Z%o&aju
Katolišk cerkven list.
Danica izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za celo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 40 kr., za četert leta 1 eld. 30 kr. V tiskarnici sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2 gld., za četert leta 1 gl.; ako zadene na ta dan praznik, izide Danica dan poprej.
tečaj XXXIII.	V Ljnbljani 13. vel, serpana 1880._List 33.
m.......1 - -	--j———■
Sporočilo bratovščine preme. Re*-nfega Telesa za leto MS99/SO.
Veselega serca in polni hvaležnosti do Boga poročamo o delavnosti bratovščine naše v preteklem letu, ki je bila zopet bogato blagoslovljen;..
Bratovskih udov, ki jih je sedaj 31.869, je od lanskega leta vnovič pristopilo 1256, da se vdeležujejo molitvenih ur v vedno počeševanje presv. Rešnjega Telesa, da bi tudi s svojimi doneski v okom prišli pomanjkljivosti in revščini, ki v marsikaterih cerkvah obdaja našega Gospoda in Zveličarja v tej največi skrivnosti Njegove ljubezni.
Milodarov za opravo revniših cerkev je bratovščina v preteklem letu skupno prejela 4618 gl. 72 sld. Letnim doneskom udov in miloščini pri mesečni službi božji in pri razstavi nabrani imamo prišteti tudi izredna darila, ktera so došla bratovščini od raznih strani, in sicer: od preč. g. stolnega korarja A. Zamejca 1 cekin v zlatu, po prečast. gosp. I. Rozmanu 45 gl., po gospodičini N. Lahajnarjevi od neimenovane dobrotnice 3 gl., iz Kresnic 30 gl., iz Dovjega 11 gl. 56 sld., iz Trebelnega 10 gl., iz Lesec 20 gi., z Berda 50 gl., iz Stopič 5 gl., od Sv. Trojice 6 gl., in iz Hrenovic 6 gl. 80 sld. Prevzvišena grofinja Ižanska Hermina Auerspergova je pa bratovščini blagoserčno darovala svilnega blaga za 4 mašne plašče.
Napravila je bratovščina iz imenovanih dohodkov
1>reteklega leta 8 pluvijalov, 47 mašnih plaščev, 25 ve-umov, 30 oltarnih blazinic, 5 antipendij, 21 štol za pridige, 37 plaščekov za ciborije, 18 štol in 20 burz za obhajila, 2 potezaja za zvonček pri žagradu, 5 oltarnih pertov, 44 mašnih srajc, 132 humeralov, 42 cingulov, 39 koretljev, 115 korporalov, 115 pal, 228 rutic za la-vabo in 412 purifikatorjev.
Da se je zamoglo v pretečenem letu toliko za opravo revniših cerkev storiti, zahvaliti se imamo zlasti blagi gorečnosti nekaterih družbeni c, ki so se tudi letos bratovskega dela krepko poprijemale, in katerim naj •lajše plačilo bodi zavest, da so zamogle po izgledu preblažene Device in Matere Marije svoj trud darovati sa oskerbljevanje in poveličevanje njenega božjega Sina, kateri je vekomaj hvaljen in češčen v presvetem Zakramentu.
* Naj se pa tudi preserčna zahvala izreka vsem dru-
Sim dobrotnikom bratovščine, sosebno častitemu uršu-nskemu samostanu ljubljanskemu za mirno in varno
zavetje, ktero že toliko lčt bratovščini daje v svojih prostorih. Iskrena hvala tudi gorečim dušnim pastirjem za obilni trud, ki ga imajo z zbiranjem in pošiljanjem letnih doneskov družbenikov.
Razstava bratovskih izdelkov je zavoljo vnanjih zaderžkov bila še le 18., 19. in 20. pretečenega mesca. Po tem so se pa izdelki brez odlašanja razdelili, in razpošiljali. Dobila je:
1.	Ternovska cerkev v Ljubljani: 1 plašček za ci-borij, i burzo in 1 štolo za obhajila.
2.	Uršul'neka cerkev v Ljubljani: 1 plašček za ciborij.
3.	Semeniška kapela v Ljubljani: 1 masno srajco, 3 humerale, 1 prepas, 1 koretelj, 3 korporale, 3 pale, 12 purifikatorjev, 6 rutic za lavabo.
4.	Kapela dekliške sirotišnice v Ljubljani: 1 mašno srajco, 3 korporale, 3 pale, 12 purifikatorjev, 6 rutic sa lavabo, 1 koretelj, 3 humerale, 1 prepas.
5.	Kapela Ljubljanske delavnice: 1 plašček za ci-borij, 1 ajbo, 3 humerale, 1 prepas.
6.	Šent-Vid nad Ljubljano: 6 korporalov, 6 pal, 24 purifikatorjev, 12 rutic za lavabo, 1 vijolično štolo za pridige.
7.	Brezovica: 2 beli oltarni blazinici.
8.	Sora: 2 koretlja.
9.	Jožica: 1 velum.
10.	Šent Jakob pri Savi: 1 plašček za ciborij, 1 bel pluvijal.
11.	Golo: 1 plašček za ciborij, 1 bel mašni plašč, 1 prizakerstijski potezaj.
12.	Škofja Loka: 1 velum, 1 antipendij.
13.	Poljane: 2 burzi in 2 štoli za obhajila.
14.	Trata: 1 bel mašni plašč.
15.	Železnike: 1 čern mašni plašč.
16.	Sorica: 1 bel mašni plašč, 1 burzo sa obhajila.
17.	Leskovica: 1 bel mašni plašč, 1 plašček za ciborij.
18.	Zalilog: 1 čern maini plašč.
. 19. Šent Lenart: 1 plašček sa ciborij, 1 štolo sa obhajila.
20.	Luiine: 1 vijoličen mašni plašč, 1 čemo štolo, 1 plašček sa ciborij, 1 burzo sa obhajila, 1 mašno srajco, 3 korporale, 3 pale.
21.	Primskovo pri Kranj i: 1 plašček sa ciborij.
22.	Spodnji Bernik: 1 vijoličen mašni plašč.
23.	Šenčur pri Kranji: 1 velum.
24.	Voglje: 1 plašček sa ciborij.
25.	Hrastje: 1 plašček sa ciborij.
26.	Olševek: 1 velum.
27.	Smlednik: 1 rudeč mašni plašč, 1 plašče k za ciborij.
28.	Krize pri Teržiču: 1 bel mačni plašč.
29.	Mavčiče: 1 vijoličen mašni plašč.
30.	Duplje: 1 velum, 1 antependij.
31.	Terstenik: 1 bel pluvijal, 1 plašček za ciborij.
32.	Kokra: 1 velum, 1 belo štolo za pridige.
33.	šenturška Gora: 1 velum.
34.	Zapoge: 1 rudeč mašni plašč.
35.	Terboje: 1 mašno srajco, 3 bumerale, 1 pre-pas, 3 korporale, 3 pale, 6 rutic za lavabo, 12 purifi-katorjev.
36.	Mošnje: 1 mašno srajco, 3 humerale, 1 prepas.
37.	Kropa: 1 rudeč mašni plašč.
38.	Dovje: 1 velum.
39.	Jesenice: 2 vijolični oltarni blazinici, 1 štolo za obhajila.
40.	Lesce: 1 zelen mašni plašč.
41.	Zasp: 1 plašček za ciborij, 1 mašno srajco, 3 bumerale, 1 prepas, 3 korporale, 3 pale, 6 rutic za lavabo, 12 purifíkatorjev.
