vzgojitelj Biti Vzgoja, december 2019, letnik XXI/4, številka 84 23 Kaj pa, ko mladostniki znajo več? šljanje pomanjkljivo, nedodelano … In le malokdaj pridejo do novega, boljšega nači- na, kot ga poznamo mi. Ne šteje, kdo ima kolikokrat prav, ker ne gre za zmago. Zmaga za učitelja ali starše je, da se znajo veseliti mladostnikovega navdušenja, nje- gove radoživosti, da bi ugotovil nekaj no- vega. Ni pomembno, če ga k temu vodi želja, da si olajša življenje, zaobide določene načine. Ne sme kršiti splošnih vrednot in aksiomov posamezne stroke, poti pa morajo ostati odprte. Ko znamo odrasli pristopiti tako, da ne po- tolčemo mladih, ampak jih spodbujamo, da razmišljajo, si v očeh otrok in dijakov ustvarjamo avtoriteto, strokovnost in spo- Bil je domski. Eden iz gruče najstnikov, ki jih je vzgojitelj po kosilu peljal na sprehod. Razumljivo, da mora po domovih vlada- ti red. Po internatih na primer, kaj šele po (pre)vzgojnih ustanovah. Vstajanje, pouk, kosilo, sprehod, učenje, prosto, pa hitro spet rezka piščalka. Naj se jata zbere k ve- čerji! Kako da je pristal v domu? V ničemer ni sodil med problematične, da bi ga bilo tre- ba prevzgojiti. Bil je. Moral je biti. Moral se je prilagodi- ti. Od nekod je prišel, nemara iz razsute- ga gnezda. Še dobro, da obstajajo socialne službe. Poberejo negodne ptičke in jim naj- dejo novo zavetje; dom. Oni pa nikoli več ne rečejo doma, vedno spet le v domu. Dnevi minevajo, čas odteka. Novi koledarji in stara privajenost. Nič posebnega se ne zgodi. Tja noter v za- strto sredico pa nihče ne vidi. Pride jesen, napolnijo se šolske klopi. Samo rahla spre- memba, le toliko, da zadiši po novem. »Dal mi je roko, nemirno otroško dlan. V travi je cvetel podlesek, jesen je predla tan- ke pajčevine.« Tako je mlada učiteljica zaokrožila črtico, eno svojih prvih. Bil je pa on, ki ji je ne- štovanje. Ko dopustimo, da nas v nečem presežejo, jim to predstavlja svobodo, pa četudi se zelo pogosto zgodi, da jih mora- mo vedno znova opozoriti, katerih dejav- nikov niso upoštevali in da njihova rešitev le ni najboljša. Ob tem spoznanju mladi ne bodo obupali, ampak bodo vztrajali. Ker so slišani in njihova ustvarjalnost ni omejena. To sprejemajo kot svobodo. Mladi, naši otroci ali dijaki, bodo enkrat odrasli, pridobili si bodo svoje izkušnje. Če jim bomo pomagali razvijati se v pozitivne in samozavestne osebe in jim pri iskanju znanja nudili oporo, bo to naša največja naložba za prihodnost. Pri tem ne mislim le na posameznika, ampak na celotno člo- veštvo. Tako kot so danes mladi odvisni od nas, našega pristopa, naše zmožnosti, da jih poslušamo, jih usmerjamo, tako bomo v prihodnosti mi odvisni od njih. Odnos, ki so se ga od nas naučili, bodo ponesli naprej in ga uporabljali ne le v naslednjih rodovih, ampak ga bodo vračali nam. Tako se vračamo k prvotnemu viru pro- blema. Kaj pa, ko bodo mladi znali več od nas … Odgovor, kdaj bo to in ali bo do tega prišlo, ni pravi odgovor. Pravi pomislek na to vprašanje je, da nas tega zavedanja pre- prosto ne sme biti strah, saj nam omogoča boljšo prihodnost. Avtoritete in spoštovanja ne bomo izgubili, ampak se bosta okrepila. Zopet se potrjuje znana misel, da pameten človek ve, kdaj mora niti vodenja izpustiti – za dobrobit sebe, okolja in družbe. On Berta Golob, prof. slov. jezika in književnosti, je poučevala na osnovni šoli ter kot zunanja sodelavka na Pedagoški akademiji. Bila je tudi knjižničarka, lektorica na RTV ter svetovalka na Zavodu RS za šolstvo. Ima izkušnje z delom z mladimi in s starši, sodeluje tudi v župnijskih občestvih. Napisala je več knjig s pedagoško, publicistično in leposlovno vsebino. nadoma segel v roko. Na šolskem izletu. Onem najkrajšem, kar tam po bližnjih bre- geh. Zgodi se pač. In si rečeš: prijazen otrok. Veš, da je domski. Kar veliko pove in še več zakriva. Prilastki in take reči. Neuporabno, le kaj in kje jim bodo koristili? Kaj pa, če bi …? Če bi na ta utečeni, pa tako negibčni šolski trak priklopila veter? Dih in dah in duh? Poleteti! Polno bušk navzven in nekaj mehkobe navznoter, čaj iz materne dušice. Zdravilen. Zdaj gre laže in bolje in je skoraj zelo naj- lepše. Zdaj vsi letimo. Kdo vse je v trgovini že kradel! Kdo vse je že v prvem razredu udaril učiteljico. Da ne bo pomote: tovarišico. Eden je že kadil. Eden je bil pijan. Razmrščena domska plane z vprašanjem: »A ste vi kdaj krokali?« On se nikoli ne opredeli in se ne izpostavi. Biva in molči. Ali res tiha voda bregove dere? Saj zakaj pa ti ne razgrinjaš svojih skrivno- sti? Kaj pa tisti v krtine zakopani jajčni ru- menjaki? Kaj pa one vroče učiteljeve dlani in oči ob naključnem srečanju tam na sa- moti? In toliko, toliko drugega. Pride dan, ki vse dokonča. Nekako tako kot angeli ob koncu sveta. A tudi obrnjeno in po svetem vodilu: Vse delam novo. Svoj prapor dvigne čas in zvihra z njim skozi leta. V neskončno, v infinitno daljo vrže pol stoletja nekje tam od sredine in sredice vsega pa vse do sem. Natančno do dne, ko se spet srečamo. Ob- jemanja, pozdravljanja in joj, kdo si pa ti, povej, kako ti je ime in podobnega nadro- bljanja ni konca ni kraja. Dame so lepše kot iz kozmetične reklame. Barva jih zrelo življenje. Nekdo prihaja bliže. Darilna vrečka, šest sončno zlatih vrtnic. Nič ne reče. Ni po- trebno. On. T udi tokrat jesen. Sivi lasje in dozorel obraz. Vsem bije ura daleč daleč čez poldan.