Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 265
V dodatek predležečej razpravi bodi omenjeno, da načrt ne pozna takozvanih pomočnikov (Beistande) v pravdi. Pomočniki so vsi pravdosredniki, ki pri sodišču navzočni stranki v pravdi pomagajo, a brez pooblastila. Take pravdosrednike pozna nemški civ. postopnik in dopustni so tudi v sedanjem našem civ. postopku po dvorn. dekretu z dne 9. novembra 1811, št. 961. z. j. z., dasiravno se nikoder niso udomačili.
Kavčnik.
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
a) Niti proti dovolitvi, niti proti zavrnitvi zahtevka, da se nadomeste dopuščene priče po drugih pričah, ni v smislu § a 17. zakona z dne 16. majnika 1874, št. 69. drž zak, pri-pusten poseben rekurz; pritožba proti taki odločbi združiti se ima po izišli razsodbi v glavni stvari z apelacijo, naperjeno proti tej razsodbi.
(Iz knjige judikatov c. kr. najvišjega sodišča št. 126: pleniss. sklep z dne 3. julija
1894. 1., št. 272.)
Z ozirom na principijelno važnost vprašanja, je-li proti odločbam, katere se tičejo substitucije umr.ših ali na kateri drug način izgubljenih prič po drugih pričah, dovoljena posebna pritožba, naprosilo je C. kr. pravosodno ministerstvo c. kr. najvišje sodišče, naj predloži omenjeno vprašanje plenarnemu senatu v razsojo in poskrbi, da se izrečena razsodba objavi po ukazniku pravosodnega ministerstva.
V smislu §-ov 16. in nasl. ces. patenta z dne 7. avgusta 1850, št. 325. drž. zak. sklenilo je najvišje sodišče v najpopolnejšem senatu, da se vpiše v knjigo judikatov zgoraj navedeni pravni stavek.
Pri tem vodili so najvišje sodišče naslednji razlogi: Po zakonu z dne 16. majnika 1874. št. 69. drž. zak. odpravila se je apelacija proti medsodbam. Kakor se razvidi iz motivov do-tičnega vladnega predloga, merodajno je bilo za to, da se je izreklo, da proti medsodbam ni pravnega leka, razmišljanje, da so izgubile medsodbe značaj in sežaj medsodbe v smislu občega prava,
266 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
da nimajo za razsojo glavne stvari predre.šujočega vpliva, da so samo odredbe, s katerimi se vodi pravda v svrho, da se popolni pravdno gradivo, da ni nikakoršne potrebe, da bi se proti dovolitvi in zavrnitvi dokazov dopustili posebni pravni leki, da je nasprotno na jedni strani, ako se obdrže posebni pravni leki, nevarnost, da bi dopustitev dokaza za končno razsodbo imela večji vpliv, kakor namerava zakon, na drugi strani pa bi imelo to nasledek, da bi še dalje trajala zadržavanja, katera se morajo odpraviti na korist pravosodja.
Isto razmišljevati se pa mora pri vprašanji, je-li pripusten rekurz proti odloku, s katerim se dovoli ali zavrne substitucija doka-zovalcu po smrti ali na drug način izgubljene priče po drugih pričah.
Pripustnost substitucije dopuščenih prič po drugih pričah določena je po določilih §-a 221. gal. sod. reda (§ 220 tir. s. r., § 211, ital. s. r.), katera veljajo po d v. dekretu z dne 13. februvarija 1845, št. 868. z. j. z. tudi v ozemlji, za katero velja obči sodni red, in po dv. dekretu z dne 18. septembra 1844, št. 830. z. j. z. Odločba o taki prošnji, najsi dovoli, ali zavrne, smatrati je samo kot dopolnilo prej izišle medsodbe, oziroma kot dodatek ali dostavek k medsodbi in ni razloga, da bi se s tem dopolnilom, oziroma s tem dodatkom ali dostavkom drugače ravnalo, kakor z medsodbo samo. Ako proti medsodbi ni pravnega leka, dosledno tudi proti njenemu dopolnilu, oziroma njenemu dodatku ali dostavku ne more biti pravnega leka.
Kakor je pri medsodbah strankam dopuščeno, da združijo svoje pritožbe proti medsodbi, ko je izišla razsodba v glavni stvari, z apelacijo naperjeno proti tej razsodbi in dokaze, kateri se po medsodbi niso dopustili, ako so dani zakoniti pogoji, varujejo si po sprejemu dokazov v večni spomin, ne more biti dvoma, da imajo iste pravice stranke tudi, ako gre za dopolnilo, oziroma za dodatek ali dostavek medsodbi. Skoda s tem, da se ne dopusti poseben pravni lek proti odločbam, s katerimi so se dovolile ali zavrnile substitucije prič, strankam nikakor ne more nastati — dokaz-niku ne, ker bi se moralo, ako bi se v drugi stopinji njegovo z apelacijo združeno pritožbo proti zavrnitvi njegove prošnje za substitucijo prič smatralo utemeljeno, pozneje ukreniti, da se dožene po njem ponujeni dokaz s pričami — dokaznemu nasprotniku ne, ker bi se, ako bi se smatrala njegova z apelacijo združena pritožba
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 267
proti dovolitvi sprejema dokazov v drugi stopinji utemeljena, na dokaze same pri razsojevanji v drugi stopinji ne bi in tudi ne bi moglo ozirati.
