119
JUDJE V LJUBLJANI
od 13. do 19. stoletia
Mihaela Hudelja
IZVLEČEK
V prispevku o judovski skupnosti v
Ljubljani skuša avtorica na osnovi virov in
literature predstaviti začetno naselitev Judov
ter njihovo socialno življenje v okviru religioz-
nega in družbenega sistema v srednjem veku.
V prispevku je prikazana vloga sinagoge
oziroma molilnice kot centra, v okviru katerega
se je odvijal določen način življenja, značilen
za judovsko populacijo, stiki med meščani in
Judi ter razlogi za njihov izgon v začetku 15.^
stoletja.
ABSTRACT
Basing on available sources and litera-
ture the author deals with the initial settling
of the Jewish community in Ljubljana and its
social life within the frameioork of the medie-
val religious and social systems. The article
reveals the role of the synagogue as the centre
of a certain way of living which was chara- \
cteristic of the Jewish population; it also \
describes the contacts between the citizens and \
the Jews and elaborates on the reasons for the
expulsion of the Jews in the early 15th century.
UVODNA RAZMIŠLJANJA
V pričujočem prispevku sem poskušala na osnovi številnih navidezno
nepomembnih podatkov, ki sem jih zasledila pri prebiranju različne strokovne literature,
sestaviti čimbolj celovito podobo o življenju Judov, kije zanimivo predvsem iz etnološkega
zornega kota. Zaradi svojega etničnega porekla in usode v preteklosti so Judje kot etnična
skupnost izstopali iz običajne družbene vsakdanjosti.
Precej pisnega gradiva in dokumetov je v Arhivu republike Slovenije, Mestnem
arhivu v Ljubljani ter v arhivih na Dunaju in v Gradcu. Za življenje Judov v srednjeve-
škem obdobju sta najpomembnejši deli, ki sta ju napisala Rosenberg in Dimitz,^ kjer
najdemo največ podatkov o zgodovinskem bivanju v posameznih krajih na takratnem
Kranjskem, Štajerskem in Koroškem oziroma na današnjem slovenskem območju. Tudi
1 Arthur Rosenberg: Beiträge zur Geschichte der Juden in Steier mark. Quellen ^ma Forschungen zur
Geschichte der Juden in Deutsch-Österreich, VI. Band. Wien und Leipzig 1914. Dimitz A.: Geschichte Krains I-
rv, Laibach 1874-1876.
Mihaela Hudelja
številni kasnejši pisci/ ki so podrobneje pisali o Judih na slovenskih tleh ali pa so jih
omenjali samo obrobno, so črpali podatke iz del omenjeruh avtorjev.
O zgodovini Judov na slovenskem območju je bilo napisanega sorazmerno malo.
Literatura, ki je na voljo, pa so predvsem študije, razprave, ki so jih pisali predvsem
zgodovinarji oziroma pisci krajevnih kronik. Čeprav so poudarjali njihovo maloštevil-
nost v slovenskih krajih (tu je izvzeto Prekmurje), pa so le imeli v določenih krajših
zgodovinskih obdobjih dokaj pomembno družbeno vlogo, predvsem v gospodarskem
pomenu. V tem pogledu je vlogo Judov zelo izčrpno in natančno prikazal (predvsem
ljubljanske Jude) zgodovinar Vlado Valenčič ? Avtor je v svojem delu izhajal predvsem iz
dokaj bogatega arhivskega gradiva. Obstoj judovske skupnosti v Ljubljani je prikazal od
prve naselitve v zgodnjem srednjem veku do njene tragične usode po letu 1941. To delo
predstavlja prvo celovitejšo študijo o judovskem prebivalstvu v Ljubljani. Vsekakor bi
bila zarümiva tudi etnološka študija, ki bi celovito prikazala predvsem njihovo socialno
in dvihovno kulturo vsakdanjega življenja ter kulturno in etnično identiteto, ki se je ohranila
kljub asimilacijskim vplivom in pritiskom okolja, ki jim je bilo ves čas izrazito nenak-
lonjeno.
