DELAVSKA
Glasilo Krščanskega delovnega ljudstva
Uhala TMik Četrtek pop.; ■» tiuCalu prašnika II Posamezna fileTllka Din Wo — C«n»: aa I m«MC II Oglasi, nklamad]« In narotnlna na upr«»» dan poprel - Uredalllvo: Ljubljana, MtkloSl- II »In S xa čelfl leta Din I*-., u pol Wa Mn Jo>j u Delavska abrnilca,MlklollCeva c«tta M,I.njC Eevac. — Nelriinklrona pisma se ne spre|ema|o || lnoierostvo Din 74- (sneseCno) — Oglas: po dogovora 11 Telefon >*•*. *tav. Čekovnega raCuna
Pokret
Koga ste šli gledat v puščavo? Tret ki ga veter maja?
Ali koga ete šli gledat? Človeka v mehko oblečenega?
(Matej XI. pogl.)
Govoril bom odkrito, ker moram. Beseda — pokret je namreč sama taka, da zahteva vso resnico.
Ce slišim besedo pokret, si predstavljam vedno nekaj mladostnega, nekaj veselega, nekaj bojevitega, nekaj, kar pozna samo ravno pot, s katere nikoli ne krene.
Pod besedo pokret pojmujem jasnost v načelih, jasnost v dejanjih, skladnost, ali pa vsaj iskren trud za skladnost med svojo notranjostjo in med svojimi dejanji.
Pokret pomeni večno borbo za zmago svojih idej. Požrtvovalno, da celo apostolsko delovanje, da bi se načela, hotenje in misli pokreta razširila čim bolj na široko in globoko.
Vsak pokret, če je v resnici pokret, mora imeti take lastnosti. Tem bolj in tem upravičenejše pa pokret, ki sloni na krščanskih načelih. V krščanstvu je obseženo vse tudi za nas, ki se imenujemo katoličane. Saj smo prejeli program od Kristusa samega. Njegov program je program največje aktivnosti. To je program večnega brezmiru v službi človeštva. Je program stalne agitacije, je apo-stolstvo jjamp.
Sila in moč apostolstva samega pa ne zavisi le od idej, več ali pa vsaj toliko od značajev tistih, ki te besede oznanjujejo. Požrtvovalnost, ljubezen, iskrenost so najboljši zavezniki za zmago krščanskih načel. Tak pa more biti le tisti, ki jih v resnici sam živi in pri katerem čuti vsak, da je res tako, kakor uči.
Če prebiramo naše katoliško časopisje, naše knjige, naše javne nastope, je vse prožeto te velike agitatorične sile. Ta agitatorična sila je često tako velika, da zahteva tudi v slučajih, ko niso v skladu z idejo, pokorščino in absolutno besedo. Toda agitatorična sila je v resnici le takrat, če sloni na notranji moči, na moči duš. Kajti v času preizkušenj obstane, pa ne le obstane, tudi prehaja v napad le taka agitatorična sila. Preizkušnje so potrebne in koristne, ker se v njih spozna šele prava in resnična moč, odnosno se odkrivajo napake, katere treba odstraniti. V času preizkušenj se pokaže, v kolikor smo močni in zvesti in na žrtve pripravljeni služabniki ideje.
Vsaka doba ima svoje težave, svoj način preizkušenj. Danes nas stiskajo gospodarske težave in družabne zmede, ki se javljajo v tej ali oni obliki, skoraj vedno pa v laki, da stavijo pred vprašanje posameznika in celoto, zlasti pa še voditelje: »A 1 i si? Ali nisi?«
Kristusov program je jasen. Vsak bi pričakoval, da bo odgovor teh, ki se navdušujejo za njegov program, tudi jasen. Toda kolika zmeda, kolika bojazljivost, če zavzame preizkušnja le nekoliko, često le na videz, ostrejšo obliko. Zmeda v celoti — v duhovskih in lanskih vrstah. Znamenje, da manjka doslednih in močnih posameznikov.
Koliko izgovorov! Iz njih pa gleda največkrat le materijalizem. Pa vendar beremo v sv. pismu: Ne imejte ne zlata, ne srebra, ne denarjev v svojih paseh. Ne torbe na potu, tudi ne dveh sukenj, ne čevljev, ne palice ...
In kolikokrat učimo: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli, tudi ne za svoje telo, kaj boste oblekli... In vendar grozi vsak piš prinesti največjo zmedo. Ni zaupanja v program Kristusov.
Ali si? Ali nisi? To vprašanje moramo zastaviti samim sebi tudi mi krščanski socialisti. So hude težave — brezposelnost, kratko delo, redukcije, neusmiljenost podjetnikov itd. Včasih se zdi, da začno tovariši pešati, da začno oklevati pred velikimi bremeni. Hudo je in človek bi včasih rajši pritrdil kakor grajal. Vendar nastaja vprašanje: Ali si pokretaš? Ce meniš, da si, ne boš okleval. Trenotna omamljenost bo prešla, storil boš svojo dolžnost, poskrbel, da jo bodo tudi Tvoji tovariši. Seveda, če si pokretaš. V tolažbo in v spodbudo se pa zavedajmo, da niso ustvarili sreče in resničnega blagostanja človeštvu veliki kapitali in puhle fraze, ampak pristra-dan? soldi — denarji vdove in pa tiho požrtvovalno delo.
Ali si? Ali nisi? S polno pravico lahko stavimo to vprašanje tovarišem inteligentom, ki pravijo, da so po-kretaši. Verujemo, da mislijo z nami isto. Toda, kje so? Pokret potrebuje sodelavcev na vseh poljih in v vseh smereh. Od zakopanega talenta ne bo imel pokret nobene koristi.
Bistveno pokretu je, da čuti vsak somišljenik popolno odgovornost napram njemu v zasebnem in javnem življenju. Če ni tega čuta odgovornosti, je dokaz, da še ni med pokretaši tiste duhovne skupnosti, ki dela pokret silen in ki jamči za zmago. Ta čut odgovornosti obvaruje pokretaša somišljenika pred marsikatero zablodo, ki bi onečastila njegovo ime in sloves pokretaša.
Razmere se razvijajo tako, da bodo vedno bolj vstajale razne preizkušnje. Vedno pogosteje bo stavljeno vprašanje posameznikom: Ali si? Ali nisi? Končno bo prišel tudi čas, ko bo staV-ljeno tudi celoti vprašanje: Ali ste? Ali niste? Tovariši! Ali smo že na jasnem, kako bomo odgovorili? Ali še jasnejše: Tovariši! Ali smo že resnični in odločni pokretaši, kakršne zahteva Kristusov program ?
Opazovalci
Vsak družabni potres zapusti svoje posledice. Tudi svetovna vojna je prinesla v družabnem pogledu veliko iz-premembo. Razpadle so države, državne upravne oblike so se izmenjale, ljudstva so spregledala, vera v lastno moč je silno zrastla. Po svetovni vojni so prišle množice do veljave, hotele so so-odločevati v javni upravi, zlasti pa so stremele za tem, da bi se otresle suženjstva v gospodarstvu ' in da bi pripadal donos lastnega dela njim. Vstal je nov duh, borben in neuklonljiv. Vsa dotedanja kapitalistična stavba se je zamajala, nastale so celo globoke razpoke. Kapitalistični svet je vztrepetal. Toda ni obupal. Šel je na delo in iskal sredstva, s
katerimi bi mogel zmagati nad voljo in hotenjem ljudstev.
Najprej je bilo treba to zrevolucijo-n i rano množico uspava ti. V času revolucije je pa že tako, da imajo privlačno silo radikalna gesla. Kapitalistični državniki so se tega dobro zavedali. Med njimi so vstali oznanjevalci in glasniki za pravice delavstva. Priznali so, da še godi delavstvu često velika krivica. Postati mora drugače. Delavstvu se mora dati zaščita v vsakem pogledu. Zato so bili za to, da se uvede splošno socialno zavarovanje itd. Tudi za to so bili, da se vsa ta vprašanja rešujejo na svetovnem forumu. Bil je ustanovljen mednarodni urad dela v Ženevi.
Se še niso dodobra ohladili topovi, katere je vžgal kapitalizem radi svojih j lastnih koristi, že je pričel oznanjevati mirovno idejo. Prisvojil si je geslo zaradi vojne nesrečnih:	Nikoli več voj-
ne! c Vsi spori se morajo reševati na podlagi mednarodnega sodelovanja mirnim potom. Priklicali so v življenje: Društvo narodov.
Ljudstva so v resnici uspavali. — Obstala so na sredi pota, svoj pogled so obrnila v Ženevo in pričakovala boljših časov. Ni jih. Vedno hujše. Vsa ideja o pravičnosti je izginila, egoizem je absolutni vladar sveta. Tudi miru ni. Moril-nega orodja vseh mogočih, dosedaj nepoznanih vrst je nagromadenega po skladiščih, človeštvo se vežba in uri za morijo samega sebe. Tak je kapitalističen mir. Mir brezpravnosti in samoljubja.