Iz tega, da se v §-u 17. zakona z dne 16. majnika 1874, št. 69. drž. zak. odlokov, s katerimi so se prošnje za substitucijo prič dovolile ali zavrnile, posebno ne omenja, ne more se izvajati resen razlog proti temu, da proti tem odlokom ni pravnega leka, ker je to le potreben posledek v prvem odstavku izrečenega načela, da proti medsodbam ni pravnega leka.
b) Pri postopanji radi motenja posesti razsoja sodnik po svoji izprevidnosti, koliko se verjame pričam. ^)
Na posestvu tožnikovem posekal je toženec nekaj smrek. Zadnjo dejansko posest dokazalo se je večji del le po pričah, ki so bile v sorodu s tožnikom. Mestno del. okrajno sodišče v Ljubljani ugodilo je tožbi povsem z odlokom z dne 17. aprila 1894, št. 8838.
Razlogi so leti: Toženčevo trditev, da je posekal smreke uže pred osmimi leti na prepirnem svetu, potrdila je jedino le toženčeva žena in torej zavržna priča Marija P., kajti druga zavržna priča Jože P. slišal je to le praviti iz ust toženca in njegove imenovane žene. Ta trditev se torej po §-ih 141. lit. b) in a) in 137. o. s. r. ne more smatrati dokazano. V obče pa tudi izgubi v tej posestni pravdi veljavo, če se ozira na pozneje navedene, najnovejšega časa se tikajoče tožnikove dokaze. Jednako tudi okolščina, da je toženec letos spomladi, ko je bil uže jedno zadevnih treh smrek posekal, proti tožnikovima hčerama Frančiški in Urši St. sam omenil, da naj pograbita listje po prepirnih tleh ter tako baje privolil v grabljenje listja, ne more imeti pomena, kajti poleg navedenih prič izjavi tudi dotična toženčeva zavržna priča Jože P. sam, da Frančiška in Urša St. toženca nista prosili dovoljenja. Konečno pa ne more izpovedba zavržnega Jožeta P., da je s toženčevim sinom oklestil dotične 3 smreke nekaj prej, nego jih je sin posekal, tudi če bi bilo to dokazano, biti merodajna, ker toženec s tem dejanjem
1) Prim. odločbi z dne 12. decembra 1877, št 13503 in z dne junija 1887, št. 0901. G. U. -št. 6701, oz. 11647.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
še ne bi bil pridobil v smislu §-a 2. cesarske naredbe z dne 27. oktobra 1849, št. 12. drž. zak. zadnje dejanske posesti prepirnih tal. Nasproti temu dognalo se je pa po izpovedbah nekaterih drugih prič, da je posedoval in užival tožnik do zadnjega časa prepirni gozd tako, da je tam in sosebno tudi na mestu, kjer so stale dotične smreke, vedno grabil listje itd.; njegovi predniki v posesti uživali so ta svet, kakor se sploh uživajo take stvari. Zadnja dejanska posest tožnika je torej dognana. Motil jo je toženec s tem, da je 3 smreke posekal. Tožbi je bilo torej povsem ugoditi.
Višje sodišče Graško pa je ugodilo rekurzu toženčevemu ter z odločbo z dne 30. majnika 1894, št. 5277 razveljavilo končni odlok I. sodnika.
Razlogi.
Pogoj sodnega zaščita v posesti je pred vsem dokaz, da je tožnik, ki zahteva sodniško pomoč, v istini v zadnji dejanski posesti dotične stvari, po kateri je baje nasprotnik posegel. V tem slučaji je toženec oporekal tožnikovo zadnjo dejansko posest. Le ta pa potrebnega dokaza ni dognal, kajti samo žena njegova in dve hčeri potrdile so navedbe tožnika. Te priče pa so zavržne, so se po tožencu zavrnile, ter po vsem tem ne zadostujejo za dokaz. Izpovedbe drugih zaslišanih prič pa, ki niso sumne, nimajo za to zadevo nobenega pomena, ker govore le o posestnih dejanjih, ki jih je učinil na prepirnem svetu zamrli tožnikov prednik pred 25 leti. — Leta pa je uže 15 let mrtev. — Radi tega ne more biti govora o zadnji dejanski posesti tožnikovi glede prepirnega sveta — ter se je morala tožba zavrniti.
Najvišje sodišče pa je z odločbo z dne i. avgusta 1894, št. 9199 ugodi vš i revizijskemu rekurzu tožnikovemu. ponovilo prvosodni končni odlok. Pri tem se je sklicevalo posebno na to, da je toženec priznal, da je tožnik še letos grabil listje na prepirnem mestu, da toženec ni dokazal, da bi tožnik izgubil posesti, ter da se mora rebus sic stantibus ozir jemati na navedbe sicer zavržnih prič, ki so potrdile nadaljevanje posesti po tožniku. —
Dr. S.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 269
c) K §-oina 24. in 25. zak. z dne 16. majnika 1874, št. 69.
drž zak.
Okrajno sodišče na Brdu je z razsodbo z dne 30. oktobra 1893, št. 4855 razsodilo, da morajo toženci nerazdelno povrniti tožniku stroške, ki jih je imel vsled po tožencih s hudobnim namenom povzročeni smrti njegovega sina Janeza ob priliki bolezni, smrti in pogreba, in sicer : I.) za krsto sicer ne zneska 27 gld, pač pa    ....   12 gld.