ZAČETKI NASELITVE
Prve zapise o Judih v Ljubljani najdemo v Valvasojevi Slavi Vojvodine Kranjske,
kjer je zapisal, da so se Judje naselili v Ljubljarü že nekaj let pred letom 1213. Tega leta so,
tako navaja Valvasor, prezidali in obnovili staro sinagogo, to pa pomeiü, da so jo verjetno
zgradili že nekaj let prej.* Vendar pa ni navedel vira, tako da ne vemo, kje je dobil to
informacijo. Tudi Milko Kos meni, da je Valvasorjev zapis nezanesljiv in morda celo
izmišljen; ugotavlja, da je najstarejši zanesljiv in preverljiv vir iz leta 1327.' Tega leta so
Judje tudi dobili privilegij, ki je pod upravo goriških grofov, veljal za celotno takratno
Kranjsko ter gospostva na Koroškem. Takrat so koroški vojvoda ter češki in poljski kralj
dovolili skupirü Judov trgovske družbe iz Čedada in Gorice, da so se naselili v Ljubljarü,
predvsem za potrebe bančruh poslov. Tu so vodili banko, ki je dajala prebivalcem
hipotekama posojila; med drugim tudi za potrebe »finančno razgibane goriške vlade v
prvi polovici 14. stol.«*
Judje so se naselili na Novem trgu, za katerega pravi Valvasor, da so ga zgradili že
okoli leta 1200. Tudi to Valvasorjevo informacijo ima Kos za vprašljivo. Svojo trditev o
kasnejši naselitvi utemeljuje z imenom Novi trg, kar pomeni, da je nastal vsaj pred letom
1243, »ko se Ljubljana prvič imenuje mesto, kajti če bi bil nastanek kasnejši, bi ta del
Ljubljane ne dobil označbe Novi trg, marveč nemara Novo mesto«.^ Leta 1228 so biR tu v
tem predelu mesta že naseljeni križarji-pripadniki nemškega viteškega reda. Prebivalci
Novega trga pa so bili poleg križarjev tudi Judje in kasneje plemiči.'
2 Glej navedena dela: V. Valenčiča, L. Šika, M. Kosa, J. Mala, H. Schulsingerja, I. Vrhovnika, V. Travnerja.
3 Vlado Valenčič: Židje v preteklosti Ljubljane. Ljubljana 1992
4 Janez Vajkard Valvasor: Slava Vojvodine Kranjske. Ljubljana 1970, sti-. 272
5 Milko Kos: Srednjeveška Ljubljana. Ljubljana 1955, sti'. 19
6 Sergij Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana 1961, sti-. 170
7 Milko Kos, nav d., sti, 15
8 ibid.
120
Judje v Ljubljani od 13. do 19. stoletja
Zanimiva je ugotovitev, da nekateri pisci, zlasti judovski, v svojih spisih in razpravah
omenjajo naselitev Judov v Ljubljani v zvezi z letiüco 1213; kar pomeni, da niso bili kritični
do Valvasorjevega vira, svojih trditev pa tudi niso utemeljili z bolj zanesljivim podatkom.
V članku Lavoslava Šika Zidovi i Slovenci' tako na primer beremo: ».. .vijekovi su minuli
kako Zidovi podigoše u Ljubljani veliku sinagogu- Godine 1213 pala je žrtvom požara
stara bogomolja - onda Zidovi, koji od pamtiveka nastavahu zemlje kranjskih i korotanskih
vojvoda, podigoše u slavu svoga jedno jedinoga Boga velebni Bet-midraš, o kojemu se
mnogo pripovijedalo u cijelom židovstvu.« Judje so se naselili le v enem predelu Novega
trga, in sicer v delu, kjer sta še danes Židovska ulica in Židovska steza. Imeni sta se sicer
ohranili do danes, vendar pa so s prezidavo nastale arhitekturne spremembe, saj današnja
podoba ulic izhaja šele iz 17. stol.'" Po dognanjih Vlada Valenčiča" pa bivanje Judov ni
bilo omejeno samo na ti dve ulici, katerih poimenovanje je nastalo šele po njihovem izgonu.
