Ozir v pretekle čase.
Napoleon I.
Ime silovitega moža, pred kterim se je h konca pretečenega in v začetku sedanjega veka skoraj ves svet tresel, je slednji tolikrat in tolikrat slišal; al vedil je mar-sikter malo več od njega, kakor samo ime. Ta siloviti mož je bil Napoleon I. Ker se je današnje dni drug mož tega imena namenil, nadaljevati, česar uni ni mogel doseči, in v vsem svojem djanju in počenjanja unega posnemati hoče, bodo 5)Novicea svojim bravcom morebiti ustregle, če jim popišejo življenje mogočnega moža ob kratkem. Bravci, kterim je Napoleon I. po berilih bolj znan, bodo iz kratkega popisa spoznali, da je vsaktero njegovo počenjanje in djanje zercalo, iz kterega si njegov bratranec prizadeva venec enake slave splesti, kakoršna je njegovega strica obsevala. Nadjamo se, da se njegova volja ne bode spolnila.
Priimek Napoleonove rodovine je Bonaparte. Stara italijanska rodovina je bila to v mestu Ajaccio na otoku Korziki. Oče Napoleona I., Karol, je bil rojen v tem mestu in je imel osem otrok, namreč: Jožefa, Napoleona, Lucijana, Ludovika, Jeronima, Ma-riano, Karleto in Anuncijato. Vseh teh bratov m sester živi samo še Jeronim.
Napoleon I. (Bonaparte), kterega je svet s pervega občudoval in se bal, potem pa premagal in obsodil, je bil rojen 15. avgusta 1769. Dasiravno je bil plemenitnega rodu, vendar ni prav nič porajtal na to; še celo listine, ktere so dokazovale starost njegovega žlahtnega rodu, je vergel v ogenj, rekši, da bo sam sebi pisal po svojih delih pismo žlahtnosti.
Od leta 1778 do 1784 je bil v Brienni v vojaški šoli, kjer se je za oficirja izučil in že leta 1785 je bil pod-lajtnant pri kanonirjih. Genovo je iz dna svojega serca sovražil, ker se kot republika njegovim rojakom Korzičanom ni dala podvreči. Že v vojaški šoli je spoznal, da je kos vsem drugim; ni ga imel ne učitelja, ne tovarša, kteri bi mu bil le količkaj pri sercu. Vojaške vede so mu bile čez vse, in nič ga ni bolj veselilo kakor matematika, na ktero se zlo opera vojaška učenost. Razun matematike je prebe'ral pridno pridno zgodovino starih časov in narodov, zlasti Macedoncov, Gerkov in Rimcov. Plutarkovi junaki so mu bili čez vse; pozneje leta so mu Osianove bojne pesmi serce ogrevale. Bil je Korzičan od npg do glave.
Leta 1784 je prišel v Pariz. Tu ostane osem mescov in poslali so ga v mesto Valence. Kot rojen vojak ni poznal druzega kot svojo dolžnost. Svojo službo je vsigdar natanko opravljal, s svojo pridnostjo si je izverstnih vednost nabral in prikupil se je v vsaki reči svojim višjim. Leta 1790 je šel na Korziko, kjer je skoval pesem v čast svobode, s ktero se je pa slabo obnesel; sploh mu je bila sreča v domovini sovražna in 1793 je bil iz Korzike pregnan, kteri so prišli Angleži zoper demokrate na pomoč.
Odsihmal je prisegel Napoleon Francozom ljubezen, Angležem pa sovražtvo. Tisti čas je bil v Parizu k o n v e n t, to je, narodna skupščina, ktera je s svojo strahovito vlado po celi Evropi strah in grozo razširjala.
153
' Republikanec je bil od pete do glave in sovražnikov 0e mu ni manjkalo, kteri so njegovo bistroumnost spoznali in se kreposti njegove bali. Vendar pa je prišel na stopnjo kapitana pri kanonirjih. Al njegov vojaški tek se je začel še le 19. decembra 1793, ko je bil za brigadirja in poveljnika artilerije pri italijanski armadi izvoljen. Ta je bila na slabih nogah, in ker je bila mnogokrat tepena in premagana, je bilo tudi malo serčnosti v nji. Tu se je pervi pot pokazalo, kakošna glava je Napoleon. Prepričal je svoje višje poveljnike, da je mogoče tudi z majhnim kardelom moč-nejega sovražnika premagati.
