maribor, 21. Vi. 1972 študentski list številka 12, letnik XII Ekonomski procesi so odraz splošnega družbenega stanja. Države so zato usmerjene v ekonomsko rast, ki izpodriva sleherno avtonomijo subjektivne vere. Torej je totalnost ekonomskih procesov očividna v vseh nasprotqo-polamih metamorfozah družbe, v stihijah in kolizijah ekonomsko-političnih procesov. Suženjski red ni bil podvržen takšnim ekonomskim učinkom, kakor zasledimo to danes. Suženj je-npr. imel svoje pravice, gospodar ga je varoval, čeprav je moral delati, proizvajati zanj. Tako je suženj preskrboval hišo gospodarja, medtem ko je njegov gospod le upravljal. Ni več igrala bistvene vloge lepota in etika, ampak smiselno urejeni birokratski red. Če torej preračunamo, da delavec na najnižji stopnji plačilne lestvice zasluži npr. približno 1000 dinarjev na mesec, znese to na leto 12.000 dinarjev. Koliko bi stali stroški za delavca v dobi, npr. dvajsetih let? Izračun je jasen: nič več in nič manj kakor 240000 din, (24 starih milijonov). Dvajsetletno delo - pa 240000 din? Toliko stane slabše stanovanje, npr. garsonjera. Vendar ne moremo graditi našega razmišljanja na primerih, ker bomo skušah ugotoviti ekonomske splošnejše posledice, ki se kažejo v narodih in državah: a) Civilizacija je z nasprotjem proti .kulturi vzpostavila tehniko in tehnologijo, kar pomeni, da so tehnični procesi pomembnejši od osnovnih kapitalnih sredstev, saj tehnični stroji (še posebno kibernetika) proizvajajo samodejno, le programirati jih je treba pravilno. To nam jasno pove, daje s smrtjo klasičnega proizvodnega procesa nastopila smrt klasičnega mišljenja, in da je družba razcepljena na parcialne enote, ki nosijo v sebi pozitivne ekonomsko-politične funktorje in proizvodnjo. Proizvodnja povezuje zdaj delovne ljudi. b) Odstotki naseljenosti prebivalstva na Zemlji še imajo dovolj zraka, da dihajo, dovolj hrane, da jedo in dovolj zemlje, da umirajo s predmeti. Pokopališča avtomobilov in pokopališča mačk in psov so nujni dokaz, da je humanitarnost pogojena z osnovnimi ekonomskimi koncepti, v katerih se je izgubil pomen človekovega poslanstva. c) Paradoksna situacija je vidna v vojnah: Vietnam, Kašmir, II svetovna vojna ... so razrušile svet, da bi lahko čisto na novo zgradile svojstven civilizacijski sistem, sistem naprav, ne pa sistematiko miselnega človeka. Zato je v vsaki vojni, pred njo in po njej zelo viden fanatizem, ki raste seveda najprej iz socialne bede, kasneje pa se umiri v nasilnih ali zasilnih izhodih in rešitvah. Vojni budgeti so ogromni in dosti večji od budgetov za miroljubne organizacije. Tak primer smo videli v UNICEFFu in ob indijsko-pakistanski vojni, v primeru Rdečega križa itd. To ni samoumevno, ker se je civilizacija obrnila k demokraciji, namesto da bi demokracija upoštevala drugačne razmere mimo onih, ki so, kot smo omenili, že po svoji družbeni biti čisto politično-socialne, čisto birokratične, avtoritativne, karizmatične oziroma predstavljajo ekonomsko prevlado. č) Prastare kulture in civilizacije so zato bile le delni izhod iz socialne stiske Zahoda. Vraževernost in demokracija sta pogojeni tako s tekočim trakom kakor tudi s sodovnimi fetiši, totemi in tabuji, ki pričajo, da je denar edini bog. Kapital je začel spodjedati samega sebe. d) Organizacijske strukture - makrostrukture in mikrostrukture — so aplicirale demokracijo na blokadni-sistematizirani način: vzhod-za-hod. Vzhod je znan po svoji enotni in enakovredno stilni mentaliteti, medtem ko zahod propagira predvsem naturalizem. S‘tem v zvezi vendarle lahko pričakujemo, da je produkcija na vzhodu bolj poistovetena z mentaliteto: enaki čevlji, obleke, enaka hrana in luksuz za enako misleče na vzhodu - in pretvarjanje kapitala, knjižnega denarja, osnovne vrednosti denarja itd. v naturalno vrednost ob različnih pogojih v socialnih diferenciacijah na zahodu. A .««„ ГЧ-Ч- ffcSv .44V.’* -■"‘c.'4 I m I .*..•)стГеСТТО''* t -ч- L *: i-. v ШЖ-:: г*- v t T v->. e) Kljub negativnim psihološkim učinkom, ki izviraj^ iz tehnologije, lahko opazimo, da je osnovni kapital še vedno tisti, ki lahko investira ideje posameznih nacionalnih dohodkov v enosmerno, unificirano tvorbo. Ta tvorba se imenuje politika in v posameznih državah, tako na vzhodu kakor na zahodu, pogojuje absolutnost in totalnost produkcije, da bi se le-ta preživela, čeprav ob najnižjih ali najvišjih družbenih procesih, ob takšni ali drugačni tehnologiji. Seveda je ta relativnost CIVILIZACIJA toliko pomembnejša, kolikor manjši je faktor narodnega dohodka, in kolikor bolj se v državah pojavljajo diferenciacije znotraj idejnih sistemov. f) Kontrola nad gospodarstvom je razdeljena na skupine, ki niso vedno organizirane. To pomeni, da lahko kapital prehaja po svoji variabli v investicije, ali pa narobe, da investicijo kalkulira v čisto izgubo. Zato je sam proizvod temelj produkcije, ne pa le možnosti proizvajanja. Tu se lahko dotaknemo tako marketinga, trga ponudbe in povpraševanja, iz katerega izstopajo sorazmerno močnejši ekonomsko-politični vplivi. g) Mejne možnosti produkcije so povezane tudi z zaposlitvijo, katere bistveni del tvorijo - ne to, kar prevladuje v dostikrat omenjeni slovenski mentaliteti: disciplina, red, hitrost, individualna sposobnost, praksa - ekonomsko politični projekti, ki lahko uvajajo nove metode dela, nove stroje, novo produkcijo in s tem modernejšo mentaliteto. Seveda je tu treba omeniti še vse tiste dejavnike, ki so zlasti pomembni za samo eksistenco delovnega človeka. Torej ni bistvena le količina vloženega dela, truda, napora, napetosti (to so psihološki termini), ampak je pomembnejša mega- ali makro-struktura socialnih skupnosti na ekonomski ravni. Logika: imeti čim več nam pove, da ima večina zelo malo, ker se za čim več peha. Toda: razvite industrijske države se prav zaradi te logike hkrati pehajo v vojne afere, kjer jim krvavijo lastni narodi. h) Možnost privatne industrije je skorajda povsem propadla. Množice (politične partije, socialne kohezivne grupacije, državne službe) ne bi mogle životariti le ob črnih kozah. Razlike v cenah med posameznimi državami zdaj niso več samo razlike v nominalni vrednosti denarja, ker te danes kljub zlatu ne moremo upoštevati - ampak v zvrsti in v tehnološki razvojni stopnji produkcije. Masovna produkcija delovnih organizacij in masovna ideologija političnih organizacij sta povezani. i) Participacija demokracije je participacija v izbiri proizvodne in osebne svobode. j) Tržni odnosi so v razmerju do državniji meja in v razmerju do notranjega organiziranja državnih budgetov, kar pomeni, da ni več poglaviten le en sam moment odločanja, ampak so pomembni vsi tisti skupni množični dejavniki tržišča, ki vsilijo potrošniku anonimnost in ga poenotijo tako s propagando kakor z reklamo. Ekonomske znanosti so zato lahko Damoklejev meč in Ariadnina nit človeštva; nenehna nevarnost bodisi majhnega iztržka zaradi prevelikih investicij ali pa eno in samo vodilo v labirintu tudi nepomembnih ekonomsko-političnih dejavnikov, lahko vzpostavi strašno politično zmedo, celo kult brez kulture in civilizacijo brez tehnologije. Torej je sivi človek nosilec prihodnosti, odet v konfekcijo, ki so jo zanj izbrali pred njegovo lastno (svobodno? ) odločitvijo že drugi. k) Kapitalizem in socializem nista različna le po obliki ideologije in po načinu proizvodnje, ampak sta različna predvsem po ekonomsko-politični tipologiji. Zelo naivno bi bilo, če bi kdo skušal dokazati, daje vojna nastala iz potrebe po človečnosti. Po vsem opisanem lahko sklepamo, da so prehodi iz družbenih razredov v nove razrede pogojeni tako s politično-idejno oblastjo kakor s proizvodnimi-ekonomskimi močmi. Če namreč delavec res prodaja le svojo delovno silo ali svoje možgane (kajti vsi smo delavci), tedaj velja, da prodaja danes svojo delovno silo in možgane drugemu delavcu. Kje sta torej oblast in moč? Družbeni razredi, to moramo upoštevati, niso le čiste zgodovinske tvorbe, ampak predstavljajo zdaj združevanje organiziranje - medsebojno vplivanje najbolj skritih posestnikov in imetnikov, ki pa so seveda anonimni. Ta brezimnost je v nakazanem problemu, ki smo ga navedli že na začetku: z 240000 din lahko kupimo delo najnižje plačanega delavca za dobo dvajsetih let, seveda, če ne upoštevamo pri tem ekonomskega in političnega razvoja. Toda razvoj nosi v sebi polarno kal lastnega protislovja, ki pravi, daje čista - idealna enakost le predmet utopije. Ekonomski procesi še vedno prinašajo standardno zgodovinsko bedo in standardno oblastniško elito, prinašajo jo preko irelevantnih množic, ki so podrejene sicer razvitejšemu ekonomskemu tržišču in višji politični in družbeni zavesti, vendar ne morejo poenotiti osnovnih ekonomskih - političnih pogojev. Naj se sliši še tako nenavadno, kljub vsemu je danes človek, sivi človek suženj samega sebe in se v množici nezavedno izpostavlja zunaj družbe. To odtujevanje in izvzemanje človeka iz družbe pa je mogoče le tako, da je človek le proizvodno-mi sleče bitje, ki se bori za lastni obstanek. Trdimo, da je tudi avtomobil sredstvo sodobne inkvizicije, kakor so takšna sredstva tanki, migi in fantomi. Fantazmi in futurologija še ne veljata za sivega človeka in lakota je še vedno navzoča v želji za spoznanjem. Tehnološki procesi so lahko namenjeni ekonomsko-političnim organizacijam in so pod sovzajemnim vplivom enakih pogojev, toda vprašanje ostaja, kam se zliva svetovni kapital, ta široka reka. V katero bodočo družbo, v katero morje različnih mislečih in enakovredno plačanih ljudi? Vsekakor je organiziranost ekonomije in politike moč, ki ne sme postati le instrument demokracije, ampak mora demokracija zarisati demarkacijsko črto med ideološkimi, političnimi, ekonomskimi in proizvodnimi sistemi. ,*. PETER OSTROVRH druga stran ZDRAV DUH...? Študij je danes za marsikaterega študenta ne zgolj pridobivanje in izpopolnjevanje kvantuma znanja, ampak predvsem kompleksno področje, ki poleg osnovne naloge vsebuje tudi mnogo drugih aktivnosti, ki po pomembnosti ne zaostajajo in v dobi študija pripomorejo k še popolnejšemu oblikovanju osebnosti. To so aktivnosti na najvažnejših področjih življenja, kulturi, umetnosti, politiki, ki pa vedno zahtevajo tudi svojo protiutež, fizično utrjevanje telesa. To je druga komponenta, ravnotežje duhovnemu delu človeka, to je pogoj lastnega obstoja, ki ga v praksi merimo z zdravjem. Danes mnogo več kot kdajkoli prej moderen Študent potrebuje telesne rekreacije. Ne za porabo prostega časa, ki ga pravzaprav ni, ampak kot ravnotežje psihični obremenitvi, nastali zaradi dolgotrajnosti in naporov pri študiju. Statistični podatki iz leta v leto kažejo na porast števila študentov s kakršnimikoli psihičnimi in telesnimi motnjami, kar kaže na korelacijo do vedno večjega števila vpisanih študentov in vedno manjših prostorskih zmogljivosti, tako glede telesne vzgoje kot učnih prostorov. Največ teh pacientov pa je prav iz višjih letnikov, kar te ugotovitve samo potrjuje. Zdravstvene ustanove izdajajo študentom tudi vedno več potrdil za oprostitev telesne vzgoje na visokošolskih zavodih. Lani so takšna potrdila izdali osmim odstotkom vseh mariborskih študentov, kar pomeni, da približno dvesto študentov ni bilo fizično sposobnih izvajati minimalni obvezni program