogo v partizanskem na-cinu življenja in boju ter zasedajo pomembno mesto v njihovem imagi­nariju,ki jeformiral to, kartuimenujemo »partizanska ekologija«. Pre­senetljivejše pa je nemara to, da niti med najnovejšimi raziskavami par-tizanskega boja in partizanske umetnosti ne najdemo nobene, ki bi po­globljeno obravnavala doticno razsežnost partizanstva in njegovega raz­merja do narave. Sicer obstajajokrajše analize narave v partizanskem pe­sništvu, ki jih je opravila Marija Stanonik (1995), Lojze Gostiša (1994) je analiziral nekatere alegoricne motive živali v likovni umetnosti, Miklavž Komelj (2009, 520–528) pa je med dodatke k svoji knjigi vkljucil kratek pregled »postajanja živali«4 v nekaterih partizanskih pesniških, proznih indramskihdelih.Todavtehobravnavahumanjkaširša,celostnaanaliza partizanskeumetnostiinsimbolnepolitike,odnosapartizanovdonarave ter vloge narave v partizanski umetnosti, kar je tema tega clanka in pri­hodnjega dela. Partizanska breza/umetnost: med propagando in modernizmom? Namen predstavitve in interpretacije izbranega gradiva ni kanonizirati ter povzdigovati naravo in krajino v partizanski umetnosti, marvec po­ kazati, kako so izbrana umetniška dela, ki so obravnavala necloveško – rastline, gozdove in živali –, ne le postala umetniške alegorije partizan­ skegaboja,pacpaso,prežetazidejoosvoboditve,zavzelastranv(protifa­ šisticnem) boju.Namen prispevka ni(zgolj)dokumentiranjefašisticnega terorja, razvidnega v podobah pobitih živali in požgane zemlje, temvec dokumentiranje tistih podob in pesmi, ki so k naravi pristopile dialek- ticno in ohranile sledi tako grozljivega nasilja kot tudi emancipatornih obljub. V casu fašisticne nevarnosti namrec ne obstaja nic takega, kot so nedolžna narava alidrevesa,oz.: zakajbi pravzaprav v casu fašizmasploh še govorili o drevesih? To spominja na Benjaminov zagovor »politizacije estetike« nasproti fašisticni »estetizaciji politike«. Nek ideal narave, po­ vratek k bolj »naravnemu« in ocišcenem okolju je bil kakopak sestavni del nacisticne ideologije, dasiravno v ostrem nasprotju s siceršnjimi na­ cisticnimi težnjami po visoki tehnološki razvitosti in modernizaciji (Be­ njamin 2015). Brecht je v casu skokovitega porasta fašizma v svoji (1967) pesmispraševal,alinigovoritiodrevesihvcasufašizmamalodanezlocin, avendarle semoramoskupajznjim vprašati,ali –inkako–je mogoce govoriti o naravi na partizanski, antifašisticni nacin? Polemika, kakšno vlogo pripisati partizanski umetnosti, se je v okviru jugoslovanskega in predvsem slovenskega osvobodilnegaboja še posebej 4 »Clovekovo postajanje žival je realno, ne da bi bila žival, v katero se clovek spremeni, realna« (Deleuze in Guattari 1980, 291). zaostrila leta 1944 po javnem natecaju za (partizanske) risbe/slike. Pole-mika je znana kot »partizanska breza«, saj je poziv vseboval izrecno po­liticno navodilo: ce že hoce nekdo narisati drevo/brezo, potem mora biti jasno, da, povedano s tocnimi besedami partizanskega umetnika Doreta Klemencica–Maja(1971,13),5 »šetakodobronaslikanabrezanemorebiti umetnina, ce ni pod njo naslikan vsaj partizanski mitraljez«. Prikaz na-rave mora vsebovati neposredno reprezentacijo (vojaškega) boja, zaradi cesar je bil poziv kriticno ocenjen kot propagandisticen in direktiven. V socasni javni razpravi, ki je artikulirala avtonomisticno držo (ki je tudi prevladala), so pozivu nemudoma nasprotovali številni komunisti in ra­znovrstni partizanski umetniki. Mnoge retroaktivne interpretacije te po­lemike–kisosepovojnitekomsocializmanadaljevale–sozatrjevale,da grezatipicnodihotomijomedsocialisticnorealisticno/propagandisticno stranjo in avtonomisticno, modernisticno stranjo, ki si je prizadevala za avtonomijo umetnikov. Vendar pa natancno branje teh polemik