Na daljnem vzhodu divja vojna med Kitajci in Japonci, ki si hočejo prisvojiti Mandžurijo. Obe državi sta članici Društva narodov. Kitajci, ki so v resnici napadeni, so se takoj obrnili za pomoč na Zvezo narodov. Stavili so sledeče zahteve: 1. Japonska mora takoj izprazniti zasedeno ozemlje. 2. Imenuje naj se nevtralna opazovalna komisija. 3. Japonci morajo dati primemo odškodnino. 4. Ustanove naj stalno komisijo za preiskavo in poravnavo vseh sporov, ki bi v bodoče nastali v Mandžuriji.
Za zdrav in pošten razum so te zahteve pravične za tistega, ki hoče v resnici mir, sprejemljive. Društvo narodov jih je v principu tudi osvojilo in zahtevalo od Japonske, da se ravna po tem predlogu. Toda Japonska je bila gluha.
Kitajce je še nadalje morila in jih še mori. Še nadalje je osvojevala Mandžurijo Z eno besedo delala je in še dela, kakor da bi ne obstojala tako rekoč najvišja instanca — Društvo narodov, ki naj bi take spore spravila iz sveta. Tej instanci bi se seveda moral vsak brezpogojno tudi pokoriti.
Ker vemo, da so države, ki imajo na tem mednarodnem koncertu glavno besedo, do zob oborožene, torej dovolj močne, je čudno, da si drzne Japonska postopati tako očividno in naravnost izzivajoče proti tej najvišji instanci. Danes že vemo, da postopa Japonska tako z vednostjo vseh odločujočih velesil.
Sicer taka morala ne preseneča. Je pač kapitalistična. Nepojmljiva pa je za človeka, ki ima še količkaj smisla in čuta za red in avtoriteto. Tako zadržanje je naravnost igračkanje s čuvstvi narodov. Vse je tako silno napeto. Ves svet je podoben do stropa nabasani smod-nišnici. Velesile se približujejo z ognjem tej smodnišnici. Sicer so previdne. Kaj pa, če bodo kdaj prišle preblizu?
Vsa gesta Društva narodov v svrho poravnave oboroženega spora obstoji v tem, da bo poslala vsaka velesila na bojišče svojega »opazovalca« Pa niti ti opazovalci ne bodo funkcijonarji Društva narodov, ampak zastopniki svojih vlad. Torej ne bodo opazovali za Društvo narodov, ampak za svoje vlade, za velekapital svojih držav.
Toda zgodovine dosedaj še nihče ni ukanil in je tudi ne bo. Zato pa je 5e neki drugi opazovalec, ki bo prav gotovo in prav resno izpregovoril, ko bo prišel njegov čas.
Brezposelno zavarovanje
Sedanja uredba »o organizaciji posredovanja dela, dajanja neposredne podpore brezposelnim ...« ima edino to dobro stran, da je premaknila vprašanje o podpiranju brezposelnih z mrtve točke. Toda popolnega in dejanskim potrebam odgovarjajočega dela ni nikoli predstavljala. Vsak, kdor le količkaj pozna razmere, se je zavedal, da je to le rahel začetek, ki bo kmalu potreboval preosnove, spopolnitve, modernizacije.
Odkar je v veljavi ta uredba, stavlja vsako leto vedno bolj nujno to vprašanje. Je več pomanjkljivosti. Dotaknili se bomo le najbistvenejših.
Denar, ki ga nabere delavstvo, bi moral biti izključno za neposredne podpore. Po sedanjih odredbah se pa sme uporabiti le 60%, t. j. za našo banovino le nekaj nad 900.000 Din letno. V drugih državah prispevajo državna uprava in druge samoupravne oblasti še same k doneskom od strani delavstva in podjetništva. Tudi pri nas bo treba kreniti to pot, če hočemo, da bomo imeli v resnici pravo in učinkovito brezposelno zavarovanje.
Rak rana pri našem brezposelnem zavarovanju je tudi vprašanje sezonskih delavcev. Uprava kratkomalo odreka podpore tem delavcem. To stališče je nevzdržno, ker je krivično in naravnost v nasprotju z nameni brezposelnega zavarovanja.
Krivično. Po zakonu mora prispevati vsak delavec, ki je podvržen obveznemu socialnemu zavarovanju, za brezposelno zavarovanje. Vsak prispeva v nadi, da bo dobil v slučaju potrebe saj to malenkostno podporo, ki jo predvideva sedanja uredba. Kakšna moralna podlaga naj bi bila, da bi sezonskim delavcem oporekali brezposelno podporo, če morajo prispevati za brezposelno zavarovanje?
Pa tudi pojem »sezonski« še ni razčiščen. Centralna uprava očividno še ni na jasnem v tem pogledu. Za sezonske
delavce bi smeli veljati le profesijonisti, nikakor pa ne navadni delavci dninarji. Ti vzamejo delo, kjer ga dobe in so sposobni sploh za vsa težaška dela. Toda centralna uprava borz dela meče vse v en koš — profesijoniste in težake. Kdor je bil strežač pri zidarjih ali kdor je kopal zemljo pri opekarni, je sezonski delavec. Tako stališče je krivično, ker odreka najpotrebnejšim vsaj zasilno podporo.
Recimo, da so pravi sezonski delavci potrebni posebne ureditve za slučaj brezposelnosti. Toda to vprašanje ni od danes, torej bi ga morali že davno rešiti.
Namen brezposelnega zavarovanja je znan. Ce se uvajajo v praktično izvrševanje metode, ki so naravnost v nasprotju z brezposelnim zavarovanjem, mora izgubiti delavstvo sploh vsako zaupanje ne le v brezposelno, ampak v socialno zavarovanje sploh.
Vsi se moramo tega zavedati, da je največji nasprotnik socialnega zavarovanja pomanjkljiva uprava. Zato je naloga vseh, ki se jih socialno zavarovanje tiče naravnost, ali pa ki se s stališča pravičnosti za njega bore, da se take napake odstranijo čim prej.
Pri slabosti
par kapljic Fellerjevega, bolečine pomirjujočega blagodišečega Elzafluida na sladkorju ali mleku, je še zmeraj pomagalo. To varuje tudi pred krči, kašljem, hripavostjo itd. Poskusna steklenica 6 Din, dvojna steklenica 9 Din povsod. Po pošti 9 poskusnih ali 6 dvojnih ali 2 veliki specialni steklenici 62 Din brez nadaljnjih stroškov pri lekarnarju Eugen V. Feller, Stubica Donja, Elza-trg 349. Savska banovina.
Citaj „ Delavsko Pravico*
Poročila	z	delav
Jugoslovanska strokovna
Železničarski vestnik
Karuna n j e služba »d 18. leta starosti.
Torej ne prošnje za priznanje službe za pokojnino, ampak listine, na podlagi katerih se izpopolni uslužbenski (službeni) list pri ravnateljstvu ozir. glavnein ravnateljstvu. To je nekaj novega, zato se uslužbenci nikakor še ne morejo privaditi. Na ravnateljstvo pošiljajo uslužbenci vloge, v katerih prosijo, da se jim ta ali oni čas službe prizna za pokojnino, nekateri še colo za napredovanje. Na teni mestu smo že poročali, da se za napredovanje ne prizna nobena služba, ker se po novem zakonu računa napredovanje, bodisi v položajni skupini, bodisi v periodičnem povišku, od zadnjega napredovanja v skupini položajne plače po starem zakonu. Kdor misli, da se mu godi krivica vsled razporeditve po novem zakonu, razen zvanja, lahko doseže popravo le z ugodno razsodbo državnega sveta glede napredovanja v skupini po starem zakonu, ker je le to merodajno za razporeditev in nadaljnje napredovanje po novem zakonu.
Ostane nam še priznavanje službe za pokojnino. Za pokojnino se pa priznava čas službe takrat, ko se uslužbencu odmerja pokojnina, t. j. o priliki upokojitve. Zato je vsaka prošnja za priznanje službe za pokojnino za časa aktivne službe za enkrat odveč. Ko se odmeri pokojnina, ima vsak priliko, da natančno preračuna koliko službe se mu je priznalo za pokojnino in ako misli, da je prikrajšan, se lahko pritoži na državni svet proti rešenju o odmeri pokojnine.
Da se pa bo 'pravilno odmerila pokojnina, mora uslužbenec v smislu § 261. novega zakona poskrbeti, da je vsa njegova služba, ki mu po zakonu pritiče za pokojnino, zabeležena v njegovem službenem listu (službeni poli). Vsak se lahko prepriča o tem pri svoji službeni edinici, kjer lahko pogleda v svoj službeni list, ki je kopija onega, ki se nahaja pri ravnateljstvu. Če je v tem vse zabeleženo, potem ni treba ničesar drugega pod-vzeti, če pa kakšna služba ni zabeležena, potem je treba pa dobiti listine t. j. potrdilo o taki službi, vložiti prošnjo na ravnateljstva, priložiti tako potrdilo prošnji in prositi, da se čas službe zabeleži v službenem listu. V naslednjem podajamo vzorec take vloge: Direkciji državnih železnic
v Ljubljani.