Nekateri so živeli tudi v bližnjem okolišu. Sicer pa je bil judovski življenjski prostor omejen
na vzhodni strani z Ljubljanico, na severu pa ga je od ostalega mesta ločevalo mestno
obzidje, ki je potekalo med Ljubljanico in današnjo tmiverzo, ki je büa nekdanji vicedomski
dvorec. »V svojem stisnjenem getu žive... Na eno stran imajo vodo, na drugo stran pa
kratek kos obzidja, ki ga morajo oni vzdrževati; na severno stran jih loči od Fištamskih
vrat proti Križarjem, na zahod je pa ozka Židovska steza...To mestno obzidje prvič
omenjajo šele leta 1339. Judje so ga morali sami zgraditi in tudi poskrbeti za njegova
popravila." Postavitev obzidja verjetno ni bila povezana samo z obrambnimi nameiu,
pač pa tudi z namenom, da bi se nekako izolirali od ostalega prebivalstva, kot je bUo to
že v navadi v drugih mestih. V času turških vpadov je bilo potrebno zaradi obrambe še
posebej skrbeti za mestno obzidje. Leta 1478 je začela veljati cesarska zapoved, da morajo
prebivalci, ki živijo »štiri milje okoli Ljubljane, pomagati mestjanom zidovje ob Ljubljanici
zidati... V Ljubljani bivajočim Židom je došel oster opomin, da neutegoma popravijo in
utrdijo njim odmerjeni kos mestnega obzidja od vicedomove hiše na Novem trgu do
stolpa tik vode; ker drugod to delajo, ne smejo odlašati, da delo ne zaostane.«" Ker je
vojna s Turki skoraj spraznila cesarsko blagajno, je cesar istega leta zahteval 300 vinarjev
kot davek »za vojne potrebe zoper Turka«" od vsakega posameznika judovske vere.
UZAKONJENE PREPOVEDI V SREDNJEM VEKU
Na 4. lateranskem koncilu leta 1215 so bili sprejeti odloki, ki so urejali odnose med
kristjani, vladarji dežel in Judi. Vladarji so te odloke v zakonodaji na svojih ozemljih
uresničevaU bolj ali manj strogo. Eden od razlogov za uzakonitev teh odlokov je bil ta, da
bi omejili socialne stike med judovskim in krščanskim prebivalstvom. Njihov namen pa
je bil onemogočiti, da bi prevladalo judovstvo. Judje so lahko imeli stike s kristjani le v
gospodarskem smislu, ko je šlo za izmenjavo blaga med trgovci in obrtniki. Prepovedano
9 Lavoslav Šik: Slovenci i Zidovi. Židov. Zagreb 1919, str. 4
10 Krajevni leksikon Slovenije, 11- knjiga. Ljubljana, 1971, str. 308
n Vlado Valenčič: Židje v preteklosti Ljubljane. Ljubljana 1992, sb". 11-12
12 Lojze llja: Zadnji rabin v Ljubljani. Celovec 1975, str. 48
13 Milko Kos, nav. d., str. 19
1* Janez Parapat Turški boji v XV. in XVI. veku. Letopis matice slovenske za leto 1871. I^ubljana 1872, str. 66
15 Janez Parapat, nav. d., str. 67
121
Mihaela Hudelja
122
Preslikano iz: Milko Kos, Srednjeveška Ljubljana ¦ Copied from: Milko Kos, Srednjeveška
Ljubljaim (Medieval Ljubljana) • Copié de: Milko Kos, Srednjeveška Ljubljana
(Ljubljana médiéval)
Judje v Ljubljani od 13. do 19. stoletja
je bilo sklepanje zakonov med Judi in kristjani. Ta prepoved je izhajala tudi iz judovskih
verskih predpisov. Prav tako niso smeh zaposlovati kristjanov. Tudi niso smeli zasesti
položajev v javnem ali poklicnem življenju, pri katerih bi jim bih kristjani podrejeni.'^ Da
so se že na zimaj ločili od ostalih prebivalcev, so morah pripadniki judovske vere nositi
na oblačilih poseben znak. V posamezruh državah so bili glede tega različni predpisi. V
Franciji in Nemčiji so nosili rumeni krog na obleki, v Italiji so morali obvezno nositi ošujeni
klobuk rumene barve, v Angliji pa kos blaga žafranaste barve.^' Ko Josip Mal opisuje,
kako so se v srednjeveški Ljubljani prebivalci na zunaj med seboj razlikovali, med drugimi
navaja tudi Jude, saj merü: »Razlika stanov je morala biti vidna že na zunaj: vsakemu
stanu, plemiču, meščanu, obrtiüku pomočniku, vajencu, duhovniku, redovniku, dijaku
in vojaku je pritikala njegova posebna obleka, da je vsakdo takoj vedel, s kom ima
opraviti.... Od vseh teh posameznih stanov so se morali ločiti še Judje,... ki jih je bilo
mogoče takoj prepoznati po ošiljenem klobuku.«^' Travner je pri opisovanju njihovega
načina oblačenja še bolj natančen, saj pravi, da so bih oblečeru v dolge halje, na hrbtih so
nosih nmiene krpe, glavo pa so si pokrivali z visokimi rumenimi klobuki in v rokah so
nosili obvezne palice.^' Tudi judovsko bogoslužje je doživelo omejitve cerkvenih
oblastnikov. Judje so lahko vzdrževali že obstoječe sinagoge, rüso pa smeh graditi novih.