42.	Rateče: 2 beli oltarni blazinici.
43.	Rovte nad Jesenicami: 1 rudeč mašni plašč.
44.	Leše: 1 mašno srajco, 3 humerale, 1 prepas.
45.	Komenda: 1 velum.
46.	Vodice: 1 koretelj, 1 burzo in 1 štolo za obhajila.
47.	Berdo: 1 rudeč mašni plašč.
48.	Nevlje: 1 rudeč mašni plašč, 1 plašček za ciborij.
49.	Motnik: 2 koretlja, 1 belo štolo za pridige, 1 štolo za obhajila.
50.	Stranje: 1 velum, 3 korporale, 3 pale, 6 rutic za lavabo, 12 purifíkatorjev.
51.	Homec: 1 bel mašni plašč.
52.	Mekine: 1 plašček za ciborij, 1 štolo za obhajila.
53.	Sela: 1 mašno srajco, 3 humerale, 1 prepas, 1 belo pridgarsko in 1 obhajilno štolo.
54.	Tujnice: 2 beli oltarni blazinici.
55.	Zlato Polje: 1 mašno srajco, 3 humerale, 1 prepas, 1 koretelj, 3 korporale, 3 pale, 12 purifíkatorjev, 6 rutic za lavabo.
56.	Rova: 3 korporale, 3 pale, 12 purifíkatorjev, 6 rutic za lavabo.
57.	Moravče: 1 velum, 1 plašček za ciborij.
5S. Zagorje: 2 mašni srajci, 6 humeralov, 2 propasa, 6 korporalov, 6 pal, 12 rutic za lavabo, 24 purifíkatorjev. v
59.	Cemšenik: 1 antependij.
60.	Izlake: 1 velum.
(Konec sledi.)
Antikrista v sle o.
Tisti, kteri Kristusa deli, je antikrist.
Naj globoke j še hudo vsega hudega v današnjem času je pehanje: Kristusa ločiti od družbinstva. Ločiti hočejo deržavo od Cerkve, politiko od vere, Boga od sveta, duhovnega od očitnega življenja. Veliko, res prav veliko otrok sv. Cerkve, ki celč dobro mislijo, je za-
Iiredenih v tej zmoti in menijo, vera naj se loči od po-itike, kar koli je mogoče, in duhoven naj se ogiblje očitnega življenja, volitev, dela v časništvu itd. — m lažiliberalci duhovna, kteri po tej zmoti dela, imenujejo pravega, dobrega, svetega duhovna, namreč zato, ker v njih hudobne osnove ne dreza. — O to prostomiš-
Ijaško katoličanstvo dela grozno škodo v sv. Cerkvi in kaže, da ono je predhodnik Antikristov. Kar je bil fa-rizejizem ob koncu judovskega kraljestva, to je tako imenovani liberalni katolicizem v Cerkvi. On je silno hinavstvo; liberalizem, ta volk, se zavija v kato-ličanstvo in kakor taki se pred ljudstvo stavi, da bi ga osleparil in brezštevilne otroke sv. Cerkve zlagoma izdal Pilatu, in nejeveri. Očitno razodevana nejevera katoliškemu ljudstvu ni tako hudo nevarna, kakor ta kvas, hinavsko liberalni katolicizem — tega je satan iznašel v naj poslednjišem času, da bi katoliškemu ljudstvu vzel še ostanek vere. Ta prostomišljaški katolicizem iše ločiti Kristusa od njegovega nadaljevanega človeštva na zemlji, to se pravi, od keršanskega družbinstva, ki je njegovo mistično (skrivnostno) telo, in kdor po tej poti Kristusa deli ali taji, da je Kristus prišel v mesu, to se pravi, ga hoče ločiti od njegovega mističnega mesa, ktero je keršansko družbinstvo, ta je antikrist, to so nasprotniki Kristusa in njegove Cerkve. Tacih je legi j one in še menijo, da s tem antikristovim djanjem službo skazujejo Cerkvi, veri, ravno kakor so menili judje, ki so Kristusa križali in apostelj ne preganjali, mučili, ločili iz včrne srenje.
To liberalno katoličanstvo je sicer v Siilabu obsojeno kakor krivoverstvo in Pij IX so ga imenovali občno šibo, kugo, nevarniši kot je komuna (klavstvo francoskih rudečkarjev), — in vendar zemlje krog ster-meč vidi, da je liberalno-katoliško postal. Zato se morajo pravi katoličani opirati na Sillab (v kterem so za-znamnjane in zaveržene zmote novih časov) in bolj ko kdaj kraljčvo čast Jezusa Kristusa na zemlji oznanovati in na to delati, da se kraljevanje Jezusa Kristusa po-verne v deržavo. Kristus naj kraljuje, Krisus živi, Kristus vlada v deržavi in v Cerkvi, v nebesih in na zemlji.
Kristus mora kraljevati v postavi: kdor Kristusa loči iz postave, bo Kristus njega ločil iz svojega kraljestva. Kristus mora kraljevati v šoli; kdo bo njega ločil od šolskih malih (sploh od mladine), njega zadene „gorjč", zažugano pohujšljivcem (Mat. 18, 1—10). Kristus mora gospodovati v srenji in občini, v družini in v vsaki hiši, v vsakem človeku; Kristus se je za nas daroval, je nas odkupil: On ima povsod pravico, povsod oblast, povsod gospostvo, in kdor bo Njega ločil, no more drugač biti. razen da bo sam ločen.
Kristus je Emanuel, t. j. Bog z nami, Bog s svetom, vera s politiko, Cerkev z deržavo zvezana. Otroci v Jeruzalemu so svoje dni klicali: slava Kristusu, našemu Kralju, farizeji so pa branili; toda Jezus jim je rekel: ako ti molčč, se bodo kamni glasili, to je, kamni me bodo sklicevali in spoznali za svojega stvarnika in kralja. In kadar so ga judje križali in kričali: nočemo, da bi ta čez nas gospodoval, so vse čudovite stvari vesoljne natore, solnce, zemlja in umerli, glasno klicale: Mi hočemo, da Ta naj nad nami gospoduje. Natura sama je spoznala Jezusovo božjo pravico, vsled ktere mora On gospodovati nad vesoljno natoro.
Sedaj pa pridejo od danes do — jutrišnji mali po-litikarji in hočejo odrekovati Kristusu pravico do družbinstva, do politike ter golčijo z judi: Nočemo, da bi ta nad nami gospodoval! Kolika prederznost od enodnevnih mušic zoper Sinii Božjega! (Gl. „Ap. d. Pr.")
Sretlnje-afrikauske sibe.
(Dalje.)
Vse to pa ie, bi djal, še Ie senca naj hujši stiske, ktera je zadevala te nesrečne okrajine. Žeja, šiba še dosti hujši memo lakote, je čisto v nič djala poterte do-
lele, ktere so oddaljene od velikih rék, Nila, Blave reke in Babar el-Ghazal-a, in se navadno namakajo le samo z letnim deževanjem v juliju, avgustu in septembru. Leto 1877 je bilo naj bolj suho, kar se pomni v srednji Afriki. Od takrat je solnce polja in travnike kar poži-
Slo, vodnjaki so se usuiili po vsem Kordofanu in Dar-ru, ki so sploh globoki po 20, 30, tudi po 40 in več metrov. Med temi sta bila suha tudi dva velika vodnjaka naših vstavov glavuega mesta v Kordofanu. Groza me je misliti na strašno razdjarije, kakoršno je napravila suša pri živalih in prebivalcih na Kordofanskem in Darfurskem. Omenil saino memogredé bom žeje v El-Obeidu in v Malbesu, kjer imamo mi tri na) važniši misijonske naprave.
Naši misijoni so sicer večkrat dobivali pomoč od našega oskerbnika (prokuratorja) Jurja Papa, od kacega dobrega katoličana, med kterimi je zlasti verli Ibrahim Debbane Sirski, še celó tudi od kacega musulmana, ki
Í'e spoštoval naše djanje. Taki so nam tudi vode osker-►ovali. Vendar tudi mi smo bili prisiljeni kupovati vodo po veliki ceni in v veliko zmešnjavo pri našem usuše-nem denarstvu. Treba je bilo velike varčnosti z vodó za pitje ¡n kuho. Včasi je misijonar bil prisiljen prihrani'i si vodo, s ktero se je zjutraj umil, da si žejo s tem pogasi čez dan. Treba je bilo vodo tesno mériti v male merice za jutranje umivanje; prišlo je potlej na to, da se je jutranje umivanje opustilo in se je voda prihranila za veliko žejo čez dan. Čez štiri mesce se ni napravljalo nikakoršno perilo zarad pomanjkanja vode.
