Glasnik S.E.D. 47/3,4 2007 stran 137 DRUŠTVENE STRANI (2003), Etnološka dediš čina in kulturna podoba štajerskih Slo- vencev (2005), Slovenci na Hrvaškem – dediš čina in sedanjost (2006). Pri organiziranju posvetovanj so z društvom sodelovale številne etnološke in manjšinske organizacije: Narodna in štu- dijska knjiž nica in Inštitut za etnologijo iz Trsta; Muzej Savaria iz Sombotela, Zveza Slovencev na Madžarskem iz Monoštra, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Krš čanska kulturna zveza in Slovenska prosvetna zveza iz Celovca, Kulturno dru- štvo člen 7 za avstrijsko Štajersko iz Potrne, Svet slovenske na- cionalne manjšine Mesta Zagreb in Slovenski dom iz Zagreba. Naj povem, da smo s predsednico društva Heleno Rožman in sourednico zbornika Katalin Munda Hirnök oktobra predstavile zbornik Slovenci na Hrvaškem – dediš čina in sedanjost (2006) v Slovenskem domu v Zagrebu. Pri čakala nas je polna dvora- na poslušalcev, po našem izvajanju pa so nas presenetili npr. z vprašanjem, kdaj bomo napisali etnološko knjigo o Slovencih v Zagrebu. Sledil je slap pobud o tem, kaj vse bi bilo treba razi- skati, povedali pa so tudi, kaj vse zbirajo in raziskujejo sami. Nismo jim mogle dati kaj ve č kot to, da smo se na splošno stri- njale z mnenjem, da bi bilo to res zanimivo. Gotovo se bo v prihodnosti pred slovensko etnologijo postavila vse bolj pere ča naloga raziskovanja na čina življenja Slovencev v nekdanjih jugoslovanskih republikah, po drugi strani pa tudi priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki bogatijo kulturno pestrost Slovenije in katerih kultura in na čin življe- nja tudi še nista bila, razen redkih izjem, predmet sistemati č- nih etnoloških raziskav. Ni naša naloga in tudi ni danes prava priložnost za to, da bi govorili o tem, kdo bi moral ali kdo se bo moral lotiti teh izredno zanimivih in pomembnih tematik, zato naj le zaželimo, da bi slovenska etnologija, kolikor je le v njeni mo či, prispevala k razumevanju kulturnih procesov, ki jih bodo povzro čile odstranjene in novo postavljene meje; upamo, da bo Slovensko etnološko društvo, ki je vedno znalo posta- viti na dnevni red relevantne etnološke teme, tudi v prihodnje opravljalo to svoje poslanstvo, če ne druga če, s prepotrebnimi povezavami in posvetovanji. Datum prejema članka v uredništvo: 30. 11. 2007. Drugi članki ali sestavki / 1.25 Tanja Tomaži č SOMBOTEL – ETNOLOGI PO POTI SV. MARTINA Rajža Slovenskega etnološkega društva Dolgo nas je že vabila kolegica dr. Marija Kozar Muki čeva, da bi se oglasili pri njej v muzeju v Sombotelu in si obenem ogle- dali še mesto in bližnji muzej na prostem. In dolgo so se pri- pravljali za to pristojni in kon čno se je izbrana druš čina najbolj zagnanih etnologov in njihovih pristašev sredi junija v letoš- njem letu odpravila tja. Na vabilu je bil črno na belem napisan itinerarij, z natan čnimi urami so bili obeleženi in zaznamovani vsi kraji, kjer se bo jedlo, kaj se bo videlo in kje nas čakajo naši gostitelji. Vse skupaj se je za čelo ob zgodnji jutranji uri v majhnem, a ljubkem avtobusu, kjer smo se šest ur zdržema po dva in dva vljudno stiskali drug k drugemu in se kon čno, rahlo zveriženi, Kip Avgusta Pavla pred po njem imenovanim muzejem v Sombotelu. Foto: Irena Destovnik, 16. 6. 2007 Razstava o romarski poti na Marijino Celje/ Mariazell. Foto: Irena Destovnik, 16. 6. 2007 DRUŠTVENE STRANI Glasnik S.E.D. 47/3,4 2007 stran 138 znašli na cilju. Mimogrede smo se malce zapletli po prekmur- skih cestah, in ena od sopotnic, ki je bila prvi č z nami, je vsaki č, ko se je voznik zmotil, vzkliknila: » Ja, saj sem hotela že prej re či, kje naj pelje, pa ne vem, kako ste navajeni v vaši družbi!