Če pa so kljub temu dobui dovoljenje za gradnjo nove sinagoge, vsaj na zimaj ne bi smela
biti izstopajoča v stilu in dekorativnosti.^" V srednjeveškem obdobju Judje v družbenem
pogledu niso bili posebna narodnost ali verska skupnost, temveč samo poseben stan, ki
ni imel meščanskih pravic.
SINAGOGA - SREDIŠČE VERSKEGA, KULTURNEGA IN SOCIALNEGA
ŽIVLJENJA
O življenjskih navadah ljubljanske judovske skupnosti ni kaj dosti znanega. Če
hočemo celovitejše prikazati način življenja v srednjem veku, moramo upoštevati zapisane
vire tako judovskih kot nejudovskih avtorjev. Vemo, da je v Ljubljani vsaj dve stoletji
obstajala sinagoga ali pa molilnica, vendar ni ohranjen noben zapis, ki bi pričal o
dejavnostih, ki so potekale v njej.
V sinagogi so potekale reUgiozne, socialne in do neke mere tudi izobraževalne
dejavnosti. Verski predpisi zahtevajo gradnjo sinagoge oziroma ureditev moUlnice, ki
ima najosnovnejše liturgične predmete za opravljanje obredov v tistih krajih, kjer živi
najmanj deset odraslih mož.^^ Zato lahko sklepamo, da je bilo v srednjeveškem obdobju
v Ljubljani naseljeno kar precejšnje število Judov, čeprav o tem nimamo točnejših podatkov.
Za primerjavo pa je zanimiv opis mariborske sinagoge, ki je bila ena od najpomembnejših
za Štajersko, Koroško in Kranjsko. Zatorej lahko sklepamo, da ljubljanska sinagoga ni
mogla biti večja ah bolj bogato opremljena. Judje v Mariboru so bih precej aktivni, tako
znotraj svoje skupnosti kot tudi z vphvom in dejavnostjo navzven. To se je odražalo
16 John Edwards: The Jews in Christian Europe 1400 -1700. London, New York 1988, str. 15-17
17 Louis Golding: Jevrejski problem. Zagreb 1939, str. 36
18 Josip Mal: Stara Ljubljana in njeni ljudje. Ljubljana 1957, str. 10
19 Vladimir Travner: Mariborski ghetto. Kronika 2,1935, str. 155
20 John Edwards, nav. d., str. 16
_   21 M. Rajner:Sinagogahia arhitektura. Zidovi na tlu Jugoslavije. Zagreb 1988, str. 39
123
Mihaela Hudelja
predvsem v gospodarskem napredku za celotno Štajersko. Travner pravi, da »je bilo
svetišče majhno in preprosto«.^ Notranjost sinagoge je bila skromna z opremo in
dekoracijo. Po stenah ni bilo okrasja ali slik. V ozkem prostoru na vzhodni strani je bila
postavljena skrinja zaveze, kjer so bile shranjene Mojzesove knjige - Tora, in prekrita z
dragoceno preprogo. Zraven je spadal še sedmerokraki svečnik. V sredini sinagoge je
bila postavljena prižnica, na kateri je rabin bral iz svetih knjig. Ženskam je bil namenjen
poseben ograjen prostor.^' Tudi dvorišče sinagoge je služilo opravljanju verskih
opravil.Poročni obredi ortodoksnih Judov so potekali po starem običaju, to je, da so poročni
obred opravljali na prostem, »pod milim nebom«.^^ Na dvorišču je ponavadi stala tudi
učilnica, kjer je imel rabin predavanja iz Talmuda, Midraša.^' Tudi posamezniki so lahko
v učilnici preučevaU in študirali stare spise Talmuda. Judovske občine v tem času niso
imele organiziranih šol za poučevanje otrok. Dolžnost očetov je bila, da sami poučujejo -
vzgajajo svoje otroke (kar je veljalo samo za dečke) v judovsko-religioznem smislu.^^
Poudarek je bil na prenosu izročila religiozne tradicije, kar je bilo na nek način povezano
tudi z ohranjanjem judovske identitete.