Podpisani N .N. prosim, da se v nvojem službenem listu v smislu § 261. zakona o drž. prometnem osebju na podlagi priloženega potrdila (navesti je event. številko in datum
listine) zabeleži čas službe od..................
do...............  ki	sem	jo	odslužil	pri želez-
nici (vojakih ali slično).
Datum	1931	.
Podpis.
Glavno ravnateljstvo je glede obravnavanja vlog po § 261. zakona izdalo odlok, da se na take vloge ne izdaja nikako rešenje. Lahko se edino prosilca obvesti, da so se listine priznale za pravilne z ozirom na določbe zakona o priznanju časa službe za pokojnino, in da se je na podlagi vposlanih listin spopolnil službeni list.
Od listin se vzamejo v poštev le one, ki potrjujejo tak čas službe, ki se po novem zakonu priznava za pokojnino. Glede vojaške službe je treba predložiti vojaško potrdilo (uverenje) pristojnega vojaškega okrožja, ker »vojuička izprava« ni zadosten dokaz za ta slučaj.
S temi prošnjami je pa treba hiteti, ker je ! čas za vlaganje samo še do konca tega me- : seca, tako določa § 261. zakona.
Zdravniški pregledi želez, osebja.
Ministrstvo za promet je izdalo za slučaj obolenja želez, osebja in glede dovoljevanja bolezenskega dopusta naslednjo naredbo:
Kadar uslužbenec državnih železnic oboli tako, da ne more vršiti svoje službe, se mora takoj sam ali, ako sam ne more vsled bolezni, po posredovalcu javiti pri službenem starešini, ki mu izda predpisani kontrolni list, ter se takoj obrniti na pristojnega železniškega zdravnika. Ta vpiše v »Zdravniško poročilo« točno diagnozo, v opombi pa, koliko časa bo bolezen predvidoma trajala, če mora ostati uslužbenec v postelji oziroma kdaj ima izhod, ali če je še sposoben za službo.
V slučaju, da traja bolezen dalj kot 5 dni, mora pregledati poročilo sanitetni referent, ki da svoje mnenje, ali pa pokliče uslužbenca k nadpregledu.
Če pa boleha uslužbenec 6 tednov (42 dni), mora zahtevati službeni starešina od želez, zdravnika »izvid in mnenje--: in ga poslati sanitetnemu referentu v nadaljnje obravnavanje.
Ako pa rabi uslužbenec državnih železnic zaradi gotove bolezni ali po prestani bolezni odmor ali se hoče podvreči posebnemu zdravljenju v zdravilišču ali kopališču za več kot 5 dni, mora vložiti prošnjo za bolezenski dopust, ki mora biti kolkovana (5 Din). Taka prošnja se obravnava kot nujna vloga.
Računanje vojaške službe za pokojnino.
Po določbi točke 5 § 258 novega zakona o državnem prometnem osebju se šteje za odmerjanje količine pokojnine tudi čas, dejanski prebit na vojaški dolžnosti preko obveznega roka največ dveh let v stalnem kadru in preko orožnih vaj. Onim uslužbencem, ki so vstopili v državno službo pred dnem 6. septembra 1919 in ki se jitn je po prejšnjih zakonskih predpisih v krajih zunaj Srbije in Črne gore priznaval čas kadrskega roka in orožnih vaj, se prizna tudi ta čas po njegovem dejanskem trajanju, če so dobili državno službo pred dovršenim 32 letom starosti.
S to določbo se torej priznavajo vojaška leta za pokojnino, toda le za odmerjanje ko* ličine pokojnine, nikakor pa ne za dosego pravice do osebne pokojnine, t. j. če si je že kdo pridobil to pravico s tem, da ima 10 let regulirane železniške službe, se mu za slučaj upokojitve prišteje še čas vojaške službe in se mu na podlagi tako dobljenih let odmeri pokojnina.
Za napredovanje vojaška služba ne pride v poštev, zato tudi uprava ne izdaja nobenih rešitev o priznanju take službe. Kakor smo že na tem mestu pisali, se namreč za priznanje kakršnekoli službe za pokojnino ne izdaja nobenih rešitev, dokler ni kdo upokojen.
Za odmero pokojnine se računa vojaška služba po odbitku obveznega roka in preko orožnih vaj. Kot obvezni rok se sme računati največ dve leti v stalnem kadru. S tem seveda ni irečeno, da se odbije vsakemu dve leti kot vojaški rok. Kdor je bil obvezan služiti v stalnem kadru krajši rok, se mu odbije tudi manj. N. pr. v bivši avstrijski vojski enoletni prostovoljci, katerim je znašal vojaški rok 12 mesecev, ali nadomestnim rezervistom se odbije satno 8 tednov kot vojaški
rok, ker je toliko tudi znašal. V bivši avstrijski vojski je pa znašal rok tudi več kakor 2 leti, n. pr. v pehoti 3 leta, pri mornarici 4 leta. V takih primerih se seveda odbije 2 leti kot vojaški rok.
Nekateri se sklicujejo na svoj čas izdano pojasnilo g. ministra vojske in mornarice in trdijo, da se splošno za moštvo računa 18 mesečni vojaški rok. To pa ne drži, ker navedeno pojasnilo vzame 18 mesečni rok le kot primer. Pojasnilo je treba namreč -razumeti tako, da kdor je moral po določbah vojaških zakonov, ki so bili v veljavi tedaj, ko je bil prizadeti potrjen k vojakom, služiti 18 mesecev, se mu računa vojaški rok 18 mesecev, sicer pa kakor je določal zakon. Z drugimi besedami srbski vojaški zakon ne more imeti glede tega naknadne veljavnosti za tiste, ki so pred prevratom odslužili svoj vojaški rok v avstrijski vojski.
Po določbi novega zakona o drž. prometnem osobju se tudi ne računa za pokojnino čas, ki ga je kdo odslužil pri vojakih na orožnih vajah. Po prejšnjem zakonu so namreč tudi ta čas upoštevali in to na podlagi zadevnih avstrijskih vojaških zakonov v zvezi z določbami prejšnjega zakona o državnem prometnem osobju.
Nadalje določa točka 5 § 258 zakona o drž. prom. osobju, da se za odmero količine pokojnine priznava tudi čas kadrskega roka in orožnih vaj onim uslužbencem, ki so vstopili v državno službo pred 6. septembrom 1919 in ki se jim je po prejšnjih zakonskih predpisih v krajih zunaj Srbije in Črne gore priznaval čas kadrskega roka in orožnih vaj pod pogojem, da ob vstopu v državno službo še niso bili 32 let stari.
Po tej določbi bi se torej nekaterim priznal za jjokojnino tudi kadrski rok, namreč državnim uslužbencem. Nastane pa vprašanje, če so uslužbenci državnih prometnih naprav državni uslužbenci. Mogoče se bo čudil marsikdo temu vprašanju, pa veijdair stvar ni tako enostavna.
Danes se železniško uslužbenstvo smatra za državno. To pa je postalo šele po določbah prejšnjega zakona o državnem prometnem osubju iz leta 1923. V smislu organizacijskega štatuta za prejšnjo avstrijsko železniško upravo se uslužbenci državnih železnic, razen nekaj posebej izvzetih izjem, niso prištevali k državnim uslužbencem. Pokojnino so dobivali iz jrokojninskega fonda in ne iz državne blagajne, kakor civilni državni uslužbenci.
Organizacijski štatut bivših avstrijskih državnih železnic je bil pri nas razveljavljen z uredbo o organizaciji ministrstva za promet in prometne službe. Sama ta izpremem-ba pa še ni bila nepobitno gotov dokaz za to, da bi bili uslužbenci državnih železnic državni uslužbenci. Šele zakon o državnem prometnem osobju vsebuje nekatera določila, iz katerih se more zaključili, da je uslužbenstvo smatrati za državne uslužbence. Za to je bila odločilna dotedanja praksa v Srbiji.
Tam so se smatrali uslužbenci državnih železnic za državne nameščence svoje vrste, imeli pa so vse atribute državnih uslužbencev.
Iz določil zakona o drž. prom. osobju iz leta 1923 je razvidno, da je tudi služba pri drž. železnicah ena stroka državnih služb in da se torej uslužbenci državnih železnic, državni uslužbenci.
Iz vsega tega sledi, da so uslužbenci državnih železnic postali državni uslužbenci šele s 1. novembrom 1923 in da torej pred 6. septembrom 1919 to še niso bili. Torej se ne more nanašati nanje določba glede vštetja kadrskega roka za jrokojnino, ker se ta lahko šteje le tistim, ki so bili vsaj 6. septembra
1919 državni uslužbenci. Ta datum je vzet zato, ker se je s tem dnem z zakonsko odločbo razširil srbski zakon o ustnojstvu vojske na celo državo. Po tem zakonu se pa I kadrskega roka v nobenem slučaju ne more priznati za pokojnino.
Toliko se da reči danes o tej stvari. Seveda v praksi še ni bilo nobene odločitve v tej zadevi od odločilnih oblasti. Kadar bo zavzel k temu državni svet svoje stališče, bo to ostalo za prakso, dokler ne pride drugačna odločitev.
