Novoletni pogovor z dr. Marjanom Rožičem
SMELO V LETO 1981
Pred novlm letom je predsednik skupščine mesta Ljubljane dr. Marjan Rožič sprejel urednike Ijubljanskih občinskih glasil socia-listične zveze delovnega ljudstva.
Objavljamo zapis s tega razgovora, na katerem je tekla beseda o aktualnih vpra-šanjih našega življenja in dela ter razvoja Ljubljane.
GRADIMO ZAVEST, ŽIVIMO Z NAŠIM MESTOM!
Nekaj manj kot tri leta ste že predsedoik mestne skupščine. V tem času je bilo oprav-Ijenega mnogo dela, potrebno je bilo veliko zavzetosti. Kaj vas spodbuja k še bolj za-vzetemu delu, kdaj ste z opravljenim naj-bolj zadovoljni?
»Človeku je prijetno in zadavoljen je predvsem takrat, ko se stvari, za katere je odgovoren, kolikor toliko uspešno uresniču-jejo. Seveda je med nalogami in uresniče-vanjem še vedno razkorak, se pa zmanjšuje. Vsak rezultat, ki pomeni korak naprej v raz-voju Ljubljane, mene in, prepričan sem, tudi druge, razveseljuje in nam daje obču-tek, da v Ljubljani zlasti na osnovnih pod-ročjih delamo dovolj enotno. Problemov v mestu res ne mainjka. Najbolj sem zadovo-ljen, ko vidim ljudi, ki si prizadevajo, da bi kot samoupravljalci izpolnili svoje inte-rese in naloge in ne izgubljajo časa in moči le z iskanjem opravičila, zakaj česa ni moč narediti — tako kot delajo nekateri. Taka zavzetost delovnega človeka spodbuja, daje mu korajžo, da je še bolj dosleden. V Ljub-Ijani lahko v letih stabiiizacije, ki so pred nami, veliko naredimo, le še več zavzetosti in delovanja v samoupravnih odnosih nam je potrebno. Stabilizacija ni slagnacija ali čas, ko bi križem rok čakali na stare čase nestabilnosli, temveč pomeni razvoj na zdravih osnovah, na lastnih in združenih si-lah, na učinkovitem delu. To je usmeritev, ki smo jo oblikovali v ZK in jo bomo vsi uresničevali povezani v SZDL. ,Lahkq smo ponosni na vse, kar dosegamo. Mesto je čvr-sto prežeto in povezano v socialističnem samoupravljanju, čvrsto na Titovi poti.«
Problemov ne manjka, pravite. Kateri pa so osrednji, najpomembnejši za razvoj na-šega mesta in kako se jih z drugimi aktivisti lotevate?
»Nadaljnji razvoj samoupravnih odnosov je edini porok za dosledno uresničevanje v planih opredeljenih interesov Ljubljane. To je edina pot za odločanje in delovanje naših delovnih ljudi in občanov kot nosilcev raz-voja. Manj govoriti o samoupravljanju, do-sledno ga uresničevati — to pa je naloga vsakogar. Pri oblikovanju — in potem ure-snicevanju — razvojnih usmeritev so naši cilji prevladovanje strukturnih neskladij ta-k'o v gospodarstvu kot negospodarstvu, dol-goročni goapodarski, družbeni in socialni razvoj, ki bo na osnovi občutno večje pro-duktivnosti dela, združevanja dela in sred-stev, dohodkovnega povezovanja, zagotavljal večji dohodek. Na vsakem koraku nam je potrebna dolgoročna, dosledna polilika sta-bilizacije. Potrebni so in že eastajajo skupni razvojni programi, da bi zagotovili večjo proizvodnjo hrane, energije in surovin. 12 OZD ima ali pripravlja take programe. Naj-važneje pa bo več izvažati, na vseh področ-jih se vključevati v švetovne ekonomske lokove. Pri tem se moramo zavedati, da bo manj investicij, pa več možnosti, da obsto-ječe bolje izkoristimo. Znanost je pri tem zelo važen element razvoja. Nepreslano se bomo zavzemali in uresničevali odprtost Ljubljane, saj bi bila nasprotna pot kaj slaba usluga povečanju dohodka. Seveda odprtost na vseh področjih, ob item pa bo
treba   prevladati   še   vedno   močne   ostanke samozadovoljstva.