V njihovem načinu življenja so bile nepogrešljive ritualne kopeli, ki so jih opravljali
v kopališčih v bližini sinagoge. Po eni straiu so to zahtevali verski predpisi v zvezi s
čistočo, po drugi strarü pa se niso smeli kopati skupaj s kristjani. Z ritualno kopeljo so
büe povezane parne in kadne kopeli.^' V zapisih o ljubljanskih in mariborskih Judih
vidimo, da so bile njihove četrti tik ob vodi, kar je nedvomno povezano tudi zahtevo o
čistoči. Stara zaveza vsebuje 613 predpisov, ki določajo reUgiozno, kulturno, gospodarsko
in družinsko življenje Judov. 248 predpisov zahteva njihovo izpolnjevanje, 365 predpisov
pa se nanaša na prepovedi, ki so v zvezi z moralo.^ Življenje je potekalo v težkih razmerah,
saj so na eni strani morali upoštevati verske zahteve, na drugi strani pa omejitve vladarjev
in cerkvenih oblasti.
V Mariboru so živeli ugledrü rabini. Najpomembnejši med njimi je bil rabin Izrael
Isserlein, kije tam živel v letih 1427 -1435. Bilje tudi deželni rabin za Notranjo Avstrijo.
Za zgodovino judovstva v 15. stoletju so zelo pomembru njegovi spisi Teratumat ha -
Dešen (hstina 354 pravnih mnenj) Pesakim u - Ketabim (odločbe in listine).^' Ti spisi so
pomembno izhodišče za rekonstrukcijo duhovnega (verskega) življenja in vsakdanjih
takratnih razmer. Zapisi nam pojasnjujejo organizacijo institucij v okviru judovske
skupnosti pa predpise glede prehrane. Omenjeni spisi so napisani v obliki vprašanj, ki so
povezana s problemi vsakdanjega življenja, in odgovorov, kako ravnati pri izpolnjevanju
verskih zahtev. Rabini drugih mest so se pogosto obračali nanj, kadar so potrebovali
nasvet ali pomoč, ko je büo treba reševati probleme oziroma prekrške tako znotraj judovske
skupnosti kot tudi v razmerju Judov in kristjanov. Po Schulsingerju povzemam nekaj
22 Vladimir Travner, nav. d., str. 155
23 ibid.
2'4 HirJco Schulsinger: O reUgioznom i kultimiom životu Jevreja u Štajerskoj, Koruškoj i Kranjskoj god.
1371-1496 s osobitim obzirom na područje današnje Slovenije. Jevrejski almanah 4. letnik. Vršac 1928, str. 130
25 Midraš pomeni razlago, pojasnila in navodila po končanem branju iz Tore. (Werner Keller: Povijest
Zidova, Zagreb 1992, str. 517)
26 H. Schulsinger, ibid.
27 H. Schulsinger, nav. d., str. 131
28 Vidosava Nedomački: Sinagoga - judaizam i judaica. Zidovi na tlu Jugoslavije. Zagreb 1988, str. 49
29 Endclopaedia Judaica. Jerusalem 1971-1972, str. 1080-1081
124
Judje v Ljubljani od 13. do 19. stoletja
zanimivih primerov. Judje niso smeh obiskovati nekaterih mest, nastalo je vprašanje, aH
v takih primerih lahko nosijo enaka oblačila kot kristjani. To so jim dovoliH, vendar samo
v primeru, če bi bilo njihovo življenje v nevarnosti. Judje pa se rušo smeh oblačiti kot
kristjaru z namenom, da bi se tako izognih plačilu carine ali mitnine. Kaj so lahko prodajah
duhovnikom, študentom? Prodajah so lahko knjige, katerih vsebina ni büa povezana z
judovstvom, niso pa smeh prodajati črnila in pergamentnega papirja.'"