pokaže, dasprtistraninitinistabilitakodalecnarazen, kotbilahkosklepaliizpr­votnih kontroverz: avtonomisticna (pozneje modernisticna) perspektiva ni namrec nikoli kategoricno trdila, da sploh obstaja nekaj takega, kot je nepoliticna umetnost, ki ne bi zagovarjala nobenih (eticnih) vrednot. Še vec,neizbežnoje,davsakaumetninaznotrajosvobodilnegabojapostane politicna; prav tako pa to, kar je veljalo za propagandisticno, iz partizan­skeumetnostiniizkljucevalonobeneposebneumetniškeformenitinebi moglitrditi,dajebilsocialisticnirealizemprevladujocokvirosvobodilne umetnosti.6 Primeri partizanske umetnosti: narava postaja partizanska, partizani postajajo živali? Kot izrazit primer partizanskega drevesa je mogoce izpostaviti risbo, ki je postala znamenita partizanska grafika, imenovana Ožgana tepka. To delo je ustvaril France Mihelic, eden bolj znanih slovenskih eks­ presionisticnih grafikov, ki je izdelal precej obsežen graficni portfelj, v katerem (mrtva) narava in požgana drevesa zasedajo pomembno mesto. V nasprotju zuveljavljenointerpretacijomotiva ožganehruške predstav- 5 Glej Mocnik (2016, 32). Za daljšo razpravo o politicni angažiranosti in modernisticnih, realisticnihteravantgardisticnihtendencahvlevicarskiinpartizanskiumetnostiglejtudi diskusijo med Komeljem in Mocnikom v isti številki Slavica tergestina (Komelj 2016). 6 PonovnobiusmerilnaomenjenodiskusijomedKomeljeminMocnikom,kisvajouredila s Habjanom v zgoraj omenjeni številki Slavice tergestine. Slika 1 France Mihelic, Ožgana tepka (z do-voljenjem Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije) ljam razmišljanje, da tega motiva ne gre razumeti le kot emblema faši­sticne vojne. Resda drži, kot je to ugotavljala Tina Fortic Jakopic, da po­žgano drevo predstavlja žrtev fašisticne vojne, toda sam bi to interpreta­cijonadgradilšezdvemapoudarkoma.Najprejpredlagam,dapožganega drevesa ne dojemamo le kot prispodobo žrtve vojne, ampak kot »materi­alno prico« vojne. Kot drugo pa menim, da (avtorjeva)osamitev in izpo­stavitevdrevesa,karganarediavtonomneganasprotipokrajini,neolepša tolikosledovnasilja,kolikorpoudaripomenupirajoceserastlineinvztra­janjauporavkrajini.TudiKomeljizpostaviprecejantimilitaristicnodržo Mihelica,kozapiše(2016,60),da»Mihelictrdi,dasodrevesapomembna prav v svoji konkretnosti in tujosti in da je ravno pozicija, s katere se za­vemo njihovega pomena, tudi pozicija, s katere se lahko upremo vsakr­šnim poskusom estetizacije vojnega opustošenja«, zaradi cesar je ta po­zicija »antimilitaristicna«. Ceprav je ta del gozda mrtev, pa njegova gro­zljiva forma vztrajno ostaja in jo je zato mogoce razumeti kot enega iz­razitih primerov partizanske trdoživosti, trdoživosti boja – kot emblem partizanske ekologije. Drug takšen presunljiv vizualni graficni izdelek je ustvaril hrvaški li­ kovnik in grafik Marijan Detoni. Svoja dela o naravi najbogateje nagradi v svoji graficni mapi Plodovi vzburjenja (hrv. Plodovi uzbudjenja), kina­ stanenasamemzacetkuvojne(1941).Naprvipogledjevideti,daavtordo narave, razlicnih vizualnih tropov in morfologije rastlin pristopa na ro­ manticisticennacin,vendarpanarava,razlicnerožeinrastline spribliže­ vanjem detajlov postanejo grozece, prerašcajo meje in zadobijo celo po­ šastno podobo. V tem bi lahko brali vizualno referenco na Baudelairjeve Rože zla, ki so prav tako intervenirale v umirjajoce buržoazne horizonte morale.7 Detonijev proces odstiranja in vzburjenja med »plodovi mišlje­ nja«lahkorazumemokot»trganjeokov«,kijetukajumešcenovdolocen upor rastlin proti grozeci brutalnosti vojne in okupacije. Lahko bi rekli, dauporrastlinponazarjatudiprihodnjiuporše neobstojecihpartizanov, ki bo prav tako vzklil v gozdovih Jugoslavije. V nekoliko bolj psihoanali- ticnem smislubi lahkotudi rekli, dato monstruozno