GLASILO ZZB ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE B E S E D Ajulij 2019 Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana ZZ B NO B SLOVENIJE 1941 194 5 O F 9 772463 821805 8. junija smo praznovali dan Primoža Trubarja. V dneh, ko smo se prip-ravljali na 28. rojstni dan naše domovine in praznovanja ob dnevu državnosti, smo skoraj štirinajst ur gledali in poslušali v Državnem zboru interpelacijo, ki jo je vložila stranka SDS, podprli pa NSi in SNS. Globoko verjamem, da obrambnemu ministru tistega dne ni bilo lahko. Ne gre samo za obtožbe, ki so mu jih očitali. V to se niti ne že- lim spuščati, saj nisem njegov odve- tnik niti član stranke, ki ji predsedu- je. Moti pa me in skrbi nenormalno primitivno obnašanje posameznih poslancev. Kakšna aroganca, žalitve, laži, posmeh in pljuvanje ne samo po ministru, tudi po naši Slovenski vojski! Ali je še kje kakšen narod, ki tako žali svojo vojsko? Kdo dela največjo škodo našemu zdravstvu, javnemu šolstvu in seve- da Slovenski vojski? Nihče drug kot zgoraj omenjene stranke, ki nenehno sklicujejo redne in izredne seje od- borov in DZ, vlagajo interpelacije in govorijo o razpadu zdravstva, o poraznem stanju v Slovenski vojski. Popolnoma se zavedam, da se mar- sikje otepajo s težavami in problemi, ki pa jih ta vlada Marjana Šarca do- kaj dobro obvladuje kljub trditvam posameznih poslancev opozicije, da niso še ničesar naredili. In kaj ste vi? Zakaj tako rekoč nikoli ne podprete in ne glasujete za predloge koalici- je? Ker je vaš cilj in naloga izključno nagajanje in rušenje aktualne vlade. Predobro vas poznam. Ob 28. rojstnem dnevu naše države smo prejeli veliko čestitk svetovnih voditeljev. V vsej svoji zgodovini smo dokazali, da znamo in zmoremo velike stvari. Imamo športnike sve- tovnega slovesa, znanstvenike, nekaj podjetij, na katere smo lahko iskreno ponosni. Sprašujem pa se, ali res mo- ramo gojiti sovraštvo do vsega, kar je bilo narejeno do osamosvojitve Slo- venije leta 1991. Po dolgem in počez se žalijo vse vidne politične osebnosti iz obdobja in življenja v prejšnji skup- ni domovini Jugoslaviji. Žali se vse in vsakogar, ki nima vonja po SDS in ljubljenem vodji. Vodilno vlogo igrajo mediji, ki so blizu SDS in NSi: Nova24TV, Demokracija, Reporter in Družina. Pljuvajo po vseh simbo- lih tistega časa. Sam sem nosil rdečo zvezdo skoraj dvajset let v JLA in TO. O obojem se tako rekoč ne sme več govoriti na glas, da obdobja NOB niti ne omenjam. Pa kam vse to vodi? Pestro dogajanje Srečko Križanec veteran vojne za Slovenijo UVODNIK NADALJEVANJE NA STRANI 2 »Še mrtvih se bojijo« SKRUNITEV OBELEŽIJ V LJUBLJANI Nedavni (3. julija) napad na sim- bole narodnoosvobodilnega boja in slovenske državnosti ne pome- ni zgolj incidenta vandalov, tem- več so vse bolj vprašljiva ozadja pogostih napadov na slovensko preteklost. Omenjeni dogodek ni edini v zadnjem obdobju, temveč so spomeniki in znamenja NOB v zadnjem času pogosto tarča napa- dov. Policija pa seveda nikoli »nič ne najde«. S T R A N 6 Ilustracija: Ciril Horjak MEDGENERACIJSKI DIALOG Po zamisli Darka Nikolovskega Luč sveta zagledala družabna igra Postani partizan Postani partizan je namizna družabna igra, ki igralca popelje v leto 1941, ko se pridruži partizanskim enotam. Nastala je po zamisli Darka Nikolovskega in nasvetih zgodovinarjev dr. Boža Repeta, dr. Martina Premka in dr. Blaža Torkarja. Igra temelji na zgodovinskih dogodkih(250 kartic), ki so vezani na kraj (130 mest in vasi), tako da se igralci med igranjem ne naučijo samo zgodovinskih dejstev, ampak tudi spoznavajo Slovenijo. Igralna površina je zemljevid Slove- nije iz leta 1941, ki prikazuje, kako je bilo območje razdeljeno med oku- patorje. Za vsako leto vojne mora igralec izpolniti en ukaz iz Glav- nega štaba POS (Partizanskih od- redov Slovenije) in napasti belo so- vražno postojanko. Vmes odgovarja na vprašanja iz partizanske šole in se udeležuje posebnih misij, ki mu pri- našajo točke, potrebne za zmago v igri. Karte partizanska šola pred- stavljajo osnovna dejstva o drugi svetovni vojni in ponujajo tri mo- goče odgovore, ki igralcem, ki niso seznanjeni s tem delom zgodovine, pomagajo pri iskanju pravilnega odgovora. Karte posebna misija pa predstavljajo pomembnejše kultur- ne, politične in gospodarske dogod- ke v narodnoosvobodilnem gibanju. Igralec, ki zbere največ točk, pos- tane poveljnik slovenskih par- tizanskih enot. Z osvojitvijo medalje za pogum pa se mu ponuja tudi priložnost posta- ti narodni heroj. Zemljevid je nastal v okviru pro- jekta ARRS »Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžar- sko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in živ- ljenju slovenskega prebivalstva«, ki ga vodi dr. Božo Repe. Kartografsko gradivo je pripravil ZRC SAZU, Geo- grafski inštitut Antona Melika. Ilustracije je ustvaril Iztok Sitar, slovenski ilustrator, stripar in kari- katurist, ki je izdal več kot 15 stri- povskih albumov in ilustriral več kot 100 učbenikov. Poleg tega igra vse- buje še t. i. humanitarni del. Vpra- šanja za Partizansko šolo je namreč napisal Boris Krabonja, učitelj zgo- dovine na Srednji ekonomski šoli v Mariboru. Boris Krabonja je gibalo humanitarnega društva Up-ornik, v katerem vsak mesec plačujejo po- ložnice več kot šeststo revežem, ki jih je sistem zavrgel. Med njimi so predvsem obubožani upokojenci in samohranilke. Zato igra vsebuje tudi nalogo (ki jo igralec lahko zavrne) s pozivom k donaciji temu društvu. Tovariš, tovarišica Piše se leto 1941. Fašisti in nacisti so že zanetili vojno v Evropi. Slovenijo napade- jo nemške, italijanske, madžarske in ustaške vojaške enote. Na vseh okupiranih območjih se z različnimi raznarodovalnimi ukrepi začnejo procesi potujčevanja slovenskega prebivalstva. Nemci so začeli množično izga- njati Slovence, predvsem izobra- žence (duhovnike, učitelje, pravni- ke, zdravnike); ljudi, naklonjene od- poru in komunizmu, pa so pošiljali v koncentracijska taborišča. Izgnance so najprej zbrali v zbir- nih taboriščih, od koder so jih vo- zili v Srbijo in na Hrvaško, pozneje pa zaradi čedalje bolj razširjene- ga narodnoosvobodilnega gibanja tudi v Nemčijo. Prepovedali so uporabo sloven- skega jezika v javnosti, sloven- ska društva in organizacije, tudi cerkvene, so ukinili, njihovo pre- moženje pa zaplenili. Prepovedali so slovenski tisk, uničevali so slo- venske knjige in ponemčevali kra- jevna imena, tudi Slovence so pri- silili, da so ponemčili svoja lastna imena. Več kot 600 otrok so nasil- no vzeli materam in jih poslali v Nemčijo. Nemška organizacija Le- bensborn je odvzete dojenčke do- deljevala nemškim družinam, kjer so jih vzgojili v Nemce. Nekatere Darko Nikolovski julij 20192 pa so tudi pobili. Uvedli so vojaš- ko obveznost, zato so se slovenski fantje bojevali v nemških obramb- nih silah ali Wermachtu skoraj na vseh frontah. Nasilno vpoklicanih je bilo več deset tisoč Slovencev. Nekaj tisoč jih je padlo, veliko jih je postalo invalidov, nekaterim pa je uspelo pobegniti in odšli so v partizane. Vpoklicu so se izognili Kljub slabi vremenski napovedi smo pohodniki tvegali in izpelja- li pohod Kavče 2019. Na poti so nas spremljali oblaki, ki so kot siva koprena povečevali napetost pri- kazov in spominov na trpljenje na- ših prednikov med vojno. A naš cilj je bil prikazati zmago in srečo ob rešitvi, tako kot je ob prihodu na cilj na nas posijalo zlato sonce. Vzgibi za udeležbo na takšnem pohodu so različni: za nekoga je pešačenje zgolj rekreacija in pre- skušanje lastne vzdržljivosti, saj pot zaokroži po dveh krajevnih skupnostih in je dolga okoli osem kilometrov. Večini pa so koraki vendarle spomin in opomin, da smo ponosni na svojo domovino, da jo negujemo in krepimo zavest med ljudmi, da je mir in dosto- janstvo mogoče ohraniti le s so- delovanjem in strpnostjo, ne pa s hujskaštvom in sovražnimi delitva- mi. Tovarištvo, domoljubje in poš- tenost pa so tiste dobrine, ki manj- kajo dandanes. Te dobrine mora- mo prenesti na mlajše rodove in jim brez kakršne koli ideologije in politike predstaviti neko obdobje zgodovine te države, ki je že skoraj pozabljeno. Spomini so tudi nepri- jetni, vendar jih ne smemo poza- biti. Kajti če jih pozabimo, se hitro dr. France Križanič Osebna poraba in dohodki prebivalstva O sebna poraba ter z njo kratkoročno in dolgoročno povezana go- spodarska rast sta odvisni od dohodkov prebivalstva. Vpliv do- hodkov prebivalstva na osebno porabo pojasnjujejo štiri različne teorije potrošnih funkcij. Razvile so se v obdobju začetnega razma- ha socialne države in vodenja keynezijanskih gospodarskih politik po zmagi zaveznikov v drugi svetovni vojni. Od razmer v danem narodnem gospodarstvu je odvisno, kdaj in koliko velja obrazložitev ter nato tudi napoved posamezne od teh teorij. Teorijo absolutnega dohodka je na osnovi Keynesovega pojmovanja delovanja na- rodnega gospodarstva razvil James Tobin. Mimogrede, med drugo svetovno vojno je služil kot oficir na ameriškem rušilcu. Po tej teoriji del osebne porabe ni odvisen od dohodka (t. i. »avtonomna poraba«). Vire zanjo dobimo iz prihrankov ali iz raz- ličnih pomoči. Z rastjo dohodka prebivalstva se pomen avtonomnega dela porabe zmanjšuje in povečuje vpliv dohodka, ki je odvisen od nagnjenja potrošnikov k po- rabi (drugo se prihrani). Obenem se delež prihrankov v rastočem dohodku povečuje, delež porabe pa zmanjšuje. Ta značilnost ustvarja razmere za krizo hiperproducije oziroma gospodarsko depresijo, ki jo sodobna država preprečuje z ustrezno fiskal- no, monetarno in zunanjetrgovinsko politiko. Sicer v času recesije in ob upadu do- hodka prebivalstvo spet poveča delež porabe v njem, medtem ko se med konjunkturo ta delež zmanjša. Teorija relativnega dohodka (v doktorski disertacijo jo je razvil James Duesenberry) razlaga porabo prebivalstva z razmerjem med dohodkom danega gospodinjstva in dohodkom soseda. Potrošnik poskuša zadržati raven svoje porabe tako, da ostaja v primerljivem razmerju s sose- di. V času upadanja dohodka porabo zmanjšuje manj od njenega povečanja v času rasti svojega dohodka. Po tej teoriji smo ljudje determinirani z v preteklosti doseženo ravnjo svo- je porabe (angleški izraz za ta pojem je »ratchet effect«). Teo- rija relativnega dohodka poja- snjuje obnašanje potrošnikov v času modernizacije: motoriza- cije, pojava hladilnikov, pralnih strojev, sesalcev, televizijskih aparatov, videorekorderjev, ra- čunalnikov, pametnih telefonov in široke uporabe interneta. V evropskih razmerah smo imeli takšen pojav med šestdese- timi leti dvajsetega stoletja in na prehodu iz devetdesetih let dvajsetega stoletja v enaindvajseto stoletje. Na Kitajskem živijo v takšnih razmerah zadnjih dvajset let. Dokler se država motorizira in opremlja z modernimi aparati, se trg ne zasiči in ni pričakovati omembe vredne recesije. Na Kitajskem je, na primer, ni bilo niti v času svetovne finančne krize 2009. Teorijo permanentnega dohodka je koncipiral Milton Friedman in opredelil, da gospodinjstva trošijo glede na dohodek, ki ga dojamejo kot stalnega (permanentne- ga). Pri nihanju dohodka navzdol ali navzgor povpraševanja ne spreminjajo veliko. Količnik proporcionalnosti permanentnega dohodka glede na dejanski dohodek gospodinjstev je odvisen od variabilnosti plač oziroma prejemkov gospodinjstev, od okusov (preferenc) potrošnikov in od obrestne mere. V času konjunkture je dejanski dohodek gospodinjstev večji od permanentnega, v času recesije pa je nasprotno. Razliko med dejanskim in permanentnim dohodkom potrošniki pokrivajo s pove- čanjem ali zmanjšanjem prihrankov ter z zadolževanjem. Teorija permanentnega dohodka dobro pojasnjuje razmere začasnega oziroma enkratnega povečanja do- hodka, ko je njegov vpliv na potrošnjo prebivalstva močno različen od vpliva rednih dohodkov. V nekaterih specifičnih razmerah imamo zanimiv pojav, ko na primer človek, ki je v igralnici zadel večjo vsoto denarja, ne dojame, da ne gre za njegov permanentni dohodek. Za porabo se odloča v nasprotju s teorijo permanentnega dohodka in zaide v različne vrste težav. Če gre vse po sreči, se konča s samoprepo- vedjo vstopa v igralnice. Nazadnje imamo še Modiglijanijevo teorijo življenjskega ciklusa. Po njej ljudje trošimo glede na dohodek, ki ga ustvarimo v življenju. Gre za dohodek od dela, pričakovani dohodek od dela in dohodek od lastnine. Po tej teoriji je naša poraba v prvem delu življenja (otroštvo in adolescenca) ter v zadnjem delu življenja večja od pričakovanega dohodka, v srednjem delu življenja (torej med največjo delovno aktivnostjo) pa manjša. Takrat se ustvarjajo prihranki. Modiglianijeva teorija je v bistvu hipoteza, ki jo vsakič znova preverjamo. Predpostavke za njeno veljavnost so v splošnem: stabilnost (majhna variabilnost) dohodkov od dela, nizka inflacija in predvidljivo gospodarsko okolje. Empirični test hipoteze je pokazal, da ne želi- mo porabiti vsega, kar smo v življenju privarčevali. Modiglianijeva hipoteza je bila vključena v pojasnjevanje vpliva dohodka na potrošnjo z novejšimi modeli prek- rivajočih se generacij. Ti pojasnjujejo vpliv, ki ga imajo na potrošnjo prebivalstva socialno zavarovanje in različne varčevalne sheme. Te imajo, na primer, znaten vpliv na rodnost. Teorija permanentnega dohodka dobro pojasnjuje razmere začasnega oziroma enkratnega povečanja dohodka, ko je njegov vpliv na potrošnjo prebivalstva bistveno različen od vpliva rednih dohodkov. KOMENTAR NADALJEVANJE S STRANI 1 le redki, saj so jim Nemci zagrozili, da bodo sicer v koncentracijsko ta- borišče poslali njihove družine. Ker so Italijani želeli Ljubljansko pokrajino, kot so imenovali zasede- no območje, čim hitreje poitalijan- čiti, so jo 3. maja 1941 s posebnim odlokom priključili Italiji. Ko je sredi leta 1941 zaživel osvo- bodilni boj, je tudi italijanski oku- pator posegel po surovih nemških načinih obračunavanja s prebival- stvom z racijami, usmrtitvami, in- ternacijo, aretacijami in zapiranjem v ječe. Svoje okupirano območje – Prekmurje – so skušali čim hitreje madžarizirati tudi Madžari. Uvedli so madžarščino kot učni jezik in uničevali slovenske knjige. Iz Pre- kmurja so izgnali slovenske izo- bražence, ki so se tja preselili med obema vojnama. NDH (Neodvisna država Hrvaška) je okupirala manjši del slovenskega ozemlja: Slovensko vas, Novo vas pri Mokricah, Jesenice na Dolenj- skem, Obrežje in Čedem. Ozemlje je bilo veliko približ- no 20 kvadratnih kilometrov, na njem pa je takrat živelo okoli 800 ljudi. Slovence so hoteli prepriča- ti, da so Hrvati; tiste, ki so osta- li narodno zavedni, so odpeljali v taborišče Jasenovac ali pa so jih ustrelili. Kljub vsem tem grozotam so se na stran okupatorjev postavili izda- jalci slovenskega naroda: bela gar- da, plava garda, domobranci, četni- ki in druga svojat. Ti pa se brez razmišljanja kot pra- vi protifašist pridružiš prvim parti- zanskim enotam. Tovariš, tovarišica, zdaj pa kocke v roke in na