Pa zadelo ga je, česar se ni kar nič nadjal. Grozovite vlade v Parizu je bilo konec, Napoleon je še vedno se vlekel za njo v Nizzi. Kar pride odbornik Beffroi in da Napoleona vjeti. Kmali so ga sicer zopet iz ječe spustili, al 15. septembra 1794 so ga zbrisali izmed generalov.
Napoleona je to silno žalilo. Hitel je v Pariz se opravičit. Pa zastonj si je prizadeval; predsednik vojnega odbora je sovražil iz dna svojega serca vse, kar je z grozovito vlado vleklo, toraj tudi Napoleona. Od vseh strani zapušen je dobival ta samo od nekterih prijatlov nekoliko pomoči; nazadnje so mu dali zopet službo pri artilerii na Holandskem. Pripravljal se je ravno, se tje podati, kar se vzdigne Pariz zoper tretjo ustavo republike. Narodna skupščina je zbrala armado in izvolila zanesljivih generalov, med kterimi je bil Napoleon namestnik armadnega poveljnika. 5. okt. 1795 se uname v Parizu boj med roialisti, to je, tistimi, ki so s kraljem deržali in med republikno armado. Ta je premagala in narodna skupščina je bila Napoleonu hvaležna. Ze tri mesce pozneje (1796) je bil višji poveljnik italijanske armade. To leto se je tudi oženil z Jožef in o in od tega časa je rastla in rastla slava 26 let starega vojskovodja.                                        (.Dal. sl.)
154
170
Ozir v pretekle čase.
Napoleon I.
(Dalje.)
Poslednji dan mesca sušca 1796 je prevzel Napoleon poveljstvo armade na Laškem. Imel je sicer skušene generale, al armada je bila slaba. Njegovi nasprotniki so bili Avptrijanci in Sardinci; 60,000 mož jih je bilo. S svojim bistrim umom je kmalo nadomestil, kar mu je pri armadi manjkalo. Z oserčajočimi besedami je unemai svoje vojake in jih tolažil s tem, da bodo dobili v sovražnikovi deželi stotero tega, česar žele in potrebujejo. Potem jih pelje v boj in 12. aprila 1796 že premaga cesarske.
Njegovo poglavitno prizadevanje je bilo, avstrijansko armado od sardinske ločiti. 14. aprila premaga sopet svoje sovražnike in 15. se je ugvojzdil med Avstrijance in Sar-dince. Ločene ste bile armadi. Sardinci so se hotli ž njim pomiriti, al zmagavec se ni hotel drugače v to udati, kakor da se mu odprejo poglavitne mesta in terdnjave sardinske. Tako je dobil celo deželo v svojo oblast in z njo vse, česar je potreboval za svojo armado.
V tem so se Avstrijanci na levo stran Pada umaknili, da bi sovražniku Milan branili; mislili so, da bo šel pri Pavii čez Pad, al že 8. maja je bil Napoleon pri Piačenci že unstran reke in je zagnal cesarske armade do Ade nazaj. Kakor blisek je šel od mesta do mesta in kmalo je bila cela Lombardija v njegovi oblasti. Cesarski so se zbrali pri Man to vi.
Ko so italijanski vladarji vidili, da ne more Napoleona nihče ustaviti, so se prizadevali, z njim pomiriti se. Tako so se vse italijanske dežele pred njim tresle; njegovi žepi so se polnili in njegova armada se je navzela novega poguma. Veliko mu je pa tudi to pomagalo, da so bili Italijani s svojimi vladami nezadovoljni; verh tega je pa še podložne zoper njih vladarje psoval. Gorje je bilo pa tudi vladarju, kteri ni bil popolnoma mirn! Plačati je mogel Napoleonu do poslednjega cempera; brez milosti je grabil in stiskal, da je njegova armada živela bolj, kakor ji je treba bilo. Kjer je bilo kaj drazega, kjer je bil kak izdelek umetnosti, vse je pobral in poslal v Pariz. Francozki j ar m je začel Lombardom prekervave žulje delati; vzdignili so se. V mnogih mestih so planili čez Francoze in so jih pomorili. Napoleon pride in tepe nesrečne Lombarde z ognjem in mečem.
