VARŠAVSKA KONFERENCA O SEMANTIČNI STRUKTURI IN SKLENJENOSTI BESEDILA
Inštitut Badan Literackich poljske akademije znanosti je v dneh od 25. do 27. oktobra organiziral znanstveno konferenco o semantični strukturi teksta, ki je imela
dvojno nalogo: odgovoriti na vprašanja o možnostih semantične interpretacije kateregakoli, ne le literarnega besedila, odkriti v vsakem besedilu sklenjenost sporočila
184
ter — če je rezultat negativen — poiskati vzroke zanj v predjezikovni in predliterar-ni empirični situaciji, se pravi: seči na področje semantične motiviranosti pisanega ali govorjenega besedila.
Predstojnica inštituta Maria Renata Maye-nowa je zategadelj poleg poljskih lingvistov (A. Wierzbicka, J. Sambor, M. Karplu-köwna, M. R. Grzegorczykowa, K. Pisar-kowa) in literarnih teoretikov (Z. Saloni, L. Pszczolowska, J. Bartunski, S. Dobnycka) povabila F. Daneša, J. Firbasa, Horälka in M. Cervenko iz Češkoslovaške ter J. Apres-jana, M. Lekomcevo, J. Marteminova, J. Lotmana in B. Uspenskega iz Sovjetske zveze (konference se je udeležil samo B. Uspenski), da bi se v luči strukturalnega (češkoslovaška in sovjetska delegacija) in semiotičnega (poljska delegacija) pristopa k jezikovnim in literarnim signalom in fenomenom v referatih z dokaj različnim gradivom in v razpravi o njih realiziral maksimalen približek resnici govorjene besede in literarnega dela.
Tradicija češke lingvistične šole, predvsem transpozicija Mathesiusove teze o členitvi stavka po aktualnosti, ki je od nastanka do danes doživela prenekatero terminološko preobrazbo, je bila prisotna v obeh predavanjih čeških predstavnikov. F. Danes je v referatu Semantička a tematicka struktura vety a textu transponiral Mathesiusovo teorijo o členitvi po aktualnosti v funkcionalno perspektivo stavka, v katerem tema (topic) in rema (comment) glede na kontekst in posamezno realizacijo dinamično vodita k sklenjenosti besedila in semantično ločujeta posamezne ubeseditve istih in podobnih situacij. M. Cervenka pa je odnos
ter približuje uravnanost razpravljanja k Jakobsonovi v razmerju metafora — metonimija utemeljeni delitvi literarnih del na pesniška in prozaična, romantična in realistična. O njej je dala izčrpno informacijo Horalkova diskusija, ki je bila oprta na definicijo Mukafovskega.
Predavanje J. Firbasa O pojmu vjpovedni dynamicnosti v teorii tunkčni perspektivy v&tne je zaradi avtorjeve odsotnosti odpad-
med obema poglavitnima deloma stavka apliciral na pesniško besedilo ter v referatu Aktualne rozczlonkowanie wypowiedzi w tekšcie wierszowanym ugotovil, da zanj ne velja vedno linearno razmerje med temami (T) in remami (R), da je v tem razmerju mogoče ugotoviti vrsto variant, ki imajo pomembno semantično in stilistično vrednost, in celo primere, ko rema izhodiščnega stavka dešifrira teme vseh naslednjih, ki jih je s skupnim terminom mogoče poimenovati hipertema, in vzporedno njej ustrezajočo remo kot izhodiščni in večplastni signal hiperremo. To zapleteno razmerje osvetljuje sklenjenost pesniškega besedila po obrazcu:
in hierarhija pesniških vrednot glede na besedno organizacijo pesniškega teksta:
lo. Aplikacijo Mathesiusove teorije členitve po aktualnosti na angleška, nemška in v manj primerih tudi na češka kratka, eno-stavčna besedila in ugotavljanje dinamičnih relacij med osnovnima členoma bi mogli razumeti kot vez med predavanjema Daneša in Cervenka.
Pesniški tekst je analizirala tudi M. J. Le-komceva, katere referat Nekotorye zame-čanija k semantičeskoj strukture poetiče-
185
skogo teksta je prebrala M. R. Mayenowa; avtorica je želela raziskati samo vsebinsko raven pesmi in v rezultatu pričakovala novih zakonitosti pesniškega besedila: v Cor-neillovem sonetu »Melibe« je zato posamezne izraze in sintagme, ki se vsebinsko ujemajo ali si nasprotujejo, zaznamovala z istimi, recipročnimi ali konjugiranimi znamenji ter v ta novi sistem vizualnih in hkrati semiotično pomenljivih znamenj prevedla sporočilo Corneillovega soneta; na tej osnovi je ugotovila, da je semantično strukturo teksta mogoče raziskovati tudi na področju metra, rime in drugih elementov zvočne instrumentacije, ki sicer pripadajo fonološki strukturi pesniških besedil, in da se enote metra v območju analize
Vpliv naravnega spola besedi ustreznih predmetnih korelatov in slovničnega spola leksemov v jezikih, iz katerih jih je poljščina sprejemala ali kalkirala, na slovnični spol poljskih neologizmov 16. stoletja in semantično ločevanje leksemov z več spoli je osvetlilo gradivo in podprlo teze M. Kar-pluköwne Semanfyczne podstawy zmian rodzaju gramatycznego w polszczyznieXVI. wieku.
