Poštnina plačana v gotovini.
Proletarci vseh dežel združite se!
Posamezna številka 1*00 Din
Delavsko-kmečki tednik.
Leto II.
Izhaja vsak četrtek. — Naročnina: mesečno 6 Din, četrtletno 15 Din. Uredništvo in Upravništvo: V Ljubljani, Delavski dom, Marxov trg 2, dvorišče, ček. račun št. 14.577
LJUBLJANA, 3. marca 1927.	•	Stev.	8.
Brezoblastne skupščine prvič na tlaki.
Nobenega naroda ne sovražimo, tudi italijanskega ne, saj Mussolini in fašizem sta eno, italijanski narod je pa drugo. Tudi srbski narod je eno, belgrajski centralistični nžim pa drugo.
Tudi nismo proti državi sploh, saj bo tudi proletariat v začetku še rabil državo proti kapitalizmu. Smo pa proti današnjemu sistemu v državi in hočemo tak družabni red, da ne bo več mogoče izkoriščanje in zatiranje večine po manjšini. Meje nobene države niso večne in kakor bo morala zginiti meja med Rakekom in Postojna, tako bo zmaga načela .samoodločbe narodov tudi na Balkanu odpravila današnje meje.
Smo nasprotniki nacionalnega šovinizma, imperializma in hegemonističnih stremljenj. H ičemo biti svobodni in enakopravni in ne hlapci, ne samo molzne krave, ne samo drobiž, s katerim se poravnav, jo računi in računčki režima z Mussolinijem. Zato se borimo proti velesrbski hegemoniji v politiki, gospodarstvu in kulturi.
Gornje stavke smo zapisali ne za naše „manj inteligentne čitatelje" (glej razsodbo v Novem mestu), ki vse to že zdavnaj dobro vede, temveč zapisati smo jih morali ravno z ozirom na gospode z doktorskimi diplomami in visokimi naslovi, katerim je lahko iz univerze še ostalo par citatov iz Aristotela, ki*sc mogoče še spominjajo programov raznih političnih struj in strujic v rimskem carstvu, republiki pred dva tisoč leti, ki pa ne poznajo niti ideje niti programa največjega političnega gibanja, kar jih pozna svet — ideje in programa današnjega osv bodilnega boja delavcev, kmetov in vseh zatiranih narodov, za gospode smo jih zapisali, ki so danes postavljeni, da sodijo o tem, kako te njim nepoznane ideje razume proletariat, ki ga tudi ne poznajo. Po teh, žal, za večino diplomirane inteligence še potrebnih, na srečo pa za delavce in kmete že nepotrebnih vrsticah, se lahko ukvarjamo z dnevom, ko so šle brezoblastne skupščine prvič slovesno na tlako.
»Zgodovinski dan" je bil 23. februar 1927 po mnenju buržuazije in kadar buržuazija trobenta tako visoko donečo pesem, takrat: pozor delavci in kmetje. »Zgodovinski dan“ je bil 1. december 1918, ko so nevoljeni poslanci samozvanci brez pooblastila ljudstva kapitulirali v Belgradu, »zgodovinski dan“ je bil Vidovdan 1921, ko je bila sprejeta centralistična ustava in ne more biti drugače, tudi dan otvoritve brez-oblastnih skupščin spada med zgodovinske dneve navedene sorte.
»Oblastne skupščine" je uradni naslov korporacij. .Nič se ne čudimo, da nobena »slovenska" stranka ni niti poskusila dati tej korporaciji slovensko ime, saj leže pred režimom vse na trebuhu: . . »zgodi se Tvoja volja, kakor na Dunaju tako v Belgradu" . . . sprejele so molče naziv »oblasten". I namo pa v našem jeziku sestavljenko, ki označuje dejansko vlogo in značaj teh korporacij: »Brezoblastne skupščine" so to, ker izvoljenim poslancem je pač dovoljeno sestavljati prošnje in pritožbe (»molbe in žalbe"), želje in načrte, več pa ne, ker v razkosani Sloveniji je »oblast" v rokah dveh res oblastnih velikih županov, ki imata v rokah in na razpolago vse, kar je treba za oblast: upravno organizacijo, finančna in vsa druga sredstva za izvajanje oblasti. Oblastni veliki župan v Ljubljani ima palačo s stotinami sbb, dvoran, na tisoče uradništva,
dovoljna finančna sredstva, brezoblastna skupščina v Ljubljani je bila »gostač“ mestnega magistrata, ima dva uradniki • (naša železničarska organizacija jih ima več!), ki jih je sprejela kmetijska družbi pod streho, in brezoblastna skupščina je brez finančnih sredstev, ker oblastne davke, ki so jih pobirali, režim noče dati »brezoblastnim skupščinam".