Avstrijanci so se ob reki Minčiju utaborili. 21. maja gre Napoleon čez reko, pa sopet ondi, kjer so se najmenj nadjali, jim vzame 1. junija Verono in jih zažene do tiroljske meje nazaj. Tiroljcom je obljuboval svobodo in samosvojnost; pa gluhim ušesom je govoril. Tudi v družili italijanskih deželah je začelo nekako zoper njega vreti; pa ko blisek je bil povsod in krotil nepoknj. Bolonijo in Feraro je imel v kratkem v svoji oblasti,   in papež je bil prisiljen,   z Napo-
leonom mir storiti. Drago drago ga je mogel kupiti, ker je mogel Bolonijo, Feraro in Ankono Napoleonu prepustiti. Tudi Toskana mu ni odšla. Milanski grad se mu je podal in potem je šel nad Mantovo. Avstrijanci so sicer odgnali Francoze od te terdnjave, pa po samem jih je premagal ia 23. avgusta je začel že sopet Mantovo oblegovati.
V tem, ko so Francozi Mantovo oblegovali, je skušal Napoleon italijanske dežele v republiko predelati. Brez uzroka se loti Modene, in zedini to deželo z novo cisal-pinsko republiko; Parma in Genova ste se tudi podale. Avstrijanci so se z vso močjo prizadevali, Mantovo rešiti, pa zastonj; 2. februarja 1797 se je podala Francozom. Ta dan je planil Napoleon čez papeževe dežele, pa že 19. februarja je mogel papež mir storiti. Zdaj je imel Napoleon priložnost, se z avstrijanskim cesarjem v njegovih lastnih deželah vojskovati. Preden je pretekel mesec, je imel Napoleon celo Goriško, Krajnsko in Koroško in nekaj Tirolj-skega v svoji oblasti. O pravem času še se je začel Napoleon z nadvojvodom Karlom pogojevati in se je pomiril 7. aprila v Judenburgu za šest tednov. Al v tem je rastla njegova stiska bolj in bolj. Pred sabo je imel Avstrijance, kteri so se Tersta sopet polastili, na Italijanskem se je napovedoval punt. Zavoljo tega je sklenil 18. aprila v Leobna začasen mir, v kterem je dobil od avstrijanskega cesarja več dežela s Terstom vred.
Ko je dobil Napoleon Terst v svojo oblast, mu je začela beneška republika tern v peti biti; zavoljo tega ji je že 3. maja vojsko napovedal in 12. tistega mesca jo je imel že v svoji oblasti. Taka se je godila tudi z Genovo in sardinski kralj se je po drago kupljenem miru s Francozi zedinil. Kjer kolj je imel Napoleon svojo armado, so jo mogle dežele preživiti; verh tega je pošiljal neprecenljive zaklade dragih in umetnih reči v Pariz. 1. septembra se je začel z Avstrijo zastran mini pogojevati, kteri je bil 17. oktobra popolnoma sklenjen. Avstrija je zgubila tu Belgijo in najlepše italijanske posestva, dobila pa je za to Dalmacijo in Istro, kar so je pred Benečani imeli, tudi Benedke in Benečijo do reke Adiže ji je dal Napoleon.
(Dalje sledi.)
178
Ozir v pretekle čase.
Napoleon I.
(Dalje.)