juriš! Preženi besneče in reši trpeče! Prebudi v sebi narodnega heroja! Za svobodo v boj! Smrt fašizmu – svoboda narodu! Darko NikolovskiTovariš Jure Pohod spominov in tovarištva Kavče 2019 Partizan Franta prevzel kurirčkovo pošto lahko spet zgodi. Vojna je kruta, veliko prekruta. Tak je njen najpreprostejši opis, ki pa skriva marsikaj: krike obu- pa, solze trpljenja, kri mučeništva, morda molk kesanja. Nekje v glo- bini pa so tudi vedrejše stvari, kan- ček zadovoljstva ob zmagi, radost ob rešitvi, uteha ob preživetju. Vse to smo občutili na poti, ko so nam bili zaigrani trije različni vojni prizori: padec partizanskih kurir- jev v nemško zasedo na zabrških travnikih in rešitev pošte, tiha ko- lona ranjencev v partizansko bol- nico Jelka Breza, kjer smo lani slo- vesno postavili tablo, in pogumno dejanje zavednega kmečkega de- kleta na Tičerjevi domačiji, po za- pisanih spominih Viktorije Ušen, med vojno ranjene kurirke. Ob vsem prikazanem smo podoživeli stisko borcev, srd do okupatorja. Prevevali so nas mešani občut- ki: od groze, žalosti do odpora in gnusa. Na dan so privrela čustva, ki so orosila oko in zatresla glas. Nezavedno so se naše roke stisnile v pesti, pesti grenkega izkustva in poglobljenega razumevanja druge svetovne vojne. Malo pred četrto uro smo v po- nosni koloni in z zastavo na čelu prikorakali pred dom krajanov v Kavčah, kjer nas je pričakalo lepo število udeležencev proslave. S slovensko himno in uvodnima na- govoroma predsednice KO ZB NOB Podkraj - Kavče in predse- dnika KS Kavče se je začel uradni del proslave. Rdeča nit kulturnega programa so bili upor, upanje in boj. Mladi recitatorji so se z recita- cijami sprehodili po zgodovini slo- venskega uporništva od kmečkih puntov, delavskega gibanja, boja za severno mejo, partizanstva do osvoboditve in obnove domovine, pa vse do osamosvojitve Slovenije. Slavnostna govornica je bila mi- nistrica za pravosodje Andreja Ka- tič. V svojim govoru je poudarila pomen dneva upora proti okupa- torju v času, ko vse bolj narašča nestrpnost v družbi in se vse po- gosteje pojavljajo primeri oživlja- nja nacizma. Častni gost, parti- zanski komandant Franc Sever - Franta, pa nam je hudomušno, kot zna le on, pripovedoval o svo- jih doživetjih med vojno in seveda o legendarnem preboju partiza- nov iz sovražnega obroča na Me- nini planini. Ob koncu govora je iz rok mladih kurirčkov vidno ganjen sprejel Kurirčkovo pošto. Za še pristnejše razpoloženje so poskrbeli pevci iz Kavč in Podkraja. S pomenljivim stavkom »Bodimo dostojni dediči vseh naših upornic in upornikov!« je voditeljica Lana sklenila uradni del proslave, ob odlični hrani in pijači pa smo se še dolgo veselili. Metka Grabner, predsednica KO ZB NOB Velenje Podkraj - Kavče Udeleženci pohoda spomina in tovarištva Kavče 2019 Cena igre v predprodaji je 34,90 evra. Več o igri na povezavi: http://www.postanipartizan.com/?fbc- lid=IwAR3fpDM9sD655HnqHDnQwYJu- IpME_8m2rhzYNz2UCk7Gh_3JM0UVo- BYtT_Q, kjer je tudi naročilnica. julij 2019 3 KOLUMNA Jože Poglajen Mi gremo po svoje P o svoje je nenavadno, da se po skoraj tridesetih letih od »vojne za Slovenijo« ni našel nov Svetina, ki bi napisal roman Ukana 2. Če pre- biramo redke dokumentirane in bolj številne retuširane spomine ude- ležencev desetdnevnih oboroženih spopadov z enotami jugoslovanske armade ali poslušamo slavilne govore na proslavah, potem je snovi za tak literarni podvig več kot dovolj. A romana o vojni in miru na Slo- venskem ni bilo, vsaj ne tako odmevnega, kot je bila Svetinova Ukana. Bilo je nekaj poskusov. Najbolj je pohitel zdaj že pokojni Danilo Slivnik, ki je že konec leta 1991 izdal knjigo z naslovom Sto osamosvojitvenih dni. Slivnik je kot eden od urednikov Dela in dve leti pred izidom knjige bil tudi izvoljeni član zadnjega Centralnega ko- miteja Zveze komunistov. Sam se je pozneje opravičeval, da se je pustil izvoliti v ta najvišji organ partije zgolj zato, da bi videl od znotraj, kako ta razpada. In imel je privilegij, da se je v tistih usodnih dneh smel sukati v krogih vrha slovenske politike. Knjiga je zato bolj kot ne sočno branje, manj pa verodostojen prikaz dogodkov in ljudi, ki so vlekli politične poteze. Tako lahko denimo preberemo, kako je Bavčar zgodaj zjutraj po razglasitve samostojne države ob novici, da so tanki JLA krenili iz Vrhnike proti Ljubljani, presenečen zaklel »o, pizda!«. Dve leti pozneje je takrat že major slovenske vojske Janez J. Švajncer izdal knjigo, ki naj bi bila bolj ali manj uradni zbornik desetdnevnih bojev z enotami jugoslo- vanske vojske pod naslovom Obranili domovino. Tudi major pri opisovanju bojev ni bil preveč natančen. Nekatere pomembne podrobnosti o nespretnostih, napakah in nesrečah, ki so se za nekatere ljudi končale tragično, so preprosto izpuščene ali zgolj na splošno omenjene. Saj drugače niti ni moglo biti, kajti Švajncer je kar v predgovoru knjigi med drugim za- pisal tudi, da je takrat »neskončno občudoval Janeza Janšo in Igorja Bavčarja«. Prvega zaradi njegove »neverjetne žilavosti«, Bavčarja pa, ker je »že s svojo mogočno pojavo prostor napolnil z zaupa- njem«. Morda ni odveč omeniti, da je Švajncer že dobro leto po- zneje napredoval v čin brigadirja. Bolj koristna stran njegove knjige je več kot 50 strani dolg seznam teritorialcev, prejemnikov odliko- vanj in medalj. Med njimi najde- mo skoraj vse štabne oficirje, pa tudi urarja in zdajšnjega predse- dnika državnega sveta Alojz Kov- šco, ki je dobil srebrno medaljo za požrtvovalno popravljanje po- škodovanih tankov. Med redkimi ženskami najdemo sedanjo načelnico generalšta- ba SV Alenko Ermenec, ki si je bronasto medaljo generala Maistra prislužila kot podporočnica v republiškem štabu TO za »prizadevno izpolnjevanje nalog«. Na seznamih pa ne najdemo nekdanjega obrambnega ministra in šefa združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, človeka, ki je Kučana ovadil zaradi veleizdajstva. O njegovi vlogi med spopadi z JLA ni znanega nič razen tega, da je bil takrat v rezervni sestavi TO. Za desetdnevne spopade kar velika inflacija odlikovanj. Imamo tudi več kot 60 tisoč veteranov teh bojev in med njimi jih je zagotovo kar ne- kaj, ki bi si zaslužili če že ne obsežen roman, vsaj celovečerni film, dDenimo z naslo- vom Mi gremo po svoje. Toda če bi scenarij zanj napisala Janša, Krkovič, strokovni svetovalec pa bi bil Mahnič, bi to bil film, ki bi na eni strani govoril o njihovih zas- lugah za osamosvojitev in na drugi o veleizdajalcih v samem vrhu takratne sloven- ske politike. Črno-beli film torej. Če pa prebiramo knjigo novinarja Radia Mateja Šurca Prevarana Slovenija, bi to lahko bil tudi triler o prekupčevanju z orožjem, o denarju, ki je izginil na tajne račune nekam v tujino, o »nesrečnih okoliščinah«, ki so jih nekateri plačali z življenjem, in o podobnih manj svetlih straneh rojstva države. Ničesar od tega (še) nismo videli. Od filmov je tako nastalo le nekaj dokumentar- cev. Večina njihovih avtorjev se ni ravno pretirano menila za pravila izdelovanja do- kumentarnih filmov, kot je na primer vsaj zmerno nepristransko nizanje dejstev. Za dogajanja pred skoraj tridesetimi leti imamo tako močno domoljubno obarvane do- kumentarce, kot da smo še vedno v propagandni vojni zoper že zdavnaj preminulo Jugoslavijo in njeno vojsko. Svetla izjema je film televizijskega novinarja in urednika Zvezdana Martiča o vlogi medijev v spopadih med približno 15 tisoč pripadniki te- ritorialne obrambe in deset tisoč Bavčarjevimi policisti ter približno dva tisoč oficirji in vojaki JLA, ki so jim ukazali zasesti mejne prehode. Martič ne sebi in ne drugim kolegom ne pripenja najvišjih medalj, čeprav je notorična resnica, da so mediji v teh spopadih odigrali zelo pomembno vlogo, tudi propagandno, če hočete. Na stvaren ali literarno filmski pogled na prelomne dogodke pred skoraj 30 leti torej še čakamo. Imamo tudi več kot 60 tisoč veteranov teh bojev in med njimi jih je zagotovo kar nekaj, ki bi si zaslužili če že ne obsežen roman, vsaj celovečerni film, denimo z naslovom Mi gremo po svoje. www.svobodnabeseda.si B E S E D A AKTUALNO Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu Moralna prenova Evrope Evropski parlament je pred dese- timi leti (2. aprila 2009) sprejel Re- solucijo o evropski zavesti in totalita- rizmu s končnim pozivom državam članicam, da razglasijo 23. avgust za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih režimov. Re- solucijo so v EP oprli na vrsto te- meljnih svetovnih in evropskih do- kumentov, od Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah prek Pogodbe o EU, Resolucije Sveta Evrope o potrebi po mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih ko- munističnih režimov 2006 do vrste drugih. Njen nastanek so dodatno utemeljili s potrebo po ohranjanju enotnega zgodovinskega spomina, enotnega pogleda na »skupno zapu- ščino«, ki jo predstavljajo »nacizem, stalinizem ter fašistični in komuni- stični režimi«. Potrebo po resoluciji so okrepili še s prepričanjem, »da bi ustrezno ohranjanje zgodovinskega spomina, obsežno prevrednotenje evropske zgodovine in vseevrop- sko priznanje vseh zgodovinskih vidikov sodobne Evrope okrepilo evropsko združevanje« (točka 10). V besedilu sta jasno izražena po- glavitni namen resolucije in način njegovega uresničevanja, to po- meni, da »se počastijo žrtve, ob- sodijo storilci in položijo temelji za spravo, ki bo temeljila na resnici in spominu«. Sprava je torej cilj, ki je dosegljiv ob ustreznem zgodo- vinskem spominu, ali kot je v be- sedilu večkrat ponovljeno, »… saj brez spomina ne more biti spra- ve«. Pri zagovarjanju sprave je iz- razito poudarjena »resnica«, kar samo po sebi nikakor ne more biti problematično. Vprašanje celovite in mnogoplastne »resnice« pa se pojavi že pri naštevanju razlogov zanjo, v oceni, da zgodovinskih dejstev ni mogoče razlagati »pov- sem objektivno in ker ne obstajajo objektivna zgodovinska poročila«. Nadomeščanje tega domnevnega primanjkljaja »objektivnih poročil« o preteklih dogajanjih s »subjektiv- nimi« razlagami zgodovinarjev je za oblikovalce resolucije problema- tično, ker da »lahko napačne razla- ge zgodovine spodbujajo politike izključevanja in tako napeljujejo k sovraštvu in rasizmu« (točka E). Resolucija naj bi dala podlago za »ne-napačne«, torej spravo-tvorne razlage. In kaj je glavna značilnost resolucijskih gradnikov takšnih raz- lag? Medtem ko se lahko nasploh v celoti strinjamo s svarilom o mo- rebitnih negativnih posledicah »na- pačnih razlag«, pa se takoj pojavi vprašanje, katere razlage so pravil- ne ali katere so bliže preverljivim dejstvom in vzročno-posledičnemu razumevanju in pojasnjevanju ce- lovitih dogajanj. Glede na večkrat izraženo željo po »resnici« bi pri- čakovali, da bo v resoluciji vsaj približno uravnoteženo navajanje tipov totalitarizmov in ocen zloči- nov. K takšni pripovedni usmeritvi bi končno lahko vodilo tudi relativi- zirajoče egalitaristično sklicevanje na to, da »je z vidika žrtev vseeno, kateri režim jih je iz kakršnega koli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal« (točka N). Resnica o dogajanju v Evropi v 20. stoletju je v tej resoluciji v bi- stvu precej odmaknjena od celovi- tega prikaza totalitarnega delova- nja, je pomanjkljiva in s tem tudi pristranska. Tega »pripovednega« dejstva pa nikakor ni mogoče opra- vičiti z odsotnostjo »objektivnih poročil«, saj ne manjka pisnih in vseh drugih (materialnih) virov za to, da bi pod »totalitarizem« uvrsti- li npr. italijanski fašistični režim, frankizem, Hortyjev fašizem ali pa Paveličevo NDH. Ne manjka mno- žica virov, ne manjkajo niti sezna- mi žrtev teh totalitarizmov, pa jih zaman iščemo v resoluciji. Zaman je tudi trud, da bi vendarle postavili zaporedje dogajanj in tudi da bi »na milijone žrtev« (točka G) prelili v približno konkretne številke. Ve se namreč, koliko milijonov civilistov in vojakov so npr. pobili Nemci in koliko desettisočev mest in vasi je uničenih. Nobenega dvoma tudi ne more biti o tem, kdo je začel drugo svetovno vojno. Resolucijska »resnica«, na kateri temeljijo zahteve po spravi in mo- ralni prenovi, je predvsem temelj za obsodbo enega totalitarizma – komunizma. V njej so zelo po- drobno naštete različne potrebne dejavnosti za obsodbo komunizma, vključno z zagotavljanjem poseb- nih finančnih sredstev za to. V za- govoru 23. avgusta kot »vseevrop- skega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov« (točka 15) je enostranska protiko- munistična usmeritev praznovanja tega dne posebej poudarjena, saj je »končni cilj razkritja in ocene zloči- nov, ki so jih zagrešili komunistič- ni totalitarni režimi, sprava, ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgo- vornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove« (točka 16). Pred desetimi leti je skupina po- slancev državnega zbora RS zah- tevo za sklic izredne seje (24. av- gusta 2009), na kateri naj bi »čim prej« sprejeli to resolucijo, uteme- ljila s trditvami o izenačenosti vseh žrtev, s poudarkom, da je »visoko kvoto žrtev prispevala tudi Slove- nija, daleč največ v dveh mesecih po koncu 4-letne 2. svetovne voj- ne«, in z opozorilom na nujnost nepristranske počastitve spomina na »desettisoče žrtev teh režimov, ki ležijo razsute po slovenskih brez- nih«. V skladu z ostriženo »resni- co« je s temi žrtvami povezan le komunizem. Že deset let beremo obžalovanje, da 23. avgust v RS še ni državni praznik. Prizadevanja za odpravo vseh ostankov »totalitariz- ma« pa se nadaljujejo z nezmanjša- no močjo, in to ne le na ravni »ide- ološkega«, temveč v zelo vidnem praktičnem delovanju, vključno z zadnjimi skrunitvami spomenikov. Enačenje vseh totalitarizmov je v polnem teku, zato ni odveč, če si prikličemo v spomin, kaj je gle- de tega pojava pred nekaj leti po- vedal znani angleški zgodovinar, avtor dela Podivjana Evropa, Keith Love, v pogovoru za posebno po- letno številko Mladine (2015, str. 70). Na vprašanje, kaj je bilo hujše, »nacizem ali komunizem«, oziroma ali ju lahko enačimo, je zelo jasno poudaril: »Brez dvoma je nacizem nekaj hujšega kot komunizem. Gro- zodejstva nacistov so bila bistveno večja in bolj nečloveška kot grozo- dejstva komunistov. … seveda se mi zdi bolje, da je v vojni zmagala Sovjetska zveza, ne pa nacistična Nemčija. Predvsem zato, ker je bila nacistična ideologija genocidna.