V vseh teh naših prizadevanjih pa mora-mo izhajati iz položaja delovnega človeka, delavca, Ljubljančana. Od vsakogar, ki dela in živi v Ljubijani, zahtevajo naloge razvoja povečano aktivnost. Zato se moramo neneh-no spraševati, kako zagotoviti, da bo naše življenje in delo še bolj obrnjeno k sleher-nemu človeku, da bo vsakdo kot dober de-lavec in samaupravljalec imel od Ljubljane čimveč, na vseh področjih: v urbanizmu, okolju, kulturnem in telesnokulturnem živ-ljenju itd.
IGRAJMO KOT EN ORKESTER!
Naloge. na teh in drugih področjih bomo uresničevali z bolj zavzetim delom v dele-gatskem sistemu in ne izven njega; če bomo skupno delali in pravočasno, s polno oseb-no odgovonnostjo, opravljali vsak svoje delo — od krajevne skupnosti do skupščine me-sta. Torej, igrajmo kot en orkester — note so razvojni programi — pa bomo uspešnej-ši. Tu je pomembna tudi vloga občinskih glasil in drugih sredstev obveščanja, ki lah-ko najbolje prikazujejo naše skupne intere-se, saj se še premalo zavedamo, da so inte-resi občin tudi interesi mesta io obratno. Vsi skupaj pa izvirajo iz življenja in dela delavcev in občanov.«
NEKATERI BI SKUPNI VOZ PELJALI PO SVOJEJ
Dela je očitno še precej. Kako pa bomo vse te naloge opravili?
»Odločno se moramo postaviti po robu slehernemu lokalizmu in cent-ralizmu. Na-slednja ocena je morda malo preostra, ven-dar je blizu resnice: v Ljubljani se v skup-ščini ih drLižbenopolitičnih organizacijah. na osnovi argumentov in po poti sporazume-vanja ni težko dagovoriti o skupndh vpraša-njih. Ko pa so odločitve sprejete in bi jih "morali uresoiičiti, se pojavijo posamezniki, ki želijo voziti po svoje in se spreminjajo v nekakšne »advokate« in skrbnike delov-nega človeka. Taki posamezniki delujejo mimo samoupravljanja, imajo včasih za ta-ka početja »tiho« podporo adgovornih, vna-šajo zmedo, zavlačujejo uresničitev spreje-tih odločitev in si laste oblast delavcev. Stvarnost pri nas v mestu je taka, da nekdo živi y eni občini, dela v drugi, nakupuje v tretji in ima otroka v varstvu v četrti ob-čini. Razvoj ne bo tekel v smeri, da bi bilo vse v eni občini. Eden brez drugega namreč ne moremo, tega se moramo vedno zavedati in do kraja odpreti oči za skupne probleme.
Potrebno nam je torej več sporaznmeva-nja in dogovarjanja in predvsem uresniče-vanja dogovorjenega. Kdor tega ne dela, ni sposoben opravljati svoje dolžnosti. Kdor hoče »minirati« dogovore, ki jih je sam sooblikoval, ta sabotira, dela proti samo-upravljanju in interesom delovnih Ijudi in občanov.
Zagotaviti bomo morali tudi učinkovito uipravno in strokovno delo. Nekatere službe v Ljubljani uspešno delajo v .skupnem inte-resu, nekatere pa so še vedno tako organi-zirane, da služijo parcialnim interesom, kraj-ši konec pa potem pategne občan. Dogovori-ti se bomo morali tudi za enoten delovni čas upravnih organov, ki bo predvsem pri-lagojen potrebam občanov. Tudi tu so še primeri, ko nekateri vlečejo po svoje, če-prav smo se v skupščini mesta Ljubljane dogovorili o enotni irešitvi tega vprašanja. In tako se nekateri upravni organi, ki pred-lagajo odločitve za delovni čas drugim, sami ne morejo ali nočejo primerno urediti.
