Revijo Socialna pedagogika izdaja Združenje za socialno pedagogiko - slovenska
nacionalna sekcija FICE. Revija izhaja četrtletno. Vse izdajateljske pravice so
pridržane.
Socialna pedagogika is a quarterly professional journal published by Association for
social pedagogy - Slovenian national FICE section.
Naslov uredništva je:
Address of the editors:
Združenje za socialno pedagogiko
Uredništvo revije Socialna pedagogika
Kardeljeva pl. 16 (pri Pedagoški fakulteti)
1000 Ljubljana
tel: (01) 589 22 00; Fax: (01) 589 22 35
E-mail: bojan.dekleva@guest.arnes.si
Odgovorna in glavni urednik:
Co-Editors:
Bojan Dekleva (glavni urednik; Ljubljana)
Alenka Robolt (odgovorna urednica;
Ljubljana)
Uredniški odbor sestavljajo:
Members of the editorial board:
Josipa Bašić (Hrvaška, Croatia)
David Lane (Velika Britanija, Great Britain)
Margot Lieberkind (Danska, Denmark)
Leo Ligthart (Nizozemska, The Netherlands)
Martha Mattingly (ZDA, USA)
Friedhelm Peters (Nemčija, Germany)
Vinko Skalar (Slovenija, Slovenia)
Mirjana Ule (Slovenija, Slovenia)
Sonia Žorea ÍSIoveniia. Slovenia^
Uredniški svet sestavljajo:
Members of advîsorv board:
Lučka Bal)uder
Mojca Bekš
Brane Franzi
Borut Kožuh
Bojana Silahič
Ivo Škoflek
Jožica Tolar
Darja Zorc-Maver
Oblikovanje in prelom:
Ilustracija na naslovnici:
Lektorirala:
Angleška prevodi:
Srečko Gorenc
Simon lilešnik po motivu M. C. Eseherja
Marinka Milenkovič
Metka Čuk
Letnik IV, 2000, št. 4
Vol. IV, 2000, No. 4
ISSN 1408-2942
Spletni naslov: htLp/A'V'vvw.uni-lj.si/~pefzzsp
Naročnina na revijo za leto 2000 je 6.000 SIT za pravne osebe. Naročnina na revi-
jo je za člane Združenja vključena v članarino.
Izdajanje revije v letu 2000 finančno podpirata Ministrstvo za znanost in tehnologijo
RS ter Ministrstvo za šolstvo in šport RS.
Članke v reviji abstrahirata in indeksirata Family Studies Database in Sociological
Abstracts.
Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, številka 4
Razalo/C ontents
TEMATSKAŠTEVILKA:PROCESSUPERVIZUE
Izvirni znanstveni članki
GorazdMeško in Branko Lobnikar
Begunci - vir kriminalitete ali vir
strahu pred ki'iminaliteto?
375
Empirical scientific article
GorazdMeško and Branko Lobnikar
Refugees - the source of crime or the
source of fear of crime?
Matej Sande
Raziskovanje s pomočjo interne ta:
možnosti uporabe v socialni pedagogiki
391
Matej Sande
Research on the Internet: possibilities
of use in social pedagogy
Pregledni znanstveni članki
Olga Poljšak Škraban
Psihosocialni okvir postadolescence in
razvoj identitete pri študentkah
421
Theoretical/comparative article
Olga Poljšak Škraban
The psychosocial frame of post-
adolescence and the identity
development in women students
Strokovni članki
Nataša Demšar Pečak
Integracija in (ali) inkluzija oseb s
posebnimi potrebami v normalno
socialno okolje
433
Professional articles
Nataša Demšar Pečak
Integration and/or inclusion of
persons with special needs in the
normal social environment
Prevod
Fiiedhelm Peters
Koncept celostnih, prožnih
socialnopedagoških pomoči
443
Translation
Friedhelm Peters
The concept of holistic and flexible
sociopedagogical care
Navodila avtorjem
461
Instructions to authors
ISSN 1408-2942
Begunci - vir
kriminalitete ali vir
étarákupred
kriminaliteto?
Refugees - the source of
crime or the source of
fear of crime?
Gorazd Mesko in Branko Lobnikar
Povzetek
Prispevek v prvem delu analizira uradne statistične podat-
ke o kriminaliteti beguncev v Sloveniji v obdobju 1992-
1996. V drugem delu prinaša rezultate pilotskega anketi-
ranja, s katerim so ugotavljali, koliko se ljudje čutijo ogro-
žene zaradi prisotnosti beguncev. V izbranih slovenskih me-
stih so anketirali tiste prebivalcev, ki živijo v bližini begun-
skih centrov. Raziskava ugotavlja, da je uradno znana stop-
nja kriminalitete beguncev dokaj nizka, prav tako pa be-
gunci ne predstavljajo vira ogrožanja za prebivalce, ki ži-
vijo v bližini begunskih centrov.
Ključne besede: migracije, begunci, strah pred kriminali-
teto, statistični podatki o kriminaliteti
Abstract
In its first part, the article provides an analysis of the offici-
al statistical data on the rate of crime committed by refuge-
es in Slovenia in the period 1992-1996. The second part pre-
sents the results of a pilot survey assessing how much pe-
375
GorazdMeško,
dr. soc. ped.,
Branko
Lobnikar,
nmg. inendAmnta,
oba Vmka
policijsko-
varnostna šola,
pridružena
članica Univerze
v Ljubljani,
Kotnikova 8,
1000Ljubljana.
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
ople feel threaten by their presence. The survey included
people who live close to refugee centres in several Sloveni-
an towns. The study shows that the rate of crime commit-
ted by the refugees is fairly low, and refugees are not vie-
wed as a threat to the people who live close to them either.
Key words: migrations, refugees, fear of crime, statistical
data on criminality
1. Uvod
Varnostno-politične spremembe po svetu in še posebej v Evropi, ki
jih je spodbudil lionec hladne vojne, so povzročile varnostno nestano-
vitnost, katere posledica je bilo tudi množično preseljevanje ljudi. To
je vplivalo na spremembo odnosa držav in mednarodne skupnosti do
različnih vrst beguncev in pregnancev. Tako so države in mednaro-
dna skupnost začele presojati množično preseljevanje ljudi z vidika
stanovitnosti držav, mednarodne varnosti in nastajajočega novega sve-
tovnega reda. Begunci in prosilci za azil so postali tudi udarna notra-
njepolitična tema, migrante so začeli obravnavati kot notranje-var-
nostni problem, mnogokrat pa se je izkazalo, da države niso sposobne
ustrezno upravljati z večjim številom beguncev.
Rast nenadzorovanega preseljevanja prebivalstva vse bolj zazna-
vamo kot izziv integriteti in varnosti tako emigrantskih kot imigrant-
skih držav.' Množične migracije se pogosto uporabljajo kot zunanje-
politično sredstvo, begunci pa postajajo instrument vojskovanja in vo-
jaške strategije (Malešič in sodelavci, 2000). Razmišljanje o beguncih
kot varnostnem vprašanju pomeni, da begunska politika držav in med-
narodne skupnosti vključuje bistveno več kot namestitev, preselitev
ali repatriacijo beguncev oziroma določanje medvladnih, državnih in
nevladnih organizacij, ki naj begunce zaščitijo in jim pomagajo, saj
begunska politika posega v pomembne geopolitične in regionalne in-
terese.
V Evropi nezaželeni migracijski pritiski z Vzhoda motijo koncepte
migracijske politike Zahodnih držav, zato so povzročili, da je migra-
' v letu 1951, ko je bil ustanovljen UNHCR (United Nations High Commissioner for ReJ'ugees), je bilo po svetu
okoli 1.5 milijona beguncev, do leta 1980je število naraslo na 8.2 milijona, leta 1992 pa jih je bilo že 18
milijonov. UNHCR je v letu 1996 objavil podatek, da je v svetu pod mandatom UNHCR 2) milijonov beguncev
in notranje razseljenih oseb, še 26 milijonov oseb pa je notranje razseljenih, vendar UNHCR ni bi poklican naj
jim nudi pomoč. Konflikt na območju nekdanje Jugoslavije naj bi povzročil blizu štiri milijone beguncev.
Gorazd Me л k o i n B r a a k o L o b n i ka r : He g unci vir kr im in al i I el e ...
cijska politika postala del vrhunske politike, ki je predmet obravnav
na nacionalni in mednarodni ravni. Migracijsko politiko postavljajo
zahodne države na raven tako pomembnih vprašanj, kot so vprašanja
vojne in miru, saj je migracijska politika povezana z vprašanji notra-
nje in zunanje varnosti. Zahod je spodbujal razpad socialističnih si-
stemov, ko pa je prišlo do množičnih migracijskih pritiskov, ga je za-
grabila "panika", saj ti tokovi niso bili skladni z razvojnimi težnjami
postindustrijskih družb. Migracijski pritiski so na Zahodu povečevali
ksenofobijo, ki je ogrozila integracijo prišlekov v imigrantsko sku-
pnost. Pojavila se je dilema dveh skrajnih rešitev: Zahodna Evropa
kot hermetično zaprta skupnost, ali dopustitev invazije imigrantov?
Kot vemo, se je dejanska rešitev problema dogajala nekje vmes. Poso-
cialističnim srednjeevropskim državam (Poljski, Češki, Slovaški, Ma-
džarski in Sloveniji) je Zahod namenil vlogo t. i. "cordon sanitaire"
oziroma zajezitveno vlogo pri preprečevanju migracij v smeri Vzhod
- Zahod (Pagon in Lobnikar, 1999; Malešič in sodelavci, 2000). Neka-
teri se ne strinjajo s trditvijo, da so begunci varnostni problem in
trdijo, da smo bili po 1989. letu priča težnji, da bi begunce opredelili
kot vir ogrožanja varnosti v Evropi. Po njihovem mnenju so begunci
ljudje, ki imajo varnostne probleme in na splošno pred države ne po-
stavljajo problemov (vojaške, pa tudi notranje) varnosti. V Evropi so
bile težave, ki so jih begunci prinesli z vojnih območij, v nasprotju s
tistimi na vojnih območjih, upravne, gospodarske in socialne.
2. Kriminaliteta in migracije
Avtorji kriminološke literature pripisujejo migracijam kriminoge-
ni učinek (Milutinovic, 1981, str. 178-182, Šeparovič, 1981). Proble-
matiko migracij, družbene mobilnosti in s tem nastajajočih konflik-
tov, predstavljajo kriminološke teorije iz skupine kulturne odklonsko-
sti, kamor prištevamo predvsem ugotovitve čikaške šole (teorija druž-
bene dezorganizacije, kulturnega konflikta, Subkultur in kriminoge-
nosti kulture).
Teorija družbene dezorganizacije išče vzroke za kriminaliteto v
kompleksnosti družbe. Socialno dezorganizacijo razumemo kot pre-
kinitev vezi, ki poudarjajo povezanost, skupinsko delo in moralo in
usklajenost med različnimi družbenimi skupinami. Teoretiki, ki so
preučevali družbeno dezorganizacijo, so bili enotnega mnenja v na-
slednjih ugotovitvah (Masters, Roberson, 1990. str. 188):
J'] ^ Socialna pedagogika, 2 00 O vol. 4, šl. 4, sir. 315-390
1.	Družba je kompleksna celota, katere deli so neodvisni. Ob tem pa
mora biti vzdrževano osnovno ravnotežje.
2.	Družbena organizacija obstaja v primeru visoke stopnje harmoni-
je in notranje povezanosti v družbi (kohezije).
3.	Harmonija združuje družbo in oblikuje skupne cilje in vrednote, ki
se kažejo v visoki stopnji napovedovanja vedenja.
4.	Notranja povezanost vsebuje splošno sprejetost pri ljudeh v družbi
glede prizadevanj (vrednote) in načina vedenja (norme).
5.	Ro je konsenz med vrednotami in normami porušen, tradicionalne
norme ne delujejo in nastopi družbena dezorganizacija.
6.	Ob pojavu družbene dezorganizacije nastopi tudi nemoč družbe-
nega nadzorstva in deviantne oblike vedenja se pojavijo v večjem
številu.
Park (po Masters in Roberson, 1990, prav tam) je poskušal ugotoviti
stopnje družbene dezorganizacije in reorganizacije. Zaključil je,
da obstajajo štirje glavni procesi:
1.	Spremembe v prostoru in odnosu do sredstev za življenje v sku-
pnosti. To vpliva na celotno populacijo v kulturnem smislu in smi-
slu delitve dela. Ljudje postanejo bolj tekmovalni.
2.	Nastane konflikt med ljudmi z razhčnimi življenjskimi slogi. Za-
upanje med člani različnih skupin se bistveno zmanjša.
3.	Tekmovalnost in konflikt povzročita prizadevanje za ureditev sta-
nja in prilagoditev.
4.	Asimilacija in razvoj novega konsenza, navad in vzajemnih priča-
kovanj ljudi v skupnosti.
Teorija kulturnega konflikta predstavlja v okviru kriminoloških teo-
rij probleme migracij v t.i. primarnem kulturnem konfliktu in sekun-
darnem kulturnem konfliktu. Sellin (citirano po Master in Roberson,
1990), avtor teorije kulturnega konflikta, je opredelil kriminaliteto kot
kršenje vedenjskih norm skupine. Različne skupine imajo različne
vedenjske norme, ki odražajo stališča o načinu vedenja v določenih
položajih. Vedenjske norme vladajoče družbene skupine določajo, kaj
je v družbi sprejemljivo in kaj ne. Sellin je razvijal svoj teoretični kon-
cept pred drugo svetovno vojno, ko se je število emigrantov iz Evrope
v ZDA povečalo in ko je bil na pohodu fašizem in nacizem.
Glavne ugotovitve Sellinovega dela so:
Gorazd Meško in Branko L o b a ikar : Beg unci vir krirninalilele ... ^
•	Za vsako osebo obstaja ustrezno in neustrezno vedenje, skladno s
pravili skupine, ki ji pripada.
•	Vedenjske norme ene skupine lahko dovolijo članu vedenje, ki je v
nasprotju z vedenjskimi normami druge skupine.
•	Problem nastane, ko se oseba vede v skladu z vedenjskimi norma-
mi svoje skupine, to vedenje pa pomeni kršitev v novi kulturi in je
zanj predpisana (kazenska) sankcija.
Sellin loči med dvema vrstama kulturnega konflikta:
(a)Primarni	kulturni konflikt nastane tedaj, ko kulturne norme posa-
meznika pridejo navzkriž z normami nove kulture, v kateri se znaj-
deš
(b)	Sekundarni kulturni konflikt nastopi, ko v kompleksni družbi ob-
staja veliko število različnih skupin, katerih vedenjske norme so
različne in konfliktne (npr. medetnični konflikti med imigranti).
Čeprav je težko določiti, kateri dejavnik kulture prispeva h kon-
fliktu oz. pojavu prestopništva, nastajajo konflikti zaradi različnih na-
činov reševanja problemov, kar se kaže kot npr. nasilniška kriminali-
teta. Marginalizacija in omejitev življenjskega prostora (v primeru be-
guncev) pa vsekakor vodi do različnih konfliktov. Kulturni konflikt se
kaže predvsem v smislu načina zadovoljevanja potreb in reševanja
sporov na ustrezen in sprejemljiv način.
Po predstavljenih vsebinah je treba poudariti, da je tudi krimino-
genost kulture pomemben dejavnik, ki ga poudarja Barron (po Ma-
ster in Roberson, 1990, str. 195). Dejavniki, ki pospešujejo kriminalno
dejavnost, so: boj za uspeh, status, individualnost, neobčutljivost, te-
kmovalnost, dinamika kulture in protislovne vrednote, brezosebnost
družbe in dvojnost glede pripadnosti in etike.
Predvsem gre tukaj tudi za problema marginalizacije' in getoiza-
cije (Randuč, Meško, 1996). Poseben problem pri preučevanju krimi-
^Prvi primer je primer albanskega imigranta v ZDA, kije ubil očeta mladega dekleta, s katerim se je
nameraval poročiti. V skladu s pogodbo za tradicionalno albansko poroko je družina že plačala očetu za
nevesto. Oče je hotel vrniti denar za svojo hči, vendar vrnitev denarja pomeni napad na čast bodočega ženina.
Ker pa je prekršil pogodbo, je (po tradiciji), sledila v albanski kulturi sprejeta kazen. Umor pa je v novi
kulturi kaznivo dejanje.
^Marginalizacija, predvsem pa stigmatizacija, sta posebna problema, ki biju veljalo obsežneje obravnavati
kje drugje. Ob tem pa Goffman ugotavlja: "Z različnimi vrstami diskriminacij dejansko, čeprav ne vedno
nalašč, znižujemo življenjske priložnosti ljudi. "
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
nalitete tujcev in migrantov pa je t.i. moralna panika, ki pomeni doje-
manje in predstavljanje problemov v veliko večjem obsegu in pripiso-
vanje vzročnosti dejavnikom, ki nimajo posebnega učinka na družbe-
ne razmere. Moralna panika vpliva na stališča ljudi do določenih druž-
benih pojavov in družbenih skupin. Moralna panika je tudi temelj za
oblikovanje stališč, ki niso naklonjena ogroženim, na rob družbenega
dogajanja potisnjenim skupinam in posameznikom.
Karydis (1996) v zvezi s tem ugotavlja, da so domačini prej pri-
pravljeni prijaviti kazniva dejanja tujcev kot domačinov in s tem po-
kazati na njihovo nevarnost in nezaželenost v okolju.
Pojav bi bilo mogoče razlagati tudi z vidika getoizacije, ki pomeni
omejevanje določenih - marginalnih - skupin na manjše območje,
kjer je formalni nadzor poostren in njihov vpliv na konvencionalno
kulturo omejevan.
5. Kriminaliteta beguncev v prvem valu beguncev v
Slovenijo (1992-1996)
že v začetku zbiranja podatkov o kriminaliteti beguncev se je po-
kazal problem, saj uradna statistika o kriminaliteti tujcev ne vsebuje
podatkov o kriminaliteti beguncev. Kazniva dejanja beguncev so se-
veda del kriminahtete tujcev, vendar uradna statistika ni upoštevala
možnosti prihoda beguncev v naše kraje in ni vključila kategorije BE-
GUNEC/BEGUNKA. V prispevku bomo predstavili le okvirno število
kaznivih dejanj in osumljencev, ki so zajeti v policijski statistiki kri-
minalitete.
Glavni vir podatkov o kriminaliteti na splošno je policijska statisti-
ka o kriminaliteti. Zato je treba omeniti nekaj njenih značilnosti. Od-
visna je od pripravljenosti žrtev prijavljati kazniva dejanja, načina zbi-
ranja podatkov in obdelave. Kazniva dejanja, ki niso zaobsežena v in-
deksu kriminalitete (Adler, Mueller, Laufer, 1990; Masters in Rober-
son, 1990), so največkrat neobravnavana in zanemarjena v smislu pre-
učevanja. Število kaznivih dejanj ne pomeni zmeraj dejanske škode,
povzročene s kaznivimi dejanji, ali stopnje ogroženosti ljudi za dolo-
čeno vrsto kriminalitete. Upoštevati je treba tudi statistične podatke
tožilstev in sodišč o obravnavanih primerih in rezultatih, vendar je to
v naši raziskavi poseben problem, saj beguncev v nobenih statističnih
podatkih ne obravnavajo posebej, ampak le v okviru kriminalitete in
drugih pojavov v zvezi s tujci.
Gorazd Meško in H ran k o Lob nikar: Begunci vir krirninalilele
381
v prispevku bomo najprej predstavili okvirne statistične podatke o
kriminaliteti tujcev in podrobneje o kriminaliteti beguncev. Podatki o
kriminaliteti tujcev in njihovem državljanstvu so razvidni iz nasled-
njih dveh tabel.
Tabela 1: Osumljenci po državljanstvu (okvirno)^.
Tabela 2: Osumljenci po državljanstvu (natančneje)'.
Okvirno sliko odkrite kriminalitete tujcev, kamor sodi tudi krimi-
naliteta beguncev, nam kaže statistika kriminalitete, iz katere je raz-
'Sterle, 1995.
'Sterle, 1995.
382
Socialna p e d a g o g i k u , 2 000 vol. 4, šl. 4, sir. 37S-390
vidno, da je bilo kriminalitete tujcev v Sloveniji 1993. leta 6.3 in
1994. leta 7.7 odstotkov (odkrite) celotne kriminalitete.
Zbiranje okvirnih podatkov o delinkventnosti tujcev in predvsem o
kriminaliteti ni predstavljalo posebnega problema, saj je te podatke
izčrpno predstavila Sterletova (1995). Problem pa je nastal pri zbira-
nju statističnih podatkov o kriminaliteti beguncev, ki niso bili posebej
zajeti v nobeni podatkovni bazi MNZ.
Edini vir informacij je bila baza MNZ z imenom ORCB, kjer je bilo
mogoče pregledati dopise v zvezi z begunci in odklonskimi pojavi, ki
so jih zabeležili na MNZ. V bazi ORCB smo pregledali dopise, ki so se
nanašali na begunce in odklonskost/kriminaliteto, in dobili rezultate,
ki so predstavljeni v tabeli št. 3.
Tabela 3: Kriminaliteta beguncev v Sloveniji od 1992 do 1995.
Tabela 4: Kazniva dejanja, za katera so bili osumljeni begunci (1992 - 1995).
Gorazd Meško in Branko Lob nikar: Begunci vir krirninalilele ... 383
Iz tabele št. 4 lahko vidimo, da prevladuje premoženjska kriminah-
teta, sledi pa kriminaliteta z znaki nasilja. Številčno in vsebinsko po-
kazatelji kriminalitete beguncev niso zaskrbljujoči. Upoštevati je se-
veda treba značilnosti pohcijske statistike, ki je odvisna od pripravlje-
nosti žrtev prijavljati kazniva dejanja in sposobnosti pohcije odkriti
primere, ki niso pripisani nikomur (nerešeni primeri).
Tabela 5: Starost osumljencev.
Iz Zgornje tabele je razvidno, da je največ osumljencev storitve ka-
znivega dejanja med mladoletnimi begunci. Če temu dodamo še ose-
be, stare do 21 let, lahko ugotovimo, da malo več kot dve tretjini ka-
znivih dejanj, ki jih policisti pripisujejo beguncem, zagrešijo mladi
begunci. Večine kaznivih dejanj so osumljeni moški. Struktura osum-
ljencev se ujema tudi s strukturo običajnih osumljencev, le da je po-
vprečna starost pri beguncih nekoliko nižja kot v nacionalnih statisti-
kah o kriminaliteti^ (Felson, 1994).
4. Strah pred begunci
4.1. Metoda in instrumentarij^ preučevani vzorec
Spomladi leta 2000 smo opravih pilotsko študijo o občutkih ogro-
ženosti ljudi, ki živijo v nesposredni bližini zbirnih centrov za begun-
ce v Sloveniji. Podatke smo zbirali v Vidoncih (n=18), Ljubljani (n=14),
Mariboru (n=19), Črnomlju (n=12), Novem mestu (n=17), Celju (n=17)
in v Postojni (n=15). V raziskavi je sodelovalo 112 oseb, od katerih je
bilo 56 žensk in 53 moških v starosti od 17 do 85 let. Osebe, sodelujoče
v raziskavi, navajajo, da imajo največ stika z begunci iz Bosne in Herce-
Felson ugotavlja, da so žrtve in storilci (kriminalni par) nasilniške kriminalitete pripadniki iste družbene
skupine, družbenega sloja ali starostne skupine.
384
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
govine, sledijo srečanja z osebami s Kosova in ostalimi begunci, ki
jim ni mogoče pripisati države, iz katere prihajajo. Izobrazbena
struktura preučevanih oseb je naslednja: osnovna šola 17, poklic-
na šola 18, srednja šola 41, višja šola 14 in fakultetna izobrazba 18.
V mestu živi 50 oseb, v manjšem kraju 40 oseb, na vasi pa 18 oseb.
Na zadnjem naslovu povprečno bivajo 24 let. 97 anketirancev še ni
bilo žrtev kaznivih dejanj, 11 pa jih je utrpelo viktimizacijo (pred-
vsem s premoženjskimi kaznivimi dejanji; tatvine, vlomi, ropi, tat-
vina vozila ipd.), 4 osebe niso navedle podatka o viktimizaciji v zad-
njem letu.
Za potrebe raziskave je bil sestavljen anketni vprašalnik, ki je po-
leg demografskih podatkov vseboval še vprašanja o odnosu do begun-
cev, o okoliščinah, ki povzročajo občutke ogroženosti in o krajih, ki
povzročajo občutke ogroženosti.
Sodelovanje v anketi je bilo prostovoljno, udeležencem pa je bila
zagotovljena anonimnost.
4.2. Rezultati
Anketirane smo vprašali, v kolikšni meri nekateri prostori za njih
osebno predstavljajo kraj, ki jim povzroča občutke ogroženosti oz. jih
označujejo kot nevaren kraj. Podatki so predstavljeni v naslednji ta-
beh.
Tabela št. 6: V kolikšni meri so navedeni kraji vir nevarnosti?
Gorazd M es ko in Branko Lob nikar: Begunci vir kr i m i na L i Le L e
385
Iz zgornje tabele lahko razberemo, da anketiranci kot najmanj ogro-
žujoč kraj opisujejo trgovine in športna igrišča, kot najbolj ogrožujoč
pa ulico in parkirišča. Okolico begunskega centra so anketiranci uvr-
stili med tiste prostore, ki jih označujejo kot bolj nevarne. Slednje
lahko pojasnimo s tem, da v Sloveniji velja stereotip, da so begunci in
tujci vir ogrožanja, da so pogosto storilci kaznivih dejanj, zato ljudje
tudi kraju, kjer prebivajo, dajejo negativen predznak. V nadaljevanju
(tabela št. 6) so prikazani podatki o tem, kakšno mnenje imajo anketi-
rani o beguncih in okoliščinah, ki se nanašajo nanje. Številka ena je
pomenila, da se anketiranci s trditvijo nikakor ne strinjajo, številka
pet pa, da se z napisano trditvijo močno strinjajo.
Tabela št. 7: Mnenje o beguncih.
Legenda: ©	= se popolnoma strinjam
©	= se sploh ne strinjam
♦	= aritmetična sredina
*	= modus
386
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
V	tabeli lahko opazimo nekaj zanimivih rezultatov. Čeprav večina
anketiranih meni, da so begunci pošteni ljudje, pa obenem menijo, da
so begunci vir problemov v okolju ter da njihova kriminaliteta pred-
stavlja velik problem v Sloveniji. Slednje še posebej velja, če namesto
aritmetične sredine vzamemo kot mero srednje vrednosti modus, ki
je pri tej trditvi najvišja možna vrednost (5). Čeprav anketiranci me-
nijo, da begunci ne ogrožajo konkretno njihovega premoženja, pa ver-
jamejo, da so begunci bolj verjetno storilci kaznivih dejanj kot drugi
prebivalci, na splošno ne zaupajo beguncem, predvsem pa se izogiba-
jo stikom z njimi.
V	naslednji tabeli so predstavljeni rezultati odgovorov na vpraša-
nje, katere okoliščine bi anketiranci označili kot tiste, ki pri njih vzbu-
jajo občutek ogroženosti. Pri vsakem opisu so lahko svoj odgovor ozna-
čili ne petstopenjski lestvici, pri čemer je številka ena označevala
tisto stanje, ki pri anketirancih vzbuja občutek ogroženosti, številka
pet pa stanje brez občutka ogroženosti.
Tabela št. S: Občutki ogroženosti oseb, ki živijo v neposredni bližini begunskih centrov.