2.) za voščene sveče znesek..........     5   „
3.) za postrežbo ne zneska 11 gld., pač pa     ....     7   „ 4.) za prenos mrliča in kosilo nosačem ne zneska 25 gld.,
pač pa................15
5.) za prevažanje mrliča čez brod........2   „
6.) za pogrebščino župniku..........31
7.) za venec ne zneska 23 gld., pač pa......10  „
8.) za nagrobni spomenik...........10   „
skupaj torej   ...   92 gld.
in sicer nepogojno;
9.) za zvonenje ne 22 gld., pač pa.......12 gld.
10.) za obed sorodnikom na dan pogreba (sedmino)   .   .   20  „ a to (toč. 9. in 10.) le proti glavni prisegi zavrneni tožniku.
Daljna tožbena zahteva gled6 zneska za sv. maše ... 8 „ in zneska (glej zgoraj)     ............52   „
skupaj   ...   60 gld.
se zavrne nepogojno.
Ako tožnik stori ti dve prisegi, kakor tudi v slučaji, če stori le prisego ad 10, prisege ad 9 pa ne, morajo toženci povrniti 1/3 na 94 gld. 29 kr. odmerjenih sodnih stroškov v znesku 31 gld. 43 kr. — Če pa tožnik priseg ne bi storil, ali pa le prisego ad 9, one ad 10 pa ne, pobotajo se sodni stroški.
Razlogi nimajo tu pomena. Le toliko bodi omenjeno, da so toženci zanikali aktivno legitimacijo tožnikovo, ter da so se zaslišali o raznih točkah izvedenci.
Vsled pritožbe tožnikove predrugačilo je višje deželno sodišče v Gradci z odločbo z dne 21. februvarija 1894.  št. 865
270 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
d) Izvršilo na podlagi končnega odloka radi motenja posesti sme se le dovoliti tedaj, če zopetno dejanje propalega toženca ni drugačno od onega, katero se je v končnem odloku prepovedalo.
V pravni stvari Ane Z. proti Matiji H. zaradi motenja posesti je okrajno sodišče v K. po končnem odloku z dne 5. septembra 1893, št. 6'j'j6 spoznalo:
Toženec Matija H. dolžan je pripoznati, da je tožnica Ana H. v zadnji dejanski posesti vrta pare. 141/2 ad P., da jo je motil v tej posesti s tem, da je 14 dnij pred tožbo polovico tega vrta pokosil, dolžan je, da tožnico v tej posesti nič več ne moti in ji povrne troške.
Ana Z. je sub pr. 10. februvarija 1894, št. 1237 vložila izvršilno prošnjo zaradi zopetnega motenja dejanske posesti pare. št. 141/2 rekoč, da je toženec Matija H. začel črez ta vrt živino zganjati in da jo je s tem zopet motil v posesti.
Okrajno sodišče je po zaslišanji strank to izvršilno prošnjo z odlokom z dne t8. aprila 1894, št. 3394 odbilo,  ker ni bilo
izrek gled6 stroškov ter izreklo, da morajo toženci tožniku, če zmaga z delnim zneskom 92 gld. 51 kr. ali pa 104 gld. 51 kr., plačati polovico sodnih stroškov, to je 47 gld. 74 kr., — če bi pa zmagal tožnik z zneskom 124 gld. 51 kr. ali pa 136 gld. 51 kr., mu morajo plačati '/^ stroškov, to je 70 gld. 71 kr., na vsak način pa 1/3 apelacijskih stroškov v znesku 5 gld. 46 kr.
V razlogih se gled^ stroškov navaja, da jih je prvi sodnik sicer pravilno odmeril, a da se je moral predrugačiti izrek gled^ povrnitve stroškov, ker se delovita zavrnitev tožbene zahteve opira večjidel na izrek izvedencev o cenitvi, katerega  pa  tožnik  na noben način ni mogel slutiti.
Revizijsko pritožbo je najvišje sodišče zavrnilo z odločbo dostavljeno po višjesodni naredbi z dne 2. majnika 1894, št. 4593 z ozirom na višjesodne razloge ter uvažuj^, da toženci niso hoteli priznati tudi nepogojno prisojenega zneska, da so temveč zanikali tožbeno legitimacijo tožnikovo, da je bila tožba torej potrebna, ter stroški potrebni. Dr. S.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 271
e) Donatio inter vivos ali mortis causa. — Negotiorum gestio.
Okrajno  sodišče v Škof j i Loki je z razsodbo z dne 20. septembra 1893. št. 4707 razsodilo:
o gonji živine v končnem odloku z dne 5. septembra 1893, št. 6T]6 govora.
Na rekurz Ane Z. de pr. 26. aprila 1894, št. 3721 je višje sodišče z odločbo z dne 16. maja 1894, št. 4898 gledd na to, da je Matija H. sam priznal, daje čez vrt pare. 141/2 gonil živino in to dejanje vsekako učini motenje posesti Ane Z., kajti s končnim odlokom z dne 5. septembra 1893, št. 6'j'j6 varovala se je Ana Z. v izključni posesti prepirnega predmeta in Matiji H. ukazalo se je, da je ne sme več v tem motiti, glede na to, da se Matija H. po navedenem končnem odloku ne sme več sklicevati na posestna dejanja, katera je izvrševal pred onim odlokom in zato tudi ni važno, da je Ana Z. v tem izvršbenem postopku taka posestna dejanja Matije H., ki so se pred končnim odlokom vršila, priznala, odlok prvega sodnika prenaredilo in Matiji H. zaukazalo, da ne sme več goniti živine čez vrt pare. 141/2, inače bi se globa 20 gld. za vsak tak slučaj izrekla zapadeno.