telesne vzgoje. Vsi ti so in bodo tudi v prihodnje v času študija brez kakršnekoli telesne rekreacije, ker ni za njih primernih posebnih prostorov. V tujini pa takim študentom posvečajo največjo skrb, poskušajo na vsak način popraviti njihovo telesno zmogljivost, omogočajo jim posebna zdravljenja in s tem dokazujejo, da družba nanje ni pozabila. Stanje celotne telesne vzgoje je pri nas porazno. Vsa sistematika tega področja ima majave temelje že v osnovnošolstvu in srednješolstvu. Vsako razpravljanje se prej ko slej konča ob ugotovitvi, da ni materialnih sredstev za gradnjo potrebnih, najosnovnejših objektov, nikjer pa ni niti najmanjšega znamenja, da bi poiskali druge možnosti, da bi za tako pomembno vprašanje aktivirali širšo družbeno javnost. Osnove za množični šport tako nimamo, čeprav je vsem jasno, da je tak način športne aktivnosti zastopan pri vseh kulturno razvitih narodih, in da iz njega izhajajo vrhunski športniki, ki reprezentirajo narod v svetu. MARIBORSKI PRIMER Obvezna telesna vzgoja mariborskih študentov je samo v enem letniku prvem ali drugem. Prostori, kijih uporabljamo so neprimerni, in ne zadovoljujejo niti minimalnih potreb po telesni vzgoji. Izhod iz takšnega stanja so posamezne fakultativne skupine tistih, ki izrecno želijo, kljub vsem tem pogojem rekreirati, vendar je tudi tu problematika, ker Združenje nima niti enega lastnega prostora, ampak so vsi last osnovnih ali srednjih šol. Višji letniki se s telesno vzgojo skorajda več ne ukvarjajo. Bitka z izpiti in predavanji, želja po čimprejšnjem zaključku študija, natrpan delovni dan in marsikaj drugega na študenta utrujajoče vpliva, zato je malo verjetno, da bi takšen študent samoiniciativno iskal športne rekreacije v specializiranih športnih organizacijah in klubih. Torej je ena najvažnejših nalog visokošolskega združenja omogočiti študentu poleg izobraževanja tudi vse pogoje za telesni razvoj, da bo, ko bo končal študij, stopil med družbo zdrav, z zdravim razumom in vedrega duha, ne pa razdvojena osebnost, psihično preobremenjena in naveličana življenja. OPTIMISTI ALI PESIMISTI V prihodnjih letih bo v Mariboru nastala univerza, število študentov se bo povečalo za dvakrat. Ali se bodo povečali temu ustrezno tudi športni objekti? To vprašanje sem zastavil telesnovzgojnim delavcem, ki so seznanjeni s to problematiko. Povzemam nekaj misli. Združenju smo predložili načrt, kaj vse bi morali v prihodnosti imeti, da bi bile krite minimalne potrebe po obvezni telesni vzgoji študentov. Načrt je vseboval najosnovnejše objekte, ki bi bili grajeni v sklopu pedagoške akademije. ЖША UudtuMU IZDAJA STALNA SKUPŠČINA Študentske skupnosti mvz Katedro ureja uredniški odbor: GLAVNI UREDNIK: DAVORIN KRAČUN ODGOVORNI UREDNIK: JOŽE ZAGOŽEN Sekretarka uredništva: Nevenka Vetrih Študentska rubrika: Milan Lampe - urednik, Jure Mikuž Marjan Vraničar, Janko Vitežnik Notranja rubrika: Mirč Pestiček - urednik Slavko Gerič Kulturna rubrika: Vladimir Gajšek - urednik, Marija Frankovič, Edvard Pukšič, Leopold Petrovič - kulturna publicistika Literarna priloga Obrazi: Leon Senger - urednik Lektorica: Sonja Rajzer Likovna ureditev: Oto Forstnerič, Dušan Kirbiš Tehnični urednik: Marjan Žmavc Uredništvo in uprava: Ob parku 7, telefon 22-004, tekoči račun 618-67-584. Nenaročenih slik in rokopisov ne vračamo. Cena izvoda je 1 dinar (letna naročnina je 15 dinarjev, za ustanove in podjetja 20 dinarjev). Tiska ČP Mariborski tisk, Maribor. 1. Velika telovadnica 40x20 m, ki bi imela ob notranji razdelitvi dva prostora, kjer bi lahko istočasno vadili dve skupini; 2. Mala telovadnica 20 x 10 m s klasično ureditvijo, ker v velikih telovadnicah ne more biti stabiliziranega orodja; 3. Telovadnica za potrebe študentov, ki so oproščeni telesne vzgoje z lažjo obliko vadbe, kar je praksa povsod po svetu; 4. Prostori za ritmiko in estetsko vadbo; 5. Prostori za telesno pripravo, t. i. BULDING sistem s sistemom športnih orodij; 6. Plavalni bazen šolskih razmer z ravnim dnom; 7. Kompleks športnih igrišč; Ta program so sprejeli vsi odločujoči dejavniki in tudi odobrili finančna sredstva. Problem je nastal tedaj, ko je bila lokacija PA premeščena z desnega na levi breg Drave, ker so vsi ostali pokazatelji govorili tem v prid. Zato bo potrebno ob obstoječih prostorskih zmogljivostih poiskati najboljšo rešitev, vendar ne na račun zmanjšane realizacije in razbitosti športnih objektov. Kakorkoli se bo to vprašanje rešilo, bo pomen telesne vzgoje študentov iz dneva v dan večji, ker bo vedno hitrejši tudi tempo življenja, ki ga narekuje hiter razvoj življenjskega standarda. Človek pa bo moral imeti tudi smisel in voljo za lastno krepitev telesa, na katero se bo navajal ne samo v delovnih letih, ampak predvsem v času šolanja. Pri celotni telesnovzgojni problematiki študentje nikakor ne smemo ostati ravnodušni. Zahtevati moramo boljše študijske pogoje, ki se ne kažejo samo v ogromnem številu študijskih ur, NAŠ APEL ampak tudi v ostalih aktivnostih, predvsem pa tudi v rekreacijskih možnostih. Prav zato moramo biti pripravljeni priskočiti na pomoč tudi z našimi silami, z udarniško akcijo, če bo to potrebno, ali kakorkoli drugače. Ne gre samo za nas, naše zdravje in naše uspehe; boriti se moramo, da bo športna rekreacija prodrla v celotno družbo, od osnovnega šolstva do delovnih organizacij, da se bo s tem krepila fizična in psihična moč človeka in s tem vsa naša družbena zavest. PROTEST 10 S.Š VŽIVI je bil obveščen, da so pri skupščini občine Maribor ustanovili komisijo, ki naj pripravi predlog prostorske razporeditve univerze v Mariboru. Upravičeno zahtevamo od njenega dela rezultate, saj menimo, da ponekod bojkotirajo in zavlačujejo priprave za ustanovitev univerze. Tako se nam zdi nerazumljiva in neutemeljena odločitev profesorskega kolektiva pedagoške gimnazije v Mariboru, ki pod nobenim pogojem ne pristaja na lokacijo nove zgradbe pedagoške akademije v neposredni bližini gimnazije. Menimo, da osebnostna nasprotja nekaterih posameznikov ne bi smela zavlačevati izgradnje pedagoške akademije in s tem ogroziti nastanek univerze v Mariboru. Izvenšolska dejavnost študentov - šola samouprave Študente visokošolskih zavodov teoretično pripravlja šola na bodoči poklic. Znano je, da kasneje po končanem šolanju dobijo mladi strokovnjaki z istim nivojem izobrazbe dokaj različna delovna mesta, tako po zahtevnosti in odgovornosti dela, kakor tudi po plačilu Poznamo pripravniško dobo, v kateri se posamezniki pokažejo boljši ali slabši strokovnjaki. Solidno znanje pridobljeno s študijem je prvi pogoj uspeha mladega intelektualca. Večkrat pa je važno pri tem tudi drugačno znanje, pridobljeno v študentskem delovanju. Študentje so in niso poglavje zase kdaj doživi njegova „borbena taktika" neuspeh in razočaranje s tem v samih študentskih vrstah. Zivljenje je najboljša šola in sredi svojih"kolegov študentov se nauči biti prilagodljiv za ceno izgube borbenosti in nekaj grenkobe. Cena, ki bi jo plačal kasneje v delovni organizaciji, bi bila veliko večja. Slo bi za vprašanje poti navzgor, šlo bi za denarne probleme. Študentje so sila zase v smislu šole samoupravljanja in hkrati niso, ker vse v delovanju pridobljene izkušnje lahko prenesejo kasneje na delovna mesta in občevanje z ljudmi. DO CILJEV PREMIŠLJENO Napaka je , če mlad „revolucionar" zavrača to premišljeno pot kot taktiziranje ali politikanstvo. Biti previden in premišljen še ne pomeni biti taktik v smislu, ki ga nekateri mladi zavračajo ali pa so ga zavračali. Pišem mnogim znane in same po sebi umevne misli. Gre pa zato, da je bila v osnovnih šolah vzgoja v smeri idealov: Levstika npr Skratka vzgoja v smeri „brezkompromisni: poštenosti in odkritosti". Zanimivo je, kako uspeva miselnost, grajena na „idealistični vzgoji"!? KAKOR KDO IN DO KDAJ . °h4^e b°ja izbere kdo za napredek socialističnih družbenih odnosov, je pogojeno z njegovim značajem. Izbere naj pač najboljše! Vprašajmo se koliko je čas spremenjen od časov Levstika in že ob površnem razmišljanju ugotovimo vrsto bistvenih sprememb. Če se omejimo na tehnične pridobitve našega časa, ugotovimo, da so močno organizirale in povezale ljudi. Posamezniki so postali mnogo bolj odvisni od javnega mnenja. V mnogih primerih je to pozitivno, včasih pa prodrejo zaradi tega neobjektivne vesti in nastopi prepreka za prodor ideje. NUJNOST PREMIŠLJENOSTI SE NI TAKTIKA Mogoče išče kdo opravičilo za svojo „prilagajanje" v sodobnem sistemu delovanja, mogoče se mora kdo prilagoditi proti svoji volji v času povezanosti preko medijev, ki dajejo pot resnici ali jo tudi zabrišejo. Smo tudi v času tesne medsebojne povezanosti in odvisnosti. Gre za spoznanje nujnosti prilagoditve že v Razočaranje v delovni organizaciji bi bilo mogoče veliko bolj boleče in bi pripeljalo do umika v razočarano pasivnost. študentskih vrstah. Igor Plohl Neosnovana kritika Predsedstvo domske skupnosti je na svoji zadnji seji razpravljalo med drugim tudi o članku z naslovom „Je ekonomska cena v študentskem domu res ekonomska", ki ga je v Katedri objavil Janko Vitežnik, f Po daljši razpravi smo si bili enotni v tem, da je avtor sestavka pomešal različne probleme, jih obravnaval zelo pavšalno, po vplivu na višino stanarine nepravilno ovrednotil in tako dobil pravo enolončnico. Na koncu smo sklenili, da mu bomo odgovorili na del članka, ki se nanaša na intenzivnost in pravilnost usmeritve dela predsedstva domske skupnosti. Izrazili smo tudi razočaranje, da uporabljajo nekateri študentski funkcionarji čudne metode obravnavanja problematike. Le-te namreč mnogo bolj škodujejo kot koristijo uveljavljanju študentske , samouprave ter ustvarjalnemu aktiviranju in uveljavljanju mladih ljudi. Glede na vsebino članka opozarjamo avtorja, da mora razlikovati med predsedstvom domske skupnosti in domsko skupnostjo kot celoto, katere član je tudi sam. Pri izražanju bojazni, da se bo stanarina povišala pred 1. oktobrom 1972, ga lahko potolažimo, da se bo spremenila šele po tem datumu v skladu s povišanjem cen, v kar pa vsekakor ne vodi profitni motiv. Pri naštevanju faktorjev, ki vplivajo na višino cene za stanovanje, mu svetujemo, da se bolje seznani z načinom izračunavanja cene. Ločiti moramo namreč stroške investicijskega vzdrževanja in popravil pod garancijo (študentski dom II) od stroškov tekočega vzdrževanja, na katere lahko v veliki meri vplivamo vsi stanovalci, torej tudi avtor. Ne da bi se spuščali v razpravo o okoriščanju nekaterih članov delovne skupnosti s sredstvi, ki so namenjena študentom, moramo pisca ponovno opozoriti na n. poznavanje stanja glede pralnih strojev. Študentje - stanovalci doma imamo na razpolago samo en pralni stroj. Stroški drugega, le-ta je namenjen uporabi članov delovne skupnosti, ki študentov ravno komisije za materialna vprašanja, v kateri dela tudi sam, in njega kot člana komisije pri Izobraževalni skupnosti SRS? Kako opravlja on svojo misijo glede materialnega položaja študentov, razen prisostvovanja na nekaj sestankih v Ljubljani in Mariboru? Ko navaja, da se ukvarjamo z malenkostmi, ga naprošamo, naj konkretno našteje, katere bistvene probleme smo izpustili, še prej pa se seznani, katere so osnovne naloge predsedstva domske skupnosti. To poudarjamo zato, ker v nadaljnjem besedilu napada „familiarnost", o kateri se sploh ni izjasnil, kje in kako naj bi obstajala. Sklepamo, da meri na dobre odnose med upravo študentskega doma in predsedstvom domske skupnosti. Če misli tako, lahko izrazimo le obžalovanje, da nekateri med nami niso sposobni razumeti konkretizacije teorije samoupravljanja. Praksa nas je namreč potrdila v prepričanju, da je aktivno poseganje in konstruktivno sodelovanje študentov pri upravljanju doma najprimernejši in najučinkovitejši način dela. Je mogoče to familiarnost, če rešujemo probleme na pameten človeški način? Za tak način dela morata biti seveda sposobni obe strani in tako ni potrebno, da bi se katerakoli stran zatekala k napadalni in dvopolni politiki. Pri navedbi, ,,da mora imeti predsedstvo popolno kontrolo nad poslovanjem študentskega doma," upamo, da ne zahteva, naj bi mi postali druga SDK. Glede tega le pripominjamo, da je lahko o tem obveščen VSAK stanovalec. Treba se je le potruditi in prebrati naše interno glasilo Informator ter svoje pripombe na primeren način posredovati nam ali upravi doma, priti na katero naših sej, ki so odprte in vsakomur dostopne, ne pa se posluževati metode šušljanja. Alfio Kocjančič , Predsednik domske skupnosti stanujejo v domu, so vkalkuliranj v stanarino tistih, ki ga uporabljajo. Neutemeljene so tudi govorice, da je izklopitev dvigala v študentskem domu III želja ene osebe. Na opozorilo in priporočilo tehnične komisije, da je dvigalo preobremenjeno, ker je njegova uporaba maksimalna, je predsedstvo domske skupnosti sprejelo sklep, da se omeji njegova uporaba na 15 ur dnevno t. j. od 6. do 21. ure. Pravilnost tega ukrepa potrjuje dejstvo, da se dvigalo od takrat do sedaj še ni pokvarilo. Sklep o omejitvi uporabe dvigala podpira tudi večina stanovalk, ker jih je hrup ob njegovi uporabi v nočnih urah motil pri študiju in počitku. Dalje nam ni jasno, kako si pisec sestavka zamišlja osnovne naloge predsedstva domske skupnosti. Ali ni temeljna skrb za materialni položaj Najlepša hvala za odgovor. Star pregovor pravi: „Če mački stopiš na rep, zacvili." Sedaj sem končno prepričan, da sem ga polomil, kajti stvari bi moral bolj filozofsko zavrteti. Ste mogoče to hoteli? Iz odgovora vidim, da je vaše delo odlično, le da sem jaz premalo poučen o vsej stvari. Ker nočem krasti prostora s svojim odgovorom, bi zaključil s to mislijo: Kolegi, še naprej vse sile za tako samoupravo, kot je sedaj v študentskem domu. Janko Vitežnik tretja stran STARO, PA TUDI NOVO (AVSTRIJSKO VISOKO ŠOLSTVO) Naši sosedje zelo spoštujejo svojo univerzitetno tradicijo. Poglejmo, kaj je tisto, kar jim daje posebno veselje. ALMA MATER RUDOLPHINA Dunajsko univerzo je 12. marca 1365 ustanovil vojvoda Rudolf IV. „Confirmatio“ ji je podelil papež Urban V. 18. junija istega leta. Upravni red je vzpostavil vojvoda Alberht III. z dekretom iz leta 1384 in ta je skoraj nespremenjen veljal do leta 1848. Univerza je bila eno od središč evropskega humanizma. Njena značilnost je bil „collegium poetarum“. V prosvetljenskih reformah je univerza pridobila medicino. Svojo radikalno noto je demonstrirala v marčnih prevratih, ko je bil njen zastavonoša naš rojak Fuester. Danes združuje dunajska univerza približno 120 raziskovalnih in izobraževalnih ustanov. Na njej predava 750 akademskih učiteljev in okoli 1.200 asistentov in znanstvenih sodelavcev. Vpisuje blizu 18.000 študentov, od tega tretjino iz tujine, ki študirajo na fakultetah: katoliška teologija, evangelijska teologija, pravo, medicina, filozofska fakulteta. ALMA MATER CAROLA - FRANCISCA Začetki graške univerze spominjajo na zgodovino ljubljanske univerze. 1585. leta je nadvojvoda Karel zasnoval filozofski kolegij, ki ga nekateri priznavajo za začetek univerze, drugi pa ne. Mnogo se je za graško univerzo zavzemala Marija Terezija, Jožef II. pa jo je po ukinitvi jezuitskega reda ponižal v licej. Novo življenje je vdihnil univerzi leta 1827 cesar Franc. V prevratnem 1848. letu se ji zopet ni kaj prida pisalo vse dotlej, dokler ni bila leta 1863, zahvaljujoč očetu graške medicine Kokitansky-ju, kompletirana z medicinsko fakulteto. Na Dunaju in v Gradcu so sodelovali številni slovenski akademiki, med njimi (v Gradcu) tudi edini slovenski nobelovec Fritz Pregl, oče mikrokemije. O njih pričajo raziskave, ki jih je opravil dr. Murko. ALMA MATER LEOPOLDINA - FRANCISCA Alpsko univerzo, kot jo danes imenujejo v Innsbrucku, je zasnoval 1669. 1. cesar Leopold (istočasno kot zagrebško), obnovil pa jo je 1826. 1. cesar Franc. 1923. leta so jo na novo pozidali. Slovi po številnih institutih za preučevanje Alp, turizma, balneologije. Pohvali se še z dobro medicino, ki menda vleče poreklo od mestne bolnice iz leta 1300. ALMA MATER SALISBURGIENS1S ORD1NIS SANCTI BENED1CTI Pravno vzeto je to najmlajša avstrijska univerza, saj je bila z zakonom ustanovljena šele leta 1962. Vendar segajo njeni začetki v leto 1617. Leta 1625 sta benediktinsko akademijo s privilegijem potrdila cesar in papež. Že takrat je štela blizu 2.000 slušateljev. 1810. leta je Salzburg pripadel Bavarski in Švabi so akademijo ponižali v navaden licej. Po rošadi iz leta 1816 se tudi Avstrijci niso več zavzeli za univerzo in krivico popravili šele pred slabimi desetimi leti. DRUGA VISOKOŠOLSKA ZDRUŽENJA Poleg teh štirih univerz deluje v Avstriji še nekaj visokošolskih centrov. Najbolj znana med njimi je Dunajska Tehniška visoka šola, osnovana leta 1815. S svojimi 7.000 slušatelji je danes mnogo najmočnejše visokošolsko združenje. Vključuje naslednje fakultete: naravoslovje, gradbeništvo in arhitekturo, strojništvo in elektrotehniko. Naslednji visokošolski center na Dunaju je Visoka šola za svetovno trgovino, ki se ponaša z letom 1770 kot rojstno letnico. Danes vpisuje preko 2.000 študentov in podeljuje naslove diplomiranega trgovca, magistra socialnih in ekonomskih ved in doktorja. Potem so na Dunaju še: Visoka šola za kulturo tal, Visoka veterinarska šola ter Akademija za upodabljajočo umetnost, za uporabno umetnost in glasbo. 'Visoko tehniško šolo imajo še v Gradcu, kjer je tudi glasbena akademija. V Salzburgu' imajo poleg univerze še zelo slavno glasbeno akademijo Mozarteum. V Leobnu je edina avstrijska Visoka šola za montanistiko (v Jugoslaviji jih imamo sedem). Visoka šola za socialne in ekonomske vede v Linzu je tudi v Mariboru dobro znana, saj se zelo tesno povezuje z našo VEKŠ. Na Dunaju deluje še pet manjših ustanov, specializirane so za podiplomski študjj. GLAVNI PROBLEM Število študentov je v študijskem letu 1967/68 doseglo mejo 55.000. Strokovnjaki so ugotovili, da se ta številka dobrih pet let ne bo bistveno spreminjala, ker so tako kazali populacijski trendi. To pa je bil hkrati ugoden trenutek za inventuro v avstrijskem visokem šolstvu. Analitikom se je pokazalo, da je glavni univerzitetni problem neučinkovitost. Študjj traja v poprečju za tretjino dlje, kot je predvideno. Vendar temu niso krive univerze, pač pa njihova materialna preskrbljenost. Izračunali so, da odpade na enega študenta (v cenah iz leta 1963) 12.500 Sch letno, To pa je odločno premalo, da bi se univerza lahko resno ukvarjala s svojimi študenti. Našli so rešitev, ki bi jo morala patentirati država. V Avstriji študira blizu 11.000 tujih - pretežno zahodnonemških - študentov, ki ne plačujejo nobene šolnine. Poleg njih je še 10% avstrijskih študentov, ki po diplomi odidejo v tujino -predsvem v ZRN. Ce bi od obojih izterjali povračilo stroškov, bi s tem ustvarili optimalne pogoje za redno študiranje. Ko bi se to odrazilo v skrajšanju študija na predvideno dobo, bi vsi prihranki skupaj pomenili 78% dvig finančnih sredstev na enega študenta. To pa je revolucija. Račun je tako prepričljiv, da se mu nihče ne more upirati. Resno voljo, da bi izboljšali učinkovitost, so Avstrijci pokazali tudi na področju štipendiranja. Glavno besedo pri tem ima sama država, štipendije je lahko deležen vsakdo, katerega družinski dohodki ne presežejo 69.000 Sch letno. Pri izjemno dobrih študentih je ta meja pomaknjena na 81.000 Sch. Štipendija je dopolnilo študentovega dohodka do cenzusa povprečnih življenjskih stroškov - 1.000 Sch mesečno. Ti posegi in pa ustanavljanje novih univerz (Linz, Celovec), naj bi pripomogli k realizaciji načrta kadrovskih potreb v Avstriji do leta 1980. Ni druge izbire, kot povečanje učinkovitosti, ker preprosto zmanjkuje demografske baze. Avstrijci ugotavljajo, da jih bo nizka učinkovitost, kot se sedaj kaže, pripeljala 1975. leta do deficita v kadrih, ki bo znašal kar 12.50 univerzitetnih diplomantov. NOVA UNIVERZA CELOVEC Poglobljene razprave o šolskem sistemu so tenkočutne Avstrijce pripeljale do ugotovitve, da vedo o izobraževanju pravzaprav malo. Zato so si zamislili ustanovo, ki bi se posebej ukvarjala s proučevanjem izobraževalnega sistema in obenem zanj pripravljala kadre. Poleti 1968 je posebna skupina pod vodstvom prosvetnega ministra dr. PIFFL-PERČEViCA pripravila predlog za ustanovitev take visokošolske ustanove. Potrjeno je bilo, da bo to Visoka šola za pedagoške vede in da bo stala v Celovcu. 1 Zakaj prav Celovec? Morda bi se morali Slovenci tega veseliti? Seveda niso bili vmes prav nobeni filoslovenski momenti. Bolj ali manj jasno je bilo rečeno, da bo univerza v Celovcu dokončno prepričala dvomljivce,- da Koroška ni nobeno „dodano področje". Ozka specializacija vseavstrijskega značaja bo tudi najbolj zakrknjene študente pripravila na pot v najjužnejšo metropolo Avstrije, kjer se bodo lahko prepričali, da je to pravo in čisto avstrijsko 4 mesto. Vendarle pa prisotnost univerze tudi za Slovence predstavlja novo, še neznano možnost, ki bo nekoč morda tudi njim v korist. Mlada univerza ima v svojem načrtu naslednja raziskovalna področja: - vzgojno izobraževalni cilji - komunikacije in izobraževanje - organizacija izobraževalnega sistema - permanentno izobraževanje - bazične pedagoške raziskave (metodologija, psihologija, sociologija, pedagogika, zgodovina pedagogike in komparativna pedagogika, filozofija) Izobraževalna področja: - priprava kadrov za izobraževanja odraslih - priprava kadrov za poklicno izobraževanje - tečaji za permanentno izobraževanje učiteljev - priprava kadrov za pouk v učiteljskih šolah - priprava kadrov za področje pedagoške publicistike - sodelovanje pri izobraževalnih programih OECD in UNESCO. Podrobnejša obdelava za našo priliko ne bi bila posebej zanimiva, bi pa postala, če bi naše šolske oblasti pokazale malo več posluha za to, kar se dogaja borih nekaj desetin kilometrov od nas. Franci Pivec IO SŠ na VTŠ - Maribor . IO je^ svojem 5. sestanku dne 18. izvršnega odbora izključijo: 5. 1972 sprejel sklep, da se iz DUBROVNIK Bojan, podpredsednik IO, študent VTŠ - oddelka za elektrotehniko, zaradi nedelavnosti in odsotnosti na sestankih. MAJER Boris, predsednik športne komisije, študent VTŠ - oddelek za kemijo, zaradi neresnega in skrajno neodgovornega dela pip organizaciji študentskih športnih iger. LIPOVŠEK Bogdan, sekretar IO, študent VTŠ - strojni oddelek, zaradi nerednega prihajanja na sestanke in nezaintere-siranosti pri delu IO. Maribor, 30. 5. 