(j ora zd Me š k o i a И r a n k o L o b n i k a r : B e g u n c i v i r k ri mi natile Le
387
Legenda: © = piičutim se zelo varno
© = piičutim se zelo ogroženo
♦	= aritmetična sredina
*	= modus
V nasprotju s prejšnjimi rezultati pa iz zgornje tabele vidimo, da
begunci in begunski centri pri anketirancih ne vzbujajo visoke stop-
nje občutka ogroženosti, saj so pri odgovorih, kjer smo opisali situaci-
je, ki vključujejo begunce, označili, da se počutijo razmeroma varne.
Rezultati kažejo, da begunci prebivalcem v okolici begunskih centrov
ne pomenijo vira ogrožanja. To velja tako za dejansko ogrožanje (be-
gunci niso pogosto storilci kaznivih dejanj) kot za občutek ogroženo-
sti, saj rezultati v zgornji tabeli kažejo, da so anketiranci situacije, v
katerih nastopajo begunci, ocenili kot najmanj ogrožujoče.
5. Glavne ugotovitve prispevka
Izsledke anahze policijske statistike in pilotske raziskave o občutkih
ogroženosti od begunske populacije bi lahko strnih v nekaj ugotovitev:
Socialna pedagogika, 2 0 0 0 vol. 4, šl. 4, sir. 375-390
(a)V	nasprotju z uveljavljenim javnim mnenjem o tujcih in beguncih
kot kriminogeni populaciji, govorijo policijski statistični podatki o
osumljenih tujcih in predvsem osumljenih beguncih za storitev ka-
znivega dejanja o dokaj nizki stopnji (znane) kriminalitete med
tujci, še posebej pa med begunci. Ugotovili smo, da so begunci red-
ko osumljeni kaznivih dejanj, če pa že storijo kaznivo dejanje, so
to premoženjska dejanja. Postavlja se vprašanje, alije mogoče tudi
tovrstno kriminalno dejavnost preprečevati? Čeprav ni empiričnih
dokazov, pa je odgovor verjetno lahko iskati tudi v smeri ureditve
delovnega statusa beguncev. Osebe, ki so zaposlene, po navadi ni-
so kriminalno dejavne. Če država težje upravlja z brezposelnostjo
v celotni populaciji, pa je verjetno mogoče del kriminalitete be-
guncev preprečiti z vključitvijo beguncev v delovno populacijo, kar
v tem trenutku zaradi statusa osebe z začasnim zatočiščem ni ure-
jeno v zadostni meri.
(b)Večina	osumljencev kaznivih dejanj je mlajša. R upravljanju kri-
minalitete mladih bi poleg prej opisane dejavnosti lahko verjetno
pripomogli tudi drugi varovalni dejavniki, ki prispevajo k integra-
ciji begunske populacije v okolje, kjer bivajo. Sem spadajo urejeno
šolanje mladih beguncev, socialno skrbstvo in psiho-socialna po-
moč ter predvsem ustrezna ureditev bivalnih razmer begunjske
populacije, ki naj ne bi bila getoizirana in s tem dejansko, pa tudi
simbolno, potisnjena na družbeno margino.
(c)Raziskava	o občutkih ogroženosti je pokazala dva zanimiva podat-
ka: med prebivalci še vedno obstaja stereotip o tujcih in beguncih
kot o viru težav, tudi kriminalnih. R temu je potrebno dodati tudi
vedenjsko komponento sodelujočih v raziskavi, ki se trudijo izogi-
bati stikom z begunci. Vprašanje medsebojne komunikacije, spo-
znavanja in razumevanja je tisto področje, ki bi mu posamezniki in
organizacije, ki delujejo na področju dela z begunci, morali name-
niti več pozornosti. Ro sta Pagon in Lobnikar (1999) preučevala
odnos policistov do beguncev, sta ugotovila, da več ko imajo polici-
sti stikov z begunci, boljše mnenje imajo o njih. Če to velja za poli-
ciste, lahko velja tudi za druge prebivalce Slovenije, pri čemer av-
torja vidiva veliko vlogo v delu nevladnih organizacij, ki delujejo
na področju dela z begunci. Medsebojno poznavanje in razumeva-
nje bi verjetno odpravila strah pred tujci in begunci, ki izvira iz
ksenofobije in neofobije.
Oorazd Meško in Branko Lob nikar : Begunci vir krirninalilele
389
(d)Begunci niso vir ogrožanja. Posameznild, id so sodelovali v raz-
iskavi, imajo stike z begunci, saj živijo v neposredni bližini zbirnih
centrov. Srečevanje z begunci za te ljudi ni vir občutka ogroženo-
sti. In če se naveževa na prejšnjo točko, velja to spoznanje razširiti
tudi v širši javnosti. Ro se nečesa ne bojiš več, začneš to spoznava-
ti. In ko nekaj dobro poznaš, te to ne ogroža več. Kar velja tudi za
odnos med prebivalci Slovenije in populacijo, ki je v Sloveniji po-
iskala pribežališče pred vojno nevarnostjo.
6. Literatura
Albrecht, H. J. (1996). Ethnic Minorities and Crime - the Construc-
tion of Foreigners' Crime in tnbe Federal Republic of Germany. V: Im-
migrant Delinquency. Brussels: European Commission, s. 83-102.
Dal Lago, A. (1996). Migrant Insertion in the Informal Economy,
Deviant Behaviour and the Impact on Receiving Societies. V: Immi-
grant Delinquency. Brussels: European Commission, s.31-50,
Felson, M, (1994), Crime and Everyday Life, Insights and Implicati-
on for Society. London: Pine Forges Press.
Ignjatović, D. (1996). Kriminologija, Beograd: Nomos,
Randuč, Z,, Meško, G, (1996), Poročilo z evropske konference Rri-
minaliteta in družbeni red v Evropi, Manchester, 7.-10. September
1996. Revija za kriminalistiko in kriminologijo 47(4)., str.415-420.
Rarydis, V. (1996). Criminahty of Migrants in Greece. V: Immigrant
Delinquency. Brussels: European Commission, s.225-230.
Malešič, M,; Pagon, M. & Lobnikar, B. (2000). Policija in begunci
ter prosilci za azil. V: Pagon, M. (ured,): Dnevi varstvoslovja. Ljublja-
na: Visoka policijsko-varnostna šola, str, 609-612,
Masters, R,, Roberson, C, (1990), Inside Criminology. Engelv^^ood,
New Jersey: Prentice Hall,
Milutinovic, M, (1981). Kriminologija. Beograd: Savremena admi-
nistracija,
Pagon, M,; Lobnikar, B, (1999), Stahšča do beguncev z ozemlja biv-
še Jugoslavije: primerjava med policisti, socialnimi delavci in prosto-
voljci nevladnih organizacij. Varstvoslovje, 1(2).
Sterle, J. (1995). Delinkventnost tujcev v Sloveniji v letih 1993-1994.
Ljubljana, Ministrstvo za notranje zadeve R Slovenije.
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
Šakić, V. (1991). Pregled važnijih teorija kriminalnog ponašanja.
Penološke teme, 1-4, str. 1-46.
Šeparović, Z.(1981). Kriminologija i socijalna patologija. Zagreb:
PFZ.
Thornton, W.E., Voigt, L. {lQ92).Delinquency and Justice. New York,
St. Louis, London: Mc. Graw Hill, str. 107-200.
Izvirni znanstveni članek, prejet junija 2000.
391
Raziskovanje s pomočjo
interneta: možnosti
uporabe v socialni
pedagogiki
Research on the Internet:
possibilities of use in
social pedagogy
Matej Sande
Povzetek
Članek predstavlja zgodovino, razvoj in možnosti upora-
be raziskovanja z Internetom. Predstavlja tehnologijo, raz-
lične načine zbiranja in prenosa podatkov raziskave ter
možnosti uporabe tovrstnega raziskovanja v socialni pe-
dagogiki. Poleg prednosti raziskovanja s pomočjo interne-
ta posebej opozarja na omejitve načinov vzorčenja terpos-
plošljivosti ugotovitev pri tovrstnem raziskovanju.
Ključne besede: raziskovanje, internet, računalniki, zbi-
ranje podatkovi, vzorčenje, socialna pedagogika
Abstract
The article describes the history and possibilities for rese-
arch on the Internet. It presents the technology, various ways
of collecting and sending data and their application in so-
cial education. Apart from numerous advantages of con-
ducting research on the Internet the article also raises the
Matej Sande,
univ. dipl. soc.
ped.. Pedagoška
fakulteta v
Ljubljani,
Kardeljeva
ploščad 16,
Ljubljana.
^ g 2 Socialna pedagogika, 2 0 0 0 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
question of restrictions of sampling and generalis ability that
tend to occur in this type of research.
Keywords: research, Internet, computers, data collection,
sampling, social pedagogy
1. Uvod
Internet je bil sprva ne pretirano prepleteno orodje v rokah znan-
stvenikov in raziskovalcev, ki so si izmenjevali podatke ter predvsem
omogočali vpogled v digitalne baze podatkov. V tistem času je šlo pred-
vsem za raziskovanje in razvoj informacijske in komunikacijske in-
frastrukture, ki se danes razvija v najbolj prepleteno in povezano digi-
talno strukturo na planetu. Prvi znani zapis socialne interakcije prek
omrežja je zapisan v beležkah J.C.R. Lickliderja z massachusettskega
tehnološkega inštituta, ki je avgusta 1962 razmišljal o Galaktični Mre-
ži. Mož je imel vizijo in ta vizija se je kasneje imenovala Internet.
Predvidel je globalno povezane stroje, prek katerih bi lahko vsakdo, iz
kateregakoli kraja na planetu, hitro dostopal do podatkov in progra-
mov (Leiner, 1998). Nadaljevanje zgodovine je polno kratic, ki so ključ-
nega pomena v računalniški komunikaciji, trženju in razvoju, na tem
mestu pa jim ne bomo namenili pretirane pozornosti, uporabljali jih
bomo zgolj, kolikor je potrebno za razvoj zgodbe. Bolj kot razvoj
kratic nas zanima razvoj raziskovanja po Internetu in možnosti za nje-
govo uporabo v kvalitativnem in kvantitativnem raziskovanju na pod-
ročju humanističnih znanosti.
Zgodovina interneta je tesno povezana z ameriškimi vojaškimi la-
boratoriji in Advanced Research Projects Agency (ARPA). Naloga pre-
prostih (v tistem času zapletenih) omrežij je bila predvsem omogočati
nepretrgane komunikacije v primeru vojne. Ideja je bila zanimiva in
uporabna, saj naj bi v primeru izpada omrežja (direktne povezave)
informacije v podatkovnih paketkih pošiljali po alternativnih poteh,
za kar naj bi skrbeli usmerniki. Leto 1969 je prineslo prvo javno upo-
rabo omrežja, ki pa je bila omejena na računalniške izvedence in znan-
stvenike, ki bili sposobni upravljati s kompleksnimi sistemi in zahtev-
nim naborom kod oziroma programskim jezikom. V tem letu so pove-
zali štiri glavne računalnike na univerzah v jugozahodnem delu ZDA.
Omrežje se je kmalu po tem začelo širiti, saj je bilo leto kasneje
povezanih že 17 računalnikov, med katerimi je bil tudi računalnik agen-
cije NASA. V sedemdesetih letih je bil pomemben razvojni dejavnik
Olga Poljšak Škraban: l'siliosocialiii o Itv i r /j o s ludo les ce ace... ß
uvedba protokola TCP/IP (Transmission Control Protocol/Internet Pro-
tocol), ki je V uporabi še danes. Protokol TCP/IP združuje vse elemen-
te na omrežju. "Povej mi svojo IP številko in povem ti, kje si priklop-
Ijen..." V letu 2000 ocenjujejo, da je na internet priklopljenih okoli
89.583.006^ strežnikov. Vseh teh skoraj 90 milijonov strežnikov daje
različne možnosti za raziskovanje in komunikacijo z uporabniki, ki se
na različne načine povezujejo v mrežo. Mreža z večjo аИ manjšo in-
tenzivnostjo raste in se spreminja v digitalni evoluciji prihajajočih in
odhajajočih tehnologij.
2. Zgodovina raziskovanja prek interneta
Komercialna uporaba interneta oziroma WWW® (grafični del in-
terneta, dostopen s spletnimi brkljalniki) se je začela okrog leta
1994. To je bil čas, ko se je začela uporaba interneta povečevati pred-
vsem na račun informacij, ki so bile predstavljene na vse bolj privlač-
ne in zanimive načine, ter odprtih in še neraziskanih možnosti za
zaslužek, razvoj podjetij ali preživljanje prostega časa. To je pritegni-
lo veliko število uporabnikov, v ozadju pa se je začel rojevati tudi mo-
čan ekonomski interes, saj vehko število ljudi na kupu navadno po-
meni tudi veliko količino denarja, ki ga lahko porabijo. Za raziskova-
nje po Internetu je priljubljenost in širjenje uporabe WWW pomenila
predvsem uporabnike, raziskovalno bazo in navidez neomejene raz-
iskovalne možnosti. Zgodovino raziskovanja po Internetu lahko raz-
delimo na določena časovna obdobja (Kottler, 1997):
•	Sredi leta 1995 je WWW pridobival na priljubljenosti, raziskovalci
so se spraševali, kaj lahko iz tega iztržijo ali spoznajo, in ali se z
raziskovanjem prek interneta sploh splača ukvarjati.
•	Na začetku leta 1996 so nekateri pionirji uporabljali Internet v raz-
iskovalne namene, predvsem za zbiranje podatkov in izmenjava-
nje izkušenj ter za preizkušanje razhčnih načinov zbiranja podat-
kov. V tem letu je bila narejena RIS-ova nacionalna raziskava o
uporabi interneta v Sloveniji z numerusom 1200. (http://
www.ris.org/si/pressw.html)
•	Leta 1997 se je začelo z resnejšim raziskovanjem prek interneta, v
'Popodatkih matrix.net (mids.org) je v "internet" v letu 2000 povezanih 89.583.006 strežnikov, po podatkih
netsizer.com pa ta številka dosega 87.144.000. Približno oceno vseh uporabnikov interneta bi dobili z analizo
logov (zelo velikega) vzorca teh strežnikov.
JP^ Socialna ¡j e d a g o g i k a , 2 000 vol. 4, št. 4, sir. 3 9 1 -42 0
razvijajočo se panogo so začeli vlagati denar. Za tovrstno razisko-
vanje se je začel zanimati širši krog ljudi, ki je v tem videl možnosti
za tržno in znanstveno raziskovanje. V Sloveniji je v tem času po
Internetu potekala raziskava o uporabi plesnih drog med mladimi
kot del raziskave "Metodologija kvalitativnega raziskovanja škod-
ljivih posledic uporabe drog med mladimi"", (od decembra 1996
do konca junija 1998). V tem letu je potekala tudi druga RIS-ova
raziskava o uporabi interneta z numerusom 3500. (http://
www.ris.org/si/pressw.html)
• Po 1997. letu je raziskovanje (to je zbiranje in analiza podatkov o
uporabnikih interneta ali o njihovih mnenjih, željah in stališčih)
na Internetu stalni spremljevalec "priklopljenega" časa uporabni-
kov. Večinoma zbirajo podatke, s katerimi ocenjujejo privlačnost
vsebine strani na Internetu, spoznavajo želje uporabnikov v zvezi s
spremembo vsebine in izvajajo kratke ankete na določeno temo. S
pojavom spletnih portalov'° se podatki zajemajo vsakič, ko obi-
skovalci strani z miško "kliknejo" na glasovalno hsto (ang. ballot
box, pool survey) in tako izrazijo svoje mnenje o določenih vpraša-
njih s področja politike, tehnologije, uporabe storitev ipd. Velika
večina raziskovanja prek interneta je tako usmerjena v evaluacijo
spletnih strani, raziskave trga, nakupovalne navade - v uporabo,
porabo in spremljanje informacijske tehnologije.
Iz opisanega lahko razberemo, da je drugi del raziskovanja, lahko
ga poimenujemo nekomercialni, sociološki ali humanistični, trenut-
no v manjšini, predvsem zaradi večje povezanosti interneta in raču-
nalniške oziroma širše informacijske tehnologije v komercialnem raz-
iskovanju. Bolj običajno je torej raziskovanje uporabe interneta, ali
vprašanja o lastništvu in znamki GSM-ov, odločitve o nakupu raču-
nalnika in višina osebnih dohodkov, kot pa npr. raziskovanje posledic
uporabe informacijske tehnologije med mladimi ali raziskovanje do-
ločenih Subkultur, tveganega vedenja itd. Razvoj raziskovanja prek
interneta je povezan s speciahziranimi raziskovalnimi agencijami, pod-
* Jf orici Wide Web - Svetovna mreža ali po slovensko svetovni splet.
4zvajalec raziskovalne naloge, ki j o je financirala Mestna občina Ljubljana, je bilo Društvo za razvijanje
preventivnega in prostovoljnega dela (Dekleva in Sande, 1999).
Spletni portali so strani na Internetu, na katerih lahko uporabnik dobi osnovne informacije (o vremenu,
gospodarstvu, dnevne novice) in nadaljuje svoje iskanje po intemetu z povezavami ali integriranim iskalcem
po domačih (in tujih) spletnih straneh.
Olga Poljšak Škraban: l'sihosocialni o kv i r p o s La do les ce nee... ^ Ç^
jetji in nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo predvsem z raz-
iskovanjem po internetu, ali pa je to del njihove komercialne ali ne-
komercialne ponudbe. Na drugi strani pa so priložnostne ankete in
(nagradni) vprašalniki del vsakdanjega zbiranja podatkov, katerega
namen pa je predvsem popestriti vsebino in ponudbo strani. Tovrstne
kratke ankete se po kakovosti, obsegu in obdelavi podatkov bistveno
razlikujejo od profesionalnega raziskovanja.
5. Povezava med informacijsko tehnologijo in
raziskovanjem prek interneta
Ključnega pomena za izvedbo uspešne raziskovalne naloge prek
omrežja je povezava znanja o uporabi računalniške tehnologije na
eni strani, ter na drugi strani statističnih metod oziroma metodologije
raziskovanja. Ali to pomeni, da morajo spletni raziskovalci poznati
vse kratice, tehnologijo, razvoj, programske jezike, postavitve splet-
nih strani in načine prenosa informacij? Odgovor ni lahek, saj bi lah-
ko, recimo, ob idealnih razmerah imeli tim strokovnjakov, od katerih
bi eni skrbeli za vsebine, namene in metodologijo raziskovanja, drugi
pa bi te ideje poizkusili prenesti na internet, v HTML" ali Javo ter
tako analogne ideje prevajali v digitalni jezik. Ker so sredstva neko-
mercialnega raziskovanja navadno omejena, je lahko najem stro-
kovnjakov za informacijske tehnologije veliko breme. Priročno in pred-
vsem ceneje bi bilo, če bi raziskovalci svoje ideje zmogli sami prevesti
in objaviti na internetu, kar se bo morda v prihodnosti vedno pogo-
steje dogajalo. Del razvoja programske opreme gre namreč v uporab-
niku vse bolj prijazne (ne pa tudi vse bolj profesionalne) izvedbe, ki
so grajene okrog enega samega programa (recimo urejevalnika bese-
dil), s katerim je mogoče dokument prevesti v obliko, ki je primerna
za objavo na internetu.
Če smo se odločili za raziskovanje z internetom, potem imamo za
to verjetno dobre razloge. To je lahko osebno zanimanje za ta medij,
spremljanje razvoja, popularnosti, uporabe,itd. Vse to v paketu pred-
stavlja polje zanimanja raziskovalca, ki mu olajša prenos idej v kiber-
prostor. Vzorec uporabnikov na internetu je dosegljiv, morda bolj izo-
bražen, računalniško pismen, vendar predvsem drugačen. Gre za "dru-
" Hypertext markup language - HTML dokumenti so preproste ASCII tekstovne datoteke, ki vsebujejo kode za
določanje oblike in povezave na druge dokumente na domačem ali oddaljenem računalniku. HTML
dokumente lahko beremo na različnih platformah.
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
gačno vrsto"'^, za ljudi, ki del svojega prostega ali delovnega časa pre-
živijo na Internetu iz neskončno različnih razlogov. Lahko zaradi te-
ga, ker pišejo članek, ker delajo na borzi, ker se pripravljajo na preda-
vanja, ker jim je dolgčas, ker igrajo Quake, ker iščejo partnerja ...
Zaradi vsega tega lahko slutimo, da bodo značilnosti ciljnih populacij
in dosegljivih vzorcev ter s tem rezultati raziskovanja(vsaj v tem tre-
nutku manj kot 100% omreženosti prebivalstva) morda drugačni, kot
če bi uporabljah klasične metode brez posredovanja interneta. Verjet-
no se bo to v oddaljeni prihodnosti spremenilo in bosta obe vrsti vzor-
cev postajali vedno bolj podobni. Za raziskovalca je tako pomembno
poznavanje raznohkih motivov uporabe interneta ter drugačnosti me-
dija, ki po svoji opredehtvi ni pasiven, ampak omogoča interaktivnost
ter komunikacijo na različnih nivojih. Prav zaradi možnosti interak-
tivnosti je internet lahko privlačen medij raziskovanja.
4. Instrumenti, ki se uporabljajo v raziskovanju
prek interneta in različni načini zbiranja in
prenosa podatkov
Raziskovanje prek interneta omogoča razmeroma zmanjšati stroške
raziskave glede na velikost vzorca. Če pregledamo stroške manjše raz-
iskave (N=600), vidimo, da za osnoven in najbolj preprost način zbira-
nja informacij potrebujemo le sredstva za najem prostora na strežniku
pri enem izmed ponudnikov internet storitev, ali pa še manj, če za raz-
iskavo uporabimo kar domači program za sprejemanje in oddajanje
elektronske pošte z nekaj dodatnimi funkcijami. Če se odločimo za bolj
obširno raziskovanje, kjer pričakujemo recimo 10.000 uporabnikov na
dan, se stroški raziskave seveda povečajo (Rottler, 1997). Potrebujemo
lasten strežnik (stroški za najem ali nakup zmogljivega računalnika)
ter stalen priklop na internet, ki si ga zagotovimo s kabelskim mode-
mom ah v hlajeni sobi lokalnega ponudnika internet storitev ali raz-
iskovalne institucije. Zmogljivost je pomembna predvsem zaradi večje
količine in večje zanesljivosti shranjevanja podatkov. Rer so digitalni
zapisi (anket, intervjujev, glasovanj) razmeroma majhni, lahko za ne-
komercialno ah znanstveno raziskovanje navadno uporabljamo kar
opremo, ki je že na voljo v določeni organizaciji ali inštitutu.
'-Farmer opisuje populacijo uporabnikov interneta do leta 1997 kot "different breed", ki ima
možnost dostopa do informacij in sposobnost brskanja po velikih količinah podatkov (Farmer,
1998). Izraz je za danajšnje razmere neprimeren, saj se je število uporabnikov močno povečalo.
Olga Poljšak Škraban: Psihosocialni okvir ¡iosladolescence... ^ÇJ
Raziskovanje prek interneta v osnovi uporablja enake inštrumente
kot klasično raziskovanje, lahko pa se razlikuje glede na način preno-
sa podatkov ali uporabljeno spremljevalno informacijsko tehnologijo.
V vprašalnik lahko spravimo pravzaprav vse, od reklam do kompleks-
nih animacij v Flashu'^, čeprav trenutna prepustnost omrežij še ne
omogoča veliko spremljevalnih sporočil, ki med drugim tudi breme-
nijo telefonski ali kakšen drug račun uporabnikov omrežij. Uporaba
reklamnih sporočil v raziskovanju ni priporočljiva, saj ima veliko upo-
rabnikov interneta do tovrstnega oglaševanja za vsako ceno odkloni-
len odnos. V nadaljevanju se bomo ukvarjali predvsem z znanstvenim
in nekomercialnim raziskovanjem ter inštrumenti, ki se lahko upora-
bijo v ta namen.
Danes poznamo različne inštrumente za raziskovanje prek inter-
neta, prav vsi pa so stopnjo praktične uporabnost dosegli šele v devet-
desetih letih, ki so pomenila velik korak predvsem v grafičnem in teh-
nološkem razvoju ter v hitrosti prenosa podatkov. Prav priljubljenost
različnih grafičnih uporabniških vmesnikov in operacijskih sistemov,
kot jih poznamo danes, je povzročila strm vzpon uporabe omrežne
tehnologije med različnimi skupinami uporabnikov. Na začetku bi se
torej lahko med seboj raziskovali le redki raziskovalci in računalniški
zanesenjaki, danes pa lahko z nekaj iznajdljivosti prodremo v najra-
zličnejše ciljne skupine uporabnikov interneta, ki so v priklopljenem
ali nepriklopljenem času potrošniki, pripadniki subkultur, raziskovalci
ali storilci kaznivih dejanj, vse to pa nam z nekoliko rezerve odpira
praktično neomejene možnosti spletnega raziskovanja.
Ro smo si izbrali ciljno skupino, bomo pred promocijo in distribu-
cijo seveda razmišljali o tem, kaj točno bomo raziskovali in kakšen
(internetni) raziskovalni instrumentarij bomo uporabili. Na voljo nam
je nekaj različnih načinov pridobivanja informacij:
4.1. Elektronska pošta
Verjetno ste že kdaj dobili v elektronski poštni predal podobno spo-
ročilo: "Sem študent 4. letnika te in te fakultete in delam raziskavo o
spolnem vedenju žensk", ah pa "Podjetje Medmrežje d.o.o. prireja v
letošnjem poletju obširno nagradno akcijo. Izpolnite priloženo anke-
to in sodelujte v reklamnem žrebanju.". Temu je sledil bolj ali manj
inteligenten test, anketa ali nagradni vprašalnik. Do tukaj smo lahko
13 Program Macromedie za oblikovanje animacij.
JP^ Socialna pedagogika, 2 0 00 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
Ugotovili, da so tovrstni načini zbiranja informacij predvsem nadležni
in nezaželeni. Tako "raziskovanje" lahko sodi tudi v t.i. spam maiP'^,
kjer nekdo prek poštnega strežnika pošilja reklamno ali raziskovalno
pošto na čimveč elektronskih poštnih naslovov, ki vsebujejo končni-
co recimo Žkiss.uni-lj.si ali Žhotmail.com. Tovrstno pošiljanje pošte
na nekaterih poštnih strežnikih dovoljujejo, na drugih pa ostro prega-
njajo in celo kaznujejo. Pri uporabi elektronske pošte kot medija za
raziskovanje moramo biti torej pazljivi, da nas med raziskovanjem ne
zasovražijo ali celo odklopijo z interneta. Če primerjamo anketiranje
prek elektronske pošte s "klasičnimi" oblikami anketiranja, je elek-
tronska oblika bistveno manj moteča od telefonskih klicev ali obiska
na domu, v službi itd. Pri elektronski pošti si lahko za odgovor vzame-
mo čas (ki nam ustreza), lahko pa ga tudi izbrišemo in nanj ne odgo-
vorimo. Če si recimo v telefonski anketi ob nedosegljivosti naključno
izbranega anketiranca lahko privoščimo do 10 khcev, lahko v elek-
tronski obliki uporabimo potrdilo o prejetju ankete (Request Read Re-
ceipt), ki nam pove, ali je prejemnik dobil elektronsko pošto z anketo
ali ne.
Anketa, ki jo pošljemo po elektronski pošti, je klasična anketa, ki
pa jo prejemniki spremenijo in pred ali za določene odgovore vtipka-
jo X. Tovrstno vpisovanje zahteva določeno mero spretnosti, za odgo-
vore na daljše vprašalnike pa potrebujemo kar nekaj časa. Elektron-
sko pošto moramo po odgovarjanju poslati pošiljatelju in s tem se so-
delovanje zaključi. Problem tovrstnega anketiranja je še vtem, da raz-
lični programi za obdelavo elektronske pošte delajo v različnih for-
matih, in odgovor, ki ga dobimo nazaj po pošti, je lahko nekoliko dru-
gače razporejen, kar je moteče za nadaljnjo obdelavo podatkov.