izrašcanje iz narave predstavlja realno, grozljive vojne okolišcine, ki nikogar ne pustijo nedo­ taknjenega, tudi same narave ne, obenem pa nas že pripravljajo na samo grozljivonujnostuporaprotitakšnimokolišcinam. Detonijevodedišcino plodov, ki zaenkrat še ni dobila mnogo pozornosti, gre brati kot neke vr­ ste bestiarij oz. favnarij partizanskih rastlin, necloveškega sveta, ki budi in buri partizansko domišljijo. Ce sevrnem kMihelicu, ki ježe med bojem zaslovel zgraficnim izdel­ kom, ki ga je soustvaril v sodelovanju z Nikolajem Pirnatom, osupljivim graficnim zemljevidom Naš boj, pa je njegovonajbolj vizionarsko in nav­ dihujoce graficno delo mogoce najti v njegovi seriji oz. ciklu risb Apoka­ lipsa. Mihelicu je uspelo zajeti vso razsežnost unicenja vasi,ljudi,narave, sledove nasilja, posiljevanja in mucenja, kar tvori apokalipticno krajino, ki jo težko zajameta fotografski in filmski objektiv. Ta izstopajoca risba, ki je kasneje postala tudi grafika oz. linorez, se imenuje Sledovi. Tina Fortic Jakopic (2020, 23) trdi, da prav ta risba »povzema fazo po­ polnegaunicenjainobenemprikazujetrenutek,kosevseumiriinutihne [...] edini preživeli bitji sta dve vrani. Edini preživeli bitji sta živali.« To »upocasnjevanje«jesimptomaticno,sajvecinadrugihMihelicevihpodob in grafik predstavlja gibanje, ljudi,partizanov, fašistov ter drugih figur. V primerjaviznjimistatako Ožganatepka kot Sledovi videtitihožitjivojne, kjerživljenjeobmiri,zaradicesarjeobaizdelkamogocerazumetikotnek 7 Ceprav je bil Baudelaire poznan po favoriziranju umetnega nasproti naravnemu, vsaj del njegovega opusa lahko citamo tudi skozi to alternativnejšo optiko; glej tudi Pegram (2012). Slika 2 Marijan Detoni, graficna mapa Cvjetovi mašte (z dovoljenjem Muzeja suvremene umetnosti Beograd) tragicnirezultatvojne. Vojnogibanjenemalokrat –tudizaradiustaljenih reprezentacijvojne–»krasi«dinamika,gibanje,eksplozije,juriši... ,ven­darobstajatudistranobnemelosti,zamrznitevpokrajine,praznihterpo­žganih vasi in dreves, izgubljene živine ter postajajocihživali, ki po vojni vihri brezsmiselno tavajo naokoli. Naslednjavrstaobravnavanihprimerovsenanašanagozd,ki,kotžere-ceno,nibilleprimarnozatocišcepartizanov,ampaktudiprimarnomesto politicnega organiziranja in odpora, laboratorij ljudske oblasti. Živali in gozd kot celota postanejo pomemben del partizanske ter umetniške sen-zibilnosti. Ceprav Marija Stanonik (1995) meni, da reprezentacija narave v partizanski poeziji ni tako prevladujoca, kot bi to pricakovali, pa še ve­dno najdemo obilo mnogoterega vizualnega in pisnega gradiva, ki izpo­stavlja gozd kot nov politicni prostor. Še vec, gozd postane neposredna metafora samega partizanskega boja (prim. Komelj 2009), kar nazorno ponazarja odlomek pesmi Zorana Hudalesa Senoviškega (iz leta 1943), v katerem je razvidna presunljiva preobrazba partizanskih trdnjav v parti­zanske zbore – zbori so najbolj priljubljena in najmnožicnejša umetno­stnopoliticna forma ter praksa partizanskega boja (Paternu 1998, 507): Zeleni gozdovi, slovenske trdnjave šumite o borbah, junakih in zmagi ... šumite nad zemljo, kjer padli so dragi. 69 Šumite ponosni, brstite in stojte! Z vetrom mogocno v širne daljave še pesem o svobodi zlati zapojte. Preobrazbo iz negibne trdnjave narave v zbore, ki jim je dan glas, spre­mljasubtilenpremikodnegodovanjainobjokovanjapadlihkpetjupesmi svobode, ki so postaleizjemno popularneinsehitro širile popartizan­skem ozemlju pa tudi v okupirana mesta. Podoben ritem in odporniško trdoživost je mogoce zaslediti v razlicnih zapisih o zaprtih, poškodova­nihinizmucenihpticahpatudiopticah,kijihnimogocezapretivkletke ali ki jim uspe pobegniti na prostost. Partizanska ptica kljub nemogocim okolišcinam poje še naprej, kljub temu da se njenega glasu