« Tako so njena dobronamerna sporo čila kot nalaš č prihajala post festum, ko je šofer že dvakrat obrnil. Kljub temu smo se sre čno pripeljali v Sombotel, ki se tako le- po in zanimivo izgovarja po madžarsko, da smo ga kot lahen zefi r spuš čali čez ustnice kot »Szombathely«. Prijazni sociali- sti čni bloki, ki bodo po časi prav gotovo postali spomeniki pr- vega reda, so se izmenjavali z novejšo ki často in do skrajnosti pocukrano individualno gradnjo, s katero novi lastniki kažejo svoje imovito stanje. Za lastnike so njihove gradnje spomeniki že od vsega za četka, o tem ne gre dvomiti. Na Slovenskem se jim hitro približujemo. Pa se vrnimo k veseli družbi, ki se je potrpežljivo prevažala od Ljubljane do madžarskih prijateljev. Na dolo čenem kraju nas je po čakala gostiteljica Mari čka Muki čeva, kakšno uro zamu- de je vzela v zakup in nas previdno vodila do prvega postanka. Dvakrat lahko ugibate, kaj je to bilo! Razumljivo, po tako dolgi poti smo se morali podpreti in zato je bila hiša z napisom: SO- MOGLY VENDEGLO kar pravšnja. Ne da bi razumeli napis, smo vstopili, in bilo je pravilno: miza je bila že pripravljena za približno 3 x 7 pal čkov in po kakšni dobri uri se je marsikomu zazdelo, da pogreša samo še kakšen kav č ob stenah. A strumnih etnologov pa č ni č ne ustavi, tudi polni želodci ne. Ekskurzija se je šele za čela! Dan je bil sicer son čen, a nizki oblaki so od časa do časa priti- snili na zemljo, in tisti, ki se imajo za bolj ob čutljive, so si izme- njavali solidarnostne ugotovitne: » A ni grozno, kakšen pritisk, saj se komaj premikamo!« ne vedo č, da so bili polni želodci ti- sti, ki so protestirali. Sopara, kot smo jo poznali že iz Ljubljane, pa je že morala imeti svoje skrivnosti, kar se je spoznalo prav ob koncu našega somboteljskega pohajkovanja. Preden smo vstopili v katedralo sv. Martina, ki je znamenitost mesta in pomeni prvo postajo v evropski romarski poti, smo naleteli na kor-r-roške rojake, ki so si prav tako v skupini ogle- dovali cerkev in mimogrede zaslišali naše glasove. Takoj nas je v tujem ogrskem mestu združila slovenska govorica. Župnik nam je ljubeznivo razkazal cerkev in prostore z razsta- vo o svetnikovem življenju, ki je bil sicer rojen v Sombotelu, a se zdi, da je na svoji razgibani in čudežev polni življenski poti obiskal toliko dežel in mest, da je zdaj poskrbel za prav takšno evropsko romarsko pot z mnogimi postajami. Za čne se prav v Martinovi cerkvi v Sombotelu, kjer nas na to opozarja odtis no- žice malega Martin čka. Ena od kolegic je vprašala, če je prava. Nekaj prikazov je bilo tako realisti čnih (kot tista nožica), da se je kolegica Minka Cvetkova za nepozaben posnetek postavila ob rimskega vojš čaka, s katerim sta tvorila zanimiv par. Nazadnje nas je gospod župnik povabil v imenitno klet, kjer smo bili deležni tudi imenitne pija če. Tako so se za čele nalagati vse razli čne dobrine: za duha in za telo. Vpijali smo tako reko č vse: informacije o svetniku, o likovni opremi cerkve, in vse to zalili s kozarcem rde čega vina. Ali dvema, kakor se je komu zahotelo. Ko smo se poslavljali od dobrega in prijaznega gospoda Geza Aignerja, župnika iz Szent Marton Plebania na Szent Marton utci 40, taki so podatki na njegovi vizitki, nas je spet zajel vro č zrak, ki se je, kakor se je zdelo, mešal iz oblakov in asfalta na- tan čno v višini naših glav. Sprehodili smo se po mestu in prispeli do Mari čkinega drugega doma, muzeja v Sombotelu. V muzeju, ki je še najbližji sloven- ski