Spremljanje razvoja komunalnega siste-ma v Ljubljani postaja trajna aktivnost. Potrebno je angažirano znanstveno-razisko-valno delo. Prizadevali si bomo, da bo Ljub-ljana  tvorno   daprinesla  k   razvoju  politič-
nega sistema v SR Sloveniji in SFRJ. Če ne gradimo sistema, namreč puščamo odprt prostor za samovoljo, za tehnokfatizem in birokratske tendence, torej za vse tiste, ki v zasedi čakajo, na katerem koraku bo sa-moupravljanju spodrsnilo. Še \edno pa mno-gi mkslijo, da se sistem uresničuje sam po sebi in za sebe, odločitve pa se lahko spre-jemajo tudi na osnovah, ki niso zasnavane na samoupravljanju. Posebno skrb maramo posvetiti boju za zakonitost. Odločno se mo-ramo spopasti z vsakim pojavom, ki ne spo-štuje zakonov kot samoupravnih dokumen-tov.«
DELEGATI IMAJO RAZEN PRAVIC TUDI DOLŽNOSTI
Veliko pozornosti namenjamo v Ljublja-ni tudi nadaljnjemu razvoju delegatskega sistema, zlasti si prizadevamo za povečanje njegove učinkovitosti. Kaj smo na tem pod-ročju že dosegli?
»V celoti gledano smo z delegatskim si-stemom in njegovo učinkovitostjo lahko za-dovol>ni. Postopoma prihajamo do prave vsebine dela temeljnih delegacij, čeprav so nekatere preveč prepuščene same sebi. To zlasti velja za delegacije, vraščene v okolje, ki jih je izbralo. Korak naprej je opaziti tudi v delu skupščinskih zborov, ki pa še vedno ne opravljajo svoje funkcije v celoti. Zbori združenega dela morajo namreč še bolj odražati probleme združenega dela, to pa seveda zahteva mnogo večjo akthiiost pri razvoju delegatskega sistema v delovnih kolektivih.
Vse manj se načelno ukvarjamo z dele-gatskim sistemom, ampak več s konkretni-mi vprašanji, med katerimi velja na primer omeniti tudi delegiranje iz občinske v mest-no skupščino. Prepogosto se namreč občin-ske skuipščine sestanejo le dva ali tri dni pred sejo mestne skupščine, in tako delegati svoje obveznosti ne morejo opraviti. kot bi bilo treba. Zato je dober viški primer, ki bo postal skupna praksa, ko '— recimo — novembra vabijo delegate za SML in pravo-časno obravnavajo gradivo za decembrsko sejo mestne skupščine.
Veliko govorimo tudi o pravicah delega-ta: da je pravočasno obveščen, da dobi do-bro pripravljeno gradivo in podobno, in to je dobro, ob tem pa kar pozabljarno na njegove dolžnosti: da se ha zasedanje zbo-rov temeljito prjipravi, se posvetuje, da se obvezno udeležuje seje skupščine, sodeluje v razpravi in sporazumevanju. Skupščina mesta ostaja neučinkovita, če pridejo dele-gati s togimi stališči, od katerih ne odsto-pajo. Delegati morajo imeti pravico in dolž-nost, da ustvarjalno razpravljajo z^drugirni delegati, usklajujejo stališča in oblikujejo skupne dogovore, sicer delegatskega siste-ma ni. To je potem osnova za delo izvršil-nih orsanov in seveda tudi deleaatov.«
Še vedno so dnevni redi skupščinskih zasedanj preobsežni. Gradivo za mestno skupščino obravnavajo delegati na koncu sej in precej površno.
»Res marsikdaj prihajajo delegati na zasedanja imestne skupščine pretežno s sta-lišči upravnih organov, ne pa z usmeritvami delegatske baze in občinske skupščine. Zato si prizadevamo, da bi tudi vsebino zaseda-nja jnestne skupščine enakovredno obrav-navali v skupščinah občin. Seveda ni po-trebno, da o vsem razpravljajo vsi trije zbori, ampak naj gre tematika na dnevni red tistega zbora, kamor sodi. Naša zakono-daja je še vedno taka, da bi občini na ne-katerih področjih vse predipisala. Talko je občinska skupščina tudi zaradi tega, ker ji na nekaterihi področjih zakonodaja veže ro-ke, preveč omejena v uresničevanju svoje ustavne funkcije, posledica pa so tudi šte-vilne povsem nepotrebne točke na dnevnih redih zasedanj. Prizadevati si bomo morali, da bodo skupščine odločale o temeljnih vprašanjih, sočasno pa moramo tudi jačati odgovomost samoupravnih interesnih skup-nosti in zlasti še izvršilnih organov.