STIKI MED MEŠČANI IN JUDI
V vsakdanjem življenju takrat že meščanske Ljubljane so kljub cerkvenim
prepovedim obstajah stiki med Judi in ostahmi prebivalci. Ohranjeni pa so le zapisi, ki
Jude prikazujejo v negativni luči - kot krivce za vse, kar je bilo narobe. O tem je nekaj
zapisal tudi Valvasor, a je vprašanje, če ni dogodkov, ki so se morebiti zgodüi nekje na
tujem, samo prenesel v ljubljansko okolje. Leta 1290 je prišlo do spora in pretepa med
meščani in Judi zaradi pogrešanega krščanskega otroka. Leta 1408 so usmrtili Juda, ker je
imel razmerje s kristjanko. Ker so Judje proti tej kazni protestiraH, je ponovno prišlo do
pretepa med Judi in meščani. V obeh pretepih so jo skupih Judje, bilo pa je tudi nekaj
mrtvih.'^ Kakšne so büe posledice pretepa na drugi strani, pa ni zapisano. Do prepirov in
žalitev med Judi in meščani je prihajalo tudi zaradi raznih predsodkov. Leta 1478 se je
pritožil Salam, ki je bil zet Arama iz Ljubljane, da ga je Ijubljariski krznar zmerjal in
zasmehoval.'^ V okviru judovskih občin so obstajala tudi samostojna judovska sodišča,
ki so reševala spore in pravde med Judi, pa tudi med Judi, plemstvom in meščani. V
zadnjem primeru so bih med porotniki tudi plemiči in krščanski meščani. Kaže, da so
judovske občine bile v svojem socialnem (družbenem) pogledu dovolj samostojne, saj se
»v njihove medsebojne zadeve fevdahia oblast ni vmešavala. Prepuščala jim je, da jih
rešujejo sami po svojem zakoniku - tahnudu.«'' Nepojasnjeno pa je vprašanje, ah je
ljubljanska judovska občina imela svoje sodišče ah ne. Vilfan pravi, da na Kranjskem in
Koroškem ni büo judovskih sodišč, bila pa so na Štajerskem v tistih mestih, kjer so prebivah
Judje.'^ Nekateri avtorji pa navajajo, da je v Ljubljani obstajalo judovsko sodišče.'' V času
prisege je Jud moral stati na svinjski koži in hneti roko do zapestja položeno na knjigi -
tahnudu.'*
Položaj Judov v posameznih deželah kot tudi njihov položaj v političnem in
gospodarskem smislu je bil pogostokrat odvisen od interesov vladarja in plemstva na
em straru ter meščanstva na drugi strani. Pogostokrat so si bih ti interesi nasprotni. Vladar
je Jude potreboval zaradi ekonomskih interesov, plemstvo in zlasti meščani pa so v njih
videh konkurenco in oviro pri svojem materiahiem napredku. V zadnjih dveh desetletjih
15. stol. so se začeli prisilni izgoni iz nemških dežel in se postopoma šh-ih v posamezna
30 H. Schulsinger: O pravnom i gospodarskom živohi Jevreja u Štajerskoj, Koruškoj i Kranjskoj god.
1371-1496. Jevrejski almanah 2. letnik. Vršac 1925-1926, str. 106-117
31 Janez Vajkard Valvasor: nav. d., str. 272
32 MUko Kos: nav. d., str. 16
33 Sergij Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana 1961, str. 170
34 Sergij Vilfan, ibid.
35 V. Nedomački, S. Goldstein: Jevrejske opäne u jugoslovenskim zemljama. Zidovi na tlu Jugoslavije.
Zagreb 1988, str. 122
36 Josip Mal: Stara Ljubljana in njeni ljudje. Ljubljana 1957, str. 10
125
Mihaela Hudelja
126
mesta na Avstrijskem, Štajerskem in Koroškem ter Kranjskem. Medtem ko so bili Judje
izgnani s Štajerske in Koroške že leta 1496, pa so büi s Kranjske in s tem tudi iz Ljubljane
za stalno izgnaiü šele leta 1515.'^ Po njihovem izgonu so cerkvene oblasti sinagoge
spreminjale v kapele in jih imenovale po raznih svetnikih. Bivši sinagogi v Ljubljaru in
Mariboru so preimenovaU v kapeli Vseh svetrukov. Za ljubljansko je imel največ zaslug
meščan Peter Gajser, ki mu je takratni dimajski škof Jurij Sladkonja podelil odpustek za
40 dni, da je poskrbel za preureditev notranjosti in postavitev oltarja.^'
Po izgonu se Judje vse do leta 1809 niso smeh ponovno za stalno naseHti v Ljubljani.