1972 /ФТМ ■ ^ Maribor Pogovarjam se s študenti, sprašujem za njihovo mnenje o Katedri, slišim ocene Izvršnega odbora, skratka - vrsta kritik leti na račun Katedre, češ da je premalo študentska, skoraj tako kot je premalo študentska regata „študentskih" osmercev, ki je bila za Dan mladosti. Ne bom se spuščal v to ali je Katedra premalo študentska, ampak bom poskušal prispevati k njenemu študentskemu duhu. Ni moj namen napisati reportažni zapis s študentske regate, ampak ob tem prikazati nekatera kritična razmišljanja. Ideja o osnovanju Študentske regate je verjetno že dolgo obstajala, vendar mi začetki niso dovolj poznani, zato jih bom raje pustil. Bolj je važno to, da se je ideja uresničila, in letos je bilo že tretje srečanje študentskih osmercev, kateremu je prisostovalo borih sto do stopetdeset študentov (mogoče še manj). Organizator seje potrudil in tekmovanje je bilo dokaj dobro izpeljano, vendar ves čas, ko sem stal na bregu Drave, se nisem mogel otresti nekega norega občutka. Počutil sem se zgolj kot opazovalec neke prireditve, ki so ji nadeli študentsko fasado. Spraševal sem se o smiselnosti takega tekmovanja, ko študentje stojijo na bregu kot figure in se ne zavedajo, da je to njihova prireditev. Neverjetno mnogo stvari mi je naenkrat šinilo v glavo in postal sem nervozen, da ne rečem jezen sam nase. Zakaj? — Spomnil sem se 1. seje Sveta združenja, na kateri smo študentje sicer podprli študentsko regato, vendar dali tudi svoje kritične pripombe. Regata vsekakor prispeva k afirmaciji »Naša« regata študentske skupnosti, kakor tudi k afirmaciji mesta, seveda, če zajame tak obseg, da jo mesto osvoji kot svojo, še bolj važno pa je, dajo študentje sprejmejo kot svojo. In prav to je pomanjkljivost; študentje je niso sprejeli kot svoje, ampak kot regato nekaterih posameznikov. Na to dejstvo so iniciatorji tega srečanja pozabili. Mnenja sem, da niso izbrali pravilnega pristopa pri oživljanju zainteresiranosti študentov, in v kolikor jim ni šlo le za osebno afirmacijo, so očitki opravičeni. Vsak začetek je težak, toda za vsak začetek je potrebno dovolj organizirano pristopiti in ж '°V«i s*var' *an?’ Je njeno bistvo. Pobrskal sem nekoliko po podatkih in ugotovil, da je lanskoletna regata terjala 1,8 milijona starih dinarjev sredstev. Kolikšna bo pa letošnja številka, se še ne ve, kajti stvari bodo jasne šele takrat, ko bodo poravnane vse fakture (tudi faktura za banket v hotelu TURIST, na katerem je bilo baje precej zabavno; kaj .ci .1e d ll0’ ■?! JC marib°rske študente predstavljalo šest čednih deklet). Po poznejših razgovorih mi je bilo sicer deloma pojasnjeno, da se regata m financirala le iz sredstev Združenja, ampak da so k temu P’?.sP®va*e * 1 druS® institucije in delovne organizacije. Kljub temu se mi zdi, da je treba v prihodnje s tako prakso prekiniti. Verjetno pri nas ni še povsem rešeno vprašanje študentskega športa, kajti Združenje razpolaga s premajhno količino denarja, ki je namenjena v to svrho in prav zaradi tega bi bilo treba začeti tam, kjer so pogoji najboljši oziroma z Črne ovce, zakaj ste črne? Družbeni dogovor o štipendiranju in kreditiranju študentov in dijakov je bil podpisan na veliko zadovoljstvo vseh zainteresiranih. Študentje in dijaki smo menili, da bomo s tem imeli zagotovljeno določeno življenjsko raven. Pošteno smo se zmotili. Nekatera podjetja so podpisala družbeni dogovor pa ga ne izpolnjujejo, ker ni denarja za pomladitev kadra. Po drugi strani pa taka podjetja mnogo denarja zapravijo za razne nepotrebne stvari. Druga so podjetja, ki ga sploh niso podpisala niti niso komentirala tega svojega koraka. Da ne bom tako črnogled naj povem, da so v našem delu Slovenije tudi podjetja, ki ta dogovor spoštujejo. Danes še ne bi objavil njihovega seznama, ker je gotovo, da se dobra roba sama hvali. , _. Гако ,Je Pri P°djetjih, a občine so odsev podjetij. So občme, vsaka jim čast, ki družbeni dogovor izpolnjujejo ne le v skladu z dogovorom, temveč tudi načrtno odvajajo sredstva v poseben sklad pn temeljni izobraževalni skupnosti. Iz tega sklada delijo štipendije m posojila. O tem kaj več prihodnjič DAnes pa naj objavim seznam črnih ovc, podjetij, ki ne izpolnjujejo družbenega dogovora ali ga sploh niso podpisala. j. Y . SLOVENSKA BISTRICA so naslednja večja podjetja ki niso podpisala DD: Gozdno gospodarstvo Maribor SDK Manbor Hotel Planina Slovenska Bistrica, Elektro Maribor, Opekama Pragersko, Tapetništvo in sedlarstvo Oplotnica, PTT podjelje Maribor. OBČINA ORMOŽ: „Zaija" trgovsko podjetje Ormož OnnožJ3 3t z m’ Ormož, Stanovanjsko podjetje OBČINA RADLJE OB DRAVI: Elektro Maribor, Marles G°adec° zKaribor МагЉ°Г’ G°zdno 8osPodarstvo Slovenj MURSKA SOBOTA: Trgovsko podjetje „Merkur Murska Sobota, Agroservis Murska Sobota, bolnica Murska Sobota, Zdravstveni dom Murska Sobota; OBČINA LENDAVA: KIK Pomurka Murska Sobota — obrat Rakičan, Zdravstveni dom Murska Sobota PTT Murska Sobota; 9 GORNJA RADGONA: Marles, Krojaško podjetje „Moda“ Gornja Radgona, Gradis. ■« V severovzhodni Sloveniji je še dosti podjetij, ki niso podpisala dogovora, ker na anketo RIS niso odgovorila. Tone Ceijak V prejšnji številki je bil na tem mestu objavljen sestavek ki £ vseboval navedbo, da se nekateri člani delovne skupnosti študentskih domov okoriščajo s sredstvi namenjenimi študentom. Glede na demantije prizadetih, kaže, da to ne drži. Janko Vitežnik i " V' -j, -y' ■ • - obstoječimi sredstvi pričeti sistematično vzgajati in pospeševati študentski šport. Preden končam, bi želel še enkrat skleniti vsa razmišljanja v zvezi z regato. Ideja je dobra, zato bo potrebno večje angažiranje študentov za to zvrst športa, bolj poskrbeti za materialno plat prireditve, da ne bo toliko obremenjevala že tako majhnih sredstev Združenja. Potrebno bo razmisliti o ustanovitvi študentskega športnega kluba, o združitvi športne komisije pri IO SS VZM in pri Združenju ter v zvezi s tem pripraviti konkretne programe razvoja športa. Po zaključku regate smo poprosili predsednika organizacijskega odbora dr. Danila Požarja, da nam odgovori na nekaj vprašanj: KAKŠEN JE GLAVNI NAMEN TE REGATE? S to regato želimo izboljšati vez med študenti tistih fakultet, s katerimi sodelujejo mariborske visoke šole. Ker pa so do sedaj kontaktirali le profesorji, želimo, da bi se tudi študentje med sabo bolje spoznali. Tako imamo v načrtu sodelovanje s fakultetami v Linzu, Vzhodnem Berlinu in Celovcu, kar priča, da bo prihodnja udeležba še pestrejša. MNOGI OČITAJO ORGANIZATORJU, DA JE PREMALO PRITEGNIL Študente k tej prireditvi ... Mi smo vabili študente k organizaciji regate, a kot kaže premalo je časa za vse; študij, izvenšolska dejavnost.. . Morda je glavna ovira v tem, ker je rekreacijski center za čolnarjenje predaleč od mestnega središča in tako oddaljen tudi študentom. V načrtu imamo izgradnjo centra prav na tem mestu, t. j. v središču mesta. Kupili bomo tudi nekaj čolnov za treninge ter omogočili zainteresiranim tudi strokovno vadbo. Maribor ima edinstveno lokacijo, tako da bi bilo resnično škoda, če bi to tradicionalno prireditev opustili. Tovrstni šport moramo napraviti takšen, da „bo vlekel" aktivirati študente in vzporedno s tem razvijati tudi množičnost tega športa. KAKO PA JE S TO REČJO PO FINANČNI PLATI? Poleg Združenja je za finančno plat poskrbela občinska skupščina in nekatera mariborska podjetja. Tekst: Janko VITEŽNIK Fotp: Marjan VRANIČAR četrta Lendava v maju. — Izvirno reševanje problema madžarske manjšine v Prekmurju je več 'ali manj vzburilo slovensko javnost. Časopisne polemike, protestne peticije občanov, strokovne razprave — tako dogajanje je doseglo vrhunec pred kakšnima dvema letoma, vendar se zadeva še ni povsem pomirila. Od časa do časa pridejo v javnost delčki razprav, ki odmevajo. Ker študira v Mariboru precej študentov od tam, je Katedra skupaj z 10 SŠ MVZ izvedla akcijo spoznavanja dejanskega stanja. Osnovna ideja, doseči optimalno enakopravnost manjšinskega in večinskega jezika, je praktično realizirana takrat, ko vsi prebivalci dvonacionalnega območja govorijo oba jezika. To pa je moč doseči le z ustreznim sistemom šolanja. Učni načrt lendavskih osnovnih šol je zastavljen tako, da se po absolviranju otroci lahko pogovarjajo v obeh jezikih. Pouk je namreč dvojezičen: narodnostna sestava v posameznem razredu je približno pol:pol, učitelj pa predava snov v slovenščini in ponovi v madžarščini ali obratno. V višjih razredih je ta odnos 80:20 v korist slovenščine, ker pač v madžarščini ponovi učitelj le posamezne pomembne termine. Učenec lahko odgovarja v katerem koli jeziku, praviloma pa naj bi znal v obeh. Otrokom jeziki ne delajo težav, mnogim je prav vseeno, kako govorijo. Otroci mnogih družin so navajeni že na oba jezika. Pred vstopom v šolo pa je obvezno obiskovati še vrtec. Tako je edina možnost po znanju obeh jezikov kočljiva pri otrocih doseljencev. Vendar: noben slovenski otrok ne pade zaradi madžarščine. Zahteva, naj ne bo nobenega prisiljevanja, je vsaj glede Slovencev upoštevana v največji možni meri. Manjšinski narod je kakorkoli v podrejenem položaju. Noben pripadnik manjšine ne more shajati le s svojim jezikom po vsej republiki (državi) in je zato bistveno vprašanje interesa, ki ga ima za negovanje svojega jezika. Zanimivo je mnenje mnogih ljudi, ki so se jasno opredelili za Madžare. Pravijo, da bi rajše hodili v enojezično šolo - in to v slovensko. Madžarščina jim kot pravijo, ne koristi. Z njo ne morejo nadaljevati šolanja. Dvojezičnih srednjih šol namreč ni, ker je premalo dijakov (tudi potencialnih). Po drugi strani nekateri slovenski starši trdijo, da so zaradi madžarščine njihovi otroci v šoli preobremenjeni, da je to balast. Madžarščina ni svetovni jezik in je korist od nje minimalna. Obstaja tudi bojazen prevlade Madžarov zato, ker zasedajo nekatere ključne položaje. Mnogo manjša je možnost, da Slovenec obvlada madžarščino tako, da bo lahko poučeval v madžarščini v šoli, in tako so učitelji povečini Madžari. Možno je tudi, da se zaradi dvojezičnosti območje izolira od ostalega slovenskega prostora, kajti dotok strokovnjakov v gospodarstvo utegne biti manjši. Vendar kar se slednjega tiče podatki kažejo, daje priseljevanje normalno. Večina pomislekov izhaja od apriorne stroge delitve ljudi po narodnosti. Vprašanje je, ali je nujno, da vsakdo izreče svojo nacionalno pripadnost. Niti jezik, niti kultura, niti ekonomsko-politična grupacija ne more eksaktno služiti kot nacionalni indikator. LENDAVA -RAZUMEMO SE Jezik je sredstvo za sporazumevanje. Običajno se človek v najzgodnejši otroški dobi navadi govoriti v jeziku svoje okolice in ker okolica navadno govori en jezik, postane to tudi njegov materin jezik. Nikakor pa ni izključeno, da bi se v dvojezični okolici navadil govoriti pač dva jezika in vprašanje je, kateri naj bo prvi, po katerem naj si izreče narodnost. In prav to se dogaja v lendavskem območju pri mnogih družinah. Kultura je oblika družbene zavesti. Tudi jezik je del kulture, toda so tudi dmge značilnosti, ki bi jih mogoče lahko imenovali običaji. Med ljudmi, ki živijo v enem področju, se pomešajo, postanejo izraz vsakogar ne glede na izvor. Tako je tudi v Prekmurju. Za vse velja enak način življenja. Ljudje živimo v ekonomsko-političnih skupnostih — državi, republiki. Prekmurski Madžari so jugoslovanski državljani, so člani naše skupnosti. Na madžarsko državo niso mnogo vezani. Tako je najprimernejša subjektivna opredelitev