Poslednjič smo bili primorani veči del osebstva dveh velikih vstavov preseliti v Malbes, našo naselbo na deželi, kjer je bilo dobivati še nekoliko vode; pa tam je bilo pomanjkanje živeža toliko, da kadar smo zjutraj nekoliko zajuterkovali, ni bilo potlej opoldne kosila; in kadar je bilo opoldne kosilo, ni bilo potlej večerje... Ne morem dopovedati, koliko silno pomanjkanje so terpeli misijonarji, redovnice in drugo osebstvo naših misijonov.
Dečki, gojenci so pritekali k misijonarjem in deklice k redovnicam prosit malo vode, ker jih je žeja užigala. In ko ni bilo moč jih zadovoliti, so se jokali sirotki in sirotke, da bi se kamnom smililo. Prepirali so se po bratovsko med seboj, kako da bode vsak malo umazane vode pil, ki je ostala v umivalniku, v kterem si je kterikrat obraz umil misijonar ali redovnica.
Hotel bi povedati še več... ali pero mi pada iz roke... Bog je zapisal v bukve življenja, kar so prenesli in preterpeli naši misijonarji in redovnice pod tako žrečim in užigajočim obnebjem.
In kar so delale naše redovnice, je prečudno v obličji Božjim. O poli štirih zjutraj je pogosto prednica Sestra Arzenija v ženskem vstavu z drugo mlado, ne-zmérno delavno Sestro se podala od doma z nekterimi „bormami" (perstene posode, deržeče po 3—4 litre), prehodila 4 - 5 ur peš, dospela pod naj soparnišim solncem do jame nekega daljnega vodnjaka; tam je Čakala, da pride na versto, imela gork prepir z divjaškimi čuvaji vodnjake, pri Čimur je včasi prišlo do žuganja; posrečilo se ji je z neverjetnim trudom dobiti černe, blatne, umazane, solnate in zoperne vode, ki jo je plačevala po 3, 4, tudi po 5 frankov za bormo, to je, dražje kot je vino na Laškem; in potem ste Sestri z velikimi pri-težnostmi ravno to pot se vračale nazaj v misijon, kjer ste bile koperneče pričakovane, ter ste na male mirice posameznim razdelile vodo za pogašenje žeje. Ob 3 ali 724 popoldne so pogosto zopet to pot nastopile peš, ali večkrat so z vodo obložile osliča, medlega od ukvarjanja, ki je vsak trenutek padal; in povernile so se pozno v noč, včasi o polnoči nazaj v misijon.
V	nekoliki daljavi od naše naselbe na kmetih se je niisijonu po silnem trudu posrečilo izkopati vodnjak, ki je dajal nekoliko umazane in blatnate vode, in postavili so čez noč za stražo dva močna zamurska kate-humena (novinca za sv. kerst). Zakaj čez noč so prihajali tatovi in so s silo jemali vodo in jo prodajali v svoj dobiček.
V	Malbesu je misijon imel tri krave, kterim se je dajalo malo vode po dvakrat na teden. Ali kaj ? Uži-gane od žeje in silno shujšane niso dajale več mleka; pa tudi kadar ga je bilo kaj, se je razdeljenje med vse izšlo skoraj čisto na nič.
V	Malbesu je bilo pomanjkanje vsega, razun nekoliko malo vode; toraj je bilo pogosto nekterim misijonskim treba iti v glavno mesto, da so prinesli vode našim ljudčm v E1 Obeid, ali pa preskerbeli kaj za Malbes. Pot je 7 ur dolga, in prehod silo težaven; treba je bilo iti velikrat peš in pod ognjeno-užigajočim solncem, ali po noči, ko so po poti protili tolovaji, divje zveri, hijene, koder so se dostikrat bližali levi, ki so vse na okrog rjuli in delali popotnikom grozo in trepet. Zamogel bi tu popisovati mnoge prestrašne dogodbe, ki so se pripetile preteklo leto. Naj povčm samo eno.
Neki večer je bilo v Malbesu skoraj vse bolno, ali dognano do konca, pa brez vsake reči, s čimur bi se mogli kaj poživiti; — pri tem so pa še vedili, da misijon v El-Obeidu je v naj skrajniši sili zarad vode. V teh okolišinah ena naj marljivših Sester, ginjena od usmiljenja v toliki nadlogi, poživljana z junaško ljubeznijo do terpečih, goreče prosi svojo prednico privoljenja, naj bi smela iti iskat vode in jo nesti v El-Obeid v pomoč užejenim, in potem oskerbeti živeža in verniti se v Malbes le-t^m na pomoč, ki v vsih reččh pomanjkanje terpijo. Podi se k vodnjakom, se serčno bori z neolikanimi divjaki; po mnogem poganjanji za drag denar dobi dve gerbi (velika mehova) vode, obloži kamelo in sama gre peš proti mestu z nekim zamurcem, ki je bil na novo odkupljen. Bila je prav težavna, 7 ur dolga pot, koder prežč divje zveri, tatovi in razbojniki. Toda ljubezen je prezirala vse zaderžke. Nadaljevala je svojo pot polna serčnosti, med zverinskim tuljenjem, pasjim lajanjem, rjovenjem levov. Čez tri četerti ure poti prehodi, kar se izstradana in opešana kamela zgrudi na tla. Sestra in zamorec vse poskušata, da bi z močnimi mahljeji in korobačenjem na noga spravila velb-loda; pa vse zastonj. Kaj je tedaj storiti v toliki zadregi ?... Ostati tam celo noč... bi se reklo nastaviti se žertju divjih zveri ali napadu razbojnikov; pustiti tam zamurca in da bi Sestra sama Šla v El-Obeid, je bilo toliko, kakor izpostaviti zamurca, da bo oropan on z mehovoma vode, pa še sama sebe postavi v prehude nevarnosti; — bila je v velikem strahu.
Cetert ure ostane Sestra nedoločna in v trepetu; potem pa, pomislivši naj skrajniši silo naših ljudi v Malbesu in v E1 Obeidu, zaupajoča v Boga ljubezni, ki tolaži žalostne, in v Devico Brezmadežno, ki je pribe-žališe ubogim, se odmeni pustiti zamurca za stražo pri vodi, in ona sama se podi iskat pomoči pri ljudeh. Bila je temna noč, razsvitljevana samo od malo mesečne svitlobe.
Čez nekaj časa zasliši razdraženo lajanje pesov, ki so ji naznanovali, da je blizo neka vas. Obstoji ostra-šena, zakaj bližati se vasi bi se reklo, postaviti se v nevarnost, aa bode stergana od pesov, ki so nevarni v teh krajih, vendar pa potrebni po Previdnosti. Po drugi strani pa je čutila potrebo na pomoč klicati. S celim glasom tedaj, kar koli ji je moči, začne klicati proti vasi, obdani s pesmi: „Ja nas, ta'alu! Ja nas, ta'alu! —O ljudje, pridite! O ljudje, pridite!"— Cez malo minut prideta dva teršata in obra-
šena „baggira" (arabska čednika, ali po besedi, kra-vdrja), ki sta na to presunljivo vpitje zaklicala: „Kako vendar ste tukaj sami po noči, gospa, v nevarnosti, da vas požro zverine, ali da bodete oropani, ali umorjeni ?" in na prošnje Sestrine jo z naj veči naglico spremita na mesto, kjer je pustila vodo, in našli so kamelo ležečo, pa zamurca na straži. Z bičanjem in s svojimi močnimi rokami sta kamelo zopet na noge spravila. S tem ne še zadovoljna, sta dobra divjaka Sestro, zamurca in velbloda spremila do El-Obeida, kamor so dospeli o polnoči — bolj mertvi kot živi.
(Dalje sledi.)