Vladni zbor v Parizu zvoli na to Napoleona za odbornika pri sklepanju miru v Radstadt-u. Al komaj se začnejo 25. novembra tu za mir pogajati, že hiti Napoleon 2. decembra to mesto zapustivši v Pariz. Tu spozna bistroumni vojskovodja hipoma, kakošne zanjke mu je vladni zbor nastavil; premogočen mu je bil in sklenil je, ga kam dalječ poslati. Odločen je bil Napoleon nad Angleže, pa že 19. maja 1799 odrine s 30,000 odbranih vojakov iz Tu-lona na ladijah v Egjpt, kamor ga je gnal sklep, Angleže iz Indije pregnati. Že 12. junija vzame otok Malto, in 2. julija je Aleksandrija v njegovi oblasti. 2. avgusta vzame Turkom drugi pot mesto Abukir, in to je bilo njegovo poslednje djanje v Egiptu.
Francozka republika je začela hirati; to zvedši se verne Napoleon urno v Evropo, zapustivši armado generalu Kleber-u v Egiptu z obljubo, da se bode kmali sopet vernil. 14. oktobra je že v Parizu; tu niso vedili, kje jim glave stoje'. Večina ljudstva ga je sprejela vriskaje, al velikani so se tresli pred njim. Eni so hotli sopet samovlado, drugi republiko, pa na bol jih nogah. Napoleon je te in une prekanil in osnoval zaroto po svoji volji.
Odbor starostnikov mu izroči poveljstvo vse armade s neomejeno oblastjo, za varnost narodnega namestovanja čuti. Prisegel je zvestost republiki in 9. novembra je bilo po dosedanjem vladnem zboru. Drugi dan se zberejo starostniki s tako imenovanimi petstoterimi; že zaženejo poslednji klic republikancov: „Nič diktature; proč z diktatorjem !tt Kar stopi Napoleon v sobo m z njim več gre-nadirjev. Glasno rijovenje ga sprejme. Napoleon gre iz zberališča, pa kmali prihrume grenadirji po njegovem povelji v sobo in razpode zbor.
To je bil konec ustave od leta 1795, in 17. nov. so prevzeli trije konzuli, Napoleon, takrat se Bonaparte imenovan, Sieves in Roger Ducos. Urno so skovali novo ustavo, ktera je bila četerta, in jo oklicali. Napoleon je bil pervi konzul, za deset let izvoljen, z oblastjo, ka-koršno je imel pred komaj kralj. Una dva konzula sta bila zraven njega ne več ko dve neme priči. Odsihmal je pokazal Napoleon, da zna vladati; med možmi, ki so bili okrog njega, so bile umne glave; celo vlado je predelal in narodu mir obljubil. Napovedal je sicer 28. decembra znova vojsko vsem sovražnikom republike, pa že drugi dan je ponujal Angležem mir, kteri ga pa niso uzeli; tudi Nemčija, Rusija, Napolitansko in Turčija so bile v orožju. Še pred koncom mesca maja 1800 je peljal Napoleon svojo armado čez planine na Laško in 4. j u n i j a je bil že v Milanu; ravno ta dan so vzeli Avstrijanci Genovo, pa objeti so bili od francozke armade. Udariti se je bilo treba in to se je zgodilo 14. junija 1800 pri Marengi na obširni planjavi med Alesandrio in Tortono.
(Dalje sledi.)
185
Ozir v pretekle čase.
Napoleon I.
(Dalje.)
Bitva pri Mar en g i je bila kervava, pa za avstrijansko armado slabega uspeha. Že čez dva dni potem je sklenit cesarski general Me las pomir z Napoleonom, kteremu je prišel vsled tega večji del zgornje Italije v oblast. 22. junija izroči Napoleon generalu Masenu, še zdaj v ne preveč estetični narodni pesmi Slovencom znanemu, armadno poveljstvo in 1. julija je že v Parizu. Sprejeli so ga vsi, ljudstvo in gosposke, kakor veselja pijani. Al Napoleon, kteri se je še vedno republikanstvu prilizoval, je krušil kamen za kamnom iz republikanskega poslopja. Tako so obhajali zvezno slovesnost republike s slovesnostimi zmage in pervi konsul republike se je obnašal v tem kot diktator ali edino-vladavec. Poročnikom in poslancom tujih deržav je dal Napoleon tako svojo oholost čutiti, kakor vsem poštenim, kteri niso bili po njegovi volji. Al kakor je bil sploh mogočen, je bil vendar preslab, da bi bil sam sebe premagoval in začel je gospodariti, kakor da bi bil sam vse in vsak. Krepko je nategoval vajete, na ktere je imel privezane svoje vojake in tuje narode. Utrudeni Francozi so se uklanjali oblasti slavnega junaka; zmage na Laškem in Nemškem so krepile njegov pogum, tujim deržavam je dajal postave. Kamor je koga kot poslanca poslal, mu je dal tudi priložnost, se obogatiti.