Skupščine niso bile sklicane zato, ker je ustava tako predpisuje, saj če bi oblastniki res respektirali ustavo, bi jih morali sklicati že pred leti. Tudi niso bile sklicane zato, ker;'je ljudstvo tako zahtevalo, ker za ljudsko voljo se režim še nikoli ni zmenil, volitve so bile razpisane in skupščine sklicane zato, ker jih naš režim nujno potrebuje, da mu bodo delali tlako, da bodo »puferji", na katerih naj se odbija naraščajoča nezadovoljnost ljudstva. »Povodnji v Sloveniji" — vlada pomagaj! Vlada ni pomagala in nezadovoljnost proti vladi je rasla. »Potres v Hercegovini" — vlada pomagaj! Pa ni pomagala, in nezadovoljnost je rasla. Ceste so slabe, davki neznosni, brezposelnost ubija, obrt na tleh, uradniki stradajo itd. itd. — vlada ne pomaga — nezadovoljnost raste. 13 miljard je mnogo, je preveč za ljudstvo, ki jih mora plačati, premalo pa je 13 miljard za- vlado, ki brani korupcioniste. Vlada, ki bi uvedla še nova bremena bi se onemogočila, nezadovoljnost ljudstva bi narastla do eksplozije. Treba je bi.o nujno varnostnega ventila, treba je bilo »puferjev", ki bodo odbijali sunke ljudstva, treba je bilo strelovoda, ki bo lovil strele iz ljudske nezadovoljnosti, treba je bilo ustanoviti nekaj, kar bi ljudsko pozornost in ljudsko nezadovoljnost odvrnilo od belgraj-ske vlade in »ugodilo se je zahtevi ljudstva" in dobili smo oblastne skupščine.
In še bodo povodnji in druge katastrofe, še se bo slišal klic »vlada pomagaj!", pa vladi bo lahko odgovorila: »Saj imate oblastne skupščine, pomagajte si!" »Ni sredstev!" »Saj smo vam dali pravico si nalagati nove davke!"
Slovenci smo narod in kakor smo z gnjevom in odporom prenašali dunajsko politiko razkosanja Slovencev v Štajerce, Kranjce, Istriane in Goričane, tako ne moremo peti hvalo belgrajskega posnemanja te za nas škodljive politike »divide te impera". In zato smo protestirali 1921 leta, ko se je razkosanje Slovencev pripravlj llo, in protestiramo danes, ko je razkosanje v dve oblasti izvršeno. Ne poznamo Štarjercev, ne Kranjcev, Slovenci smo in zahtevamo zedinjeno Slovenijol Smo za dejansko samoupravo Slovenije, z brezoblastnimi skupščinami in odbori pa se ne zadovoljimo.
Demokrati in njihovo skrajno levo krilo socialisti nočejo poznati narodnostnega vprašanja, SLS posnema Radiča, zanjo je avtonomija samo lestvica, po kateri pleza na vlado. Za delavno ljudstvo Slovenije, za ogromno večino slovenskega naroda pa je zahteva po zedinjeni in samostojni Sloveniji načelna zahteva in delavno ljudstvo s svojimi načeli ne trguje za ministerske pokojnine. Gospodarsko in politično osvobo-jenje je brez rešitve narodnostnega vprašanja nemogoče, zato smo smatrali za svojo dolžnost, da danes, ko je SLS kapitulirala pred centralizmom, ko se poskuša z oblastnimi skupščinami diskreditirati avtonomijo, povzdignemo svpjo zahtevo po zedinjeni, samostojni Sloveniji v federacij z drugimi narodi.
Kako vrniti proletariatu zaupanje v Konsumno društvo za Slovenijo?
(Nekoliko odgovora s. Svetku.)
V	Svetkovem članku „K letošnjim krajevnim zboromu v 6. in 7. številki Konzu-menta sta dve simpatični črti in radi teh črt pišem ta odgovor. Prva je ta, da s. Svetek korajžno konstatira „nesporno dejstvo, da stojimo na pragu nove dobe in pred velikimi in važnimi dogodki11 in da leži zaradi tega „velika odgovornost“ v teli važnih trenutkih na delavskih zadružnikih, da-li bodo „znali prilagoditi svoje udejstvovanje novim strujam, ki valovi v povojnem človeštvu1*. — Druga pa je ta, da si ne zakriva oči pred suhim dejstvom, da so ravno izvestne metode „ljudskihu — mi bi rekli proletarskih — vodnikov razočarale ljudske duše in jim (pri nas) vzele tudi zaupanje v proletarske organizacije in seveda tudi v konsumno društvo za Slovenijo. Tako daleč si pri nas gotovo ni upal še noben socialist in jaz mislim, da je to veselo znamenje.