ne sliši zaradi eksplozij fašisticnih bomb in prepovedi uporabe nenemškega jezika na okupiranih ozemljih. Partizanska ptica poje navkljub ovirajocemu trnju in omejitvam ter prebuja ljudi, kot to dobro prikaže pesem Radajeva iz leta 1944 (Paternu 1989, 191): Izpod neba brnenje motorjev se krohota ... Pojte ptice, pesem železno pesem viharno, udarno ... Pojtojodan in noc, da jo poslušal bo kleti sovrag. Nas pa preletajte in nam oznanjajte srecno in novo svobodno pomlad Ptice so tako postale mocan vizualni trop, eden najznamenitejših pri­merovpajenedvomnopetjeslavckanatrnoviveji.Lahkobiceloodlocno zatrdili,dasotakšniemblemiizsvetanaravebistvenopomagalinadome­stitistereotipno figurativnojunaškoupodobitevpartizanov alipartizank. Ta ptica je znamenje in simbol partizanskega odpora kot takega. Postajanje žival: partizani – volkovi Drevo, gozd in ptica so nemara nekoliko prevec prikladni primeri par-tizansko-osvobodilne umetnosti, zato je smiselno preiti na grozljivejšo upodobitev, in sicer na upodobitev zveri, kar je vselej služilo utrjevanju locnice med clovekom/civilizacijo in živaljo, oz. kar je prisotnejše v pro­pagandisticnem žanru, locnice med našo in sovražnikovo stranjo. Ce­prav bi pricakovali, da bodo fašisti prikazani kot zveri/volkovi, ki plenijo »naše« ljudi/nedolžne ovce, pa je v razlicnih pesmih, proznih in likovnih delih mogoce zaslediti pozitivno vrednotenje volkov in volkov – parti­zanov. Partizanski pesnik Matej Bor je že od svoje prve partizanske re-portaže in partizanske drame Raztrganci (1942) dalje upodabljal volkove v jasni navezavi na partizansko subjektivnost. Presenetljivo je tudi to, da se jeprvapesemnob»Pojte za menoj«,ki jojenapisalOtonŽupancic (1959, 148–149) in je bila nepodpisana objavljena v Delu, decembra leta 1941, prav tako koncala z izrecno omembo volkov. Pesem klice k orožju proti fašisticni okupaciji in kolaboraciji ter zakljuci: takrat volcji zbor pojde lovce klat. Volcji zbor oz. »krdelo volkov« je mogoce razumeti širše od meta- foriziranega vznikanja moci silovitega odpora, katere pozitivne sledi najdevamo v zapušcini širšega balkanskega imaginarija (glej tudi Ko­ melj 2009). Namesto tega predlagam, da teh verzov ne razumemo le kot metaforo, temvec kot tvorni del imaginarija,8 ki sproži politicni proces, ki ga Deleuze in Guattari (1986) poimenujeta postajanje žival. Ta proces je determiniran s premikom od glavnega/stalnega k manj­ šemu/spremenljivemu, kjer deteritorializacija oznacuje nomadsko mo- dalnost postajanja. Zaradi specificne lokacije partizanskega boja in nje­ gove intenzivnosti ta boj presega mejo med clovekom ter živaljo. Pouda­ riti pa velja tudi pomembnost tega, da je takšno politicno branje v na­ sprotju z retrospektivnim in relativizirajocim liberalno-humanisticnim tropom, ki vztraja pri ohranjanju locnice med ljudmi in živalmi. Ta liberalno-humanisticnitropnamrecpripisujegrozotevojneljudem,kiso postali živali in naj bi takšni postali zaradi vojne, tovrstno sklepanje pa zagrešilogicnozmotokrožnegasklepanja(lat.circulusinprobando).Ven­ dar pa takšna argumentacija cloveka razbremeni vsakršne krivde in od­ govornosti za storjenagrozodejstva: fašisticnadejanja,pomnenjurevizi­ onistov pa tudi antifašisticni boj, so tako domnevno »necloveška« zaradi vojne ideologije in ker naj bi storilci opustili svojo cloveško/civilizirano naravo. Alternativna partizanska pesniško-literarno-politicna trajekto- 8 S tega vidika je ta specificna in mocno metaforizirana podoba, ki se samospreminja – v tem primeru volcje krdelo –, tvoren del partizanskega imaginarija postajanja živali clo­ veka. rija uvaja možnost nove, drugacne identifikacije, ki je bila nujna, da so partizani lahko postali zveri, ce so želeli zmagati v boju proti fašistom, za kar je