"Nenaročeno (nazaželjeno) reklamno sporočilo.
Olga l'oljša/t Škraban: l'sihosocialni okvir posladolescerice... 399
Slika i: Izsek iz ankete preko elektronske pošte.
4.2	Program preko elektronske pošte (Disk by e-mail)
Naslednja metoda je nadgradnja računalniškega intervjuja (CA-
ТГ® - Computer Assisted Telephone Interwieving), ki je na nekaterih
področjih nadomeščal klasični intervju "s svinčnikom" ali uporabo
različnih medijev za zvočni zapis pogovora.
Postopek je zelo preprost, najlažje pa si ga predstavljamo, če ga
primerjamo s širjenjem računalniških virusov. Po elektronski pošti
dobimo pripeto datoteko npr. raziskava.exe, ki jo poženemo (ali pa
tudi ne), in sproži se program, ki je bil prirejen ali narejen za potrebe
raziskave. Na koncu moramo rezultat, datoteko z zbranimi podatki,
po elektronski pošti spet poslati k pošiljatelju. Prednost tovrstne me-
todologije je v kompleksnosti vprašalnika, ki ni več omejen z različni-
mi kodnimi tabelami, in posledično težavami pri vnašanju rezultatov.
Pridobimo tudi prednosti tehnologije CAI (Computer Assisted Intervi-
ewing), ki omogoča naključna vprašanja, rotacijo, ponovno uporabo
določenih odgovorov. Če bi imeli zagotovljen tudi dober prenos, bi v
tovrstne intervjuje ah anketne vprašalnike lahko vnesh tudi slike, zvo-
ke, animacije in video vložke. Omejitve tovrstne metodologije so v
vsaj minimalnem poznavanju dela s programi ter pošiljanja in preje-
manja pripetih datotek, v mnogih primerih pa bi lahko imeh težave
tudi z antivirusnimi programi ali požarnimi zidovi v večjih podjetjih
(Prav tam).
4.3	Uporaba spletnih strani
Do sedaj smo govorili o prenosu podatkov po elektronski pošti, kar
v praksi pomeni prenos z računalnika, ki služi za namen raziskave,
'Računalniškopodprto telefonsko intervjuvanje (anketiranje).
/fQQ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, str. 3 9 1 -420
prek nekaj strežnikov do poštnega strežnika in nato do domačega ra-
čunalnika intervjuvanca ter celo pot nazaj. To pomeni, da smo pozna-
li naslove tistih oseb (npr. naročnikov neke revije ali uslužbencev do-
ločenega podjetja), ki smo jih želeli intervjuvati, ali pa smo uporabili
"spam" in smo pošiljali elektronsko pošto vse povprek, da bi prišli do
intervjuvancev. Spletne strani predstavljajo drugačen koncept vzor-
čenja, saj uporabnikov ne izbiramo glede na naročnino ali zaposlitev,
ampak sami poiščejo določeno spletno stran in se tudi sami odločijo
za sodelovanje v raziskavi"'.
Kot inštrument pri raziskovanju prek spletnih strani se ponovno
lahko uporabi anketni vprašalnik ali intervju, ki pa je za razliko od
metode po elektronski pošti možen 24 ur na dan in omogoča dostop
do raziskave teoretično vsem uporabnikom interneta. Teoretično za-
to, ker lahko, recimo, vprašalnik omejimo na slovenski jezik (ah kak-
šen drug jezik), kar pomeni, da bodo nanj lahko odgovarjali samo
tisti, ki berejo in razumejo slovensko. Zaplete se npr. pri uporabi an-
gleščine, saj tovrstne intervjuje težko omejimo na posamezno drža-
vo, ker je glavni jezik na internetu še vedno angleščina. Ločimo med
dinamičnimi in statičnimi spletnimi stranmi, odvisno od tega, koliko
dodatnih podatkov in informacij o obiskovalcu beležijo. Aktivne stra-
ni lahko z uporabo piškotkov (cookies) ali java skriptov beležijo na-
slednje podatke (Bata gel j. Veh ovar, 1998):
1.	ime (DNS) in naslov (IP) računalnika, ki je bil uporabljen za izpol-
njevanje vprašalnika na internetu,
2.	uporabljeni WWW brkljalnik,
3.	operacijski sistem,
4.	spletni naslov, od koder je prišel obiskovalec,
5.	čas začetka intervjuja,
6.	v posebnih primerih tudi elektronski naslov uporabnika.
Omenjeni podatki se ne zbirajo le za potrebe raziskovanja prek
interneta, ampak se lahko avtomatično beležijo ob obisku določenih
strani, katerih upravljalci želijo imeti pregled nad številom obiskov,
internetnimi navadami in razvadami uporabnikov (iz katerega naslo-
va prihajajo) ter uporabljenimi operacijskimi sistemi obiskovalcev. Če
strani uporabljajo za zbiranje podatkov Javo ali "trackerje", povpreč-
ni uporabniki teh stvari niti ne opazijo. Uporabnik interneta tako vsak
o tem, ali bodo izpolnili anketo ali ne, se seveda lahko odločajo tudi anketiranci prek elektronske pošte.
Olga Poljšak Škraban: Psihosocialni okvir p o s La do les ce nce...
dan na svoji anonimni poti pušča celo kopico digitalnih prstnih odti-
sov, ki jih je mogoče uporabiti za raziskovanje ali preiskovanje.
Ro je uporabnik odgovoril na intervju, pritisne na gumb "submit"
ali "pošlji" in podatki se shranijo na strežniku preko СОГ^ (Common
Gateway Interface) skript ali pošljejo po elektronski pošti na računal-
nik, ki je namenjen raziskavi ah obdelavi podatkov. Prednost Java
skriptov je v tem, da lahko uporabljajo elektronsko pošto, kadar upo-
raba CGI skript ni možna na nekaterih strežnikih, slabost pa je pre-
nos elementov j avanskega programčka na računalnik (s stališča var-
nosti) uporabnika, da se nato lahko prikaže na spletni strani. Razvi-
jalci vprašalnika, ki imajo na strežniku, namenjenem raziskavi, na-
meščeno Microsoftovo programsko opremo (IIS), lahko uporabljajo
Front Page "server extensions", ki skrbijo za prenos ali shranjevanje
podatkov raziskave v za to namenjenem direktoriju (mapi) na strež-
niku.
Tipičen vprašalnik, ki je predstavljen na spletni strani, je napisan v
jeziku HTML ali Java, kar pomeni kot končni izdelek za uporabnika
predvsem preprost in funkcionalen uporabniški vmesnik. Lahko bi
trdili, da skoraj vsak uporabnik interneta obvlada upravljanje z miško
in uporabo menijev, drsnikov in vnosnih polj, ki so sestavni del večine
operacijskih sistemov in urejevalnikov besedil. Uporaba je približno
tako zahtevna, kot če si hočete po Internetu naročiti knjigo ali plačati
določeno storitev. Anketa ah intervju na preprostih spletnih straneh
se bistveno ne razlikujeta od klasičnih papirnih ali osebnih izvedenk,
saj mora uporabnik, podobno kot to počne na papirju, označiti, vpisati
ali opisati določeno vsebino. Navadno so intervjuji na spletnih stra-
neh krajši, slaba lastnost pa je ta, da moramo v nekaterih primerih ob
določeni napaki ali problemu na strežniku cel vprašalnik rešiti po-
novno, kar je lahko moteče, predvsem pa ne motivira uporabnikov za
ponovno izpolnjevanje. Nekateri vprašalniki lahko po vnosu prever-
jajo, ah je uporabnik izpolnil vsa okenca in vnosna polja, ter po pre-
verjanju uporabnika opozorijo na manjkajoča polja, ki jih mora vne-
sti za uspešen zaključek in potrditev.
" CGI skripta je vmesnik med HTTP (HyperText Transport Protocol) strežnikom naše ШШ strani in stranjo,
ki vsebuje vprašalnik. CGI ni programski jezik ali protokol, ampak nabor variabel, ki po konvencijah o
prenosu podatkov omogoča prenos informacij med klientom (domači ali službeni računalnik preko katerega
uporabnik rešuje vprašalnik) in strežnikom (HTTP strežnik, ki pošlje podatke o vprašalniku na računalnik,
kjer poteka reševanje vprašalnika).
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
4.4. Vzorčenje in njegove omejitve
Pri raziskovanju po internetu smo lahko usmerjeni v vse uporabni-
ke interneta (slovenske uporabnike interneta,...) ali v določeno popu-
lacijo (uporabnikov Linuxa, naročnikov neke revije... itd.). V prvem
primeru računamo na samoizbor (vsi uporabniki so povabljeni k
sodelovanju), v drugem primeru pa bomo ciljno populacijo dosegli s
slučajnostnim vzorčenjem (uporabnike bodo določili sodelavci raz-
iskave ali računalniški program z žrebom). Na tej točki bomo zaen-
krat še izpustili problem motivacije oziroma angažiranosti, ki ima vpliv
pri obeh vrstah vzorčenja.
4.4.1. Samoizbor: anketa, ki je dostopna vsem uporabnikom
interneta
Pri samoizboru imamo hipotetično populacijo z zelo velikim števi-
lom enot (vsi uporabniki interneta na planetu), vendar je ta populaci-
ja zgolj teoretično dosegljiva (vsi uporabniki niso "online", ne more-
mo jih vseh doseči, uporabljajo različne iskalnike, itd.). Zato smo tako
kot pri klasičnem raziskovanju, ki hoče doseči celotno populacijo, ome-
jeni na vzorce in nato s statistično indukcijo prenesemo rezultate na
celotno populacijo. Vzorec enot lahko naslavljamo prek naših doma-
čih strani, spletnega portala ali iskalnika. V tem primeru lahko pos-
plošujemo na populacijo vseh uporabnikov naših domačih strani, strani
s specifično vsebino ali širše, v primeru spletnih iskalnikov ali porta-
lov, ki jih obiskuje večji krog ljudi z različnimi interesi. Tako lahko
domnevamo, daje morda anketa naAltavisti.com aliYahooju.com bolj
reprezentativna za celotno populacijo uporabnikov interneta kot na
primer spletna stran proizvajalca barv. Raj lahko naredimo, če hoče-
mo pritegniti prav določeno populacijo in nas ne zanima, kaj o dolo-
čeni stvari ali problemu mislijo vsi uporabniki interneta?
Lahko se odločimo za vpis v npr. vse večje iskalnike po sloven-
skem delu interneta (matkuria.com. slowwwenia.com. slovista.net in
eon.si), kjer bomo naznanili, da v določenem času delamo raziskavo
na določenem področju. V primeru, da se ukvarjamo z računalniško
tematiko, lahko oglašujemo v specializiranih časopisih itd. Če pa se
odločimo, da ne izstopimo iz interneta, lahko uporabimo oglaševanje
po internetu (bannerje) na najbolj obiskanih straneh v državi. Tako
dosežemo čimveč ljudi, ki uporabljajo slovenski del interneta in lah-
ko npr. posplošujemo o rabi interneta v Sloveniji. Do specifičnih po-
pulacij lahko pridemo z oglaševanjem na povsem ciljno orientiranih
Olga Poljšak Škraban: Psihosocialni o kv i r p o s lado les ce nce...
spletnih straneh. Če raziskujemo priljubljenost in zvrsti elektronske
glasbe v Sloveniji, bomo oglaševah na tistih straneh in se vpisovali v
tiste rubrike iskalnikov, ki so namenjene tovrstni glasbi. Nekdo, ki
obiskuje rave/tehno forume in strani, bo z več verjetnosti odgovoril
na vprašalnik o elektronski glasbi kot obiskovalec strani s težkome-
talno glasbo. Pri tem moramo upoštevati, da bo prišlo do močnega
samoizbora, saj bodo našo stran obiskali predvsem motivirani (s tem,
da izrazijo mnenje, ali s tem, da npr. osvojijo kakšno nagrado).
Tovrstno vzorčenje ima svoje hibe - podobno kot odgovarjanje na
pisemske vprašalnike v revijah in časopisih, in daje rezultate z majh-
no znanstveno vrednostjo. Respondent se brez dodatnih stikov z in-
tevjuvarjem odloča, ali bo sodeloval v raziskavi ali ne. Glede na to, da
z zgoraj naštetimi tehnikami pridobimo predvsem specifične vzorce
uporabnikov interneta, je posploševanje na celotno populacijo precej
vprašljivo (Batagelj, Vehovar, 1998). Tako je bolje, če tovrstno raz-
iskovanje uporabljamo v kombiniranem načinu, z souporabo telefon-
skega ali osebnega intervjuja. Raziskovanje po Internetu je tako del
raziskave, ki lahko velja za specifično populacijo (uporabnikov inter-
neta) ali pa predstavlja del populacije (ki je zajeta tudi prek telefona
in osebnega intervjuja ali ankete).
4.4,2. Predhodno izbrani vzorec
Tovrstno vzorčenje uporablja "povabilo", ki respondente privede
na spletno stran, kjer imamo objavljen vprašalnik. V ta namen lahko
uporabimo neko bazo elektronskih naslovov, iz katere z naključnim
izborom določimo tiste, ki jim bomo poslali povabilo. V tem primeru
spet nastane problem "nadlegovanja" oziroma nenaročenih pisem, ki
smo se ga dotaknih že pri pošiljanju vprašalnikov po elektronski po-
šti. Težavo lahko pomeni tudi lista elektronskih naslovov, ki jo razme-
roma težko pridobimo, in več elektronskih naslovov istega uporabni-
ka fmiha.novak@email.si. miha n@hotmail.com in mn@siol.net). ki
jih ne moremo enostavno izločiti. Tovrstno vzorčenje se izkaže za bolj
uporabno, ko nas zanimajo prav določeni vzorci, npr. uslužbenci
določenega podjetja, baza naročnikov na elektronske novice itd (prav
tam). Podjetja, ki se ukvarjajo z raziskovanjem trga prek interneta,
imajo velike baze podatkov o skupinah ljudi, ki jim nato pošiljajo elek-
tronsko pošto s povabili na raziskavo o določenem izdelku. Tako lah-
ko po določenih parametrih dosežejo ciljno skupino gospodinj s pri-
hodkom X in jih povprašajo po mnenju o določenem pralnem prašku.
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
Podobno lahko storijo s predstavniki moškega spola in prihodkom Y z
vprašanji o novem Porsche Boxterjn. Pomembne omejitve pomenijo
menjajoči se elektronski naslovi in zamik pri odgovorih, pridobitve pa
so možnost anketiranja o določenih proizvodih in mnenjih, ki se ne-
posredno ne dotikajo interneta in računalnikov. Ro bo raziskovanje
po internetu preseglo zgolj vprašanja o uporabi GSM telefonov, pora-
bi ur na internetu, znamki računalnika in hitrosti prenosa, bo postala
tovrstna metodologija zanimiva tudi za nekomercialno raziskovanje.
4.5. Tehnologija
Pomembna razlika pri uporabi vprašalnikov prek spletnih strani je
delitev na preproste HTML obrazce in CAWI (Computer Assisted Web
Interwieving - Spletno raziskovanje s pomočjo računalnika). Pri upo-
rabi preprostih obrazcev je celoten vprašalnik predstavljen na eni
(spletni) strani, kar lahko pomeni besedilo več običajnih (npr. A4) stra-
ni, po katerem se z drsnikom na desni strani pomikamo navzdol in
odgovarjamo na vprašanja. Pomanjkljivost tovrstnega načina reševa-
nja je v tem, da v vprašalniku ne moremo učinkovito uporabiti ponav-
ljanja vprašanj, rotacije in povezave določenih odgovorov z naslednji-
mi vprašanji. Tovrstni vprašalniki so zato po načinu reševanja zelo
podobni anketi po elektronski pošti, le vnos in zbiranje podatkov sta z
uporabo CGI skript precej olajšana. Uporabimo lahko tudi preverja-
nje vnosnih polj ter kasnejše dopolnjevanje manjkajočih vnosov.
Profesionalne raziskave in podjetja, ki se ukvarjajo z raziskova-
njem po internetu, uporabljajo za zbiranje podatkov prek spletnih stra-
ni način CAWI, ki nudi dodatne možnosti CAI, ki smo jih že omenili
(naključna vprašanja, rotacijo, ponovno uporabo določenih odgovo-
rov, vprašanja, odvisna od odgovorov). Razlika med CAWI in prepro-
stimi obrazci je v tem, da se vsako vprašanje ali niz vprašanj nahaja
na svoji spletni strani. Ro respondent odgovarja na posamezna vpra-
šanja аИ sklope vprašanj preko CGI skript, sproti oddaja odgovore in
glede na te odgovore se lahko na staneh pojavljajo nova vprašanja.
(Rottler, 1997)
Če si ogledamo CAWI na izbranem primeru raziskovanja uporabe
drog, vidimo, da ima lahko respondent na voljo npr. seznam prepove-
danih drog. Na prvo vprašanje lahko odgovori, za katere droge je že
slišal. Na naslednji spletni strani se pokaže spisek vseh drog, za kate-
re je respondent že slišal in izmed teh naprej izbira, npr. katere izmed
njih je že poizkusil. Na naslednji strani se mu naprej izpiše spisek
Olga l'oljšak Škraban: Psihosocialni o kv i r р o s lado les ce rice... 405
drog, ki jih je poizkusil, izmed njih pa npr. lahko izbira kolikokrat na
mesec/teden/leto jih uporablja, katero drogo najpogosteje uporablja,
in spet na naslednji strani se nato lahko npr. pojavi vprašanje "zakaj
uporabljaš prav drogo X".
Gre za interaktiven vmesnik, ki se odziva na odgovore ali izbire
respondentov. To je danes trend v razvoju aktivnih spletnih strani.
Uporabnikom interneta niso več dovolj statične strani in iskanje in-
formacij, ampak interaktivno iskanje glede na predhodno podane (vtip-
kane) informacije. Če smo si izbrali to možnost, lahko določeni iskal-
niki sledijo informacijam, ki nas pri vsakodnevni uporabi interneta še
posebej zanimajo in nas ne obremenjujejo z določenimi stvarmi, po
katerih navadno ne posegamo. Tako lahko računalniški sistemi sledi-
jo določenim merilom, ki smo jih predhodno vnesli. Podobno deluje
tudi CAWI. Ne potrebujemo več izpraševalca, ki bo sedel pri telefonu
(CATI), prenosnem računalniku ali računalniku in tipkal odgovore
intervjuvanca in nato postavljal vprašanja, ki jih je predvidel računal-
nik. CAWI je torej oblika tehnično bolj zapletenih, vendar bolj "intele-
gentnih" načinov sodobne interaktivnosti, ki jih omogoča internet. Tako
uporabniki, ki so navajeni tovrstnega prilagajanja, niso presenečeni
nad takim zbiranjem podatkov, ki sledi razvoju tehnologije in interne-
ta (prav tam).
Tehnologija navadno tudi nekaj stane in zato so podobno kot pro-
fesionalne programe za obdelavo podatkov začeli prodajati tudi pro-
grame za raziskovanje prek spletnih strani. Enostranske vprašalnike
na internetu si lahko izdelamo sami, za bolj kompleksne CAWI interv-
juje pa moramo poseči po specializiranih programih, ki omogočajo
postavitev na strežnik, zbiranje in prenos podatkov. Med tovrstnimi
programi je npr. Quancept Web, del paketa za raziskavo trga, ki omo-
goča uporabo v celotnem raziskovalnem procesu (prav tam). Pomemb-
na lastnost tovrstnih programov je, da delujejo prek spletnega brkljal-
nika (Interent Explorer ali Netscape Navigator), kar omogoča upora-
bo na razhčnih platformah, od Macintoshov do osebnih računalnikov
in televizijskih sprejemnikov z integrirano podporo internetu. Kom-
patibilnost je še vedno problem v računalniški industriji, zato mora
biti tovrstno programiranje sposobno delovanja na različnih vrstah
strežnikov, saj lahko le tako zagotovimo uspešno prenašanje podat-
kov. Tako moramo od sodobnega programa pričakovati delovanje na
Windows NT, Solaris, Linux in Macintosh sistemih ter na Apache strež-
nikih ter možnost prenosa podatkov v baze podatkov (DB2, SQL Ser-
/¡.Q^ Socialna pedagogika, 2 0 0 0 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
ver, SAP, FileMaker) na strežniku podjetja ali raziskovalnega inštitu-
ta. CAWI program, ki omogoča uporabo glede na platformo nevtral-
nih tehnologij (WAP, Java, XML, WML), je AskAnywhere proizvajalca
Sanéelo Software. Tako bomo lahko v prihodnosti zbirali podatke tudi
z mobilnimi telefoni oziroma WAP hibridi med mobilniki in računal-
niki. Prihodnost raziskovanja po Internetu je torej tesno vezana na
nove komunikacijske tehnologije, ki bodo napredni načini zbiranja
podatkov prek različnih medijev. Intervjuvanec bo torej lahko prak-
tično kjerkoli na planetu (glede na prihajajoče tehnologije) in odgo-
varjal na zastavljena vprašanja. Vendar, ah je prihodnost raziskovanja
po Internetu res tako svetla?
5. Dobre in slabe lastnosti raziskovanja po
Internetu
Vsaka nova tehnologija na določenem področju prinese s seboj ta-
ko dobre kot tudi nekaj slabih lastnosti. Kvalitativno in kvantitativno
raziskovanje ima za sabo dolga leta analogne zgodovine, tako da so
morda nekatere kritike digitalnega raziskovanja še prezgodnje, so pa
aktualne v trenutnem virtualnem raziskovalnem prostoru. Farmer
povzema dobre in slabe strani raziskovanja po Internetu (točneje prek
spletnih strani) v primerjavi s klasičnim raziskovanjem ali raziskova-
njem po telefonu (CATI) (Farmer, 1998):
Dobre strani:
•	Stroški - Ob neposredni primerjavi je internet 50 % cenejši kot
zbiranje podatkov s pomočjo telefona in 20 % cenejši kot zbiranje
podatkov po elektronski pošti (Disk by email). Ko je stran postav-
ljena in deluje, odpadejo stroški klasičnega raziskovanja (telefon,
pošta), kjer je vsak novi intervju dodaten strošek.
•	Poraba časa - Čas, ki je namenjen zbiranju podatkov, se skrajša v
primerjavi z uporabo drugih metodologij. Zbiranje podatkov, ki bi
ob uporabi elektronske pošte npr. trajalo 4-6 tednov, ob uporabi
telefona pa 2-3 tedne, se ob uporabi spletnih strani skrči na 2-3
dni. Takoj ko postavimo spletne strani, lahko pričakujemo obisk in
v nekaj urah bi teoretično lahko zbrali podatke za reprezentativen
vzorec.
•	Grafika, multimedija - z uporabo novih tehnologij in razvojem
spletnih orodij lahko v vprašalnike vključimo slike, 3D grafiko, ani-
macije in zvok, če ima to določen pomen v okviru raziskave.
Olga Poljšak Škraban: Psihosocialni okvir p o sludo les ce nce...
•	Videokonference - so lahko možna oblika kvalitativnih intervju-
jev prihodnosti
Slabe strani:
•	Nenadzorovano zbiranje podatkov - podobno kot pri zbiranju po-
datkov po elektonski in navadni pošti tudi pri uporabi spletnih strani
ne moremo nadzorovati respondentov (razen podatkov, ki se lahko
zapisujejo na strežniku: IP številka, čas, datum itd.).
•	Omejene zmožnosti inštrumenta - že prej omenjena, bolj kom-
pleksna uporaba CAWI, zahteva od uporabnikov sodobnejše
spletne brskalnike (s podporo Java in ActiveX komponent) in
njihovo nastavitev (nekateri imajo zaradi varnosti v nastavitvah
brkljalnika onemogočeno uporabo Java skriptov in piškotkov (co-
okies)).
•	Omejitve vzorčenja - Pri uporabi spletnih strani v raziskovalne
namene je težko, če že ne nemogoče, zbrati podatke, ki bi pred-
stavljali splošno populacijo uporabnikov interneta. Bolj reprezen-
tativne vzorce lahko na internetu predstavljajo npr. uporabniki
računalnikov, saj jih je večina povezanih s tem medijem in preno-
som informacij.
Eaton se v svojem članku o slabostih raziskovanja po internetu spra-
šuje o tem, ah WWW dejansko ne pomeni Why Waste the Work (zakaj
bi zapravljali svoje delo). Svojo kritiko tovrstnega raziskovanja je raz-
vil ob treh temeljnih raziskovalnih pravilih, ki ne veljajo za raziskova-
nje po internetu (Eaton, 1997):
1.	Ne sprašuj moških o mnenjih žensk, republikancov po željah
demokratov in uporabnikov po željah neuporabnikov. Statistič-
no gledano predstavlja vzorec točno tisto populacijo, od katere je
bil pridobljen in nobene druge. Eaton si vzorec uporabnikov inter-
neta predstavlja kot dobro izobražene, visoko tehnološko oprem-
ljene in razmeroma premožne posameznike. Respondenti naj bi
bili torej Jobsi, Gatesi in Mitnički internetske populacije (z veliko
manj denarja), raziskovanje po internetu pa naj bi bilo usmerjeno
v specifično populacijo uporabnikov interneta in nikogar drugega
(prav tam).
2.	Poišči si svoj vzorec in ne pusti vzorcu, da te poišče. Eaton opo-
zarja, da se v klasičnem raziskovanju zmanjšuje pripravljenost lju-
di, da bi odgovarjali na vprašanja, zakaj bi bili torej v raziskovanju
^Qß Socialna pedagogika, 2 0 0 0 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -4 2 0
po internetu ljudje bolj pripravljeni odgovarjati na vprašanja? Gre
za naključne obiskovalce spletnih strani (po Eatonu zgolj repre-
zentativne "srfarje" po internetu), ki prostovoljno odgovorijo na
zastavljena vprašanja. Tisti, ki odgovarjajo prostovoljno, pa ima-
jo navadno več kot povprečno mnenje za ali proti določeni stvari,
mnenju, problemu, ali izdelku. Njihova mnenja so tako močna,
da sami poiščejo nekoga (v našem primeru vprašalnik) in odgo-
vorijo na vprašanja (izrazijo mnenje). Izhajajoč iz te predpostav-
ke, bi morali imeti spletni prostovoljci močnejša mnenja o dolo-
čeni stvari kot povprečen kupec ali obiskovalec. Eaton deli strani
na tiste, ki poiščejo specifične respondente (manjšina), in tiste, ki
se zadovoljijo z naključnimi obiskovalci spletnih strani (večina)
(prav tam).
3. Glasuješ lahko samo enkrat - Podvajanju vnosov ali intervjujev
istega respondenta se s pazljivim terenskim delom ali izbranimi
telefonskimi številkami lahko izognemo. Raziskovanje prek splet-
nih strani je tudi na tem področju izjema. Nekateri programi za
raziskovanje (anketiranje) po internetu ne uporabljajo preverja-
nja podvajanja vnosov, če pa jih uporabljajo, jih lahko npr. onespo-
sobijo hekerji ali krekerji. Tako so rezultati lahko hitro nezaneslji-
vi in ne odražajo odgovora na raziskovalni problem ali ne dajejo
pravih smernic za razvoj podjetja ali promocijo izdelkov. Na voljo
je nekaj dokazov za tovrstno "goljufanje", kjer se je točno določen
izdelek pojavil na vrhu lestvice priljubljenosti.
Raj lahko naredimo, da bi raziskovanje po internetu pribhžah za-
nesljivosti, ki jo dosega klasično "analogno" raziskovanje. Eaton pred-
laga nadzor nad tremi omenjenimi parametri, nadzor nad ponovnimi
vnosi ter predvsem posploševanje na populacijo uporabnikov inter-
neta in ne na celotno populacijo (kot bi to npr. lahko naredili s tele-
fonskimi intervjuji). Zakaj?