narodnosti. Izrekanje za narod je stvar volje, navade, čustev, okolice, vzgoje ... Vendar je za sožitje med ljudmi nujno, da medsebojno omogočamo vsestranski razvoj osebnosti tudi v tej smeri. In ravno zato lahko konkretno ureditev tako delikatnih odnosov v Lendavi pozdravimo. To je dvojezičnost v obliki mednacionalne integracije. Edina razlika med temi ljudmi utegne biti jezik, toda če bodo vsi lahko govorili kakorkoli, potem vprašanje jezika sploh ne bo več pomembno. Še manj bodo vidne nekoč stroge črte — ločnice med skupinami. Prepričani smo, da Lendavski koncept vsebuje eno najsprejemljivejših oblik obvladovanja in reševanja potencialnih narodnostnih problemov v samoupravni družbi. DAVORIN KRAČUN Nesorazmerja jutrišnjega dne Številna opozorila, ki smo jih bili deležni preko sredstev javnega obveščanja, simpozijev in seminarjev, še bolj pa smo jih spoznali v podatkih, ki jih je objavil zavod za patente, so bila stihijska. Kljub izredni pomembnosti nismo ničesar bistvenega spremenili. Gre za vprašanje inovacij in izumov, ki sicer ne kažeta vsega nacionalnega bogastva, ker so kazalci mnogoteri, sta pa zelo pomembna pokazatelja tehničnega razvoja. Nesorazmernost tehnološkega napredovanja in splošnega gospodarskega razvoja z rastjo narodnega dohodka per capita, investiranjem (z akumulacijo in brez nje), se kažejo v deležu sredstev, ki jih družba kot institucionaliziran pojem ter podjetniška politika alocirajov sklade znanstvenoraziskovalne dejavnosti. Razumljivo je, da so ta sredstva izredno majhna, če jih primerjamo z deležem v ZRN, ZDA ali ZSSR in Japonsko. So pa prav tako majhna če jih primerjamo z tovrstnimi vlaganji drugih socialističnih dežel. Kakšen rezultat lahko pričakujemo? Dejansko dobimo tisto, kar je na tako zgrešeni razvojni koncepciji edino razumljivo. S svojimi patenti smo daleč pod mejo, ki jo postavljajo razvite dežele (400 prijavljenih patentov na 1 milijon prebivalcev) Primerjajmo podatke: Leta 1968 smo v Jugoslaviji prijavili 881 patentov, v Avstriji so jih zabeležili 2600, v Švici so zabeležili na 1 milijon prebivalcev več kot 1000 patentov, v ČSSR 6887 izumov, v Romuniji 1658. Lahko samo pomislimo, kako slabo tovrstno dispozicijo imamo za prihodnost, če računamo, da smo v tej gonilni sili tehničnega napredka izredno malo napredovali. Pravzaprav smo le počasi zaostajali. Podatki iz predvojnih let povedo, da pri nas letno prijavijo le dvakrat toliko patentov kot pred vojno. Pomislimo, da so tehnologija, tehnične naprave mnogo bolj razvite, da imamo petkrat več inteligence kot leta '1939, da pa se rezultati ne multiplicirajo. Da je krizna situacija znotraj institucionalnih prizadevanj zares takšna, dokazujejo podatki zavoda za patente. Izkaže se, da le 17 % vseh prijav prihaja iz organiziranih dejavnosti: se pravi, iz znanstvenoraziskovalnih institucij, razvojnih oddelkov podjetij, institutov, vseh ostalih 83 % pa odpade na prijave posameznikov, ki so večji del upokojenci in obrtniki, ki jim izumi predstavljajo hobby, ne pa ekonomske potrebe ali tehnološko zagotovilo uspešnega poslovanja. Razumljivo je, da smo lahko zaskrbljeni, saj inovacije in patenti teh prizadevnih ljudi zaradi preslabe tehnične opremljenosti niso na kvalitetno sprejemljivem nivoju tehničnega razvoja naših podjetij, tako da je tudi racionalno večinskih inovacijskih prizadevanj posameznikov bistveno 25. aprila 1972 sta 10 VEKS in akcijska skupina organizirala zelo uspešno študentsko tribuno. Profesorji in študentje so na odprti sceni Razpravljali o študentskih problemih. Beseda je tekla med drugim o kvaliteti, o obsegu in ceni učbenikov.študentje so opozorili na previsoke cene skript. Izraženo je bilo mnenje, da bi se ustanovila univerzitetna založba za vse visokošolske zavode v Mariboru pod okriljem študentskega servisa ali ZMVZ ah pa bodoče univerzitetne knjižnice. Ta problematika me je še posebej zanimala, zato sem v ta namen obiskal posamezne šole, kjer sem se s predstavniki pogovarjal o njihovi založniški dejavnosti in o vseh spremljajočih težavah. Slika, ki sem si jo ustvaril je približno taka: MALO ZGODOVINE Mariborski VZ so se razvili kot logična posledica velikih kadrovskih potreb mariborskega industrijskega bazena in regij, ki nam gravitirajo, pa jih ljubljanska univerza ni mogla zadovoljiti. Z ustanovitvijo šol in izbiro učnih programov na posameznih šolah, se je oblikovala tudi politika in tehnika izdajanja učbenikov. Le ta je bila in je še povsem individualna ter neodvisna na vsaki šoli. V preteklem obdobju je bila sprožena akcija za združitev založništva, vendar je takrat ideja trčila ob nepremostljive subjektivne vire in finančne nesporazume. Prav temu je pripisati današnje stanje, ko so skripta draga ne najbolj kvalitetna in zaradi tega trpi študentski žep. KAJ SO REKLI Najprej sem obiskal VEKŠ. Tam so vsekakor korak pred ostalimi šolami, kar zadeva tiskanje učbenikov. Anketa, ki jo je pred nedavnim izvedel 10 MVZ je pokazala, da je večina zadovoljna s številom izdanih zavrto. Za ilustracijo: takšno razmerje med , privatnimi“ in institucionaliziranimi “ izumi so p ZDA zabeležili pred skoraj 100 leti! Jasno je, da je v današnjem ekonomskem razvoju znanstveno raziskovalno delo lahko uspešno le, če je načrtno, organizirano ter ima na razpolago najsodobnejše metode in pripomočke. Za to pa je treba denarja, kajti prepričan sem, da Jugoslovani nismo narod, ki bi ne bil sposoben , pogruntati" nekaj novega, ampak da nam manjka le materialni stimulans -denar, prav tako pa ekonomsko vizualno zadovoljstvo - učinek izpopolnjenega delovanja mehanizma. Razen Albanije je Jugoslavija po vseh merilih in podatkih o tehničnem razvoju in organizaciji na zadnjem mestu v Evropi. To je logično, če vemo, da je gpspodarsko-tehnična politika prepuščena številnim odstopanjem, ki neprestano rušijo začeto stabilizacijo, da pri nas ni striktnega izvajanja deklariranih načel, da delamo napake v planiranju, v investiranju in postavljanju poslovne razvojne strategije. Preveč vabljive so začasne tržne razsežnosti, ko je popraševanje mnogo večje kot ponudba, da bi se bilo vredno posvetiti designu, tehnološkim raziskavam in ne le najemanju licenc. To je današnja praksa, ki racionalizacije in produktivnosti ne stimulira v pravi meri. Pri prakticizmu v reševanju poslovnih problemov je to navsezdanje razumljivo. Ni pa opravičljivo, ker bo prihodnost terjala svoj dolg. skript, nikakor pa ne z njihovo ceno in kvaliteto. Za delno zadovoljstvo študentov se je uprava šole morala krepko potruditi. Takšen obseg založniške dejavnosti kot jo imajo na VEKŠ v lastni režiji prinaša s seboj na prvi pogled nepremostljive administrativne in tehnične težave. Kako ukrepati, da bo koza cela in volk sit, se pravi, da bo študent zadovoljen s kvaliteto iieeno, avtor stimuliran proizvajalec pa solidno plačan? Naštel sem samo nekaj dilem. Vprašanje distribucije skladiščenja, tiskanja so posebni glavoboli odgovornih. Distribucijo organizira Založba Obzorja. Za svoje delo, ki ni preveč sinhronizirano s skladiščem in upravo šole zahteva krepko provizijo. Skladišče je oziroma ga ni. V te namene služijo kletni in garažni prostori šole, skladiščnik pa je obeneip tudi hišnik. Tiskanje in vezanje sta edini možni točki znižanja stroškov, če izvzamemo distribucijo. Skripta tiskajo na VEKŠ nekaj malega sami, drugače pa si pomagajo z obrtniki in drugimi zunanjimisodelavci. Seveda zaradi takšne pisanosti producentov trpi kvaliteta, narašča cena, prihaja pa tudi do časovnih zaostankov in podobnih težav. VEKŠ zaradi tega subvencionira skripta in pomeni skorajšnji prerast kvantitete v novo kvaliteto. Pripravljeni so vložiti precejšnja sredstva v nabavo novih razmnoževalnih naprav ali prispevati ekvivalentni delež v skupno naložbo MVZ. Na VTŠ imajo prav tako kopico nerešenih vprašanj. Redni študentje niso zadovoljni z obsegom študijskega gradiva in cene se jim zdijo previsoke. Vse to so rezultati že prej omenjene ankete. Naklade so na VTŠ nižje kot na VEKŠ in se gibljejo od 30 do 500 izvodov. Njihova cena je ekonomska. Zaradi velikega števila tehničnih risb in shem morajo iskati pomoč tudi pri obrtnikih, pri delavski univerzi. Zunanji sodelavci pa bistveno pripomorejo k višji ceni. Vprašanje skladiščenja in distribucije je prepuščeno knjižnici, ki ga rešuje kot ve in zna. Skripta prodaja vratar, medtem ko jih izrednim študentom pošiljajo po pošti. Sedanja organizacija dela je polna ozkih grl in disproporcev, zato je takšna količina skript za to tehniko marginalna. Kakšna bo podoba v šoli čez dve ali tri leta, ko bo prerasla v visoko šolo, ni težko ugotoviti. Zavzemajo se za ustanovitev skupne založniške dejavnosti in so pripravljeni k njej tudi pristopiti. Ostale šole bi lahko obravnavali skupaj, kajti za vse je značilna bistveno manjša založniška dejavnost. PA VAŠ VPŠ imajo lastne razmnoževalne kapacitete. Skripta tiskajo kurirji, hišniki, matrice pišejo v administraciji, vežejo pa jih obrtniki. S tem se seveda prihrani del stroškov, saj so osebni dohodki vkalkulirani v drugih dejavnostih, žal pa taka rešitev ni trajnejša. Na VAŠ so vpeljali kompendije - izvlečke predavanj z obsegom do 60 strani, ki so na voljo v študijski knjižnici, kar pa je vsekakor rešitev v sili. Študentje so v anketi izjavili, da želijo več učbenikov boljše kvalitete, kar še posebej velja za PA. Na vseh šolah so bili navdušeni za idejo o skupni založbi MVZ in bi se takoj pridružili. Če sumiramo v str- našteta dejstva, pridemo do spoznanja, da sedanji obrtniški način dela ne ustreza. Vsako nadaljnje povečanje založniške dejavnosti bo na posameznih šolah zahtevalo nove kapacitete in ljudi, ki bodo le delno izkoriščeni in tako povečali obremenitev gotovih stroškov tiskane strani. , ZAKAJ? Zato, ker je gledano s stališča študenta kakor tudi celotne družbe ekonomsko bolj upravičeno izdajanje skript kot nabavljanje večjega števila drage originalne literature. Običajno je ta še v tujem jeziku, prebrati pa je potrebno le po nekaj poglavij ali celo samo nekaj strani. Tekanje za knjigami in iskanje prevajalcev (vsi pač nismo talenti za tuje jezike), bi pobralo študentu še tistega nekaj prostega časa, ki ga danes ima. Tako je zahteva študentov za vse večjim številom skript in drugega učnega materiala upravičena in logična, saj študij krajša in pocenjuje. Potrebno pa bo bolj kot doslej študente opozarjati na izvirno literaturo. UNIVERZITETNA ZAL0ZBA Kot na dlani je v tem trenutku edina pravilna, ekonomsko upravičena rešitev - skupna ZALOŽBA z modernimi kapacitetami, z novim načinom dela, ki bi poleg klasičnih skript lahko izdajala tudi manj zahtevne knjižne oblike, študentsko glasilo Katedro in druge publikacije. Založba s takim konceptom bi vsekakor prispevala k nadaljnji izgradnji kompleksne univerze. KAJ HOČEMO V Projektu nove univerze v Mariboru in v Razvojnem načrtu VZM nisem zasledil niti vrstice o založniški dejavnosti, ne na posameznih šolah in ne na bodoči univerzi kot celoti, kar priča o pozornosti, ki je temu problemu posvečena. Zadnji čas je, da v Mariboru spoznamo, da je v današnjem času centralizacija kapitala ob vzajemni vzporedni decentralizaciji na principu federalnega odločanja edina pot, ki pelje do sinergetskih učinkov (2 + 3 = 6) in s tem večji učinkovitosti. Prekinimo