« Pa je bila ideologija (o nadljudeh) le ena sestavina vseobsegajočega de- lovanja nekomunističnih totalitariz- mov, katerih sledilci v modernizira- ni, moralno prenovljeni podobi riše- jo nove zemljevide in javno izražajo težnje po prenovi meja slovenskega ozemlja. Zato se ob – razumljivo primarnem – načrtovanju prihod- njega razvoja preprosto ni mogoče odpovedati celovitemu vpogledu v 20. stoletje in/ali se opirati le na »prenovljeno zgodovino« Evrope. dr. Maca Jogan Že deset let beremo obžalovanje, da 23. avgust v RS še ni državni praznik. Prizadevanja za odpravo vseh ostankov »totalitarizma« pa se nadaljujejo z nezmanjšano močjo, in to ne le na ravni »ideološkega«, temveč v zelo vidnem praktičnem delovanju, vključno z zadnjimi skrunitvami spomenikov. julij 20194 KOLUMNA Martin Premk Vojna vrednot »V ztrajal sem preganjan in takrat, ko so padali tovariši okrog mene, vztrajal sem na dolgih pohodih in kot nero- dno opremljen novinec, nisem se bal svinčenega dežja, in kar je še več, žrtvoval sem najdražje, materino in oče- tovo ljubezen, žrtvoval sem njiju in še sam sebe. Žrtvoval sem za naš ubogi narod vse, kajti čutil sem, da ne bi imel mirnega življenja, če bi ga moral gledati še naprej kot sužnja, če bi ga videl mrliča, lepega, ležečega na krasni slovenski zemlji in bi nad njim migljale zvezde. Politkomisar Bogo, 1942« Edvard Kocbek. Tovarišija. Ljubljana, 1949 »Niti malo nisem dvomil o izidu vojne, vendar pa sem bil proti temu, da bi ne- kaj tisoč Slovencev zapravljalo svoja življenja brez kakršnekoli koristi in da bi ob tem podžigali še krvavo sovraštvo med seboj. Brez koristi. Da! Kajti zaradi našega oboroženega upora se ne bo vojna končala niti minuto prej in naše meje ne bodo napredovale niti za milimeter.« Ivan Dolenc. Moja rast. Buenos Aires, 1973 Gornji razmišljani sta prav lep prikaz razlik med drugo svetovno vojno, ki jih na žalost čutimo še danes. Pustimo ob strani, da je bilo gospodu švabobrancu iz Ar- gentine dobih trideset let po vojni lepo jasno, da je Nemčija začela vojno zato, da jo izgubi in se do konca zgrizeno bojevala za svoj poraz. Tudi ob začetku vojne gospod iz Argentine očitno sploh ni opazil, da so tako nacisti kot fašisti, slednji že dvajset let pred drugo vojno, slovenski narod obsodili na uničenje ter začeli ubijati in preganjati ljudi, še preden je počila kakšna partizanska puška. Že osnovno in povsem enostavno vojaško dejstvo, da je bila partizanska vojska del mednarodnega antifašističnega zavezništva, domobranci pa pod neposrednim poveljstvom zločin- ske organizacije SS, nam jasno kaže, da so bile med obema taboroma tudi velike razlike v vrednotah za katere so se zavzemali eni in drugi. Osnovna razlika se poka- že že v geslih »Smrt fašizmu – svobodo narodu« ali pa »Mati – domovina – bog«. V partizanskem geslu najdemo vrednote, kot so skrb za dobrobit drugih, plemeni- tost, domoljubje, svobodomiselnost, boj proti nasilju in vse druge plemenite vredno- te. Pri domobranskem geslu najdemo predvsem verske in morda družinske vredno- te. Pri sklicevanju na domovino celo nekaj domoljubnih vrednot, saj so bili nekateri zavedeni preprosti kmečki fantje, kakršnih je bila večina domobrancev, morda res prepričani, da se res borijo za svojo »domovino«, čeprav je bilo to skregano z njiho- vim resničnim početjem. A cilji domobranstva, predvsem pa domobranskega vodstva, so bile predvsem lastne koristi pri čemer so si na debelo pomagali z lažmi in prevarami. Kot so priznali sami, so se domobranski voditelji dobro zavedali, da so z svojim izdajstvom in sprejemom orožja od smrtnega sovražnika »začeli tvegano igro, s katero lah- ko veliko pridobimo, lahko pa tudi veliko izgubimo«. Izid te igre naj bi bilo uničenje partizanov in Osvo- bodilne fronte s pomočjo nacistov in fašistov. To bi ohranilo oblastni položaj in koristi vladajočih pos- vetnih in cerkvenih oblastnikov, pa če bi zmagale sile osi, ali pa če bi Slovenijo ob koncu vojne osvobodi- li Britanci in Američani. Ker se je ta »tvegana igra«, ki je bila omejena predvsem na območje Ljubljan- ske nadškofije, ponesrečila zaradi množične podpore ljudi Osvobo- dilni fronti in uspešnega partizan- skega boja za svobodo, je bilo do- mobranstvo pahnjeno na napačno stran zgodovine, kjer bo tudi ostalo. Ker je to nemogoče spremeniti in obe strani enačiti z nekakšno »spra- vo«, današnji domobranski revčki ne zmorejo drugega, kot na vsak način blatiti vse kar je partizanskega in lagati o dogajanju med drugo svetovno vojno ter na tak način delitve in sovraštvo izpred sedemdesetih let prenesti na današnji čas in vso Slovenijo. Največji očitek partizanstvu je to, da je šlo samo za »revolucijo« pod vodstvom »komunistov«. Pri partizanskemu boju in tudi pri »komunistih« je dejansko šlo poleg boja proti okupatorju za »revolucijo« in to za »revolucijo«, ki jo ljudje bojujemo že od sa- mega nastanka človeštva. Za revolucijo za boljše življenje vseh, zmago dobrega nad zlim, svobode nad suženjstvom, poštenosti nad krivicami, resnico nad lažjo, enakopravnosti nad zatiranjem. Šlo je za boj vseh plemenitih človeških vrednot, ki jih predstavlja partizanstvo proti najslabšemu, kar predstavlja domobranstvo: iz- dajstvu, hinavščini, suženjstvu, lažem, zatiranju, izkoriščanju in neenakopravnosti. Ta boj oziroma »revolucija« še traja in vsi tisti, ki bi Slovence radi spet postavili na nekakšne »domobranske temelje«, bi nas s tem radi postavili na temelje najslabših človeških vrednot. Sami se tega prav dobro zavedajo saj jim gre ponovno le za lastne koristi ali pa to počnejo za korist kakšne tuje države, vključno z Vatikanom. Kot je nepredstavljivo, kaj bi bilo, če bi zmagala nacistična Nemčija in domobranci, je tudi nepredstavljivo, kaj bo z nami, če zmagajo domobranske vrednote. Kot so priznali sami, so se domobranski voditelji dobro zavedali, da so z svojim izdajstvom in sprejemom orožja od smrtnega sovražnika »začeli tvegano igro, s katero lahko veliko pridobimo, lahko pa tudi veliko izgubimo«. AKTUALNO Pilotovo srečanje s partizanom z rdečo zvezdo Dajmo, zapojmo! Tega mu niso znali pojasniti niti glasbeniki. Kar nekajkrat med voj- no, še posebej pod nemško oku- pacijo, je borcem pesem dvigovala moralo in pripravljenost za boj. Pe- smi so oživele in Franta naravnost pove, kako so borci neštetokrat »posebno na Štajerskem in Koro- škem pod nemško okupacijo s pe- smijo v boju dvignili moralo, ki je bila odločujoča za boj. Prav v tistih trenutkih, ko nam je bilo najhuje, na primer na Menini, na Smrekovcu, na Dobrovljah, Bistri, Koprivni, Ol- ševi in Raduhi, nas je pesem rešila, sovražnika pa zmedla.« Partizan se ni smel ločiti od pu- ške z naboji, vedno je morala biti z njim, med spanjem, jedjo, mitin- gom. V boju pa si je moral z golimi rokami izboriti še kaj boljšega, re- cimo mitraljez. Te drznosti Nemci niso pozabili, celo s strahom so jo spoštovali. Toda ravnati si moral modro, premišljeno, ostati živ, ne za vsako ceno izzivati, če so bile razmere take, da se je bilo zaradi očitne vojaške premoči sovražnika bolje čisto tiho umakniti. Treba je bilo tudi znati doživljati naravo in jo spoštovati, kajti kot Franta opozar- ja: »Največji dar, ki ga človek lahko dobi, je sposobnost videti, opazova- ti, poslušati naravo in v njej doživ- ljati lepoto sveta. Narava je vedno sposobna človeka spremeniti, ople- menititi in pomiriti.« Prenašati je bilo treba vremen- ske razmere in najhuje je bilo pozi- mi. Kmečki fantje in dekleta so bili na boljšem, kajti življenje in delo z naravo jih je utrdilo, v vedno večjem številu pa so k njim prihajali mestni »carteljčki« in tudi ti, čeprav manj utrjeni, so sčasoma prestali zače- tne težave pri prilagajanju vreme- nu. Šlo je in razvilo se je tovarištvo, »ki je bilo v partizanih, predvsem pa v OF in NOB, največja človeška vrednota. Zrastlo je iz težavnih oko- liščin« in Franta nam tudi v svoji knjigi Trenutki odločitev natančno pojasnjuje, zakaj in kako. Šlo je za vrednoto »domoljubja vsakega od nas, predvsem pa zara- di skupne pripadnosti cilju za osvo- boditev domovine, pristnih, pošte- nih, nesebičnih medsebojnih odno- sov«. Ne samo Franta, tudi mnogi drugi pisci so po vojni pisali o tem tovarištvu, ki jih je usmerjalo takrat, ko so pisali svoje spomine. Tej izje- mni partizanski generaciji priznam, da se je spopadla s sámo večnostjo, jurišala na nebo, in ves čas po dru- gi vojni sem opazovala, kako so ti ljudje, ki so vojno preživeli, še ved- no vztrajali, zapisovali svoje vtise, doživljaje in večnosti kljubovali s trajnostjo svojih zapisanih besed. Zapisana beseda pač ostane, obsta- ne dobesedno v večnosti, kot pove celo latinski rek Littera scripta ma- net ‒ Zapisana beseda ostane. Taka svobodna, domoljubna beseda klju- buje času in partizanska literatu- ra bo tudi tistim sto, dvesto in več let za nami kot dokument pričala o tem, kaj je tovarištvo. V tem je tudi eden glavnih razlogov za poimeno- vanje našega glasila Svobodna be- seda. Kot živeta medčloveškost je tova- rištvo med partizani pomenilo tole: »Kar imam jaz, ima drugi, kar znam in vem jaz, naj ve tudi drugi, kar si želim jaz, naj ima tudi drugi.« To ni nič drugega kot »zlato pravilo«, ki v vseh kulturah vseh časov in tudi v etičnih tradicijah, ki so izrazito ateistične, pomeni najvišjo normo zavesti, ta norma pa izraža, da kar želimo, da bi ljudje delali nam, to počnemo tudi mi drugim oziroma da tega, česar sami nočemo, ne počnemo drugim. Franta je to zla- to pravilo opisal s tem, da je »ta drugi moj bližnji« in z njim si »de- lim usodo svojega življenja, z njim se upiram okupatorju, z njim sem močnejši, on me bo rešil, če bo pot- rebno. Tako smo bili v medsebojnih odnosih kopija drug drugega, kar se je izražalo v tovarištvu: eden za vse, vsi za enega, tudi za ceno življenja.« Ameriški pilot Edward F. Logan je bil med drugo svetovno vojno, 9. marca 1945, s svojo posadko sestreljen nad našim ozemljem in partizani so ga v najtežjih razmerah rešili, njega in celotno desetčlansko posadko. Po srečanju s partizani je takoj opazil tovarištvo in v svoji knjigi z naslovom »Skočite, prekleto skočite!« s podnaslovom »Spomini pilota sestreljenega letala B-17 med drugo svetovno vojno« (v angleš- čini 2006, slov. prevod 2016) je opisal, kako ga je partizan z rdečo zvezdo na kapi, ki ga je najprej zag- ledal, objel, in Logan je bil presre- čen, ker je bil rešen. Rešil ga je sam namestnik komandanta Gubčeve brigade, XV. divizije, VII. korpu- sa, »imeniten, pogumen in predan mož«. Takoj je sledilo prijateljsko in gostoljubno rokovanje, tovariški objem. Logan opisuje partizane, ki so bili »zelo bistri, inteligentni in domoljubni«, pozdravljali so se potihoma, in ko so se srečevali, so se objemali prisrčno, iskreno, »tako moški kot tudi ženske«. Sam je doživljal to srečo »objemanja, rokovanja in prijaznih besed«. Ob- čudoval jih je zaradi zelo očitnega medsebojnega tovarištva, te izje- mne humanizacijske povezovalne moči in učinkovitega, enkratnega sistema za povezovanje med briga- dami in posamičnimi enotami. To je bila po Loganovi presoji »popol- na komunikacija«, celo najstrožje zavarovana in vzdrževana, izredno učinkovita, ki je v veliki meri pripo- mogla k učinkovitosti in zmagi nad sovražnikom. Nikdar ni pozabil partizana, ki ga je rešil, imenoval ga je kar »srčni in neustrašni kavalir«, ki je ure dolgo hodil ob njem in ga »na svojem ko- nju pripeljal na varno«. Logan je v svoji knjigi zelo čustveno priznal: »Naše reševanje je bilo kar ganljivo, saj so ti čudoviti in plemeniti Slo- venci brezpogojno skrbeli za nas, nam pomagali, nas skrivali in nam v vojnih razmerah omogočili vrni- tev domov.« Vse je bilo odlično na- črtovano in Logan po mnogih letih priznava: »Še danes sem ganjen, ko pomislim, s kakšno prizadevnostjo, nesebičnostjo in prijaznostjo so ti ljudje ščitili deset mladih Ameri- čanov. Vsak dan našega kratkega bivanja v Sloveniji so ti dobri ljud- je mislili na nas in skrbeli za naše dobro počutje.« To je bilo srečanje z našimi partizani in v knjigi nam Američan poroča o tem izjemnem tovarištvu – hvala mu. In danes pri nas? Ni praktično izginila samo beseda tovariš in to- varišija, še kaj drugega se dogaja. Lepe, plemenite partizanske pesmi, ki smo jih kot otroci nekoč v šol- skem pevskem zboru tako radi peli – kako je z njimi? Nekdanja sošolka, mladostna prijateljica, ki je še pred nekaj leti učila glasbeno vzgojo na osnovni šoli nekje v bližini Ljublja- ne, mi je pripovedovala, kako so jo nekateri starši ustrahovali in ji grozili takrat, ko so njihovi otroci peli partizanske pesmi. Dvakrat so takšni starševski »junaki« prišli k njej celo z advokatom in zahtevali od nje in ravnatelja prepoved vse- ga, kar naj bi prepevali »hostarji« in »boljševiki«. Ko so z ravnateljem žolčno diskutirali o legalizaciji take prepovedi, je hitro obvestila otroke, in glej, trumoma so prišli do nje in nato sami brez nje šli – nič ji niso povedali –, do ravnateljevih vrat. Ne da bi se posvetovali z njo, so se postavili v majhen zbor in z veliki- mi, sprašujočimi očmi čakali, da se vrata odprejo ‒ in začelo se je. Ko se izstopili vreščeči demokra- ti, so otroci samoiniciativno in brez zborovodkinje zapeli najprej Na ju- riš in nato še Šivala je deklica zvez- do. Odhajajoči so s steklenimi pog- ledi gledali otroke, če je med njimi njihov, pa je eden le bil. Tisto noč je skrivaj prespal v kotu sušilnice za perilo v stanovanjskem bloku, kjer stanujejo. Zdaj so ti otroci že odrasli in komaj čakajo, da pridejo na premiero filma Preboj na Meni- ni planini in našemu legendarnemu komandantu Franti sežejo v roke. dr. Cvetka Hedžet Tóth Kako in s čim pojasniti dejstvo, »zakaj ima pesem tako moč, da ljudi v težavah neverjetno psihološko in telesno okrepi in jim podari posebno voljo«, kar ugotavlja partizanski poveljnik Franc Sever ‒ Franta v svoji knjigi Trenutki odločitev? Ameriški pilot Edward F. Logan je bil med drugo svetovno vojno, 9. marca 1945, s svojo posadko sestreljen nad našim ozemljem in partizani so ga v najtežjih razmerah rešili, njega in celotno desetčlansko posadko. julij 2019 5 OBLETNICA Spominska slovesnost ob 74. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj Rane še danes niso zaceljene V spominskem parku pod Ljube- ljem, kjer je bilo med vojno koncen- tracijsko taborišče, so Koordinacij- ski odbor žrtev vojnega nasilja pri ZZB NOB Slovenije, Združenja bor- cev za vrednote NOB Tržič in Obči- na Tržič pripravili spominsko slove- snost ob 74. obletnici osvoboditve taborišča in ob tržiškem občinskem prazniku. Zbrane je pozdravil župan Občine Tržič, mag. Borut Sajovic in med drugim dejal, da ga večkrat vpraša- jo, do kdaj bodo imeli slovesnosti v spomin na dogodke v taborišču Lju- belj: »Moj odgovor, tudi vam, ki ste danes tukaj, je jasen: dokler bo tre- ba. Da se ve in ohrani, kdo je bil za- prt za bodečo žico, kdo je bos kopal pozimi predor in kdo je bil na drugi strani toplo oblečen, s psi, nahra- njen in še kaj. Kadar gre za zgodbo, da naj se nikdar in nikoli več ne po- novi, je ta spomin treba ohranjati,« je dodal in spomnil, da številni pri zgodovini sedijo na ušesih. Pozdravne besede spomina in opomina je gostom namenila čla- nica mednarodnega komiteja Ma- uthausen in članica slovenskega taboriščnega odbora Mauthausen, dr. Monika Kokalj Kočevar. Spomnila je, da je v taborišču Ma- uthausen in njegovih podružnicah trpelo in umiralo več kot dvesto ti- soč ljudi, med njimi je bilo več kot štiri tisoč Slovencev in skoraj 1800 rojakov je v Mauthausnu tudi izgu- bilo življenje. Letošnja slovesnost ob štiriinsedemdeseti obletnici osvoboditve taborišča Mauthausen je potekala pod geslom Nikoli več številka, vedno le človek: »Spom- nili smo se na uničenje človeške- ga dostojanstva, individualnosti in osebnosti, ko so gole številke za- menjale osebna imena.