Viničarji
Iz centralo. Z okrožnico za november smo določili tudi nabiralno akcijo po vseh skupinah S. Z. V. za odpoinoč pogorelemu tovarišu Sveteju Antonu, viničarju v Bresternici pri Mariboru. Kdor si predstavi, kolika nesreča je to, kadar postane vse premoženje na mah pepel in kdor bo pomislil, da nihče ne ve, kaj vse se lahko vsakteremu izmed nas zgodi, tak najmanj ne bo okleval, da ne bi daroval v ta namen gotovega prispevka. Vsaka družina daj vsaj enega kovača! Prispevke sprejemajo zaupniki ali skupinski blagajniki. Kdor takoj da, dvakrat da! — Načelstvo.
Podporni sklad. Ponovno pojasnimo vsem, ki prosijo bolniške in nezgodne podpore, da si ne smejo sami pisati na prijavo, koliko so plačali za zdravnika in koliko za zdravila. Zato naj vsak že takrat, ko se napoti k zdravniku, vzame seboj izpolnjeno prijavo podpornega sklada. Zdravnik bo rad, če ga poprosite, na prijavo potrdil s svojim podpisom, da ste bili pri njem v ordinaciji, kakor tudi, koliko ste plačali, oziroma, da ste imeli ubožni list. Večina članov to že daljši čas upošteva, nekaterim pa sploh ni mogoče tega dopovedati. Takemu, ki si bo sam pisal v prijavo račun za zdravnika in zdravila, ali da bi mu to napisal tudi zaupnik, ne damo nobene podpore. Povsod mora biti red in poštenost, tukaj pa tembolj! — Načelstvo.
Posmrtninski sklad. Kdor ni član »Strokovne zveze viničarjev« in ne plačuje predpisane družinske članarine, ta ne more biti član posmrtninskega sklada. — Načelstvo.
Sv. Trojica v Halozah. V nedeljo 15. novembra t. 1. se je ob najlepši udeležbi viničarjev vršil ustanovni občni zbor strokovne skupine. Kot prvi je v imenu pripravljalnega odbora jioročal tov. Lampret Jože, kaplan pri Sv. Trojici. Stvarnim in odkritosrčnim besedam so navzoči enodušno pritrjevali. V j imenu Strokovne zveze viničarjev« je podal I jvoročilo tajnik tov. Peter Rozman. Po sprejetju pravil so bile volitve. Izbrali so si najboljše tovariše, od katerih pač lahko pričakujemo, da bodo kos svoji voditeljski najogi za razmah strokovne organizacije, po vsej župniji in še preko nje. Tako je zopet ena postojanka več v našem pokretu, zopet ena stopinja višje k zmagi kršč. socializma v naših krajih. Živela stanovska zavest! Prisrčno pozdravljen vsak, ki se stavlja v službo izkoriščanih in človeškega dostojanstva oropanih!
Kovinarji
Jesenice. Vodstvo Kranjske industrijske družbe je zopet odpovedalo vse kolektivne pogodbe. Čudno!
Prevalje. Zima z vsemi zlimi jmsledicami za uboge nastopa z vso resnostjo. Gora Peca in Urška sta pokriti s snegom, tudi dolino je že pobelil, zaenkrat še samo začasno. Zima, ki nudi brezskrbnim ljudem zaželjeno izpre-membo letnega časa v razvedrilo in veselje, j Nasprotno j)a prinaša revnim delavcem in nji-I hovim družinam le bedo in skrb radi nično-i stilih zalog prehrane, tople obleke in kuriva.
Bata
(Dalje.)
Razmerje do osobja.
Vsak sistem v obrtnem odnosu moramo preiskovati v zvezi z osebjem, pri katerem ga uveljavljamo. To pravilo velja tudi za Batovo organizacijo.
V decembru 1928 je zaposloval Bata 12.500 oseb. V to število pa ni vštetih 300 zidarjev in stavbinskih delavcev ter tesarjev, ki so stalno zaposleni na stav-biščih. Osebje, ki je zaposleno v razpe-čevalnicah in popravljalnicah, šteje okoli 3000 oseb. Bata nudi torej eksistenčno možnost nad 16.000 osebam. Ko bomo obravnavali razmerje med Batovo organizacijo in osebjem, bomo govorili le o osebju, ki je zaposleno direktno v tovarni. Ta razmotrivanja se torej ne tičejo oseb, katere najamejo razni agenti izven tovarne po raznih državah in deželah.
Uslužbenci Batove tovarne v Zlinu se rekrutirajo iz dežele in sicer iz domačega in sorodnih okrajev. Bata torej zaposluje skoraj izključno podeželske delavce. Drugo značilnost Batovega osebja tvorijo mladostni. Delavstvo moremo deliti z ozirom na starost v štiri vrste in sicer:
delavci nad	21	let	tvorijo	45%
delavci izpod	21	„	„	16%
delavke nad	18	„	„	26%
delavke izpod	18	„	„	13%
Po teh podatkih tvori večino delavstvo izpod 21 let. Izgleda pa, kakor da
bi bilo staro od ‘21 do ‘25 let, čemur pa se ni čuditi.
Tretja značilnost Batovega osebja je, da je z ozirom na svoj izvor brez vsake zveze z industrijskim delavstvom in da mu manjka tudi tozadevna vzgoja. Radi tega je razumljivo, da je mogel Bata temu delavstvu vcepiti svoje misli in svoje hotenje ter mu naložiti brezpogojno disciplino, česar ne bi mogel pri pravem industrijskem delavstvu. Potom sistema o samostojnosti delavnic je hkrati vzbudil v svojih nastavljencih inicijativo, tako da se je izgradba tega sistema izvršila večidel prostovoljno.
Zaradi tega ne pozna Bata strogih odredb v tovarni, tudi denarne kazni so redke in nizke. Sicer so pa za velik del delavstva kazni brezpredmetne, ker se radi posebne organizacije dela kaznujejo tako rekoč sami. Delavec, čigar produkt je po njegovi krivdi pomanjkljiv, čuti takoj na plači učinek svojega pomanjkljivega dela. Produkcijski načrt in delo na šiht tvorita najboljšo kontrolo. Vse tiste, čijih malomarnost zmanjša storitev delavnice, grajajo tovariši sami ali pa jih celo odstranijo iz delavnice. Kljub temu, da je ta disciplina popolnoma neosebna in avtomatična, pripada mojstrom in voditeljem delavnic vseeno velika in važna naloga. Izdelati morajo predpise in jih tako izvajati, da dosežejo glavni cilj — zvišanje produkcije. Kajti brezobziren mojster more pritirati de-delavstvo do obupa ter povzročiti veliko izmenjavo delavstva in kljub temu ne more dnevno izdelati več kot 12.000
parov Čevljev. Nasprotno drugi, ki je prijazen z delavstvom in ki ga opogumlja z lepimi besedami, doseže na dan tudi 18.000 parov čevljev. Take primerjave med posameznimi delavci privedejo mojstre do tega, da izpremenijo in izboljšajo svoje metode. Bata sam pa more nasprotno na podlagi take primerjave dognati, če so mojstri in voditelji sposobni za vodstvo.
Pritisk, ki se javlja na ta način prav nad vsemi, je nekaterim neprijeten. — Taki zapuste prej ali slej tovarno prostovoljno. Drugi se mu pa privadijo bodisi radi svoje mladosti bodisi kot bivši poljedelski delavci. To je tem lažje, ker jim nudi tovarna precej dobre eksistenčne pogoje.
Bata hoče imeti absolutno avtoriteto nad delavstvom in jo tudi ima. Zaradi tega je vse delavstvo pred njim enako. Sicer nosijo nekateri naslove, ki bi nudili na prvi pogled nekako višje stališče. Toda naslovi mojster, vodja delavnice itd. označujejo samo nalogo dotič-nih, ne pa Časti. Kajti s takimi naslovi jih nihče ne nagovarja izven dela. Bata noče odstopiti svoje avtoritete nikomur. Ta enakost pa nudi vsakemu zaposlencu možnost, da se dokoplje do boljših mest. Bata je prevzel le majhno število sodelavcev izven tovarne. Vsi ali skoraj vsi so izšli iz njegovih vrst. Inženirjev ima le malo. Zastopniki Batovi v inozemstvu so skoraj sami mladi, komaj 25 let stari možje. Vsak vajenec ve, da more potom lastne inicijative in potom dela doseči najvišja mesta v tovarni.