Ali p^Jtle r semeni&e?
Ravno sedaj tekoči dnevi so posebno važni zarad volitve stanu pri šolski mladini. Mnogi očetje s kmetov hodijo v Ljubljano, gotovo marsikteri tudi v Kranj, Novomesto, Gorico, Maribor in druge mesta, da bi svojim sinčkom dobili pomoči za daljno študiranje, ker so začetne šole prav dobro izdelali. To je že nekaka stopinja k prihodnjemu poklicu, zlasti ker skoro brez izjeme oče, mati in sin mislijo pri tem, da bi bil kdaj „gospod". Drugi pa, ki so osmo šolo izdelali, so zdaj v zadregi zarad končne volitve poklica, kajti skoro vse praša: „ali bo šel v al umna t?" Zato ne bo odveč, ako spregovorimo nektere besede o poklicu.
Kar tiče male, ki s kmetov grejo v latinsko šolo, pravijo sicer ljuški gojivci, da mladostna izreja se mora ravnati po stanu, kterega si bodo otroci pozneje verjetno izvolili; vendar se to za gotovo ne more pri nobenem naprej povedati; zato je tudi odgoja v gimnazijah bolj splošna in učijo se tvarine, kakoršnih vsak v življenji več ali manj utegne potrebovati. Akoravno poklic v kak stan pride od Boga, vendar starši in drugi imajo velik vpliv na volitev stanu, posebno pa še odgoja šolska in okolišine, v kterih se mladeneč nahaja. Zato naj starši, kteri želč imeti duhovna, sina ne dajejo in ne pustijo v slaboverne hiše, ne med gospodo, ktera je dan danes zarad vere dostikrat v slabem slovezu, v odgoji mladine pa rada mehka.
Na pervo tedaj naj se ne pozabi resnica, da poklic pride od Boga. Pri teh besedah marsikteri mladenič, ki je na gimnaziji več ali manj zašel pod pot, utegne z ramo zmajati; toda le počasi, dragi moj, kajti še pred bogoslovjem smo tudi mi študirali filozofijo. Kdor koli ima oči in možgane zdrave, ne more tajiti čudovitega reda, kakoršnega ni bil zmožen postaviti v veliki sostav narave noben drugi, razun le sam vsemogočni Stvarnik. Ravno tako gotovo je Bog v duhovni, moralični svet red postavil; pa razloček je tukaj ta, da človek s svojo
Srosto voljo od Boga postavljeni red velikrat podira, o g je po svoji vseprevidni modrosti odločil razne stanove na zemlji, in ravno zato tudi slehernemu dal zmožnosti za ta ali uni stan, ker vsi stanovi morajo biti zastopani. „Vsakteri hodi tako, kakor ga je Bog poklical", pravi veliki apostelj narodov (1. Kor. 7, 17). S tim pripominja, da Bog je tako vravnal, da vsak ima natorno nagnjenje k temu ali temu poklicu. In to človeku močno pomaga pri volitvi stanu, posebno pa takim, ki so sicer v svojem življenji poslušali vest in vero. Zato se tudi lastnost in kakost življenja, ktero si kdo odmeni, prav primerno imenuje „poklic". S to besedo se hoče naznaniti, da je človek po višjem glasu v ta ali ta stan poklican. Kristus je aposteljnoro rekel: „Niste se vi poklicali (v ta visoki stan), temuč jaz sem vas izvolil." To veljd več a!i manj o vsih otrocih, pravi Konrad Sickinger („Die Kunst Kinder zu erziehen", str. 212). „Vsak
ima svoj posebni dar od Boga; eden tako, drugi tako. Vsak naj toraj ostane, kakor mu je Gospod podelil." Iz teh besed je očitno, da Človek tudi utegne svoj pravi stan zgrešiti in ne po teh zmožnostih si stan izvoliti, ktere mu je ,,Gospod podelil". Kolikor viši pa je stan, kterega si kdo misli izvoliti, toliko bolj skerbno naj prevdarja, če je k temu od Boga poklican, pravi omenjeni pisatelj, ker nihče si ne sme jemati časti, ki ni zanjo zmožen. (Hebr. 4, 5.) Veliko mladenčev je ob času volitve stanu v velikih britkostih, kaj bi storili, pa v tem ne grejo prave poti. Vediti moraš, da v vsakem stanu moraš biti pošten katoličan, da boš srečen; tedaj skerbi naj poprej za to, potem moli za razsvitljenje ; skerbi, da boš pri tej molitvi v milosti pri Bogu, in toliko gotovše boš pomoč dobil, da boš izvolil stan, v kterega te Bog kliče, ter boš v njem srečen.
Posebno važna sta dva stanova, duhovski in zakonski stan; pa ravno zato je potrebna posebna pomoč božja, in prosta volitev. Starši nimajo pravice otrčk v kterega teh stanov siliti; potreben je poklic od Boga in posebni natorni in čeznatorni darovi, kterih si človek ne more sam dati, temuč jih je treba od Boga prositi. Pri obeh je nevarnost velika, ako se brez premislika v tega ali tega stopi. Ravno te dni je nekdo rekel, da „nobeden ni s svojim stanom zadovoljen", in res je pritožb silo veliko, gotovo tudi zato, ker se ljudje na volitev stanu premalo pripravljajo.
Naj vikši in naj lepši je duhovski stan, zato pa tudi potrebna vestna priprava. Duhovni so pervi namestniki Božji na zemlji. Zato si poštene keršanske družine v čast štejejo, ako imajo duhovna iz svoje ro-dovine. Zato imajo starši pravico in dolžnost posebno podpirati tistega svojih otrok, kteri si duhovski stan izvoli iz nagnjenja in poklica, in tudi skerbeti za to, da pride do spoznanja svojega poklica. To pa še zlasti dandanašnji, ko se šopiri brezverski duh in je pomanjkanje duhovnov vedno veče. Vedno bomo našli, pravi Sickinger, ako so družine keršanske in dobre, da Bog tudi zadostno število otrčk iz teh družin pokliče v duhovski stan. In v tem je za Francosko in Italijansko prav dobro znamnje, da v teh deželah ni pomanjkanja duhovnov. To je naj boljši dokaz, da ondod je veliko število dobrih, katoliških družin. Nasprotno je sedanjo dobo na Nemškem. — Vzroki so znani. Tudi oziroma na Laško in Francosko je znano, da v teh deželah je posebno tudi veliko moških, ki prav pogosto ss. zakramente prejemajo, kar se n. pr. na Slovenskem precej pogreša pri moških, in zlasti pi janštvo in kletvinja ujeda pobožnost pri mnozih slovenskih družinah.
Bodi za zdaj samo to še opomnjeno, da marsikteri sicer dobroserčen mladeneč se je morebiti na gimnaziji po sedanjem kopitu nalezel marsikterih misel, ki niso vgodne ne katoličanstvu sploh in ne duhovskemu stanu posebej; vendar zato naj ne obupa nad svojim poklicem, ki ga je morebiti imel prešnje leta, ker z resno voljo se da vravnati, kar je zmešanega, k čemur po-mozi Bog!
Ogled po Slovenskem In dopisi.
Iz Ljubljane. (2oletnica katoliške družbe rokodelskih pomočnikov.) Ena naj — ne rečemo naj večih, gotovo pa — priserčniših slovesnost, ki jo je kdaj Ljubljana vidila, je bila 251etnic& katoliške družbe rokodelskih pomočnikov, ki se je pričela 7. zvečer, se obhajala 8. in nadaljevala se s svojim izhodom na Blejsko jezero kolikor toliko Še 9. t. m. Priserčnost in znamenitost v vsakem oziru se popisati ne d£; le kdor je bil pričujoč,
vč vs6 prav ceniti. Tudi nismo namenili s temi versti-cami je popisovati, ampak le z nekterimi besedami počez
naj jo omenimo.