« Ob koncu nagovora je dodala: »Nekdanji ta- boriščniki so iz Mauthausna pones- li v svet prisego in sporočilo: »Na varnih tleh mednarodne skupnosti želimo padlim za svobodo postaviti najlepši spomenik – svet svobod- nih ljudi. Zato tudi jaz v tej zavezi ponavljam: nikoli več vojne, nikoli več številka.«Udeležence je nago- voril tudi Claude Simon, predse- dnik društva Amicale nationale de Mauthausen et ses komandos. Zah- valil se je solidarnosti prebivalcev Tržiča in okolice, saj so zaporniki menili, da večina brez njihove pod- pore trpljenja v taborišču Ljubelj ne bi preživela. Slavnostni govornik na tradicio- nalni prireditvi je bil Marjan Ša- rec, predsednik vlade Republike Slovenije. V uvodu je poudaril, da je Slovenija v svoji zgodovini dala ve- liko življenj, da je bilo veliko trage- dij, veliko uničenih otroštev, veliko razbitih družin in rane še danes niso zaceljene. Spomnil je, da je v času, ko je nacistična Nemčija v tridesetih začela svoj krvavi pohod nad druge narode, prevladovalo podobno raz- mišljanje kot ponekod še danes, in tisti, ki so razmišljali drugače, niso odreagirali dovolj hitro: »Bila je ide- ologija, ki ni priznavala drugih na- rodov, pa tudi v svojih narodih je iztrebila tiste, ki so si drznili misli- ti drugače. Tudi tega ne pozabimo. Ko govorimo o Nemčiji, ko govori- mo o Italiji, ko govorimo o Madžar- ski in drugih narodih, ne posplošuj- mo. Niso bili vsi enaki. Samo žal so tisti, ki so mislili drugače, bili pre- več kulturni, preveč miroljubni in premalo agresivni, da bi se lahko uprli norim idejam, ki so jih takrat preplavile. Tudi v teh državah je bil odpor in zato smo danes še toliko bolj veseli, da imamo goste iz vseh teh držav. Kajti niso narodi krivi, kriva je politika, ki ne ve, kako bi rešila probleme, in se potem zateka v nacionalizme in zatiranje drugih narodov. Žal se tudi danes spet po- javljajo različne provokacije. In ko sem včeraj odgovoril na eno izmed takih provokacij, sem doživel kriti- ko, da ni treba odgovarjati na prav vsako provokacijo. Ja, tako so mis- lili v tridesetih letih. Ko so se zbudili in začeli odgovarjat na provokacije, je bilo že prepozno,« je spomnil na odzive na njegovo obsodbo objave zemljevida 'velike Madžarske' vlade Viktorja Orbana. Med gosti, ki so pred slovesnostjo pred spomenikom Obtožujem – J'accuse v spomin na žrtve naci- stičnega nasilja položili vence, so bili poleg predsednika vlade Re- publike Slovenije Marjana Šarca, župana občine Tržič Boruta Sajovi- ca, članice mednarodnega komiteja Mauthausen in članice slovenskega taboriščnega odbora Mauthausen, dr. Monike Kokalj Kočevar, in pred- sednika ZZB za vrednote NOB Slo- venije Tita Turnška še minister za obrambo Karel Erjavec, pod- predsednika ZZB za vrednote NOB Slovenije Franc Križanič in Marjan Križman, Vlasta Nussdorfer iz kabineta predsednika republike Bo- ruta Pahorja, častni meščan občine Tržič Tine Tomazin ter predstav- niki diplomacije. Slovesnost sta pripravila scena- rista Mojca Poredoš in Iztok Pipan, sooblikovali pa so jo praporščaki, nastopajoči iz občine Tržič, učen- ci iz Osnovne šole Križe, godalni kvartet Glasbene šole Tržič, operni pevec Tone Habjan ob spremljavi Daneta Jemca na trobenti in Nejca Jemca na harmoniki, Orkester Slo- venske vojske in recitatorka Lina Potočki Vozny. Ko govorimo o Nemčiji, ko govorimo o Italiji, ko govorimo o Madžarski in drugih narodih, ne posplošujmo. Niso bili vsi enaki. Samo žal so tisti, ki so mislili drugače, bili preveč kulturni, preveč miroljubni in premalo agresivni, da bi se lahko uprli norim idejam, ki so jih takrat preplavile. V SLIKI IN BESEDI Ostrožno Brdo: V okviru prireditve ob 75. obletnici delovanja partizanske bolnišnice Zalesje sta predse- dnik in tajnica bistriške borčevske organizacije Stanislav Zver in Sonja Rojc v Ostrožnem Brdu podelila zlato plaketo ZZB NOB Slovenije domačinki Ani Tomšič (1927). Prejela jo je za predano, aktivno in uspešno utrjevanje zgodovinske resnice, vrednot in dosežkov NOB slovenskega naroda, za spoštovanje žrtev in za ohranjanje kulturne dediščine NOB. Tomši- čeva je članica Zveze borcev vse od njene ustanovitve (1948), leto prej je bila brigadirka na progi Šamac–Sarajevo. Tomšičeva je tudi dolgoletna aktivna članica društva TIGR in Kluba brigadirjev Slovenskega primorja in Istre. Besedilo in foto: Olga Knez Breginj: Pri spomeniku padlim in umrlim na pokopališču v Breginju je bila 1. junija slovesnost, na kateri so številni obiskovalci počastili spomin na 20 partizanov, ki so jih Nemci pred 75 leti pobili v Plazeh za Breginjem, potem ko se jim ni uspelo pravočasno umakniti iz partizanskega tabora. Prireditve so se udeležili tudi člani pobratene organizacije ANPI - VZPI iz Čedada, delegacije ZB iz Postojne, društva Sever, organizacij ZB iz Posočja in veliko domačinov, med katerimi so bili tudi mladi, kar je še posebno razveseljivo. Program so oblikovali pevke iz Sedla in učenci šole iz Breginja, podružnice kobariške Osnovne šole Simona Gregorčiča. Zbrane je nagovoril predsednik kobariške organi- zacije ZB Vojko Hobič, o tragičnem dogodku pa je spregovoril predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Bovec, Kobarid, Tolmin Rok Uršič. Med drugim je poudaril, da moramo mir, ki so nam ga priborili padli borci, vsak dan negovati. Prisotne je nagovoril tudi župan Občine Kobarid Marko Matajurc in spomnil, da se ti borci niso borili ne za leve ne za desne, temveč za to, da bi pregnali okupatorja, da bi mi živeli v svobodi in govorili svoj materni jezik. Prijetno druženje vseh se je nadaljevalo v starem jedru v Breginju. Besedilo: Vojko Hobič, foto: Janez Alič Gabrovica: V partizanski Gabrovici smo 25. maja pripravili veličastno spominsko proslavo v počastitev požiga te vasi in devetih žrtev, med katerimi je bila tudi štiriletna deklica. Prireditev, na ka- teri so sodelovali številni mladi, je bila tudi praznik mladosti, priznani orkestri, umetniki in govorniki pa so ji dali pečat častitljivega spomina in opomina na fašizem. Spomin na žrtve so s svojo prisotnostjo počastili prvi predsednik samostojne Slovenije Milan Kučan, novi koprski župan Aleš Bržan in predsedniki ANPI - VZPI iz sosednjih občin v Italiji. Naši planinci so tudi tokrat pripravili pohod po partizanskih poteh, ki so povezovale Gabrovico z Istro. V tej izredno zavedni slovenski vasi iz skorajda predmestja Trsta so se že med obema vojnama sestajali slovenski narodnjaki, istrski komunisti in drugi protifašisti, tiskali so celo svoj časopis. Med vojno je vas postala središče partizanskega gibanja. Čeprav so Nemci pred 75 leti, 28. maja 1944, s pomočjo italijanskih fašistov in slovenskih domobrancev vas požgali, metali ljudi v plamene in jih odpeljali v Rižarno in koncentracijska taborišča, ni no- NADALJEVANJE NA NASLEDNJI STRANI Pred spomenik Obtožujem je venec položila tudi delegacija ZZB NOB Slovenije. (Foto: Iztok Pipan) julij 20196 V SLIKI IN BESEDI beden od domačinov izdal partizanskih aktivistov in tiskarjev, ki so se skrivali v bunkerjih. Nekaj zadnjih let so bile te tradicionalne proslave v Gabrovici zaradi nekaterih posame- znikov, ki si lastijo politiko, le na pokopališču. Našemu vabilu za nastop so se z veseljem odzvali mlade plesalke iz Pike in Kazine, Jerca Mrzel, mlada pevka Tjaša Rihter in njen oče, Vado Korošec, Rudi Bučar, Orkester slovenske policije in Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič. Poleg pozdravnih govorov predsednika krajevne skupnosti Uroša Šavrona, predsednika našega združenja Marijana Križmana in predsednika združenja Sever Fabia Šteffeta je bil slavnostni govornik naš zamejski rojak, predstavnik združenja ANPI - VZPI, Patrik Zuljan. Miloš Ivančič Ljubljana: Teka trojk kot tradicionalne tekaške prireditve na prireditvi Pot ob žici okupirane Ljubljane se je na progi, ki je merila 12 500 metrov, udeležilo tudi 15 trojk, ki jih je zbral Miro Miklič Škufca, član KO Vevče - Zgornji Kašelj. Trojke so tekle v organizaciji Združenja borcev za vrednote NOB Ljubljana Moste - Polje v sodelovanju z Združenjem borcev za vrednote NOB Ljubljana, ki udeležencem vsako leto zagotovi majice za nastop. Simboličnost teka je v tem, da trojica tekačev (moški, ženske ali mešana ekipa) ves čas teče skupaj, v cilju pa velja čas tistega, ki zadnji preteče ciljno črto. To je tudi rezultat, ki se upo- števa kot rezultat trojke. S takšnim načinom tekmovanja želi organizator spodbujati tekače k medsebojni pomoči in solidarnosti. Simbolika teka nas prav gotovo spominja na vrednote NOB, ko so bili solidarnost, medsebojna pomoč, zaupanje in skupni cilj najpomembnejše lastnosti borcev v času narodnoosvobodilnega gibanja v NOB. Besedilo: Branka Kastelic Pišece: Združenje borcev za vrednote NOB Brežice se je pred dvema letoma domislilo, da v počas- titev praznika dela 1. maja izpeljemo pohod od Pišec do Kerinovega križa na prevoju Orlice med Brežiško in Kozjansko občino. Lani smo imeli testni pohod, letos pa se je 1. maja zjutraj zbrala skupina iz našega združenja z gostoma iz Maribora, nato pa smo pod vodstvom dr. Tomaža Teropšiča, vojnega in vojaškega zgodovinarja, krenili na 2,5-urno pot od spomenika ustreljenim borcem Srečeve čete Kozjanskega bataljona in talcem na pokopališču 1. maja 1943 v Pišecah preko Silnice, kjer sta bila ustreljena rodoljuba oče in sin Habjanova, mimo Pišečkega gradu do javke Kozjanskega odreda pri cerkvici sv. Jedrt. Po krajšem oddihu smo krenili na zadnji del poti in se veselo razpoloženi zbrali pri spomeniku borcu Kozjanskega odreda Ivanu Kerinu, ki so ga nacisti grozovito ubili 1. maja 1944. Besedilo: Stane Preskar, foto: Marija Bračun Ljubljana, Livada: Že 32-tič smo se prvi četrtek v juniju zbrali nekdanji brigadirji. Namen teh srečanj je druže- nje, obujanje spominov in ohranjanje vrednot brigadirstva, ki se je kalilo od leta 1945 do 1990. Te vrednote so tovarištvo, solidarnost, pomoč tistim, ki so je potrebni. Letošnji slavnostni govornik je bil Jože Hartman. Ni imel klasičnega govora, ampak je pripovedoval o svojih spominih in dogodkih na delovnih akcijah od 1945. leta dalje. Prva povojna delovna akcija ljubljanskih brigadirjev je bila v Bohinju, ko so brigadirji pripravljali drva za Ljubljano v zimi 1945/1946. Nato so se vrstile akcije Brćko–Banovići, Šamac–Sarajevo, Zagreb–Beograd, Nova Gorica itd. Na tisoče brigadirjev je gradilo poruše- no domovino. Zato so srečanja brigadirjev tako pomembna, da se ne pozabi na njihovo zgo- dovino. Mnogokrat se ne ve več, kdo je zgradil veličastne objekte: ceste, železnice, mostove in zgradbe, vse v rekordnem času. Skoraj nobena akcija ni trajala več kot eno leto. Marsikaj je pozabljenega, za mladinske delovne akcije pa naši politiki nočejo slišati, kaj šele da bi nam brigadirjem priznali status posebnega pomena. Po Sloveniji se zadnje čase ustanavljajo klubi MDB, kar je zelo razveseljivo, saj skoraj ni regije brez kluba. Pišejo se knjige in zapisi o brigadirstvu. Začelo se je s knjigo »V korak s časom«, ki je prvič celovito predstavila delovne akcije v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji, v številkah in argumentirano. Člani Kluba brigadirjev Ljubljana smo odločno proti poskusom oživljanja neonacizma in fašizma in vseh drugih oblik delovanja proti miru, demokraciji, človekovim pravicam in mednarodnemu razumevanju. Za konec želim povabiti vse tiste brigadirje in somišljenike MDB, ki še niso člani kluba, da se nam pridružijo. Naš naslov je: Klub brigadirjev MDB Ljubljana, Staničeva 41 Ljubljana, e-pošta: klubmdbljubljana@gmail.com, spletni naslov: klubmdbljubljana.wix.com/klubmdbljubljana. Brigadirski zdravo! Marija Stanič Bukovo: V Bukovem, vasici pod Kojco na prehodu iz doline Idrijce v Baško grapo, je bila 2. junija slo- vesnost v spomin na padle borce brigade Garibaldi Natisone. Borci so po nemški ofenzivi decembra leta 1944 iz Trnovskega gozda preko Čepovanske planote po zasneženih poteh prišli na Šentviško planoto in v hladnem jutru 21. januarja 1945 so prispeli v vas Bukovo. Tu so jih v zasedi presenetili Nemci in domobranci. Dogodila se je tragedija in padlo je 24 borcev. V spomin nanje vsako leto pri spominskem obeležju na Bukovem KO ZB Cerkno pripravi slovesnost. Poleg domačinov, praporščakov in članov ZB so vsako leto prisotni tudi člani ANPI - VZPI iz Čedada. Govornik Vojko Hobič je poudaril, da je bilo potrebno v vojni sodelovanje, kot ga je treba krepiti tudi v miru, saj smo tako lahko močnejši. Še posebno zdaj, ko se v Evropi znova razraščajo ksenofobija, populizem in nacionalizem. Navzoče je NADALJEVANJE NA NASLEDNJI STRANI 03-898-26-30 info@muzej-velenje.si www.muzej-velenje.si obiščite KAVCNIKOVO DIMNICO, biser slovenske ljudske arhitekture SPOROČILA »Še mrtvih se bojijo« »Častni« poklon ob dnevu borca Nedavni (3. julija) napad na sim- bole narodnoosvobodilnega boja in slovenske državnosti ne pomeni zgolj incidenta vandalov, temveč so vse bolj vprašljiva ozadja pogo- stih napadov na slovensko pretek- lost. Vsako politično hujskaštvo s sovražnim govorom proti Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in simbolom NOB daje krila naključnim ali malo manj nak- ljučnim vandalskim izgredom. Vče- rajšnji dogodek ni edini v zadnjem obdobju, temveč so spomeniki in znamenja NOB v zadnjem času po- gosto tarča napadov. Policija pa se- veda nikoli »nič ne najde«. O pomenu NOB za slovenski na- rod nima smisla razpravljati. Par- tizanstvo je zibelka slovenske dr- žavotvornosti in brez zmagovitega narodnoosvobodilnega boja bi slo- venski narod izginil z obličja sveta. Brez upora partizanov ne bi bilo svobode, kaj šele slovenstva in da- našnje slovenske države. Napad na spomenike akadem- skih kiparjev kaže na nizko raven kulture in duha v slovenski družbi, kar nekateri politiki izkoriščajo in podpihujejo za potrebe dnevnega preživetja političnih strank. Malo mar jim je za to, kako se ob takšnih napadih počutijo svojci borcev. Da ne govorimo, da gre v primeru To- nija Mrlaka za popoln absurd zlora- be človeškega dostojanstva! Kot je že večkrat kdo dejal: »Še mrtvih se bojijo!