Leta 1996 je v ZDA internet uporabljalo (enkrat ali večkrat) okrog
20 % odraslih prebivalcev, ali s številko, okrog 42 milijonov ljudi. Re-
dnih uporabnikov interneta je bilo v tistem času okrog 14 %. Od tega
niso vsi uporabljali WWW, ampak npr. zgolj elektronsko pošto. Če to
primerjamo z 98 % populacije, ki uporablja televizijo, in 96 % popula-
cije, ki uporablja telefon, izgubi internet univerzalno uporabnost za
raziskave v ameriških gospodinjstvih. Če bi telefon uporabljalo zgolj
14 % ljudi, ga verjetno ne bi uporabljali za raziskave trga (prav tam).
Olga l'oljšak Škraban: l\s ilio s o du I n i o kv ir p o s lado les ce nce... ^QÇ
Po RIS-ovi raziskavi'® je v letu 1996 Internet že uporabilo 6-7 % odra-
slih (www.ris.org).
Če poizkušamo v zvezi s temi podatki kljub vsemu utemeljiti mož-
nosti raziskovanja po internetu, lahko uporabimo napovedi o poveča-
nju uporabe Interneta, kar bi lahko delno odgovorilo na vse tri točke
Eatonove kritike. Ob nekaj neuspelih poskusih globalizacije interneta
v smeri cenejših domačih odjemalcev (NetPC) ali uporabi kombinira-
nih TV/WWW sprejemnikov, se bo v prihodnosti verjetno našla reši-
tev, ki bo omogočila lažji dostop do interneta najširšim množicam.
Gre za vprašanje komercialnega interesa nad interesom trenutnih upo-
rabnikov, ki si morda pretirane širitve niti ne želijo. V sodobnem splet-
nem poslovanju in oglaševanju štejejo pari oči, ki lahko spremljajo
informacije in reklame na zaslonu, kar se ponekod že pozna v distri-
buciji brezplačnih, na internet priklopljenih računalnikov, na katerih
se nenehno oglašujejo določene storitve ponudnika. Verjetno bo na-
slednja širitev interneta povezana s padcem cen telefonskih storitev
in prehodom z modemov na kabelsko in ADSL tehnologijo, ki bo omo-
gočala stalno povezavo v omrežje. Do takrat pa bodo spletne raziska-
ve verjetno pokrivale določen (morda manjši, bolj izobražen, premož-
nejši) del populacije.
Prva točka Eatonove kritike govori o tem, da vzorec predstavljajo v
večji meri specifični posamezniki (dobro izobraženi, visoko tehnolo-
ško opremljeni in razmeroma premožni). V končni fazi naj bi bili to
predvsem uporabniki računalnikov.
Raj lahko povemo o uporabnikih interneta? Imajo veliko željo, da
brskajo za informacijami in internet je zgolj eno izmed orodij pri
tem iskanju. Prav to iskanje po ogromnih količinah podatkov je upo-
rabnike naredilo za vedno bolj selektivne in netolerantne do gradi-
va, ki jih ne zanima. Če so bili pred nekaj leti uporabniki interneta
ljudje, ki so se večino časa ukvarjali z računalniki, je sedanja stop-
nja razvoja z uporabniku prijaznim programom in nižanjem cen do-
stopa približala internet povprečnemu gospodinjstvu v razvitem sve-
tu. Mediana letnega zaslužka in stopnje izobrazbe uporabnikov se s
časom postopno zmanjšuje, zaposlitve uporabnikov interneta so bolj
in bolj razpršene, spol pa manj naravnan v prid moških uporabni-
kom (Farmer, 1998).
" Л/5 96/2 - Informacijske tehnologije v slovenskih gospodinjstvih (http://www. ris. org/si/pressw. html).
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
Z razvojem informacijske tehnologije bo do določene točke (glo-
balne informacijske katastrofe, planetarne revolucije, ludizma) svet
vedno bolj omrežen in vedno več ljudi bo uporabljalo računalniško
tehnologijo v vsakdanjem življenju (pustimo ob strani dejstvo, alije to
dobro ali ne). Če lahko nabiralci gob uporabljajo GPS (global positio-
ning system) za lociranje določenega najdišča na lOOm ali manj na-
tančno in če lahko delavec v skladišču uporablja dlančnik Palm (ali
klon Palma), potem je stvar širitve interneta samo še vprašanje padca
cen opreme in predvsem padca cen telekomunikacijskih storitev. Po-
dobni revoluciji smo bili v Sloveniji priča ob drastičnem padcu cen
mobilne telefonije. Če bi pred desetimi leti govorili o raziskovanju
prek mobilnega telefona (CATI), ne bi mogh govoriti o vzorcu, iz kate-
rega bi lahko posploševah na celotno populacijo. V tem trenutku in v
bližnji ali daljni prihodnosti bi že lahko govorili o vzorcu, iz katerega
lahko posplošujemo, poglavitni dejavnik pa je bila pocenitev mobilne
telefonije do točke, ko je postala dostopna skoraj vsem. Seveda ne
moramo narediti preprostega prehoda iz uporabe mobilnih telefonov
do uporabe interneta (čeprav se ti dve tehnologiji v zadnjem času vse
bolj prepletata), lahko pa sklepamo o oddaljeni prihodnosti. Ali to po-
meni, da bomo npr. čez 100 let lahko posploševali na ravni planeta?
Verjetno ne, saj bo v prihodnosti očitna razlika med lastniki tehnolo-
gije (razvitim svetom) in tistimi, ki jim tehnologija ne bo zlahka do-
stopna (tudi ob znatni pocenitvi ne). Tako bomo morda lahko posplo-
ševali po poloblah, recimo o tem, ali je novi okus kokakole povšeči
razvitemu svetu.
6. Uporaba raziskovanja prek interneta v socialni
pedagogiki
Socialna pedagogika se ukvarja s celo vrsto pojavov, ki jih lahko
raziskujemo z uporabo interneta. Raziskujemo lahko npr. odvisnost
od interneta, ali odvisnost od prepovedanih in dovoljenih drog med
slovenskimi mladostniki... Če bi se odločili za raziskovanje specifič-
nih elektronskih subkultur, je internet skoraj edina rešitev. Za primer
si lahko vzamemo subkulture hekerjev ali skript kidijev ipd., ki veči-
no časa preživijo priklopljeni na internet. Lahko bi si seveda izbrali
tudi analogno pot, verjetno pa bi bili z internetom uspešnejši pred-
vsem v navezovanju stikov s ciljno skupino. Naveden je bil skrajni
primer, in če nekateri izmed nas verjamemo, da svet čez 100 let še ne
bo povsem digitalen, potem nima smisla raziskovati samo elektron-
Olga Poljšak Škraban: Psihosocialni o kv i r p o s lado les cence... ^^ ^
skih Subkultur, ampak tudi tiste povsem "oprijemljive". Tudi če pusti-
mo ob strani določene odklonske pojave računalniške in neračunal-
niške narave, ki imajo svoje mesto in zatočišče na internetu, srečamo
zanimive raziskovalne probleme, ki jih je mogoče in smotrno raz-
iskovati po internetu. Omenili smo že, da je najbolje, če kombiniramo
klasično raziskovanje in raziskovanje po internetu, ki nam lahko služi
kot popestritev ali osvethtev določenega problema v ciljni skupini upo-
rabnikov interneta (kot ene izmed podskupin, ki jih primerjamo v
raziskavi).
V nadaljevanju si bomo na primeru ogledali možnosti za razisko-
vanje po internetu v socialni pedagogiki in smotrnost uporabe tovrst-
nega raziskovanja. Raziskovalna naloga "Metodologija kvalitativnega
raziskovanja škodljivih posledic uporabe drog med mladimi" (Dekle-
va in Sande, 1999) je potekala od decembra 1996 do konca junija 1998,
del raziskave pa je bil izveden z vprašalnikom na spletni strani. Tema
raziskovanja je bila uporaba plesnih drog (predvsem ekstazija) med
mladimi od 15-25 leta in opremljenost z informacijami za zmanjševa-
nje tveganja znotraj populacije uporabnikov. Šlo je torej za uporabni-
ke (plesnih drog) in predstavnike plesne kulture, ki smo jih poizkuša-
h doseči na tri razhčne načine:
1.	z metodo vzorčenja snežne kepe ter poglobljenih intervjujev
(30,4 % celotnega vzorca),
2.	s poštnim vprašalnikom, ki je z mnogimi odprtimi vprašanji pokri-
val ista področja kot zgoraj omenjeni intervju (7,0 % celotnega vzor-
ca),
3.	z interaktivnim elektronskim vprašalnikom na spletni strani
(62,6 % celotnega vzorca).
Sprva je prevladoval dvom o tem, ah je internet medij, ki bi lahko
omogočil izvedbo dela raziskave in dosegel dovolj veliko število re-
spondentov. Šlo je za pomembno razliko v tem, kolikšno število obi-
skovalcev lahko pritegne na dan recimo Yahoo.com ali amazon.com
in kolikšno nova slovenska spletna stran, ki ponuja zgolj vprašalnik o
uporabi plesnih drog in teste 17 tabletk ekstazija iz nemškega maga-
zina Tempo. Na strani je bilo torej poleg vprašalnika zelo malo drugih
informacij, ki bi lahko pritegnile obiskovalce.
Predvidevali smo, da je določeno število uporabnikov plesnih drog
povezanih z elektronsko kulturo, kar vključuje glasbo, prireditve in
internet kot medij za reprodukcijo tega dela kulture.
Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, .U. 4, sir. 391-420
Slika 2: Spletna stran z interaktivnim vprašalnikom o uporabi drog.
6.1. Kje so vsi uporabniki?
Droge - E, H, C, Speed, Acid, Grass - Raziskujemo področje upo-
rabe drog med mladimi v Sloveniji. Predvsem nas zanima XTC,
plesne droge, tehno, rave in kultura uporabe ecstasya. Seveda
pri vsem skupaj ostaja dovolj prostora za povsem klasične dro-
ge in prepovedana stanja zavesti.
Gornje besedilo je bilo vse, kar je na iskalcu po slovenski bazi in-
formacij na internetu v letu 1997 opozarjalo morebitne obiskovalce
stani na potek raziskave o plesnih drogah. V tistem času je bila mat-
kurja.com edini iskalnik po slovenskem delu interneta, zato je bil zgor-
nji opis edina'^ spletna povezava s stranjo, kjer je bil objavljen vpra-
šalnik. Imeli smo bistveno prednost, saj so bili vprašalnik o uporabi
drog in nekaj objavljenih testov ekstazija v tistem času edine informa-
cije o drogah na internetu v slovenščini. Že trikrat je bila uporabljena
besedica edini, kar pomeni, da je bil tisti čas za raziskavo morda zares
ugoden, saj je praktično vsak Slovenec, ki je brskal po informacijah o
plesnih drogah, plesni kulturi ali elektronski glasbi, prišel do poveza-
ve na stran z vprašalnikom.
Olga Poljšak Škraban: Psihosocialni o kv ir p o stado lescence...
Slika 3: Dodatne informacije o tabletkah ekstazija na spletni strani, kije vabila k sodelovanju pri
raziskavi o drogali.
Vzorec je torej zajel tiste Slovence, ki so v letu 1997-1998 uporab-
ljali internet in iskali informacije o plesnih drogah ali elektronski glas-
bi. Po rezultatih raziskave RIS 97 - Raba interneta v Sloveniji 1997^° je
v tem letu uporabilo internet 11 % anketirancev, starih nad 15 let
fwww.ris.orgi. Če je v tistem času internet tedensko uporabljalo pri-
bližno 47.300 oseb, potem lahko rezultate raziskave o plesnih drogah
posplošujemo na določeno število uporabnikov interneta v tistem ča-
su. Če predvidevamo, da so tedaj uporabljali internet bolj tehnološko
osveščeni in radovednejši^' Slovenci, se naš vzorec verjetno ni bistve-
no razlikoval (razlikovalo se je interesno področje - uporaba drog/
elektronska glasbai ob RIS-ovega vzorca.
'''Danes v istem iskalniku pod zahtevkom "droge" dobimo 28 zadetkov.
"Rezultati telefonske ankete med slovenskimi gospodinjstvi kažejo, da je internet uporabilo (junij 1997) že
11 % anketirancev v starosti nad 15 let. Skupno je uporabilo internet (junij 1997) že 142.000 oseb, starejših
od 12 let. Število uporabnikov raste linearno že od leta 1995, s stopnjo 0.3 % mesečno, ocena za september
je torej 12 %. Seveda pa le dobra tretjina vseh uporabnikov dostopa do intemeta tedensko, nadaljnja
tretjina mesečno, preostala tretjina pa internet uporablja se redkeje. " (http://www.ris. org/si/pressvv.html)
414
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
Interaktivni spletni vprašalnik je izpolnilo več kot 200 uporabni-
kov, od tega smo jih v obdelavi podatkov celotne raziskave upoštevali
71. Ostali izpolnjeni vprašalniki so namreč prišli naknadno, že po
zaključku raziskave, saj še nekaj časa po koncu raziskovanja te splet-
ne strani z vprašalnikom nismo odstranili s strežnika.
Iz tabele 1 lahko razberemo starost in status respondentov. Naj-
več odgovorov je bilo v starostnih skupinah 14-16 let in 17-19 let,
prevladujoči status pa je bil dijak in študent ter v manjši meri redna
zaposlitev. Naše podatke lahko primerjamo s podatki raziskave RIS
97, ki je pokazala, "da je povprečen uporabnik moškega spola, star
28 let in višje izobražen ter dobro situiran. Prvi rezultati iz raziskave
med 3.500 uporabniki interneta so pokazali, da ima približno polovi-
ca uporabnikov vsaj srednjo šolo. Medtem ko je četrtina uporabni-
kov še vedno študentov, je večina ostalih zaposlena, z najmanj viso-
košolsko izobrazbo. Večina anketiranih internet uporabnikov je oce-
nila svoj življenjski standard kot povprečen ali celo nadpovprečen."
(www.ris.org). V našem vzorcu je bilo 32 % študentov in 38 % dija-
kov, kar je ustrezalo naši ciljni populaciji med 15 in 25 letom. Tako
lahko rečemo, da smo s promocijo strani in tematiko "ujeli" del po-
pulacije, ki se je v tistem času na internetu zanimala za plesno glas-
Olga Poljšak Škraban: I's Ui os o eia In i o kv ir p o s lado les ce nee... 413
bo in uporabljala (ali že kdaj uporabljala) droge. V primerjavi s ce-
lotnimi rezultati raziskave o uporabi plesnih drog se lahko kasneje
primerja, ali se specifična populacija, ki smo jo dosegli z intervju-
jem na spletni strani, statistično pomembno razlikuje od drugih po-
pulacij, ki smo jih skušali zajeti z drugačno metodologijo (poštni in
osebni intervjuji).
Če bi se ozirali zgolj na številke in premoženjsko stanje, potem bi
lahko razmišljali takole: uporabniki drog imajo praviloma malo de-
narja, nimajo dostopa do računalnikov in ves denar porabijo za dro-
ge, informacije pa jih največkrat niti ne zanimajo, ali pa jih dobijo v
dnevnem časopisju. Trditev bi morda lahko veljala za manjši del po-
pulacije intravenoznih uporabnikov drog, ne pa za celotno popula-
cijo uporabnikov drog v Sloveniji. Če se bomo torej odločili za raz-
iskovanje uporabe heroina in raznih s heroinom povezanih scen v
Ljubljani, ne bomo uporabili interneta, ampak se bomo odpravili na
teren in pridobili informacije, ki nas zanimajo. Naše raziskovalno
področje pa je bilo usmerjeno v del populacije, ki droge uporablja
na manj tvegan (in s tem povezano manj frekventen) način in jim za
to ostane dovolj prostega časa in denarja za druge načine informira-
nja, zabave itd.
6.2. Uporabljena tehnologija
Za prenos podatkov smo uporabih "študentski" strežnik RISS in
direktorij, ki pripada vsakemu registriranemu študentu z uporabni-
škim imenom in geslom. Uporabih smo prostor na disku strežnika,
ki je v tistem času pripadal piscu pričujočega članka. Rer smo celot-
no delo na strežniku opravili sodelavci raziskave in ker za potrebe
raziskave ni bilo potrebno zakupiti prostora na kakšnem izmed ko-
mercialnih ponudnikov interneta doma ali v tujini, so bili stroški raz-
iskovanja po internetu v našem primeru razmeroma majhni. Seveda
ima "brezplačnost" tudi določene omejitve, ki so se pokazale takoj,
ko smo hoteli namestiti CGI skripte, ki bi skrbele za prenos informa-
cij med stranjo z vprašalnikom in strežnikom. V tistem času na RISS-
u niso podpirali uporabe CGI skript in takoj smo izgubili možnosti
za uporabo kakšnega izmed močnejših orodij (CAWI) za raziskova-
nje prek spletnih strani.
Ostala nam je še tehnologija Java, ki je ravno v tistem času prido-
bivala na priljubljenosti kot univerzalni jezik za najrazličnejše kon-
zole od Maca do PC-ja. Uporabili smo za nekomercialno uporabo
416
Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, š 1. 4, sir. 3 9 1 -42 0
brezplačen javanski program Form Desinger, delo programerja Le-
vija Greenspana, ki je edini ustrezal vsem pogojem zbiranja podat-
kov ter omogočal neodvisnost od CGI skript. Program je bil sestav-
ljen iz dveh manjših podprogramov, od katerih je prvi omogočal obli-
kovanje vprašalnika z vso kompleksnostjo in svobodo uporabe dr-
snikov, menijev in vnosnih polj, drugi pa je bil SMTP klient, ki se je
povezal s SMTP serverjem, na katerem je bila spletna stran, in je
skrbel za prenos informacij po elektronski pošti. Izdelani vprašalnik
je deloval na Windows xx, FreeBSDju, PowerMacu in Solarisu, od-
govori pa so prihajali takoj po vnosu prek elektronske pošte v obliki,
prikazani v shemi 1.
Shema 1: Kopija enega izmed zapisov, ki smo ga prejeli po elektronski pošti:
Olga Poljšak Škraban: Psihosocialni o kv i r p o s Lado les ce nce... 417
7. Zaključek
Raziskovanje po internetu je razmeroma mlada dejavnost, ki pa
se je po številu večjih ali manjših raziskav, anketah in glasovanjih
(polls) v zadnjih letih razširila do stopnje, ko je večina uporabnikov
Interneta seznanjenih s poizkusi anketiranja na spletnih straneh. V
času e-poslovanja, e-trgovin, e-oglaševanja, e-seksa in e-raziskova-
nja se postavlja vprašanje, v kolikšni meri se dejavnosti z različnimi
elektronskimi in kiber predznaki sploh razlikujejo od analognih raz-
ličic. Razlika med nakupovanjem prek Interneta in nakupovanjem
prek kataloga ter nakupovanjem v nakupovalnih centrih je zelo majh-
na. V trgovinah sicer kupljeni proizvod vidimo (otipamo), vendar vča-
sih lahko vidimo le embalažo, ne pa tudi tistega, kar je notri, Elek-
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
tronsko bančništvo ni prav nič drugačno od tistega, ki se dogaja za
bančnim okencem, kupovanje porno revij in plačevanje ogleda por-
nografije prek spleta je lahko zelo podobno ... V praksi bi tako počasi
že lahko začeli izpuščati elektronske predznake, saj je elektronska
različica zgolj okleščena ali izboljšana verzija analogne. Raj torej
ostane e-raziskovanju ali raziskovanju po internetu? Prihodnost raz-
iskovanja (po internetu) je v povezovanju klasičnega in spletnega
raziskovanja in v uporabi spletnega komuniciranja kot načina pri-
dobivanja podatkov, ki se ga uporablja vzporedno z ostalimi načini
(telefonskim in poštnim intervjuvanjem in anketiranjem). Spletno
anketiranje kot osnovni način pridobivanja podatkov bo uporabno
predvsem tam, kjer je mnenje neuporabnikov interneta obrobnega
pomena. Če hočemo evalvirati delo in odziv na spletne portale, knji-
garne, prodajalne plošč in drugih storitev, je najhitrejša, najcenejša
in /20/učinkovitejša metoda prav pridobivanje informacij prek splet-
nih strani. Nekatere strani lahko dosegajo zelo velike dnevne vzor-
ce, npr. statmarket.com ima na svoji strani objavljeno dnevno števil-
ko vzorca 46,208,045^^, ki jo pridobi iz 100.000 aktivno povezanih
spletnih strani po svetu. To so zelo impresivni vzorci, ki jih klasične
družboslovne raziskave nikoli ne dosežejo. Seveda pa je malo ver-
jetno, da bi uporabniki interneta sodelovali pri takih raziskavah. Zgo-
raj omenjeni velikanski vzorci se namreč nanašajo na zbiranje po-
datkov o uporabnikih interneta, ki poteka tako, da uporabniki za to
večinoma ne vedo.
Raziskovanje z uporabo interneta je lahko v socialni pedagogiki
uspešno pri preučevanju določenih ciljnih skupin in pri nekaterih
raziskovalnih vprašanjih. Uporabnosti tovrstnega raziskovanja ne
moremo posploševati ter na račun nižjih stroškov izpustiti bolj re-
prezentativne vzorce, ki se nahajajo povsod drugje, samo na inter-
netu ne. Če nas zanima javno mnenje o določenem družbenem pro-
blemu ali političnem vprašanju, se lažje obrnemo k računalnikom
in internetu, saj nam omogočajo doseči razmeroma velik vzorec
ljudi, ki se npr. zanimajo za določene teme. V primeru, da nas zani-
ma socialna klima v institucijah ali uporaba heroina med zaporniki,
ki prestajajo kazen zapora, bo raziskovanje po internetu karseda ne-
Premožnost (situiranost), ki smo jo omenjali v ameriški kritiki raziskovanja po internetu, ima v razvoju
slovenskega interneta drugačno mesto, saj je imel v tistem času vsak študent in nekateri dijaki prek
akademske raziskovalne mreže-Ames ali KISS (preko Arnesa) brezplačen dostop do interneta.
Olga Poljšak Škraban: l'sihosocialrii okvir posludolescence... ^_/ 9
učinkovito (razen v primeru, da bi imela večina zapornikov dostop
do računalnika).
Tudi pri raziskovanju po internetu je potrebno specifično znanje,
poznavanje tehnologij, trendov uporabe Interneta in veliko vložene-
ga časa in truda, tako da ne more biti potuha v primerjavi s klasič-
nim raziskovanjem. Vzorec tudi na internetu ne čaka samo na to, da
ga bomo izbrali. Raziskovanje po internetu je v tem trenutku omeje-
no na javno mnenje in raziskovanje tistih družbenih problemov, ki
so bolj popularni (homoseksualnost, droge ...) in se pogosteje pojav-
ljajo tako v tiskanih kot elektronskih medijih. V prihodnosti pa bo
morda vse drugače. Odločitev je seveda, še naprej, vaša...
8. Literatura
Batagelj, Z., and Vehovar, V (1998): Technical and Methodologi-
cal Issues in WWW Surveys. Prispevek na AAPOR '98. Software and
Methods for Conducting Internet Surveys, St. Louis, (http://
www. ris. org/ris 98/stlouis/index. html)
Dekleva, B., Sande M. (1999): Ekstazi in plesne droge. Ljubljana:
Društvo za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela in Peda-
goška fakulteta v Ljubljani.
Eaton, B. ( 1997 ): Internet Surveys: Does WWW Stand for 'Why
Waste the Work? Quirk's Marketing Research Review, June/July, 1997.
(http://www. quirks, com/articles/article. asp?arg_ArticleId=244)
Farmer, T. ( 1998 ): Using the Internet for Primary Research Data
Collection. Market Research Library, (http://www.researchinfo.com/
library/infotek/index.shtml)
Gold, J. in Ethier, D. (1997): One Perspective on Collecting Data
on the Web. CMC magazine, {http://www.december.com/cmc/mag/
1997/sep/gold.html)
Jeavons, A. (1996): Trends in interviewing. Prispevek na konfe-
renci MRSA Conference Gold Coast 1996. {http ://www. survey-
craft. com/AJTrends. html)
Kottler, R. (1997): Web Surveys - The Professional Way. Prispevek
na ARE conference. New York.
Rottler, R. ( 1998 ): Sceptics Beware! Web Interviewing has Arrived
and is Established. Embrace it or Be Left Behind. Prispevek na Annu-
al Conference of the Market Research Society, Birmingham, {http://
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
www.spssxom/spssmr/web_bureau/knowledge/webserv.htm)
Leiner, B. in drugi (1998): A Brief history of the internet vi .3. Elek-
tronsld document (http://www.isoc.org/internet-history/brief.html)
Sagadin, J. (1992): Osnovne statistične metode za pedagoge. Filo-
zofska fakulteta, Ljubljana.
http ://www.ris. org/si/pr essw.html
Izvirni znanstveni članek, prejet junija 2000.
421
Psihosocialni okvir
postadolescence in razvoj
identitete pri študentkah
The psychosocial frame
of post-adolescence and
the identity development
in women students
Olga Poljšak Škraban
Povzetek
Olga Poljšak
Škraban, mag.
psihologije.
Pedagoška
fakulteta v
Ljubljani,
Kardeljeva
ploščad 16,
Ljubljana.
Avtorica predstavlja sodobnejše poglede na adolescenco in
t.i. postadolescenco, kot formativno obdobje podaljšane
mladosti, kije značilno za sodobne družbe. Posebej se osre-
dotoča na razvoj identitete pri mladostnicah znotraj teori-
je psihosocialnega razvoja (Erikson) in teorije identitetnih
statusov (Marcia). V zaključku razmišlja o potrebnih no-
vih poudarkih v vzgoji, predvsem pri mladostnikih.
Ključne besede: postadolescenca, psihosocialni razvoj, raz-
voj identitete, razlike med spoloma, vzgoja
Abstract
This article discusses recent views on adolescence and post-
adolescence as a formative periods of prolonged youth
ivhich is the most characteristic form of youth in modern
societies. It especially focusses on the women identity deve-
lopment in the explanatory framework of the theories of
psychosocial development by Erikson and the Identity Sta-
422 Socialna pedagogika, 2 000 vol. 4, Si. 4, str. 421-4 i 2
tus theory by Marcia. The implications of the discussed
topics for upbringing male children are discussed at the
end.
Key words: postadolescence, psychosocial development,
identity development, gender differences, upbringing
1.	Uvod
Namen članka je podati pregled sodobnih pogledov na adolescen-
co in na pojav t.i. postadolescence, znotraj katere razmišljam v okvi-
rih teorije psihosocialnega razvoja (Erikson) in teorije identitetnih sta-
tusov (Marcia) o razvoju identitete pri dekletih. Iščem odgovore tako
na vprašanja o potrebni vsebini raziskovanja razvoja identitete in o
novih poudarkih v vzgoji - predvsem pri mladostnikih.
Zdi se, da pomeni za mladostnike spodbujanje razvoja androgino-
sti tudi spodbujanje razvoja intimnosti, kot tudi boljše usklajevanje
identitetnih vsebin in tehtanje posledic ravnanja v odnosu do pomemb-
nih drugih. Menim, da omogoča zavedanje in poudarjanje pomena
sodelovanja in vzgoje skrbi za druge, v času globalizacije, edino mož-
no pot razvoja. V nasprotnem primeru obstaja nevarnost skrajne indi-
vidualizacije in s tem tudi odtujenosti.
2.	Psihosocialni okvir postadolescence
Pojmovanja adolescence kot prehodnega obdobja med otroštvom
in odraslostjo se spreminja. НаП, ki je v svoji študiji že leta 1904 prvi
raziskal obdobje mladosti in ga tudi poimenoval z besedo "adolescen-
ca", je menil, da so za adolescenco značilni viharništvo, stresi in upori
proti različnim avtoritetam. Tako pojmovanje adolescence se je obdr-
žalo razmeroma dolgo, kljub velikim družbenim spremembam.