vcasih potrebna celo(s)tna eksistencialna angažiranost. Proces preseganja binarnega locevanja med clovekom in živaljo je tako izredno kriticen do moralizirajocega humanisticnega tropa ter ga lahko zasle­dimo v številnih umetninah tistega casa. Šeenonajemblematicnejšihformvizualnegaupodabljanjazveripanaj-demo znova v ciklu Franceta Mihelica Apokalipsa. Predlagam, da obrav­navano podobo,kisojonekateri avtorjipoimenovali Tuleci pes, interpre­tiramo kot tulecega volka (ali celo kot partizana oz. psa, ki postaja volk). Po interpretaciji Tine Fortic Jakopic naj bi ta podoba upodabljala po­slednjega preživelega tavajocega psa (oz. žival, poleg že omenjenih dveh vran), ki mu ne preostane drugega, kot da obupano tuli v nebo. Vendar pa lahko tega tulecega volka s pomocjo manjšega dialekticnega zasuka – in z navezavo na Župancicev »volcji zbor« – razumemo kot klicanje k mašcevanju, izravnavi krivice oz. kot pozivanje drugih k orožju, naj se pridružijo nastajajocemu zboru in krdelu partizanov – volkov. V partizanskem tisku najdemo raznovrstna pesniška in prozna dela za otroke–naosvobojenihobmocjihsobilepartizanskebolnišnice–inmed to otroško (partizansko) literaturo sem našel ilustracijo, ki pospremi pe­sem »Živali pomagajo«, objavljeno leta 1944 (Paternu 1989, 107): Ono noc ob polni luni so živali gozdne zborovale. Enodušno so sklenile: »Partizanom bomo pomagale!« Nekatere živalipostanejokurirji,drugiobhodnikivpatrulji,vse paso­delujejo v partizanskem boju proti fašisticni okupaciji. Pomenljivo pa je tudi to, da so si številni partizani ob vstopu v partizanske odrede nadeli živalska imena. Enazadnjihkljucnihživali,prisotnihvrazlicnihzgodbah,pesmih,gra­ficnih zemljevidih, fotografijah in risbah, je nedvomno mula oz. konj. Ti so bili dejansko najnujnejše transportno sredstvo partizanov, simbol žr­tve(nosti) in upora ter pomemben del partizanskih pohodniških kolon in maršev. Nekaj najmarkantnejših figur, ki upodabljajomuloinkonja,je pri nas ustvarilIve Šubic,ki mulooz. konjaoznacujezizrazom »tovariš«, karkaže nelena preseganjerazlikovanjamed clovekom in živaljo, mar­vec na žival, ki pripada politicnemu taboru. Žival, ki se, preko trpljenja inboja,subjektivizira(zaodlicno izpeljavopoglej Vicar2016).Tomocno Slika 3 Ive Šubic, Mula Jaka (z dovoljenjem Mu-zeja novejše in so-dobne zgodovine Slovenije) spominjanamisel,kijoje–obnatancnembranjuPlatonova,cigarskrbin utopijastazajemalavesplanet –navrglaOxanaTimofeeva(2018,168):»V njegovihspisih želja po komunizmupreplavljane leljudi,pacpa vsaživa bitja, vkljucno z rastlinami«. Pri Platonovu tovariški hrbet konja, pri Šu­bicu obraz tovariša – konja in neskoncna medsebojna podpora na njuni skupni poti do osvoboditve. Figura polža: od partizanske trdoživosti do zapatisticno navdahnjene odrasti Za konec bi rad še omenil podobo živali, ki je bržkone ne bi videli kot borcavprvihvrstahpartizanskegaboja:polža.Polžisovprimerjavisko­nji, z volkovi in s pticami videti prepocasni, niso srditi, ne morejo se zbi­rati v »zbore« kakor volkovi, ne morejo peti pesmi, ki bi naravo in mno­žice mobilizirala v skupnem boju, niti ne morejo prevažati ranjencev ali hrane, ki jo potrebujejo partizanski odredi. Partizanski polž pa simboli­zira tudi vzdržljivost ter mukotrpno, dolgotrajno pot upora in osvobo­ditve partizanov. Nenazadnje polž venomer »nosi« s sabo svojo hišico, Slika 4 Alenka Gerlovic, Polž (z dovoljenjem Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije) kar predstavlja visoko adaptabilnost pa tudi doloceno nenavezanost na lastnino in državo ter tako po samem nacinu gibanja in življenja aludira na deteritorializirajoce gibanje partizanskih cet. Zaradi tega je polž nadvse primerno utelešenje deteritorializirajoce lo- gike, ki izvaja nenehno gibanje. Polž je