« Zveza združenj borcev za vredno- te NOB Slovenije je že na začetku leta 2018 sprožila pobudo za prepo- ved nacističnih in fašističnih simbo- lov. Ta pobuda je bila predstavljena več poslanskim skupinam v Držav- nem zboru, ki so na potezi, da jo udejanjijo v obliki zakonske prepo- vedi. Zdaj je skrajen čas za ukrepa- nje državnega vrha! Narod, ki ne spoštuje svojih kore- nin, nima prihodnosti. NOB je iden- titeta slovenskega naroda. Zato bi se morali zahvaliti tistim, ki so nam podarili življenje (priborili svobodo). Danes pa se morajo še mrtvi opravi- čevati za krvavo priborjeno svobod- no in suvereno državo Slovenijo. Partizani so osvobodili domovino, zato bomo njihov spomin negovali in ga prenašali iz roda v rod! Čestitke vsem borkam in borcem ob njihovem prazniku, dnevu borca. Tit Turnšek, predsednik ZZB NOB Slovenije Skrunitev obeležij v Ljubljani Povojna Jugoslavija je naredila izje- mne korake na številnih področjih, ki so nam lahko še danes v navdih: od delavske demokracije, emanci- pacije žensk do mednarodne poli- tike in prizadevanj proti blokovski delitvi sveta. Ne pozabimo, da je socialistična država vstala iz ruše- vin druge svetovne vojne, na plečih hrabrih borcev in bork za narodno osvoboditev in socialno revolucijo, brez katerih žrtev bi bil razplet voj- ne krepko drugačen. Kljub notranjim nasprotjem in ne- rešenim težavam prejšnje države je njen zgodovinski prispevek za da- našnje življenje neizbrisen. Še ved- no uživamo delavske, stanovanjske, socialne pravice, prav tako so tak- rat bili vzpostavljeni temelji današ- njega javnega zdravstva in šolstva. Oskrunjeni spomeniki predstavljajo prav te dosežke. Predstavljajo del naše zgodovine, stremljenje k na- predku in so del naše kulturno-zgo- dovinske in umetnostne dediščine. Seveda Jugoslavija ni bila brez notranjih nasprotij in storjenih na- pak. Toda namesto da bi razmišlja- nja o tem prepustili tistim, ki skrbijo za zgodovinski spomin, nekateri še kar vztrajajo v njegovem brisanju in mazanju samo zato, da bi zasledo- vali svoje dandanašnje ozkogledne politične cilje. Zato v Levici ostro obsojamo vandalizem in zgodovinski revizio- nizem, ki smo mu bili priče na petih mestih v Ljubljani – na Trgu repu- blike, pred Gimnazijo Vič, v Rožni dolini in za Cankarjevim domom. Izjava Levice Pet tisoč slovenskih partizanskih spomenikov Po zadnjih ocenah naj bi bilo v Slo- veniji okoli 5.000 partizanskih spo- menikov. Doslej je na Geopediji vpisanih že več kot 4.000. Vpisovanje na Geopediji za Mestno občino Velenje in občino Šoštanj ter Šmartno ob Paki pote- ka pod okriljem Območnega zdru- ženja borcev za vrednote NOB Velenje ter pod vodstvom Alojza Slavka Hudarina in Ane Kočar. Za- čeli so tudi postopek vpisa (vseh še nevpisanih) spomenikov v Register nepremične kulturne dediščine za naštete občine. Blaž Kravogel vnaša spomenike okrog Radeč, sam sem s spletišča Biseri naše kulturne kra- jine prekopiral v zbirko nekaj spo- menikov na avstrijskem Koroškem. Manjkajo še tisti v osrednjem delu: občine Slovenj Plajberk, Borovlje, Sela itd. Vpisovali so še Dani- el Divjak, Vojko Hobič, T. Bizjak, Bor1974, Dušan Škodič, Lanko Ma- rušič, L. H., Sandi Grudnik, Peter Sinčič, Ivan Zorč. Srečno z novimi tisoč obeležji! Miran Hladnik julij 2019 7 V SLIKI IN BESEDI pozdravil Elio Nadalutti, predsednik ANPI Čedad, ter se zahvalil za negovanje spomina na padle in skrb za spominsko obeležje na Bukovem. Srečanje se je nadaljevalo v gasilskem domu na Bukovem. Besedilo: Vojko Hobič, foto: Luciano, Čedad Koper: Na pobudo Združenja protifašistov borcev za vrednote NOB in veteranov Koper smo 1. juni- ja strnili moči z Agrarno skupnostjo Rožar in Turističnim društvom Rižana pri Kopru in po 51 letih očistili in obnovili spominsko obeležje. Na tem kraju je bil 11. aprila 1943 ustanovni sestanek okrožnega komiteja KPS za slovensko Istro. Tu je delovala ena prvih tiskarn, Juž- noprimorska tehnika »Naš dom«. Spominsko obeležje je bilo postavljeno leta 1968, avtor pa je kipar Jože Pohlen. Do obeležja je približno pol ure hoda iz vasi Rožar. Besedilo in foto: Ivan Zorč, ZB Koper Sromlje pri Brežicah: Združenje borcev za vrednote NOB Brežice je na dan ustanovitve legendarnega Kozjanske- ga odreda pred 75 leti na Sromljah pri Brežicah pripravilo proslavo, ki je bila posvečena tudi dnevu ustanovitve OF in dnevu upora proti okupatorju ter v počastitev 74. obletnice osvoboditve Brežic. Osrednji govornik na proslavi je bil vodja poslanske skupine SMC v DZ RS Igor Zorčič. Med drugim je dejal, da so nam v današnjih časih borci NOB lahko zgled, kako ljubiti in braniti domovino in narod. Slavnostni gost na proslavi je bil komisar odreda Bogomir Gorjan - Bogo, ki je v čustvenem nagovoru opisal tedanje čase, namen in vlogo Kozjanskega odreda od ustanovitve do zmage. Poleg pozdravnih nagovorov predsednika KS Sromlje Ferda Pinteriča, podžupanje ob- čine Brežice Katje Čanžar in predsednika Združenja borcev Brežice Staneta Preskarja so nastopili učenci Osnovne šole Artiče, moški pevski zbor Sromlje, recitator Drago Pirman in učenec Glasbene šole Brežice. Predstavili so se tudi člani 1. spominskega Dolenjskega partizanskega bataljona. Delegacija domačega Združenja borcev je v spremstvu praporov veteranskih organizacij in pod vodstvom častne straže 15. polka vojaškega letalstva SV na osrednji spomenik, posvečen ustanovitvi Kozjanskega odreda, v središču vasi Sromlje polo- žila venec v spomin 29 padlim borkam in borcem odreda. V spremljevalnem delu proslave so si številni prisotni, med njimi tudi delegacija gostov iz UABA Samobor, ogledali muzej Kozjanskega odreda in Kozjanskega vojnega področja ter spominsko zbirko osamosvojitve- ne vojne 1991, ki je na ogled v domu krajanov. Besedilo in foto: Stane Preskar Celje: V parku Cinkarne je bil na pobudo vodstva Cinkarne in Združenja borcev za vrednote NOB Gaberje postavljen obnovljen spomenik 24 delavcem, ki so med NOB dali življenje za svo- bodo. Umrli so kot talci, aktivisti, interniranci in kot borci v partizanskih enotah. Na krajši slovesnosti so ob prisotnosti delavcev Cinkarne, članov Združenja ZB, predstavnikov Vete- ranov vojne za Slovenijo 91 in Severa spregovorili podžupanja Mestne občine Celje Breda Arnšek, predsednik uprave Cinkarne Tomaž Benčina in predsednik Pokrajinskega sveta ZB za savinjsko območje Stane Mele. Za dolgoletno sodelovanje in ohranjanje spomina na NOB je kolektiv Cinkarne prejel zlato plaketo ZB za vrednote NOB Slovenije. NADALJEVANJE NA NASLEDNJI STRANI SPOMINI Nemcem naklonjeni domači ovaduhi in vrinjeni vohuni Bratovo truplo končalo v dachavskem krematoriju Na priporočilo Alojza Šprogarja, komandanta VDV relejnih postaj IV. operativne cone za Koroško, sem bil dodeljen za kurirja VDV pete relejne postaje. Relejna posta- ja je bila v bližini Roblekove planine nad vasjo Korte. Naša enota je šte- la sedem mož, njen komandir je bil Peter Križnar - Leon, doma z Gode- šiča pri Škofji Loki. Stražnica je bila nekaj časa v pro- vizoričnem bunkerju pod zemljo, a pozneje nekoliko stran v stari pla- ninski koči, udobnost koče pa smo uživali le kratek čas. Po hrano smo hodili k zavednim kmetom na Ko- roški strani meje, pa tudi na Zgor- nje Jezersko, že na gorenjski strani. Spominjam se dogodka, bilo je ko- nec decembra leta 1944, zapadlo je veliko snega, mi pa smo ostali brez hrane. Odločili smo se, da gremo na Zgornje Jezersko po prašiča. Čeprav je bila pot dolga, snega je bilo do pasu, smo bili veseli v pri- čakovanju, da bomo prišli do hra- ne in se po dolgem času do sitega najedli svinjske pečenke. Spustili smo se s pobočja proti vasi, ura je bila okoli polnoči, ko smo se prib- ližali prvim hišam. V vasi je bilo vse mirno, le posamičen pasji lajež nas je nekoliko vznemirjal, ko smo se dogovarjali, kako bomo izpeljali akcijo. Tovariši Stane, Lenart, Juriš in Nace so bili odrejeni na stražo, Leon, Jaka in jaz pa smo šli v hlev po prašička. Prašička smo zbudili, postal je zelo nemiren in je začel divjati po svinjaku. V trenutku, ko se je nekoliko umiril, je Jaka sprožil strel iz avtomata, orožje je bilo žal naravnano na rafalno streljanje in streli so odjeknili daleč v noč, pre- budili so vse pse, domačine in tudi domobrance v vasi. Na hitro smo pričeli obdelovati prašiča, da bi ga razkosali, naložili v nahrbtnike in odhiteli v noč. Naenkrat priteče v hlev Stane in nas opozori, da iz spodnje jezerske postojanke prihajajo domobranci in da jih je po streljanju sodeč kar ve- liko. Odgovorili smo jim z ognjem in jih nekoliko upočasnili. Morali smo se prav žalostno brez prašička umakniti v smer, od koder smo na Jezersko prišli. Pozneje smo od do- mačinov zvedeli, da so domobranci prašička na saneh odpeljali v po- stojanko in se namesto nas z njim mastili oni. Konec januarja leta 1945 so nas v stari planinski koči nad Korta- mi napadli Nemci. Po prvih strelih stražarja smo poskakali iz koče, pri umiku pa je padel naš soborec in komunist Jaka Zaplotnik, doma iz Spodnjega Jezerskega, njego- vega brata Naceta, Lenarta in Ju- riša pa so Nemci ujeli in odpeljali v Kranj. Kar nas je ostalo, smo se razbežali na vse strani, sam sem te- kel po nekem grabnu in se zatekel pod previsno skalo, kjer sem v hu- dem mrazu prebil noč. Zjutraj sem opazil, da so mi noge zatrdele, prav tako tudi roke, posebno prsti. Ves prezebel sem se zatekel k domačiji pri Smrtniku in se ogrel pri kmeč- ki peči. To je bila velika napaka, saj so mi začeli prsti modreti. Na vso srečo pa je mimo kmetije prišel I. koroški bataljon z zdravnikom, ki mi je začel roke in noge masirati s snegom. Noge so mi zavili v raztr- gano odejo, roke pa povili s povoji. Povedal sem, da smo bili napadeni. Bataljon me je vzel z seboj in us- tavili smo se šele na Dolgih njivah pod gorskim masivom Košute nad dolino Jelendol (Puterhof nad Tr- žičem). V lovski koči me je oskrbel zdravnik, populil mi je vse nohte na prstih na roki in v primeru zastru- pitve in odmiranja prstov predlagal amputacijo, v kar nisem privolil. Stanje se žal ni nič izboljšalo in komandant linije VDV za Koroško Alojz Šprogar mi je napisal odpust- nico za odhod domov. Po kurirski liniji sem se spustil v podljubeljsko dolino (sv. Ana) nad Tržičem, preč- kal cesto Tržič–Ljubelj in se čez goro Dobrčo napotil v vas Slatna pri Begunjah. Vas je bila v partizanskih rokah in tu sem se po nekaj dneh stradanja pošteno najedel, potem pa sam pot nadaljeval v smeri Be- gunj. Nekaj časa sem hodil po goz- du, pri ruševinah gradu Lambergar pa sem pot nadaljeval po cesti v smeri Drage, kjer se je zadrževal III. bataljon Kokrškega odreda. Na poti proti gradu sem opazil mlake krvi, prepričan sem bil, da so tukaj parti- zani zaklali kakšno govedo. Pri stari žagi pred Drago pa sem že srečal prve partizane, ki so mi povedali, da je v prejšnji noči v nemški zase- di pri gradu padlo dvanajst kurirjev. Po spletu srečnih okoliščin je ostal živ samo trinajsti kurir, Franc Hor- vat iz Begunj. Bil sem presenečen, ko sem po prihodu v III. kokrški ba- taljon opazil urejenost tabora. Bor- ci so bili nastanjeni v barakah, bili so sproščeni in zaslišali sta se celo harmonika in partizanska pesem. Vsega tega na Koroškem ni bilo, in ko sem tovarišem pripovedoval o življenju in bojih na Koroškem, mi skoraj niso verjeli. Po dveh dneh bivanja v III. bataljonu sem kljub bolečinam, ki so bile posledice ozeblin rok in nog, pot nadaljeval do Poljške planine pod Karavan- kami in do Smokuške planine, kjer je bil I. bataljon Kokrškega odreda. Komandant bataljona je bil Tičko, komisar pa Savo Šifler, znanec iz mojega domačega kraja. Bataljon je bil nastanjen v barakah, ki so daja- le videz vasi, zato so taborišče poi- menovali kar »Titova vas«. Vas žal ni dočakala svobode, v eni od hajk so jo Nemci zbombardirali in zažga- li. Zaradi številnih bojev in hajk so mene in še nekaj ranjencev names- tili v skrivališče pod večjo previsno skalo. Zdravniške oskrbe ni bilo, za nas je skrbel le bataljonski bolničar, ki ni imel ustreznega sanitetnega materiala in zdravil, tako se je sta- nje ozeblih prstov samo še slabšalo. Z dovoljenjem bataljonskega ko- mandanta sem zapustil bataljon in si poiskal skrivališče blizu domače- ga kraja. Našel sem si skrivališče v soteski reke Save, tam, kjer je zdaj jez hidroelektrarne Moste. Prišel sem v stik z domačimi in oče je po- skušal poiskati zdravnika, ki bi mi pomagal. Žal ga ni našel, vsi zdrav- niki, ki bi bili pripravljeni pomagati so bili že v partizanih. Da sem ostal živ in se pozdravil, se moram zah- valiti svojim domačim, posebno sestri Martini, ki me je negovala in hranila vse do osvoboditve. Takoj po osvoboditvi sem se javil v Rado- vljici in poiskal dr. Šarca, ki me je pregledal in oskrbel moje ozebline. Nadaljnja pot v prvih dneh svobode me je vodila v enote OZNE v Rado- vljici, v OZNO komande mesta Lju- bljana, katere poveljnik je bil Kazi- mir Kerzič, doma iz Šentvida. Tako se je končala moja partizanščina in začela nova pot z aktivno službo v enotah in poveljstvih JLA. (nadaljevanje in konec) Janez Baloh (priredil Anton Stritih) Janez Baloh je bil v aktivni službi v JLA do upokojitve. Ko se boš spominjal Ko se boš spominjal nekdanjih težkih dni, vedi, da le v borbi naš duh se jekleni. Emil Jager interniranec v Parmi Ker hotel sam ostati si Ker hotel sam ostati si slovenski mož med brati, beseda tuja strla ni, kar dala ti je – Mati! Franc Jerman interniranec v Dachauu Življenje je moje Življenje je moje le borba, obup, premalo ljubezni, ostal je le up. Lucija Rojc v tržaškem zaporu Coroneo julij 20198 Dušan Zamida (s štafetami), Boris Anton Weiss (v sredini) in Milan Glavonjić (Foto: Pavel Majerle Kukin) V SLIKI IN BESEDI Besedilo in foto: Stane Mele Nova Gorica: 8. maja je Območno združenje borcev za vrednote NOB Nova Gorica obiskala delegacija moskovskih vojnih veteranov, ki so jo spremljali predstavniki veleposlaništva Ruske fe- deracije. Po tovariškem srečanju na sedežu združenja smo delegaciji najprej pokazali Trg Evrope, kjer so navdušeni naredili tudi nekaj korakov po Italiji, nato pa smo se vsi skupaj odpeljali na Trnovo k osrednjemu spomeniku padlim in umrlim v drugi svetovni vojni. Sku- paj s predstavniki KO ZB Trnovo smo položili cvetje pri spominski plošči padlim pripadni- kom ruskega bataljona, ki je deloval v sestavu IX. korpusa NOV in POS. Enaka slovesnost je bila tudi v Čepovanu, kjer je delegacija moskovskih vojnih veteranov v spremstvu članov KO ZB Čepovan položila cvetje pri grobu ruskega narodnega heroja Mihajla. Srečanje z mo- skovskimi veterani je bilo tovariško prisrčno, veterani pa so izrazili zadovoljstvo, da v naši državi tako vestno skrbimo za ohranjanje spomina na vse padle borce NOB. Miloš Lozič Prelesje ob Kolpi: Tradicionalno srečanje članov in prijateljev Združenja za vrednote NOB občin Kočevje in Črnomelj ob dnevu mladosti sta pripravili krajevni organizaciji ZB Stari trg ob Kolpi in ZB Poljanska dolina. Pozdravni nagovor je imel Pavel Majerle Kukin, predsednik KO ZB Poljanska dolina. Slavnostni govornik na srečanju je bil Franci Jontes, predsednik KO ZB Vinica. Prisotne so nagovorili in povedali svoje izkušnje o nošenju Titove štafetne palice poslanec DZ Predrag Bakovič iz Kočevja, podžupan občine Črnomelj Dubravko Čengija, Renata Butala, predse- dnica sveta KS Stari trg ob Kolpi, in Katarina Kapš, predsednica KO ZB Stari trg ob Kolpi. Letošnjo prireditev je obiskalo več kot sto ljudi. V prijetnem sončnem dnevu smo poslu- šali partizanske, ljudske in narodno-zabavne pesmi, ki so jih zapele pevske skupine Dobra volja Sinji Vrh, Polanski odmev iz Starega trga ob Kolpi, Grajski pevci KŠD Predgrad, Stezice iz Metlike, MPZ Konca vas, kvartet Mlin iz Brezovice pri Ljubljani in MPZ Samospev iz Čr- nomlja. Recitatorke iz Starega trga ob Kolpi Katarina Kapš, Vida Mesarič in iz Čepelj Marija Pavlič so nam program popestrile s poezijo upora, ljubezni in želje po svobodi. Pozdravno besedo je imel tudi najstarejši še živeči poljanski partizan in Titov borec, Boris Anton Weiss, ki je vodnik v Muzeju Kočevje – enota Predgrad. Za presenečenje sta poskrbela podpredsednik ZB Kočevje Dušan Zamida in predsednik KO ZB Kočevje mesto Matija Jerbič, ki sta na srečanje prinesla tri štafete mladosti. Kovinska štafeta mladosti, ki so jo takrat izdelali vzdrževalni obrati Itasa Kočevje, je bila zadnja šta- feta mladosti, ki so jo nosili po občini Kočevje. S svojo prisotnostjo so nas tudi počastili tudi predsednik OO ZB Črnomelj Jožef Jerman in stari predsednik Martin Skube ter predsednik KZB Črnomelj Mirko Čadonič. Prisotnih je bilo nekaj članov z drugega brega reke Kolpe, Udruge antifašista i boraca antifašista in strank, ki podpirajo vrednote NOB. Pavel Majerle Kukin in Katarina Kapš Gornje Cerovo, Peternel: Po kapitulaciji Italije sta v Brdih nenehno naraščala število borcev in splošna ljudska pod- pora narodnoosvobodilnemu gibanju. Tu je deloval Briško-beneški odred, ki so se mu prid- ružili tudi italijanski partizani. Zato se je nemški okupator odločil, da vse to s silo zatre. Pogosti manjši spopadi z nemško vojsko ter enotnost civilistov in partizanske vojske so sovražnika dražili. 