Preserčen je bil sprejem tujih gostov; veličastna Božja služba po milgosp. škofu Grušu v pričujočnosti našega milgsp. škofa dr. Jan. Krizostoma, in še poprej preizverstna pridiga gosp. Meierja, inomoškega družbi-nega predsednika. Obhod skozi mesto s šesterimi prelepimi družbeniškimi zastavami in dolgo rido deležnikov je bilo kaj velikanskega. Vse je bilo na nogah. Veliko hiš in stanovanj je bilo okinčanih s pomenljivimi zastavami.
Kako ginljivo je bilo na dr. Vončinovem grobu, kamor je šla popoldne družba pčt in molit in kako veselo še poprej pri obeflu, to se ne di popisati.
Zveččr ob 8 se je družbeno veselje nadaljevalo v čitalniški dvorani, ki je močno napolnjena od povabljenih. Pričel je g. Rus s prav primčrno glasovanko, pevci s svojimi dobro vbranimi slovenskimi pesmimi so svoje naloge pod vodstvom gosp. podpredsednika A. Keržiča izverstno doveršili pričo deželnega predsednika gosp. Vinklerja, škofa Gruša, prosta gosp. Jcžefa Zupana in polno sobano druzih tujih in domačih odličnih poslušalcev in gledalcev obojega spola iz rokodelskih in raznih druzih stanov. Vse se je prelepo verstilo.
Omenimo naj izverstnega govora milgosp. škofa Gruša, kteri je silno navdušil in razveselil vse pričujoče. Poprašal je po svojih ljubih rokodelskih pomočnikih, kje da so? in pohvalil jih je, da so prostore spredaj pustili odličnemu občinstvu in sami bolj zadej ostali; vendar je njim naj bolj veljala njegova ljubeznjiva pa tehtna beseda. Znano je, da škof Gruša je neizrečeno ljubil in spoštoval r. dr. Vončina, toraj je priserčno pohvalil družnike, da so mu tako živo in ginljivo hvaležnost skazali še zdaj na pokopališu. Od tod je priliko posnčl ter opomnil tudi dolžne hvaležnosti do r. g. vesoljnega predsednika Kolpinga, čigar podoba je bila na odru, kakor tudi papeževa in cesarjeva. Pojasnil je potem hvaležnost in četerto zapoved oziroma na2oletno dobo lepe katoliške rokodelske družbe. Znamenito in novo nam je bilo, kar je preč. g. govornik zaterdil, da začetnik družb rokodelskih pomočnikov ni bil toliko Kolping, kolikor rokodelski pomočniki sami. Sami so želeli rokodelsko družbo napraviti in veliko in dolgo so terkali na vrata Kolpingovega serca, predno jim je obljubil, da hoče njih predsednik biti, in to še le potlej, ko se je popolnoma prepričal, da to je delo Božje. Pohvalil je rokodelce, da povsod so sami vstanovljali društva in prosili duhovne si za predsednike nikjer se jim duhovni niso vrivali. Ljubljansko društvo je zaznam-njal kot poslednje tukajšnih proti jugu in izrekel upanje, da se obude še nove po druzih mestih. Zaterdil je tudi, kako da važnost in verlost kacega društva ni zastavljeno ravno na veliko število udov, kajti tehtnost je v posameznih osebah, kakor vemo, da en sam človek je velikrat celo mesto predrugačil in na boljše obernil.
Vse v smeh spravil je naslednjič graški predsednik gospod Wöhr s svojimi osoljenimi smesnicami, ktere je tako rekoč ispod pazduhe jemal, ker še le v sobani o tisti priliki ga je gosp. Gnjezda prosil, naj tudi on ktero reče. O sklepu je izrekel vošilo v tem pomenu, da ljubljansko društvo stanuje sicer v „knežjem dvoru" (Fürstenhof), vendar si pa tudi taki, ki hodijo n. pr. v imenitne palače pisat ali ki v njih služijo, žele svoj lastni domič (eigenes „Heim"): toraj tudi ljubljanskim rokodelskim pomočnikom vosi in želi, da bi že skoraj iz „knežjega dvora11 prišli v „lastni dom11.
Ljubljanski predsednik gosp. Gnjezda je potem bral daljnopisne vošila, kterih je bilo prav veliko in veči del iz naj daljnih krajev; mnogi so bili kaj bistroumni,
veči del po Kolpingovi šegi šaljivo-veseli in spodbud-ljivi. Slov en s k je bil le en sam, in sicer iz — Mo-nakovega na Parskem; nekteri s kako pritaknjeno slovensko besedo. Iz tega se vidi, kako slaba letina je še po Slovenskem in Slovanskem s temi lepimi društvi, kterih toča ni pobila, ker niso še vzrastle; tudi slana ne poparila, ker niso izkalile!
Poslednjič Be je prikazala še versta rokodelcev v rokodelski delavski opravi s kladvi in drugimi orodji v rokah in eden udov je v imenu vsih izrekel družbine občutke in zahvale do ranjc. Kolpinga, bv. Očeta, svit-lega cesarja in do pričujočih. Pevci pa so verlo urezali cesarsko pesem.
Veselica se je nadaljevala potem spodaj, kjer so bili vsi prostori v sobanah in na vertu dobro napolnjeni. Tu je bilo vse veselo, vse poštene dobre volje. Glasila se je godba; na zvišenem prostoru so se verstili izurjeni celovški in domači pevci; umetni ognji v prelepih in mičnih podobah so delali opanljiv vtis; prostor zunaj je bil kaj lepo vseskozi razsvitljen, po nastavljenih svetilkah, balončičih itd. tako, da je vse to ob enem delalo tudi silo mično kinčarijo.
Ljudje po vsem tem niso mogli prehvaliti, kako je bilo ta dan vse lepo, lepo in prijetno v vsakem oziru. Take poštene in prijetne veselice dozorevajo pa le na podlagi katoliške vere. Tu ni nobenega sitnega prepira in kavsanja zarad narodnosti, ker katoličanstvo vse ljubi, vsakemu privoši, kar mu gre in kar je njegovega. Ta naj bi se učili spodobnosti tisti, kteri naš narod po tujem gerdijo, — tu naj bi se učili, kako Slovenec dela prijazno s tujci, kteri so pravični in privošijo tudi 'Slovencem, kar sami radi imajo. Iz tega je tudi očitno, da le na podlagi prave vere se zamore zopet edinost pover-niti med sperte narode.
Lažiliberalni framasoni so zavergli vero, ktera zahteva tudi za vsak narod, kar mu gre, ter v svojem prenapetem brezverstvu hočejo tuje dežele si podjarmo-vati, narode pa potujčevati, kakor da bi v tem bila kdo vč kaka sreča! Vsi naj zopet postanejo resnični katoličani, potem se bode tudi edinost povernila med narode, kakor je edinost med udi katoliške rokodelske družbe, in kakor je edinost med raznimi družbami po širokem svetu, če tudi so raznih narodnosti.
Opomnjeno še bodi, da ljubljanski predsednik g. Jan. Gnjezda je o tej priliki od duhovske strani postal „duhovni s v 61 n i k", od deželske pa „ljubljanski meščan"; tuje rokodelske družbe ga močno čislajo v svojih dopisih in telegramih, domaČi so mu pa ravno ta večer izročili prav lepo okinčano zaupnico, ako prav vemo, s podpisi mojstrov in pomočnikov.
V ponedeljek zarano, kakor je bilo naznanjeno, so s prečast. škofom Grušam odrinili na božjo pot k M. D. na Jezero, kjer so imeli sv. mašo za ranjce ude in dobrotnike.
Iz Ljubljane. (Cesarska OOletnica in dober svet.) Petdesetletnico svojega življenja bodo svitli cesar obhajali 18. tega mesca. Povsod po Avstrijskem se pripravljajo, da bi spodobno počastili ta posebni dan. Gotovo v zmislu Njih veličanstva so dela usmiljenja do revežev, kakor n. pr. vodstvo ljubljanske ljudske kuhinje hoče tisti dan pogostovati 400 siromakov s popolnim kosilom o navadnih urah od enajstih do ene.
