MODERNIZEM IN POEZIJA MLADIH
Pred časom se je precej govorilo in pisalo (in se še, čeprav manj hrupno) o modernizmu, o konservativnosti, o krizi v poeziji, o intelektualizmu, proti njemu, zanj in še o čem.
Jaz bi se porazgovoril samo o delčku teh vprašanj:
Med drugim naši mlajši generaciji, točneje »starejši mlajši«, še vedno in vedno znova očitajo, češ da hodi po že utrtih poteh Moderne, če ne celo po stopinjah pesnikov izpred nje.
Nisem advokat ne tega ne onega, vendar skromno mislim, da je ta le malo prehuda.
Nedvomno poezija mlajše generacije formalno in jezikovno temelji na Moderni — je pa čisto nekaj drugega. Povsem kaj drugega po vsebini in po osnovnem razpoloženju, ki ga izžareva- Pesniki te generacije so šli, eiii starejši, drugi mlajši, vsi pa še skoraj otroci, skozi revolucijo, skozi dobo obnove z njenimi mladinskimi delovnimi brigadami, skozi čas velikih nasprotij, upov in tudi razočaranj. Iluzije o marsikaterih vrednotah, ki so tvorile človekovo etično hrbtenico, so se razpršile. In ravno ta človek, ki išče, ki se navdušuje, ki se dviga, pa spet pada v malodušje, je pogostna tema te poezije. Ta tema pa je nova, ni tista izpred leta 1900.
Če primerjamo to poezijo s poezijo v svetu, resda ne stopa z njo popolnoma v isti korak. Ni tako nervozna ne po vsebini ne po obliki, niti ni tako ekstremna. Pač zato, ker logično rase iz drugačne tradicije in iz naših razmer, ki so kljub revolucionarnim posegom v življenje naroda še vedno bolj ali manj idilične. Pri vsem tem pa ta poezija našo stvarnost, mislim, kar lepo izraža. Seveda ne z opisovanjem zunanjih laktov, ker poezija ni dnevnik in naiposled to niti ni naloga lirike. Našo stvarnost najdeš med verzi, v občutju, v ozračju, ki pesem preveva, v problematiki, v pesnikovem pogledu na življenje, o katerem govori. Pravijo, da je pesnik aparat, ki nehote izraža atmosfero okolice in razmer, ki v njih živi. To atmosfero pa sodobni pesniški aparat nedvomno kaže.
Še o modernizimu, intelektualizmu ali kako se že temu reče.
Prepričan sem, da sodobna poezija mora zapustiti stara, varna, izhojema pota. Sem za nov izraz, za nove forme, za nova estetsika načela — sem pa tudi, in to predvsem, za zdrav razum in za zdravo logiko. Žonglirati z nerazumljivimi besedami, zahajati v ekstremnoist, biti po vsi sili moderen, ker je
zdaj to moderno, se gotovo prej ali silej izkaže za jalov posel. Prepričan sem,
da ni namen umetnosti, razvozlavati uganke, in da nobenemu umetniku ni
cilj, brati samega sebe. Ce že govorimo o krizi v poeziji, bi pomenilo krizo
kvečjemu to zadnje, še večjo krizo pa, če bi pesniki molčali. A dokler v
poezijo verujejo in pišejo, dokler v literarno areno prihajajo vedno nova in
nova mlajša imena, se zanjo ni treba bati.                          t           it •        ± , ¦
¦'                                                                                   IvanMinatti
539