Bodi pa kdo še tako mogočen, bridke ure mu ne pri-zanesejo. 9. oktobra 1800 so izsledili zaroto zoper njegovo življenje in 24. decembra je manjkalo komaj za las, da ni zletel v večnost na ^krilih peklenske mašine. Natolcoval je tako imenovane Jakobince, 130 mož vsacega stanu da zapreti in 70 njih pošlje v afrikanske puščave, pokorit se. 30. januarja so dali mnogi svoje glave; pa nedolžni so bili, ker so pravi zarotniki še le pozneje mogli svoje življenje dati.  —
Avstrija si je sopet prizadevala, z vojsko se Napoleonove silovitosti rešiti, pa premagana je storila v mestu Lune vi 11 e mir ž njim. Druge deržave so se po versti z njim pomirile in 9. novembra so obhajali v Parizu občni mir s slovesnostimi brez kraja in konca. V tem pa so vsi pozabili, da je francozka armada v Egiptu skoraj vsa pokončana bila; pozabili so Francozi, da so ob svojo svobodo.
Napoleon, dobro spoznavši, pri čem da je, je začel na drugo stran pozornost naroda buditi. Umetnosti, vede in šolstvo so prišle na versto; kupčija in obertnija so uiu bile pri sercu; pomnoževal je mornarstvo in skerbel za naselbe ali kolonije v družin delih sveta. Ob vsem tem je pa Francozom jako dopadlo, da je dajal njih konsul tujim deržavam postave,   ustave in — da jih   je   smel veasi tudi ozmerjati.
Cas, da bi druge konsule volili, je bliže in bliže prihajal. Napoleon ni zamudil nikake priložnosti, se Francozom bolj in bolj prikupovati, in tako so ga 8. maja 1801 sopet za deset let za konsula volili. Al bistroumen in zvit, kakor je bil, reče, da se samo potem v to volitev uda, če jo narod poterdi. Vprašajo tedaj narod, ali naj bo Napoleon (^takrat še Bonaparte imenovan, kakor smo že omenili) konsul do smerti? Narod je imel ravno z volitvo opraviti, v tem pa razglasi Napoleon osnovo častne legije, ktera je bila 19. maja poterjena. To je njegovo oblast zlo pomnožilo in marsikoga njemu prikupilo.
Volitve so bile dokončane in Napoleon je bil konsul do smerti izvoljen 29. julija 1801. Oblast si je prilastil, kakor pred njim še noben kralj ne. Al vedil in znal se je pa tudi Francozom prikupovati, dasiravno je obdal sebe in prepregel celo deželo s policijstvom, pred kterim se je vse treslo. Od te dobe je dal svojo mogočnost še močneje unanjim deržavam čutiti.
Nemci so bili nesložni; v zaprekah so iskali nemški knezi Djegovega sveta,  njegove pomoči.    Da jim je obilno
tlošla, kdo tega ne ve? Tudi Švicarji, med sabo nesložni, eo se udali pod njegov jarm in 11. septembra 1803 je ze-dinil Piemont s Francozkim brez vse pravice.
Svoje priveržence se bolj na-se privezat je dal Francozom vediti, kako terdno stoji z dnarstvom. Res je dal tudi nove ceste in vodotoke delati in tako so imeli pohajači marsikaj zaslužka. Al njegov duh ni imel pokoja brez vojske. Zdaj so prišli Angleži na versto in v to dobo spada zapcrtija, s ktero je vse ali preklical ali požgati dal, kar je bilo angležkega blaga. In čas je prišel, da se je dal oklicatl cesarja Francozov 20. maja 1804.