To osebje, katero je Bata popolnoma podvrgel svojemu vplivu in kateremu nudi zaradi udeležbe na dobičku in zaradi napredovanja velike možnosti zaslužka, skuša navdušiti za skupni ideal. S tem skuša nadomestiti pomanjkanje industrijske tradicije, ki bi utegnila škodovati enotnosti njegovega osebja. Kakor hitro stopi vajenec v tovarno, ga uči tega, kar imenuje svojo trgovsko uči tega, kar imenuje svojo trgovsko moralo. Bata pravi: »Mož ne zasluži tega potrebuje sam in njegovi svojci.« S temi mislimi skuša napraviti protiutež na-pram družinski skupnosti, ki vlada še v podeželskih družinah, iz katerih izhaja njegovo delavstvo. V svoji rojstni vasi živi vajenec še v družinski skupnosti. Doma ima hrano, stanovanje in drugo oskrbo. Torej je popolnoma odvisen od staršev. Bata pa hote, da skrbi zase sam. Zato uti, da mora smatrati gospodarsko samostojnost kot prvo znamenje osebne samostojnosti. Bata pravi dalje: »Gospodariti ne pomeni hraniti denar. Hranjenje je pasivni del gospodarjenja, spada šele na tretje mesto. Na prvo mesto spada umetnost zaslužiti; na drugo mesto ta zaslužek pametno uporabiti, na tretje mesto pride šele hraniti.« Torej po Batovem nauku je znamenje samostojnosti, sam zase skrbeti in o vsem račun voditi. Zaradi tega naziva svoje vajence »mladi možje«. Bata ne vidi svoje naloge v tem, da bi pokazal svojemu osebju, kako naj zasluži denar, ampak kako naj ga izda.
(Dalje sledi.)
Leto IV.
DELAVSKA PRAVICA«, dne 19. novembra 1981.
Stran "i
Delovno ljudstvo, predvsem brezposelni redu-ciranci, sezonski lesni in pomožni delavci, kateri si radi sramotnih plač ob času dela v poletnih mesecih niso mogli pritrgati ničesar in shraniti za čas, ko nastopi brezdelje, gledajo kot glavne žrtve krize z obupom v naslednji čas zimskih mesecev. Ubogih rudniških staro-upokojencev se tudi nikdo več ne spomni. V bednem hiranju so prepuščeni čakanju smrti. Res je, da so tudi drugi stanovi prizadeti, kakor mali kmetje in obrtniki radi obstoječe gospodarske krize, ki je posledica kapitalističnega egoizma. Največje zle posledice tega nosi pa vseeno proletarijat, delavci, kateri imajo samo to, kar si z žulji svojih rok primučijo. Tudi za tukajšnji okraj je pomožna akcija nujno potrebna za omiljenje bede. —
. Delavstvo! Nastopaj in delaj družno v stro-j kovni organizaciji za odpravo socijalnih i krivic.
KLEPARJI Ljubljana, v nedeljo dne 22. novem-
; bra 1931. bo običajni mesečni sestanek i naše skupine o’b 9 dopoldne v salonu gostilne pri »Belem volku«, Wolfova ul. Tovariši, v interesu našega dela je, da nobeden ne manjka. Naj bo sestanek izraz naše volje in moči. Na sestanku se bodo obravnavale važne organizatorične zadeve. Pripeljite s seboj tudi svoje tovariše.	Odbor.
Doma in po sva-
7 komunistov je bilo te dni pred sodiščem v Ljubljani zaradi poskusa razširjanja komunistične propagande. Branilo jih je 6 advokatov. Dva, od teh eno dekle, sta bila obsojena na 18 mesecev robije, eden pa na 12 mesecev, vsi trije z izgubo državljanskih pravic, ostali oproščeni, kot priča je prisostvoval razpravi sovjetski agent Veselinov, katerega so pripeljali iz ječe v Sremski Mitroviči. Obtoženci so bili v preiskovalnem zaporu od meseca marca.
Izšel je nov zakon o orožništvu. Prinaša razne spremembe.
Nemška republika gre težkim časom nasproti. Vsi znaki kažejo, da bo tu slej-koprej izbruhnila krvava meščanska vojska. Že sedaj so poboji med komunisti in fašisti na dnevnem redu. Zadnjo nedeljo so se vršile v Hessen volitve za deželni zbor. Meščanske stranke in socialni demokrati so bili popolnoma poraženi. Komunisti so porastli od 4 na 10, fašisti pa od 9 na 27 poslancev. Ljudstvo postaja vsled stalno hujše brezposelnosti bolj in bolj revolucionarno in hoče temeljitega preobrata v vsej družbi. Ljudstvo hoče dela, zaslužka in kruha. Brii-ningova vlada hoče obenem s socialno demokracijo igrati vlogo usmiljenega Samaritana a je s svojo prikrito diktaturo daleč od tega. Bremena gospodarske krize prenaša delovno ljudstvo, kapital in kapitaliste pa pusti vlada, da nemoteno naprej izmozgavajo proletarijat, ki je zato prisiljen zatekati se pod revolucionarne zastave.
Društvo narodov je sedaj zaradi ki-tajsko-japonskega spora v velikih škripcih. Svet društva je pod predsedstvom Brianda sklenil, da mora Japonska umakniti čete iz Mandžurije in da se morajo vse sovražnosti ustaviti. Japonski zastopnik temu sklepu ni pritrdil in tako je predlog propadel, seje pa so bile odložene. Sedaj se je svet zopet sestal. Japonci so med tem zasedli že velike nove pokrajine Mandžurije in prav te dni se pripravlja velika ofenziva Japoncev proti severu. Japonci hočejo imeti v smislu pogodbe s Kitajsko iz 1. 1925. popolno gospodarsko in odločilno politično
moč v Mandžuriji in to stavijo kot pogoj sporazuma. Kitajci tega ne priznajo. Po pravilih bi moralo Društvo narodov podpreti sedaj Kitajsko z orožjem in pregnati Japonce. Toda to nobenemu niti na misel ne pride. Če bi ne bilo gospodarske krize, bi Združene države ameriške gotovo že posegle z oboroženo silo vmes. Tako pa tudi ameriške finance, kaj šele angleške, ne dopuščajo oborožene intervencije. Japonci so res izbrali silno ugoden čas za svoj manever, tako da ga bodo lahko izpeljali nemoteno najbrže do konca in osvojili večji del Mandžurije. To pa bil začetek konca slavnega Društva narodov.
V Avstriji zopet pričakujejo puč. Na Tirolskem imajo Heimwehrovci stalno vojaSke vaje, pri katerih sodelujejo tudi oddelki redne vojske. — Dr. Pfriemerja, ki je znan iz zadnjega puča so sedaj bavarske oblasti izgnale in bo zopet prišel v Maribor. — Socialna demokracija je imela te dni v Grazu svoj strankarski kongres. Sklenili so neizprosno borbo za svobodo 'in demokracijo proti fašizmu. Izjavili so tudi, da je za Avstrijo edina rešitev v skupnosti z Nemčijo in da se bodo za to tudi do konca borili.
Grčija in Bolgarija sta se sporazumeli in sklenili politično prijateljsko pogodbo.
Češkoslovaška se pogaja s sovjetsko Rusijo za sklenitev trgovske pogodbe. — Vsem ministrom se bodo znatno znižale plače. Prav tako predsedniku republike. Češkoslovaška zelo varčuje in hoče s svojimi močmi prestati krizo.
Tudi Italijo tare huda gospodarska stiska. Zato se pripraivlja fašistični režim, da bo čim bolj obvladal industrijo in sploh vse gospodarstvo s pomočjo ostre vladne kontrole in soudeležbe države pri produkciji. Zato se 'bo osnovala velika državna banka, ki bo dajala industriji kredite. — Grandi je prišel v Ameriko — v senci bajonetov. — V Neaplju je bil zopet bombni atentat.
Ureditev Indije ovira nasprotstvo med Hindi in muslimani. Sedaj so na konferenci v Londonu sklenili, da bo o tem sporu razsodil Macdonald.
Dne 19. 9. 1931 je izšel novi društveni zakon. Ker je velike važnosti za vse naše strokovne organizacije in za njihovo pravilno poslovanje, prinašamo v naslednjem njegove najvažnejše odstavke.
Nepolitična društva.
Glede nepolitičnih društev veljajo v splošnem isti predpisi, kot so veljali doslej. Kadar se namerava ustanoviti društvo, mora ustanovitelj predložiti prijavo pristojni banski upravi preko pristojnega sreskega načelstva. Prijavi mora predložiti društvena pravila v 5 enakih izvodih, ki jih morajo podpisati najmanj 3 ustanovitelji. (§ 2). Če se prepoved ne izda v roku 6 tednov od dneva, ko je bila predana prijava, stopi diuštvo v življenje. (§ 3, točka 3). Uprava društva (odbor) mora sporočiti obči upravni o-blasti I. stopnje (sreskemu načelstvu oz. upravi policije) pismeno izvoljene člane-odbornike, z navedbo njihovega poklica in kraja, kjer bivajo. O članih društva mora voditi odbor točen zapisek, ki se mora predložiti v prepisu sreskemu načelstvu, če to zahteva, oz. mora dovoliti odbor oblasti vpogled v članski seznam. (§ 6).
Na sestanke društva morejo priti samo člani in poimensko povabljeni gostje. (Čl. 7, točka 1.) Vsako skupščino mora uprava pismeno prijaviti oblasti 48 ur pred skupščino oz. sestankom ter označiti kraj, čas ter dnevni red sestanka. Oblast lahko prepove sestanek ali pa samo to, kar je nasprotno pravilom ali zakonom. Na vsako skupščino sme poslati
Politična društva in stranke.