Kljub temu pa so v tem času obstajale trgovske povezave in sodelovanje med ljubljanskimi
trgovci in Judi iz avstrijskih dežel ter s tržaškega in goriškega konca. Sicer pa so posamezni
judovski trgovci in kramarji prihajaU na naše območje v času mestnih letnih sejmov. Svoje
blago so nosili prodajat tudi na podeželje.
Po skoraj 300 letih, v času, ko je Ljubljana postala središče Ilirskih provinc in je
francoska vlada pospeševala naselitev tujih trgovcev, se je v Ljubljani nastanil tudi judovski
trgovec. Po letu 1867, ko je bil izdan zakon o splošnih državljanskih pravicah, je bilo
rešeno tudi judovsko vprašanje. Omejitve glede naselitve so prenehale veljati.
LITERATURA IN VIRI
Simon DUBNOV: Kratka istorija jevrejskog naroda. Beograd 1962
John EDWARDS: The Jews in Christian Europe 1400 -1700. London, New York 1988
Louis GOLDING: Jevrejski problem. Zagreb 1939
Lojze ILJA: Zadnji rabin v Ljubljani. Celovec 1975
Werner KELLER: Povijest Zidova. Zagreb 1992.
Milko KOS: Srednjeveška Ljubljana. Ljubljana 1955
Fr. KOVAČIČ /Artur Rosenberg: Beiträge zur Geschichte der Juden in Steiermark. Časopis za
zgodovino in narodopisje, XTV, Maribor 1918
Josip MAL: Stara Ljubljana in njeni ljudje. Ljubljana 1957
Janez PARAPAT: Turški boji v XV. in XVI. veku. Letopis matice slovenske za leto 1871. Ljubljana 1872
Hirvko SCHULSINGER: O pravnom i gospodarskem životu jevreja u Štajerskoj, Koruškoj i Kranjskoj
god. 1371-1496. Jevrejski ahnanah 2. letnik. Vršac 1925-1926
Hinko SCHULSINGER: O religioznem i kultumom životu Jevreja u Štajerskoj, Koruškoj i Kranjskoj
god. 1371-1496 s osobitim obzirom na područje današnje Slovenije. Jevrejski almanah 4.
lebiik. Vršac 1928
Lavoslav ŠIK: Slovenci i Zidovi. Židov. Zagreb 1919
Vladimir TRAVNER: Mariborski ghetto. Kronika 2,1935
Vlado VALENČIČ: Židje v preteklosti Ljubljane. Ljubljana 1992
Janez Vajkard VALVASOR: Slava Vojvodine Kranjske. Ljubljana 1970
Sergij VILFAN: Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana 1961
Ivan VRHOVNIK: Nekaj pozabljenih ljubljanskih svetišč. Kronika št. 1,1935
Endclopaedia Judaica. Jerusalem 1971-1972
Krajevni leksikon Slovenije, II- knjiga. Ljubljana, 1971
Zidovi na tiu Jugoslavije. Zagreb 1988
37 Vlado Valenčič: Židje v preteklosti Ljubljane. Ljubljana 1992, str. 25,26
38 Ivan Vrhovnik: Nekaj pozabljenih ljubljanskih svetišč. Kronika 1935, št. 1, str. 95. Fr. Kovačič / Artur
Rosenberg/ Beiträge zur Geschichte der Juden in Steiermark. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor
1918, XIV, sti-. 118
Judje v Ljubljani od 13. do 19. stoletja
BESEDA O AVTORICI
Mihaela Hudelja, diplomirana etno-
loginja in sociologinja, je zaposlena kot
dokumentaristka na Oddelku za etnologijo in
kulturno antropologijo. Ukvarja se s prouče-
vanjem judovske kulture. S tega področja
pripravlja magistrsko delo o načinu življenja
Judov v Ljubljani od začetka 19. stoletja do
danes.
