O zboljšanji učiteljskih plač na Goriškem. ^jJ^Ieseca vinotoka predlanskega leta je reševal visoki deželni zbor goriški prošnje vsega ljudsko-šolskega učiteljstva obeh narodnostij za zboljšanje plac. KakiŠna je bila resitev, znano je pač vsakomu. Dne 31. istega rneseca pa je ob zaključenji deželnega zbora omenjal prevzvišeni g. doželni glavar tudi nerešenega vprašanja tega ter izrazil željo , da bode v priliodnosti mogoce rešiti tudi to, ko princsejo gospodje poslanci z raznib stranij deželice naše ugodnejša poročila. V strahu in upanji smo preživljali proteklo leto. Obletnica onega dneva, ko je deželni glavar izgovoril tolažilne besede, približuje se, a kakor nalašč skličejo se deželni zbori letos poznoje kakor prejšnja leta. Natn se godi nekako tako, kakor onemu ... v pregovont: ,,čakaj . . ., da trava zraste". Tudi mi naj oakamo ugodnejših poročil. Kakšna bodo-li lctošnja poročila? Goriška deželica se »¦oj 1 z ozirom na — letine — na tri razliene dele: hribovje, nižina in Kras. Po navadi so leti deli glede letine jako različni. Ako je mokrotno leto, ima nižava in Kras dobro letino, hribovje pa toliko slabšo. V suhem letu pa je narobe. Lansko leto smo nasvetovali pripomoček, kateri bi zamogel poravnati omenjeno nasprotje. Kasvctovani pripomoček  je bil — molitev, da bi Vsemogočni dodelil, da bi oblaki ustavljali se nad suhim Krasom in nižavo ter prizanašali hribovju, kjer ne potrebnjejo toliko moče. — Ako  poročila z raznih stranij ne lažejo, je bila prošnja vsaj deloina uslišana. Dežela naša se raduje letos splošno precej dobre letine. Ako bodo poročila deželnih naših poslancev odgovarjala resnici, sraemo upati, da bode deželni zbor v prihodnjem zasedanji rešil — ugodno rešil pereče vprašanjo o zboljšanji naših plac! Zivimo tedaj v upanji! i Med naini pa je marsikdo v tem oziru — pesimist, kakor pesnik naš, pojoč: -Dolgo sem upal in se bal — Slovd sem upu, strahu dal". Precej je tacih med nami, ki pravijo, da iz te ,.moke" ne bo kruba. Kako menijo to in kake razloge navajajo, ne upam si povedati — vsaj zdaj žo ne. Pesiniisti naši so nmenja, da ako hočemo doživeti zboljšanje naših plač, morali bi poiskati si drugih potov, ki gotoveje privedejo nas do zaželjenega cilja. In ta pot bi vodila — na Dunaj! Tam gori so ustvarili državno šolsko postavo, ki nas je postavila v življenje — v borno borno življenje, da ne morerao ne umreti ne živeti. Tam gori so nam naložili težavno butaro dolžnostij, pod katero omagujemo in pešamo, kor nam tu doli 1* ne dajejo življenskih potrebščin. Tam gori so ukazali: vsakega učitelja plača bodi tolika, da zamore sebe in družino priraerno živeti; tu doli nas stiskajo, uče nas živeti po receptu znanega Ribnicana, kateremu se je tako mojstersko sponeslo, da mu je kljuse poginilo baš, ko se je bilo stradati naučilo. Na Dunaji so dosegli mnogi zatiranci, kar jira gre po naravni pravici. Zakaj bi tudi rai ne poskušali? Kar so drugi dosegli, zakaj bi se nam odreklo? Ako pojasnimo na najvišjem mestu naše težnje, naše razraere, naše gorje — pomagano nam bo. Resnica je, katero lahko s številkami dokažemo, da je učiteljstvo naGoriškem razmeroma najslabše plačano, na drugi strani pa, da so življenske potrebščine na Goriškem razmeroma najdražje v celi obširni Avstriji. To je razlog, katerega ne rnore nikdo zanikati, nikdo ovreči; razlog, kateri nam bode pripomogel do tega, česar krvavo zaslužujemo in nujno potrebujemo, kar pa se nam doraa trdovratno brani dati ter se odlaga od leta do leta. Razni nižji državni uradniki in uradni pomočniki so nastopili pot na Dunaj in dosegli so in dosegajo svoje pravice. Učiteljstvo na Goriškem, pojdi in stori tudi ti tako! — e —