Do leta 1960 je večina literature na temo adolescence izhajala iz
psihoanalitične teorije oz. raziskovanja v okviru klinike in patološke-
ga razvoja. Šele po letu 1960 so začeli teoretiki preučevati normal-
no populacijo, tako da slonijo novejše razlage razvojnih procesov v
adolescenci na normalnem razvoju.
Čeprav so Hallova dognanja postala klasična za pojmovanje adole-
scence, pa je samo obdobje še vedno predmet številnih kontroverznih
razprav.
V zadnjih desetletjih so razvojni psihologi, ki preučujejo različna
Martha A. M a 11 i n g I y : П a z v i j a n j e profesionalne e I i k e 423
Življenjska obdobja, potrdili hipotezo o mladostništvu kot razvojnem
pojavu, ki izvira iz najzgodnejšega obdobja otrokovega življenja in
odločilno vpliva na posameznikov psihosocialni razvoj v odraslosti
(Adams in dr., 1994, po Robal, 2000). Na ta način so se kritično oddaljih
od predhodnih, zlasti psihoanalitičnih pojmovanj, ki so trdila, daje zgod-
nje otroštvo edino pomembno obdobje za kasnejšo psihično in socialno
zrelost posameznika. Avtorji menijo, da takšno razumevanje mladost-
ništva odpira najmanj tri nova raziskovalna področja. Najbolj me zani-
ma prvo področje, ki obravnava mladostništvo kot prehodno obdobje iz
otroške odvisnosti v odraslo neodvisnost in zajema postopne spremem-
be v mladostnikovem psihosocialnem razvoju, razhčne načine preiz-
kušanja samega sebe in sveta, ki ga obkroža, ter pripravo na priho-
dnost. Drugo področje preučuje kritične življenjske dogodke, tretje pa
raziskuje individualne razlike v vedenju, razvoju in izkušnjah, ki so lahko
vzrok za vzpostavljanje nekaterih socialnih problemov.
V poznih šestdesetih letih so se v prehodu iz klasične mladosti v
odraslost zgodile bistvene spremembe. Podaljševanje izobraževanja
čez dvajseta leta je povzročilo, da vedno več mladih po zaključku ado-
lescence ne vstopa v odraslost, kar potrjujejo tudi novejše raziskave
(prav tam).
Med adolescenco in odraslost se je umestilo še eno formativno ob-
dobje, in sicer tako imenovana postadolescenca, ki naj bi trajala tja do
30. leta. Njena temeljna razvojna naloga naj bi bila zaključna pripra-
va na odraslost.
Zdi se, da sodobne družbe potrebujejo vedno več časa za to, da
usposobijo nove generacije za produktivno vključitev v družbo. Reni-
ston (1971, po Nastran Ule in dr., 1996) je svojo teorijo o postadole-
scenci oz. podaljšani mladosti, ki poudarja njen socialnopsihološki in
sociološki značaj, zasnoval na empiričnih raziskavah med študenti in
študentkami ameriških univerz v dobi študentskih nemirov konec šest-
destetih let. Po Renistonu je postadolescenca posebna oblika mlado-
sti, ki nastopi po zaključku tradicionalne mladosti in zajema prvo po-
lovico dvajsetih let. Pomeni obdobje nove intenzivne osebnostne in
identitetne krize, ki sledi prvotni identitetni krizi v adolescenci. Eden
od pomembnih pogojev za nastop postadolescence je prav uspešno
razrešena identitetna kriza adolescence. Izkusijo jo namreč predvsem
tisti, ki podaljšujejo šolanje čez dvajseta leta in se zato znajdejo v po-
sebnem izobraževalnem moratoriju. Za postadolescenco je namreč
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
značilna bolj zavestna in kritična refleksija lastnih socialnih vlog in
družbe kot celote. Rezultati obeh kriz so precej različni. Potek prve
krize je viharniški. V njej se srečujejo močna čustva krivde, nemira,
osamljenosti, strahu zgodnje adolescence. Drugo krizo spremlja ob-
čutek "bližanja koncu črte" in po Renistonu je šele to prava identitet-
na kriza. Vsebuje manj občutkov strahu in zavestnega nemira, zato jo
je težje opisati in razumeti. V tej krizi ponovno oživijo sledi prve krize
(problemi identifikacije, psihološki problemi, iracionalno vedenje, nev-
rotično vedenje), vendar pa izhaja predvsem iz neuspehov mladih, da
bi se identificirali z družbo odrashh in s svojimi bodočimi vlogami v
njej. Zato je druga kriza bolj kriza prehoda adolescence v konvenci-
onalno odraslost kot pa del adolescence.
Reniston se tudi ne strinja s tezo, da gre pri podaljšani mladosti za
kombinacijo pozne adolescence in zgodnje odraslosti. Mladi odrasli
se ne ukvarjajo več toliko s temeljnimi eksistencialnimi vprašanji, ki
so pred tem označevala prehod v odraslost, npr. z življenjskimi in vre-
dnostnimi orientacijami, smislom življenja, opredeljevanjem lastne
socialne pozicije, življenjskim stilom.
Postadolescenca danes ni omejena na nadpovprečne mlade, am-
pak je postala življenjska faza in način življenja večine mlajših, pred-
vsem študentov med dvajsetim in tridesetim letom življenja.
V	adolescenci se mladi spopadajo z različnimi socialnimi definici-
jami, ki jim jih daje družbeno okolje. Mladi se borijo proti tej socialni
kategorizaciji ah pa jo sprejemajo in se z njo identificirajo.
V	podaljšani mladosti pa to socialno etiketiranje ni več pomemb-
no. Adolescenti se še ukvarjajo z oblikovanjem lastne samopodobe,
postadolesceti pa imajo že razmeroma urejeno samopodobo in zato
razpoznavajo neskladje med svojo samopodobo in družbenimi pravi-
И. Pomembna značilnost postadolescence je tudi intenzivno presku-
šanje različnih življenjskih stilov in eksperimentiranje s samim seboj.
Čeprav je to samoiskanje in eksperimentiranje pogosto tudi v adole-
scenci, pa je za postadolescente in postadolescentke bolj življenjsko
zavezujoče. Rezultati tega početja so bolj dolgoročni, saj zaznamujejo
tudi poznejšo odraslost.
V podaljšani mladosti mladi spreminjajo svojo identiteto in socialne
vloge. Njihova identiteta in socialne vloge se razlikujejo od bolj labil-
ne identitetne strukture adolescentov in adolescentk in od bolj zave-
zujočih identitet odraslih. Postadolescenti se že čutijo bolj zavezane
Martha Л . M a 11 i a g I y : lì g z v i j a n j e p r oje s i o n a I n t e I i k e 42S
svojim identitetam. Spoznajo tudi, da so vse mladostnišite identitete
nujno prehodne in to spoznanje mlade prej frustrira kot navdušuje.
Zavedajo se, da se bodo morali slej ko prej etablirati v eno od "odra-
slih" identitet.
Kot že rečeno, so najpomembnejše spremembe v postadolescenci
povezane z odnosom med posameznikom in družbo. V postadolescen-
ci nastopajo konflikti z družino samo takrat, kadar se starši obnašajo
kot predstavniki družbe v njihovem zasebnem svetu. Predvsem se spre-
minja odnos mladih do staršev. Adolescenca je še v znaku nihanja
med identifikacijo s starši in nasprotovanjem staršem. Postadolescen-
ti pa odkrijejo starše kot kompleksne osebe, ki so determinirane s svo-
jim družbenim in zgodovinskim položajem in delno s svojimi željami
in obsesijami (prav tam,s.25). Mladi se zavedo obsega družinskih tra-
dicij, družinske usode, družinske kulture in družinske smeri razvoja.
Postavi se jim vprašanje, ali naj nadaljujejo s tradicijo, usodo, kulturo
itd., ah naj ustvarijo svoj lasten način življenja, vsakdanjo kulturo,
smer razvoja. Postadolescenti se učijo gledati sebe in starše kot večdi-
menzionalne osebe, jih razumeti, zato so sposobni preseči meje per-
spektiv, ki jim jih zarisujejo starši.
Postadolescenca ne pomeni zaključka razvoja identitete. Mladost
je uvod v naslednje spremembe, ki nastopijo pozneje v življenju posa-
meznika oz. posameznice. V tem smislu je postadolescenca prehodno
življenjsko obdobje, kot so prehodna vsa druga življenjska obdobja.
Niso vsi študentje v fazi postadolescence, nekateri so morda v fazi
podaljšane adolescence, drugi (npr. poročeni ali zaposleni) so v polo-
žaju mladih odrashh. Postadolescenca je torej možnost za posame-
znika, ne univerzalna značilnost vseh mladih v določeni starosti. Po
mnenju Kenistona je le okoh 40 % ameriških študentov in študentk
konec šestdestetih let doživljalo postadolescenco. Med neštudentsko
mladino pa je bil ta odstotek vehko manjši (manj kot 20 % vseh mla-
dih v starosti 20- 25 let). Kasnejše raziskave so pokazale vedno večje
odstotke postadolescentske mladine. Postadolescenca je možnost, ki
jo lahko uresniči le tisti del mladih, ki ima zanjo ustrezne materialne
in socialne pogoje. Je v prvi vrsti osebnostni in psihološki modus mla-
dosti, opcija, ki jo lahko izrabi le oseba, ki je uspešno dokončala iden-
titetno krizo v adolescenci in ki refleksivno in kritično sprejema soci-
alne vloge odraslih in svoje družbeno samoumeščanje.
Študentje in študentke so deležni najboljše kombinacije dveh glavnih
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
dimenzij, Id določata življenjski položaj mladih ljudi v sodobnih druž-
bah: prostorov svobode - možnosti za eksperimentiranje in preskuša-
nje razhčnih življenjskih stilov in dolžine mladosti (prav tam, s.27).
Šolarje in dijake še vedno v večji ali manjši meri določa socializacija v
družini. Družina in šola komplementarno sestavljata socializacijski
prostor mladih. Študentje pa so praviloma že dokaj samostojni. Glav-
na odvisnost od izvornih družin je ekonomska in socialnovarstvena.
Socializacijski učinki izvorne družine so majhni glede na socializacij-
ske učinke študija, vrstniških skupin in partnerskih zvez.
Študij je čas, ko se videntitetnem razvoju dogajajo največje spremembe
(Waterman, 1985). Fakultetno okolje omogoča študentom različne iz-
kušnje, ki usmerjajo adolescentove pozornost na identitetna vpraša-
nja, pa tudi različne poti razreševanja le-teh. Rezultati številnih študij
potrjujejo uspešen razvoj identitete od prvega do zadnjega letnika štu-
dija.
V zadnjem času se veliko študij ukvarja z razvojem identitete v odra-
sli dobi, v glavnem pa povzemajo misel, da je odraslost obdobje, ko se
občutek osebne identitete krepi. Spremembe pa se dogajajo tedaj, ko
se spremenijo življenjske okoliščine.
Na splošno lahko zaključimo, kar potrjujejo številne raziskave, da dr-
ži Eriksonova teza o identitetnem razvoju, ki prinaša na prehodu iz
adolescence v odraslost progresivne spremembe v identiteti. Sploh je
šele pozna adolescenca oz. postadolescenca tisto obdobje, v katerem
kognitivni in fiziološki razvoj, socialna pričakovanja in izkušnje omo-
gočajo mladostniku, da si oblikuje identiteto. Identiteta se ponavadi
utrdi po zaključku študija, vendar se še nadalje razvija skozi življenje,
še posebno ob pomembnejših spremembah v življenju (poroka, roj-
stvo otroka, razveza, smrt bližnjih ipd.). Premalo pa je raziskav, ki bi
se ukvarjale z mladostniki, ki ne študirajo in se zaposlijo oz. so brez-
poselni.
5. Razvoj identitete pri mladostnicah
Erikson je prvič spregovoril o identiteti ženske leta 1968 v kontro-
verznem delu "Women and the Inner Space", ki ga je dodelal nekaj let
kasneje - tudi pod vplivom feminističnega gibanja. Iz njegovih del iz-
hajajo naslednje ugotovitve, ki jih moramo razumeti z vidika časa, v
katerem so nastale: (1) jedro identitete ženske se oblikuje v medoseb-
nih odnosih, poklicna in ideološka vprašanja so za žensko stranskega
M a r Ih a Л . M a 11 i n g ly : lì a z v i j a n j e p r of e s i o n a I n e eli k e ^^ ^
pomena, (2) reševanje identitetnih vprašanj ostaja pri mladostnicah
delno odprto in se zaključi šele po poroki in izkušnji materinstva, ter
(3) razvoj identitete pri dekletih ne poteka nujno po predvidenem vr-
stem redu stadijev, temveč se lahko intimnost in generativnost razvi-
jata sočasno. Waterman (1993,s.45) povzema kasnejše Eriksonove ugo-
tovitve, ki ne predvidevajo nujno razlik med spoloma v oblikovanju
identitete. Kljub razhčnim biološkim predispozicijam lahko pričaku-
jemo razlike v vsebini identitetnih izbir, ni pa nujno, da se razlike
kažejo v procesu. Mladostniki obeh spolov gredo skozi podobne iz-
kušnje krize in zavez.
Pred letom 1980 tako večina raziskav ni namenjala pretirane po-
zornosti vplivu spola v procesu razvoja identitete (Waterman,1985, po
Muussu,1996). Prvi merski instrumenti so bili namenjeni le mladost-
nikom, kasneje pa so pod vplivom Eriksonovih razmišljanj uvrščali
vanje tudi druge - bolj "ženske" teme. Tako so raziskovalci ločili pre-
težno "moške " teme (poklic, rehgija, politika) in pretežno "ženske "
teme (spolnost in spolne vloge). V osemdesetih letih so menili, da je
oblikovanje identitete pri dekletih pretežno v vzpostavljanju ravnote-
žja med identitetnimi vprašanji in interpersonalnimi vsebinami. Kar
pa ne pomeni, da interpersonalne vsebine za moške niso pomembne
in da poklicne in ideološke teme niso pomembne za dekleta. Nasprot-
no, Krogerjeva (1986) je ugotovila, da je pokhc tako za študentke kot
za študente iz Nove Zelandije najpomembnejša tema. Enako je ugo-
tovil še Bilsker v Kanadi. Pattersonova in sodelavci (1992, s.18) trdijo,
da se vzorci oblikovanja identitete spreminjajo glede na socialno oko-
lje. V zgodnjih raziskavah so ugotavljali, da sta za dekleta statusa obli-
kovane in privzete identitete podobna, prav tako pa tudi moratorij in
status razpršene identitete (več o Marcijevi teoriji identitetnih statu-
sov glej Poljšak Škraban,1997). Marcia (1980) je menil, da starši ne
spodbujajo deklet toliko k eksploraciji, zato je razumljivo, da le-te v
večji meri privzemajo identiteto od staršev. V osemdesetih je družba
začela bolj vzpodbujati izbire in netradicionalne vloge žensk. Tako so
spremembe v vlogi ženske kot rezultat ženskih gibanj omogočile de-
kletom, da na zelo podoben način kot fantje izkusijo moratorij, ki ga
starši in drugi odrasli spodbujajo s spodbujanjem eksploracije.
Novejše raziskave so metodološko precej napredovale. Študije, ki
primerjajo razlike med spoloma v procesu oblikovanja identitete, na-
vajajo različne rezultate, toda bolj se nagibajo k ugotavljanju podob-
nosti kot razlik. Iz njih se lahko razbere nekaj temeljnih ugotovitev
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
(po Muussu, 1996,8.73): (1) na najbolj tradicionalnih področjih raz-
iskovanja identitete (t.j. izbira poklica, religija, odnos do politike) raz-
lik med spoloma večinoma ni opaziti, (2) prav tako ni razlik v časov-
nem zaporedju razvoja identitete in (3) tudi ne v osebnostnih lastno-
stih za vsak identitetni status posebej.
Obstajajo pa razlike na področju spolnosti in na nekaterih področ-
jih, ki so jih začeli raziskovati šele v zadnjem času.
Marcia (1993) pravi, da je identiteta žensk kompleksnejša kot iden-
titeta moških. Identiteta moških pa je bolj usmerjena v razreševanje
le enega določenega vprašanja.
Pri ženskah gre bolj za uravnoteženje in organizacijo vsebin v
organsko celoto. Pri oblikovanju svoje identitete upoštevajo tudi in-
terakcijo s pomembnimi drugimi, kar je v svojih raziskavah potrdila
tudi Josselsonova (1987, po Adams in dr.,1994). Ugotovila je, da de-
kleta oblikujejo in utrjujejo svojo identiteto predvsem v socialnih
odnosih, ki jih vzpostavljajo z vrstniki, partnerji in družino - soro-
jenci in starši. Vendar hkrati poudarja, da je za vse - tako za moške
kot za ženske pomembno, da razvijajo bolj diferencirane oblike odno-
sov, hkrati pa skrbijo tudi za samorealizacijo. Avtorica govori o osmih
dimenzijah, ki opredeljujejo prostor odnosov posameznika. Gre za
primarne, pogosto preverbalne in nezavedne, kot kasneje razvite di-
menzije, ki zahtevajo do neke mere razvito kognicijo in so večinoma
zavedne. Tako vidi razvoj identitete v kontinuiranem (t.j. vedno zno-
va na novo) vzpostavljanju odnosa z drugimi in ne le v separaciji.
Avtorica doda zavezi in eksploraciji tretjo dimenzijo, to je poveza-
nost s pomembnimi drugimi. Skozi to perspektivo vidi status razpr-
šene identitete brez zaveze in eksploracije ter z občutkom izolacije.
Mladostnica je od staršev ali starševskih figur oddaljena ali odtuje-
na ( "Ne vem, kje sem jaz, vem pa, da ste vi daleč."). Mladostnice v
statusu privzete identitete privzemajo trdne zaveze, ki odražajo za-
veze staršev ( "Tukaj sem, z vami."). Mladostnice se v statusu mora-
torija borijo med svojimi potrebami po samoodločanju in vdanostjo
staršem ("Če sem jaz tukaj, ali ste vi še vedno tam, z menoj?"). V
statusu oblikovane identitete pa se mladostnice lahko postavijo z odlo-
čitvijo ("Tukaj sem.") ker so trdno zasidrane v odnose, ki jim zaupa-
jo in jim dovoljujejo avtonomijo. Kaže, da spremembe v pomembnih
odnosih pogosto prispevajo k reformuliranju identitete pri ženskah,
še posebno takrat, ko se ženske ne čutijo več toliko odgovorne za
M a r I ha A . M a 11 i ng ly : lì a z v i j a n j e p r o fe s i o n a I n e e l i k e 429
druge (npr. ko otroci odrastejo, se razvežejo, ipd.) (po Patterson in
dr., 1992, S.20).
Marcia (1993, s.37) povzema Rrogerjevo, Id poudarja, da je potreb-
no raziskovati adoiescentkine metaodiočitve o tem, Itako uravnove-
šati identitetne vsebine, in istočasno pretehtati posledice svojega rav-
nanja v odnosu do pomembnih drugih.
Raziskovalci tudi ugotavljajo, da velja Eriksonova teza, da se mora
identiteta, ki je temelj intimnosti, razviti predhodno, predvsem pri mo-
ških. Za ženske pa ugotavljajo, da se lahko oba stadija razvijata soča-
sno (Orlofsky, 1993). Slednje je na slovenskem vzorcu potrdila tudi
Poljšak Škrabanova (1996). Dyk in Adams (1990, po Muussu, 1996) ter
Matteson (1993) pa celo trdijo, da dekleta prej dosežejo intimnost, še-
le nato zaključijo proces razvoja identitete.
Gilhganova (1982, po Muussu, 1996) govori o dveh razhčnih nači-
nih funkcioniranja: (1) o moškem načinu, za katerega je bolj značilen
razumski pristop, in (2) o ženskem načinu, za katerega je značilen
emocionalen pristop. Pri obeh spolih sta možna oba načina, večinoma
pa moški bolj funkcionirajo po prvem, ženske pa po obeh načinih, kar
se kaže tudi na rezultatih v zvezi s pojavljanjem razvoja identitete in
intimnosti. Tako se pri mladostnikih praviloma prej razvije identiteta
kot intimnost, pri mladostnicah pa obstajajo razhčni vzorci.
Marcia (1993) je analiziral spolne vloge (moškost - visok dosežek
na dimenziji moškosti, ženskost - visok dosežek na dimenziji žensko-
sti, androginost - visok dosežek na dimenziji moškosti in ženskosti in
nediferenciranost - nizek dosežek na obeh dimenzijah) in ugotovil, da
je pri oblikovanju identitete posebno za mladostnice pomemben vi-
sok dosežek na dimenziji moškosti, pri razvoju intimnosti pa je za
mladostnike pomemben visok dosežek na dimenziji ženskosti. Tiste
osebe, ki dosegajo visoke skore na dimenziji moškosti in ženskosti
(androginost), dosegajo visoke rezultate tako pri oblikovanju identi-
tete kot intimnosti.
Archerjeva (1989, po Muussu, 1996) se je v svojih raziskavah pred-
vsem ukvarjala z procesom razvoja identitete znotraj področij glede
na spol. Na področjih poklicne izbire, vere in spolne vloge (kot že prej
ugotovljeno) tudi ona ni ugotovila razlik. Pač pa le-te obstajajo na pod-
ročju pohtične opredelitve (kjer dosegajo mladostniki več privzete in
mladostnice več razpršene identitete) in glede družinskih vlog (kjer
dosegajo dekleta več moratorija in oblikovane identitete kot fantje).
Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 42 1 -4 32
Tudi ona se strinja z Marcijevo ugotovitvijo, da potel^a proces oblilio-
vanja identitete pri deldetih komplelisneje kot pri fantih.
Archerjeva (1992, s.34) tudi opozarja, da je pogosto posameznik
dejaven na določenem področju, kjer preverja vrednote, cilje, prepri-
čanja, kar je tudi opazno na rezultatih, dobljenih z raznimi merskimi
instrumenti. Opredelitve do vprašanj na drugih področjih v tem času
mirujejo in se aktivirajo kasneje.
Avtorica (prav tam, s.36) je kritična do vzpostavljene dihotomije v
veljavni teoriji med intrapersonalnimi kot moškimi temami in inter-
personalnimi kot ženskimi temami. Meni, da temelji ta pogled na tra-
dicionalni evrocentrični perspektivi in v sedanjem času nikakor več
ne zadostuje. Razmišljanje utemeljuje z mnenjem feministične avto-
rice (Frye, 1990, po Archer, 1992), ki trdi, da je v metodologiji razisko-
vanja identitete žensk potrebno prisluhniti zgodbam posameznic in
njihovim doživljanjem znotraj posameznih tem in področij, nato pa
iskati morebitne vzorce, ki se ponavljajo. Ni pa mogoče vnaprej pred-
postavljati le določenega vzorca, po katerem se identiteta oblikuje.
Zatorej vidi možen razvoj v teoriji razvoja identitete v metodološko
drugačnem, sodobnejšem pristopu, v katerem je potrebno zelo skrb-
no analizirati poleg notranjih tudi zunanje, socialne dejavnike, ki so
med seboj pomembno povezani s posameznikovo sposobnostjo obli-
kovanja identitete na zdrav način.
4. Zaključek
Kot je poudaril že Keniston, vidimo, da je za raziskovanje identite-
te pomembno, da raziščemo socialno okolje posameznika, saj nam ti
podatki v veliki meri pomagajo pri razumevanju procesa oblikovanja
identitete. In to iz več razlogov. Naj naštejem samo nekatere: (1) ker
je že narava postadolecence v zavedanju neskladja med lastno samo-
podobo in družbenimi pravih, (2) ker je postadolescenca možnost, ki
jo lahko izkoristi le tisti del mladih, ki ima zanjo ustrezne materialne
in socialne pogoje, (3) in so okoliščine vzgoje, ki je pri nas v glavnem
še vedno tradicionalna, pomembne za razumevanje procesa obliko-
vanja identitete. Odgovori na ta tri vprašanja nam bodo pomagali tudi
pri opredelitvi značilnosti krize, ki jo mladostnik ali mladostnica pre-
življa, saj bomo le na ta način lahko spoznali, ali gre pri posamezniku
za postadolescentno krizo ali za nadaljevanje razreševanja nerazre-
šenih vprašanj iz adolescence.
M ar L hu Л . M a LI i n g I y : H a z v i j a n j e p r oje л i o n a L n e etike	^
Pridružujem se mnenju Archerjeve, Id je kritična do vzpostavlje-
nega teoretičnega konstrukta dihotomije v raziskovanju identitete, ki
ločuje interpersonalne in intrapersonalne teme in znotraj tega išče
razlike med spoloma.
Študije spolnih vlog nakazujejo, da je za razvoj identitete in inti-
mnosti pomembno, da se razvije dimenzija androginosti, t.j., da ima
posameznica (kot tudi posameznik) dobro razvito tako dimenzijo mo-
škosti kot ženskosti. Ženske v naši družbi, ki so večinoma zaposlene
(v nasprotju z ženskami v nekaterih kulturah na zahodu), se že dolga
leta ukvarjajo z vprašanji usklajevanja intrapersonalnih in interper-
sonalnih tem. Večina jih je bila prisiljena dejavno usklajevati poklic-
no in družinsko življenje. Kar so, predvidevam, z vzgojo vzpodbujale
tudi pri svojih hčerah. Lahko rečemo, da se večina moških na področ-
ju usklajanja poklicnega in družinskega življenja slabše znajde, saj
menim, da jih družba v tem smislu nikakor ne spodbuja.
Tako se nam odpira vprašanje identitete moških in vpliva očeta na
razvoj identitete svojega sina ali hčere.
Navedeni zaključki v teoriji me vodijo v razmišljanje, kako in s kak-
šnimi sporočili vzgajamo fante. In menim, da je v sodobni družbi prav
na tem mestu potreben preskok. In sicer k spodbujanju razvoja inter-
personalnih odnosov in intimnosti in k vzpodbujanju meta odločitev -
v smislu uravnovešanja identitetnih vsebin in hkrati tehtanja posledic
svojega ravnanja v odnosu do pomembnih drugih, o čemer govorijo
tudi sodobne knjige o vzgoji (Elium, Elium, 2000). Avtorja poudarjata,
da je čas, da tudi moške naučimo skrbi za druge in ljubezni do same-
ga sebe.
5. Literatura
Adams, G.R., Gullotta, T.P.,Markstrom- Adams,C. {Ш^).Adolescent
Life Experiences. Pacific Grove, California: Brooks/Cole Publishing
Company.
Archer, S.L. (1992). Feminist's Approach to Identity. V Adams, G.R.,
Gullotta, T.P., Montemayor,	Adolescent Identity F'ormation. Lon-
don: Sage Publications, s.25-49. Elium, J., Elium, D.(2000). Vzgoja si-
nov. Ljubljana:Orbis.
22 Raziskujejo predvsem podatke o uporabi brskalnikov, uporabi dodatnih programov (plug-inov),
minimalni ločljivosti, operacijskih sistemih itd., kijih lahko beležijo določene spletne strain.
4J2 Socialna pedagogika, 2 0 0 0 vol. 4, šl. 4, sir. 43 3 -4 42
Robal, D.(2000). Temeljni vidiki samopodobe. Ljubljana: Pedagoški
inštitut.
Kroger, J. (1986). The relative importance of identity status intervi-
ew components: Replication and extension. Journal of Adolescence, 9,
337-354.
Marcia, J.E. (1980). Identity in Adolescence. V Adelson, ^.{ш),Hand-
book of Adolescent Psychology. New York: John Wiley and Sons, 159-
187.