Ustanovitev političnih društev je vezana na posebna dovoljenja ministrstva notranjih zadev, ki odloča, katero društvo se mora smatrati za politično (§ 12). Če se namerava ustanoviti politična stranka, so dolžni ustanovitelji, najmanj 10 po številu, poslati program in pravila stranke ter svojeročno podpisano prijavo notranjemu ministrstvu. Politična stranka
mora biti tako izvedena, da ima njena organizacija v vsakem srezu najmanj 60 članov. Za pristop v članstvo je potrebna svobodno dana pismena izjava. Po končani organizaciji politične stranke pošljejo ustanovitelji notranjemu ministrstvu dokaze, da je stranka v vsej državi organizirana na označen način.
Kršitev zakona se kaznuje z zaporom do 30 dni ali denarno kaznijo do 5000 Din, oz. na oba načina.
Zakon o društvih, zborih m sestankih
Filip Križnik:
Delavec
naj postane solastnik podjetja
svojega zastopnika. (§ 7, točka 3.) Oblasti mora odbor dovoliti, če ona to zahteva, vpogled v zapisnik sej ter sestankov. Oblast sme razveljaviti sklepe društva, ki so nasprotni pravilom in zakonom.
Odborovih sej ni treba prijavljati oblasti. (§ 10.)
O zborih in sestankih.
Zbori so javni sestanki pod vedrim nebom ali pa na kakem drugem javnem kraju, sestanki pa so pomenki osebno vabljenih ljudi v zaprtih prostorih. Kdor hoče sklicati shod (zbor) ali sestanek, mora javiti oblasti, ki je pristojna za kraj, kjer se bo vršil shod ali sestanek, in sicer najmanj 48 ur pred dnevom shoda ali sestanka. Oblast takoj izda potrdilo o prijavi, če sklicatelj to zahteva (§ 22. 23). Če oblast shod ali sestanek prepove, mora to sporočiti 24 ur pred pričetkom; če se prepoved v tem roku sklicatelju ne dostavi, se mora shod prosto vršiti. Za shode pod vedrim nebom je potrebno dovoljenje oblasti, ki mora to izdati v prej označenem roku. če oblast dovoljenja ne izda, mora sklicatelj smatrati, da shod ni dovoljen. Shod ali sestanek vodi eden od sklicateljev, razven če sklicatelji ne predlagajo posebnega predsedstva (§ 25, 26,-28).
Za shode oz. sestanke o političnih vprašanjih je potrebno predhodno dovoljenje oblasti. Sklicatelji morajo predložiti prijavo 3 dni pred dnem shoda (§31). V cerkvah, šolah, sokolskih domovih in njihovih dvoriščih so politični shodi prepovedani. (§ 34).
Na svoje članke sem prejel od tovarnarja g. E. L. to-le pismo:
V par člankih »Delavske Pravice« sem pod Vašim naslovom čital Vašo zamisel, zakaj ne bi bil delavec soudeležen na kapitalu podjetja, pri komur je zaposlen. V Vašo nadaljnjo študijo tega problema Vam hočem nuditi nekaj nasvetov v premislek, ki so gotovo neizpodbitni:
1.	Delavstvo ne razume baze svetovnega gospodarstva in njega konkurence. 2. Delavstvo ni in ne bo nikoli zmožno pravilno voditi podjetja, ker njega tendenca ni skupnost. 8. Delavstvo ne bo nikoli imelo smisla, si ustanoviti kapital, kateri bi bil potreben za obstoj tovarne kot podjetja. 4. Delavstvo v veliki meri nima smisla, biti lasten gospodar.
Pripomba. Kot podjetnik, ki imam priliko, se boriti za obstoj podjetja, da nudim delavstvu zaslužek, sem prepričan, če bi se moralo delavstvo pri ustanavljanju kapitala, ki je potreben za upostavo podjetja, vsega tega še le učiti, da takega podjetja bi ne bilo. Sem pa tudi prepričan, da tega podjetja nikoli na svetu ne bo. Tistih, ki so jih delavci nekdaj vodili, pa tudi že ni več.
Spoštovanjem
E. L.
Dragi gospod podjetnik! Hvaležen sem Vam, da ste pokazali prav odkrito Vašo miselnost. Toda oprostite. Ta miselnost je miselnost, ki jo ustvarja kapitalistični duh. Jaz sem učenec tistega, ki je storil za slovensko ljudstvo več, nego vsi jugoslovanski podjetniki, in to je bil pokojni dr. Krek. Zato se ne morem strinjati z Vašim stališčem, odnosno mnenji.
Prav po vrsti bom na vse nasvete odgovoril in pokazal, da ste Vi in vsi, ki z Vami mislijo, v zmoti in še več.
V prvi točki trdite, da delavstvo ne pozna gospodarstva in njegove konkurence! Današnje gospodarstvo bazira na želji po dobičku. Toda ni pa postavljena meja. Zato je pohlep neomejen. Produkcija ni v skladu z dejanskimi potrebami človeštva. Produkcija je usmerjena le na dobiček pod vsakim pogojem. Zato tudi konkurenca. Ker je celoten sistem nemoralen, je tudi konkurenca često nemoralna. Konkurenca ni za to, da bi bil predmet cenejši, ampak da bi bil dobiček večji. Zaradi tega je tudi mehanizacija podjetja. Procent dobička odločuje. Iz sle po dobičku razsipavajo ameriški kapitalisti vagone pšenice. Ti žitni trusti far-
marjev imajo pred očmi le to, na kakšen način bi dvignili cene svojemu blagu.
Zakaj pa braziljske kavine družbe zažigajo kar cele ladje kave? Zopet radi želje po dobičku. Zakaj pa na drugi strani stradajo milijoni ljudi? Tudi radi hlepenja po nemoralnem dobičku. Ali je tako početje in stanje v skladu s sožitjem ljudstva ene ali druge države. Takega gospodarstva delovno ljudstvo res ne razume in ga razumeti ne more. No, le poglej podjetnik, če je vse to v redu! Kaj bi pa napravil ti, če bi prišlo kdaj ravno narobe in če bi tvoji tovariši gladovali. Ali bi stavil predloge, da naj še naprej gladujejo kljub temu, da se drugi zabavajo razkošno, da razsipajo denar in da uničujejo vrednosti po poljih in morjih. Ali ibi bil zadovoljen ?
Če bi pa imeli vsi in vsak svoj del pri podjetju ali družbi in če bi bili vsi soodgovorni, bi si gotovo porazdelili tako, da bi imeli vsi pravilno življenje. Če pa bi nastala res taka konkurenca, da bi bil svetovni trg prenapolnjen, kar gotovo nikoli ne bo, bi skupnost gotovo raje dala potrebnemu bratu zastonj, nego da bi dobrine, ki jih daje Bog, razsipavala po tleh.
Ravno prav radi tega je delavska zahteva opravičena, da bodimo vsi udeleženi na imetju in vsi gospodarji zemeljskih dobrin in prav le potom takega gospodarstva bi prevevala gospodarstvo ona potrebna morala, katero so imeli prvi kristjani, ki so vse blago med seboj zamenjavali. Kar je manjkalo enemu, mu je dal drugi in živeli so res vsi človeško življenje! Ne pa tako kakor je današnje gospodarstvo, ki ga vodi in ima v rokah le peščica mogotcev, vse drugo človeštvo pa trpi pomanjkanje in živi v nezadovoljstvu in se dostikrat vprašuje, zakaj je eden ali drug na svetu. Saj nič nima od sveta.
Dragi podjetnik, premišljuj in po-, globi se v ta odgovor in prečitaj še vse moje prejšnje članke, pa ti bo gotovo dovolj služil kot odgovor na tvoje stališče, kakršnega si izrazil v prvi točki. V zmoti si, če misliš, da si samo Ti in še par Tvojih prijateljev človek, vsi drugi pa orodje v rokah kapitala. Tudi delavec, njegovi otroci, njegova žena, vsak proletarec ima pravico, da živi in da je upoštevan kot človek. Kadar bodo prišli podjetniki do tega prepričanja, se bomo mogli tudi delavci z njimi strinjati.