Mi imamo tudi dober svčt za kaj podobnega. Oglasilo se je nam že neko številce prav pridnih študentko v za pervo latinsko šolo, ki pa so preveč ubožnih staršev, da bi jim mogli oskerbeti potrebne reči k študiranju, n. pr. učnino, vpisnino, bukve, še prav posebno pa živež skoz 10 mescev. Ako se toraj najde kaj lepih sere, ki bi blagovolile v prečastitljivi spomin „Cesarjevega
dneva" kakemu mladenču skosi leto nekoliko živeža dajati — ali vsak dan ali tej nektere dni na teden: vé vredniitvo tega lista aa pridne mladenče, ki bodo aanpljivo delali veselje blagoserčnim dobrotnikom in čast „ceeerski 601etnici", o ktere spomina so dobroto dosegli. Rešijo se pe prijatli naie ljube mladine tudi lahko s kakim denarnim darom v ta namen, in utegnilo bi se takim dečkom pomagati tudi v kaki „ljudski kuhinji".
¿tisk«. Goriško gimnazijo je obiskovalo letos 411 učencev, med kterimi je bilo 135 Italijenov, 199 Slovencev in 44 Nemcev; na ondotni realki je bilo pa250 učencev, in sicer 185 Italijanov, 26 Slovencev in 39 Nemcev. — Mariborsko gimnazijo je obiskovalo 307 dijakov ; med temi je 159 Slovencev, 145 Nemcev, 1 Serb, 1 Čeh in 1 Poljak. — V Celji je bilo na gimnaziji 236 dijakov, na mestjanski šoli 145, na mestno deški šoli 262 otrók; na dekliški 230, okoliški fantovski 153, na dekliški (učiteljice šolske sestre) 182, v nedeljski šoli 70 otrók. Vse šolske mladine je bilo toraj v Celji po itevila 1278.
T Preiki smo preteklo nedeljo obhajali einljivo in častitljivo slovesnost. Častiti P. Komuvald Jereb iz Kamnika so blagoslovili novi križev pot, katerega je g. Miroslav Tomec na občno pohvalo naslikal, gosp. Nikolaj Jamnik, veliki posestnik is Medvod, pa daroval farni cerkvi. Kriiev pot je bil že 3. dan t. m. slovesno iz Šent-Vide v Presko prepeljan. Za to priliko je cerkev bila znotraj in zunaj s slavoloki in mnogimi velikimi in majhnimi sastavicami lično ozaljšana. Ljudstva se je bilo sbralo velika množina, in ob devetih se je pričel slovesni sprevod is duhovšnice v cerkev. Mladenči so nesli itacijone, in svetile so deklice s svečami. Za njimi je ila prečast dnhovičina: P. Komuvald in vsem na čelu preč. dekan in stolni župnik gosp. Anton Urbas. Sprevod spremljevalo je resnobno in častitljivo zvonenje in pokanje možnarjev. Blagoslovili so križev pot pater po navadnih obredih in precej potem Šli na lečo ter so imeli posebno lep in spodbudljiv govor o križevem potu. Veliko mašo z obilno asistenco so potem služili prečast g. dekan. Vsi zadovoljni in od tako častitljive slovesnosti ginjeni smo zapustili cerkev, in zunaj cerkve ni bilo slišati druzega govorjenja, kakor o lepoti križevega pota. Bog obilno plačuj čast. g. župniku Alešu njihovo skerb in trud za cerkev, kakor tudi g. Nik. Jamniku a časnimi in večnimi dobrotami njegovo blagodušnost, ker kakor njegovi prednik', je on velik dobrotnik svoje farne cerkve. In gosp. slikar Miroslav, kakor je poprej izdelal že več križevih potov, tako se je pri tem še posebno skazal in pokazal, da v svoji umetnosti napreduje. Torej mu čestitamo k temu lepemu delu in želimo mu krepkih rók in obilo dela v poviševanje in vedno veče prestavljanja Gospodovega terpljenja.
h Travnika se naznanja v „Kat. List" o ker Sevanj i mohamedanov, ki se po malem vračajo v katoliško Cerkev. Sv. Trojice dan je bila v Dolaški cerkvi keršena 181etna Altidža, hči Ibra Ibrišimovica iz Banialuke, in je dobila ime Albertina. Ss. Petra in Pavla god pa je bil v ravno tej cerkvi keršen Hamet, sin lbra Leleka iz sela Privora, na ime Ivo. Kerstil je oba čast. oče Jakop Bal tic, ondotni župnik. Cerkev ie bila polna ljudi, kteri so se v nezmérnem veselji topili, ko so vidili, kako se njih bratje mohamedani povračajo k pravi veri svojih očetov.
Naj veči zaderžek, da se obilniše ne povračajo k resnici, je to, ker ako Be mobamedan dá ker s ti ti, zgubi vse pravice do svojega prešnjega imetka in do vsake druge dedišine. Sodi se namreč še smerai po turški po-stavi, po „šerijatu", ki ima boje še veljavo v Bosni. Čudno je to „oprostenje kristjanov"! Kdaj bodo te si-
rote rešene? Sin nekega umerlega Čamila ia Travnika n. pr. se je dal kerstiti na ime Frančišk. Dogodi se, da mu umeije stric brez otrók; po postavi bi mógel biti dedič France; toda „šeri at" ne pusti, kajti je keršen. K tej protinsravni določbi je priterdila okrožna sodnija avstrijska, kar je hitro poterlo vse kristjane.
Sv. kerst je edini temelj, na kterega se zamore terdno zidati, le na tem temelju so mohamedani zmožni dospeti do olike in biti čeden in spoštovan narod, veren Bogu in cesarju. Mohamedani so kakor divje hruševe in jabelčne drevesa, na kterih bi rastlo sladko sadje, ako se kerstijo. Vsa priprava (aparat) brezbožne civilizacije pa ne samo, aa pri njih nič opraviti ne more, temuč jih bode še popačila, storila sodergo, še bolj pohlepno po grabljenji in druzih hudih delih. Bil je v Travnik vradnik pri telegrafu, lože prostozidarske, f raj-mavrar, kteri je očitno napadal vero v Boga. K njemu pride mlad turški beg, da telegrafira v Banjaluko. O tei
Sriliki popraša, kako telegraf dela? kako se to godi? •ogotajic mu odgovori: bodi k meni v šolo, pa te bom naučil. Na to mu mladi beg odgovori: „nečem; ti bi mene spačil, ker ti v Boga ne veruješ".
Mi kristjanje v Bosni goreče Boga prosimo, naj razsvetli čemeče v smertni senci. Ako Bog odverne vse zavire, ki se delajo sv. keratu, bi mi svoje zbegane brate, ko bi se 8preobernili, ljubili in pozabili vse hudo, kar so nam storili.
Te dni se je mohamedanska deklica pri Konjicah hotla dati kerstiti; mohamedani pa so jo v jeli, zaperli in mučili v zaporu. Zakaj bi sodnija ne izrekla, da se mora oprostiti in vero svobodno spoznavati? Celó previdni mohamedani bi s tem ne bili razžaljeni. Ivo Lelek, ravno keršeni, je po sv. kerstu obiskal svojega očeta (še mobamedans); popraša oče: Je li res, da si se dal kerstiti? Odgovoii mu: Res je, oče. Oče reče: „Neka sine, kad ti serce zaiskalo." (Prav je sin, ker te je serce k temu gnalo.)
Sovražnike ljubiti je koristno dodam v
vicah.
Bogati plemeniti vdovi je bil umorjen edini sin. Povsod so iskali morivca, pa niso ga mogli najti. Mati umorjenega je vedila, kje da biva. Ni pa ga izdala, odpustila mu je iz celega serca in poslala mu je po služabniku konja in denara, da naj si z naglim begom iše varnosti. Po tem junaškem djanji ljubezni do sovražnika se podi vdova k molitvi in goreče Boga prosi, naj bode zarad njene ljubezni do sovražnika milostliiv duši njenega sina. In lej! prikaže se ji njen sin, obdajan z veliko svitlobo, in ji reče: Veliko lčt bi mogel terpeti v vicah; toda zarad velike ljubezni, ki ste jo skazali našemu sovražniku, zdajci grem v večno veselje. (Speculum exempl. c. 2, tit. 3.)