z razdrobljenim individualizmom, tako značilnim za Maribor, kjer je socialna integracija enaka ničli (lep dokaz: neuspeh referenduma, neurejene razmere v gostinstvu itd.). Pokažimo novo pot, ki ne bo nikomur odvzela pravice kreiranja lastne založniške politika, pač pa bo > prevzela skrbi okoli tehničnega izvajanja. Prav bi bilo obenem s projektom univerze okoli katerega tečejo javne razprave, začrtati pot tudi bodoči univerzitetni založbi kot svojski dejavnosti univerze. TUDI SAMI BOMO POMAGALI Ne moremo držati križem rok do uresničitve projekta. Sedaj je treba brez odlašanja v akcijo do končne rešitve založniške dejavnosti na MVZ. Večkrat se sliši, študentje teoretizirajo samo zahtevajo, kričijo, sami pa ne naredijo ničesar, da bi svoje zahteve približali realnosti. Naj bo ta akcija samo dokaz več, kako napačna so takšna prepričanja. Študentski servis kot posebna dejavnost pri IO MVZ je pripravljen narediti ekonomsko anahzo za novo založbo in jo kasneje tudi organizirati, seveda ob primerni materialni stimulaciji in mentorstvu ZMVZ inštituta za marketing na VEKŠ. Tako bi ubili 3 muhe na en mah, kar bi bilo popolnoma v skladu s konceptom študentskega servisa -čimveč intelektualnega dela in s proklamiranim konceptom inštituta — sodelovanje in pritegovanje zainteresiranih študentov višjih letnikov v znanstveno raziskovalno delo. peta s Izvršni odbor študentske skupnosti visokošolskih zavodov Maribor je 29. maja 1972 na VEKŠ organiziral javno tribuno o SOCIALNI VSEBINI NARODNOSTNEGA VPRAŠANJA KOROŠKIH SLOVENCEV. Na njej so sodelovali predstavniki Kluba slovenskih študentov na Dunaju in študentskega lista Kladivo: Janko Malle, Vida Obid, Mirko Messner in Vinko Wilser. Gosteje so v uvodu označili pretekli in sedanji ekonomski ter politični trenutek koroških Slovencev. Tega v grobih obrisih označuje do nedavnega grobo nespoštovanje demokratičnih mednarodno priznanih pravic manjšini in sedanja namera avstrijske vlade,’ da se v delu vasi in zaselkov zagotovijo dvojezični napisi. Gotovo je ta spremenjen odnos nastal kot odziv na povečano aktivnost koroških Slovencev, h kateri so bistveno prispevali člani kluba in Kladiva, in na pogumnejšo obravnavo, ter jasnejšo besedo SFRJ in socialistične republike Slovenije, kakor tudi vse demokratične svetovne javnosti. Če v teh razmerah ocenjujemo prispevek naših gostov, tedaj ne moremo mimo ugotovitve, da je njihova aktivnost v zaspanem, komformističnem in klerikalnem koroškem trenutku poživitev, ki nam vliva upravičeno več optimizma v možnosti za ohranitev manjšine na Koroškem. Njihova, kot sami pravijo, marksistična analiza gospodarskega in ekonomskega položaja koroških Slovencev pa je gotovo eden temeljnih izvorov, na katerem je moč graditi politično strategijo. Zato je gotovo prav, da njihove poglede predstavimo študentom in širši slovenski javnosti, da bo le-ta spoznala (poleg Slovencev dobro znanih zunanjih efektov njihovega dela) tudi političen program, čeprav še ne povsem dodelan. V nadaljevanju objavljamo v skrajšani obliki njihove neavtorizirane uvodne besede. zavestni nacionalni pritisk se tako mnogo uspešneje uveljavlja, ker se lahko opira na ekonomsko in kulturno bedo delovnih ljudi. Kaj torej povedo zgodovinske izkušnje in sedanje stanje, kaj pove današnji ekonomski razvoj na južnem Koroškem? Bistvo nacionalnega zatiranja sloni na ekonomski odvisnosti enega razreda od drugega, ker vlada razred kapitalistov nad sistemom mezdnih delavcev. Zato je nacionalno zatiranje mogoče odpraviti z revolucionarno rešitvijo nasprotja mezdno delo - kapital.” ZGODOVINSKO POLITIČNI OKVIR „Današnja situacija oblikuje predvsem obljuba avstrijske državne vlade, da bo napravila 205 slovenskih oziroma dvojezičnih napisov v dvojezičnem predelu na Koroškem. Ta obljuba je sprožila raznovrstno aktivnost naših organizacij in precej iluzij med ljudmi v socialistični republiki Sloveniji. Dala je priložnost slovenskim organizacijam na Koroškem, da znova pokažejo svojo oportunistično in reformistično hotenje, in tako zasejala med delovno ljudstvo na Koroškem precej politične zmede. Kako naj ocenimo ta predviden ukrep? Na vsak način ga je potrebno najprej postaviti v zgodovinski politični okvir razvoja po II. svetovni vojni. Takoj po vojaški zmagi nad nemškim imperializmom je avstrijska država podelila koroški slovanski manjšini glavno demokratično pravico, to je dvojezično šolstvo. To demokratično pravico je uresničila avstrijska država predvsem iz strahu pred bojevitostjo socialistične revolucjje v Jugoslaviji in s tem povezanih teritorialnih zahtev. Uresničila jo je tudi pod pritiskom demokratičnega razpoloženja širokih ljudskih plasti med prebivalstvom na južnem Koroškem in zaradi tega, da bi pokazala svoj demokratični obraz zasedbenim silam. Takoj po podpisu državne pogodbe leta 1955 in po odhodu zasedbenih sil se je jasno — kot nikoli poprej - pokazal demokratični značaj avstrijske meščanske države. Važno je ugotoviti, da je to plod enotnega prizadevanja najreakcionarnejših elementov skupno s preživelim nacionalfašizmom in avstrijsko državno birokracijo. Ta likvidacija je bila povezana z oživljanjem nemškega šovinističnega duha in militarnega antikomunizma. Taktika avstrijskih državnih organov - od likvidacije dvojezičnega šolstva naprej do danes - je bila, da na eni strani z neizpolnjevanjem demokratičnih pravic razširja manevrski prostor nemških nacionalnih in šovinističnih organizacij, na drugi pa demagoško prekriva svojo Center za marksistične študije Razredni značaj narodne bitnosti koroških Slovencev RAZISKAVA SOCIALNE IN NARODNOSTNE STRUKTURE VASI „Od leta 1970 naprej smo začeli izdajati list Kladivo, kije posegel v politično dogajanje na Koroškem. Za te študente je postala zmeraj večja nujnost, da se seznanijo z dejanskim stanjem slovenske manjšine na Koroškem, zato so se,lotili študija zgodovine in gospodarskega stanja na Koroškem. V sodelovanju z ljubljansko univerzo, posebno s socialno — geografskim inštitutom, smo organizirali spomladi leta 1971 v klubu slovenskih študentov na Dunaju dvodnevno ekskurzijo po Koroški,kije bila prvi korak raziskovalnega dela. Po tej ekskurziji smo ustanovili dvanajst-članski raziskovalni kolektiv, ki si je zastavil nalogo raziskati socialno in narodnostno strukturo. Izbrali smo štiri vasi, ki se medsebojno bistveno razlikujejo po socialnem sestavu in, ki pomenijo reprezentativno sliko večine južno-koroških vasi. Vas Dob, ki leži v Podjuni blizu Pliberka, je večinoma kmečka vas in je napol kmečko delavska in je še vedno izven centralnega prostora, tretja, Caroče, pa je vas na Gurah na severnem robu Rožne doline in je pretežno delavska; od tam se vozi večina ljudi na delo v Celovec; četrta je vas Ločilo, ki leži v Ziljski dolini in predstavlja kmečko delavsko vas v območju mesta Bejjak; posebnost v tej vasi je domači turizem. V glavnih potezah bi orisal socialno situacijo in sklepe, ki smo jih napravili iz zbranega materiala. Tisti del, ki predstavlja največji del narodnostno nepotujčenega slovenskega prebivalstva na južnem Koroškem, namreč manjši kmečki posestniki, je podvržen močnemu preslojevanju. Do nedavnega še pretežno kmečko obeležje slovenskega podeželja se pod vplivom kapitalističnih tržnih mehanizmov hitro spreminja. Škarje med cenami za industrijske proizvode, ki so potrebni za obdelovanje zemlje ter krmljenje živine, in onimi za poljedeljske in živinorejske produkte, se stalno in zmeraj hitreje večajo. Kmetova delovna sila postaja zmeraj manj vredna. Samo z velikimi napori se kmet še drži svoje zemlje, vendar le tedaj, če je njegova posest srednje velika (10-25 ha). Mlajši člani pa se zaposlujejo v kakšnem obratu. To je.bila v glavnem situacija v Dobu in Podjuni. Večinoma pa je kmečka posest premajhna, zato se družinski poglavar zaposli v kakšnem podjetju, žena pa dela doma. Ko se mož vrne z dela, opravlja po večerji težaško delo na kmetiji. Mlajši člani se izselijo v Švico, Nemčijo, na Tirolsko in drugam ali pa se zaposlijo v večjih obratih zunaj domačega kraja, v Celovcu ali Beljaku. Takšna je bila situacija v Globasnici. Medtem ko se to področje z izseljevanjem domačega prebivalstva prazni, se v praznine naseljujejo bogatejši meščani iz mest, zdravniki, višji uradniki in tudi direktorji podjetij ter kapitalisti iz Zahodne Nemčije, ki si gradijo svoje vikend hišice, vile, lovske koče ipd. To smo ugotovili v vasi Caroče, kjer je zelo močan vpliv mesta Celovec, in sicer tako v socialnem kot narodnostnem smislu. V zahodnem delu južne Koroške si skušajo kmetje in delavci priboriti večji kos kruha z uvajanjem domačega turizma. Naslednje podatke smo dobili v glavnem v Ločilu, ki leži blizu Beljaka, v osnovi pa drži to za celo območje južno od Vrbskega in Baškega jezera. Kmetje nenačrtno spreminjajo svoje hišice v turistične sobe in pri tem trošijo ogromno delovne sile. V poletnih mesecih se mnogokrat cela družina izseli iz hiše in gre za dva meseca stanovat v kakšno uto ali kletne prostore, da bi tujci lahko stanovali v njihovih hišah. Kakšno hlapčevstvo pomeni ta oblika turizma za ljudi, ve samo tisti, kije to sam doživljal. Cene za tujce so smešno nizke; ljudje si ne upajo zahtevati več, ker se bojijo, da turistov naslednje leto ne bo. Domači turizem pomeni za kmete in delavce v glavnem čisti deficit. Ob koncu sezone vidijo le tisti borni denar, ne pa tudi tega, da so garali noč in dan in da jim tega dela nihče ni poplačal. Ravno tako ne vidijo, da imajo največji dobiček kapitalisti v uslužnostnem sektorju.” RAZREDNI ZNAČAJ NACIONALNEGA VPRAŠANJA „Kratek oris drugega in najvažnejšega dejavnika, ki določa situacijo na južnem Koroškem lahko sklenemo tako: na eni strani se veliki deli kmečkega prebivalstva proletarizirajo, na drugi pa se del kmečkega prebivalstva in delavstva skuša s pomočjo domačega turizma povzpeti po socialni lestvici. To vrivanje v malomeščanski ambient je plačano s potrato delovne sile, s prevzemanjem malomeščanske ideologije in germanizacijo. Glavnina slovenskega nepotujčenega prebivalstva je torej podvržena korenitim razslojevalnim procesom. Kmetje, ki so si prej bol ah manj sami rezali kruh in niso imeli dosti razloga, da se odpovejo svoji narodnosti, se pod silo razmer spremenijo v mezdne delavce. Temu se pridruži še dejstvo, da ni uspešne proletarske revolucionarne organizacije v Avstriji, ki bi združevala delavstvo in ga ne bi prepuščala malomeščanskim iluzijam, da je kot posameznik vsak svoje sreče kovač. Zato večina koroškega proletariata, tudi slovensko govorečega pojmuje, svojo usodo kot privatno, ki jo potemtakem lahko vsak izboljša tudi sam z nadurami, z delanjem na črno, z dodatnim obdelavanjem kmetije ali z domačim turizmom. Pri privatnem izboljšanju razredne usode je človeku seveda napoti vse, kar ne ustreza njegovemu cilju, da bi hitro prišel do denarja. Sem seveda sodi tudi narodnost. Samo če proletarec zavestno prelomi s sistemom, če sc zave svoje kolektivne usode, zave, da je sestavni del delavskega razreda, samo takrat se lahko spoji narodna zavest z vsakdanjim življenjem, ker bo v sklopu s socialistično zavestjo pravilno pojmoval nacionalne pravice kot demokratične pravice, ki jih je potrebno meščanski državi iztrgati. Tako smo našteli dva dejavnika, ki