Zdaj je stala njegova mogočnost na terdnih nogah. Podjarmeno je bilo Francozko in podjarmenje cele Evrope mu je šlo noč in dan po glavi. Vse mu je šlo po sreči in 2. decembra 1804 je postavil sebi in cesarici Jožefi ni, svoji ženi, v Parizu krono na glavo.
(Konec sledi.)
186
193
Ozir v pretekle čase.
Napoleon I.
(Konec.)
Tako obdan od slave in blišobe cesarske krone je namenil svojim sorodnikom stare in nove kraljeve prestole; vse deržave bi ga bile imele za svojega višjega oblastnika spoznati. Italijanska republika se je premenila perva v kraljestvo italijansko itd. Iz Italije se verne Napoleon v Pariz z namenom, Augležko napasti, pa že so bili Avstrijanci in Rasi z Angleži združeni. Urno ukaže Napoleon, se čez Nemce vreči; ena nemška deržava za drugo se podverže njemu in tako je ostala Avstrija sama v boju; 13. novembra 1805 pridejo Francozi na Dunaj. Tej vojski je storil mir v Požunu konec 26. decembra, kteri je sopet več dežel Avstriji odvzel. 12. julija je bila rajnska zveza sklenjena, ktere varh je bil N a p o 1 e o n; to je bilo uzrok, da je av-strijanski cesar Franc rimsko-nemški kroni se odpovedal in da je bilo rimsko-nemškega cesarstva konec.
Tudi Prusija je prišla na versto; 14. oktobra 1806 je Napoleon premagal Pruse pri Jeni in 27. oktobra so bili Francozi že v Berolinu. Tudi Rusija je bila v vojsko zapletena, ktera je terpela do 9. julija 1807, kterega dne je bil v Tilsitu mir sklenjen.
Do leta 1808 je imel Napoleon skoraj celo Evropa v svoji oblasti; tudi Španije se je lotil; pa tukaj je pervi pot poskusil, da svet ni povsod brez opore. Tudi Angleži so se potegovali za Spanjce; pa vendar so bili Francozi povsod močneji; ker je pa zvedil, da se Avstrija za vojsko pripravlja, je bil že sopet pri močni armadi, ko mu je bila vojska napovedana 9. aprila 1809. 12. maja se mu je že Dunaj podal; pa vendar so stali Avstrijanci terdno kot skale. 21. in 22. maja 1809 je mogel pervi pot zvediti, da ni nepremagljiv; nadvojvoda Karel ga je premagal, pa vendar je terpela vojska še do 14. oktobre 1809, kterega dne je bil na Dunaji mir sklenjen.
16. decembra 1809 se je dal od svoje perve žene Jo-zefine ločiti in 11. marca 1810 se je poročil z Marijo Luizo, hčerjo cesarja Franca. Večji del Evrope je zdihoval ta čas pod njegovim jarmom; samo Španjci so se se bojevali za svojo svobodo, Angleži so bili še nepremagani in Rusija je še stala, ktere se je Napoleon bal. Stal je takrat na verhu svoje mogočnosti, ktero mu je sreča še bolj uter-dila, ko je dobil 20. marca 1811 sinčka, kteri je bil že pred rojstvom za rimskega kralja imenovan.
Proti koncu leta 1811 se je razperl z Rusi, in 24. junija 1812 je začel vojsko z njimi. V Moskvi je zgorela njegova sreča; kar je ni ogenj pokončal, jo je uničila zima in 18. oktobra 1813 je bila pri Lipski popolnoma pokopana. Gnali in podili so ga nazaj na Francozko in 14. aprila 1814 se je odpovedal cesarskemu prestolu v Parizvi. Odločen mu je bil otok Elba za prebivališče, kjer je tudi ostal do 26. februarja 1815. Ta dan pa zapusti ta otok skrivaj z majhno pešico ljudi, se prepelje na Francozko in 20. marca je že sopet v Parizu. Pa kratko je bilo njegovo drugo gospodarjenje. Premagan je mogel zbežati in odpeljali so ga na otok Št. Helena v tihem morju, kjer je živel od 18. oktobra 1815 do 5. maja 1824 kot general Benaparte.