— 180 —
7
11
Donatio inter vivos ali pa mortis causa?
(Najvišjega sodnega dvora določba od 30. novembra 1875, št. 9896, s katero sta se potrdili nadsodnijska odločba od 4. februvarja 1875, št. 1249, in jednako se glaseča razsodba c. kr. okrajne sodnije v Loži od 26. aprila 1874, št. 2185.)
Elizabeta Srpan tožila je Jožefa Kotnika, glavnega dediča po Mariji Ravšelj, da mora pripoznati, da je tožnica vsled daritve pridobila si lastninsko pravico do hranilnične knjižice št. 10477
— 181 —
z vlogo 306 gld. in do gotovine v srebru, znašajoče 283 gld., katere vrednosti spadale so v zapuščino po omenjenej Mariji Ravšelj.
C. kr. okrajna sodnija v Loži je z razsodbo od 26. aprila 1874, št. 2185, tožbo odbila.
Razlogi prvega sodnika.
Pokojna Marija Ravšelj je imenovala toženega Jožefa Kotnika svojim glavnim dedičem. Po že dokončanej zapuščinskej obravnavi in po že izvršenim prisojenji nastal je sum proti tož-nici Elizabeti Srpan, ki je za deklo služila pri umrlej, da si je po tatvinskej poti iz zapuščine prisvojila nekatere vrednosti, in sicer hranilnično knjižico št. 10477 z vlogo 306 gld. in gotovino v srebru, znašajočo 283 gld. Dokončana kazenska preiskava imela je samo uspeh, da so se te vrednosti v varstvo izročile sodnijskej roki in da sta stranki dobili ukaz, svoje pravice po pravdnej poti dokazati. Glavni dedič vložil je potem proti današnjej tož-nici pozvalno tožbo, katerej se je leta vklonila, ter vložila sedanjo tožbo, v katerej trdi, da jej je hranilnično knjižico kakor tudi gotovino v srebru Marija Ravšelj še pri življenji darovala.
Tožnica trdi, da jo je zapustnica nekdaj, ko se je že zelo slabotno čutila, k sebi poklicala, jo pohvalila zaradi zvestega službovanja, ter jej ob jednem izročila že večkrat omenjeno hranilnično knjižico, rekoč: ..Meni je slabo! Kakor sve se v življenji menili, tako stori po mojej smrti! Vzemi bukvice, hrani jih, so tvoje!"
Ravno tako trdi tožnica, da si je vsled daritve pridobila lastninsko pravico do gotovine v srebru. Na večer pred svojo smrtjo jo je namreč zapustnica zopet k sebi poklicala, ter jej dejala: „Pod streho pod jedno kadjo je srebrnina, hrani jo, je tvoja; ti si toliko trpela zame, nikar me ne zapusti!"
Tožnica je po smrti zapustnice pridržala si hranilnično knjižico, ter tudi vzela srebrnino na imenovanem jej mestu. Toženi ugovaija, da je zapustnica hranilnično knjižico tožnici izročila in ugovarja tudi, da je zapustnica gori navedene besede govorila. Če pa je zapustnica v istini tudi te besede govorila, potem bi se glede hranilnične knjižice smelo govoriti samo o daritvi na pri-merljej smrti.   Kar se pa tiče gotovine v srebru, tako mora tož-
— 182 —
niča sama pripoznati, da jej ta gotovina pravilno nikdar izročena ni bila.
Pil razsoditvi o hranilničnej knjigi, katera je tudi po izpo-vedbi tožnice še le po smrti zapustnice imela postati tožnice last, morala se je sodnija ozirati na §. 956 obč. drž. zak., po katerem so jednake daritve veljavne le tedaj, če so se izvršile pod pogoji ki so predpisani poslednjim oporokam. Tedaj, ko je zapustnica izrekla svojo daritev, ni bilo niti jedne priče navzoče, tako da je daritev ostala brez vsake veljave.
Glede gotovino v srebrn se ni mogla niti daritev na pri-merljej smrti, niti daritev inter vivos dokazati.
Tožnica trdi, da jej je ta gotovina izročena bila. Izročitev mora se po §. 426 obč. drž. zak. izvršiti iz roke v roko in kjer to mogoče ni, z znamenji, simbolično. Niti jedno, niti drugo se ni zgodilo, tako da se o daritvi inter vivos govoriti ne da (§. 943 obč. drž. zak.). Pri vsem tem pa ni dokazano, da se je z besedo „srebrnina" ravno gotovina v srebru mislila, da je ta gotovina v istini tudi pod streho spravljena bila in da je zapustnica s svojimi besedami zaznamovati hotela ravno to gotovino, ki je sedaj v sod-nijskem varstvu.
C. kr. nadsodnija v Gradci je z odločbo od 4. februvarja 1875, št. 1249 prvosodnijsko razsodbo potrdila. Izvanredna revizija ni imela nikacega uspeha. Najvišji sodni dvor je z določbo od 30. novembra 1875, št. 9896 revizijo odbil.
Razlogi najvišjega sodnega dvora.
Tožnica opira lastninsko svojo pravico do hranilnične knjižice in do gotovine v srebru na daritvi inter vivos, kateri je izvršila Marija Ravšelj. Če pa se pretehtajo okoliščine, s katerimi se hočeti dokazati te daritvi, tako besede, s katerimi je zapustnica hranilnično knjižico tožnici izročila kratko nikar niso tako jasne, da bi se iz njih brez vsakega dvoma sklepati dalo, da je zapustnica še v svojem življenji to knjižico tožnici podariti hotela. Iz teh besed se veliko bolje da sklepati, da je hotela zapustnica izvršiti daritev na primerljej smrti, katerej daritvi pa manjka pogojev v §. 956 obč. drž. zak. predpisanih. Kar se tiče gotovine v srebru, izvršila naj se je izročitev s tem, da je Marija Ravšelj tožnici povedala mesto, kjer je bila shranjena ta gotovina, rekoč,
— 183 —
da naj jo vzame, ter zase pridrži. Srebmina je reč, pri katerej je telesna izročitev iz roke v roko mogoča; glede na §. 427 obč. drž. zak. ustna omenjena izjava predpisane telesne izročitve nadomestiti ni mogla. Iz ustne daritve tožnici ni tedaj izvirala pravica do tožbe, kar sledi iz §. 943. obč. drž. zak.