Priznati hočem tudi, da poskuša delati Svetek prve korake na potu, da se dosedanje metode v proletarskem zadružništvu v Sloveniji odpravijo. O tem nam priča zgoraj citirani članek. Toda, če pravi s. Svetek, da mora vsak „le nekoliko objektiven človek priznavati, da je sedanje vodstvo skušalo te napake (t. j. reakcionarne in štacunarske metode, op. pis.) temeljito odpraviti11, potem pa bi moral reči, da ne vem, kako si s. Svetek predstavlja to objektivnost, ki jo zahteva od delavskega človeka.
Jaz prepuščam „objektivnostu ljudem, ki verujejo vanjo in ki jim je potrebna. Zame je „objektivnostu smešna beseda, ker vsakdo gleda stvari z nekega gotovega stališča. Naša dol ost je, da jih gledamo s stališča proletariata in njegovi poti, katero tudi Svetek konstatira kot „nesporno dejstvou in s tega (tališča hočem pokazati, kako dosedanje vodstvo KDS1 ni napravilo vsega, da „temeljito odpraviu napake iz KDS1, ki jemljejo delavstvu zaupanje v to organizacijo. Storim to kot skušen zadružnik, ki se zaveda ogromnih nalog zadružništva v tisti bližnji „novi dobi“, ki jo tudi s. Svetek vidi kot neizogibno in v kateri bo zadružništvo monopoliziralo vso privatno trgovinQ — in ker mu ravno zaradi tega želim najhitrejši in najvišji polet.
Česa dosedanje vodstvo ni videlo in ni poskušalo „temeljitou izpremeniti?
Videlo ni in ni skušalo odpraviti podrejenosti članstva pod zadružno birokracijo potom zastarelih in neverjotno reakcionarnih pravil, ki so omogočila primer Dražil-Urbančeva in ki take primere se nadalje omogočujejo. Primer Dražil-Urban-čeva, ki bi bil kmalu stal KDS1 nad mi-ljon dinarjev in skoro spravil zadrugo na rob življenja, je sicer srečno prebroden, toda pravila nam do danes — in tudi nov projekt pravil — ne dajajo nobene garancije za to, da se take stvari v bodoče ne bodo dogajale. Ni torej zadosti izogniti se posameznih takih „slučajev“ ; zagrabiti je treba pri temelju. Treba je postaviti vso zadrugo na temelj proletarske demokracije in tega se tudi sedanje vodstvo ni resno lotilo.
Toda, da ne postanem preveč abstrakten, da pokažem konkretno, kaj mislim, dovolite mi par vzgledov.
Prvi vzgled: Najvišje načelo vsega proletarskega zadružništva je in mora biti, d» vse proletarsko članstvo upravlja in vodi zadrugo, da je njegova volja vrhovna instanca v zadrugi. Občni zbor je tisti, ki mora z neponarejeno voljo članstva odločevati o vseh vprašanjih v proletarski zadrugi. Toda, kako se izvolijo delegatje za občni zbor KDS1? Delegati so isti člani krajevnih odborov, ki so dobili največ glasov pri volitvah krajevnega odbora: torej že funkcionarji, ki na občnem zboru (ker
so bili često v minuli poslovni dobi na istem mestu!) presojajo tudi svoje lastno poslovanje. Toda to ni še vse: ti delegati se volijo po listkih. To je dobro! Toda če kak delegat slučajno ni po volji staremu predsedniku krajevnega odbora — ker pripada morda kaki naprednejši delavski stranki — potem sme ta „8tariu predsednik postaviti protikandidata, o katerem se zglasuje z dvignjenjem rok.
Ali ni to skrajno reakcionarno, sodr. Svetek? Ali se temu morda ne pravi teroriziranje volje zadružnikov in ponarejanje občnega zbora v frakcijske s vrhe? Frakcija, ki je na površju, si na ta način lahko prikroji občni zbor popolnoma po svojem okusu, odnosno po svojih potrebah. Kje je tu še trohica delavske demokracije?
Drugi vzgled: Ravnatelj in blagajnik sta člana načelstva. Po svoji strokovni izobrazbi sta najmočnejša v načelstvu. Praktično stoji stvar v takem načelstvu tako, da je načelstvo ravnatelj, ali pa ravnatelj in blagajnik skupaj, liesna kontrola v načelstvu je skoraj popolnoma izključena. To vem iz lastne prakse v idrijskem konsumu. Idrijski konsum je stal ta sistem lepe tisočake, kakor sem to dokazal v letnem poročilu OKI za lt.j 1922. Pod mojim vodstvom smo bili v Idriji ta lep sistem odpravili in danes sta tam ravnatelj in blagajnik uradnika pod kontrolo upravnega odbora.