SKRB RAZVOJU OBROBJA
Ob krajevnem prazniku Vrhovcev, kjer živite, ste poudarili nujnost razreševanja perečih problemov na obrobju mesta, saj se razlike med pogoji življenja na vaseh in v mestu ne smejo poglabljati. Znana vam je tudi delegatska pobuda KS Golo Zapotok, da izdelamo v Ljubljani enotne kriterije za razvoj manj razvitih krajevnih skupno-sti. Kaj bomo ukrenili?
»Sistematično delujemo za izenačevanje družbenoekonomskega paložaja delovnega človeka in občana v mestu, upoštevamo ma-terialne možnosti in uresničujemo načelo vzajemnosti in solidamosti. Rezultati ob-stoje, marsikaj pa moramo še storiti. Na tej   osnovi   mora   Ljubljana   v   inaslednjem
lje skrbno obdelan. S kmečkim turizmom, recimo, skorajda nismo niti začeli. Smo pa v času, ko bo okolica Ljubljane postala še kako zanimiva za izlate in podobno. Zato je treba stimulirati ustanavljanje in delo-vanje gostinskih objeklov, izletniških točk in jaz se pri tem ne bojim zasebne iriicia-tive, ob ustrezni davčni politiki serveda. Boij me moti, da se delo na osebnih sredstvih prepočasi razvija.
To bo pritegnilo mlade •ljudi, utrjevanje kmetij na stabilni proizvodnji pa je po-memtoiio tudi za uresničevanje obrambnih nalog. Posebej ipa je pred nami naloga, da razvijamo proizvodni in storitveni del drob-nega gospodarstva.
Nujno pa je tudi stalno kulturno turistič-no oživljanje mestnega središča. Zdi se nam, da se tega problema lotevamo še preveč parcialno, prepočasi. Pri razvoju mestnega središča pa bi morali upoštevati ne le inte-rese prebivalcev centra, ampak vseh v me-stu in regiji, saj je center Ljubljane stičišče številnih gospodarskih, upravnih, družbeno-političnih in kulturnih ustanov od občin-skega do republiškega ali širšega pomena.
Napravljen je pomemben napredek. Proces oživljanja mesta teče, vendar žal še vedno prepočasi. Postopoma toomo prevla-dali lagodnost, češ, naj bo v središču mesta v soboto in nedeljo vse zaprto. Šele potem bo mesto postalo še bolj prijetno stičišče za ljudi in ne za stvari. Za prihodnje leto smo že pripravili še bolj bogat program turistične, kulturne in gostinske dejavnosti. Ta usmeritev pa seveda ne ipomeni, da po-zabljamo na dogajanje drugje: ob Savi, v Mostecu, Tivoliju in še kje. Predvsem mora-mo razgibati najrazličnejšo dejavnost v me-stu, oživiti oblike arnaterskega delovanja in vseh abtivnosti, ki iprepreoujejo odtujenost ljudi. Še vedno smo vsi skupaj mnogo pre-več obremenjeni s stvarmi. Uspeh nam po-
srednjeroonem obdobju posvetiti več pozor-nosti razrvoju obrobja, 'kjer je treba z večjo aktivnostjo krajevnih skupnosti in organi-zacij združenega dela postopoma zagotoviti vsaj minimalni komunalni standard. Vse Ijubljanske občine imajo tudi krajevne skupnosti, kjer imajo težave s preskrbo, s prevozi, varstvom in podobnim. Postopo-ma moramo reševati problem za pro-blemom, saj vseh težav naenkrat n1 mogoče odpraviti, še manj pa lahko pred njimi zapiramo oči. Veliko več-lahko narede tudi v delavnih kolektivih v mestu, kjer sb zaposleni ljudje iz teh krajev, seve-da pa morajo ti delavci sami čimprej spro-žiti takšne pobude. Zavedati se moramo, da so bili in ostajajo kraji in vasi ob Ljubljani — tudi med NOB — stabiJno zaledje mesta, ki se mora razvijati. Zato se mi zdi povsem normalno, da bodo delovni kolektivi skrbeli tudi za razvoj krajev, iz katerih prihajajo njihovi delavci. Krajeivne skupnosti morajo biti še bolj povezane z zainteresiraniimi ozd, bolj vztrajne v iskanju in uresničevanju nalog, ki zagotavljajo, višjo raven komunal-nega življenja.