Najvišje sodišče je pa z odločbo z dne 26. julija 1894, št. 7428 druzega sodišča odločbo predrugačilo in prvega sodnika odlok z dne 18. aprila 1894, št. 3394 zopet uveljavilo. To odločbo utemeljuje najvi.šje sodišče s tem, da je tožnica v tožbi de pr. 28. junija 1893, št. 5039 predmetom motitve zaznamovala le košnjo polovice njenega vrta pare. 141/2 ad P. po tožencu, nikakor pa ne gonjo živine aH vožnjo po vrtu, akoravno tožnica dne 16. aprila 1894. leta priznava,  da je toženec uže leta
1892. svojo živino čez prepirni svet gonil in čezenj vozil in dalje da v postopku radi motenja posesti ni bilo govorjenja o pravici, goniti živino in voziti, in zato je končni odlok z dne 5. septembra
1893, št. GjT^ toženca motenja posesti le v tem spoznal krivim, da je skoro polovico vrta pokosil in iz tega vzroka se prepoved daljnega motenja sme nanašati le na seganje v tožničino stvarno posest s pokošnjo teh tal.
A. Gregorin.
272 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
I.
Sotoženki C in D pripoznati morata, da so hranilnične knjižice št. 129793, 161187 in 164486, glaseče se na 300 gld., 150 gld. in 250 gld. — katere je izročil dne 13. novembra 1891. 1. umrli J. K. kake tri mesece pred svojo smrtjo župniku B v hranitev — del zapuščine rajncega J. K.; — toženki morata torej privoliti, da se te knjižice s pr. izroče iz sodnega depozita tožniku A cum expensis.
II.
Odbije se pa zahteva, da mora tudi B pripoznati, da so se mu izročile omenjene knjižice v hrambo, ter da so se za časa smrti še nahajale v njegovi hrambi, da spadajo v J. K-jevo zapuščino in da mora tudi B privoliti v zgoraj navedeno izročitev teh knjižic.
Razlogi:
J. K., oče tožnika in sotoženk C in D, umrl je dne 13. novembra 1891, 1. Tri mesece pred svojo smrtjo izročil je pa v razsodbi omenjene hranilnične knjižice župniku B v hranitev (bodisi zase, ali za ženo ali za hčeri). Knjižice pa, oziroma njih vrednost z obrestmi 800 gld, uvrstile so se v zapuščinsko razpravo. Glavni dedič A plačal je tudi od te svote pristojbine. Vender pa nista hotela zastopnika nedol. C in D pri zapuščinski razpravi pripoznati, da spadajo knjižice v istini v zapuščino, češ da jih je zapustnik še za živa podaril svojima hčerama C in D. — Radi tega hoče sedaj A — kateremu kot glavnemu dediču je zapuščinsko sodišče prisodilo v last vso zapuščinsko imovino s knjižicami vred — vindi-kovati omenjene hranilnične knjižice, oziroma doseči, da se mu izroče iz sodne hrambe, kamor so se izročile posredovanjem B-ja in sovaruha nedol. C in D in sicer na ime teh otrok. V tem sta obe stranki edini
Tožnik A opira se na svojo po oporočni dedinski pravici pridobljeno lastninsko pravico. Vložil je pa tožbo tudi proti prejšnjemu detentorju knjižic kot prvotožencu. — Proti temu pa se tožbe ne more smatrati upravičene. — Kajti tožba ima očitni značaj lastninske tožbe, — naj tožnik stvar zasukava, kakor koli hoče, svojega pravega namena (dobiti v svojo oblast knjižice iz naslova lastninske pravice) vender ne more prikriti. Sodniku je torej presojevati tožbo kot lastninsko. Toženec A pa je izročil za-
Iz pravosodne prakse Civilno pravo. 273
devne knjižice uže pred tožbo drugim ter so lete sedaj v sodni hrambi za nedol. C in D. Ker jih torej nima več v svoji oblasti, nedostaje tu prvi pogoj lastninske tožbe po smislu § a 369. obč. drž. zak. Tožbo proti prvotožencu A bilo je torej povsem odbiti radi pomanjkanja pasivne legitimacije; — to pa tem bolj, ker ni treba Ajevega privoljenja za izročitev knjižic iz sodne shrambe, — ter ker se prvotoženec sploh ne lasti nikakoršnih pravic do njih. — Edino le od.škodninska tožba po smislu §-a 965. obč. drž. zak. bi tu slučajno bila mogoča, ker je B izročil knjižice brez izročnikovega (J. K-jevega ali njegovega dediča) dovoljenja tretji osebi.
Kar se pa tiče tožbenega zahtevka, ki gre proti C in D, pre-udarjati je, da so se prevzele knjižice v uradno hrambo za nedoletne C m D, kateri imata torej prepirno stvar v svoji oblasti.