Tretji vzgled: Nova pravila pa ne zahtevajo nič manj, kakor da člani načelstva morajo biti plačani funkcionarji. Ako se temu pravi ^temeljit4* boj proti birokraciji v zadružništvu? Pozabiti ne smemo, da po § 28. nastavlja člane načelstva nadzorstvo in ne občni zbor. Kako daleč smo torej še tu od kakega povečanega primera Dražil-Urbančeva ?
Noben član načelstva ne sme biti plačan! Člani načelstva in nadzorstva naj prejemajo primerne sejnine in povračila potnih stroškov po pravilniku, ki ga sklene občni zbor, ker vsak mora biti primerno odškodovan za svoje delo. Toda načelstvo ne sme biti nikaka sinekura za gotove elemente, ki se potem drže takih mest kakor klopi. To je birokratizacija delavskega zadružništva na ogromno škodo delavskega razreda.
Italijanske zadruge ao bile, dokler so bile v delavskih rokah, tako občutljive v tem oziru, da so v posebnem paragrafu izrekale, da je nezdružljivo z interesi zadruge, da je kak sorodnik člana načelstva in nadzorstva plačan nastavljenec zadruge. Pri nas pa se naravnost zahteva, da naj bodo sami člani načelstva plačani funkcionarji zadruge.
Ti trije vzgledi, žal, niso «dine strašne stvari v novem projektu pravil. Tu naravnost mrgoli stvari, ki so nezdružljive s sedanjim časom in s proletarsko demokracijo. Da omenim samo še to, da se zahteva triletno članstvo, da je kdo lahko izvoljen v načelstvo in nadzorstvo, kakor da bi bila od števila let članstva odvisna sposobnost za zadružniške posle. S tem se deli članstvo v dva razreda. Jaz o vseh -teh stvareh tu ne morem govoriti — toda pravim: zadruga KDS1 mora dobiti nov statut! Vanje mora priti drugi duh, resničen proletarski duh in brez tega ni zaupanja. Brez tega pojdemo na fašistično pot, kakor toliko delavskih zadrug v Italiji.
Hvalevredno je, da se je s. Svetek lotil teh vprašanj, toda on mora dokazati, da ne misli ostati na pol pota! Ne dvomim, da mu bo množica zadružnikov rada sledila na tej poti. Toda to zahteva pri nas celega moža.
S. Svetek ima tu lepo priliko, da pokaže zadrnžniškemu proletariatu „novo dobo11.	D.	Gustinčič.
Strar 2
ENOTNOST
Stev. 8
Strokovna komisija in pokrajinsko tajništvo SSI odklanjata enotno fronto na strok, polju.
(Sobotni shod v Mestnem domu.)
Pred štirinajstimi dnevi, ko smo bili izvedeli, da je notranje ministerstvo zavrnilo poleg pravil kavarniških in gostilniških uslužbencev tudi potrditev pravil železničarske organizacije, smo se obrnili na pokrajinsko tajništvo SSJ in na Strokovno komisijo s predlogom, da sestavimo skupni akcijski odbor, ki naj bi bil pre-motril stanje naših strokovnih organizacij, ukrenil potrebno za njihovo okrepitev tft napravil potrebne korake za energičen protest proletariata proti nezakonitim ukrepom ministerstva. Pokrajinsko tajništvo je ta naš predlog odklonilo z utemeljitvijo, da so to strokovna vprašanja, da «ta Strokovna komisija in železničarska organizacija že uvedli potrebno akcijo in da ne gre pripravljat tu še kako posebno akcijo. Strokovna komisija pa na naš dopis sploh ni odgovorila; temveč spustila v „Delavcu“ nesramen pamflet, češ, da smo zopet začeli pošiljati Strokovni komisiji pozive za diskusije in da bi Strokovna komisija morala imeti cel štab funkcionarjev, da bi nam odgovarjal na te pozive. Med tem pa sta pripravili SSJ in Strokovna komisija sami delavski shod v Ljubljani, ki je bil vse prej kakor pa protestna akcija proti uničevanju koalicijske pravice za delavstvo in konsolidacijo našega razdrapanega strokovnega gibanja. Na shodiču v Mestnem domu je bilo komaj 160 do 170 poslušalcev s klerikalci vred.