figura, ki jo lahko zoperstavimo teluricni (zemeljski) dimenziji vecne pripadnosti eni »domovini«. Opo­ mnimo, da ima prav navezanost na zemljo (angl. soil)kljucen pomenv definiciji partizanske figure Carla Schmitta. Po njegovem prepricanju se partizanska formacija odlikuje po gibljivosti in neustaljenosti ter je nad­ dolocena s teluricno navezanostjo. Schmittovi partizani ljubijo zemljo in se zanjoborijo, karlahko beremo kotprojiciranodmev fašisticne rodin­ grudovske (nem. Blut und Boden)ideologije.. Vnasprotju stem grepar­ tizanskemu polžu, podobno kot pri deževniku ali pri krtu, za ritje po ze­ mlji,tojezaprakso, ki redefinira inpreoblikuje to,kar dojemamo kot našo domaco grudo, zemljo, deželo. Ta polžje-deževniška praksa nas ne napeljuje k povratku k vecni in nespremenjeni grudi, ki bi bil tako del vnaprejdoloceneorganskenacionalnesubstance, inkjer kri,kiizraste iz zemlje, doloca njeno preteklost in prihodnost izvoljenega/izbranega na­ roda.Vnasprotjuzvecnimvracanjemkstarietnicno-zemeljskisubstanci bodo partizanske živali, borci in borke zemljo samo ter s tem tudi svojo identiteto preoblikovali med bojem. Naša izbira figure polža za partizansko gibanje in osvobodilno logiko . Za mojo kritiko Schmitta glej Kirn (2015). ni tako poljubna, kot se zdi na prvi pogled. Polža lahko povežemo z raz­licnimipartizansko-osvobodilnimizapisiinpodobamipovsemsvetu:od znamenitegaizrekaChejaGuevare,dasogverilcikakorpolži,kisvojdom vedno nosijo s sabo(2006, 52), do idejedeteritorializacijeinvelikega po­menapolževter školjkvzapatisticnemgibanju,kisejerazvilovdevetde­setih letih prejšnjega stoletja in vztraja še dandanes. Zapatisticno gibanje polža obravnavakot zgodovinsko figuro, z Benjaminom bi lahko govorili tudi o miselni figuri (nem. Denkfigur),ki ponazarja tako zacetek kot tudi konec svojega boja, je imanenten ter se nanaša na neko tocko zunanjosti. Obenem polža vidimo kot emancipatoren navdih iz kulture in življenja majevskih staroselcev. Lupine polžev imajo koncentricne spiralne kroge, kizgodovine/preteklostinekodirajoinneregistrirajonjenegalinearnega poteka, temvec zgodovino predstavljajo bolj organsko ter na nacin, ki prepleta naravo in kulturo, na kar so opozarjali že v majski civilizaciji. Za zapatiste je reapropriacijapreteklosti kljucnega pomena in tudi ta cla-nekprivededopomembnegavprašanja,insicer,kakojemogocearhivirati znakeinsledi odpora. Ne gre torej za neko naivno dešifriranje znakov, da v neke stare neznane pisave citamo, kar hocemo citati, kar odslikava nek romanticni povratekknedolžniocišceninaravipredkolonializmom in kapitalizmom ali pa revizionisticni vecni povratek k nacionalni cistosti. Podkomandant Marcos (Subcomandante Marcos 2021) je lapidarno zjedril pomen polža za politicni imaginarij in celo za samo organizacijo zapatistov: »Polž, ki so ga naredili majevski uporniški voditelji, se je za-celinkoncalv varni hiši, vendar se je tudi zacel inkoncalv knjižnici. Mesto srecanj, dialoga, prehoda, iskanja – to je bil polž iz Aguascalien­tesa.«Cekaterakoliživalsimboliziranaš potencialpostati cloveškažival, ki postane praksa naše pocasne, dolgotrajne skupne rasti in odrasti, je to bržkone polž. Ne gre le za to, da so polži izredno vzdržljivi in odporni, grezato, da se ta polžja kvalitetakažeinsejo daslediti vgestahter pra­ksah odpora, upora, vzdržljivosti in neomajne odlocenosti ne glede na nemogoce razmere, ne glede na to, da se sedanji imaginarij predstavlja kot brez alternative. V dolocenem smislu, z upoštevanjem globoke krize idejenapredkainkapitalisticnemodernizacijeter rastivdobipodnebnih sprememb, bi lahko polž postal najmocnejša ikona odrasti. Sklepna misel Clanek je pokazal, da je jugoslovanski partizanski boj, tudi zaradi svojih številnih navdušujocih umetniških