Preostaja le .še dognati, je li tožnik dokazal, da je iztožena stvar njegova last. — V to sklicuje se na očetovo oporoko in zapuščinsko razpravo, vsled katere je on glavni dedič J. K-ja. — Če torej le ta za živa ni odstopil svoje lastninske pravice do hranilnih knjižic, je tudi dedič A po njem pridobil lastninsko pravico potom dednega nasledstva. — O tem pa, da so bile nekdaj zapustnikova last, so tožnik in toženki jedini. — Sotoženki poudarjata, da so se knjižice njima darovale po očetu >inter vivos« in da sta torej postali lastnici prepirne stvari. — Ta ugovor pa ne more obveljati. Tudi iz okolnosti, da je namreč po trditvi sotoženk izročil J. K. župniku B knjižice, rekoč: »To so knjižice moje žene. Izročite jih njej, če pride ponje. Shranite jih pa vender vsaj do moje smrti, ker se bojim, da jih sin A ne ukrade. Jaz pa želim, da jih razdeli žena med hčeri«, ni moči sklepati, da bi J. K. takoj takrat podaril inter vivos knjižice hčerama. — Toliko je jasno, da je J. K. menil daritev le za slučaj svoje smrti, — da ni mislil odreči se pravici preklicati daritev, — da torej ni hotel takoj prepustiti last knjižic svoji ženi s tem, da jih je župniku izročil, gotovo pa ne svojima hčerama; — ter da je premalo določno izrazil svoj namen darovati je. Vrh tega je pa J. K. izrazil se priči N. nasproti, da so knjižice pri župniku shranjene v ta namen, da jih dobita hčeri po njegovi smrti. Darilna pogodba inter vivos se torej ni nameravala. — K večjemu pa bi bila obdarovanka žena, nikoli pa hčeri zapustnikovi. Očividno se bi torej po daro-valčevem namenu morala izpolniti daritev — bodisi za ženo, bodisi
18
274 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
za hčeri — še le po zapustnikovi smrti. Taka daritev pa velja — ker nima v §-u 956. obč. drž. zak. zahtevanih pogodbenih pogojev — le za volilo. Kot volilo pa tudi ni veljavna, ker je poslednja volja zapustnikova bila izrečena ustmeno le pred jediio pričo (§-i 956., 647. in 585. ibid.). Sotoženki C in D ne moreta dokazati, da bi pridobili last potom daritve bodisi »inter vivos« ali »mortis causac. — Mora se torej pritrditi tožniku, ki prišteva knjižice zapuščini. Izročitev pa se mu ne more zabraniti, ker je dokazal svojo lastninsko pravico.
Po odločbi višjega sodišča v Gradci z dne 7. marcija 1894, št. 12138 odbila se je tožnikova apelacija gled6 prvotoženca B ter se potrdila v tem oziru razsodba I. stopinje. Odbil se je pa tudi tožbeni zahtevek, da morata sotožniki C in D pripoznati, da je izročil zapustnik J. K. župniku B zadevne tri knjižice ter da so se lete nahajale za časa smrti J. K-ja še v posesti župnika. Pač se je pa izreklo, da morata C in D pripoznati, da so te knjižice del J. K-jeve zapuščine, ter da morata privoliti v izročitev knjižic na roke A-ja — to pa le takrat, če ne doženo po tožniku naloženi glavni prisegi dokaza, da je izročil J. K. tri mesece pred svojo smrtjo župniku B hranilnične knjižice št. 129793, 161187 in 164486 z besedami »Te knjižice so last moje žene. Izročite jih njej, če pride po nje. Shranite jih pa vender vsaj do moje smrti, ker se bojim, da jih sin A ne ukrade. Jaz pa želim, da jih razdeli žena med hčeri c; ter da je vrh tega rekel župniku, da ne sme knjižic dati nikomur razun zapustnikovi ženi.
Razlogi.
Tožnik, kateri trdi, da bi bil J. K. izročil hranilnične knjižice župniku B le v hranitev, utemeljuje svoj zahtevek —¦ ki ga stavi kot glavni dedič J. Kjev — pred vsem na to dozdevno hranilno pogodbo. Iz tega pa izvaja obvezanost župnika v vrnitev knjižic (§ 961. obč. drž. zak.).
Iz župnikove izjave z dne 10. marcija 1892. 1. priložene v to svrho po tožniku (Fad I.) izhaja, da je J. K. naložil B-ju, izročiti knjižice J. K-jevi ženi, katera bode razdelila po dogovoru svoto mej hčerama.
Ker torej vsebina obvezanosti župnika ni bila edino le hranitev  vložnih  knjižic, tu ne more biti govora o hranilni,   pač pa
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 275
morebiti o pooblastilni ali pa drugi pogodbi, katera bi se uprav najbolje skladala z namenom pogodnikov. Radi tega se je moral prvi del tožbe odbiti ne samo, kar se tiče prvotoženca, pač pa tudi gled^ sotoženk. — Daljni tožbeni zahtevek, po katerem vindikuje tožnik knjižice kot svojo last, pa tudi ni upravičen — v kolikor se opira na svojstvo hranilne pogodbe.
Nasprotno je nedvomno dognano, da je bil zapustnik lastnik omenjenih treh knjižic za časa, ko jih je izročil župniku. Močnej.še pravice naslov nasproti golemu posestniku je torej dokazan.