Razgled po svetu.
Angleško. (Prestopi v katoliško Cerkev.) Naj starii sin in oedič vojvoda Devonšira, lord Courtenay, je po ksrdinaiu Msnningu sprejet v kstoliško Cerkev. Tudi grofioja Strstbmore je prestopila v katoliško Cerkev. Rasun 15 rasnih protestantov se je spreobernil k pravi veri protestanški pridigar Suteliff in njegova žena; enako advokat dr. Newton. — Kdor koli protestantov bere življenje Henrika VIII ali Lutra, ne more drugač, kakor da zapusti zmoto, če ima le kolikaj malo občutka aa resnico in blagor svoje duše.
Japonsko. Dobre naznanila se slišijo iz južnega vikarijata na Japonskem. Skoraj vsaki dan pride kaj spreobernjencev, število misijonarjev, akoravno so štirje novi, je vendar še premajhno, da bi mogli vsem kaj. V novo v8tanovljenem semenišu v Nangasaki je štirideset gojencev.
Trapistovska nova naselba na obrežji Dobrega upanja.
Samostan teh redovnikov zdaj šteje čez 30 udov; med temi je 20 aspirantov (novincev), ter je ta naselba še dovolj oskerbljena z delavci. Ondotni škof jim je napravil nekaj zeló koristnih strojev, s kterimi bode moč veliko več storiti za obdelavo dežele, kakor dozdaj. Velikodušno daruje, kolikor mu je moč, da bi pospe-Seval ta misijon, in upa, da bližnja naselba katoliških kmetov jim bode ravno tako blagoserčno dajala potrebnih pomočkov. Propaganda je Škofu podelila 1600 mark v podporo novega misijona.
Amerikanski misijoni. Iz Texas a naznanjajo, da je škof pri sv. Antonu, preč. g. Pellicer, umeri 14. mal. travna, Rojen je bil v Floridi I. 1824, študiral izverstno v jezuitovskem samostanu v Hillu, 1. 1875 je prevzel Škofijo pri sv. Antonu. V teh 5 letih se je število 35 duhovnov, 47 cerkev in kapelic in 40.000 katoličanov pomnožilo do 45 duhovnov, 58 cerkvá in 50.000 katoličanov.
Patagonija. Tukaj delajo salezijanski misijonarji % vspehom. 2e imajo šolo in bolnišnico v Carmen-u ob reki Rio Negro. Od tam namerjajo serčni misijonarji priti v puščave Pampas, na južnem koncu Amerikan-skem.
Z otokov Sandviikih. (Gobovi v Molokaju.) Častiti oče Damijan iz družbe Serca Jezusovega in Marijnega naznanuje, kar sledi posneto. Skoraj sedem lét je preteklo, pravi, kar med gobovimi prebivam. Imel sem priložnost opazovati človeško revšino v naj večji meri. Polovica gobovih je podobna potujočim merličem, katere ao Červi začeli končevati, od začetka znotraj in kmalo potem pa zunaj života. Ako se hočete prepričati, kako-Sen smrad gre od teh reveže v, mislite si na pol gnjilo truplo.
Havajska vlada še zmeraj skerbi novih gobovih iskati in jih po meri svojih pomočkov sem pošiljati. Takih bolnikov je na teh otokih 7-800. Odkar tukaj bivam, umerje njih vsako leto po 150 - 200; vendar ¿tevilo ie živečih ni pod 700. Preteklo leto je smert pobrala nenavadno veliko mojih kristjanov. V cerkvi ao klopi bolj prazne, na pokopališu pa je komaj najti prostor za pokop. Pred nekoliko leti sem vstanovil sirotišnico za gobove otroke. Pobožna in že precej stara vdova, katera ni gobova, jih opravlja. Rad bi vse dal ubogim revežem. V pervib letih moiega tukajšnjega bivanja sem dobil veliko darov iz Evrope, pa žali, da zdaj se je studenec posušil. Skozi 15 mescev imam ver-lega pomočnika P. Andreja, kteri stanuje v Kalavpapi; tudi tam se vera z velikim vspehom razširja. Zarad tega mi je moč vsak mesec ostali del otoka obiskati; endod imamo veliko cerkev in štiri kapele. Pri gobovih imamo razun dveh lepih kapelic tudi dve šoli, v kterih so verski učeniki in imajo plačo od vlade. Zdaj nam protestantje si ne delajo nič teždv, ker ondi se za go-oove, kteri so njih vere, dosti ne brigajo.
Pretečeno leto sem s pomočjo gosp. prof. Levser-teur-ja dobil iz Tongkina veliko število svalkov za gobove. Ti svalki so zmeseni iz več reči. Naj bolj važne so iz rastline, našemu beršljanu zeló podobne. Skoija te rastline je posuta z rudečkastim prahom. Ta prah je hud strup in posebno dobro zdravilo zoper gobe. Za to zdravilo se imamo posebno zahvaliti čast gsp. Gau-
thier-u, kteri je apostolski vikar v Tongkinu. Sicer do sedaj se še ni dalo popolnoma ozdraviti kakega gobo-vega, pa vendar ee jim njih stanje znatno zboljša.
Cret in mati »rente moiitre.
Zahvale.
ŠLI. Naj bi celi svet z menoj hvalil Boga, kateri mi je po prošnji mogočnega sv. Jožefa v silno važni zadevi, „o preskušnji" vidno pomagal. Izročila sem se omenjenemu svetniku, ter ga skupaj z našo ljubo Gospó presv. Serca, s sv. Angelo in s sv. Uršulo za srečni iztek preskušnje prosila. — Ob jubila sem tudi uslišano prošnjo razglasiti. Hvala in Čast presv. Trojici in vedno češenje sv. Jožefu! vse se je srečno zveriilo; zaupanje, katero sem stavila v Boga in priprošnjo sv. Jožeta, ni bilo osramoteno. Zato še enkrat tisočera zahvala velikemu sv. Jožefu od njegove goreče častivke
Terezije P.
Št. 2. V svojih stiskah sem sklenil v čast Naše ljube Gospé presv. Serca devetdnevnico opravljati in tudi obljubil, da, če mi bo pomagano, bom zahvalo po „Danici" naznanil. Pomagano mi je bilo že večkrat, in očitno sem spoznal Božjo milost in Marijno pomoč. Bodite mi toraj čeiena presveta Serca Jezusa, Marije in sv. Jožefa na vekomaj!
Jeliane, 8. vel. serpana 1880.
Davorin Kosič.
P r o i n j e.
V molitev goreče priporočeni: Neka žena z mnogimi otroci, ki že delj časa boleha, za ljubo zdravje. — Bolan sin za zdravje. — Mladeneč na razpotji, d» bi mu Marija pregnala mračne misli ter bi izvolil to, kar je njemu v mir. — Nekteri otroci, pri kterih je hudobija presegla njih leta in utegne biti groza, ako se strah Gospodov ne vsadi v njih serca. — Srečno dover-šenje neke pravde. — Sin za srečen začetek in keršansko odrejo v ioli. — Oseba v duinih britkostih za pomoč in obvarovanje pred hudimi nasledki. — Bolna žena, dva fantiča in ena deklica.
Bratovske zadeve.
Nameni in priporoČevanja pri sv. maii in sploh v molitvi za mesec mali serpan 1880.
I.	Glavni namen: Izročenje vesoljnega svet« v naj svetejše Jezusovo in Marijino Serce za splošno spreobernjenje.
II.	Posebni nameni:
16.	vel. serpana. Sv. Rok, iz 3. reda sv. Frančiška, iz Montpellier-a, je zlasti o kugi na Laškem skazoval veliko djansko ljubezen, t 1. 1327 v Arles-u. Priporoč.: Duhovnija Vinica sv. Križa (3098 d.). Na duši okuženi, posebno izmed mladine. Mladina na počitnicah za lepe izglede.