Marcia, J.E. (1993). The Status of Statuses: Research Review. V Mar-
cia, J.E., Waterman, A.S., Matteson, D.R., Archer, S.L., Orlofsky, J.L, Ego
Identity. New York: Springer-Verlag, 22-41,
Muuss, R.E. (1996). Theories of Adolescence. New York: The McGraw-
Hill Companies.
Orlofsky, J.L. (1993). Intimacy Status: Theory and Research. V Mar-
cia, J.E., Waterman, A.S., Matteson, D.R., Archer, S.L., Orlofsky, J.L, Ego
Identity. New York: Springer-Verlag, 111-136.
Patterson, S.J., Sochting, I., Marcia,J.E. (1992). The Inner Space and
Beyond: Women and Identity. V Adams, G.R., Gullotta, T.P., Montema-
yor, Vv.im'?), Adolescent Identity Formation. London: Sage Publications,
9-24.
Poljšak Škraban, 0.{lQQQ).Vloga družine v razvoju in oblikovanju
identitete mladostnikov v pozni adolescenci. Magistrska naloga. Ljublja-
na: Filozofska fakulteta. Oddelek za psihologijo.
Poljšak Škraban,0.(1997). Oblikovanje in razvoj identitetnih statu-
sov pri študentih socialne pedagogike. Socialna pedagogika,1(1) 45-59.
Ule Nastran, M., Rener, T., Miheljak, V., Rurdija, S. Mencin Čeplak,
M. (1996). Predah za studentsko mladino. Ljubljana: Urad RS za mladi-
no, Zavod RS za šolstvo.
Waterman, A.S. (1985). Identity in the context of adolescent psycho-
logy. V Waterman, A.S.(ur.), Identity in Adolescence: Processes and con-
tents. San Francisco: Josssey- Bass.
Waterman, A.S.(1993). Developmental Perspectives on Identity For-
mation: From Adolescence to Adulthood. V Marcia, J.E., Waterman,
A.S., Matteson, D.R., Archer, S.L., Orlofsky, J.h, Ego Identity. New York:
Springer-Verlag, 42-68.
Pregledni znanstveni članek, prejet septembra 2000.
433
Integracija in (ali)
^ inkluzija oseb s
posebnimi potrebami v
normalno socialno okolje
Integration and/or
inclusion of persons with
special needs in the
normal social
environment
Nataša Demšar Pečak
Povzetek
Nataša Demšar
Pečak, prof. lik.
ped., Gorazdova
2,1000
Ljubljana
Članek povzema nekaj definicij integracije in jih primer-
ja s pojmom vključevanja. Posebej se ukvarja z vpraša-
nji vzgojno izobraževalne integracije ter pomembnostjo
integracije v zaposlovanju.
Ključne besede: integracija, vključevanje, zaposlovanje
Abstract
This article first summarises a few definitions of integra-
tion and compares them with the notion of inclusion. It
looks in particular at the question of educational inte-
/¡.J/f. Socialna pedagogika, 200 0 vol. 4, šl. 4, sir. 43 3 -442
gration and importance of integration in employ-
ment.
Key words: integration, inclusion, employment
1.	Namesto uvoda
v vseh družbah sveta še vedno obstajajo ovire, Id preprečujejo in-
vahdom (oziroma osebam s posebnimi potrebami), da bi uveljavljah
svoje pravice in svoboščine in jim otežliočajo polno vključevanje v
aktivnosti njihovih družb. Države so odgovorne za to, da sprejmejo
ustrezne ukrepe, s katerimi odstranjujejo takšne ovire^^.
2.	Eden izmed ukrepov je lahko tudi integracija
Beseda integracija izvira iz latinščine in pomeni doseganje celovi-
tosti v smislu obnove ali prenove celote. Integracija pomeni tudi po-
vezovanje posameznih enot, delov v večjo celoto, pomeni pa tudi priti
do enakovrednega članstva v skupnosti (SSKJ).
Lahko se vprašamo, pravi Soldo (1986), ah pojem integracija ustreza
glede na svoj pomen? Radar govorimo o osebah (otrocih) s posebnimi
potrebami, ki so sedaj vključene v splošne družbene organizacije, npr.
vzgojno izobraževalne, pred tem pa so obiskovale posebne oziroma
specialne organizacije, ima integracija svoj pravi pomen, saj je prišlo
do povezovanja, združevanja oseb, ki so bile do sedaj ločene. V koli-
kor pa otroci s posebnimi potrebami niso obiskovali specialnih šol,
ampak so bili že v začetku vključeni v redni vzgojno izobraževalni
program skupaj z osebami brez okvar in primanjkljajev, potem pojem
integracija v dobesednem pomenu ne ustreza, saj ni bilo poprejšnje-
ga ločevanja (segregacije).
5. Vzgojno-izobraževalna integracija
Ro govorimo o vzgojno-izobraževalni integraciji mislimo s tem na
povezovanje, spajanje, združevanje otrok s posebnimi potrebami z otro-
ki brez okvar in primanjkljajev - v vzgojno izobraževalnem procesu v
rednih ustanovah za vzgojo in izobraževanje. (Soldo, 1986)
Po letu 1970 je gibanje vzgojno-izobraževalne integracije doživelo
v svetu pravi razcvet.
" Standardna pravila OZN za izenačevanje možnosti invalidov. Predgovor, 15. odstavek.
Nataša Demšar Pečak: Integracija in ali inkluzija...
435
če lahko osebe s posebnimi potrebami živijo v skupnosti z oseba-
mi brez okvar in primanjkljajev v svetu odraslih, tudi v zgodnjem ob-
dobju osebnega razvoja ne smejo biti ločene (Soldo, 1986). Tako npr.
Bonderer (po Soldo, 1986) pravi, da se pod integracijo lahko razume
enostavno prilagajanje oseb s posebnimi potrebami veljavnim pogo-
jem življenja in dela večine, pomeni pa tudi prilagajanje večine, širše
družbene sredine osebam s posebnimi potrebami. Ro se je integracija
začela uveljavljati, je prevladovalo mišljenje, da je najpomembneje
vključiti otroke s posebnimi potrebami v redne ustanove za vzgojo in
izobraževanje. Seveda je treba tako otroka kot tudi organizacijo prej
pripraviti na integracijo, za katero pa je treba izpolniti niz predpo-
stavk.
Warnock in Soeder (po Soldo, 1986) govorita o več različicah inte-
gracije:
•	Prva stopnja je integracija po lokaciji, to pomeni, da se redno in
specialno poučevanje izvaja na istem mestu, npr. v šoli, vendar brez
kakršnekoli organizacijske povezanosti, komunikacije in medse-
bojnih aktivnosti. Otroci se lahko med seboj vidijo, vendar ostajajo
ločeni.
•	Druga stopnja je funkcionalna integracija, pri kateri se ustvarjajo
medsebojne aktivnosti v istih prostor z isto opremo.Tudi učiteljski
svet je isti, saj v vseh razredih poučujejo isti učitelji, le da po različ-
nem učnem programu.
•	Tretja stopnja je socialna integracija, ki upošteva obe predhodni
fazi ob ustvarjanju medsebojnih stikov in komunikacije do čvrste
interakcije otrok s posebnimi potrebami in otrok brez okvar in
primanjkljajev. Rljub temu, da je tretja faza integracije najkom-
pleksnejša, temelji tako kot tudi drugi dve fazi na fizični name-
stitvi otrok s posebnimi potrebami v redne oblike vzgoje in izo-
braževanja.
Pri tem se pojavi, kot pravi Zovko (po Soldo, 1986), problem razlo-
čevanja fizične integracije od psihično smiselne integracije, saj se je
treba izogniti situacijam, v katerih so osebe s posebnimi potrebami
fizično integrirane, socialno pa še vedno segregirane. Namreč, na pod-
lagi mnogih raziskav je bilo ugotovljeno, da je odnos širše družbene
skupnosti, in ne redko tudi strokovnjakov, do otrok s posebnimi potre-
bami pesimističen in poln stereotipov. Tako razmišljanje pa je tudi
rezultat psihosocialnih barier, ki so največja prepreka socialne inte-
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
gracije teh otrolt. S širšega socialnega vidilta se otrok, ki je bil predho-
dno socialno stigmatiziran, sedaj skupaj z drugimi otroki vzgaja in
izobražuje, s tem pa se z njimi združuje in izenačuje, torej se integri-
ra.
Po mnenju Dominkuša (1997), pa kljub temu, da ima koncept šol-
ske integracije mnogo ustvarjalcev, ki si prizadevajo in želijo vključiti
otroke s posebnimi potrebami v redni šolski sistem, integracija ne po-
teka tako uspešno, kot bi morala. Razlogi so različni, kaj pogost očitek
pa je, da se integracija izvaja preveč mehanično, da se preveč investi-
ra v tako imenovano tehnično infrastrukturo, da pa je neučinkovita in
neustrezna predvsem priprava socialnega okolja, od lokalne skupno-
sti do šole oziroma razreda, v katerega se otrok s posebnimi potreba-
mi vključuje.
Proces prehajanja iz segregiranih v integracijske oblike šolanja je
treba skrbno načrtovati in pri tem zagotoviti polno sodelovanje speci-
alnih šol z rednimi šolami in drugimi oblikami izobraževanja.
4. Primerjava inkluzije in integracije
Zaradi velikih potreb človeštva po ustreznejšem socio-emocional-
nem razvoju srečujemo danes novo usmerjevalno idejo za razvoj vzgoje
in izobraževanja ter družbe v edukaciji vseh otrok v eni šoli - inkluzi-
jo.
Inkluzija je globlji koncept kot integracija. Inkluzija zahteva, da se
tradicionalni medicinski model manjka opusti in nadomesti s socialno-
pedagoškim modelom (Galeša, 1995). Inkluzija-vključevanje pomeni
prizadevati si, da postane subjekt del celote. Beseda izvira iz latinščine
in pomeni zapreti vrata za nekom, ki je vstopil v hišo (SSKJ). Čeprav se
izraza integracija in inkluzija velikokrat uporabljata kot sinonima, ob-
staja težnja, da se izraz integracija v celoti zamenja z inkluzijo oziroma
z vključevanjem. Nekateri avtorji menijo, da je integracija cilj, vključe-
vanje pa proces, s katerim ta cilj dosežemo (Šučur).
Inkluzija - vključevanje tistih, ki so bili izključeni, je prvi korak k
integraciji (OËien in Forest, 1998), saj vključitev ni samo namestitev
otroka s posebnimi potrebami v običajni razred, je način, kako se spo-
prijeti z neenakostjo, raznoterostjo, različnostjo ... (Galeša, 1995), z
drugimi besedami, inkluzija pomeni (Dominkuš, 1997) živeti drug z
drugim, ne pa samo obstajati drug ob drugem.
Nataša Demšar Pečak: !nlegracija in ati inkluzija...
- 437
Marsha Forest in Jaclí Pearpoint pravita (po Galeša, 1995), da in-
Iduzija ali vključenost pomeni združenje, priključitev, kombinacijo,
objem, udeležitev, sprejetost, biti drug z drugim in skrbeti drug za
drugega. Pomeni tudi povabiti starše, otroke in druge člane skupno-
sti, da postanejo člani nove kulture. Za njiju je inkluzija druženje na
podlagi novega vzpodbudnega edukacijskega koncepta (kooperativ-
no učenje, edukacija odraslih, celovit jezik...). Jedro problema proce-
sa inkluzije je (Galeša, 1995) v ponovnem ugotavljanju, prepoznava-
nju in ocenjevanju lastnih strahov in fantazij v zvezi z drugačnostjo,
prizadetostjo, motenostjo in invalidnostjo. Tako postane inkluzija pri-
ložnost in katalizator za ustvarjanje boljšega, bolj humanega in de-
mokratičnega šolskega sistema. Inkluzija (Galeša, 1995) ne pomeni,
da smo vsi enaki, da se v vsem strinjamo. Inkluzija nas uči, da večje
ko so razlike med nami, večja je naša možnost da ustvarimo novo
vizijo, uči nas tudi, kako sprejemati ljudi, ki so drugačni od nas, in
kako sprejemati svojo drugačnost (Galeša, 1995).
V moralno normativističnih konceptih Dürkheim-ovske sociologi-
je je pojem integracije pomenil predvsem asimilacijo (prilagajanje).
Vključevanje pa, ravno nasprotno, pomeni proces vključevanja v širše
družbeno okolje z določeno stopnjo osebne identitete. Integracija po-
meni enosmerno prilagajanje manjših skupin družbi, inkluzij o pa se-
stavlja dvosmerno prilagajanje: manjšina se prilagaja večini in naro-
be. Z drugimi besedami to pomeni, da inkluzija zahteva spremembe
tako pri manjšini kot tudi pri večini (Šučur, ).
Rljub temu, da je inkluzij o težko opredehti, pomeni, kot pravi Ga-
leša (1995), nov model razmišljanja in šolanja za naslednje stoletje. Iz
nje izhajajo naslednje vrednote:
•	sodelovanje in ne medsebojno tekmovanje,
•	soudeležba in ne prisiljenost,
•	odnosi in ne osamitev,
•	medsebojna odvisnost in ne neodvisnost,
•	prijateljstvo in ne osamljenost.
Načelo vključenosti, pravi Jones (po Šelih), je tisto dodatno načelo, ki
naj omogoči ljudem, še posebej pa otrokom, ki so drugačni, dejavno in
njihovim sposobnostim prilagojeno udeležbo v družbenem življenju.
Šučur (1997) ugotavlja, da inkluzija zagovarja individualizacijo, in-
tegracija pa univerzacijo, kar pomeni, da je model integracije najpo-
^ Socialna pedalo g Lita, 2 000 vol. 4, šl. 4, sir. 43 3 -4 42
gosteje potekal v sklopu nekega enotnega standarda, ki ni vseboval
samo določene skupine norm, temveč tudi določeno stopnjo dosež-
kov. Natančneje rečeno je popolna integracija posameznikov ali sku-
pine zahtevala sodelovanje v družbenih procesih in institucijah na "po-
vprečen" način ob doseganju "povprečnih" rezultatov.
Ro govorimo o inkluziji pa ugotovimo, da posamezniki ali skupine
delujejo v družbenih procesih na njim lasten oziroma edinstven na-
čin. Vsak posameznik ima svoje lastne oblike sodelovanja, vendar tu-
di ravni ustvarjanja. Šučur pravi, da enakost ali "povprečnost" dosež-
kov ni zadosten predpogoj za popolno "integriranost" in vključenost
oseb s posebnimi potrebami v normalno socialno okolje. Individualne
razlike postajajo temelj družbene povezanosti, ne pa "področje po-
vprečnosti", saj lahko skupne družbene cilje dosežemo na tak način,
da omogočimo doseganje teh ciljev z različnimi diferenciranimi obli-
kami in programi, kot tudi individualnimi sposobnostmi, zmožnostmi
ter potrebami in željami vsakega posameznika.
Potreba po integraciji (Dominkuš, 1998) se nanaša na razhčna ob-
dobja in področja življenja oseb s posebnimi potrebami. Prehajanje
skozi različne stopnje izobraževanja, vključno z zgodnjo obravnavo
ter predšolo ter prehajanjem iz specialnih v redne šole in prehod iz
šolskega obdobja v odraslo življenje, so za posameznika prelomne ter
zelo pomembne točke.
Ro razmišlja Dominkuš (1998) v svojem prispevku o integraciji,
pravi, da dostopnost izobraževalnih ustanov za osebe s posebnimi po-
trebami na žalost upada premosorazmerno s stopnjo njihove zahtev-
nosti, najboljše je v vrtcih in najslabše na univerzi. Zakonodaja mora
zagotavljati dostopnost do rednih šol na vseh stopnjah oziroma rav-
neh izobraževalnega sistema, vključno z višjim in visokim šolstvom.
Pri tem mora upoštevati naslendje vidike:
•	fizični dostop do ustanov,
•	dostopnost učnih programov,
•	dostopnost do ustreznih oblik financiranja.
Pri tem je treba zlasti poudariti, da mora imeti učenec, dijak ali
študent s posebnimi potrebami zagotovljeno primerno denarno po-
moč, ne glede na to, ali je vključen v redno ali specialne izobraževal-
no ustanovo. Osebam s posebnimi potrebami moramo nuditi in zago-
toviti učinkovito podporo in jim omogočiti prilagajanje sistema, ne pa
Nalaša Denis ai- Pečak: ! nlegracij a in ali inkluzija...	43Ç
zahtevati od posameznilía, da se prilagodi sistemu. Zlasti pomembno
je načrtovanje prehoda iz šolskega obdobja v zaposlitev oziroma odra-
slost. Pri tem je izrednega pomena ustrezno poklicno svetovanje in
vodenje. Pri nas je vprašanje prehajanja pogostokrat rešeno na ne-
ustrezen način predvsem zaradi tega, pravi Dominkuš (1998), ker so
za posamezna otrokova življenjska obdobja zadolžena različna resor-
na področja, ki pa med seboj niso kakovostno in primerno povezana
ter usklajena.
5. Integracija oseb s posebnimi potrebami na
področju zaposlovanja
Delo oziroma zaposlitev ima v sodobnem svetu velik pomen ne le
zaradi ekonomske vrednosti kot izvora sredstev za preživljanje, tem-
več tudi zaradi svoje socialne (socialni stiki, socialni statusi) in psiho-
loške (zagotavlja samozaupanje) vrednosti (Uršič in Drobnič, 1998).
Drobnič (1995) pravi, da je delo oziroma zaposlitev v veliki večini družb
visoko cenjeno in to ne zgolj zato, ker je način za pridobivanje mate-
rialnih sredstev, ki omogočajo kritje splošnih in posebnih potreb člo-
veka, pač pa tudi zato, kot pravi Acton (po Drobnič, 1995), ker je po-
memben element, ki omogoča integracijo oseb s posebnimi potreba-
mi (invalidov) v normalni tok življenja v okviru skupnosti.
Definicija pravi, da so invalidi ljudje, ki so zaradi invalidnosti -
telesne, senzorne, duševne ali intelektualne narave - ovirani v prime-
rjavi z vsemi drugimi pri vključevanju pod enakimi pogoji in na ena-
ko učinkovit način na vsa področja življenja v skupnosti (Uršič, 1998).
Vključno z družino in šolo je delovno mesto arena, v kateri se obliku-
jejo socialne vezi, razvijajo socialna znanja, utrjuje ah pa izgublja so-
cialni status. Če invalidna oseba ni udeležena v delovnem procesu, je
brez priložnosti oziroma je ločena in ovirana v smislu integracije v
skupnost, saj delo oblikuje osnovno identiteto, samospoštovanje, splo-
šno organizacijo življenja, služi pa tudi ohranjanju telesnega in du-
ševnega zdravja. Zato je vloga dela v smislu uresničevanja ideje "ena-
kosti in polnega vključevanja" izjemnega pomena (Uršič, 1998).
Položaj invalidov oziroma oseb s posebnimi potrebami v smislu
pridobitve dela je zaradi zmanjšanih zmožnosti za delo, mobilnostnih
težav, težje prilagodljivosti, mnogo slabši od kategorije neinvalidov,
oziroma oseb brez posebnih potreb, zato je delež invalidov med brez-
poselnimi veliko večji kot pri neinvahdih (Drobnič, 1995).
/¡.^Q Socialna ¡J e d a g o g i k u , 20 00 vol. 4, š 1. 4, sir. 43 3 -442
Brejc (po Drobnič, 1995) pravi, da invalidi pogosto predstavljajo v
očeh delodajalcev manj zanesljive iskalce dela, saj le ti sledijo stere-
otipu, da običajno niso dovolj vztrajni, dobri in učinkoviti. Zanje velja
tudi, da je njihova delazmožnost manjša. Zmanjšana delazmožnost je
odločilnega pomena za položaj na trgu dela. Zato je za invalide znači-
len manj ugoden položaj v dostopnosti do zaposhtev, ki so bolje plača-
ne, nudijo dobro nagrado ali ugled in so tako ali drugače visoko ce-
njene. Vsekakor pa je ekonomska integracija invalidov, kot pravi We-
hrens (po Kroflič, 1998), ključ za integracijo invahdov na vseh pod-
ro čjiih.
Da bi se osebe s posebnimi potrebami lažje integrirale v delovni
proces in da bi imele enake možnosti zaposlitve, je treba uveljaviti
različne ukrepe oziroma ravnanja. Socialne države so razvile vrsto
kompenzacijskih mehanizmov, ki zagotavljajo enake možnosti zapo-
slovanja invalidov. Naštejmo nekaj najpomembnejših:
•	odobrena dodatna sredstva za njihovo usposabljanje z razhčnimi
tehničnimi pripomočki, ki kompenzirajo tako ali drugačno priza-
detost,
•	prednosten vstop v zaposlitev pred zdravimi,
•	poklicno rehabilitacijo v primeru bolezni ali invalidnosti,
•	zagotovitev dostopnosti do delovnega mesta z odstranitvijo različ-
nih transportnih ovir,
•	varovalni mehanizmi pred izgubo zaposlitve, ne sme biti tehnolo-
ški višek,
•	ustrezne finančne kompenzacije zaradi zmanjšanja delovnih učin-
kov,
•	zaposlitev v posebnih proizvodnih organizacijah.
Na področju zaposlovanja je integracija oseb s posebnimi potreba-
mi utemeljena z vidika človekovih pravic kot tudi z vidika finančne
učinkovitosti. Doslej so se z usposabljanjem takih oseb ukvarjale pred-
vsem ustanove s socialnega področja. Nov pristop pri zaposlovanju
invalidov z vidika človekovih pravic pa terja novo strategijo usposab-
ljanja invalidov, ki bo vključevala poleg dosedanjih izkušenj na soci-
alnem področju tudi zahteve ekonomije in zakonitosti trga delovne
sile (Kroflič, 1998). Študije o ekonomskih učinkih rehabilitacije ugo-
tavljajo, da z nekaterimi ukrepi, kot je prekvalifikacija ali subvencija
plače, postane z ekonomskimi merili nezaposljiv invalid zopet zapos-
_Nataša Demšar Peča k: J nie g racij a in ali inkluzija..._ ^^ y
Ijiv oziroma se njegov položaj na trgu delovne sile izboljša in tako
postane zanimiv tudi za delodajalce (Drobnič, 1995). Da bi se osebe s
posebnimi potrebami lažje integrirale v delovni proces in v normalno
socialno okolje nasploh, moramo še naprej vzpodbujati različne ukrepe
oziroma ravnanja, ki jim bodo omogočala aktivno vključevanje in ize-
načene možnosti v družbi.
6. Literatura
Galeša, M. (1995). Specialna metodika individualizacije. Radovlji-
ca: Didakta.
Galeša M. (ur.) (1996). Standardna pravila OZN za izenačevanje
možnosti invalidov. Ljubljana: Urad Repubhke Slovenije za invahde.
O'Brien, J., Forest, M. (1998). Akcija vključevanja: Kako pomagati
šolam pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v redne oddelke.
Ljubljana: Sonček - Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije.
Preželj, B., Svetilk, L {Ì992). Zaposlovanje:perspektive, priložnosti,
tveganja. Ljubljana: Znanstveno in poblicistično središče.
Soldo, N. (1986). Odgojno-obrazovna integracija djece s tjelesnom
invalidnosti. Zagreb: Mladost.
Šučur, Z. (1997). Integracija i inkluzija - sličnosti i razlike. Defekto-
logica Slovenica, 5 (3),
Uršič, C., Drobnič, J. (1995). Zaposlovanje invalidov - Primerjava
politik koncepcij in ukrepov. Ljubljana: Inštitut RS za rehabilitacijo
Ljubljana.
Uršič, C., Zupan, A. (1998). Skupaj smo močnejši: Iskanje skupnega
jezika med stroko, politiko in invalidi. Ljubljana: Inštitut RS za rehabi-
litacijo.
Strokovni članek, prejet decembra 1999.
ф
Koncept celostnih,
prožnih
socialnopedagoških
pomoči^^
The concept of hi)hstiál
and flexible
sociopedagogical care
Friedhelm Peters
Povzetek
Friedhelm
Peters,
dr sociologije,
Fachhochschule
Erfurt,
Fachbereich
Sozialwessen,
PF68) 99013
Erfurt,
Deutschland.
V Članku je predstavljen in kritično primerjan s klasičnimi,
sodoben koncept vzgojnih pomoči mladim s težavami v so-
cialni integraciji. Koncept je razvit na Nizozemskem, raz-
vija pa se tudi v Nemčiji. Temeljne usmeritve novega kon-
cepta se od klasičnih oblik pomoči mladim razlikujejo pred-
vsem v tem, da gre za celostno obliko pomoči (ena sama
ustanova prevzame odgovornost za otroka/mladostnika
in družino) in po potrebi koordinira in vključuje tiste ukrepe
(intervencije), ki se v procesu nuđenja pomoči pokažejo kot
nujne in individualno ustrezne. Na ta način se skuša prese-
či razdrobljenost, prevelika specializacija ponudb pomoči,
kar vodi v razpetost uporabnikov med različne nosilce in
ustanove. Ustanova, ki prevzame odgovornost za uporab-
nika (praviloma tista, s katero se uporabnik prvič sreča),
" Prevod članka Flexible und integrierte Erziehungshilfen: Eine Zwischenbilanz Neue Praxis, 1997 (27), št. 4,
s.m-m.
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
usklajuje nadaljnje oblike pomoči, pri čemer skrbi, da so
le-te čim bolj usmerjene v konkretno življenjsko polje otro-
ka/mladostnika oziroma njegove družine. Koncept celost-
nih, prožnih socialnopedagoških oblik pomoči je realizaci-
ja teoretskega diskurza "življenske usmerjenosti". Poleg
teoretičnih usmeritev in kritike obstoječih oblik socialno-
pedagoških oblik pomoči avtor razgrinja težave, s kateri-
mi se srečujejo ob uvajanju koncepta v konkretno vzgojno
in socialno prakso.
Ključne besede: socialno pedagoške intervencije, modeli
socialno pedagoškega dela, naravnanost v življenjsko po-
lje, prožne-celostne oblike socialno pedagoškega dela, na-
ravnanost na mlade
Abstract
This article presents a contemporary concept of educatio-
nal care aimed at young people with difficulties in their
social integration, and offers a critical comparison of this
concept with the classic ones. This new concept has been
developed in Holland and recently adopted also in Germany.
The approach is holistic: only one institution takes an indi-
vidual or a family under its wings, and coordinates and
introduces such interventions as seen necessary and suita-
ble to the situation at the time providing care. This appro-
ach should overcome the problem of dispersal and over-
specialised care offering which lead to a confusion among
the users torn between various institutions. The institution
which looks after an individual (usually the first one) co-
ordinates further care and makes sure it targets as much
as possible the specific life circumstances of a child/adole-
scent and his/her family. The concept of holistic and flexi-
ble sociopedagogical care is a natural extension of the the-
oretical discourse called 'life orientation'. Apart from the
theory and some criticism of the current forms of socioepe-
dagogical care, the author of the article also provides an
insight into the difficulties arising from the implementati-
on of this concept in the educational and social practice.
Key words: social pedagogical interventions, models of so-
cial pedagogical work, life context oriantation, holistic and
flexible sociopedagogical care, youth orientation ^
Friedhetin I'elers: Koncept cetoslnih prožnih socialnopedagoških pomoči 445
1. Nove oblike vzgojnega dela - med teoretično-
praktičnimi izzivi in kritiko
Teoretično je sicer usklajeno, da naj se razvijajo prožnejše, celost-
ne in k posamezniku ter njegovemu okolju usmerjene oblike pomoči,
vendar smer še ne uživa splošnega "političnega" strinjanja.
