Srečno pot, tovariši! V preteklih dneh je bilo dvajset tovarišev iz dravske banovine namešečnih v najjužnejšem delu države. Ko se poslavljajo ti naši tovariši od rodnih tal, matere, očeta in znancev, jim tudi mi voščimo srečo na pot in v življenje! Marsikateri tovariš je vzdrhtel, ko je prebral ime svojega namestitvenega kraja. Nešteto vprašanj je vrelo v njem: Kje je lo? Kako daleč od mesta? Kakšni ljudje so tam? Zakolebala je misel: »Ne bo preveč za njega, začetnika? Bo vzdržal?« A življenje, ki bujno klije v mladem telesu, je našlo takoj veselejšo stran: Doživetja! Gre v novo življenje, ki ni prav nič podobno tukajšnjemu, našemu, v življenje bolj tvegano in zato bogatejše. Podjetno se je razkoračil dečko in važno oznanil vsakomur kam gre. To so bila prva čustva, ki pa so se, ali pa se bodo morala umakniti kmalu bolj temeljiti presoji: Tovariši so nastopili novo življenje, in to v okoliščinah, ko bodo morali' uporabiti vse sile, da si uspešno utrejo novo življenjsko pot. Kakšne borbe doživlja učitelj na samotnih krajih naše banovine je marsikomu znano, toliko večje in težje bodo borbe začetnika v tujem okolju, ko se bo moral boriti z lastno slabostjo, z drugim svetom in nedomačo klimo, sam, brez oslona na svoj ožji krog znancev in svetovalcev. A mladost je trdna in burna, ona se ne boji zaprek in veruje v srečo življenja. To ji je tudi najboljša karta v igri življenja. Brez te vere bi bila že vnaprej zapisana propasti. Zato je taka pot po vsem svetu, da gredo povsod mladi ljudje v daljave, v negotovost. Mladiči, življenje nastopajoči ljudje so pionirji kulture v tujih deželah, mladiči, ki jih od daleč vodi zrela roka, so osvojevalci novih svetov, so misijonarji in razširjevalci ver, življenje nastopajoči ljudje prerajajo svet in mu utirajo nova pota. To je častna naloga, ki je dana mladim življenjem in ki jo zmore samo njihov mladostni polet. Taka je usoda življenja, da si morajo v burjah mladostnih bojev izoblikovati svoj, dežele in naroda obraz. Pri tem se moramo ozreti na stvar samo, na vzroke namestitev v vardarski banovini in na posledice, ki jih utegnejo namestitve imeti, tako za učitelja, kakor za narod, kjer bo služboval. Posledice namestitve v vardarski bano vini za učitelja smo uvodoma že omenili. Težka življenjska pot, polna bojev in odrekanja, vmes tudi veselja obilo in mogoče doživetij, a pri vsem tem bo morala odločevati stroga razsodnost v mišljenju glede službe same in načina življenja, tako da si izoblikuje časten značaj in uspešno izvrši svoje poslanstvo, brez prevelikih duševnih in telesnih žrtev. Vzroki, ki so vodili prosvetno oblast za namestitev na jugu, so bili bržkone dvojni: Prvič, so najbrž smatrali dravsko banovino za dovolj nasičeno z učiteljstvom ter je ta namestitev del izseljevanja odvišnih izobražencev. — Toda tudi pri nas še niso vsa mesta zasedena. Istočasno je vardarska banovina v šolskem in prosvetnem pogledu zelo revna ter ne proizvaja dovolj učiteljisitva, da bi krila vse potrebe. Vardarska banovina je v kulturnem pogledu zaostala daleč za drugimi banovinami in bi dotok iz Slovenije močno pospešil kultumo preobrazbo dežele. S tem pa je dan in podčrtan odhajajočim tovarišem značaj pionirstva. Služba jim ni samo, ali vsaj ne sme imeti značaj kruhoborstva, temveč jim je nakazana višja, častnejša dolžnost: da presajajo in prilagode spoznanja slovenskega šolstva za tamošnje kraje, da višjo organizacijo naše šole vlijejo v tamkajšnjo osnovno šolo. Še je en nagib, ki ga v teh dneh ne smemo prezreti. Pri preurejanju banovin, ko nekateri ljubosumno zapirajo in ustvarjajo med našim rodom umetne meje, z olajšanjem motrimo ta odlok prosvetne oblasti, ker vidimo, da ne misli postaviti kitajskih zidov med posameznimi deli države. Vendar pri tem ne smemo in tudi nočemo pozabiti, da se bo tudi v Sloveniji kmalu pokazalo pomanjkanje učnih moči, kar je bilo že ugotovljeno v 9. številki »Učiteljskega tovariša«. In čeprav lahko upravičeno trdimo. da je našim tovarišem dan značaj pionirstva, mo ramo naglasiti, da tudi danes še niso zasedena vsa učiteljska mesta v naši ožji domovini. Eno izkustvo jim moremo dati na pot: Najprirodnejša družinska celica jim bo odslej učiteljska družina. Vse dotlej, dokler si ne osnujejo lastnih družin. To je pa verjetno še daleč. Enaka služba, enako življenje in težave zdrtižujejo ljudi v naraven krog. Ta prirodni krog s skupno močjo dosega uspehe, si medsebojno pomaga in uspešno odklanja težkoče. Vsi drugi ljudje so samo gledalci njihovih bojev, ne soudeleženci, zato je pot v JUU nujna! Ne dvomimo, da bodo pravilno razumeli. v polnem pomenu besede, svoje poslanstvo. In z gotovostjo pričakujemo, da bodo vse ono, čemur so namenjeni, uresničili. In to jim želimo: uspeh v službi in- zmago v življenju! Srečno pot, na tovariško delo in zmagovito vrnitev! Db.