To je pač očitna sabotaža enotne akcije delavstva v enem izmed najvažnejših vprašanj za delavski razred, ker brez pravice združevanja je delavski razred mrtva masa, obenem pa tudi sabotaža poživljenja delavskega gibanja sploh. Namesto, da bi
se bila premišljeno organizirala akcija, ki naj bi se bila vršila po vseh delavskih centrih Slovenije in po možnosti celo vse Jugoslavije ter odjeknila v vsem proletariatu, da bi se bil začel zopet zanimati za svoja življenska vprašanja, se je ponižala ta akcija na malenkostni shodič v Mestnem domu, na katerem se je hvalil minister Gosar.
Sodrug Marcel Žorga je v lepem in mirnem govoru pokazal te metode socialistov. Socialisti so za enotno fronto v volitvah, ko jim gre za mandate, ne pa tudi tedaj, ko mora proletariat resnično nastopiti v razrednem boju proti buržua-ziji. Socialisti zvračajo vso krivdo za današnje stanje na proletariat. S. M. Žorga je pravilno ugotovil, da je današnjega stanja v prvi vrsti kriv teror kapitalizma in pa napačna politika v strokovnih organizacijah. Strokovna komisija naj se drži tivoljske resolucije, pa bo boljše! Predlagal je dodatek k resoluciji, ki obsoja dejstvo, da sta SSJ in Strokovna komisija odklonila enoten nastop delavstva v tej akciji.
Strokovni birokratje bo ta dodatek seveda odklonili in ga pri glasovanju izigrali. Značilno je, da je bil proti obsodbi tega fakta tudi Svetek, ki je sicer enotno fronto na shodu branil in naglasil, da so skupni nastopi z levičarji delavstvu potrebni. Lenin je imenoval take st ari: en korak naprej, dva nazaj.
Mi mislimo, da s tem shodičem to vprašanje še ni končano in vstrajamo še nadalje na svojem predlogu, da se akcijski odbor sestavi in da se strokovna vprašanja temeljito premotrijo.
Oblastne zbornice obsojene na smrt.
(Ali je to avtonomija?)
Oblastne skupščine so orodja v rokah centralizma — tako smo v „Enot-nosti" trdili prvega dne. Predočili smo, kako hoče centralizem z oblastnimi zbornicami parcelirati Slovenijo in ovirati gospodarski in vsakršen razvoj v Sloveniji. Od oblastnih samouprav je centralizem prav za prav pustil le senco.
Danes je isti centralizem zatrl še to senco. In značilno je, da so pri tem sodelovali ravno tisti ljudje in tista stranka, ki se je v Sloveniji najbolj poganjala za to senco ir. jo celo proglašala za delno avtonomijo. To je Slovenska ljudska stranka.
Vlada Uzunoviča in Korošca je namreč zadnje dni s svojo ministersko na-redbo direktno zadavila oblastne skupščine. Obsojene so na smrt.
Po ustavi in zakonu bi se moralo že tako] na prvi seji oblastne zbornice predložiti začasni proračun, da bi zbornica lahko takoj pričela z delom.
Sedanja vlada pa, v kateri sedijo tudi klerikalci, je preko tega zakona izdala naredbo, po kateri se na prvi seji ne bo predložil proračun, pač pa se bo samo izvolil oblastni odbor, na kar se seja zaključi in po-
slanci razidejo. Oblastna skupščina se „odgodi“.
Kakšna avtonomija je to? Kakšne koristi naj pričakujemo od oblastnih skupščin?
Ne pričakujemo niti prvega niti drugega 1
Centralizem se ne zadovoljuje samo z diktaturo nad oblastnimi skupščinami. On hoče sploh oblastne zbornice onemogočiti.
Ali je to boj Slov. ljudske stranke za avtonomijo Slovenije? Ne, nasprotno, izdajstvo nad Slovenijo!
Ista ministerska naredba pa vsebuje še eno določbo, namreč da se oblastni odbori ne volijo po proporcu, kakor to določa zakon. S tem so si vladajoče režimske stranke, tudi SLS, zagotovile, da bodo oblastni odbori izvoljeni samo iz njihove srede.
Ali je to avtonomija, če bodo oblastne skupščine podvržene diktatu režimske stranke?
Kakšne koristi lahko pričakujemo od njih?
Delavci in kmetje Slovenije, ali zasledujete izdajalsko politiko Slovenske ljudske stranke in dr. Korošca ?
Zadnji kos občinske avtonomije pogažen.
Občine so v kapitalizmu navaden člen v državi. Že samo radi tega občine ne morejo delovnemu ljudstvu nuditi resnične samouprave, resnične demokracije.