Veliko lahko naredimo tudi v kmetijstvu. Zairtteresirani smo, da je vsak košček zem-
meni samo izgradnja velikega objekta, no-vih stavb, podcenjujemo pa majhne, a toli-ko bolj pomembne uspehe: ureditev majh-nega dela soseske, vpeljavo bolj človeškega ambienta na področju Ljubljanice itd. Za to pa je potrebno več pobude krajevnih skupnosti in delovnih kolektivov. Urejati moramo fasade, vzdrževati zunanjost trgo-vin, potrebna je večja, dosti večja čistoča, urejati moramo zelene površine, na vsakem oknu naj bo ovetje, zasaditi moramo več dreves, zagotoviti več zelenja v mestu, po-vsod, kjer je to mogoče, namestiti klopi, bolj odloono v centru mesta zapirali ulice za avtomobilski promet, širiti prositor za pešce in kolesarje, več življenja vezati z Ljubljanico, dvorano Tivoli, Gospodarskim razstaviščem, Rožnikom ipd. In seveda, vsak med nami naj dela za to.«
LJUBLJANA SE KOT MESTO NE SME ZAPIRATI!
Kako pa je za razvoj Ljubljane konkret-no ugotovljen širši interes prebivalcev me-sta, regije in republike?
»Ljubljana se kot mesto ne sme zapirati in to velja še posebej v odnosu na sosednje občine.   Velja   čvrst   dogovor,   da   se   mora
širše območje razvijati na skupnih osnovah. Dobre izkušnje drugih velja bolje izrabiti — na primer domžalske izkušnje v drobne.m gospodarstvu, škofjeloške v kmečkem turiz-mu in podobno. Ker smo odprta skupnost, se lahko v Ljubljano kot posebno družbeno-politiono skupnost združujejo tudi druge občinske sku,pščine, če ugotavljajo, da ima-jo z našimi občkiami skuipne interese in boljše razvojne možnosti. Seveda odprtost Ljubljane v odnosu na celotno državo ni vsem všeč, predvsem ni všeč tistim, ki so preveč zaljubljeni vase. Taiko nekaterim kar godi, kadar trenutno spodrsne ikakšna od predvidenih rešitev prizadevanj za aktivnej-še ipovezovanje v Sloveniji in SFRJ.«
SAMOUPRAVLJANJU SO TUJE METODE IZSILJEVANJA!
Omenili ste povezovanje gospodarstva; za številnimi sporazumi in dogovori pa se če-sto skrivajo tudi odnosi izsiljevanja višjih cen in nič kaj samoupravnega obnašanja. Kako rešiti te probleme?
»Taka vprašanja je treba postaviti na dnevne rede zborov združenega dela in jih po delegatski poti pripeljati do rešite^'. Ob tem pa se kaže izogibati samoupravnemu sporazumevanju na področjih, kjer lahko v samoupraivno obvladovanem tržišču mno-go bolj učinkovito delujejo ekonomske za-konitosti. Samoupravljanju so tuje metode izsiljevanja, zato so sporazumi in dogovori najboljša pot, da enakppravno rešujemo skupne probleme. Ob teh vprašanjih je SML posebej aagažirana.«
Zgradili smo vrsto stanovanjskih sosesk in lepo število stanovanj, ki pa jih je ven-darle še premalo. Prvotnih načrtov o kom-pleksni gradnji sosesk pa vendarle nismo uresničili v celoti, marsikje smo ostali le pri tako imenovanih spalnih naseljih.