22. maj 1944 je bil za Brice najbolj tragični dan med drugo svetovno vojno. Zaradi izgub v spopadih s partizani so se Nemci maščevali nad civilnim prebivalstvom. V Gornjem Cero- vem so ustrelili deset talcev (med njimi dve noseči ženski), pri Peternelu pa so v hišo zaprli 22 ljudi, med njimi so bili tudi otroci, in jih s hišo vred zažgali. Potekali so tudi številne aretacije, poboji in požigi. V Brdih je bilo takrat ubitih 41 ljudi, 28 pa zaprtih in interniranih. Požgali so 64 hiš in 46 gospodarskih poslopij ter izvršili 115 ropanj. Brici se vsako leto (letos 19. maja) spomnijo na ta krvavi dan s spominsko slovesnostjo v Gornjem Cerovem, pri spomeniku talcem in pri spomeniku pri Peternelu. NADALJEVANJE NA NASLEDNJI STRANI OBLETNICA 74. obletnica preboja na Menini planini Slavni trenutki slovenske zgodovine Zmagoslavje in pravičnost drugo ob drugi »Danes smo se spet srečali na tem za mnoge svetem kraju, kjer se je zgodila bitka, kakršnih je bilo v zgo- dovini Slovenije kar nekaj v času druge svetovne vojne. Tretji rajh je počasi izgubljal svojo moč, a pro- ti koncu se je zelo zagrizeno boril, zato da bi vendarle ohranil svojo prevlado. Bili so fanatični, niso poz- nali nobene empatije, nobenega priznavanja drugih narodov, ampak so želeli prevladati nad svetom. In tukaj se je zgodila ena zadnjih bitk, v kateri je Franc Sever - Franta po- kazal svojo iznajdljivost in pogum ter svojim sotovarišem vlil toliko volje, da so se uspešno prebili iz obroča. To so težki, a slavni trenutki slovenske zgodovine, ko se človeku orosi oko nad tem, kakšno moč so zbrali ti borke in borci, ko že niso imeli nobenega upanja, ko niso ve- deli, kaj jih čaka, lačne, prezeble in brez kakršne koli podpore iz katere koli druge države. Bili so sami, am- pak borili so se zato, ker so vedeli, Zapomniti si velja, da je svoboden samo neodvisen, samozavesten, pošten, resnicoljuben in pokončen človek, kajti svoboda in resnica sta izmuzljivi, zato se je zanju treba bo- jevati in ju braniti vsak trenutek, ob tem pa spoštovati zemljo, zrak in vodo ter živeti v slogi z naravo. Kdor to zmore, zares živi. Franc Sever - Franta V avtobusu in v organizaciji Kra- jevne organizacije ZB Zadobrova - Sneberje smo krenili na pot pro- ti Menini planini. In ko se dviguje- mo, je en razgled lepši od drugega, Menina pa čaka, pričakuje nas kot kakšna visokogorska vila. Vsa je v soncu in cvetju, drevesa v prepol- nem bogastvu zelenih krošenj in ljudje so prihajali, kar nekaj tisoč. Stiski rok in topli medsebojni pogle- di. Drug drugemu smo hvaležni, ker smo skupaj, vsak vsakemu z očmi dopoveduje, hvala ti, ker si tudi ti tako kot jaz prišel. Nismo sami, sku- da želijo svobodno Slovenijo. In to so sčasoma tudi dosegli,« je med drugim dejal slavnostni govornik. Poudaril je tudi, da je slovenski narod po drugi svetovni vojni vsto- pil v družino držav, ki smo jo ime- novali Jugoslavija, in da je to del naše zgodovine, ki je ne smemo za- nikati, čeprav bi nekateri to želeli. Poudaril je, da moramo, čeprav smo se razšli, ohranjati primerne medse- bojne odnose. Danes imamo po besedah premi- erja svojo državo, za katero so šte- vilni dali svoje življenje, pri čemer pa nekateri pravijo, da vse skupaj ni bilo nič. »Bilo je. Vsako življenje, ki je dano za narod, za svobodo, je vredno, da se ga objokuje. Hkrati se je treba zavedati, da smo žrtvam dolžni, da naredimo vse za svojo dr- žavo in da jo imamo radi.« Ocenil je, da je življenje v samostojni državi še vedno dobro. Pomembno pa je, da bi znali spoštovati drug drugega, ceniti to, kar imamo, in da bi se zna- li vživeti drug v drugega. V svojem govoru se je predsednik Šarec zav- dr. Cvetka Hedžet Tóth Janez Alič paj smo, zastave z rdečimi zvezdami plapolajo, visokogorski vetrič nas spodbuja. Kako nas je počastil naš mladi predsednik vlade Marjan Šarec in s toplim govorom srečanje spreme- nil v občutek prijetnega domovanja! Topel pogled zagledam v očeh na- šega prvega slovenskega predsedni- ka Milana Kučana, nekoč davno sva hodila skupaj v glasbeno šolo. On je igral violino, jaz klavir, vsakokrat ko se srečava, se nasmehneva. Na Menini planini je bilo sonca vedno več, tega sonca, ki vse pres- vetli do kraja, in vemo, da je sonce prastari simbol pravičnosti. Narava in človek v sožitju, vsaj za hip sem lahko v bližini legendarnega komandanta Franca Severja - Fran- te, Valerije Skrinjar, Rudija Pfeiferja, Francija Bere, Jožeta Strniše, teh še živečih junakov zmagovite bitke na Menini planini med trinajstim in petnajstim marcem leta 1945. Koli- ko ljudi je tem junakom seglo v roke, spoštljive vrste so se priklanjale in občudovale in junaki nikogar niso razočarali, vsakemu so namenili to- pel, ljubezniv nasmešek. Ne kaj so oni doživljali, ampak mi, ki smo jim marsikaj dolžni priznati. Najprej to, kaj je tovarišija, namreč ljudje, ki z ogromno dobre volje nekaj skupaj tovorimo. In to je to naše uporni- štvo, ta naša stoletja, negovana vrednota, s katero smo vsak trenu- tek pripravljeni na boj za preživetje in obstoj. In želimo obstati, biti tu na svoji zemlji. Brez uporništva tega ne bi mogli in številni vnuki svojim partizanskim koreninam ponosno pritrjujejo. Ko se poslovimo od vrha Meni- ne planine, našo pot spremlja petje in s kakšno radostjo mi Bine Piber- nik, naš »igmanec«, pripoveduje o svoji herojski poti. Tudi on je bil z nami in vsi smo čutili nekaj zmago- vitega, tega trajnega občutja ponosa zmage. Le kako ne bi, saj je to do- življanje časa brez konca v večnost in naše domoljubje je prežeto s to zavestjo in uporniški sij v očeh naj- mlajših nam vsem dopoveduje, da nam je zares uspelo! Menina planina 2019 (od leve proti desni): Andrej Marinc, član sveta ZZB NOB Slovenije, Julka Žibert. članica predsedstva ZB in Albin Pibernik, udeleženec Igmanskega marša. julij 2019 9 V SLIKI IN BESEDI Slavnostni govornik v Gornjem Cerovem je bil Igor Komel, ravnatelj Kulturnega doma v Go- rici. Spominski slovesnosti so prisostvovali številni praporščaki borčevskih in veteranskih organizacij. Kulturni program so izvajali Pihalni orkester Brda, Moški pevski zbor Srečko Kumar Kojsko in otroci kojske podružnične osnovne šole. Pri Peternelu sta bila govornika minister za obrambo Karl Erjavec (na sliki) in Dino Spanghero, ki je spregovoril v imenu pokrajinskega odbora ANPI - VZPI Furlanija - Julijska krajina. Prihod častne straže slovenske vojske je pospremil Kvintet orkestra Slovenske vojske, prisotni pa so bili tudi praporščaki borčevskih in drugih veteranskih organizacij. Navzoče je pozdravil tudi Žarko Kodermac, predsednik Krajevne organizacije borcev za vrednote NOB Dobrovo. Na ta dan člani Planinskega društva Brda vsako leto opravijo spominski pohod do hriba Korada, kjer naberejo solzice, jih spletejo v venec, se vrnejo do Peternela in dišeče cvetje položijo k spomeniku žrtvam. V kulturnem programu so sodelovali: Pihalni orkester Brda, MoPZ Srečko Kumar Kojsko, Quercus Quintet, Nonet Brda ter otroci OŠ Alojza Gradnika Dobrovo. Spominska slovesnost se je končala s pesmijo Vstala Primorska. Besedilo: Milena Beguš, foto: Andrej Colja Podraga: Krajevni odbor Združenja borcev za vrednote NOB Podraga je v sodelovanju z Združenjem borcev za vrednote NOB Ajdovščina - Vipava in Društvom Mala Moskva 19. maja pripravil slovesnost v spomin na ustanovitev in delovanje ene prvih kurirskih postaj na Primorskem in Slovenskem sploh – kurirske Karavle P2-P14. Prireditev se je tradicionalno začela že dopoldne s krajšo slovesnostjo in položitvijo venca pri spomeniku padlim v Podragi in s pohodom po poteh kurirjev. Na Ocenci, kjer je postavljen spomenik kurirjem Relejne kurirske postaje P2-P 14, je pohodnike na njihovem daljšem postanku pozdravil Bojan Pahor, predse- dnik Združenja borcev za vrednote NOB Sežana. V sklepnem delu dogodka pa so se v tej vasici zgornje Vipavske doline spominu na ku- rirje, partizanske borce in druge vaščane, žrtve nacifašističnega terorja, znova poklonili s pesmijo. V čast vsem junakom narodnoosvobodilnega boja je zaigrala in zapela glasbena skupina Ovce, ki deluje pod umetniškim vodstvom Aljoše Sakside, po čigar zaslugi so uglas- bene nekatere izmed najlepših partizanskih pesmi naše polpretekle zgodovine – pesmi slovenskega pesnika in narodnega heroja Karla Destovnika - Kajuha in pisma narodnega heroja Pinka Tomažiča. Besedilo in foto: TŠK Štore: Ob 74. obletnici podpisa brezpogojne kapitulacije (7. maj 1945 v Reimsu), smo predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij občine Štore organizirali spominsko slovesnost. Obiskali smo partizanske grobove in se poklonili njihovemu spominu. Na območju Štor je v drugi svetovni vojni izgubilo svoja življenja petdeset krajanov. Nji- hova imena so zapisana na spominski plošči. Ta je na pročelju Osnovne šole. V občini ima- mo tudi grob neznanega vojaka ruske Rdeče armade. Na naše povabilo se teh spominskih svečanosti vedno udeležijo tudi predstavniki veleposlaništva Ruske federacije iz Ljubljane. Dan zmage je vsekakor velik praznik. Druga svetovna vojna, ki je trajala šest let in en dan je terjala 50 milijonov žrtev in 35 milijonov ranjenih ljudi. To so grozovite visoke številke, ki jih ne smemo nikoli pozabiti. S spoštljivostjo moramo negovati in ohranjati spomin tudi na naše padle rojake. Srečko Križanec 74. obletnica preboja na Menini planini Slavni trenutki slovenske zgodovine Oktobra Preboj v kinematografe Novi in edini slovenski partizanski film, posnet po resničnih dogodkih, bo v kinu na ogled od 17. oktobra dalje. V teh vročih dneh poteka še zadnja obdelava posnetkov in tona celovečernega filma Preboj, ki ga je je snemalna ekipa na čelu z režiser- jem in scenaristom Dejanom Ba- boskom posnela to zimo. Film prikazuje borbenost in požrtvovalnost partizanov. Je pri- kaz vsakodnevnih izzivov, ki jih je morala premagovati partizan- ska vojska. Simbolično predsta- vlja NOB kot celoto, zlasti pa sta vidna čustveni naboj in poudarek vrednot NOB, ki so borcem dajale moč v najtežjih trenutkih. Ključna za dvigovanje morale je bila parti- zanska pesem. Film je posnet po knjigi Franca Severja - Frante Past na Menini planini«. Pet še živečih borcev, ude- ležencev bojev na tej planini, po- leg Frante še Valerija Skrinjar, Aljaž Verhovnik zel tudi za strpnost in spoštovanje drugih nacij ter enotnost evropskih narodov, saj ne smemo dovoliti, da ideja enotne Evrope propade, kajti ne nazadnje je tudi uresničitev te ideje zahtevala veliko človeških živ- ljenj. Pri tem je poudaril, da ni pros- tora za vsiljevanje tujega na sloven- ski zemlji. »Vsak, ki pride k nam, je dobrodošel, ampak tako, da spoštu- je našo kulturo in našo identiteto. Ne bomo se mi prilagajali, zato ker nas je samo dva milijona – na svoji zemlji smo mi gospodar in moramo ostati svoj gospodar.« Za vlado, ki jo vodi, je dejal, da ni ne proameriška ne proruska, ampak proslovenska in proevropska. Dogajanje na prireditvi so po- pestrili številni praporščaki, enota Slovenske vojske in trobilni kvartet Slovenske vojske, člani Kulturno- -zgodovinskega društva Triglav in pohodniki. Za glasbeni program so poskrbeli Godba Zgornje Savinjske doline, ženski in moški pevski zbor KD Bočna in učenci Osnovne šole Gornji Grad. Med udeleženci spominske slovesnosti na Menini planini so bili tudi legendarni komandant Franc Sever – Franta, predsednik Vlade Marjan Šarec in predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije dr. Titi Turnšek (od leve proti desni). Foto: Janez Alič. Franc Bera, Rudi Fajfer in Jože Strniša, na koncu filma predstavijo tudi svoje spomine na marec 1945, ko je na Menini planini potekalo do- gajanje, o katerem govori film. Snemanje filma je bilo naporno delo, ustvarjalci so potrebovali veli- ko iznajdljivosti. Dejanu Babosku je s svojo ekipo v več snemalnih dneh uspelo prikazati dogajanje na Meni- ni planini marca 1945, ko je okoli dvanajst tisoč okupatorjevih mož obkolilo skoraj 500 partizanov. Par- tizani so bili obkoljeni in obsojeni na smrt. Vztrajnost, pogum, bojni duh in iznajdljivost so privedli do preboja partizanov, zato film nosi prav ta pomenljivi naslov. Pomembno vlogo pri pripravi film- skih efektov je odigralo Kulturno- -zgodovinsko društvo Triglav na čelu z Jernejem Brajerjem. Prispevali so ključno zgodovinsko opremo in statiste. Z njihovim prispevkom gle- dalec podoživlja resničnost tistega časa. Igralsko zasedbo sestavljajo mladi prepoznavni obrazi slovenske- Donacije za film Fizične osebe, naše članstvo in simpatizerje vabimo, da postanete donatorji projekta »PREBOJ«. Višina donacij je poljubna in prostovoljna. Če boste prispevali 15 evrov ali več boste prejemnik jubilejne značke PREBOJ. Tisti, ki boste prispevali 40 evrov ali več, prejmete dve karti za premiero filma. Donacijo, ki bo namenjena izključno temu projektu, lahko prispevate na naslov: ZZB NOB Slovenije, Eienspielerjeva ulica 8, 1000 Ljubljana. Več informacij na (01) 434-44-45. ga filma. Domen Valič igra vlogo komandanta Frante, Ana Špik ši- frantko Valči, Denys Bilash kurirja Francija Bero, Jernej Gašperin vlo- go Rudija Fajferja in Lovro Zafred vlogo Jožeta Strniše. Igrajo še Rok Vihar, Jan Bučar, Darja Krhin, An- drej Lenart, Darko Nikolovski, Miha Rodman, Valentina Plaskan, Tjan Premzl, Marko Plantan in drugi. Velika naklonjenost podpornikov se kaže tudi v donacijah in spon- zorstvih, kar kaže na veliko nak- lonjenost slovenskega naroda do zgodovinskega pomena narodnoo- svobodilnega boja za obstanek slo- venskega naroda. Zveze združenj borcev za vredno- te NOB Slovenije v vlogi producenta filma je z do zdaj videnim potekom nastajanja filma zelo zadovoljna. Točen razpored predvajanja filma bomo objavili v prihodnjih števil- kah Svobodne besede. Želimo, da bi si film ogledalo veliko število lju- di, zlasti pa mlajša generacija, saj je sporočilo filma namenjeno prav njej. julij 201910 REKLI SO »4. avgusta letos bi Bogomir Sadov- nik dopolnil 75 let; bi doživel ta leta, če ne bi bilo tu na domačiji Peršman tistega strahotnega zločina na dan sv. Marka, 25. aprila 1945? V večernih urah tega dne, ko je pomlad z zanesljivimi koraki prihaja- la v to prelepo okolje, in tik pred koncem druge svetovne vojne so pripadniki 13. po- licijskega polka SS skrajno brutalno umo- rili, postrelili enajst ljudi, štiri odrasle in se- dem otrok. Z uničenjem Peršmanove do- mačije se je še podaljšal krvavi seznam več sto slovenskih domačij in celih vasi, ki so v letih okupacije doživele podobno usodo. Grozodejstvo nad slovenskimi domačini tu pri Peršmanu ni bilo naključno in tudi ne plod zamisli kakšnega posamičnega pripadnika nacionalno in rasno večvredne skupnosti; bilo je eno od množice dejanj, s katerimi se je uresničeval podrobno izdelan načrt za utrjevanje nemštva in tretjega raj- ha, bilo je s puško in ognjem »na terenu« zapeto »Deutschland, Deutschland über al- les«. Zvest izvajalec tega načrta je bil tudi Freidrich Rainer (gavlajter Koroške in na- čelnik Jadranskega primorja), ki je ob bo- žiču leta 1943 svojemu prijatelju, nacistič- nemu generalu avstrijskega rodu Edmundu Glaise-Horstenauu, izrekel mnenje, da bo na tem ozemlju v prihodnje »samo Nemec imel pravico do nacionalne zavesti« (Pirje- vec 2017: 39). Nacistični načrt za iztreblje- nje celotne slovenske narodne skupnosti, je vseboval natančen seznam brutalnih ukre- pov: izgon okoli 50.000 Slovencev s Koro- ške in od 220.000 do 260.000 Slovencev s Štajerskega in Gorenjskega, ostanek pa po- nemčiti v petih do desetih letih.