Šafar in viničar
Povsod v naših vinorodnih krajih, predvsem pa v ljutomerskih goricah obstoji navada, da ima vsak večji vinogradnik svojega šafarja, posebno pa vinogradniki, ki stanujejo daleč od svojega vinograda. Šafarji niso nikjer tudi preslabo plačani. Brez majhnih izjem gospodarijo šafarji povsem samovoljno, bodisi z viničarji ali z gospodarjevim imetkom pri vinogradu. Proti temu nimamo prav ničesar, kjer vladata red in pravica, tako za viničarja kakor za pravega gospodarja. Ne moremo pa nikoli odobravati delovanja tistih šafarjev, ki podrejene viničarje šikanirajo in jih držijo kakor privite v svoji popolni oblasti. Razmere srednjeveških biričev so to. Plače, zaslužek viničarjem navadno zadržujejo, za vsako malenkost odtegujejo in pravi gospodar dostikrat ne ve, kako se pravzaprav godi njegovim viničarjem, od katerih živi. Taki šafarji se na vse pretege tudi trudijo, da viničarje pri gospodarju vsaki čas očrnijo, če9 da so nezanesljivi, nepošteni in ako jih on ne bi venomer priganjal, da niti delati ne bi hoteli. Da bi se o tem vinogradnik sam prepričal, to mu nikoli na misel ne pride. Najbolj enostavno je, da vse veruje šafar ju in vse
zopet prepusti šafarju. S takim denunci-jantstvom viničarjev proti vinogradnikom se pravzaprav hoče ustvariti le nujnost, da vinogradnik brez šafarja danes sploh biti ne more, in ker ga mora imeti, mora ga tudi plačati. Vse dijete šafarjev pa padajo seveda v breme viničarjev. Dokazano je, da viničarji ravno povsod tam, kjer imajo šafarja, tudi manj služijo v denarju in so jim tudi zelo omejene razne pravice in bonitete. Doživeli smo slučaj, da je tak šafar nastopil službo nekako pred 15 leti in si je takrat vse svoje premoženje prinesel povezano le v culico. Danes pa ima dotični že lepo premoženje, kaže se kot gospod kavalir, pa čeprav v vseh letih dosedanje službe ni niti enkrat vsekal z motiko v vinogradu in niti enega trsa poškropil. Sploh ne ve, kaj je žulj. Ko so drugi vsi potni delali, je on stal z zapeto suknjo pred njimi. Viničarji pa si niso mogli nič prihraniti in nobenega premoženja ne pridobiti od sadov svojega težkega dela. Pa so nekateri 30, celo 40 let v isti službi. V tem je najbolj dokumentirana že stara trditev, kdor bolj dela, manj ima. Dokumentirana pa je ravno tukaj vsa tista strašna krivica, ki se danes godi milijonom ljudi
in tako tudi viničarjem, ker ne odloča pravilo, da kdor ne dela, ta naj tudi ne uživa.
Naloga šafarjev je ta, da nastopajo s svojim strokovnim znanjem (kateri ga kaj imajo), ki so si ga kjerkoli pridobili, kot učitelji in vzgojitelji med viničarskim ljudstvom za povzdigo njih splošne strokovne sposobnosti. — Premalo, ali sploh nikoli, pa ne doživljamo, da bi tak šafar zbiral okoli sebe svoje viničarje in jim to, kar zna teoretično, pokazal tudi praktično. Da bi jim predaval o raznih škodljivcih, o pravilnem okopavanju vinogradov, o peronospori in o učinkovanju galice ali žvepla. Tudi v kletarstvu je tako. Ce viničar sam od sebe ne zna, potem mu šafar gotovo tega ne pove, ampak ga rajši odslovi kot za službo nesposobnega. Naloga šafarjev bi tudi bila, da bi morali posegati v vse gospodarske in socijalne probleme viničarskega ljudstva. Morali bi skrbeti za njegovo izobrazbo. Avtoriteto v njih bi morala videti predvsem viničarska doraščajoča mladina. Ne pa kakor danes, da je marsikatera viničarska žena in dekle že postala žrtev ravno šafarjeve moralne propalosti. Jasno, če bi se taki
šafarji zavedali svojih nalog, za katere so v prvi vrsti postavljeni, katere so njim njih učitelji pri izstopu iz strokovne šole na srce polagali, tedaj bi prehitro prišel preobrat. Viničarji bi takoj znali v vsem ravnotako ravnati kakor šafarji sami in ttfdaj bi sploh šafarji postali odveč, predvsem pri manjših posestvih. Danes, ko se govori o vinogradniški krizi, ko se delajo načrti, kako bi se viničarjem zaslužek še znižal, ali je kdo sprožil tudi misel, da se morajo zmanjšati dijete tudi ponekod popolnoma nepotrebnim šafarjem? In ravno nekateri šafarji so tisti, ki priganjajo vinogradnike na to, da naj plače viničarjem reducirajo, da naj se podaljša delovni čas, da ni treba izvajati viničarskega reda, tako ne dajati viničarju njegovih zakonitih pravic, samopomoč viničarjev po stanovski organizaciji pa da je treba preganjati na vseh koncih in krajih. Take so danes razmere, taki časi se nam obetajo. Zato pa se moramo vsi viničarji združiti v enotno fronto, če hočemo, da od gladu in šikan ne poginemu, in če nočemo dopustiti, da nam raz hrbtov ne bodo jermenja rezali že v bližnji bodočnosti.
Naša brezposelnost
Pred nekaj dnevi je bilo v ljubljanskem radiju zanimivo predavanje o vzrokih brezposelnosti. Predavanje je bilo zelo poučno in je v precej jasni luči pokazalo vzroke, ki težijo današnje gospodarstvo Evrope, katera ima z vsakim dnevom večjo armado brezposelnih delavcev.
Vse bi bilo prav, ako bi predavatelj ob zaključku svojega predavanja ne podal neke čudne izjave, kakor da pri nas ni brezposelnosti. Izjavil se je dobesedno takole: »Pri nas sicer ni govora o pravi brezposelnosti, ako pa je, bi bilo treba proučiti vzroke in iste odpraviti. Ako je brezposelnost, je to prostovoljna brezposelnost, ki ima za načelo odpočiti se.«
Ta trditev nikakor ne drži in se samo čudimo, da je z ozirom na velike redukcije delavstva, ki so in se z dneva v dan še pojavljajo, možno poudarjati, da pri nas ni brezposelnosti. Res je, da danes ta problem pri nas ni tako pereč kakor v Nemčiji, toda če je manjši, je zato, ker smo tudi mi v industriji šibkejši. Sicer pa se nikar ne tolažimo s takimi izjavami in ne prikrivajmo sebi in javnosti resnice, drugače nas bo čas prehitel, da bomo
doživeli razočaranje, na katero nismo bili pripravljeni. Take trditve niso ne v interesu posameznikov, niti gospodarstva, ker na stvari prav za prav nič spremeniti ne morejo. Želeli bi samo, da bi se tisti, ki se za narodna gospodarska vprašanja zanimajo, interesirali nekoliko pobliže za ta položaj in raziskali vzroke naše brezposelnosti, ki jih je navedel g. predavatelj, na kar bi prav gotovo slične ugotovitve za vedno izostale.
Sicer pa ni tega mnenja samo g. predavatelj, marveč velika večina naše inteligence, ki se udejstvuje in dela v našem narodnem gospodarstvu. — Poslušalec.
!t. prosvetni večer
II.	prosvetni večer 12. t. m. je ravno tako dobro izpadel, kakor prvi. Bil je posvečen našim bratom izseljencem. O izseljenskem vprašanju sta predavala dva najboljša izvedenca — p. Kazimir Zakrajšek, ki je bil sam nad 20 let v izseljenstvu in g. Turk, izseljenski nadzornik in vodja referata za izseljenstvo pri banski upravi v Ljubljani. Njuna referata bomo prinesli v prihodnjih številk ah.
I Večeru sta dala poudarek tudi tova-; riša Gajeta s svojo globoko občuteno
deklamacijo »Dume« in Pitako s skiop-tičnim predavanjem o Franciji, kjer je veliko naših bratov dobilo svoj skromen kruh.
Obisk je bil zadovoljiv. Bil bi še boljši, ko bi vsi tisti, ki pravijo da so naši, storili svojo dolžnost in prišli na prosvetni večer. Torej prihodnjič!
To m ono
Zagorje ob Savi. V nedeljo, dne 22. t. m. se poroči naš delavni tovariš Hinko Drnovšek z gospodično Pepco Drnovšek, vneto delavko v naših prosvetnih organizacijah. Obilo sreče!
Trbovlje. Delavska politika št. 91 z dne 14. novembra je priobčila sledečo notico, katero priobčujemo dobesedno:
Oklic Trboveljske premogokopne družbe na delavstvo. Pretekli teden se je pojavil na oglasnih deskah TZD v našem revirju sledeči oklic:
Vsemu pri nas zaposlenemu delavstvu.
Razumljivo je, da se naše podjetje lahko razvija in napreduje ter more nuditi zaslužek svojim delavcem samo tedaj, ako sta v državi zasigurana red in mir.
Ker bi neudeležba pri volitvah v narodno skupščino imela nedogledne posledice, vsled katerih bi bil lahko ogrožen red in mir v naši državi, zato poživljam vse delavstvo in svoje osobje, da se dne 8. novembra kot volilec brez izjeme udeležite volitev v narodno skupščino.
Kdor ne gre volit, ta ni zvest svojemu kralju, svoji državi, in tudi ni zvest svojemu delodajalcu, in mora računati s tem, da ni zanj mesta v našem podjetju.
Naše podjetje bo vodilo o udeležbi na volitvah od strani tukajšnjega delavstva in ostalega osobja točno evidenco.
Namesto nezvestih delavcev se bodo na novo sprejeli na delo le samo oni možje, kateri se bodo izkazali s potrdilom svoje občine, da so dne 8. nov. volili v narodno skupščino.
Kdor je torej sam sebi in svoji družini, kralju in domovini ter svojemu delodajalcu zvest, ta bo 8. novembra izvršil svojo volilno dolžnost.
Trboveljska premogokopna družba,
rudnik Trbovlje. Inž. Pauer.