»Nobenega dvoma ni, da moramo nada-ljevati z utrjeno politiko stanovanjske gra-ditve, saj rezultati niso skromni. Stanovanj-ska gradnja je v Ljubljani eden ipamembnih dejavnikov gospodarskega razvoja, saj za-posluje gradbeništvo, pohištveno industrijo, dober del bele tehnike. Doseči pa moramo večjo odgovornost občin za stanovanjsko izgradnjo, saj imam občutek, da danes vsak-do raje dokazuje, kako mora kdo drug kaj riapraviti, namesto da bi to sam postoril. Boriti se moramo proti miselnosti, da v pogojih stabilizacije lahko gradimo le spal-na naselja. Sredstva za stanovanjsko izgrad-njo, komunalno, otroško varstvo in druga je treba povEzati v enoton program uresni-čevanja celovite soseske. Nam ,ne manjka stališč, ampak odločnosti in odgovornosti pri uresničevanju le-teh. Vztrajati moramo pri. uresničevanj.u usmerjene stanovanjske izgradnje ih prevladati ostanke izgradnje za trg. Važno je, da slehernega spodbujamo, da združuje lastna aredstva za ureditev svo-je potrebe po stanovanju, da brez obotav-ljanja nadaljujemo s postopnim uveljavlja-njem ekonomskih stanarin, da zagotavljamo tudi z večjim osebnim prispevkom vzdrže-vanje stanavanj in prenovo starih delov mesta uresničujemo kot skupen interesf Potrebne pa bodo tudi korenite spremembe y gradbeništvu, da bi bili bolj produktivni in učinkoviti.«
ODLOCNO PROTI ČRNOGRADITELJEM!
V preteklem letu je stekla široka akcija reševanja problematike črnih gradenj. Pa vendarle spet ugotavljamo, da rastejo kot gobe po dežju. V čem je razlog za našo ne-učinkovitost?
»Najprej moramo učinkovito graditi sta-novanja >in poenostaviti zbirokratizirane po-stopke za pnidobitev potrebnih dovoljenj, pa bomo od,praTili miselnost, da je bolje graditi ,na črno. Proti črnograditeljem pa je treba tudi v prihodnje odločno ukrepati. Cesto pa je razlog za črne gradnje tudi pre-(Nadaljevanje na 6. strani)
Smelo v letu '81
(Nadaljevanj^ s 5. strani)
tirana birokracija z zapletenimi postopki za piidobivanje ustreznih dovoljenj. Obenem pa je — ne samo na t&m področju — naša najpomembnejša naloga usmerjati ljudi, graditi njihovo zavest, da se bodo zavestno, ne zaradi sankcij, odločali za legalno pot reševanja svojega stanovanjskega proble-ma.«
Kako pa je s programom gradnje cest v Ljubljani? Bo zaradi denarnih težav okle-ščen? Bo južna obvoznica dograjena do ta-krat, ko bo stekel promet skozi karavanški predor?
»Program gradnje cest smo sprejeli in tak tudi ostaja. Uresničevanje programa pa bomo morali prilagajati materialnkn mož-nostirn. Vsak drug koncapt bi pomenil, da sami sebe vlečemo za nos. S skupnimi pri-zadevanji moramo na vsak način zag«toviti, da bo južna obvoznica nared sočasno s ka-ravanskim predorom. Zavedam pa se, da v Ljubljani z gradnjo cestne infrastrukture precej zaostajamo, zato so tudi tu potrebna naša skupna prizadevanja — predvsem pa razumevanje za združevanje dodatnih sred-stev. Ljubljančainom pa je treba odkrito povedati, da nekateri — teh pa je res zelo mak> — rnso pripravljeni oič prispevati, da bi  hitreje uresničevali  skupen program.«
Mestni potniški promet lahko veliko pri-pomore k razreševanju prometnih zagat, morda pa bi kazalo razmisliti tudi o vklju-čevanju železnice v mestni promet?