« Dr. Maca Jogan članica sveta ZZB NOB Slovenije, na spominski slovesnosti pri Peršmanu 30. junija 2019 v spomin na zločin 25. aprila 1945 »Spomin na ustreljene talce, pogumne do- moljube v srcu in po osebnem pre- pričanju, ne po strankarski moti- vaciji, mora ostati trajen kot spomin na zgodovinski upor proti oku- patorjem, ki so hoteli uničiti naš narod, in kot opomin, kaj lahko pov- zročijo domači izdajalci. Tragični dogo- dek pod Gozdnikom spada med številne, ki so v času herojske partizanskega boja s krvjo tlakovali pot v svobodo in zlom naci- fašizma in v sramotni poraz kolaborantov in njihovih zavržnih dejanj. Tako smo pristali na strani zmagovalcev v drugi svetovni vojni, v vojni vseh vojn. Brez tega zgodovinskega dejstva ne bi bilo tudi današnje samostojne slovenske drža- ve. Zato se pred tukajšnjim spomenikom in številnimi drugimi spominskimi obelež- ji NOB ne poklanjamo spominu na žrtve okupatorja samo člani ZZB in simpatizerji vrednot NOB, marveč se morajo pred nji- mi globoko prikloniti tudi vsi iskreni domo- ljubi, ne glede na politično ideološke opre- delitve in strankarsko pripadnost. Kajti ta država ni le plod znamenitega plebiscita, 10-dnevne osamosvojitvene vojne, razpada Jugoslavije, dramatičnih sprememb v med- narodni skupnosti konec osemdesetih in na začetku devetdesetih, marveč ima slovenski narod veliko daljšo zgodovino in z zlatimi črkami v njej je ravno NOB. To mednaro- dno priznano dejstvo je zacementirano. Ne morejo ga spremeniti niti revolucija, niti zavržni in obžalovanja vredni povojni po- boji, niti celotno povojno življenje v skupni državi, ki smo ga mi starejši doživljali, in ki je imelo sončne in senčne strani, zato si za- služi pošteno, objektivno analizo domačih in tujih zgodovinarjev.« »Tukaj na Poljani je bila 15. maja 1945 zadnja bitka s si- lami nacistične Nemčije v Evropi, čeprav je Nemčija kapitulirala že 9. maja. Bežali so pred kaznijo. Skozi Slovenijo je v zadnjih mesecih vojne bežalo na zahod več kot 200.000 pripadnikov raznih kvizlin- ških band z Balkana in iz vzhodne Evrope. Na svoji poti so ropali in morili. Ena najbolj krvoločnih je bila ukrajinska divizija Galici- ja, ki jo danes častijo v Ukrajini. Vojna se za nas ni končala 9. maja. Še vse leto so se po naših krajih potikale skupine nekdanjih esesovcev, tako imenovani do- mobranci. Potem so prihajale k nam bande pobeglih kolaborantov. Spomnimo se Ma- tjaževe vojske, pa križarjev itd. V spopadih z njimi je padlo do leta 1951 še več kot 900 pripadnikov KNOJ-a. Takrat smo zmotno mislili, da je fašizem za vedno premagan. Motili smo se. To je zgodovina in ne smemo je pozabiti. Prav tako tudi ne smemo in ne bomo dovo- lili, da jo potvarjajo. Danes širijo neverjetne laži o našem boju za obstanek našega naro- da. Ne moreš verjeti, kako potvarjajo zgo- dovino, česa vsega si ne izmisli Reporter ali Janševa Demokracija, da o Orbanovi Novi 24 niti ne govorim! Včasih se sprašujem, za- kaj jim je vse to potrebno. Potrebno je zato, da se opere madež, ki visi nad Ljubljansko nadškofijo, da se ope- rejo najbolj gnusni zločini škofa Rožmana in klerikalne bande, zbrane okoli njega, da se opere izdaja lastnega naroda. V kolabo- racijo so zapeljali naivne kmečke fante, ki so verjeli svojim dušnim pastirjem. Juhant je priznal, da ne gre za spravo, ampak za rehabilitacijo.« Zvone Dragan član Sveta ZZB NOB Slovenije, na spominski slovesnosti ob spomeniku 10 padlim talcem pod Gozdnikom 26. maja 2019 Dr. Tit Turnšek predsednik ZZB NOB Slovenije, na spominski slovesnosti ob 74. obletnici zadnjih bojev v drugi svetovni vojni, Poljana, 18. maja 2019 »Zbrali smo se ob spo- meniku narodne herojinje Mihaele Škapin - Drine, ob njej kot svetlem simbolu juna- škega poguma in tragičnih žrtev mno- goštevilnih bork in bor- cev NOB slovenskega naroda v grozotah druge svetovne vojne, aktivistov Osvobo- dilne fronte, kurirčkov, talcev, pregnanih, zaprtih in z drugačnimi usodami. Vaše tradicionalno srečevanje je izraz spoštljive hvaležnosti za priborjeno svobodo, ki smo jo njej, partizanki Drini, in vsem borcem in žrtvam dolžni skrbno čuvati in očuvati v prihodnost.« Globoko občutim ponos na pogumno junakinjo Mihaelo, ponos na priborjeno svobodo in spoštljivo hvaležnost do ljudi, ki so v tem boju premagali zlo in so v njej morali žrtvovati tudi svoje življenje. Skozi vsa leta ste tukaj skrbno obujali spomine in pri življenju ohranjali vrednote naro- dnoosvobodilnega boja, vrednote, ki so doma tudi na Partizanskih vrheh in ki ple- menitijo ljudi z načeli miru, pravičnosti in dostojanstva. In čuvate svobodo! In čuvate pomnik mladi ženski borki za svobodo! Vsem žen- skim borkam. Tudi zaradi nje in njene življenjske uso- de, vklesane v spomin in v opomin v njen spomenik, je to vredno in prav. V spomin na njeno mladost, na njeno uporniško in napredno misel, na njeno domoljubje, na njen pogum v boju z okupatorskimi na- silniki; – in v opomin zaradi nasilja, ki je dekletu, šele 21-letnemu, nasilno odvzelo pravico do svobodnega življenja. Do svo- bode, kakor ji radi rečemo tudi z več bese- dami, kot so: do človekove notranje pros- tosti, vedrine, dobre volje in sreče.« »Po 78 letih od za- četka okupacije in ustanovitve OF, po 74 letih od konca druge sve- tovne vojne, po 28 letih od usta- novitve samostojne Slovenije je čas, da se vprašamo, kje smo danes Slovenci kot nacija, kako nam je, koliko zmoremo in hočemo razumeti sporočila borcev iz naše preteklosti, koliko zmoremo in hočemo uresničevati vrednote človeškega dosto- janstva in upornosti. Pomembno je, da poskušamo razumeti človeške motive na- ših prednikov v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja, da so zapustili domove in se po- dali v gozdove, v pomanjkanje in hude ži- vljenjske preizkušnje. Niso šli, da bi umrli, še manj, da bi, kot pravijo nekateri, »darovali svoje življenje«. Šli so, da bi živeli, da bi zmagali v boju za svoje dostojno življenje in dostojno življe- nje vseh rojakov! Ob tem pa so zavestno tvegali izgubo najpomembnejšega – svo- jega življenja. Ko so leta 1941 napadli okupatorji, je bilo našim prednikom jasno, kdo je sov- ražnik, kaj je nevarnost, kakšna so tve- ganja, kakšne – pa čeprav skromne – so možnosti preživetja, kaj more in mora kdo v tej smeri storiti. Danes je drugače. Živi- mo v dokajšnjem lagodju in malokdo se zaveda, da smo – na sodobni visokoteh- nološki in globalizirani način – napadeni tudi mi! Napadeni smo kot Slovenci, pa tudi kot človeštvo 21. stoletja v celoti. Naj- modrejši mislec zadnjih desetletij je zapi- sal, da je človeštvu druga svetovna vojna zapustila dve težki, smrtonosni kladivi, sposobni uničenja človeštva – atomsko bombo in uničenje okolja.« Štefka Kučan na tradicionalnem srečanju pred spomenikom narodne herojinje Mihaele Škapin - Drine v Vrabčah na Krasu 16. junija 2019 Mag. Blaž Kavčič predsednik sveta ZZB NOB Slovenije, na spominski slovesnosti 29. junija 2019 na Kopitniku VABILA PREJELI SMO Graška gora 2019 V soboto, 31. avgusta 2019, bo na Graški gori – gori jurišev potekalo že 33. srečan- je borcev, planincev in članov veteranskih organizacij! Program, v okviru katerega bomo podelili tudi visoka priznanja ZZB za vrednote NOB Slovenije, se bo na prireditvenem prostoru na Graški gori začel ob 11. uri. Udeležence bo kot slavnostni govornik nagovoril dr. Matjaž Kmecl, častni občan Mestne občine Velenje in podpredsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Srečanje, ki ga posvečamo 74. obletnici zmage nad fašizmom in 60-letnici mesta Velenje, bo tudi priložnost za brezplačen ogled spominske sobe in spominskega parka, posvečenih legendarni XIV. parti- zanski diviziji. Spominska soba bo odprta od 9. do 15. ure. Na dan srečanja pa bomo v Cirkovcah pod Graško goro ob 9. uri odkrili tudi spominsko tablo, s katero bomo označili lokacijo »Izakove bolnice«, prvega parti- zanskega sanitetnega objekta v Sloveniji. Vsi, ki bi želeli prisostvovati odkritju, ste vabljeni, da se pridružite pohodnikom, ki bodo na Graško goro krenili z avtobusne- ga postajališča Velenje ob 7. uri. Avtobus bo pohodnike pobral tudi na postajališču Tržnica v Velenju in v Škalah (pri odcepu proti Cirkovcam). Vsi domoljubi prisrčno vabljeni! Vabilo na Vodiško planino Združenje borcev za vrednote NOB Ra- dovljica vabi v soboto, 3. avgusta 2019, na spominsko slovesnost ob 78. obletnici ustanovitve Cankarjevega bataljona in prazniku Občine Radovljica. Spominska slovesnost s kulturnim programom bo ob 11. uri pri Partizanskem domu na Vodiški planini (Jelovica). Slavnostni govornik bo mag. Blaž Kavčič, predsednik sveta ZZB za vrednote NOB Slovenije. Na slovesnosti bodo podeljena priznanja za ohranjanje vrednot NOB. Organiziran bo avtobusni prevoz iz Krnice ob 8. uri in iz Radovljice ob 8.30. Polom pri Kočevju Združenje borcev za vrednote NOB Kočevje skupaj z odborom 18. divizije vabi na srečanje v spomin na ustanovitev in boje Jurišnega bataljona 18. divizije v Suhi krajini in na obletnico roške ofen- zive, ki bo v Polomu pri Kočevju v soboto, 3. avgusta 2019, ob 11. uri. Spominski dogodek bomo zaznamovali z bogatim kulturnim programom. Ob 9.30 bo polaganje vencev v spomin- skem parku na pokopališču v Starem Logu. Načrtujemo krajši kulturni program, vence bodo položile delegacije KOZB Stara Cerkev, ZB Novo mesto in Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto. Ob 10.30 bo polaganje venca ob spomeniku padlih v Polomu. Po slovesnosti bo tovariško srečanje. Spominska slovesnost na Rabu Taboriščni odbor Rab - Gonars in obči- na Rab pripravljata ob 76. obletnici os- voboditve koncentracijskega taborišča spominsko slovesnost. Ta bo v soboto, 7. septembra, ob 16. uri v nekdanjem koncentracijskem taborišču Kamp- or. Taboriščni odbor pripravlja ob tej priložnostni strokovno potovanje z avto- busom iz Kočevja in Ljubljane. Informaci- je dobite na telefonskih številkah 041 408 231 (Janez Maršič) in 031 654 430 (Herman Janež ml.). Končanje polemike o kočevskih Nemcih Nesmiselno je polemizirati s to- varišem dr. Titom Turnškom, ki ne loči, kaj je etično in kaj etnično, in ki zmanjšuje vrednost diser- tacije Georga Marschniga, ki je leta 2009 doktoriral na dunaj- ski univerzi z Gottschee Global in je med redkimi kritiki posku- sa oživljanja nemštva in nemške manjšine v Sloveniji. In ker mi tovariš Turnšek svetuje branje knjižice Kočevski Nemci – parti- zani Zdravka Trohe, si dovolim, da mu tudi sama svetujem, naj na strani 33 v omenjeni knjižici prebere besedilo, ki se nanaša na štetje prebivalstva v Sloveniji iz leta 1991. Tam Troha navaja, da »glede avtohtonosti večine av- strijske in nemške narodnosti ne moremo uvrstiti med ostan- ke predvojne nemške narodne manjšine na Slovenskem, saj se je po rezultatih zadnjega popisa 50 odstotkov oseb, ki so se opre- delile za avstrijsko in nemško narodnost, preselilo iz tujine, 7 odstotkov pa iz nekdanjih jugo- slovanskih republik«. Nekateri neuki in naivni politiki v Sloveniji dobrohotno odpirajo vrata njeni ekscelenci mag. Sigrid Berka, avstrijski veleposlanici v Ljubljani, in njenim odposlan- cem. Upam, da tovariš Turnšek ni med njimi. Veleposlanica izraža nenehno začudenje nad tem, da Slovenija »ne prizna nemško go- voreče manjšine«. Ni mogoče tr- diti, da bi bila nemško govoreča etnična (in ne narodna!) skupnost »brez dvoma avtohtona«. Ostanki ostankov nekdanje manjšine, ki se je leta 1941/42 izselila iz svo- je domovine Kočevske, ne morejo biti avtohtoni. Kulturne pravice pa imajo. In zdaj osebno: lahko je modro- vati za obloženo mizo, težko pa se je vživeti v položaj večinskega naroda, nezaposlenih v Sloveni- ji, ki ne le da nimajo nobenega Konrada in sindikatov; nimajo nikogar, ki bi jim odprl vrata in jih vabil na kavo. V domovini ni- majo domovine. Že leta gledam v svoji bližini to kruto dramo. Bi se tovariš dr. Tit Turnšek tako srč- no, kot se zavzema za priznanje nemško govoreče etnične skup- nosti v Sloveniji, za katero tiči predvsem vračanje premoženja, zavzel tudi zanje? Alenka Auersperger julij 2019 11 IMELI SMO LJUDI Vincenc Blažinč - Cene (1922–2019) 25. januarja smo se na dobovskem pokopališču poslovili od borca Kozjanskega odreda, predsednika KO ZB NOB Dobova. Vincenc se je rodil 29. decembra 1922 v števil- ni kmečki družini v Mihalovcu pri Dobovi. Še sedem bratov in sester je imel. Osnovno šolo je obiskoval v Dobovi, nato je odšel v uk v Za- greb, kjer se je pri mojstru Čehu Dragu Pospišilu izučil za ključavni- čarja in bil pri njem pomočnik vse do maja leta 1941. Sodeloval je v sindikalnih in delavskih akcijah tik pred vojno in zgroženo opazoval vkorakanje nemških čet v Zagreb. Kmalu je izgubil delo. Nemški oku- patorji so ga vpoklicali na obve- zno delo v tovarno ključavničar- ske strojne opreme v Andritzu pri