manjšini in kjer ob časno postavljajo tudi razstave o življenju porabskih Slovencev, smo imeli na ogled imenitno razstavo o romarski poti na Marijino Celje ali Mariazell v Avstriji, ki prav- zaprav še vedno privla či tudi romarje iz Slovenije. Slavna Ma- rijina cerkev je kraj, kjer se sre čujejo doma čini z Madžari in s Slovenci, pa prav gotovo prihajajo romarji še od kod drugod. Muzej je tudi nam naredil veliko veselje s kamero, ki je opona- šala nekdanje fotografe: veselo smo sedali na klop pred slikane kulise s cerkvijo in komaj čakali, da je bila slika narejena. Razstava o otroških igra čah je avtorico tega spisa zanimala bolj profesionalno, ugotovitve pa so bile zelo osebne – da so kustosu dali najbrž veliko premalo prostora. Pa še nekaj se je dalo videti Prijazen sprejem na razstavi igra č. Foto: Irena Destovnik, 16. 6. 2007 Dva »eksponata« iz muzeja na prostem. Foto: Irena Destovnik, 16. 6. 2007 Glasnik S.E.D. 47/3,4 2007 stran 139 DRUŠTVENE STRANI že od dale č: kustos je bil moški, zato so bile fantovske igra če v presežku, pun čk pa skoraj nikjer. Kako zanimivo, v ljubljan- skem muzeju je bilo (tempi passati!) ravno obratno. Razstavo o Avgustu Pavlu, znamenitem slovenskem etnologu, ki je deloval na madžarskem ozemlju, je nekaj obiskovalcev iz- pustilo in jo prihranilo za drugi č. Vzrok je bila sopara, ki se je privlekla tudi v muzejske prostore. A glejte čudež: nekaterim je bilo dano že čez nekaj tednov, ko so Porabci obiskali naš muzej, videti in spoznati živo h čerko Avgusta Pavla! Prijazna gospa pa se žal ni ve č pogovarjala v slovenš čini. Nazadnje je sledil še obisk Slovenske hiše v muzeju na prostem. Oblaki so nam še vedno sledili, a ko smo prišli, so nas obsto- pili člani tamkajšnjega društva, v glavnem porabski Slovenci s svojimi madžarskimi zakonci, sosedi in prijatelji, in zazdelo se nam je, kot da se je ozra čje razvedrilo. Nekateri so bili že stari znanci, saj so že lansko leto obiskali Slovenijo. In gospa Vera, za katero se je pozneje izkazalo, da je le »pridružena Porabka«, je temperamentno izražala svoje veselje nad kozjanskim doma- činom, ki jim je pred letom dni razkazoval svoj mlin. »Spomin- čice«, kakor se je imenoval njihov ženski zbor, je v čast gostom priredil čudovit koncert slovenskih pesmi. Fran ček Muki č, ki je druga polovica delovne Mari čke Muki čeve, je raztegoval meh in prepeval z njimi. Vince je teklo v potokih, tako bi se lahko reklo, in golaž je dišal po Madžarski, piškoti pa so bili za povrh, vsega dovolj in preve č. Bili smo tako razigrani, da je nazadnje eni od obiskovalk iz Ljub ljane na nogo padla lesena klop. Okoliš čine so bile rahlo zamegljene, kar bi znala biti posledica celodnevne sopare. Ko- maj smo doumeli nesre čo, že se je pojavil pristni madžarsko- porabski zdravilec, ki ji je z masažo lajšal bole čine. Na žalost se je ob vrnitvi v Ljubljano na urgenci izkazalo, da ima zlomljeni dve koš čici na stopalu. Slovo je bilo težko in nadvse ganljivo in v trdi no či smo krenili nazaj v Ljubljano, z obljubami seveda, da se kmalu spet sre ča- mo. In obljube so bile, na presene čenje Ljubljan čanov, tudi res kma- lu izpolnjene. Slovensko-madžarsko društvo se je odpravilo na romanje k strunjanski Materi Božji in se nazaj grede oglasilo v Slovenskem etnografskem muzeju. Veselje je bilo prisr čno, Fran ček s harmoniko je spet spremljal »Spomin čice«, mi vsi, ki smo ostali v Ljubljani, smo jim ob odhodu zapeli in dolgo mahali v slovo. Datum prejema članka v uredništvo: 24. 9. 2007. Ženski pevski zbor »Spomin čice« vodi Fran ček Muki č. Foto: Irena Destovnik, 16. 6. 2007