»V Ljubljani mora imeti mestni potniški promet prednost pred osebnim prevozam. Najprej bo treba omejiti promet z osebni-mi in drugimi avtomobili v središču mesta, pripraviti parkirne prostore na obrobju ter z učinkovitim tmestnim potniškim prome-tom hitro in kulturno pripeljati ljudi v mesto. Zato je treba širiti rumene pasove, ob tem pa se bo prav gotovo razcvetelo tudi kolesarstvo, do katerega smo bili v pretek-lih letih preveč mačehovski. To pa zahteva večjo učinkovitost mestnega potniškega prometa in spremembe v delovnem času za-poslenih. Zelo aktualno je tudi vključevanje železnice v mestni promet. Pogovori o tem že tečejo, v pripravi so programi, zainteresi-rane pa so tudi sosednje občine. Želimo, da bi imela kamniška proga funkcijo primest-ne železnice in drugačen režim. UsMaditi bo treba tudi vozne rede železnice in avto-busov. Tako postaja tudi primestni avto-busni promet vse bolj del mestnega, le pre-malo učinkovit je še.«
URESNIČITEV  PROGRAMA  RAZVOJA KOLESARSTVA
Torej v razvoju kolesarstva in parkiranja
—  mirujočega prometa — še nismo izrekli zadnje besede?
»Komite za promet je pripravil program razvoja kolesarstva in.itreba ga je brez od-lašanja uresničevati. Pri item je treba pod-preti mnoge pobude ikolesarjcv, ki na svoj način prispevajo k odpra-vi starega stanja. Parkirišča bomo gradili predvsem na vsto-pu v mesto, čas pa je, da spremenimo našo miselnost, da prej sprašujemo za parkirišče
—  najraje takoj ob vhodu v stanovanje — kot pa za otroška igrišča. V urejanju pro-meta preveč prevladuje le logika predpiso-vanja in sankcij, premalokrat pa postavlja-mo  vsakega   med inami  v  aktivni  položaj. Kar naprej nekaj prepovodujemo, patem pa nismo sposobni kontrolirati in smo na slab-šem kot prej. Tudi tu velja tisto, kar sem že rekel: gradimo našo zavest, kaznujmo za nepravilnosti.  Naj   ob  tem  povem,   da  me zelo moti birokratska miselnost, ki ne za-upa v človeka, vedno  ga  ima za  številko, njem vidi samo slabo in verjame le v svojo nezmotljivost. Potreben nam je odločen sa-moupravljalski spopad s takimi pojavi.«
Preskrba v mestu se je v zadnjih dneh izboljšala, prej pa z njo vsekakor nismo bili zadovoljni. Je bila Ljubljana v primerjavi z  drugimi  kraji  bolje  ali  slabše  založena?
»Najprej — s stanjem še nismo povsem zadovoljni in se zavedamo težav in nalog, ki so pred nami. Problemi v preskrbi Ljub-ljane so bili milejši kot drugje predvsem zato, ker smo bolj odločno posrodovali s proizvodi iz rezerv, ker imamo dovolj učin-kovito SIS za preskrbo, ki zlasti uspešno ruši monopolizem nekaterih trgovskih orga-nizacij, ker smo se v Ljubljaini že pred ča-som odprli za skupna vlaganja in ker smo ponekod vpeljali sistem kompenzacij, in kar je posebej važno, zavzeto _so delovale neka-tere organizacije združenega dela, ki skrbe za preskrbo. Boljša preskrba v Ljubljani glede na druge kraje torej ni nastaila sama po sebi, ampak je rezultat temcljitih in or-ganiziranih prizadevanj občin in mesta, pa seveda tudi delovnih organizacij. Prekinili pa smo tudi z malomeščansko miselnostjo, češ kaj mas pa brigajo težave proizvodnje — na primer mleka ali mesa, ampak smo se v reševanje teh težav koristno vključili ob oblikovanju in uresničevanju razvojnih pro-gramov.