določata situacijo na Koroškem: zavestni pritisk nacionalističnega nemškega malomeščanstva in oblasti ter ekonomski razvoj južne Koroške. Medtem, k6 je prvi dejavnik specifičen za južnokoroške razmere, pa drugi ni. Razslojevanje, emigracija, domači turizem, izseljevanje - vse to je prav tako razvito tudi v severnih predelih Koroške in v drugih avstrijskih zveznih deželah - enako kot v ostalih kapitalističnih državah. To je splošna zakonitost v razvoju kapitalizma. Temu neenakemu razvoju center - periferija je podvrženo delovno ljudstvo, temu so podvržene manjšine tudi v drugih državah. Vsak nezmožnost držati se demokratičnih načel. Tako je, npr., avstrijska oblast prikrivala dejstvo, da je uničila fundamentalno demokratično pravico do pouka v materinem jeziku s tem, da je poudarila svojo naklonjenost manjšini, ko je ustanovila slovensko gimnazijo. Upravičeno pa je računala, da bo gimnaziji slej ko prej zmanjkalo dotoka in da bo s pomočjo ubogljivega učiteljskega zbora privzgojila poslušno inteligenco. Obe slovenski nacionalni organizaciji sta se zadnjih 17 let med seboj prekašali v lojalnostnih izjavah do avstrijske meščanske države in se tako izkazali kot nezmožni, da principialno postavita vprašanje demokratičnih pravic koroške slovenske manjšine kot vprašanje pravic, ki jih je potrebno meščanski državi iztrgati. Nasprotno. Ob vsaki še tako majhni navidezni jezikovni koncesiji avstrijske državne birokracije sta vse vprek izražali svojo vdanost in radost nad ponovnim dokazom pripravljenosti. Medtem pa se je na slovenski gimnaziji in na Dunaju oblikovala naša skupina, ki si je zstavila nalogo, da preko nacionalnega zatiranja, ki se manifestira v neizpolnjevanju demokratičnih pravic, razloži razredni ustroj avstrijske države. Ker je nacionalno zatiranje prikrito, gaje treba vsaj do neke mere napraviti vidnega. Pod nediferencirano parolo, da je treba prikrite konflikte spraviti na dan, smo začeli leta 1970 z organiziranimi napisnimi akcijami. Aktivisti so ponoči z lakom dodajali nemškim napisom slovenafca krajevna imena. Trosili so letake, v našem listu Kladivo pa smo dajali delovnemu ljudstvu na Koroškem pravilno interpretacijo akcij.” PREDLOG ZA 205 DVOJEZIČNIH NAPISOV „Oktober 1970 je tudi začetek današnje nove situacije. Pod vtisom napisnih akcij, internacionalne publicitete, ki so jo doživele akcije zlasti ob procesu proti Marjanu Šturmu, in pod vtisom demokratičnega razpoloženja v socialistični republiki Sloveniji se je avstrjjska socialna demokracija zbala za usodo gospodarskih odnosov med Jugoslavijo in Avstrijo. Obljubila je 205 dvojezičnih napisov. Prebral bi izvleček iz članka, ki bo izšel te dni v Kladivu in ki kaže naše stališče do tega najnovejšega razvoja. Predstavniki avstrijskega Kapitala so sc zbali, da bi ogorčenje nad zatiralskim postopanjem avstrijske države ogrozilo gospodarsko sodelovanje med Avstrijo in Jugoslavijo in da bi širše plasti delovnih ljudi spoznale, da je meščanska država nezmožna garantirati demokratične pravice. Zato se je državna birokracija odločila za nov hinavski taktični manever, ki bi naj zaslepil množice in obenem dal oportunističnim malomeščanom možnost, da znova pohvalijo demokratičnost avstrijske države in s tem širijo med ljudmi iluzijo o meščanskem državnem aparatu. V resnici pa je odlok o 205 napisih načrtno nadaljevanje sistematičnega uničevanja demokratičnih pravic slovenske manjšine na Koroškem. Državna birokracija je izbrala samo nekatere vasi in zaselke na dvojezičnem področju, ki jih bodo napravili dvojezične, niso pa zajeli celotnega dvojezičnega prostora, kar bi bila edina demokratična odločitev. S tem načrtom bodo ustvarili po celem južnem Koroškem nekatere slovenske vasi, medtem ko bodo ostala predvsem mesta nemška. S tem je avstrijska državna birokracija dosegla dvoje: med delovno ljudstvo na dvojezičnem terenu je načrt vlade zasejal nacionalistične prepire, zakaj slovenski delavci pozabljajo svoj skupni interes in skupno usodo nasproti izkoriščevalcem njihove delovne sile in se prepirajo o tem, ali so napisi potrebni ali ne. Večkrat in zmeraj pogosteje se prepiri končajo s tem, da drug drugega obsojajo kot „nemčurje” ali pa kot „Čuše”. Nacionalistični malomeščani in hajmatdinsterji pa izrabljajo to situacijo in zbirajo podpise proti slovenskim napisom ter zganjajo šovinistično propagando proti „čuškim vasem . Zanimivo je, da hajmatdinst organizira podpisne akcije proti dvojezičnim napisom celo na severnem predelu Koroške, tam, kjer v nobenem primeru ni možnosti, da bi prišlo do dvojezičnih napisov. Mnogi nasedajo tej propagandi in s tem razcepljajo enotnost delavskega razreda. Naloga vseh demokratičnih in naprednih delavcev v tej situaciji je, da v takih diskusijah zastopajo internacionalistično stališče, če se postavijo po celotnem dvojezičnem ozemlju dvojezični napisi. Samo tako bo nacionalfašistom onemogočeno, da pritiskajo na nekatere vasi.” Zapisal: SLAVKO GERlC (1) Objavljen tekst uvodnih besed je nastat deloma po stenogramu, deloma pa na osnovi zapisa udeležencev tribune. Komite konference ZKS visokošolskih zavodov je na seji v ponedeljek, 12. junija 1972, dal pobudo za ustanovitev marksističnega centra pri združenju visokošolskih zavodov. Ta pobuda sodi v dimenzijo vzpostavljanja humanistike v visokošolskem središču, ki najbrže tudi v svojem nadaljnjem preraščanju ne bo mogla zajeti kompletne humanistike. Ob tem se seveda odpira splet vprašanj, zahtev, možnosti ali pa tudi iluzij. „Razvoj visokošolskega centra v Mariboru odpira možnost in postavlja zahtevo, da se posebej organizira skrb za poglabljanje in širjenje marksistične misli. Sama podoba visokega šolstva bi bila okrnjena, če ne bi vključevala humanističnih komponent izobraževanja na podlagi marksističnih izhodišč. Vendar ne gre le za abstraktno zaokroženost izobraževalne vsebine, pač pa je sam razvoj znanstvene misli ogrožen, če ne bo podana možnost permanentne konfrontacije s teorijo marksizma. Ogrožen pa je v tem primeru seveda tudi uspeh vsakršne izobraževalne dejavnosti. To naše spoznanje in pa opozorila, ki jih z raznih strani naslavljajo na naše razvojne načrte, nas zavezujejo, da se posebej posvetimo vprašanjem razvoja marksistične misli v okviru mariborskega visokošolskega centra. Vendar pa ne gre samo za „šolski” problem. Če Maribor že nima kakšne posebne marksistične teoretske tradicije, to nikakor ne pomeni, da ta obsežni proletarski predel Slovenije sam po sebi ne predstavlja najboljše socialne podlage za razvoj marksizma. Tudi ta neizpodbitna ugotovitev nas zavezuje, da s stopnjevano prizadevnostjo oblikujemo marksistični teoretski center.” (Iz konceptualne sheme marksističnega centra) Če bi bili natančni pri ocenjevanju akcije Zveze komunistov na višjih šolah v tem šolskem letu, bi zasledili stalno prisotno dimenzijo prizadevanj, da se idejnopolitičnemu izobraževanju komunistov in ostalih ter deležu humanističnih ved v učnih programih šol posveti večja pozornost in zagotovi večji delež. Zlasti radikalno so ta vprašanja obravnavale konference ZK posameznih šol v lanskem novembru in decembru. Ugotovljeno je bilo, da bo potrebno v rednih učnih programih zagotoviti ustreznejše mesto idejnopolitičnemu družboslovnemu izobraževanju (VEKŠ, VPŠ, PA) in da bo potrebno modernizirati metode dela (VTŠ, VEKŠ) na tem področju. Od teh ugotovitev (še pred 21. sejo predsedstva ZKJ) pa do eksplicitne zahteve v programu ZK VZM, , da morajo spremembe zagotoviti, da bodo študentje dodobra seznanjeni s temelji marksistične filozofije, s samoupravljanjem kot osnovnim načinom obstoja in razvoja naše družbene skupnosti in sodobnimi sociološkimi procesi”, je bil že po 21. seji in Titovih govorih storjen naslednji pomemben korak. Nič hudega torej, če je bila izkoriščena ugodna družbena klima, ki je nastala po radikalnejši obravnavi teh vprašanj na predsedstvu ZKJ in CK ZKS. Nobeden pa ne more trditi, da ta intenca ni bila sicer bolj latentno kot odkrito prisotna na visokošolskih zavodih že dalj časa. Pravilnost take osnovne usmeritve so potrdile razprave v visokošolskih kolektivih, zakaj njih analize oz. ugotovitve, nastale na osnovi teh razprav, so zaznale prenekatero pomanjkljivost in nakazale možnosti, da se ustreznejše zakoliči program idejnopolitičnega družboslovnega izobraževanja. O tem bo na osnovi sinteze mnenj in ugotovitev tekla beseda na naslednji seji komiteja. Ob obravnavi tega kompleksa pa smo naleteli na nešteto odprtih strokovnih vprašanj, od sestave vprašalnika, na osnovi katerega bi bilo moč bolj sistematično analizirati situacijo, vprašanje metodologije dela, do zahtev po ustrezno izdelanem programu družboslovja-in tudi povsem preprostega, a vendar pomembnega vprašanja, kaj sploh hočemo. Ob vsem tem se je pokazala nezmožnost in neustreznost „akcijske obravnave” teh vprašanj. Potrebna bi bila namreč stalna, ne samo občasna marksistična kritika kompleksnih učnih programov, še zlasti študijskih programov družboslovnih predmetov. Zato pa je potreben organiziran in znanstven pristop. Ravno tako se je ob razgrnitvi konceptualne sheme univerze v Mariboru vprašanje družboslovnih znanosti postavilo kot eno izmed osrednjih. Zelo realne so ocene, da bi bilo katastrofalno, če bi načrtovali na tem širokem območju samo ekonomsko-tehnični kompleks znanj, kombiniran s kadrovsko šolo. Vzpostaviti je potrebno sociolriško-eko-nomsko-tehnični kompleks, kar pomeni, da gre že od vsega začetka za univerzalen koncept, ki bo zagotavljal, da bomo poleg analitičnega vzpostavili tudi sintetični sistem znanosti, v katerih se bo družba v celoti realizirala. Pomembno je, da so te jasne pripombe prihajale iz študentskih vrst. Majhen fond družboslovja in filozofije opozarja, „daje humanistika na obrobju interesa”. Nerazvitost teh znanosti v Mariboru pa predstavlja nepremostljivo oviro, ki preprečuje, da bi v Maribor in regijo v večji meri prodirale revolucionarne - marksistične ideje, kar bi bil porok njegovega lastnega napredovanja. Sedanje razmere namreč zahtevajo, da te ideje proučujemo z vidika njihove celovitosti, da se ne preoblikujejo v oblike različnih in nesprejemljivih razlag, pa najsi gre za socialno razlikovanje, tržno gospodarstvo, koncept razvoja severovzhodne Slovenije, anarholiberalistične težnje v študentskem gibanju ali za preprosto egoistično potrošniško miselnost. Na vseh teh področjih se pojavlja globlja potreba po analizi in študiju. Gotovo je, da je razlog za vdor in nastanek anarholiberalističnih teženj v študentskem gibanju tudi in predvsem v odsotnosti marksistične analize sedanjih političnih razmer. Brez marksistične humanistike, temeljitejšega študija v študentski sredini Maribora nam grozi, da se bo študentsko gibanje preobrazilo od včeraj še srednješolskega, ki bo vmes preskočilo nekaj faz, v ravno tako nesprejemljivo funkcionalistično tehnokratsko ekonomistično gibanje. Dobro je, da se tega zavemo že sedaj, ko so vzpostavljene možnosti za takšen razvoj. S prehodom na štiriletni študij se bo obseg študentskega političnega delovanja skokovito povečal in gotovo smo odgovorni, kakšno usmeritev bo gibanje ubralo. Verjetno je ta razvoj že determiniran, zato ta vpliv ni eden izmed najmanj bistvenih elementov v zvezi z idejo centra za marksistične študije. Torej pomeni predlog o ustanovitvi centra za marksistične študije temeljno osnovo za sondiranje humanistike v Mariboru na osnovi marksističnih izhodišč. Pomen tega pa že sedaj presega okvir višjih šol in zajema mariborski prostor, sčasoma pa mora seči v celotni prostor severovzhodne Slovenije. / SLAVKO GERlC ' - če imajo v tujini že urejeno delovno mesto in morajo začeti s 1. julijem . Morda bo še kdo našel kak tehten razlog. Ponavljam: obvezna praksa je koristna, saj izve dijak mnogo o poslovanju delovnih organizacij in o notranji organizaciji v podjetjih. Menim pa, da pri počitniški praksi, ki si jo poišče vsak sam, dijak mnogo bolj resno dela, saj dela za zaslužek. (Obvezna praksa največkrat ni nagrajena). Potemtakem je taka praksa koristejša. Pri obvezni praksi se praktikanti sprehajajo po podjetjih iz oddelka v oddelek in se ne zmenijo kaj prida za delo, od gledanja pa se ne more nihče mnogo naučiti. Ali ne bi odgovorni še malo razmislili o predlogu, ki gaje dal SUS? BISERKA BUDJA Mladi pesniki „Dragi obiskovalci, danes se vam bodo s svojimi deli predstavili dijaki . ..