Larvin:
Radio.
^lovek bi rekel, da je ves oktober posvečen sv. Cerkvi: v njem praznujemo posvečevanje cerkva, kjer se tako rekoč vsak dan zbira. katoliška Cerkev v malem, se spominjamo one velike naloge Gospodove: »Pojdite po vsem svetu, ucite vse na-rode...« — misijonska nedelja, zadnja ne-delja pa je posvečena Kralju Kiistusu, kije ustanovil sv. Cerkev, jo širi in vlada.
Pa kadar stiŠimo besedo sCerkev«, mfsltmo Ie na tiste ljudi, ki danes, prav ta dan, žive v Kr.istusovem kraljestvu. Pa ui takol Ta Cerkev je veliko veeja, je brez mej, sega prav v nebesa in v vice. V ne-besih so svetniki. Kdo pa so to? J, ljudje, ki so enkrat prav tako žiTeli na zemlji kakor vi. ljudje, ki so bili bogati, pa so vse razdali po be-sedah: »Karkoli ste storili kateremu izmed mojih naj-manjših bratov, ste meni storili«, ljird.ie ubogi, ki so nosili z veseljem svoje uboštvo po zgledu betlehem-skega reveža, ki ^ni imel, kamor bi glavo poiožil«, ljudje neclolžni, ki si niso nikdar umazah" duse s smrt-nim grehora, ljudje, ki so gazili do grla v grehih, pa so se očistili v sv. spovedi, v kesanju in v junaški po-kori, ljudje, ki so z radostjo in žrtvami izpolnjevali tisto lepo zapoved: »Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem.« Zato je čisto modro urejeno, da se vseh teh, ki so stopili pred Sodnika v svatovskem oblačilu, spomnimo kar na en ¦ dan, na praznik »\seh svetuikov«. Pa morda prosimo zanje? O, ne! Njih prosimo, ki so že v vecni sreČi. Po molitvi smo združeni z njimi. Saj poznate radio. Brez žice gredo glasovi po vesoljni zemlji in smo po teh glasovih združeni z vsemi ljudmi po svetu. Molitev ne potrebuje prav nikaice žice, pa vendar pro-dre prav v nebesa. In oni tam gori poznajo naše po-trebe in Želje in jih no&ijo pred najboljšega Očeta.
Pa še nekje so oni, ki so bili tudi enkrat na zemlji kakor mi. V v i c a li ! Oh. tam je pa žalostno! Trplje-uje,  trpljenje,  trpljenje!  Pa  kaj  trpe?  SiLno  velike
Imlcčinu. Najhujše jim je pa to, ker ne niorejo Še gledati Boga, ki ga nad vse Ijubijo. Da bi si pa sami kaj skrajšali trpljenje, tega ne morejo. V nebesih jih je veliko, ki so tja prišli po ovinkih, skozi vice: ti golovo prosijo Očeta zanje, so iorej združeni z njimi zopet po radiu — raoliivi. Pa ini smo dolžuj zanje prositi. In Ha bi nanje ne pozabili, nas spomm sveta Cerkev 5 praznikora >Vs e h veruih duš d a n*. Glasovi naših molitev gredo do OČeta, misel Jiaša gre pa do ubogih dus v vice. Zopet nas veže z njira raclio — molitev.