Sotoženki trdita, da je ponehala lastninska pravica J. K ja do knjižice ter potem daritve inter vivos pre.šla na njegovi nedoi. hčeri. To trditev pa morata dokazati. — V tem oziru sta navedli, da je izustil zapustnik izročujoč knjižice župniku navedene besede, ter izrecno ukazal, da se ne smejo knjižice dati nikomur drugemu nego soprogi.   Tem besedam pa ne more prisoditi se drugega pomena, nego daritve inter vivos v smislu § ov 93S. in 943. obč. drž. zak., ker je izročil J. K. župniku  knjižice  ter istodobno  izustil besede. Župnik je bil torej  po  smislu §-a 1037.  obč. drž. zak. nego-tiorum  gestor,  poslovodja brez naročila za zapustnikovo ženo in hčeri. — S tem se je daritev izpolnila. Župnik pa, kateri je posredoval kot quasi poobla.ščenec obdarovank njima jasno in znamenito v prid, pridobil njima je lastninsko pravico ter pravico prostega razpolaganja z knjižicami.   Temu ne nasprotuje,  da je J. K. naprosil župnika, naj hrani knjižice vsaj do njegove smrti, ker je to utemeljeval s tem, da se boji, A jih bi .še ukradel. Hotel jih je na vsak način skriti pred sinom. — Da je pa, kakor bodi, zapustnik imel namen darovati inter vivos, se tudi iz tega razvidi, da je tri mesece preje napravil pravilno oporoko, da je zadostno  pokazal, da hoče sina izključiti vsaj od te svote, ter da ni ničesar o tem omenil, da se naj mu slučajno vrnejo knjižice.  — Dokažeta torej sotoženki ta stvarni položaj, izgubi tožba tudi glede lastninskega vprašanja pravni temelj. Torej se je moralo razsoditi na tožniku po sotoženkah ponujeno glavno prisego.
N a j v i š j e sodišče je to razsodbo povsem potrdi 1 o z odločbo z dne 6. junija 1894, št. 6621.
Razlogi:
Revizijska pritožba je izredna, v kolikor se tiče razsodila proti župniku B. — Pogojev po smislu dvor. dekr. z dne 15. februvarija
18*
276 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
1833, št. 2593. z. p. z. za predrugačbo razsodeb spodnjih sodišč ni. Razsodba je stvarnemu položaju in zakonu prikladna.
A tudi del višjesodne razsodbe, ki se tiče liedoletnih sotoženk, se je moral povsem potrditi, kajti, če se dokažejo okolnosti, o katerih dopušča višje sodišče dokaz, dognala se je daritev inter vivos. Hranilnične knjižice postale so s tem, da jih je izročil J. K. župniku B ter izjavil, naj jih da le-ta njegovi ženi — to pa ni ničesar druzega nego daritvena ponudba dosedanjega lastnika J. K. — ter da jih je župnik vsprejel — torej vsprejel ponudbo in ravnal ženi v prid, če tudi brez naročila — s tem dejanjem izročitve last zapustnikove žene; — da^ritvena pogodba pa se je s tem izpolnila. — Ni se izrecno pripomnilo, da postanejo knjižice last obdarovanke še le po smrti darovalce vi, ter se na ta namen tudi ne more sklepati iz jasnih okolščin.
Takošna dejanska izročitev knjižic nasprotuje tudi mnenju tožnika in prvega sodnika, da ne vsebujejo okolnosti, za katere so se ponudili dokazi daritve inter vivos, temveč mortis causa, — ker je za poslednjo treba, da se vrši izročitev darovane stvari šele po darovančevi smrti.
Če je pa darovalec izustil prošnjo, da naj hrani župnik knjižice vsaj do njegove smrti, nima to vpliva na svojstvo pogodbe kot daritve inter vivos in sicer ravno tako ne, kakor to, da je prosil zapustnik svojo ženo obdarovanko, naj razdeli denar mej hčeri. Iz teh razlogov potrdila se je vi.šjesodna odločba.
Dr. S.
f) Kako je tolmačiti zadnji stavek §-a 905. obč. drž. zak. — Šega kraja. — Sodnikovo ocenjevanje dokazov ne more biti povod ničnosti pritožbi. — §-i 24. do 26. zak. z dne 16 maja 1874, št 69. drž. zak.
Okrajno sodišče v Kranjski gori je z razsodbo z dne 28. novembra 1893, št. 2697 obsodilo toženca, da mora povrniti tožniku s tem povzročeno škodo, da je posekal 4 drevesa, katera se mu niso prodala, v znesku 2 gld. 40 kr., ter povrniti 1/28 del na 158 gld. 34 kr. odmerjenih stroškov. Vi.šji tožbeni zahtevek (67 gld. 60 kr.) se je zavrnil.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 277
Razlogi.
Obe stranki pripoznata, da je prodal tožnik tožencu les v svojem gozdu pare. 831 kat. obč. Dovje ter da sta se dogovorila, da sme toženec sekati le več kakor 7" debela debla — kakor se samo ob sebi razume — merjeno v prsni vi.šavi. Isto tako je priznano, da se ni določilo niti pri sklepu pogodbe, niti pozneje, naj se li meri po la.ški ali nem.ški meri. Tožnik trdi, da je v Mojstrani običajna laška mera in sicer tudi pri kupčiji stoječih dreves, ako se stranki izrecno nista dogovorili na nemško mero. Ta Običaj je sicer potrdil tudi izvedenec J. K., na katerega sta se stranki zjedinili tako, da bo njegov izrek veljal polnim dokazom. Toženec pa trdi, da velja v tem slučaji nemška (avstrijska) mera, če se to tudi ni izrecno dogovorilo, — ker je le-ta pravda navadna odškodninska pravda, da je pustil sekati le drevesa, ki so imela najmanj 71/2 nemških palcev in več, torej popolnoma po smislu pogodbe.