dejavnosti, proizvedel mocno eko­loško senzibilnost in nepridobitniško odnosnost do necloveškega sveta, skratka nekaj, kar tu imenujemo partizanska ekologija. V partizanski umetnosti tudi ne gre iskati neke romanticne nedolžnosti necloveškega sveta. V tej umetnosti najdemo razlicne upodobitve, karikature, alego­ricne motive ter silno pripovedno in reprezentativno moc, vloženo v gozd, živali in rastline. Partizansko avtonomijo in osvobojena ozemlja je omogocalo zavetje globokih gozdov, prav tako pa so partizani sami spremenili svoja zatocišca v nove, osvobojene politicne prostore. Kot se je politizirala estetika, sta se preko nje politizirala tudi prostor in pred­stava »narave«. Analiza primerov je pokazala, da je bila v produktivni partizanski izmenjavi, ki je potekala med cloveškim in necloveškim sve-tom, implicitna želja – dolocenega segmenta partizanske umetnosti – po mobilizaciji necloveškega sveta v boju proti fašizmu in po prikazu dolo-cenega postajanja partizanske cloveške živali (npr. volkovi, slavcki itd.). V nasprotju z uveljavljeno interpretacijo sem z analizo izbranih prime-rovpesmi, zgodb,crtic,risb in grafik skušal pokazati, daupodobljene živali niso mišljene le kot preprosta metafora, pac pa da je bil partizanski boj temeljno zaznamovan s procesom postajanja (cloveka) žival, s prese­ganjem razlikovanja med živaljo in clovekom ter z vkljucevanjem živali med soborce, v boj proti fašizmu. Partizanska ekologija si je zatorej zamišljala – in skladno s tem tudi delovala – svet brez orožja in vojn, a tudi svet, ki nasprotuje imperativu rasti in profita, in se tudi sama spreminjala v smeri odrasti. To niti ne preseneca, saj je, glede na pokrajino, kjer se je odvijal jugoslovanski od­por, osvobajanje potekalo predvsem v gozdovih pa tudi sama družbena konstitucija partizanskega telesa je bila v veliki meri sestavljena iz pripa­dnikov in pripadnic kmeckega sloja, ki se je emancipiral skozi boj in s tvornim politicno-kulturnim ter vojaškim delovanjem. V partizanskem spoštovanju narave innjegovemzavedanju,daje narava kljucendejavnik za uspeh osvobodilnega boja, kar bistveno doloca partizansko ekologijo, pajemogoceopazitiambivalentnostinceloprotislovjesprihodnjousme­ritvijo socialisticne Jugoslavije,ki je v povojni socialisticni obnovi sledila vzorcem modernisticne paradigme in industrializacije. To je partizanska zgodovina, ki je bila pozabljena v socializmu in izbrisana v casu kapitali­sticne tranzicije. Zaradi tega je zadnja sled in povezava s transverzalnimi ter internacionalnimi boji potlacenih toliko relevantnejša. Figura polža kot figura partizanskega odpora in trdoživosti, kot figura osvobodilnih bojev, zapatistov in nemara tudi kot znanilec sodobnega boja za odrast pa nas lahko pozove k bolj poglobljenemu raziskovanju ekološke oza­vešcenosti. Namesto vselej nove (post)industrializacije in pospeševanja ter krcenja prostora in casa je cas prav za upocasnitev, kar tudi pritrjuje globoki tezi Walterja Benjamina, ki revolucijodefinira ne kot pospešenje casa, marvec kot njegovo ustavitev. Opomba ClanekjenastalvokviruraziskovalnegaprojektaProtesti,umetniškepraksein kulturaspominavpostjugoslovanskemkontekstu,kigajepodprla Javnaagen­cija za znanstveno-raziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (aris,j6-3144). Literatura Arrom, José Juan,inM.Antonio García Arévalo. 1986. Cimarrón. Santo Do­mingo: Ediciones Fundación García-Arévalo. Benjamin,Walter.2015.»Zapisiopojmuzgodovine.«PrevedelAlešKošar.Pha­inomena 24 (94/95): 277–286. Brecht, Bertolt. 1967. »An die Nachgeborenen.« V Bertolt Brecht, Gesammelte Werke, uredila ElisabethHauptmann, 722–725. 4. zv. Frankfurt: Suhrkamp Verlag. Buden, Boris. 2014. Cona prehoda. Prevedel Samo Krušic. Ljubljana: Krtina. Collier,Madeleine. 