Nekateri rudniški pazniki so ta oklic prečitali še posebej v čakalnici zbranemu delavstvu. — Sličen oklic na delavstvo je izdala tudi hrastniška steklarna in kemična tovarna.
Delavska zbornica, ekspozitura v Mariboru se preseli v nove prostore Okrož nega urada za zavarovanje delavcev v Mariboru, Sodna ulica, 1. nadstropje. Redno uradovanje v novih prostorih se bo pričelo v ponedeljek 16. novembra ob običajnih urah.
Knjižnica Delavske zbornice se preseli ravno tako v nove prostore OUZD, Sodna ulica, I. nadstropje. Redno uradovanje se bo pričelo v torek 17. novembra. Uradne ure so: dopoldne od 10— 12, popoldne od 16—20.
Naše organizacije
Radi iznajdbe stroja in graditev velikih tovarn se je v marsičem spremenilo tudi življenje delavcev. Ne samo delo kot tako, marveč tudi običaji. Skratka vse je postalo drugače. -
Namesto srednjeveških cehov — gil-dov — so delavci in podjetniki osnovali nove organizacije. Podjetniki in obrtniki so seveda to storili mnogo prej nego delavstvo. Delavci so šele potem, ko so bili skrajno izkoriščani, začeli ustanavljati svoje delavske strokovne organizacije. Seveda so bili podjetniki zelo proti temu in celo države same so z zakonom zabranile vsako združevanje delavcev. Takrat so bili težki časi. Otroci v starosti od 10 do 14 let so delali po raznih tovarnah po 12 do 16 ur na dan. Delavci in delavke so bili pa še mnogo na slabšem.
Vse to trpljenje je končno le rodilo močan odpor. Počasi so na pritisk delavcev tudi države začele razumevati, da ni vse prav, kar se z njimi godi. Tako je delavstvo dobilo prve zaščitne zakone. Seveda je bilo to še zelo malo. Toda neustrašeni možje so z velikimi žrtvami pridobili delavstvu to, kar danes ima. Sicer še ni vse. Mnogo je še stvari, ki čakajo na rešitev. Zato je v vašem interesu, da se izobražujete in usposobite za bodoče delavce, ki bodo vodili usodo delavskega stanu. O srednjeveških pomočniških organizacijah pa drugič.
Prva delavslta hranilnica
in posojilnica
r. z. z o. z. y Ljubljani
(Delavska zbornica)
Sprejema hranilne vloge in daje posojila najugodneje.
Hermann Suderman:
GOSPA SKRB
Roman
»Stavim torej predlog, da se mu za njegov zločin prisodi čopasta čepica in da naj se v ta namen sestavi sodišče.«
»Prosim — čepico vzamem tudi tako,« je odvrnil Pavel razdraženo. — Zdaj mu Je bilo treba usta odpreti, da je izzval novo veselost.
Slovesno so ga okronali s spalno čepico. — »Menda moram bili prav smešen na pogled,« si je mislil, zakaj; vsi so s© valjali od smeha. Le sestri se nista smejali, bili sta do ušes rdeči od sramu in zrli v naročje. In Elsbeth ga je gledala v zadregi, kakor da ga hoče prositi oproščenja.
»Aujust,« je spet na lahno zadonelo iz kroga gospodov.
Takoj nato je izbruhnila nevihta. — V svetlih sojih so se vsi zatekli v hišo. — Mlade dame so spremenile barvo, večina jih je bilo strah grmenja, ena od njih se je celo onesvestila.
Leo je predlagal, naj sklenejo krog, in vsak naj potem pripoveduje povest... komur ne bo nič padlo v glavo, mora dati nekaj v zastavo.
Bili so zadovoljni. Žreb je določal vrsto, in eden od gospodov je začel z zelo veselo študentovsko zgodbo, ki da jo je sam doživel. Potem je prišlo na vrsto nekaj gospodičen, ki so rajši dale zalog in potem so poklical njega.
Gospodje so zaničljivo pokašljtevali, dekleta so se suvala s komolci in hihitala. Sedaj ga je prevzel srd, nabral je čelo in začel kar na slepo srečo:
»Nekoč je bil nekdo, ki je bil tako smešen, da ga je bilo treba samo pogledati, če se je človek hotel do šitega nasmejati. Sam pa ni nič vedel, kako je to prišlo, zakaj nikdar v življenju se še ni smejal.«
V krogu se je čisto stišilo in ta in oni že zre v tla.
»Naprej!« jte zaklicala Elsbeth in mu lahno pokimala.
Za Jugoslovansko tiskarno: K. Č*i.
Njega pa je polil sram, da si je drznil pred temi tujimi ljudmi razgaljati svojo najtišjo notranjost.
»Ne vem naprej!« je rekel in vstal.
To pot se ni nihče smejal, za čas je vladala tesna tišina, potem je prišla k njemu deklica^ ki je bila določena za zakladničarko in rekla z vljudnim poklončkom:
»Torej morate dati zalog.«
»Rad,« je odvrnil* in odpel uro z verižice.
»Neprijeten človek,« je čul, kako je dejal nekdo od gospodov svojemu sosedu. Bil je tisti, ki je prvi zaklical smešno ime.
Nato je prišel na vrsto Leo, ki je pripovedoval zelo prešerno zgodbo, a veselje ni hotelo priti več v pravi tek.
Dež je zamolklo plesketal ob okna ... črne sence oblakov so polnile sobo ... bilo je, kakor da plava po zraku siva gospa in z mračno perotjo boža mlade, smejoče se obraze, tako da so bili na pogled stari in resni...
Šele, ko je Elsbeth odprla klavir in ubrala vesel ples, se je ostrmela radost spet vzbudila.
Pavel je stal v kotu in gledal vrvenje. Pustili so ga čisto v miru, le zdaj pa zdaj ga je preletel kak boječ pogled.
Dvojčki sta divjali po plesišču, kodri so jima frfotali in v očeh s e jima je vžigalo divje svetlikanje.
»Naj divjata!« je mislil Pavel, »saj bosta morali dovolji zgodaj nazaj v bedo.« A da za nju ni bilo nobene bede, na to ni mislil.
Ko je bila Elsbeth prosta, je stopila k njemu in rekla: »Se zelo dolgočasiš, kajne?«
»Ne preveč,« je odvrnil, »saj je zame vse novo!«
»Vesel bodi« je prosila, »saj samo enkrat živimo.«
In ta hip je pridrvel do nje Leo, jo zgrabil okrog pasu in oddirjal z njo.
»In vendar ti je tuja,« je mislil Pavel.
Ko jle spet švignila mimo njega, mu je zašepetala: »Pojdi v sobo zraven, nekaj ti bom povedala.«
»Kaji neki moire povedaiti?< si je mislil, a stopil je, kot mu je velela.
Napol skrit za zaveso je čakal, a ni prišla. Od minute do minute je višje rasla grenkost v njegovi duši. Lepi govori o šoti in o Heinejevi pesmi so mu prišli na misel in zasmehljivo je zmajal z rameni nad lastno neumnostjo. Pri srcu mu je bilo, kakor da je to popoldne postal za leta zrelejši.
In nenadoma mu je prišlo na um vprašanje: »Kaji pa naj bi ti tu iskal? Kaj te brigajo veseli ljudje, ki se smejejo, hočejo smejati in drug drugemu ugajati in živeti brez misli iz dneva v dan? Norec, bednik si bil, da si verjel, da imaš tudi pravico biti vesel; da boš tudi postal tak, kot so oni.«
Tla sc^ mu gorela pod nogami. Pri srcu mu je
bilo, kakor da se bo pregrešil, če ostane le še minuto na tem prostoru.
Splazil se je na hodnik, kjer je visela njegova čepica.
»Povejte sestrama,« je prosil služkinjo, ki je tam čakala, »da grem domov, da preskrbim voz za njiju.«
Kakor odrešen je zadihal, ko so vrata za njim udarila v sklep.
Naliv se je bil polegel — lahen dežek je pršel z neba, vihar je hladeče divjal čez poljano in na robu obzorja, kjer je vprav izžareval zadnji večerni svit, je žarečih oblakov udarjal soj odhajajoče nevihte.
Kakor da bi bil divji lov za njim, je dirjal po razmočenih poteh v gozd, ki se je z mironosnim šumenjem sklenil nad njegovo glavo. Vlažni mah je duhtel in od smrekovih igel so sipale blesteče se kapljice.	v
Ko je stopil na poljano in videl očetovo domačijo, ki je v mračnih obrisih ležala pred njegovimi očmi, je razširil roke in zavpil v vihar:
»Tu je moje mesto — sem spadam — in naj boni ničvrednež, če bom še enkrat v tujem iskal svoje veselje. Tu prisegam, da hočem zavreči vso nečimurnost in se odrekam vsemu neumnemu in praznemu stremljenju. Zdaj vem, kaj sem, in kar mi ne pristoja, naj! bo zame izgubljeno. Amen!«
Tako se je poslovil od mladosti in mladih sanj.
Izdaja za konzorcij »Delavske Pravice« ib ureja: Peter Lombardo.