ABOUT THE AUTHOR
Mihaela Hudelja has a degree in ethno-
logy and sociology. She works at the documen-
tation section of the Department for ethnology
and cultural anthropology with the Faculty of
Arts. Her main interest is the research of the
way of living of the Jews. She is presently
preparing her Master's thesis on the Jews in
Ljubljana from the early 19th century to our
days.
SUMMARY
THE JEWS IN LJUBLJANA FROM THE 13TH TO THE 19TH CENTURY
The article is concerned with some elements of the daily life of Jews in Ljubljana in
the Middle Ages. The author describes the reasons for their settling in Ljubljana which
took place in the early 13th century. As elsewhere, the Jews of Ljubljana hved in a confined
part of the town; the names Jewish Street and Jewish Lane have survived to our days.
The article brings a general survey of various legal restrictions concerning the contacts
between Jews and Christians, and of the decrees that made it obligatory for Jews to wear
clothes which made them look different from all other citizens from afar. The author also
describes the role of the synagogue; it was indeed in and around the synagogue that the
everyday rehgious as weU as social life of the Jews took place. The eminent rabbi Isserlein
who had hved in Maribor for some time, played an important role in the life of the
Ljubljana Jews. His articles are a major source when we try to reconstruct the way of
hving of the Jews in the Styria, Carinthia and Canüoha of the time. The contacts between
Christians and Jews are another major point of interest. The author mentions the disputes
recorded by Valvasor and various legal charges. In order to solve disputes special Jewish
courts existed, independently from the provincial courts. The economic and pohtical
conditions of the late 14th century were so unstable that they probably instigated the
laws which expelled the Jews from certain towns. In Ljubljana this happened in 1515.
Favourable conditions for their renewed and permanent settling in Ljubljana occurred as
late as the early 19th century. Napoleon's foimdation of the Illyrian Provinces, together
with his favourable attitude towards Jews lead them to settle in Ljubljana once more
after almost 300 years of absence.
127
Mihaela Hudelja
128
RÉSUMÉ
LES JUIFS A LJUBLJANA DE 13E AU 19E SIECLE
L'article ti'aite certains éléments de la vie quotidienne des Juifs de Ljubljana au
Moyen Age. L'auteur expose les causes de leur installation a Ljubljana, située au début
du 13e siecle. A Ljubljana également, ils étaient installés sur im territoire déterminé, ce
dont nous rappelent encore deux noms de rues: Le chemin des Juifs (Židovska steza) et
La rue des Juifs (Židovska uHca). D'une façon générale, l'article nous décrit les différentes
interdictions légales, par exemple celle concernant les contacts avec les chrétiens, le port
de certains vetements qui devraient les distinguer, meme vus de loin, des autres habitants.
Il nous décrit aussi le rôle de la sinagogue, autour de laquelle se déroulait la vie
quotidienne, pas seulement dans le sens de la vie religieuse, mais aussi dans le contexte
de la vie sociale. Pour les Juifs Ijubljanais le célebre rabin Isserlein, qui - pendant ime
certaine période - avait séjourné a Maribor, était tres important. Ses écrits représentent
ime source importante pour la reconstitution de la façon de vivre des Juifs a la Styrie, la
Carinthie et la Camiole. Les rapports entre les Juifs et les habitants chrétiens étaient
également bien intéressants. L'article mentionne surtout des litiges, notés par Valvasor,
et des plaintes. Afin de régler ces litiges, il y avait des tribimaux juifs, indépendants des
tribunaux provinciaux. Les circonstances économiques et politiques, assez instables a la
fin du 14e siecle, susciterent la promulgation des lois qui exigaient la proscroption des
Juifs de certaines villes. En 1515 ils furent proscrits aussi de Ljubljana. Les conditions
propices poiir ime nouvelle installation en permanence ne se présenterent qu'au début
du 19e siecle. Ce fut avec la constitution des Provinces lllyriermes et avec la favem que
Napoleon montrait envers les Juifs que - apres presque 300 ans d'absence - les Jiiifs
recommençaient a s'installer a Ljubljana.