Na preskrbo z nekaterimi proizvodi pa v mestu nismo mogli vplivati in smo tako delili usodo druaih. Ker se zavedamo, da nas tudi v letu 1^81 čakajo težave v preskr-bi, bomo še utrjevali našo samoupravno or-ganiziranost na tem področju in se še bolj smelo odločali za skupna -vlaganja v oskrbo mesta in Slovenije. V Vojvodini si bomo s sovlaganjem zagotovili  meso, pšenico ...«
TRGOVINA  BLIŽE  POTROŠNIKU
Stagniranje v razvoju matoprodajne tr-govske mreže prav gotovo ne prispeva k prizadevanjem za boljšo preskrbo?
»Seveda ne. V trgovini so potrebni krep-ki koraki natprej. Barimo se za sodobno, poslovno, specializirano tngovino, povezano s proizvodnjo. Še vedno ugotavljamo, da srednjeročni načrti nekaterih občin na pod-ročju trgovine predvidevajo le po eno ali dve trgovski onganizaciji kot nosilca pre-skrbe, kar pomeni tako rekoč monopol. Ugotovimo poitrebe, potem pa naj se vključi-jo tiste onganizacije, ki so pripravljene in sposobne te potrebe zadovoljevati!
Trgovino inoramo približati potrošniku. Zgled za to so recimo kioski, v katerih pro-dajajo sadje — tudi ob sobotah in nedeljah. Usposobiti in razširiti moramo tudi novi tržnici  v Moistah  (kmalu bo gotova)  in za
Bežigradom. Toda osebno sem prepričan, da drugih tržnic ne smemo več graditi, saj so odmaknjene od ljudi. Potrebujemo raciona-len, skromnejši in cenen koncept tržnic.
Menim, 'da je koristno spodbujati tudi trgovino kot osebno delo, kot drobno gospo-darstvo, pogodbene organizacije združenega dela. Ljubljana pa potrebuje tudi trgovino »na visoki nogi« s ponudbo najkvalitetnej-ših proizvodov iz vse Jugoslavije, da bomo zanimivi tudi za sosede, za Itaiijane in Av-strijce.«
Zdaj pa še nekaj besed o kulturi in teles-ni kulturi. Kako poskrbeti za širjenje ljubi-teljske kulture in za nadaljnji razvoj re-kreacijske dejavnosti?
»Ljubljani se na kulturnem področju s Cankarjevim domom odpira lepa prihod-nost. Kulturno življenje je in bo še bolj del celote in življenja vsakega od nas. Mora-mo gajako arganizirati, da bomo izkoristili vse prostore v domu in vse druge možnosti, ki v mestu obstoje ter zagotovili vpliv ljudi na program. Ob tem pa neprestano neguj-mo ljubiteljsko dejavnost, preprečiti je tre-ba nekatere tendence komercializacije ter omogočiti amaterskim ustvarjalcem — zla-sti med delavci in miladino — da se še bolj vključijo v prizadevanja za poživitev sredi-šča Ljubljane.
Tudi na področju telesne .kult.ure pojdi-mo bolj med ljudi. Obnašati se moramo kot Ljubljančani, brez lokalizmov. Zagotoviti moramo solidno vzdrževanje telesnokultur-nih objektov — tudi za\'oda Tivoli — ter omogočiti, da jih občani množično uporab-ljajo.«
In na koncu: kaj menite o tistih, ki ne spoštujejo nekaterih norm življenja v naši družbi? V mislih imamo predvsem tiste, ki ne plačujejo stanarine, elektrike, davkov ...
»To je vprašanje osebne morale, nasega oscbnega odnosa do politike stabilizacije. Sprašujam se, kje je morala tistih, ki žive na račun družbe, ki svoje breme prevračajo na pleča drugih, UJtrepati moramo tam, kjer hoče nekdo družbeno bogastvo preliti v osebno, sicer pa moramo voditi politiko, da bo takih posameznikov vse manj.«
NOVOLETNA ŽELJA
»In ob koncu še tole: Vaša glasila pridejo v vsako družino, med vse Ljubljančane. Do volite mi, da izkoristimo to in se vsem za-hvalim ob koncu leta 1980 za vse, kar so storili v interesu sebe in mesta, da se jim zahvalian za razumevanje ob reševanju na-log v mestu. Še posebej pa veliko osebne sreče, zadovoljstva in kar največ delovnih rezultatov v 1981. letu!«