S kritiko zavodske vzgoje je že pred časom postalo jasno, in se je
med tem mnogokrat obnovilo ter večkrat izkustveno dokazalo, da
"dom kot institucija"že na osnovi organizacijskih struktur (prim. Goff-
man, 1972; Peters/Wohlert, 1993), tudi ob izvedeni liberalizaciji, le tež-
ko uresniči "uspeli vsakdan" ali "priporočanja vredno bivališče". K mo-
delu dom/zavod in skupini kot centralnem modelu vzgojnega vpliva,
se je alternativno razvijalo razmišljanje individualiziranih pomoči
(prožno oskrbovanje/ambulantno delo, oskrbovano posamično biva-
nje). Proces je skušal zmehčati toge meje "ambulantno-stacionarno"
(prim. Klatetzki/Winter, 1990) in ponuditi zamisel, da vzgojno pomoč
kot kombinacijo ambulantne in stacionarne pomoči ponudi ena sama
ustanova oziroma "enota, center".
Nova zamisel odklanja tako domsko vzgojo kot okostenelost seda-
njih vzgojnih pomoči. Novi zakon (RJHG - Zakon, ki opredeljuje vrste
pomoči otrokom/mladini v ZR Nemčiji), z naštevanjem vrst pomoči v
28. členu, na nek način daje potuho sedanjemu stanju, s tem ko v
27. členu sicer omogoča različne oblike pomoči in tudi izrecno dopu-
šča, problemom posameznika primerno organizacijo pomoči, ven-
dar jih v praksi žal pogosto prezre ali - zaradi težavnosti proračun-
skega prikazovanja - zanemarja. Posledice tovrstne "okostenelosti",
proti kateri je naravnana zamisel integriranih oblik pomoči, se kaže
v (visoko) specializirani strukturi ponudb. Prav zaradi specializacije
pa delujejo tovrstne oblike selektivno. Otroke/mladostnike zato, ker
ne "ustrezajo" njihovi ponudbi ali niso primerni za določeno "stano-
vanjsko skupino", ali se jim tam, kjer so, "ne da več pomagati" itd.,
izključijo in preusmerijo na druge, dozdevno bolj primerne ali boljše
(višje, bolj specializirane) vrste pomoči. Takšna praksa vodi do tega,
da so nekateri otroci/mladostniki po vrsti premestitev takorekoč odri-
njeni, nihče več jih noče sprejeti. To reproducira življenjske situaci-
je, kijih označuje "pretrganje odnosov", kar je bilo izhodišče za vzgojno
pomoč.
Temeljne spremembe kakovosti vzgojnih pomoči so brez temelj-
nih organizacijskih sprememb in brez sodelovanja ključnih "strokov-
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
nih centrov" neizvedljive. Zato so prav organizacijske in "miselne spre-
membe" predpogoj za spremembo vzorcev ravnanja v praksi.
Razmeroma mladi poizkusi oblikovanja celostnih, prožnih vzgoj-
nih pomoči (enote oziroma centri za pomoč mladim) so v Nemčiji po-
stali predmet razprav in očitkov, ki so leteli tako na nenatančen opis
dejavnosti teh centrov kot na praktično odstopanje od - po lastni izbiri
- določenih ciljev. Strokovne izzive, ki jih nove oblike prinašajo in ka-
terih realizacija bi prinesla odmik od "klasične domske vzgoje", so
kritiki skušali z modifikacijami podrediti zlasti vzgoji v domovih (prim.
Feest, 1995; Münstermann, 1995 in 1996).
Na nove poizkuse celostne in v življenjsko polje naravnane pomo-
či otrokom in mladim - kot je razumeti lokalne enote za pomoč mla-
dim, mladinske centre ter druge poizkuse "celostnih vzgojnih pomo-
či" (prim.Trede, 1996;2), se je pogosto odzivalo z neteoretičnimi, a
praktično učinkovitimi "razpravami o discipliniranju" tradicionalne
pomoči mladim s klasičnimi tehnikami nevtralizacije (prim. Mathi-
esen, 1989). Izjeme so teoretični prispevki nekaterih avtorjev (med
njimi M.Winkler, 1996:14, R. Moüenhauer 1996 in J. Blandow, 1997).
2. Centri za pomoč mladim kot "tekmovalni izziv"
ustaljeni institucionalni pomoči
Centri za pomoč mladim (enote za pomoč mladim), naj bodo za-
snovno in praktično še tako nedozoreli, so zaradi svoje "naravnanosti
v življenjski prostor", (prim. Moüenhauer, 1996) tekmovalno opore-
kanje prevladaj oči naravnanosti. Le-ta še ostaja "povezan sistem"
(bodisi v obliki diferenciranega doma s številnimi ambulantnimi po-
nudbami kot zunanjo izpostavo), ki se krčevito bori za svoj obstoj. Za
to oceno govorijo številke, ki ponazarjajo, da slej ko prej - že skoraj
10 let nespremenjeno - približno 60 % vseh otrok in mladih, ki so v
institucionalni domski vzgoji, mora živeti v večskupinskih, bolj ali manj
moderniziranih domovih (prim. Trede/Winkler, 1995), kjer sicer ra-
zumljivo vlada bistveno bolj liberalno vzdušje kot pred 25 - 30 leti, ah
pred propadom NDR, kjer pa, slej ko prej, že zaradi organizacijske
strukture "dom" (prim. Wohlert, 1988) ostaja "naravnanost v življen-
sko polje" tujka. V teh oblikah se socialno discipliniranje, kot tuje
določanje vsakdanjika prizadetih, brez večjega napora uveljavlja kot
"tajni učni načrt".
Vzgoja v domu, ki se slej ko prej - predvsem v Vzhodni Nemčiji -
Friedhetin I'elers: Koncept cetoslnih prožnih socialnopedagoških pomoči 79
enači z resno obliko pomoči mladim, je očitno postala več kot le "kon-
ceptualni pojem" (Munstermann, 1986), ki subsumira različne oblike
vzgojnih pomoči. Koncept prevzema vzorce stare klasične skrbstve-
no/domske vzgoje, s socialno-biografsko krmilnim vplivom na okolje
najnižjih družbenih slojev - revni in socialno izstopajoči. Kaže, da se
skuša "stari koncept" odločilno uveljaviti v vse bolj individualizira-
nem življenjskem svetu prizadetih, ki pa jih s sodobnimi pojmi nor-
malnosti in odstopanja ni mogoče več "smiselno" interpretirati (prim.
Boehnisch, 1984).
Smiselna teoretska razlaga za današnje razmere je v perspektivi
"obvladanja življenja", z empatičnim pogledom na življensko zgodbo
otrok/mladostnikov, ki pojasni, da so otroci v boju proti odvisnosti,
ponižanju, zapuščenosti in razosebljanju, ki so jih doživeli v druži-
nah, šolah, domovih, skratka v izvornih socialnih okoljih, bili odrinje-
ni v področje nelegalne reprodukcije. Možnosti komunikacije, inte-
raktivnosti in reprodukcije "na obrobju" družbe, v različnih "scenah",
vključno s kriminalno maloprodajo, pocestno prostitucijo, trgovino z
mamili, očitno nudijo preživetvene možnosti, ki jih ni mogoče najti
nikjer drugje in jih je ob razumevanju obvladovanja življenja mogo-
če upoštevati. Obvladovanje življenja kot koncept, ne upošteva le nor-
mativno posredovane "normalne biografije" z njenimi specifičnimi za-
htevami, ampak tudi rizične poizkuse posameznikov "izmotavanja iz
težav" v delno pustolovskih ali celo tuje in/ali ogrožajoče delujočih
scenah, z delno strukturno zasnovanimi ogroženostmi in odvisnost-
mi.
Na takšne in podobne, pogosto zelo individualizirane načine živ-
ljenja otrok/mladih, ki kot je videti naraščajo in jih s standardizirano
ponudbo pomoči ni mogoče doseči, dajejo odgovor - med drugimi -
centri za pomoč mladim, mladinske enote, prožna oskrba in druge
oblike integriranih vrst pomoči. Le-te vključijo v delo socialno okolje
in skupine enakih/klike, kakor tudi različne oblike (ki pa vnaprej
niso čvrsto določene) socialnopedagoške oskrbe.
Novo in s tem tekmovalno oporekanje ustaljenim oblikam se odra-
ža v spremembi perspektive. Ni več potrebno, da se otroli/mladost-
nik/družina prilagodi vnaprej pripravljenemu sistemu pomoči, kjer
se nato "primeri", ki najmanj ustrezajo specializiranemu naboru si-
stema pomoči preložijo, premestijo, odložijo ali odrinejo itd. Ti po-
stopki so toliko pogostejši, kolikor bolj je specializiran sistem pomoči.
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
ki vedno znova "teoretično utemelji" potrebo po izključitvi. Koncept
integriranih obhk pomoči pomeni miselni in praktični zasuk tako v
izvajanju kakor pri utemeljevanju pomoči mladim. V njem se vzgojna
pomoč prilagodi menjajoči se potrebi in življenjskemu položaju "kli-
entov" - uporabnikov. Nov koncept izhaja iz premise, da se ne ve toč-
no, kaj otrok/družina/mladostnik potrebuje, ko se začne sodelovanje
z njim/i, da pa bo odgovorno poskrbljeno za različne oblike pomoči,
ki se v spreminjajoči se življenjski legi izkažejo za potrebne. Za orga-
nizacijo in koordinacijo individualno prilagojene pomoči ostane "traj-
no" odgovoren tisti, ki je uporabnika "sprejel v sistem", kar omeji in
prepreči premestitve.
Če koncept uporabimo pri tistih mladih, ki tvorijo populacijo insti-
tucionalne vzgoje, nudi to sodelavcem/kam za vzgojo v domovih nov
"prostor možnosti". To dejstvo je zanimivo tudi profesionalno teore-
tično, saj po že dolgo obstoječem umevanju vzgojiteljic/ev v domovih
(prim. Schütze 1992; Peters 1993) prav tu manjka potrebne avtonomi-
je pri ukrepanju.
5. Postaje za pomoč mladim kot deregulacij ski
trend
Praviloma malo upoštevani vidik integrirane pomoči, ki se v raz-
pravah pogosto zavedno ali nezavedno omeji na "integracijo", je v tem,
da je "integrirana pomoč" vselej skupnostno naravnana in socialno
prostorsko usmerjena pomoč, ki poskuša zadržati državno skrbniško
inkluzijsko opcijo proti sedaj prevladujoči politiki reprivatizacije živ-
ljenjskih tveganj in - vsaj diskurzivno tako postavljeni - politiki ka-
znovanja (prim. Peters 1997).
Princip se odraža v naslednjem samoopisu: "Sodelavci/ke postaje
za pomoč mladim (Jarmen v deželnem okrožju Demmin - F.P.) se vi-
dijo v svojem socialnem prostoru pristojni za uresničevanje pravice
mladih ljudi do podpore, vzgoje in pravice, da upravičenci dobijo pri-
merno podporo. Ta pravica pristojnosti naj prepreči, da bi se sode-
lavci oziroma institucije pomoči mladim ob nastalih problemih "raz-
glasile" za nepristojne, ter otroke ali mlade in njih starše izključile iz
procesa pomoči oziroma podpore". (Tzscheetzsch, 1997).
Pomoč naj se ne uravnava na podlagi obstoječih, večkrat bolj na-
ključnih in na strukturah moči izvajalcev temelječih storitev. Izvaja-
lec pomoči mladim, ki je pristojen za določeno področje, naj razvije
Friedhetin I'elers: Koncept cetoslnih prožnih socialnopedagoških pomoči 449
skupaj s splošno socialno službo in drugimi predstavniki skupnosti
ustrezno ukrojeno strukturo pomoči, ki upošteva tako individualne
potrebe kot danosti socialnega prostora in zagotavlja posamezniku
celostno pomoč. Kaže, da bo zakonodajalec v prihodnosti olajšal sku-
pnostno oblikovanje in združevanje pomoči. Osnutek spremembe ba-
den-wirtenberškega zakona o pomoči mladim predvideva v 9. členu:
"Za zagotovitev celostne, v skupnost integrirane ponudbe pomoči mla-
dim, je mogoče združiti storitve v posameznih primerih kot projekt-
no-pospeševalne." (Planungsgruppe, 1995:2)
Princip uporablja interakcijsko-teoretične pojasnjevalne koncep-
te, ki so sposobni pokazati, da vzroki psihičnih in socialnih "proble-
mov" segajo prav v sredino družbe, oziroma jih različni nadzorni or-
gani s svojim delovanjem celo povzročijo in tako dokazujejo, da je
mogoče poprej izključene pojave vrniti v okvire normalnosti in sa-
moumevnosti (prim. Böhmisch 1894:111). Zamish se kljub temu na-
pajajo, med drugim, iz danes ne iznenada napačne "kritike domov",
ki je leta 1977 z "vmesnim poročilom komisije za vzgojo v domovih"
postala poluradna usmeritev, ter sledijo "strategiji normalizacije" ta-
ko v socialni, organizacijski kot prostorski dimenziji (razpustitev/od-
prava domov, oblikovanje stanovanjskih skupnosti za mlade, razhčne
oblike individualizirane svetovalne oskrbe, najem stanovanj v nor-
malnih bivalnih okoljih, vključevanje potencialov skupnosti) oziroma
gre za uporabo razumevanja "skupnostnega" kot "delovnega princi-
pa" (prim. Boulet in sodelavci, 1980). Gre za artikulacijo interesa, ki
je manj naravnan na "neko določeno vzgojo" kot pa na "uspelo odra-
ščanje", ah včasih (samo le) na to, da se bodoče generacije "pretolče-
jo skozi življenje". Te zamisli so usklajene s priporočili "9. zveznega
poročila o mladih", ki zahteva, da organizacijski modeli in vsebinsko
strokovne usmeritve omogočajo prožno, problemom primerno mre-
žasto in na življenjski svet naravnano obliko preventivnih in inter-
vencijskih oblik pomoči mladim. Slednje se kaže zlasti v tem, da se
posamezni zastopniki/ce ideje enot za pomoč mladim, celostno po-
moč itd., vsaj programsko (npr. Združenje socialnopedagoških pro-
jektov-VSP - Dresden ali primerljivi projekti VSE Celle) sploh ne skli-
cujejo več na zatečene pravne in organizacijske strukture, ampak se
ravnajo (hočejo ravnati) izključno po "politični potrebi pomoči mla-
dim", ki jo je mogoče predstaviti socialno-prostorsko. To pa lahko po-
vzroči številne odzive s področja socialnega dela, ki jih je treba uskla-
diti s prizadetimi, in tistimi, ki skrbijo za financiranje. Tako se npr.
/fJQ Socialna p e d a g o g i k a , 2000 vol. 4 , š L. 4, sir. 44 3 -4 6 0
med seboj zelo jasno razlikujejo štiri enote za pomoč mladim VSP v
Dresdnu in te zopet od (še ne dokončanega) "projekta Plauener Bahn-
hof, projekta, pri katerem so meje med delom mladih in pomočjo
mladim popolnoma ukinjene. Na enake izzive poskušajo (ob upošte-
vanju načela poslovne uspešnosti) najti odgovor tudi "regionalni cen-
tri za pomoč mladim in družinam" v širšem prostoru Tuebingena. V
vzhodnem delu Hamburga, v mestnem predelu, kj er živi približno 2000
ljudi (ki pa 1996. leta ni bil vključen v senatni koncept "boja proti rev-
ščini", prim. Ahsch, 1996), poteka zanimiv skupnostni projekt. V obli-
ki skupnega ustanoviteljstva - pod vodstvom oddelka za vzgojo Ra-
uhen in ob podpori mestnega okrožja center - je nastala na potrebe
področja naravnana, integrirana in skupnostno usmerjena praksa po-
moči mladim. Zanimiva je tudi njihova utemeljitev. Birokratsko ust-
varjene strukture in razmejitve delovnih področij - tu pomoč za vzgo-
jo, tam odprto delo z mladimi ali socialno delo, tu stacionarna tam
ambulantna pomoč - vse to odmakne možnosti od tistih, ki jih potre-
bujejo in katerim so pomoči namenjene. Mladi živijo v svojih sose-
skah, šolah, klubih, klikah in tja se je treba vključiti. V njihove vsako-
dnevne situacije, kjer je mogoče podpreti njihove sposobnosti, inte-
raktivno sooblikovati "lastno socialno". Na ravni "življenjskega sveta"
se odloča o uspehu ali neuspehu, o tem, ali se je mogoče naučiti "iz-
ključitve" ali "sposobnosti za skupnost". Zato se odločilno vprašanje
"pomoč otrokom in mladim kot skupnostno delo" - ne glasi, da ali
ne, ampak, zakaj in kako?" Naprej se je treba vprašati, katere storitve
so za posameznika iz vsakokratne skupnosti koristne in uporabne in
kakšen mora biti prispevek pomoči otrokom in mladim, da bi uresni-
čili pravice in cilje, ki jih navaja 1. člen RJHG - zakona, ki opredeljuje
pomoč mladim.
4. Ukrepanje v (pre)zapletenih položajih
v večini primerov, kjer uspe uresničiti integrirane in/ali skupnost-
no naravnane delovne nastavke, lahko ugotovimo, da se to zgodi le
na račun preoblikovanja že obstoječih ustanov, novih projektov in po-
dobnih "manj stabilnih" ter profesionalno in materialno slabše opre-
deljenih projektov. Specializirane ponudbe vzgojnih pomoči običajno
temeljijo na natančnem opisu/predstavitvi problema in "diagnozi",
ki ji sledi "individualiziran načrt pomoči". To pa je, vzeto natančno -
med drugim zaradi splošnega tehnološkega manjka pedagoške inte-
rakcije (prim. Luhmann/Schorr 1984) - le slepitev sebe in tujih za-
Friedhetin I'elers: Koncept cetoslnih prožnih socialnopedagoških pomoči 83
interesiranih. Integrirane pomoči stavijo na zvišano "samoreflelisiv-
no profesionalnost" in skušajo z njo premagovati negotovosti pri ukre-
panju. Pri tej konceptualizaciji se v vsaki situaciji zahteva od ukrepa-
joče/ga, da dosegljivo/dostopno znanstveno znanje/vedenje instru-
mentalizira in "razumljeni primer" spremeni v ustrezno ravnanje. Za
poklicno identiteto sodelavli/cev vznika v takih okoliščinah iz raci-
onalistične profesionalizacijske teoretične pozicije "močna" prezah-
tevnost. Na konstitutivno "nezanesljivost" socialne interakcije in s tem
povezane načelne "ne-standardizacije" intervencij socialnopedagoške-
ga in socialnega dela ... se (bo) reagira (lo) profesionalno-teoretično
z individualizacijo. Analogno vodilni družbeni teoriji (Beck, 1986, Ra-
uschenbach/Trede, 1988), smo dajah prednost individualizirani pro-
fesionalni teoriji (Sommerfeld, 1966:38). Ta pa je prezahtevna - če
naprej sledimo Sommerfeldu (prav tam) - "tako do človeških kogni-
tivnih kapacitet ob izvajanju ukrepov kot za potekajoče krmilne po-
tenciale socialnopedagoškega ukrepanja". To se dogaja predvsem za-
radi manjkajočih metodičnih strategij. Izjema je koncept "orientira-
nje po mladih", ki ponuja preusmeritev profesionalne optike.
Prav v projektih integrirane pomoči se nazorno pokaže, da "se in-
dividualizacija profesionalnega" dejansko dogaja in da konstitutivna
negotovost interakcij in intervencij skoraj izključno pripada individu-
alni obravnavi" (Sommerfeld: 38). To po drugi strani vodi k trendu
deprofesionalizacije in "metodične poljubnosti" (Peters 1993:86) ter
do izogibanja v dodatno terapevtsko izobraževanje. Opisane negoto-
vost in "nevarnost", da če storitve integriranih pomoči in njihove in-
tervencije ne izkazujejo takojšnjih rezultatov, to pomeni njihovo na-
domestitev s "specialnimi in zavodskimi ukrepi", vodijo do destabili-
zacije komaj uveljavljenih integriranih oblik. Nastali položaj sih nji-
hove nosilce in izvajalce v položaj, "da postanejo neodporni" za kriti-
ko, kar jih lahko vodi v samoslepilo in samoprecenjevanje.
5. Problemi uvajanja integriranih oblik pomoči
Na organizacijske in probleme samorazumevanja "integriranih
prožnih oblik pomoči" je opozoril J. Merchel (1997). Problematizira
pretirano poudarjanje novega, ki ga prinašajo te oblike pomoči in na-
daljuje, da le malokdo nasprotuje potrebi po večji fleksibilnosti usta-
ljenih oblik pomoči. Opozori na nenatančnost pri opisih in poimeno-
vanjih dejavnosti, ki jih izvajajo različni izvajalci pomoči mladim.
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
Tovrstne pojmovne nenatančnosti so zanj opozorilo, da še ni dovolj
jasno, kaj je razumeti s konceptom integrirane, prožne pomoči in v
kakšnem odnosu so tovrstne oblike dela do specializiranih oblik. Na-
daljnji resen argument proti pretiranemu preoblikovanju obstoječih
oblik je tudi zakonsko zahtevana pluralnost nosilnih struktur in pra-
vica do izbire načina in vrste pomoči: integrirane, regionalizirane, prož-
ne pomoči bi dosedanje preizkušeno sodelovanje javnih in zasebnih
izvajalcev oblik pomoči spravile v neravnotežje in utesnile pravico
izbire, saj si vsaka regija ne bi mogla (organizacijsko, finančno, ka-
drovsko) privoščiti razvoja celotne mreže institucij. Na podlagi pove-
danega Merchel dvomi, da se bodo integrirane in fleksibilne oblike
pomoči lahko povsod uveljavile. Kot naslednjo pomanjkljivost dodaja,
da bi z uresničitvijo aspiracije po preoblikovanju, nove ustanove po-
stale preveč odvisne od lokalnih politik, kar bi spodjedalo njihovo stro-
kovnost in avtonomnost. Ob dejstvu, da se je proces erozije vrednost-
ne osnove zasebnih nosilcev pomoči že pričel, in da se tudi v razpra-
vah o "novih krmilnih modelih" te nosilce obravnava predvsem v vlo-
gi "izvajalcev servisnih storitev", zadnji Marchelov argument sam
po sebi ne more biti razlog za neuvajanje novega. Hkrati postaja ja-
sno, (prim. Rossler, 1997), da so na nekaterih področjih v Nemčiji
nove oblike že uveljavljene in dobro delujejo (na primer Celle, dežel-
no okrožje Tubingena, posamezna okrožja Hamburga in drugje). Ka-
že se težnja, da se v novih zveznih deželah (nekdanja Vzhodna Nem-
čija), kjer struktura pomoči še ni razvejana, začno razvijati takšne obli-
ke, ki bodo segle prek konflikta, "kdo je nosilec" in se bodo uravnale
po tem, kar posamezni uporabniki (v našem primeru mladi) potrebu-
jejo.
6. Poizkus nevtralizacije novega s strani
tradicionalnih oblik pomoči mladim
Zastopniki tradicionalnih vzgojnih okolij in zainteresiranih stro-
kovnih združenj (z izjemo mednarodnega združenja za vzgojne po-
moči IGFH, ki izvaja in koordinira projekt INTEGRA, namenjen uve-
ljavljanju novih oblik) se odzivajo na izzive, ki se pojavljajo z nastaja-
njem prakse integriranih, prožnih pomoči, s tradicionalno tehniko ne-
vtralizacije. Le-ta se kaže tako, da se zamisel postaj za pomoč mla-
dim/enot za pomoč mladim poskuša prikazovati kot nepomembna in
neaktualna. Omenjeni predstavniki namenjajo strokovno pozornost
Friedhetin I'elers: Koncept cetoslnih prožnih socialnopedagoških pomoči 85
drugim vprašanjem, na primer: vldjučevanje duševno manj razvitih
otrok/mladih v okvire pomoči mladim, uresničitev participativnega
oblikovanja individualno načrtovanih pomoči in podobno. To so ne-
sporno pomembne teme, ki pa nimajo mnogo skupnega z idejo inte-
griranih, fleksibilnih oblik pomoči mladim. Če njihovi poskusi ne-
vtralizacije ostajajo neučinkoviti, uvajajo druge strategije. Ena med
njimi je tista, ki dolži nove ideje neizvedljivosti, ker sicer "drugje"
kaj takega morda gre, vendar pod tukajšnjimi pogoji ne bi šlo, tudi
zaradi nasprotovanja preštevilnih interesov in skupin. Na koncu sledi
preložitev, pri čemer se uresničitev ideje "do nadaljnjega" odloži, če-
prav ideja sama po sebi ni slaba. Nadaljnjo tehniko nevtralizacije po-
meni naslednja strategija: ideje se ne odkloni niti ne odloži, zgolj umesti
se jo "v razumen okvir" (prim. Mathiesen, 1989:59), ki pomeni, da se
sedanje oblike zgolj tehnično in organizacijsko razpršijo, konceptual-
ni okvir pa se ne spreminja (prim. EREV - 4/95).
Nadaljnja nevtralizacijska tehnika je "absorbcija". Pri tem se nova
koncepcija ne odloži ali spremeni, ampak sprejme. Ob tem se novo v
procesu uveljavljanja subtilno in komaj zaznavno spremeni, v praksi
vstavi v veljavne strukture, ne da bi ogrozilo njihovega ustaljenega
funkcioniranja. Sočasno dobijo zunanji opazovalci vtis, da je nastalo
nekaj novega, kar bo pretrgalo s starim sistemom. (Mathiesen 1989;58).
Kaže, da zvezni sistem vzgojne pomoči večinsko vendarle ne želi ali
ne more pogrešati disciplinskega učinka zavodov/domov (prim. Pe-
ters 1996; Thiersch, 1977). V večini primerov je novo v prožnih obli-
kah napačno razumljeno in se kot nova organizacijska oblika pomoči
enakopravno umesti poleg obstoječega, da potem javni nosilec lahko
poseže po "celotnem spektru" vzgojnih pomoči.
7. Kaj prinašajo alternativni diskurzi?
Nasproti omenjenemu trendu, ki postavlja novo "pred ozadje sta-
rega", se pojavljajo nastavki alternativnega teoretičnega diskurza, ki
zagovarja temeljitejše konceptualne in organizacijske spremembe.
Ključna premisa tega diskurza je zahteva, da se mora področje vzgoj-
nih pomoči pedagoško in pohtično razumeti kot samostojno sociali-
zacijsko polje in se določno posloviti "iz pritličja" pravnega in kazno-
valnega sistema. Vzgojne pomoči se morajo organizirati tako, da bodo
sposobne upoštevati, da se lahko položaj njihovih klientov tako druž-
beno kot individualno-biografsko s časom spremeni, zato njihove
Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 44 3 -4 6 0
ponudbe ne smejo ostati enalte, ampak se morajo z mladostniki vred
spreminjati. Med take zaključke, do katerih se lahko pride po raz-
hčnih utemeljevalnih kontekstih, (prim. Rossler, 1988; Winkler; 1988;
1988a; Peters, 1988), sodi tudi razvoj novih generativnih razlagalnih
vzorcev profesionalnega osebja, ki pomoč izvaja. Prav tu bi naj pri-
šlo do temeljite menjave perspektive v smislu zgoraj navedenih pre-
usmeritev. To ima osrednji pomen zato, ker razlagalni vzorci ali
teoretične razlage, ki jih vnaša osebje v življenjske situacije, šele
podelijo "vzgojni resničnosti" določen pomen, s tem ko se na to re-
sničnost naravnajo in ko se sočasno resničnost naravna sama nase
(prim. Rlatezki, 1993:20). Zato ni vseeno, na katere pedagoško- raz-
lagalne vzorce oziroma za njimi ležeče teorije se posega, ker je prav
osebje sposobno obravnavano polje uspešno modificirati, ga na no-
vo strukturirati, premakniti položaje delujočih akterjev/terk in sku-
pin ter aktivno posegati v preoblikovanje sedanjih profesionalnih in
institucionalnih reprodukcijskih razmerij.
