638
učeval. V literarni zapuščini se nahaja veliko gradiva o poljskih apokrifih iz XV. stoletja, dalje o primerjalnih študijah latinskih in poljskih pregovorov in več jezikoslovnih in narodopisnih razprav.
Konstantin Apollonovič Skalkovskij, znamenit ruski pisatelj in publicist, je umrl julija meseca v Peterburgu. Bil je sin ruskega zgodovinarja in arhivarja slavnega imena ter je bil po svojem pravem poklicu geolog (rojen v Odesi 1.1843.1 A ni se omejeval samo na svojo stroko, temuč je velikokrat posegel tudi v druga vprašanja, zlasti v politična in literarna. Dasi je bil v obojih samo amateur, je vendar pokazal tudi na tem polju tolike sposobnosti, da so njegova dela cenili tudi strokovnjaki in da so jih pohvalno omenjali prvi ruski listi. Dvoje njegovih velikih političnih del: »Sedanja Rusija" ter »Zunanja ruska politika in njeno razmerje do evropskih držav" je vzbudilo veliko pozornost in se uvažuje zelo tudi za ruskimi mejami. Svoje spise, v katerih se ukvarja z glediščem, je zbral v dveh samostojnih zvezkih pod naslovom „V glediškem svetu" ter »Ples in balet in njiju mesto v vrsti lepih umetnosti".
Andrej Ivanovič Podolinskij je dobro znano ime ruskega liričnega pesnika, ki so se ga srčno spominjali ruski literarni krogi zadnje dni ob priložnosti stoletnice njegovega rojstva. Podolinskij je bil vrstnik in osebni prijatelj Puškinov, dasi je bil nekoliko let mlajši od njega; Puškin ga je sam spodbujal k na-daljni pesniški delavnosti, ko je izšlo njegovo prvo daljše pesniško delo. Po nesrečni Puškinovi smrti so nekoliko pozabili na mladega pesnika, a v poznejših letih si je pridobil talent Podolinskega veliko prijateljev in občudovavcev. Njegova lirika je b la prepojena tedaj modernega liberalnega duha ter se je odlikovala po bleščeči zunanji obliki, ki je niso mogli odrekati pesniku niti njegovi neprijatelji. A. I. Podolinskij je dočakal skoro hO let ter je umrl 4. januarja 1886. V svoji avtobiografiji in v svojih me-moarih je zapustil mnogo zanimivih zapiskov o Puškinu.
Matvej Ivanovič Sokolov, profesor ruskega jezika na moskovskem vseučilišču, je umrl dne 29. junija letos v Moskvi. Ta odlični slavist je bil gojenec duhovskega semenišča v Jaroslavi in peterburške univerze (rojen 1. 1854.>. Za svoje prvo znanstveno delo „Iz starodavne zgodovine bolgarske" je bil poslan od ministrstva prosvete 1. 1885. v zemlje južnih Slovanov na znanstveno popotovanje. Posledica te poti je bilo velikansko delo »Material za staroslo-vansko literaturo", ki obsega veliko novih misli in znamenitih odkritij. Kmalu nato je bil M. I. Sokolov (1. 1889.) poklican za profesorja ruske literarne zgodovine na filološko fakulteto moskovskega vseučilišča. V tej službi se je popolnoma posvetil starejšim ruskim literarnim spomenikom in je izdal celo vrsto
malo znanih ali nezadostno ocenjenih avtorjev deloma iz rokopisov, deloma v novih kritičnih izdajah, h katerim je pristavljal samostalne literarno-historične študije in. opombe.
Profesor Nikodim Pavlovič Kondakov, vse-učiliški profesor v Peterburgu. obhaja letos štirideset-letnico svoje književne delavnosti. Pred 40 leti so bili v »Sborniku za 1.1866.", ki ga izdaja »Obščestvo drevne-russkago iskusstva pri moskovskem publičnom muzeje", objavljeni prvi spisi popularnega ruskega učenjaka, profesorja N. Pavloviča Kondakova. Kondakov, ki je strokovnjak v krščanski arheologiji vobče, v bizantinskih spomenikih pa posebej, je dobro znan tudi na Zapadu . . . Porodil se je 1. 1844. v novo-oskoljskem okraju ourske gubernije; svoje študije je dovršil v Moskvi, kjer je tudi leta 1870. postal profesor na univerzi. Kondakova magistrska disertacija „Pamjatnik Garpij iz Maloj Aziji i simvolika grečeskoga iskusstva" po trditvi strokovnjaka K. Re-dina spada k najboljšim delom te vrste. Najbolj znan je Kondakov po spisu (1876): »Istorija bizantijskago iskusstva i ikonografija po miniatjuram grečeskih ruko-pisej". V. Staro v pravi v oceni tega dela, da nobena evropska književnost še nima takega dela. Uspeh tega dela, ki je bilo prevedeno tudi na francoski jezik, je Kondakova ohrabril, da je hitro zaporedoma spisal: »Grečeskija terrakotovvja statuetki v ih otnešenii k iskusstvu, religii ibytu", »Mozaiki mečeti KahrieDža-misi v Konstantinopole" in dr. L. 1881. je Kondakov potoval na Sinaj, da bi proučeval zgodovino sinaj-skega samostana in leto pozneje je izdal plod svojih temeljitih študij »Putešestvie na Sinaj v 1881. godu". L. 1888. je bil imenovan profesorjem peterburške univerze . . . Izmed njegovih učenih spisov imenujemo še: »Russkija drevnosti v pamjatnikah iskusstva", »Licevoj ikonopisnvj podlinnik I. Ikonografija Spasa našego, Gospoda Jisusa Krista".                  Fr. Št.
Ivan Stepanovlč Sokolov, ruski pisatelj in časnikar, je pred nedavnim v Peterburgu umrl. Umrši se je porodil 23. majnika 1. 1862. v vasi Uloškovu (novgorodske gub.) iz kmečke družine. Prvo omiko je sprejel v rojstveni vasi; do 17. leta je obdeloval polje z drugimi udi družine. Ko je čital o Lomono-sovu in Koljcovu, je začel sam premišljevati o »boljši usodi" in skrivši je pisal verze posnemajoč Koljcova in Nikitina. Pozneje se je seznanil s spisi Puškina in Nekrasova. Ko je slišal, da je v Cerepovci (75 verst od Uloškova) učiteljsko semenišče, je 171etni Sokolov navzlic pretnjam očetovim ušel v mesto in je vstopil v učiteljišče na državne stroške. Ko je 1. 1883. dovršil študije, je postal učitelj na ljudski šoli; a po dveh letih je bil kot nesposoben od službe odstavljen, četudi je nekoliko mesecev poprej sprejel nagrado od učnega ministrstva »za userdie in obraz-covuju postanovku školv". Sokolov se je vrnil domov in ker so prebivalci njegove vasi neprestano zasmehovali »isključennago barina", je moral Sokolov iz