Toda pred vojno v Avstriji smo še vendarle imeli po občinah precejšen kos samouprave. V Jugoslaviji po vojni pa izgubljamo še ta kos. Nič čudnega. Imperializem pomenja diktaturo buržuazije. Pri nas v jugoslovanski državi pa se ta diktatura pQOstruje v tako veliki meri, da stojimo z nogo že napol v vojaški diktaturi generalov. Čisto razumljivo, jla stremi torej režim uničiti zadnje ostanke ljudske samouprave in vzpostaviti tiranski centralizem.
Nova šesta vlada g. Uzunoviča in Korošca je z novim enajstmiljardnim proračunom udarila tudi po avtonomiji občin. Še zadnje ostanke nekdanjih pravic občin je finančni odbor pogazil in določil, da ima Belgrad in zopet Belgrad prvo in zadnjo besedo. Vse doklade, nadalje vse proračune večjih občin odobrava namreč — minister financ. Tako stoji v 73. členu finančnega zakona, ki ga je predlagal Smodej, poslanec SLS.
nDoklade oblastne, okrožne, srezke preko 100 °/o, občinske pa preko 300 °/o od vsote letnega neposrednega 'davka odobrava minister financ. Vse proračune mestnih občin, kjer prekorači skupna vsota izdatkov vsoto od tri miljonov dinarjev, odobrava minister financ brez obzira na višino procenta doklad. “
Tako zametava SLS avtonomijo Slovenije. Kaj zato, če dr. Korošec govori, da vztraja pri zahtevi po avtonomiji, ko pa dejanja dokazujejo izdajstvo nad njo.
Sličice iz seje na »zgodovinski dan“.
... Da izrazi svoje monarhistično prepričanje predlaga klerikalna večina v skupščini udanostno brzojavko kralju. Na veliko začudenje se s poslanci buržuaznih strank dvigne s svojega sedeža tudi Sitter. Po slučajih v Osijeku, po Uratniku in sedaj Sitterju bi se pričakovalo, da bo SSJ svoj dosedanji republikanski program pretvorda v monarhističnega. Pa ne bo; »programatično" bo ostala republikanska, v dejanjih monarhistična, kakor je „programatično“ za razredni boj, v dejanjih pa sodeluje z buržuazijo.
V	Zagrebu so komunisti in celo federalisti pri čitanju brzojavke obsedeli in klicali »Živela republika, živela samostojna Hrvatska."
... Volijo se odseki in upravni odbor. Z
demokrati glasuje Sitterl Pa ni bilo potreba, ker bi demokrati tudi brez njegovega glasu dobili svojega zastopnika. Trbovlje in Hrastnik morata -/a bodoče seje Sitterju povedati svoje mnenje.
. .. Med klerikalci in demokrati ni nobene razlike. Kadar SDS nesramno izkorišča svojo večino, imenujejo klerikalci tako postopanje lumparijo. Danes so klerikalci v večini in SDS toži čez lumparijo. Kramer (SDS) „Vi izrabljate večino" Natlačen (SLS) „kakor bi jo vi, če bi jo imeli." Po domače bi se reklo: „Vi delate lumparijo" — in klerikalni odgovor: „Saj nimate samo vi pravice biti lumpi."
Živela korupcija, živelo bati-naštvo!
„Vsega zla so krivi uradniki.*
Zadnjič so v parlamentu oprostili korup-cioniste in izjavili, da so uradniki krivi, da je korupcija.
Ta teden se je razpravljalo v parlamentu o batinaštvu. Minister je tajil, pa so mu prinesli pred oči prejšno noč zmrcvarjenega človeka. Razburjenje velikansko, pa ne zato, ker je bil pretepen do krvi človek, saj to se mnogokrat dogaja, temveč zato, ker so ga prinesli in pokazali pred vsem svetu, kar se doslej še ni zgodilo. In zopet se je našla večina in k tej spada na našo sramoto tudi SLS, ki je ministra policije oprostila in konstatirala, da so krivi uradniki. Imenitno I Za neznosne davke ni odgovorna vlada, ki jih predpiše, temveč davčni uradniki, ki jih iztirjujejo, za vojsko ne bo odgovarjala vlada,^ki jo napove temveč vojaki, ki streljajo, za redukcije pri TPD ni odgovorna TPD, temveč paznik ali pisarniški uradnik, ki jo izvede itd. Ali bo ljudstvo še dolgo požiralo take stvari? Ali si bodo uradniki še dolgo dopustili take reči? Nič čudnega ne bo, če bodo po taki logiki in morali uradniki odklonili izvršiti ukaze, ker ne bodo hoteli nositi odgovornosti, ker ne bodo hoteli biti „krivi.“
Imamo neodgovorno vlado in odgovttrno uradništvo, tako izgleda; v resnici pa za nobeno zlo nihče ne odgovarja, ker vedno se najde v parlamentu večina, ki oprosti zločince vsake krivde in vsake kazni?