“ Takšne otvoritve so v zadnjem času vedno bolj pogoste v mariborskemu Klubu mladih. Širšemu krogu dijaštva se s svojimi literarnimi stvaritvami predstavljajo dijaki mariborskih srednjih šol. Prvič v zgodovini smo lahko zasledili skupen nastop mladinskih aktivov gimnazije Miloša Zidanška na 1. gimnazije. Vedno nepomirjeni duhovi so se pomirili, stihi so se zlili v skupno poezijo. Prav ti literarni večeri pomagajo k odkritju novih talentov ter so za le-te v veliki meri odskočna deska za naprej. Tudi obiskovalci se lahko seznanijo z literarnimi prizadevanji sovrstnikov ter njihovimi težnjami. Zakaj obiskuje te večere proze in poezije in kaj mu pomenijo, je povedal SIMON: „Literarne večere redno obiskujem, ker me podrobneje seznanjajo z literarnim delom kolegov. Prav tako se skušam izobraziti na tem področju in na zelo pameten način zabijem čas." Na minulem večeru dijakov gimnazije s Tabora so se s svojimi stvaritvami predstavili: Jože Žlahtič in Jovan Ivan s ciklom drobne poezije ter Pintarič Danica s nevezano besedo. Teodora Lorenčiča, ki se kot član ultrabertoidne skupine skuša boriti proti industrijskemu branju ter duševni senilnosti, je tokrat spremljal „angel Gabrijel", vendar brez večjega uspeha. Kakšen vtis so zapustili mladi poeti, mi je zaupala MARINA: , Večina literarnih del me je navdušila, ni mi pa všeč nastop Teodorja. Res, da je že verjetno prešel obdobje poezije, kot smo jo slišali danes, vendar bi si moral izbrati drug način manifestiranja svojih idej." Ker je bila večina dijakov zadovoljnih z delom svojih tovarišev, lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo ponovne literarne večere. To pa lahko samo pozdravimo. FERDO RAKUŠA Zakaj občani premalo cenijo udejstvovanje mladih Nekoč mi je star možakar dejal: kako si srečen, ker si mlad! Toda ni vedno tako. Velikokrat smo deležni nerazumevanja starejših, kajti še vedno je ustaljeno pravilo: mladi so nesposobni prirediti karkoli kvalitetnega. Kako se motijo! Morda res nismo tako izkušeni, vendar se trudimo in delamo po svojih močeh. Ustavil se bom ob področju, ki ga najbolj poznam, to je umetnost. Pripravljamo proslave in si mislimo: morda pa bo starejša generacija prišla in nam poplačala naš trud. Na prireditvah pa so potem razen dijakov in študentov prisotni le redki. Zakaj to? Odgovor je preprost: ker nas ne cenijo. Slednje pa izvira iz dejstva, da nas premalo poznajo. Odpravimo nekdanje nazore, da lahko samo tisti, ki je že v življenju kaj pretrpel, o njem govori. Občani Maribora! Odrečite se včasih popoldanskemu počitku in obiščite predstave mladih. Dajte nam vzpodbudo in ne govorite samo, koliko nam nudite. Tudi roži, ki jo posadiš v urejen vrt bo čez čas pričel nagajati plevel. Zato moraš paziti, da jo boš obiskoval in čistil. Končal bi z besedami: želimo in hočemo, da bi v vrstah mladine spoznali koristne člane naše družbe, ki poleg zabave - saj zato smo mladi - lahko poprimejo tudi za resno in pozornosti ter pohvale vredno delo. BREG DANILO Pomočnica Marija Pomočnica Marija je bila vedno vedra, sukala se je okrog štedilnika in loncev najraje je stikala po omari, ko jih ni bilo doma igrala se je s pralnim strojem, perilo namakala v vedra. Ni hotela poslušati telefonskih zvoncev, ki so klicali v dnevni sobi neprestano. Vstajala je rano. Zaklenila se je kot ukleta tema. Gospodinjske formule je znala na pamet. Včasih se je oblekla v gospejine obleke, gledala se je tudi gola v ogledalu, ob prsi si je rada pritiskala črni žamet. V prostem času je hodila na plese, stiskala se je k študentu, ki ji je mršil lase. Kako sta končala, ve se: ona je zanosila, on se je delal, da nič ne ve. Šarili so z iglo po njenem spolovilu, pila je črno vino in počenjala še mnogo drugih stvari: molila je k Mariji Pomočnici pomočnica Marija, molila je, da bi ne rodila in gledala črno kri. Zdaj je mrtva pomočnica Marija. Suha in bleda, podobna Mariji Pomočnici. V njenem krilu krvavi žamet, podoben opalu. Zdaj je mrtva pomočnica Marija. Mlada, gola, siva. Kredence in kozarci pozvanjajo: Ave Marija, ko se v krsti smehlja, vsa ljubezniva. Vsakdanjost je ušiva, ušiva, ušiva. POPRAVEK Opozarjam uredniški odbor, da je prišlo pri objavi mojega članka pod naslovom „Odgovor na kritiko" po vaši krivdi do nekaterih napak. Te napake, ki so spremenile smisel povedanega, pa so: 1. Pti stavku ,'Obvestila o zimskih športnih prireditvah pa so za nas nezanimiva" bi moralo pisati: „Obvestila o zimskih športnih prireditvah pa so v POLETNEM ČASU za nas nezanimiva.". 2. Konec drugega odstavka bi se moral glasiti: Sestanke imamo vsak ‘teden po 1 uro, ki so akcijski in je to približno toliko scstankarstva, kot ena daljša seja uredniškega odbora Katedre. 3. V predzadnjem odstavku sem napisal, da nas vodstvo šole vzpodbuja k AKTIVNOSTI in udejstvovanju, ne pa k ATRAKTIV-. NOSTI 4. Izpustili ste tudi kratek zaključek sestavka. Prosim in zahtevam, da objavite moje pripombe na vidnem mestu; v upanju, da več ne bo prihajalo do neljubih napak pa vas toplo pozdravljam. T-rop Ivan MI SMO PA FAJN LJUDJE . . . Heureka! Neverjetno, šokantno! V naši družbi in na visokih šolah je vse O. K. Vir zbadljivk, ki naj bi jih objavljali v tej rubriki, je usahnil; prav nikakršnega dogodka ni, na katerega bi kazalo usmeriti naše strele . . . Velecenjene bralke in bralci, rotim vas, priskočite na pomoč! Medvedjo uslugo nam boste storili, če boste zagrešili čimveč napak. No, mislim one hude, zavoljo katerih bi vas kazalo kasneje na tem mestu ožigosati . . . Vendarle pazite: uživamo neomajljiv sloves lista, ki je striktno „na liniji", kot temo pravimo. Zategadelj vas za božjo voljo naprošam, da se varujte dejanj, ki bi bila politično sumljiva, ali pa bi lahko kdo posumil, da bi lahko bila politično sumljiva, prav tako bi bile silno nerodne nepravilnosti, zaradi katerih bi vas morali osebno in poimensko skritizirati (odgovorni urednik bi se moral javno opravičiti, kar pa mu ni preveč pri srcu), kajti takšnih in podobnih zapisov naše novinarsko rešeto, okrepljeno z gigantsko moralno in politično zavestjo, ne bi prepustilo skozenj. Torej bodimo zgledni in ne takšni umazani packi, kot so kolegi pri Tribuni, ki so jim list - fuj! - že kar štirikrat zaplenili. . . UREDNIK PERISKOPA ★ ★★★★★ fr Svet glasbe: Je glasbeno življenje v Mariboru razvito? Smo študentje vpleteni v klobčič zvočne naslade in v samoljubje kulturnega užitka? Se zavedamo, da živimo v tehnični revoluciji, v klimi kulturnih družbenih sprememb? O tem nam je povedal Ferdo Fi lipič, direktor KULTURNE POSLOVALNICE; „Klima je menim, zelo ugodna. Letošnji koncerti so bili pri nas vsi kvalitetni in bogati. Drugo, kar moram poudariti, je raznovrstnost glasbenih produkcij, saj so gostovali solisti in sinfoniki. Velik koncertni dogodek je za nas predstavljal obisk Moskovskega komornega ansambla v okvim Baročnega festivala in obisk pianista Svjatoslava Richterja. Še to: 22. 8. letos gostuje v Mariboru Moskovska filharmonija! Čeprav z obiskom nismo vedno zadovoljni, pa število obiskovalcev vendarle raste in med publiko je ogromno mladine. Mladina zna mimo poslušati, to je mladost, ki pride z interesom, da bi estetsko in doživljajsko uživala v glasbi. Koncerti Glasbene mladine potekajo v redu, poudaril bi, da nam je uspelo pritegniti na koncerte tudi obrtno mladino. Med študenti je 80 rednih koncertnih abonentov, trudili pa se bomo, da tudi to število narase." Študirati ne pomeni, da bi zgolj hranili svoje znanje s knjigami,Mnarveč nam pomeni, da bi znanje začinili z estetskim užitkom, ki tvori del splošnega človeškega obzorja! Sedaj, tik pred koncem šolskega leta, se dijaki 3. d razreda na I. gimnaziji ukvarjajo s svojevrstnim problemom. Ob vseh skrbeh, ki jih morajo prestajati, morajo skrbeti, da si ne polomijo rok, nog ali drugih lomljivih sestavin človeškega telesa. Ko dijaki sedijo v razredu trepetajo, pa ne samo zaradi strahu pred profesorji, ampak zaradi strahu, da se pod njimi ne bi sesuli stoli, na katerih sedijo. Nekateri stoli so že popolnoma polomljeni, nekaterih pa sploh ni več. Daje precej neugodno sedeti na stolu brez naslonjala celih šest ur, pa sploh ni potrebno govoriti. Torej, nikar se ne čudimo, če bomo na ulici srečavali dijake v obvezah ali s polomljenimi in upognjenimi hrbtenicami. Zdrav duh v zdravem telesu! ep fr Pravijo, da se je na neki mariborski srednji šoli zgodilo naslednje: Učitelj je prišel v drugi razred in vzkliknil: , Ti, ti in ti takoj v partijo!" * Ne vemo, če je to gola resnica, prepričani pa smo, da Zvezi comunistov takšno kadrovanje celo šestnajstletnikov kaj malo coristi. ★ ★★★★★ Ni dolgo tega, ko sta prišla v čitalnico študijske knjižnice dva študenta ter napela trak preko prostora. Na vprašanje prisotnih, češ, kaj počenjata, sta, potem ko sta trak prerezala, odvrnila: „ODPIRAVA RAZSTAVO FOSILOV!" Fanta, oglasita se na Katedri! Dela za vaju ne bo zmanjkalo! AKCIJA, ZAVEST, SRCE: O, dragi Gutenberg, mar vidiš; kaj se dogaja? In ti, Primož Trubar, kaj praviš k množični poplavi šunda, kriminalk in napol nagih tiskanih knjig, knjižic, revij? Slovenci ljubimo knjige, dostikrat tudi tako,-da najdemo med platnicami v posebnem vložku steklenico slivovke, viskija . . No, stvar ni tako huda! O književnikih nam je pripovedovala prof. Nada Gaborovič, predsednica pododbora Društva slovenskih pisateljev: , Akcija STATENBERŠKO SREČANJE bo letošnji osrednji dogodek, srečali se bomo s književniki iz Slovenije, iz zamejstva in drugih jugoslovanskih republik. ALI Sl ZNOREL TUBI? KJE PA! USTVARJAM KUVERTIBILNI DENAR \ ZA VPI5 NA. Na Koroškem je postal Marjan Šturm simbol politične pošasti trditvi v prid bo bržkone služilo dejstvo, da Marjana niso vzeli k vojakom, ker ima po lastni izjavi (!) eno nogo nekoliko poškodovano. Tako je komisija brez vsakršnega pregleda ugotovila Marjanovo vojaško nesposobnost. Da bo stvar še zanimivejša naj povemo, da so istočasno potrdili sposobnost služenja roka pri rekrutu, ki je imel eno nogo dpkaj krajšo od druge - njegov kolega pa je bil napol slep . . . VELIKA AKCIJA OČISTIMO ^ SLOVENIJO pote j* S! P Ar Ol. AKTE* fif EC* J > ROKAVE DA IMAM 2IVI, i\ V| >4 fr či ŠC k mt deri