Podobno kot oba predhodna referata so se tudi teze M. R. Grzegorczykowe Semantyka przyslöwköw temporalnych w polszczyinie opirala na eno samo besedno vrsto. Klasifikacija je precizno ločevala časovne prislove, ki poimenujejo dan, dele dneva in letne čase, od prislovov, ki imajo bolj ali manj stalen relativni pomen, ter oblikovala njihovo hierarhijo.
vsebine izkažejo kot prvine globalne strukture, kot predikati in termi.'
Problem enoznačnosti in polisemije besednega znamenja, ki je nanj opozorila diskusija o motivaciji prevoda pesniškega besedila v sistem semantično pomenljivih vizualnih znamenj M. J. Lekomceve, so raziskovali štirje referati o odnosu leksikalnih \n semantičnih kategorij v poljskem jeziku^. J. Sambor je v tezah Z zagadnien seman-tyki leksyki izadkiej, osnovanih na raziskovanju jezika poljskih časnikov in časnikarjev, ugotovila, da je možnost polisemije v frekvenčno redkih derivatih minimalna. Svoja dognanja, ki zadevajo izpeljavo abstrakt s sufiksom — ošč je zgostila v naslednjo tabelo:
Bolj problematične so bile teze A. Wierz-bicke, v programu najavljene pod naslovom O bl^dnych kolach w eksplikacji niek-törych wyrazöw, na konferenci pa prebrane kot Semantyka a siownik, rozwa±anie o cz^šciach ciala. Oba naslova sta bralcu in poslušalcu sugerirala dvoje: pričakovanje avtoričinega odkrivanja pomot v posameznih interpretacijah gesel v slovarjih in njuno novo, boljšo, semantično bolj precizno
' Realizacija tega izhodišča je razprava P. A. Rud-neva »Stiliotvorenie A. Bloka Vse Uho na svetlom lice . . . Opyt semantićeskoj interpretacii metra i ritma« v zborniku »Poetika i stilistika russkoj lite-ratury. Pamjati akademika Viktora Vladimiroviča Vinogradova«, Leningrad, Nauka, 1971, str. 450—455. * Raziskovanje odnosov med leksiko in semiotiko je v tem času na Poljskem zelo pogosto. Omenim naj samo dve knjigi: W. Doroszewski, Hlemen(y Jelcsyko-logii i semiotyki. Varšava 1970i Jan Tokarski, Siow-niclwo. Teoria wyrazu. Varšava 1971.
186
m dognano razlago spornih gesel, ki poimenujejo dele človeškega telesa. Avtorica se je odločila za način, ki izključuje besedno definicijo dela človeškega telesa z njegovo fiziološko ali kako drugo funkcijo, ker je menila, da moramo — nasprotno — definirati fiziološke in druge funkcije delov človeškega telesa z njim samim. Zal je izhajala iz gradiva angleških in francoskih eno-jezičnih elementarnih slovarjev. SJownik JQzyka polskiego je omenila mimogrede, Maly siownik j^zyka polskiego pa sploh obšla. Iz razpravljanj je izključila vsako ozko strokovno (fiziološko ali anatomsko) pomensko razlago leksema in uvedla termin »semantyka potoczna« (vsakdanja), zaradi česar je bila v razlagi leksemov, ki poimenujejo tako dele človeškega kot živalskega telesa, in v razlagi leksemov, ki poimenujejo funkcijo teh delov, opazna nedoslednost in včasih celo nasprotovanje; referat sam pa zato ni bil le zanimiv poskus, temveč resno prizadevanje realizirati
Zato tudi ne moremo vrednotiti in opisovati pogovora po telefonu samo s sintaktičnimi merili, temveč — če želimo v nesklenjen tekst polarizirati pojave, ki so tako samoumevni, da ne zahtevajo ubeseditve — pristati na semantično analizo teksta. Glede na to izhodišče je razprava ločevala terminalne signale (Halo, rad bi, zdravo) od konativnih (veš; razumeš, srček; vidiš, ljubica; razumeš, stari; razumem, ja; ja, vem; ne, to ni res) in interpunkcijskih, ki stojijo vedno na začetku stavka {no, a, ampak) in se morejo tudi podvojiti (no, torej; ampak, aj ampak, ampak) in v največji meri v stavku niso nikdar odsotni. K. Pisarkowa je razgrnila celo skalo telefonskih klišejev, ugotovila frekvenco in hierarhijo najpo-gostnejših. Intonacije se ni dotaknila, ker je menila, da je pogojena psihološko in se od govora do govora menja, ne da bi vplivala na semantično vrednost pomensko izpraznjenih telefonskih klišej ev.