— Tožnik trdi dalje, da je toženec posekal 35 dreves, ki niso imela 7 laških palcev, in zahteva za vsako drevo 2 gld. odškod--nine, skupaj torej 70 gld. Ponudil je dokaz po sodnem ogledu, iz vedencih in pričah. Rešiti je pred vsem vprašanje: Je-li bilo sekati po nemški ali po laški meri.? Ti meri nista jednaki, marveč je 6 laških palcev = 6' 2 nemških ali avstrijskih, iz česar sledi, da je laški palec za i avstrijsko linijo večji, kakor avstrijski.
— Tožnik ni navedel niti v tožbi, niti pozneje okolnostij, iz katerih bi izhajalo, da je ta pogodba bila trgovinska, ter da se mora torej tu razsojevati po določilih trgovinskega zakona; — torej se tudi ne more sklicevati na trgovinski običaj (čl. i. trg. zak. in § 10. obč. drž. zak.), marveč mora veljati po §-u 905. obč. drž. zak. ona mera, katera je na Gorenjskem, osobito v Mojstrani zakonita, to je torej avstrijski oz. nemški palec.
Po sodnem ogledu in izvedencih je dokazano, da 5 debel za časa posekanja ni merilo nad 7 nemških ali avstrijskih palcev; — in gledd teh 5 debel je pripoznal toženec le, da je dal štiri posekati, glede enega je pa ugovarjal, da je je morda posekal tožnik sam. Sodni ogled je pa dokazal, da ima tožnik v bližini v resnici nakopičenih nekoliko drv. Tožnikov tast A. K. je dalje pripoznal pri zaslišanji kot priča, da je v zadevnem gozdu podrl dve smreki ter ju razsekal na drva. Torej je v istini dvomljivo, je li pač uprav toženec posekal to peto deblo, in ne marveč A. K. Tožnik ni do-
278 Iz pi-avusodne prakse. Civilno pravo.
kazal, da je posekal deblo toženec. Po vsem je dognan dokaz le glede .štirih debel, da je je posekal toženec oz. njegovi delavci. Radi tega mu je plačati odškodnino tudi le za 4 drevesa. Odškodnina za jedno drevo znaša po izreku izvedencev 60 kr., torej skupaj 2 gld. 40 kr.
Pri sodnem ogledu, ki se je vršil kakih pet mesecev po dovršenem sekanji, se je našlo le še malo število debel, ker je je toženec zvozil večinoma uže poprej. Izvedenci so pa izrekli, da se more dokazati debelost le onih posekanih dreves, ki se še nahajajo kot debla na lici mesta. Dva meseca po dovršenem sekanji je pustil sicer res tožnik vsa po točencu posekana, toda uže olupljena debla premeriti po pričah J. J. in B. P., katera potrdita, da sta našla pet ali šest debel, ki so merila manj kakor 6 laških palcev. Po izreku izvedencev pa so po pričah merjena debla, ki so olupljena in nekoliko uže osušena merila 6 laških palcev, za časa posekanja merila pač 7" 3"'' nemške mere; —debla pa, katera sta priči merili pod šest laških palcev, da niso za časa sekanja imela 7 nemških palcev.
Dokazano je toda le glede štirih debel, da so se posekala pod mero, ter da se je to zgodilo vsled ukaza toženčevega. —¦ Obsoditi ga je bilo torej moči le na odškodnino 2 gld. 40 kr. (§ 1293., 1294., 1295., 1323. in 1324. obč. drž. zak.). — To navedlo se je, v kolikor velja nemška mera.
A tudi ko bi se smatrala veljavno laška mera, je razsodbo izreči jednako. Izvedenci so našli pri sodnem ogledu le 5 debel, ki niso merila za časa sekanja nad 7 nemških —¦ torej tudi ne 7 laških palcev, in 2 debla, ki takrat nista merila nad 7 laških palcev — torej skupaj le 7 debel, ki za časa sekanja niso merila nad 7 laških palcev. Od teh 7 debel je pa dal — kakor dokazano — posekati nedvomno toženec le štiri. —
Po pričah tožnik ni dokazal ničesar, — še prve polovice ne, ne gled6 vprašanja, koliko dreves je posekanih pod mero 7 laških palcev, in tudi ne, da niso o svojem času po pričah merjena drevesa imela v resnici in brezdvomno nad 7 laških palcev. Izpovedbe prič so mej saboj v protislovji ter se ne zlagajo. — Dopolnilna prisega je bila po vsem nemogoča.  Glavne prisege pa ponudil ni.
Če je tožnik propal z dokazili, je le sam kriv, ker se ni obrnil pravočasno po smislu §-a 188. o. s. r. na sodišče.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 279
Višje deželno sodišče Graško je z razsodbo z dne 24. janu-varija 1894, št. 12488 potrdilo in meri to to razsodbo, gledč stroškov jo je pa predrugačilo tako, da se prisodi tožencu njegovih na 94 gld. 78 kr. odmerjenih stroškov — to je v znesku 71 gld. 09 kr. ter polovico stroškov II. stopinje v znesku 9 gld. 63 kr., torej 4 gld. 81 kr.