Živela enotna fronta v akcijah!
T rbovlje pozdravi ja guštan jsko konferenco!
Naši sodrugi iz Trbovelj so nam poslali daljši dopis, v katerem pozdravljajo, skupno konferenco delavstva vseh treh strank, ki so jo sklicali sodrugi iz dravograjskega in slovenjegraškega okraja in želijo, da bi po vzgledu guštanjske konference delavstvo tudi po ostalih okrajih šlo na delo za enotno fronto ne samo ob volitvah, predvsem v dnevnih bojih se mora pokazati enotnost delavskega razreda in skupnost delavcev in kmetov.
Patronanci »Krekove mladine".
(Dopis iz Hrastnika.)
Že delj časa sem je opažati nekako histerično gibanje, nervozno kretanje gospode od patronance. Številni izbruhi v „Slovencuu in drugod jasno dokazujejo, da se nekaj za temi kulisami dogaja. — Mladina, ki je organizirana v „K. M.u, je pro-letarska-delavska. — In zadnjič je bilo. Gospodje so si zmislili trik in so hoteli nekaj narediti. Kaj ? Dramatično predstavo (ne vemo detalje o njej), ki ima povsem antimarksistične in antisocialistične težnje. In — ko se je stvar pričela z vlogami, kaj se je naredilo? En sam mogočen protest se je odzval iz dna duše te mladine. „Mi smo proletarci, mi ne bomo teptali rdeče zastave! Ne! Protestiramo!14 — Evo — „jasna luč je pa govorilau: Spoznanje, globoko spoznanje je objelo, pozdravilo to-le Krekovo mladino.
Zastrmela je gospoda v družabni kom-paniji pod vrhovno patronanco g. Arnšeka in se zamislila in zakričala: nKaj, mar niste kristjani božji, Kristovi učenci? Pij, nezmotljivi, vas bode z očmi! Rimsko slovo
— sveti oče — oj, oj, o! Kam jadraš, ti mladina?14
Živahno gre proces spoznavanja naprej. Ti, mladina! Krekovci! Mar ne vidiš vso hinavščino, vso njeno lažikulturo? Mar ne veš, da delavec spada v delavske vrste?
Toda za enkrat samo eno: Vašemu spoznanju naj sledi še dejanje! V fronto proletarske mladine, za proletkulturo!
In še bomo govorili — kajti kolikor smo dosedaj molčali, bomo pričeli sedaj
— s podvojeno silo. In neusmiljeno bomo bičali vse laži in razkrinkavali vsa početja od klerusa do liberusa fašija!
Delu čast in oblast!
Bdeči korespondent.
Premogovnik Velenje.
Kakor v nebesih, tako na zemlji ..., kakor
v Trbovljah — tako v Velenju ...
Šikaniranje in priganjanje, da bi se pobil in celo ubil pri delu, kazni, zmerjanje, grožnje z cesto, vsesplošen podjetniški teror, to je naš vsakaanji kruh . ..
Inženir pride na Ort (kraj dela), se vsede, na kolena notes, svetilko in uro, v roko svinčnik in piše — sestavlja zapisnik o storitvi, gleda, koli:,o časa naklada suženj voziček pre-
moga, koliko časa se porabi, da se postavi ena stojka, koliko da se postavi ena opora itd. itd. Sedi do dvanajstih, nato pride drugi in ea izmenja. Ta nadaljuje zap snik in ga konča, ko že v najpoznejšem času gredo rudarji k jašku (šahtu) in domov.
Da sledijo takemu zapisniku potem fudi minimalne, čisto krščanske zahteve po storitvi, je pač samo ob sebi umevno. V dveh tednih štejemo štiri slučaje nesreče. Med femi dve težke telesne poškodbe.