2021. »TheSnailoftheEndandtheBeginning.«Barricade: A Journal of Antifascism & Translation. https://barricadejournal.org /ramparts/architectures-antifascism/the-snail-of-the-end-and-the -beginning. Deleuze, Gilles, in Felix Guattari. 1980. Mille plateaux. Pariz: Les Editions de Minuit. ———.1986.Kafka:TowardaMinorLiterature.Prev.DanaPolan.Minneapolis, mn: University of Minnesota Press. Ferdinand, Malcolm. 2022. Decolonial Ecology: Thinking from the Caribbean World. Prevedel Anthony Paul Smith. Cambridge: Polity Press. Fisher, Mark. 2021. Kapitalisticni realizem: ali ni alternative? PrevedliPika Go-lobinNinaHlebec.Ljubljana:Maska,zavodzazaložniško,kulturnoinpro­ducentsko dejavnost. Fortic Jakopic,Tina.2020.»ApokalipticnaVidenjaFrancetaMihelicaVPodo-bah Cikla Apokalipsa.«. Umetnostna kronika (69):22–31. Gostiša, Lojze. 1994. Franceta Mihelica balada o drevesu: 1941–1945. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Guevara, Che. 2006. Guerilla Warfare: Authorized Edition. New York: Ocean Press. Jameson, Fredric. 2001. Postmodernizem. Prevedli Lenca Bogovic idr. Lju­bljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. Kirn,Gal.2015. Partizanski prelomi in protislovja tržnega socializma v Jugosla­viji. Ljubljana: Sophia. ———.2022a.Partizanskiprotiarhiv:oumetniškihinspominskihprelomihjugo­slovanskeganob. PrevedliGalKirn,MonikaFritzinMišoMicic.Ljubljana: Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. ———.2022b.»‘The PrimitiveAccumulation of Capital and Memory’: Mne­monic Wars as National Reconciliation Discourse in (post-)Yugoslavia.« Memory Studies 15 (6): 1470–1483. Klemencic – Maj, Dore. 1971. »Jakopicevo poletje.« Nedeljski dnevnik, 27. junij. Komelj,Miklavž.2009. Kako misliti partizansko umetnost? Ljubljana: Založba /*cf. ———. 2016. »The Partisan Art Revisited.« Slavica tergestina (17): 86–99. Malm,Andreas. 2018. »InWildnessIstheLiberationoftheWorld:OnMaroon Ecology and Partisan Nature.« Historical Materialism 26 (3): 3–37. Marx, Karl. 2012. Kapital. Zv. 1.PrevedlaMojca Dobnikar. Ljubljana:Založba Sophia. Marx,Karl,ErnstBlochinMarioRossi. 2008. Ospremembisveta: pomenMar­xovihtezoFeuerbachu. Prevedla Božidar Debenjak in NedaPagon. Zbirka Sodobna družba 24. Ljubljana: Založba Sophia. Mocnik, Rastko. 2016. »A Further Note on the PartisanCulturalPolitics.« Sla­vica tergestina (17): 70–85. Paternu,Boris, ur. 1998. Slovensko pesništvoupora: 1941–1945. Novo mesto: Ti-skarna Novo mesto, Dolenjska založba in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Pegram, Juliette. 2012. »Baudelaire and the Rival of Nature: The Conflict Be­tween Art and Nature in French Landscape Painting.« Doktorska diserta­cija, Temple University. Podkomandant Marcos. 2021. »The Snail of the End and the Beginning.« Pre­vedlaMadeleineCollier. Barricade: Journalof TranslationandAntifascism. https://barricadejournal.org/ramparts/architectures-antifascism/the-snail -of-the-end-and-the-beginning/. Spitzer, Leo. 1938. »Spanish Cimarrón.« Language 14 (2): 145–147. Stanonik,Marija. 1995. Izkaosa vkozmos: kontekstualnostinžanrski sistemslo­venskega odporniškega pesništva 1941–1945. Ljubljana: Društvo za preuce­vanje zgodovine, literature in antropologije. Subcomandante Marcos. 2021. ‘The Snail of the End and the Beginning.’ Bar­ricade, 24. avgust. https://barricadejournal.org/ramparts/architectures -antifascism/the-snail-of-the-end-and-the-beginning. Timofeeva, Oxana. 2018. The History of Animals: A Philosophy. London: Blo­omsbury. Vicar,Branislava.2016.»‘Kotdivjihrzajocikonj/prihajaknamsvoboda!’ Konj medmetaforo in subjektom v glasu partizanov.« StudiaHistoricaSlovenica 16 (1): 225–244. Župancic,Oton.1959.Zbranodelo.Knjiga3.PripravilinopombenapisalDušan Pirjevec. Ljubljana: Državna založba Slovenije.