17.	Sv. Mamas, je še prav mlad preterpel muče-niško smert za sv. vero v Kapadociji 1. 247 pod cesarjem Valerijanom. Priporoč.: Stari terg sv. Jožefa (3356 d.). Šolska in druga mladina sa serčnost zoper zapeljevanje. Pomoč ubožnim učencem.
18.	Sv. Helena, mati Konštantina Vel., f 1. 328. Priporoč.: Dragatuš sv. Jan. Kerstn. (2784 d.). Keršanski očetje in matere za bogoljubnost Cerkev v Sveti deželi in sploh na Jutrovem.
19.	Sv. Ljudovik, kraljévega rodú, iz 1. reda sv. Frančiška, ikof vTuluz u, 11299. Priporoč.: Podzemelj
•v. Martina škofa (2881 d.). Cerkveni viksi. Vladarske družine.
20.	Sr. Bernard. Priporoč.: Suhor sv. Jožefa (1703 d.). Pobožne duše. Duše v vicah in umirajoči.
21.	Sv. Frančiška Šantalska. Priporoč.: Adlešiče sv. Nikolaja škofa (1540 d.). Goreče češenje Jezusovega najsv. Serca. Odpravljenje preklinjanja.
22.	Stirnajsta nedelja po Bink. Evang.: Nihče ne more dvema gospodoma služiti (Mat. 6). Sv. Timotej, mučenec v Rimu 1. 311. Priporoč.: Verh sv. Jan. Ev. (1058 d.). Katoliški misijonarji po svetu. Več mladenčev.
Male duhovne vaje.
Ta teden se hočem posebno velikrat spomniti na pričujočnost Božjo.
Sv. Vincencij Pavijan pravi: „S pričujočnostjo Božjo naj se naš duh bolj živo peči, kakor s pričujočnostjo vsih stvari skupaj."
Listek za raznoterosti.
Napis nad zerkalo. •
Kraj potoka cvetka je cvetela, Od lepote vsa se je prevzela, Gledala v vodeno se zerkalo, Svoj'mu licu glasno pela hvalo.
Valčeki so memo nje šumljali, Njene hvale niso poslušali, Ker ved6, da vse, kar cvetje nosi, Enkrat obledi in se raztrosi.
Kosec je kosil zeleno travo, Ni mu mar za cvetke lepo glavo, Bliža se in jo s koso doseže, Pri korenu revico spodreže. —
Dekle ti k zerkalu rada sedaš, Svoj obraz ošabno notri gledaš; Bleda smert pa tebe ogleduje,
Ze s koso po tebi zamahuje... * *
Zamahuje, jezno mahne: Od zerkala v grob te pahne!
P. Š.
Dokom svetovalca so premilgsp. knez in škof izvolili čč. gg.: Al. Koširja, župnika v št. Rupertu, in Jan. G n j e z d a, prefekta v Alojznici, vodja rokod. katol. družbe.
lata sa mertve. Ravnokar je prišla na svitlo v Blaznikovi tiskarni: „Missa pro deiunctis", čvetero-glaano ali za en glas z orglami sestavil P. Angelik Hribar. — Dobiva se v Blaznikovi tiskarni v Ljubljani po 30 kraje., po pošti 2 kr. več. Imenovana maša je pisana v lahkem in cerkvenem slogu.
„Posledaja sodba", slika na platnu po sv. pismu, « okvirom, 2 metra in 21 centim. visoka, 1 m. 65 cm. široka, se vidi in lahko kupi ob Emonski cesti štev. 6 (pri križan skem gospodu).
Pogori«e. Neko pismo pravi, da na Gori na Notranjskem je na sv. Ane god okoli 11 ponoči osemnajst
gospodarjem s poslopji vred pogorelo Čisto vse, in da so ljudje silno veliki reveži. (Druzega sporočila ni.)
V Ameriko sta se 9. t. m. vernila gospoda misijonar Stariha in tergovec Sebat in z njima vred še precej Kranjcev. Bog daj srečen pot.
S Hvara otoka, 29. mal. serp. (Poterdilo.) Naznanjam z naj prieerčniši hvaležnostjo, da sem v novo prejel od neimeoovaoih dobrotnih r6k svetilko za cerkev sv. Antona, 3 gl. zbitk „Z?. Dan." in zopet 15 gld. iz posebne dobre roke za cerkev sv. Antona itd. Zato sem v dan sv. Ane imel peto sv. mašo v cerkvi sv. Antona za dušni in telesni blago/ dobrotnikov. Bog dobrotljivi plačaj !	Simon Anzelinovič,
opravnik cerkve sv. Antona in B. M. D.
Zavetnik nčenosti. Lansko leto so sv. Oče preslav-ljali sv. Tomaža Akvinskega z encikliko „Aeterni Pa-tris"; letos 4. avgusta pa so „motu proprio" kronali to djanje s tem, da so tega „angeljskega učenika" oklicali za patrona vsem vseučilišem, akademijam in licejem.
Koliko stroškov stane en vojak? Italija šteje v stalnem stanu 204 tisoč m6ž in stane vojak po 995 lir na leto. — Francija ima 498 tisoč vojakov in spada na vsacega po 1114 lir. — Nemčija ima 427 tisoč m6ž in stane vsak po 1075 lir. — Rusija šteje V60 tisoč vojakov in pride 950 lir stroškov na moža. — Anglija ima 134 tisoč m6ž, izmed kterih stane vsak po 3507 lir. — Avstrija-Ogersko ima 260 tisoč vojakov in vsak stane 1288 lir. — Po tem takem stane posamezni vojak naj več na Angleškem; za tem pridejo Avstrija, Francija, Nemčija, Italija in Rusija.
Lakota v Armeniji, Mezopotamiji, Perziji, v Šensi, Tongkinu in Pondicheri je zmerom večja. Pomoč, in nagla in obilna pomoč je potrebna! Tako pravi naznanilo v „Kathol. Miss.", osmi zvezek 1880.
MMobrotni darovi.
Za Dolenjce 8 točo poškodovane: Iz Zapog po č. g. župn. M. Narobe tu 5 gl. — Iz Krope po č. g. župn. J. Kapuau 7 gl. — Is Mavčič po č. g. župniku M. Pre-željnu 2 gl., in za pogorelce v drugič poškodovane 2 gl.
Iz Teržiča po čast. g. župniku R. Franku 8 gl. — C. g. Jan. Ferjančič 1 gl. 50 kr.
Za poŠkodvane s točo v st. Rupertu: Pn. g. stolni dekan J. Vole 3 gl.
Za poškodovane s točo v Hotiču: Pn. gosp. stolni dekan J. Vole 2 gl.
Za pogorelce v Kamniku pri Preserji: Č. g. stolni kaplan Jak. Doleuec 5 gl. -- Iz Mavčič po č. g. župn. Mat. Preželjnu 2 gld. — C. g. Jan. Ferjančič iz Go6 1 gl. 50 kr.
Za sv. Očeta: Iz Mekin po č. g. župn. Jan. Ederji 7 gl. — C. g. J. Vindišar 1 gl. (za 2 podobici t gosp. Jož. Rozmana).
Za Bosno: Č. g. Ferjančič iz Goč 1 gl.
Za misijon g. Tomazina: Neimenovan iz Vipavskega okraja 1 gl.
Za varhe Božjega groba: Iz Teržiča po čast. gosp. župniku R. Franku 8 gl.
Pogovori z gg. dopisovalci.
Zastr. sv. Det.: V kratkem se Vam pošlje vse z novimi bukvicami, v kterih so tudi potrebne pojasnila. Obljubljeno prosimo.
Odgovorni vrodnik: Loka Jeran. - Tiskarji in založniki: Joief Blasnlkovl nasledniki v Ljubljani.