Lamparna je polna samih rentnikov — rudarskih invalidov — in tako čaka grozna bodočnost rudarja, ki postane invalid — žrtev »črnega diamanta". Akord divja, priganja se, in to tako bestialno, da bi ne bilo prav nič čudno, če bi ubilo vsaki teden deset rudarjev. Če se ne motim, je bilo 31. januarja 1.1. zvečer, “že ob devetih, je prišel na ort divjak (tako namreč so že nekdaj imenovali one petoliz-nike-paznike, ki nimajo strokovnih šol) in nas nahrulil rekoč: Ne samo osem, ampak deset in dvanajst ur še boste radi delali, ampak delali, pa ne lenuhali. Mi vam že bomo pokazali, kaj je Jugoslavija. In temu divjaku bodi na uho povedano, da še ni prebredel zadnje vode svojega življenja, čeprav ima že sive lase. Velenjsko delavstvo, čeprav res dokaj apatično, se dobro zaveda, v kakem položaju se nahaja, dobro se zaveda, kaj se okoli njega godi. In zato naj si zapomnijo, od prvega intelektualca do zadnjega priganjača — da, kaKor gredo oni preko vsakega čuta socialnosti, kadar se gre za interes delavstva, tako bo šlo delavstvo preko njih za dosego svojih pravic in do svojega končnega cilja „osvobojenja".
V	spomin si pokličite leta 1919 in 1920 in zapomnite si: »Kdor se zadnji smeji, se najbolje smeji."	Pika.
Zmagovit pohod kantonske armade.
Nervozni angleški imperialisti.
Osvobodilen boj, ki ga vodi kitajski narod proti imperializmu velikih kapitalističnih držav je za kitajski narod zmagovit. Pričakuje se vsak dan padec oziroma kapitulacija Šanghaja. Zadnje brzojavke poročajo, da je celokupna kitajska mornarica prestopila k revolucionarnim kanton-skim četam. 400 miljonov ljudi se osvo-boja težkega jarma imperializma, profiti imperialistov so v nevarnosti. Vojne ladje in suhozemsko vojaštvo pošiljajo imperialisti iz Evrope v kitajska pristanišča, v Šanghaju so odsekali glave voditeljem štrajka, delavcem in študentom, in jih razstavljali po ulicah. A štrajk ni prenehal, rdeča zastava ni klonila, vedno večje množice ji sledijo. Indijske čete, ki so jih poslali Angleži na Kitajsko, so se že na potovanju izrekle za Kitajce in proti imperializmu in vrniti so jih morali, ker bi drugače prestopile na stran revolucionarjev. Beli kanonenfuter iz Evrope pa se še ne upa javno upirati, stiska pesti in preklinja a še uboga, kot naši vojaki 1916. leta. Pri nas je 1916. letu sledilo 1918. in ni dvoma, da bo končno srečala pamet tudi te regimente iz Evrope.
Sodružna zahvala
vsem sodrugom in sodružicam iz Ljubljane in province, ki so me v zaporu obiskovali, prinašali knjige in priboljške k ričetu in ki so mi pisali.
V	zaporu so ostali še sodrugi K o kol j Viktor iz Litije (2 leti težke ječe, ker je širil letake komunistične omladine), ki odsedi kazen koncem julija t. I., Skočir Ciril in Škrabi Ivo, ki sfa še na preiskavi. Prosim sodruge in sodružice iz Ljubljane in tudi iz province, da omenjenim sodrugom često pišete in da z pobiranjem prispevkov za žrtve reakcije olajšate zaprtim ječo. Delu čast in oblast.
Ljubljana, 24. februarja 1927.
Albert Hlebec.
Zahvala.
Podpisana izrekava najiskrenejšo sodružno zahvalo vsem sodrugom steklarjem Zagorja, Hrastnika in Rogaške slatine, kakor tudi SDZj v Zagrebu in Del zbor. za nama podano podporo, v času desettedenske brezposelnosti v iznosu 2028 Din.
Zagorje, 12. februarja 1927.
Zinka in Mirko VVeinberger.
Iz uredništva.
Hvala sodrugom, ki so nam poslali okrožnico skupinčice »Zedinjenje* za enotno stranko II. internacionale Ne moremo priobčiti prepisa odgovora, ker škoda je prostor porabljati za ponavljanje splošno znane resnice, da od enotnosti v II. internacionali proletariat ne more ničesar pričakovati. V II. internacionalo, v internacionalo Scheidemannov, Noskejev, Ren-nerjev, v internacionalo vojnih liferantov in kapitalističnih zaveznikov ne bomo šli. Smo pa za enotno razredno bojevno stranko in za enotnost na tej podlagi delamo in bomo delali. Ne enotnost radi enotnosti, temveč enotnost za organiziranje in vodstvo osvobodilnega boja.
Vsled pomanjkanja prostora smo primorani deloma krajšati dopise in prosimo ss. dopisnike, da nam oprostijo. Nekaj dopisov je ostalo še za prihodnjo številko.
Lastnik in izdajatelj: Alojz Kusold, Ljubljana-Moste. Odgovorni urednik: Jakob Pančur, čevljar, Ljubljana, Križevniška ul. 12. Tiskarna Jos. Pavliček v Kočevju.