Razlogi.
Razsodba prvega sodnika se potrdi in merito, oziraje se na zakon in dejanskim razmeram primerne razloge okrajnega sodišča. Pripomni se pa vsled navedeb pritožbe sledeče. Tožnik ne razlaga pravilno v svoji pritožbi zadnjega stavka §-a 905. obč. drž. zak. Ne more biti dvomljivo, da se tu ter v jednaki naredbi v čl. 336. drž., zak. meni le zakonita, po zakonu na kraji izpolnitve veljavna mera in teža. — Seveda smejo stranke tudi prosto določevati, da se bodo ravnale pri svojih pogodbah po drugi meri in teži. — Po obojestranski navedbi povodom dopolnilne razprave se pa tu ni določilo nič takega Trditve strank pa morejo služiti razsodbi kot temelj le v toliko, kolikor se dotikajo tega — pogodbenega vpra-.šanja; — nikakor pa ne glede vprašanja, katera teža in mera se mora smatrati merodajno pri dotični pogodbi, če stranki nista ničesar določili. To je zgolj pravno vprašanje. V tem oziru je po navedbi tožnika v Mojstrani običajno, da velja pri pogodbah te vrste laška mera, če se ni določilo izrecno kaj druzega. Taka navada pa ne bi bila običajno pravo, temveč le pona-vadna navada dejanskega svojstva, na katero se mora ozir jemati tudi v prometu, ki nima trgovinskega značaja. — Ni se pa dognalo, da velja ta navada v istini, to pa vzlic mnenju po obeh strankah izvedencem izvoljenega moža. — Ni dejanske podlage, da bi se mogel običaj spoznati tako razširjenim in udomačenim, da bi zamogel nadomestovati voljo strank, ako je niso izrekle, enako dispozitivnemu zakonu. — Merodajna mora torej povsem biti le avstrijska (nemška) mera.
Napačna je tudi trditev tožnika, da mora — ako se smatra veljavno le avstrijska zakonita mera — tu obveljati le meterska mera. Po čl. V. zak. z dne 23. julija 1871, št. 16. drž. zak. ex 1872 je le za javni promet prepovedana raba prejšnjih mer in tež od I. januvarija 1876. 1. dalje. »Javni promet« pa ni ničesar drugega.
280 Iz pravosodno prakse. Civilno pravo.
nego obrtni promet, kakor se razvidi iz drugih zakonitih določil in navade govora. Niti tožnik, niti toženec ne pečata se pa z obrtnijo, vsaj ne da se to posneti iz pravde, v kateri se imenujeta oba posestnika.
Proti apelaciji toženca se pa le omeni, da se ni rešil osebne odgovornosti, da se ne bodo sekalo pod mero, če je ukazal delavcem, da ne smejo sekati dreves, ki te mere nimajo. Ker je tožnik zmagal le z malim odlomkom svoje tožbene zahteve, ter je bila toženčeva branitev torej uspešna, moral se mu je prisoditi primeren del stroškov za zagovor, — ter ker je bila njegova apelacija vsaj gled^ stroškov uspešna, je prisoditev polovičnih stroškov ape-lacije primerna.
Najvišje sodišče pa je z odločbo z dne 28. marcija 1894, št.zavrglo ničnostno in revizijsko pritožbo tožnika, kar se tiče glavne stvari kot nedopustno, o revizijski pritožbi tožnika pa gled6 stroškov razveljavilo obe nižjesodni razsodbi ter izreklo, da se stroški i. in 2. stopinje obeh strank pobotajo, ter da trpi tožnik stroške svoje ničnostne pritožbe.
Razlogi:
Tožnik trdi ničnost višjesodne razsodbe, ker ni višje sodišče smatralo doprinešenim dokaza, da velja v Mojstrani laška mera, če se niso stranke izrecno drugače dogovorile, dasi tudi sta se stranki zjedinili na jednega izvedenca ter dodelili njegovemu izreku moč polnovernosti; — ter ker se je s tem kvarila tudi v sumarnem postopanji veljavna dispozicijska maksima. A sodnikovo ocenjevanje dokazov ni formalni pregrešek, ki bi povzročeval ničnost razsodbe, temveč se more le izpodbijati potom apelacijske odn. revizijske pritožbe. V istini ni torej ničnostna pritožba ničesar drugega, kakor revizijska pritožba, gled^ katere velja § 51. sum. pat. Kar se pa tiče razsodila gledž stroškov, ni pritožba tožnika neupravičena, ker je zmagal vsaj deloma, ter ker je toženec zahtevek tožbe sploh iz-l)odbijal; — torej je imel tožnik vsaj deloma povod za tožbo. Dalje se pa tudi ne sme pozabiti, da je bil tožencev zagovor spojen s posebnimi stroški. Pobotanje stroškov se torej najbolje ujema z določbo §a 25. zak. z dne 16. majnika 1874, št. 69. drž. zak. Ker ni imela apelacija za stranki in merito prav nobenega uspeha, o
Iz upravne prakse. 281
izreku gled^ stroškov pa prav neznaten, ter ker se je pečal poglavitni del ničnostne oz. revizijske pritožbe z glavno stvarjo, — v katerem oziru je bil ta pravni lek nedopusten, je tudi izrek g\ed6 stroškov apelacije in revizije utemeljen v §-ih 25. in 26. 1. c.
Dr. S.