Pedagoško-razlagalni vzorci, povezani z integriranimi, fleksibil-
nimi oblikami pomoči mladim, morajo nuditi nove identifikacijske
točke profesionalcem, saj bodo le na ta način zmogh stabilizirati
diskuz. Za vzgojne in socialno-pedagoške poklice je zato področje
metodičnega profesionalnega ukrepanja posebej pomembno, kajti
ravno prek njega se uresničuje velik del poklicnega samorazumeva-
nja. Tem potrebam ustreza metoda "orientacije na mlade", ki je iz
teoretične ravni prešla na raven praktičnega izvajanja. Jedrni ele-
ment tega koncepta je enakovredno in sočasno upoštevanje "sub-
jektivnih želja in predstav", njihovega "vedenjskega izražanja" in
"zunanjih pogojev" - življenjskih in delovnih pogojev, zahtev okolja
posameznega otroka/mladostnika. Metoda "naravnanost na mlade"
vključuje integracijo mladostnikovega samoizražanja in upošteva-
nje njemu lastnih življenjskih pogojev. Zlasti pri dolgih "karierah"
bivanja v domovih je mogoče ugotoviti izredno protislovne izjave
osebja o mladih, pač glede na to, kako je naravnan določen dom,
kakšno vzdušje vlada v njem, kateri šoli so privrženi psihologi, ki
opravljajo diagnosticiranje, kakšno osebno stališče prinašajo s seboj
vzgojitelji in kakšen osebni odnos do mladih vzpostavljajo." (Arendt
s sodelavci, 1989: 5).
Skupni imenovalec te metodične zasnove, kot prodornega poiz-
kusa življenjsko naravnane profesionalnosti (prim. Peters 1993), je
obračanje pogleda od "motenih mladih" k "moteni institucionalni
Friedhetin I'elers: Koncept cetoslnih prožnih socialnopedagoških pomoči 455
praksi" ter poudarjeno empatično videnje življenjskega sveta mla-
dih. Jedrni elementi življenjsko naravnane profesionalnosti so pri
tem med drugim predvsem: spoštovanje avtonomije življenjskih
praks, strukturalna naravnanost na socialno biografijo in socialen
življenjski položaj, naravnanost na interese življenjskega sveta na-
mesto na sistemske interese. R temu sodi zvišana samorefleksija pri
odnosu do pedagoškega ukrepanja. R slednjemu sodi tudi potreba
po slovesu od - v pomoči mladim zelo razširjenega modela - "linear-
nega razvoja samostojnosti". Le-ta se giblje od stanja "zelo nesamo-
stojen" do "zelo samostojen" in njemu se prirejajo ustrezni učni
cilji in oskrbovalna intenziteta, pogosto vzporejana s starostnim raz-
vojem. Samostojnost in intenziteta se seveda ne razvijata linearno,
ampak sledita svoji logiki in cikličnim gibanjem, ki so vezana na
posameznikovo odraščanje in stopnjevano avtonomijo. Obojega tu-
di ni mogoče posredovati v pedagoških situacijah, zato mora vsaka
javna vzgoja vnaprej - ne nazadnje zaradi kratkega časa, ki ji je pri
socializatoričnem spremljanju mladoletnih sploh na voljo - izhajati
iz ravni samostojnosti vsakega posameznika/ce in organizirati po-
goje, ki so blizu življenju. V tem samostojnost ni umetni učni cilj,
ampak se samorazumna avtonomija in sposobnost za življenje terja-
ta, predpostavljata in sprejemata. Ronflikti in protislovja, ki iz tega
nastanejo, odločajo o organizaciji in obliki pomoči, ki naj upošteva
tudi socialnodržavne zagotovljene minimalne standarde načina živ-
ljenja. Nadalje sodi k alternativnemu diskurzu pomoči mladim tudi
skrb in možnost praktičnega upoštevanja socializacijskih in življenj-
skih pogojev, ter perspektive otrok in mladih v smislu splošno soci-
alno-družbeno porajajočih se sprememb. Pa tudi subjektivna osvoji-
tev oziroma predelava razločevalnih posebnosti po (etničnih) skupi-
nah, slojih, razredih, spolu in regijah (lahko pomeni: mestnemu pre-
delu ustreznih). Slej ko prej se moramo sprijazniti s protislovnim
procesom homogenizacije in posplošitve ter širitve mladostne faze
ob sočasnem obstoju strukturnih razlik glede trajanja, poteka in "te-
meljne naravnosti" mladih (prim. Fuchs, 1983:363). V načrtovanje
pomoči mladim je treba vključiti tudi rezultate novejših socioloških
raziskav. Le-te specifično razločujejo kulturo delavske mladine z nje-
nimi karakterističnimi izkušnjami in priložnostmi, samorazumev-
nostmi sosedskega, cestnega in skupinskega življenja, z njih upanji
na srečo, vzburjenje in pustolovstvo. "Oblike, v katerih se strukture
in protislovja današnje družbe na zelo specifičen način sprejemajo.
Socialna ¡j c d a g o g i k a , 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 44 3 -4 6 0
predelujejo in premagujejo" (Thiersch, 1979:44). V odnosu do vzgoj-
nih pomoči to med drugim pomeni, da morajo odrasli, ki se srečujejo
z otroki in mladimi in ki izražanje življenja, izkušenj in voljo teh otrok/
mladih jemljejo resno, vztrajati na tem, "da se upoštevajo problemski
in interesni položaji, ker odločilno določajo okvir, ki je mladim iz raz-
ličnega socialnega okolja predpogoj za razvoj potreb in omogoča or-
ganizacijo njih izkušenj." (Becker/May, 1988:168).
Socialni pedagogi/nje se ob tem ravnajo po idealu strogega upo-
števanja avtonomije izražujočega se subjekta, kar pomeni, da nji-
hove "pedagoške konfrontacije" sledijo modelu sukcesivnega "pre-
vajanja" v ukrepanje in v razlago vsakodnevnih dejstev, kot "od-
govorov" na samointerpretacije oziroma potrebe po samointerpre-
tacijah mladoletnikov. Razumljivo je, da se ob tem vedejo tako, da
bi prispevali k uspelemu vsakdanjiku (Thiersch, 1979) - sočasno
provokativno, odtujujoče, podporno in kritično. Na podlagi (po mož-
nosti) velikega deleža protislovno-eksistenčnih povezav v interak-
ciji, proizvajajo oboji, glede na sedanje strukture povezav, nove
vzpostavitve ravnotežja zanesljivosti in živahnosti (prim. Ottome-
yer, 1987; 165). Teoretski model, ki se ponuja, da mu sledimo, je
metodološki postopek (ne vsebina) psihoanalize oziroma kritika ide-
ologije: "Metodološka zasnova pedagoga, kot tudi psihoterapevta,
je v ustrezni medsebojni povezavi objektivnega in manipulacije na
eni, ter provokativnega sporazumevanja na drugi strani. To, če po-
stopek uspe, omogoča, da postane prvi del odvečen, ker se objektivi-
rajoči zasnovi odtegne predmet." (Ritsert/Rolshausen, 1971:96) in
omogoči inter subjektivno (brezgospodovalno) razumevanje - posto-
pek, ki bi verjetno vzdržal tudi merila opravilnostne etike oziroma
jim ustrezal.
Take določbe zvenijo v določenem smislu abstraktno, a morajo (z
omejitvami) tudi biti takšne - in so v toliko tudi več kot "znanstvena
bojna obarvanja" (Winkler, 1996; 16), kajti tak "interakcijsko-teore-
tično-materialistično" utemeljen in sočasno situativni nastavek (prim.
Mollenhauer, 1977) bi z vsako "konceptualno konkretizacijo", ki bi
določeno dogajanje "poskušala postaviti za stalno", povzročil, da bi
problemi "pedagoške organizacije" kratko malo sami sebi ugovarja-
li in tako kršili oziroma razveljavili temeljna reprocitetna pravila. To
bi nasprotovalo avtonomnemu delovanju kot cilju pedagoških priza-
devanj. Ozko postavljena ali napačno razumljena naravnanost v živ-
ljenjsko polje ali profesionalno legitimacij ska strategija (prim. Mol-
Friedhetin I'elers: Koncept cetoslnih prožnih socialnopedagoških pomoči 89
lenhauer, 1996) se osredinja prav na to (prim, povzemajoče: AG Bi-
elefeld Soziologen 1973; Thiersch 1979), kar pogojuje - to je treba
priznati -, da je treba konflikt iz razmerja tovrstnih interakcijsko teo-
retičnih temeljev socialnopedagoške prakse z družbeno normativ-
nim in institucionalno postavljenimi pričakovanji vzdržati ali vsaj
zagotoviti obliko, da bi bilo mogoče razmerja ponovno obdelovati.
8. Integrirana pomoč kot prilagoditev
Ob očitku, da se pomoči mladim spreminjajo, ker se je spremeni-
la družba, in da pomoči v lastnem delovanju postanejo instrument
nekritične prilagoditve na družbena razmerja, ker izročajo otroke in
mladostnike družbi, v kateri se modernizacija kaže kot izguba sub-
stančnosti in kot "izguba stvarnih pravic socialnega" (Giesen, 1991 v
Winkler, 1996:16) in sočasno plešejo na "glasbo take družbe" (prim,
prav tam), je treba spomniti na načelo "strankarstva". Le-ta ob pre-
vladaj oči podjetniški naravnanosti, kar se odraža v izrazih "produ-
kivno naravnano", "naravnano na output", "storitveno naravnano",
"nov krmilni model", potiskajo v ozadje alternativni kritični diskurz.
V njem se (prim. Blandow, 1997: zlasti 180) prvič sploh "resno obrav-
nava" individualne biografije in se "težavni" otroci/mladostniki ne
izpostavljajo več "vrtiljaku ukrepov", vedno znova začetim ponud-
bam pomoči, ampak ostajajo v kontekstu integriranih-prožnih oblik
pomoči spremljani, dokler je za to potreba. Vprašanje, ali to lahko
"razlike pedagoškega" primerno tematizira ali uveljavi (prim.Win-
kler, 1988, 16), je le en vidik. Drugi vidik je, če tradicionalne peda-
goško zasnovane institucije lahko zagotovijo biografsko odprtost in
če je, kot to Winkler sam problematizira, ob tem mogoče ustrezno
upoštevati "razliko v pedagoškem" proti "organizaciji" in drugim "si-
stemskim interesom". Dokaza tudi tukaj ni in skepsa je upravičena.
Da so integrirane oblike vzgojnih pomoči neke vrste "pedagoška uto-
pija" in s tem tudi nadaljevanje tradicije socialnopedagoškega raz-
mišljanja in ukrepanja, (Winkler, 1966: 15), se ne more obravnavati
zgolj negativno, ampak je lahko videno kot ohranjanje utopičnega
razmišljanja, ki ta čas drugje nima več prostora, zlasti potem, ko so
"velike pravljice" o pedagogiki izgubile svojo privlačnost (prim. Stahl-
mann 1995; tudi Mollenhauer, 1996; Niemayer/Schroer/Boehnisch,
1997). Po drugi strani je treba vzeti resno ugovore Winklerja (1988))
in Blandowa (1997), tako kot utemeljevanje Runstreicha (1996: 57-
74), ki pojasnjuje, da se v sedanjih deregulacijskih razpravah profe-
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
sionalizacija uporablja kot generativni razlagalni vzorec, da bi pri-
šli, ob vsestransko sprejetem konceptu naravnanosti na življenjski
prostor - združenem z "novim krmilnim modelom"- do nove strate-
gije nežnega socialnega nadzora kot nove oblike hegemonalnega go-
spodovanja. Kunstreich (prav tam) razume krmilne modele kot po-
javno obliko novega socialnopolitičnega konsenza, ki bi zamenjal
stari model nadzora neprilagojenega obnašanja. "Dekodiranje" to-
vrstnega moderniziranega socialnega/ socialnopedagoškega dela je
aktiviranje, solidariziranje, samoregulacija. Zanj, kot tudi za Scha-
arschucha (1996,1996 a), sta ključ in odgovor v odgovoru na vpraša-
nje, kdo opredeljuje probleme in v kakšnem obsegu "prizadeti" lah-
ko sami vnesejo lastne interese v socialno delo. Če se to zgodi, je
namreč socialno/socialnopedagoško delo posledično bolj "respon-
zivno", kar pomeni, da je lahko bolj problemom primerno. Integri-
rane, prožne pomoči vztrajajo na teh preudarkih.
9. Dilema pomoči in nadzora?
Vzgoja v domovih naj bi bila zadnja ali predzadnja postaja v kata-
logu "vzgojnih ukrepov" (Becker (May 1985:262). Tega dejstva da-
nes progresivna vzgoja v domu, kakor tudi intergrirane oblike po-
moči, ne morejo spremeniti in odpraviti. Z "naravnanostjo" na regi-
onalno organizirano podporo in pomoč lahko nove zasnove indivi-
dualno in socialno odgovorijo na izziv in to s svojim prilagajanjem,
ne pa s prilagajanjem uporabnikov na institucije. Od nadzorovanja
in podrejanja institucialnim namenom in organizacijskim oblikam,
se lahko usmerijo (zaradi svoje fleksibilnosti) k potrebam, željam in
interesom uporabnikov. Zlasti če ob tem presežejo institucionalne
razmejitve med posameznimi segmenti pomoči (delo, izobraževa-
nje, podpora, stacionarna namestitev itd.), kar pa je mogoče le, če je
tudi financiranje (npr. v obliki proračuna) urejeno regionalno in ni
vezano zgolj na storitve oziroma posamezni ukrep . Ker se to doslej
ne dogaja, ali pa le v zelo omejenem obsegu (glej primer Tübinge-
na), je to ključna ovira za umeščanje novega modela. Razlogi za to
oviro so tako v občinskih statutih, proračunskih določilih, kot v delo-
vanju uradnih struktur. Druga ovira pa so slej ko prej globoko usi-
drani pedagoški razlagalni vzorci osebja, ki izvaja pomoč. Za razliko
od alternativnega koncepta, ki socializacijo doraščajočih razume kot
"nameravani stranski učinek" socialnih struktur in prakse, vztraja
"vase prepričana socialna pedagogika" (kakršna tradicionalna vzgoja
Friedhelrn Pclers: Koneepl celoslnih prožnih sociulnofjedagošltih pomoči	Ç
Y domovih je) v ograjevanju pred normalnimi socializacijskimi pro-
cesi njihovih uporabnikov (družine z mnogimi problemi, "nevarna
cesta"). Hoče delovati proti njim in to doseči s ponujanjem, po mož-
nosti čiste (včasih namerno zelo oddaljene) vzgojne ustanove, v ka-
teri je tudi "vzgojna misel čista". V primerjavi s tem tradicionalnim
konceptom je zamisel integriranih pomoči preprosto napredna, ker
poskuša razvijati strukture, ki ob prožnosti in okrepljeni vlogi upo-
rabnikov preprečujejo enostransko pripisovanje problemov in/ali
pedagoških vtisov. S tem umeščajo v izhodiščni položaj interaktivno
danost vsake pedagoške situacije (prim. Mollenhauer, 1977), jo ta-
ko rekoč povzdignejo "v princip", ker se zavedajo družbene po-
vzročitve nastalih problemskih situacij. Vsekakor ostaja tudi tu viru-
lenten (morda nežnejši) socialni nadzor. Zaradi poštenosti je treba
priznati, da prakso "življenjske naravnanosti" spremlja nova oblika
socialnega nadzora, ki pa je bolj razvidna, ker se dogaja v "vsakda-
njiku" realnosti. Tja je umeščena z novimi oblikami "prisilne (del-
no samorefleksivne) komunikacije" v obliki samopredstavitvenih in
komunikacijskih obveznosti uporabnikov, ki morajo svoje motive
ukrepanja v sedanjem prepričevalnem diskurzu "zložiti na mizo",
razkriti. Ob tem socialni pedagog/inja praviloma nima interesa, da
bi sankcioniral, ampak postaja usmerjevalec dojemanja, stališč in
vrednostnih usmeritev otrok/ mladostnikov/ družin s preprostim
opozorilom, da "mora", kdor hoče tej družbi biti kos, pač upoštevati
njena pravila ali se vsaj "ne sme dati ujeti". Resnici na ljubo, še ve-
dno ostaja izvajalec socialnega nadzora (prim. Heilmann, 1991), ki
to plemenito dialektike nadzora in podpore razvidno prikaže na pri-
meru hamburškega mladinskega bivališča za dekleta.
Za razpravo o prihodnjem razvoju pomoči mladim ostaja odločil-
no pomembno, kdo in katere struje bodo izborile hegemonijo. Se bo
obdržal sistem okostenelih posamičnih pomoči, ki se med seboj si-
cer lahko povežejo, vendar kljub temu ostajajo "le navidezno novo
na ozadju starega"? Če bo tako, se bo obdržal sistem specializacij in
selektivno delujočih oblik k deficitarno-socializacijsko naravnani
"korektivni" pedagogiki. Ali pa uspe zamenjava k interesu za uspe-
šno odraščanje mladih. Ta perspektiva drugače razume vzgojo (prim.
Rauschenbach/Trede,1988) - ki se artikulira skozi pedagoško sprem-
ljanje in podpiranje. Ob teh vprašanjih pridobijo zasnove prožnih
pomoči mladim v vseh njihovih različicah svojo družbeno pomemb-
nost. Ali bo to vodilo do "plesa po glasbi modernizirane družbe" ali
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
do tega, da "se družbi zaigra njena lastna melodija, ki bi njene oko-
stenele razmere pripravila do plesa", ostaja končno empirično vpra-
šanje, o katerem pa bodo odločali tisti, ki delujejo na tem polju.
Opomba: Zelo obsežen seznam literature k članku je zainteresi-
ranim bralcem na voljo v uredništvu.
Prevod: Barbara Ovsenik Dolinar in Alenka Robolt
Prevod strokovnega članka.
Navodila sodelavcem rcvi/e Socialna p cdagogika	y
Nûvodlla sodelavkam in
sodelavcem revije
Socialna pedagogika
Revija Socialna pedagogika objavlja izvorne znanstvene (teoret-
sko-primerjalne oz. raziskovalne/empirične) in strokovne članke, pre-
vode v tujih jezikih že objavljenih člankov, prikaze, poročila in recen-
zije, vse iz področja socialno pedagoškega raziskovanja, razvoja in
prakse.
Prosimo vas, da pri pripravi znanstvenih in strokovnih prispev-
kov za revijo upoštevate naslednja navodila:
1.	Prva stran članka naj obsega: slovenski naslov dela, angleški na-
slov dela, ime in priimek avtorja (ali več avtorjev), natančen aka-
demski in strokovni naziv avtorjev/ic in popoln naslov ustanove,
kjer so avtorji/ce zaposlen (oziroma kamor je mogoče avtorju/
em pisati).
2.	Naslov naj kratko in jedrnato označi bistvene elemente vsebine
prispevka. Vsebuje naj po možnosti največ do 80 znakov.
3.	Druga stran naj vsebuje jedrnat povzetek članka v slovenščini in
angleščini, ki naj največ v 150 besedah vsebinsko povzema in ne
le našteva bistvene vsebine dela. Povzetek raziskovalnega poro-
čila naj povzema namen dela, osnovne značilnosti raziskave, glav-
ne izsledke ter pomembne sklepe.
4.	Izvlečkoma naj slede ključne besede (v slovenskem in tujem je-
ziku).
5.	Od tretje strani dalje naj teče tekst prispevka. Tekst naj bo natis-
njen na belem pisarniškem papirju formata A4 s širokim dvoj-
nim razmikom s približno 30 vrsticami na vsaki strani in približ-
no 65 znaki v eni vrstici. Prispevki naj bodo dolgi največ do 20
462 Socialna pedagogika, 2 0 0 0 vol. 4, šl. 4, sir. 46 1 -4 64
Strani (oz. do 55.000 znakov). Avtorji naj morebitne daljše pri-
spevke pripravijo v dveh ali več nadaljevanjih oziroma se o dolži-
ni prispevka posvetujejo z urednikom revije.
6.	Razdelitev snovi v prispevku naj bo logična in razvidna. Priporo-
čamo, da razmeroma pogosto uporabljate mednaslove, ki pa naj
bodo samo na eni ravni (posamezen podnaslov naj torej nima še
nadaljnjih podnaslovov). Podnaslovi naj bodo napisani z malimi
črkami (vendar z velikimi začetnicami) in krepko (bold). Raz-
iskovalni prispevki naj praviloma obsegajo poglavja: uvod, na-
men dela, metode, izsledke in zaključke.
7.	Tabele naj bodo natisnjene v besedilu na mestih, kamor sodijo.
Vsajia tabela naj bo razumljiva in pregledna, ne da bi jo morali še
kaj dodatno pojasnjevati in opisovati. V naslovu tebele naj bo po-
jasnjeno, kaj prikazuje, lahko so dodana pojasnila za razumeva-
nje tako, da bo razumljena brez branja ostalega teksta. V legendi
je potrebno pojasniti, od kod so podatki, enote mer in pojasniti
morebitne okrajšave. Vsa polja tabele morajo biti izpolnjena. Ja-
sno je treba označiti, če je podatek enak nič, če je podatek zane-
marljivo majhen ali podatka ni. Če so podatki v %, mora biti ja-
sno naznačena njihova osnova (kaj predstavlja 100%).
8.	Narisane sheme, diagrami in fotografije naj bodo vsaka na samo-
stojnem listu, ki so na hrbtni strani označeni z zaporedno števil-
ko, kot si slede v tekstu. V tekstu naj mesto označuje vodoravna
puščica ob levem robu z zaporedno številko na njej. V dvomljivih
zadevah naj bo označeno, kaj je spodaj in kaj zgoraj, poleg tega
pa tudi naslov članka, kamor sodi. Velikost prikazov naj bo vsaj
tolikšna, kot bo objavljena. Risbe naj bodo čim bolj kontrastne.
Grafikoni naj imajo absciso in ordinato, ob vrhu naznako, kateri
podatek je prikazan, in v oklepaju enoto mere.
9.	Avtorjem/icam priporočamo, da posebno označevanje teksta s po-
ševno (italic) ali krepko (bold) pisavo ter z VELIKIMI ČRKAMI
uporabljajo čim redkeje ali pa sploh ne. Poševna pisava naj se
uporablja npr. za označevanje dobesednih izjav raziskovanih oseb,
za označevanje morebitnih slengovskih ah posebnih tehničnih
izrazov, itd.
10.	Od leta 1999 dalje v reviji Socialna pedagogika upoštevamo APA
stil (za podrobnosti glej čim kasnejšo izdajo priročnika:
Publication manual of the American Psychological Association.
_Nav odila s o de Luv ce m revije Socialna pedagogika_ 463
APA, Washington.) pri citiranju, označevanju referenc in pripravi
spislia literature. Literatura naj bo razvrščena po abecednem re-
du priimkov avtorjev/ic oziroma urednikov/ic (oz. naslovov pu-
blikacij, kjer avtorji ali uredniki niso navedeni), urejena pa naj
bo tako:
•	primer za knjigo:
Miller, A. (1992). Drama i e biti otrok. Ljubljana: Tangram.
•	primer za sestavek v zborniku ali knjigi:
Diez-Ripolles, J.L. (1993). Politika do drog v zahodni Evropi. V
Taradash, M. (ur.). Cena prohibicije drog. Ljubljana: Taxus.
•	primer za članek v reviji:
Meško, G. (1998). Strategije preprečevanja kriminalitete v za-
hodnem svetu. Socialna pedagogika. 2 (4Ì. 37-56.
•	primer za zbornik:
Gottesman, M. (ur.). (1991). Residential child care: An
international reader. Exeter: Whiting & Birch in association
with FICE.
11.	Vključevanje reference v tekst naj bo označeno na enega od dveh
načinov. Če gre za dobesedno navajanje (citiranje), naj bo nave-
dek označen z narekovaji (npr. "to je dobeseden navedek"), v
oklepaju pa napisan priimek avtorja/ev, letnica izdaje citiranega
dela ter stran citata, npr. (Miller, 1992, s. 43). Če pa gre za vsebin-
sko povzemanje oz. splošnejše navajanje, v oznaki navedbe iz-
pustimo stran, npr. (Miller, 1992). Avtorjem priporočamo, da ne
uporabljajo opomb pod črto.
12.	Avtorji/ice naj oddajo svoje prispevke stiskane na papirju ter shra-
njene na računalniški disketi. Tekst na disketi je lahko napisan s
katerimkoli izmed bolj razširjenih urejevalnikov besedil. Če čla-
nek vsebuje tudi računalniško obdelane slike, grafikone ali ris-
be, naj bodo te v posebnih datotekah in ne vključene v datoteke s
tekstom.
13.	Avtorji/ice se s tem, ko oddajo prispevek uredništvu v objavo ob-
vežejo, da rokopis še ni bil objavljen na drugem mestu, ter izrazi-
jo svoje strinjanje s tem, da se njihov prispevek objavi v reviji
Socialna pedagogika.
14.	Vse raziskovalne in teoretične članke dajemo v dve slepi (anoni-
mni) recenziji, domačim ah tujim recenzentom. Recenzente ne-
/¡.Q/^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 4, sir. 3 9 1 -42 0
odvisno izbere urednišlti odbor. O objavi prispevlta odloča ure-
dniški odbor revije po sprejetju recenzij. Prispevkov, ki imajo na-
ravo prikaza, ocene knjige ali poročila s kongresa ne dajemo v
recenzije.
15. Rokopisov in disket uredništvo ne vrača. O objavi ali neobjavi
prispevkov bodo avtorji/ice obveščeni. Lahko se zgodi, da bo ure-
dništvo na osnovi mnenj recenzentov avtorjem/icam predlagalo,
da svoje prispevke pred objavo dodatno spremenijo oz. dopolni-
jo. Uredništvo si pridržuje pravico spremeniti, izpustiti ali dopol-
niti manjše dele besedila, da postane tako prispevek bolj razum-
ljiv, ne da bi prej obvestilo avtorje/ice.
69.	Avtorske pravice za prispevke, ki jih avtorji/ice pošljejo uredništ-
vu in se objavijo v reviji, pripadajo reviji Socialna pedagogika,
razen če ni izrecno dogovorjeno drugače.
70.	Vsakemu avtorju/ici objavljenega prispevka pripada brezplačnih
pet izvodov revije.
Prispevke pošljite na naslov:
Uredništvo revije Socialna pedagogika,
Združenje za socialno pedagogiko,
Kardeljeva pl. 16,
1000 Ljubljana
ali na E-mail bojan.dekleva@guest.arnes.si
ISSN 1408-2942
Razalo/C ontents
TEmTSMŠTEVILKAtPROCESSUPERVIZLJE
Izvirni znanstveni članki
GorazdMeško in Branko Lobnikar
Begunci - vir kriminalitete ali vir
strahu pred kriminaliteto?
375
Empirical scientific article
GorazdMeško and Branko Lobnikar
Refugees - the source of crime or the
source of fear of crime?
Matej Sande
Raziskovanje s pomočjo interneta:
možnosti uporabe v socialni pedagogiki
391
Matej Sande
Research on the Internet: possibilities
of use in social pedagogy
Pregledni znanstveni članki
Olga Poljšak Škraban
Psihosocialni okvir postadolescence in
razvoj identitete pri študentkah
421
Theoretical/comparative article
Olga Poljšak Škraban
The psychosocial frame of post-
adolescence and the identity
development in women students
Strokovni članki
Nataša Demšar Pečak
Integracija in (ali) inkluzija oseb s
posebnimi potrebami v normalno
socialno okolje
433
Professional articles
Nataša Demšar Pečak
Integration and/or inclusion of
persons wdth special needs in the
normal social environment
Prevod
Friedhelm Peters
Koncept celostnih, prožnih
socialnopedagoških pomoči
443
Translation
Friedhelm Peters
The concept of holistic and flexible
sociopedagogical care
Navodila avtorjem
461
Instructions to authors