Interpolacija mišljenega, a ne izrečenega, v literarno besedilo je obvladovala tudi predavanje J. Bartunskega O spojnošci
formulo: razumem = morem povedati, kaj pomeni'.
Prehod od semantike leksema k semantiki teksta je ujela razprava Z. Salonija O moi-liwosci elipsy okrešlenia czasownika w pol-skim tekšcie v/ielozdaniowym, ki je glede na kontekst pokazala, da je najbolj pogostna elipsa osebka, ki jo tradicionalna slovnica imenuje »logični subjekt«.
Odsotnost besede v telefonskem pogovoru kot obliki govorjenega teksta in o semantični motiviranosti te odsotnosti je spregovorila K. Pisarkowa v tezah O spojnošci tekstu möwionego in ugotovila, da je telefonski pogovor kot tekst, v katerem je prisotna samo akustična, se pravi: primarna podoba jezika, polifon in da Jakobsonova* shema odnosa med pripovedovalcem in na-slovljencem razpade v dve, ne povsem sklenjeni vzporednici, odvisni od konativ-ne linije vedenj in spoznanj obeh sogovornikov.
piešni ludowej, ki je odkrivalo možnosti spajanja ljudskih besedil v nove, širše tekste na ravni mehanizma snovi, naddialekt-nega jezika, prevladujoče leksike, pesniškega žanra, ritma in metra, ponavljanja ritmičnega, sintaktičnega in semantičnega vzorca, refrena, rim in ne nazadnje tudi melodije ter ugotovilo, da so medžanrske kontaminacije redke; če pa nastopajo, so odvisne od ostalih kriterijev in ne rušijo smeri spajanja tekstov od besede k strofi, zakaj ljudska pesem je grajena na metrič-nem načelu izomorfizma strukture stavka, ki uvršča ritem med logično semantična
' Formule referat sam ni vseboval, navajal je le stavek Wittgensteina: »Odgovoriti na vprašanje, kakšne vrste stvar kaj je, je naloga slovnice«. Prepisal sem jo iz knjige Jerzyja Faryna Wstep do semantycznei interpretacji tekslu lilerackiego. ' Prim. Roman Jakobson, Poelyka w swietle /ezyJco-2naws(va. Przelozyta Krystyna Pomorska. Wspotczesna teoria badan literackich za granica. Antologia. Opracowal Henryk Markiewicz. Tom II. Strukturalno-semiotyczne badania literackie. Literaturoznawstwo porcwnawcze. V kregu psychologii gtebi i mitologil. Krakov 1972, str. 27 in 33.
187
Konativni, zunajjezikovni signali pripovedovalca
PRIPOVEDOVALEC
NASLOVLJENEC
Konativni, zunajjezikovni signali naslovljenca
znamenja teksta, po drugi strani pa omogoča sklenjenost pesemskega besedila, sestavljenega iz raznorodnih detajlov.
L. Pszczolowska je v predavanju Metalore dzwiekowe w poezii i ich motywacja najprej razmejila funkcijo ponavljanja fonema v prozi in poeziji na osnovi odlomka iz Prusovega Konkursa zniwiarek in Kaspro-wiczeve pesmi Nurek, potem pa na primerih Iwaszkiewiczevih, Czechowiczevih in Mickiewiczevih verzov ugotovila semantično vrednost ponavljanj fonema, skupine fonemov in zloga.
Kolektivno delo J. Lotmana in B. Uspen-skega Mii, imja, kultura je prebral B. Uspenski. Avtorja enačita jezik mita (morda: mitološki jezik) z jezikom otroka in na tej osnovi mit z imenom, zakaj ime se namreč v otroškem spoznavanju in ocenjevanju enači s tabujem, z enkratnostjo, nedotakljivostjo, večnostjo, z eno besedo z mitom. Jezik mita je zaprt, sebi zadosten. Tak je tudi jezik otrok. Zanimiva in po-
membna pa je ugotovitev, da jezik simbo-listov prav v točki, kjer tematsko mit ustvarja, negira jezik mita. Jezik simboli-stov je kulturni jezik, jezik kulture.
Sklepno predavanje M. R. Mayenowe Problem spojnošci tekstu je naglasilo, da vsak tekst vsebuje mnogo instrukcij in ga zato lahko transformiramo v vrsto koherentnih tekstov, katerih formula je: enotnost pripovedovalca, enotnost naslovljenca in enotnost teme. Opozorila je na možnost inte;^ gracije nesklenjenih tekstov katerih formula je; enotnost pripovedovalca, enotnost naslovljenca in enotnost teme. Opozorila je na možnost integracije nesklenjenih tekstov na osnovi indeksalnih sporočil v začetku besedila in locirala tematiko naslednjega srečanja: subpozicija in implikacija v tekstu.
Referati, prebrani na konferenci, bodo v poljskem izvirniku ali poljskem prevodu natisnjeni v zborniku.
Tone p Ie t n a T Ljubljana-Varšava