Grazu. Po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo julija leta 1941 so strojno tovarno preoblikovali za iz- delavo topov in rezervne dele za- nje. V tem času so mu starše izse- lili iz Mihalovca v lager v Franciji in Cene kar naenkrat ni več imel svojega doma. Nemci so ga silili, da podpiše izjavo o prostovoljni vključitvi v nemško vojsko, vendar tega ni hotel narediti. Trdo so ga prijeli in pet mesecev je odsedel v zaporu. Po bombardiranju je ušel iz zapora, se vrnil domov in v Pavlo- vi vasi pri cerkvici sv. Jedrt vstopil v partizane. Ko so na pomlad leta 1944 ustanovili Kozjanski odred, je bil Cene že prekaljen partizan. Os- tal je v prvi četi prvega bataljona pri komandantu Janošu in z njim obredel vse Kozjansko, Savinjsko in Dolenjsko Cene je z odliko končal podofi- cirsko šolo. Mladi vodnik se je vrnil v svoj prvi bataljon na Kozjansko, kjer so ga postavili za obveščeval- ca. Ko je v aprilu 1945 komandant Odreda Jerin zbiral 600 najbolj- ših borcev in oblikoval legendar- no Kozjansko grupo, ki je morala na 600-kilometrski marš čez Sot- lo, Hrvaško Zagorje in Podravino, preiti na Madžarsko in nato nazaj pri Lendavi zabiti klin med napre- dujočo Rdečo armado in sloven- skim narodnostnim ozemljem, je bil Cene seveda poleg. S prvim bataljonom je zmagoslavno osvo- jil Lendavo in Mursko Soboto, brez zadrževanja v bojnem razporedu je nadaljeval pot vse do Maribora, ka- mor je prispel 15. maja 1945. Takoj so morali na zavarovanje pomemb- nih objektov in ustanov v mestu, že drugi dan pa je kot komandir prevzel svoj vod in z njim odšel na varovanje Mežiškega rudnika. Tam je zvedel, da so medtem nje- gov Kozjanski odred razformirali in borce prestavili v KNOJ. Vse do zime 1945 je Cene ostal v KNOJU, varoval mejo, objekte in preganjal ostanke okupatorskih band, ki so se prebijale iz Slovenije v Avstrijo. Potem pa so jih le potegnili iz vsa- kodnevnih bitk in poslali na dopust v Beograd. Tam so Ceneta kot klju- čavničarja nagovarjali, da se zapo- sli v Titovih zavodih, vendar ga je vleklo domov. Demobiliziral se je in se vrnil v Dobovo. Od njegove domačije ni ostalo veliko, saj so jo porušile zavezni- ške bombe, ko so bombardirali že- lezniško vozlišče v Dobovi. Najprej so ga poslali v Maribor v nekdanjo Hutterjevo tovarno kot vzdrževal- ca, kmalu zatem pa na šolanje v Zagreb, saj so nujno potrebovali strojevodje. In Cene je postal žele- zničar. Vozil je vlake od Zagreba do Brčkega, Banovičev, Tuzle, Doboja, Kreke. Vmes je našel toliko časa, da se je poročil z Ano Lapuh in do- bil sina. Od leta 1960 in 1963 sta z ženo zgradila hišico in domačijo v Dobovi. Do leta 1974 je bil stroje- vodja, nato pa so ga le premestili v popravljalnico v Dobovi, kjer je nato delal vse do upokojitve leta 1981. In ko bi v pokoju vsaj malo lahko uži- val sadove svojega napornega dela in življenja, polnega skrajnih napo- rov in nevarnosti, so ga doletele nesreča za nesrečo. Najprej mu je umrla žena, nato še sin. Član našega Združenja je bil vse od ustanovitve v letu 1948. V njem je opravljal več odgovornih nalog na krajevni in občinski ravni. Na- zadnje je bil dolgoletni predsednik naše krajevne organizacije v Do- bovi. Bil je prejemnik številnih bor- čevskih priznanj. Stane Preskar Jože Pajenk - Pepi (1925–2019) Pride čas, ko se moramo za ved- no posloviti od nekoga, ki smo ga poznali, se z njim družili, delali ali prijateljevali. Ta marčevski pone- deljek nas je novica pretresla do srca, saj smo izvedeli, da je v 95. letu starosti umrl naš dragi prijatelj, tovariš Jože Pajenk - Pepi, znan kot Rdečnikov Pepi. Jože Pajenk se je rodil 9. marca 1925 v kmečki družini, svojo ži- vljenjsko pot je začel na danes idi- lični turistični kmetiji Rdečnik. Tam se je kot mlad fant soočil z grozo- tami druge svetovne vojne. V Raz- borju so prebivali zavedni Slovenci, ki so se vključili v boj proti okupa- torju, med njimi je bil tudi Jože. Nemci so že v aprilu leta 1941 v Razborju izobesili nemške zastave, odpravili slovensko občino Razbor in kraj preimenovali v Rasswald. Januarja leta 1943 so po Razborju spet zbirali mlade fante za nabor v nemško vojsko in Jožetu je uspe- lo, da se je naboru izmaknil in tako ostal na kmetiji vse do junija 1943. Družina Pajenk je vseskozi podpi- rala partizanski boj in OF. Po nekaj časa so Nemci vnovič obkolili kme- tijo Rdečnik in odpeljali vso druži- no, tudi Jožeta, v zapore v Maribo- ru. V zaporu je bil skupaj s svojim bratom in sosedom do leta 1944. Jožeta in soseda so v mariborskih zaporih zelo mučili. Odločil se je, da jim ne pove ničesar, pripravljen je bil tudi na najhujše. Brata Karla in soseda Kuneja so obsodili na smrt in bila sta ustrelje- na kot talca. Od vseh zapornikov so skupaj z Jožetom izbrali še 19 moških, naložili so jih na živinske vagone in jih odpeljali v koncentra- cijsko taborišče Dachau. Leta 1945 se je bližal konec vojne in letala so iz dneva v dan bombardirala bližnja mesta in tako so aprila Jožeta sku- paj še s preživelimi ujetniki rešili Angleži in Američani. Vrnil se je v svoj prelepi rodni Razbor, ki ga je imel zelo rad. Njegova mladost in trdna volja sta mu pomagala, da se je soočil z novimi življenjskimi izzivi ter si po končani drugi svetovni vojni in delu na kmetiji Rdečnik uredil tudi zakonsko življenje. Tu je spoznal svojo bodočo ženo, sosedovo Te- rezijo, in se leta 1954 poročil z njo. Ustvarila sta si družino, v kateri so se rodili tri dekleta in dva fanta. Po vojni je Jože čutil odgovornost zmage nad fašizmom in osvobodi- tve naše domovine. V ta namen je hitro stopil v vrste borčevske orga- nizacije v Razborju in začel obujati spomin na srdite boje Tomšičeve, Šercerjeve in Bračičeve brigade na tem območju. Več kot 30 let je bil predsednik borčevske organizacije v Razborju. Med krajani Razborja in člani borčevske organizacije je bil zelo priljubljen in imel je velik ugled v kraju in zunaj njega. Bil je tudi dolgoletni član občinskega od- bora borčevske organizacije v Slo- venj Gradcu. Jožetu so ob vsem tem največ pomenili družina in njegovi najbliž- ji. Veliko se je ukvarjal z vnuki in pravnuki. Še posebno je bil zelo ve- sel njihovega obiska, ko je prazno- val svoj 95. rojstni dan. Jože Pajenk je znal prisluhniti te- žavam ljudi, jih razumel in bil ved- no pripravljen pomagati. Ni mogel prenašati krivic, z vso vnemo se je bojeval za njihovo odpravo. Verjel je v pravično in pošteno družbo, v družbo enakih možnosti, utemelje- no na močni etiki in morali. Jože Vrabič Marija Švabič – Rida (1923-2019) V Ljubljani smo se 31. maja pos- lovili od aktivistke OF, partizan- ke, nosilke partizanske spomenice 1941, tovarišice Marije Švabič, ro- jene Sotlar. Marija, po domače Rida, se je ro- dila pred 96 leti, 30. januarja 1923, v Ljubljani v zavedni slovenski ru- darski družini v kateri je bilo osem otrok. Oče je delal v rudnikih Trbo- vlje, Kanižarica, v Avstriji, nato si je pred prvo svetovno vojno s Koroši- co Ano ustvaril družino in se naselil v Ljubljani na Ježici. Vsa družina z očetom vred se je v drugi svetovni vojni takoj vključila v OF. Kakšna je bila družina Sotlar, nam povedo neskromni podatki: od osmih otrok jih je bilo kar pet v partizanih: Tone, Bert, Martin, Marija in Trauda, ter štirje, ki so bili nosilci partizanske spomenice 1941: Erna, Marija, Tra- uda in Tone. Z Marijino smrtjo se je zaključila klena partizanska ge- neracija Sotlarjev, velikih sloven- skih domoljubov. Marija Sotlar - Rida je takoj leta 1941 v okupirani Ljubljani priče- la skupaj z ostalimi člani družine delovati proti okupatorju. S sestro Traudo je že leta 1941 delovala kot aktivistka OF – obe sta bili tudi čla- nici SKOJ-a. Kot aktivistki sta ime- li težke in zaupne naloge in ker sta bili izdani, so italijanski okupatorji izdali zanju tiralici. Toda pravočas- no sta se spomladi 1942 umaknili v partizane. Mariji je bilo 19 let, Tra- udi pa 15. Bili sta v II. grupi odre- dov in v VII. korpusu. Marija je bila po Roški ofenzivi kot zanesljiva in prekaljena borka premeščena v ti- skarno Triglav v Kočevskem Rogu, nato pa na Goteniški Snežnik. V tiskarni je bil med sodelavci tudi njen bodoči mož Miloš Švabič. Po vojni sta si ustvarila družino. Marija je delala v ministrstvu za industrijo, nato v občini Ljublja- na-Center. V zakonu sta se jima rodili hčeri Maca in Jela ter sin Marko. Za Marijo - Rido in Miloša je bil najtežji udarec, ko je umrl v železniški nesreči sin Mark. Bil je mlad, perspektiven pisatelj. Drugi udarec je Rida doživela 1999, ko je umrl mož Miloš. Kot je bila skrbna mama, je bila prav tako dobra babica vnukom in pravnukom. Po smrti svoje mame, ki je svojedobno za vse vnuke or- ganizirala otroško poletno kolonijo na Loparju, je postala Rida pro- motorka družinskih srečanj širše, tesno povezane družine Sotlar, še največkrat prav na otoku Rabu na Loparju. Življenjska pot tovarišice Marije je bila težka in burna. Bili so trenutki sreče, veselja, pa tudi trpljenje, po- vezano z življenjskimi izkušnjami, ki jih je zaznamovala 2. svetovna vojna, težek čas obnove po njej in tok njenega življenja. ZZB NOB Ljubljana www.svobodnabeseda.si B E S E D A PESEM Domovini Kje, o kje si,domovina, ljubi moj slovenski kraj, le za tebe srce bije – al' te bom še videl kdaj? Kje, o kje si, hišica bela, ki med drevjem mi stojiš? Še bolj kakor lil'ja bela, mnogo lepša se mi zdiš. Kje, o kje si, zlato polje, ki te Slovenec je oral? – Po njem stopa tuja noga, tujec je že žito sejal. Kje, o kje si, vinska trta? Si Slovenca b'la ponos, ki ob tvoji žlahtni kaplji je užil nebroj radost'. Kje smo Slovenci in Slovenke, da nas videti več ni? Po tuji zemlji razsejani – oh, kak' nas srce boli. Kje si lastovica mala, da mi pesem zažgoliš? Hišo mojo mi obkrožiš, ji iskren pozdrav 'zročiš. Marija Richly, 16. marca 1942 v taborišču Bad Schwarzbach. (Slovensko pesništvo upora) Hrepenenje v lagerju 1941-1945 Tam doli, daleč so griči, med njimi doline, ravnine, reke Sava, Sotla in Krka, vasi in mesta. Tam še vedno bivajo naša srca. Sončni slovenski biser oropan, oskrunjen, nem. Močno ranjen joče brez svojih ljudi. Tujec si lasti zemljo, ki smo jo do včeraj Slovenci tisočletja obdelovali, negovali, orali, sejali in sadove spoštljivo užili. Neizmerno smo jo častili, vsako ped grede opleli, gnojili. Vsak dan smo jo, kakor svojo mater, z ljubeznijo objeli. Štiri leta nam telo je jokalo v tujini. V upanju, da jo zopet najdemo, čeprav revno, a vendar našo. Takrat v taboriščih trdno smo sklenili: ker domovino in z njo dom smo izgubili, jo bomo še bolj ljubili. Zemlja domača, s krvjo prežeta, tvoj rod k tebi se vrača. Slovenske roke so te zopet objele, ljubečo toploto ti dale. Spodobno življenje smo si zgradili, za trpljenje le delno odškodnino dobili. Mladi rod smo o zgodovini učili, da bi domovino vedno pred sovražno roko branili. Jože Križančič julij 201912 JUBILEJI 90 let Valerije Skrinjar Tvrz 100 let Stanka Kušljana Valerija Skrinjar Tvrz, upokojena novinarka, pisateljica in prevajalka, partizanka v drugi svetovni vojni, begunka iz obleganega Sarajeva, je septembra lani je praznovala svoj 90. rojstni dan. Počastila ga je z novo knjigo z naslovom Kjer oljke cveto. V njej je opisala obdobje agrarne reforme v slovenski Istri po koncu druge svetovne vojne. To dogajanje je namreč občutila na lastni koži, saj so jo kot mlado novinarko agencije Tanjug iz Ljubljane leta 1946 posla- li v cono B svobodnega tržaškega ozemlja in tam je med drugim spre- mljala tudi agrarno reformo. Valerijo Skrinjar Tvrz pa bomo jeseni videli tudi v dokumentarno- -igranem filmu Preboj, ki nastaja po knjigi Past na Menini planini Franca Severja - Frante, v režiji Dejana Ba- boška. Tedaj 16-letna Valerija je bila šifrantka v operativnem štabu in je ena izmed petih še živečih borcev, ki so doživeli kalvarijo, o kateri pri- poveduje film. »Zelo sem ponosna, da nastaja ta film in da se ga je lotil mlad režiser, saj gre za eno najtežjih bitk ob koncu druge svetovne vojne pri nas. Če partizani takrat ne bi iz- bojevali zmage, tudi Slovenije ne bi bilo,« je dejala ob nastajanju filma. A je podobno agonijo Valerija do- živela še enkrat, tokrat v jugoslo- vanski vojni v Sarajevu, ki je nekaj let po koncu druge svetovne vojne postalo njen dom. Ta preizkušnja je bila za tedaj že upokojeno ugledno novinarko in priznano pisateljico, ki je bila tudi predsednica Društva pi- sateljev Bosne in Hercegovine, mati in žena, še hujša. Skupaj z možem, Josipom Tvrzom, partizanom, no- silcem partizanske spomenice, sta na stara leta postala begunca. »Da- nes vem, da denar kupi ljudi brez hrbtenice, denar podžge najnižje strasti, razplamti nacionalizem. Nih- če od nas ni verjel, da nas bodo pro- dali domači ljudje,« pravi. Valerija se je rodila 8. novembra leta 1928 v rudarski družini v Za- gorju ob Savi. Niti 16 let še ni ime- la, ko se je pridružila partizanom v Moravški dolini, in ker je znala ste- Stanko Kušljan je 30. maja dopol- nil sto let. Ob jubileju so ga obiskali in mu čestitali predstavniki občine Šentjernej, predsedstvi ZB Šen- tjernej in Novo mesto, delegacija društva Gorjanska četa, delegacija Cankarjevega bataljona iz Ljublja- ne, predstavniki gasilcev iz Šen- tjerneja in RK ter številni prijatelji, znanci in sosedje. Stanko se je na njihova voščila hudomušno odzval z besedami: »Danes prvič proslavljam stoletni- co, tako kot vi, ki prvič čestitate stoletniku. Je pa res, da je mojemu življenju rok trajanja že podaljšan. Pri naslednji stoletnici bomo imeli še več izkušenj.« Rodil se je v družini, kjer je bilo sedem otrok, on je bil četrti po vrsti, ima pa tudi dva polbrata in polsestro. Doma so imeli žago in mlin. Bilo je veliko dela, zato so morali že zgodaj poprijeti tudi ot- roci. Po končani osnovni šoli se je Stanko izučil za krojača. Nekaj časa je delal v Višnji Gori, potem pa je šel služit vojaški rok. V tem času se je začela vojna. Živo se spominja, kako se je v skupini šestih Sloven- cev peš odpravil proti domu. Doma se je kmalu pridružil krajevni orga- nizaciji Osvobodilne fronte, kjer je deloval do odhoda v partizane. V partizane je odšel 9. marca 1942. »Tega dne nas je iz Šentjerne- ja odšlo v partizane 24 fantov. Odšli smo na Toplo Reber, kjer se je usta- novila Novomeška četa. Spomladi istega leta se je četa razdelila na tri skupine, in sicer na Gorjansko, Mo- kronoško in Topliško četo. 13. maja je bil na Pragu v Gorjancih ustano- vljen Gorjanski bataljon, ki je delo- val na območju od desnega brega Krke do slemen Gorjancev ter od Podbočja do Uršnih sel. Naše ob- močje delovanja je bilo tudi v Beli krajini in v hrvaškem Žumberku.« Že maja 1942 si je bataljon priboril obsežno osvobojeno ozemlje, kjer se je začela porajati nova ljudska demokracija. Po kapitulaciji Italije nografijo, strojepisje in nemški jezik, so jo dodelili k radijski postaji, kjer je spremljala poročila angleških in ruskih radijskih postaj. Sodelovala je na mitingih, recitirala in igrala in si želela, da bi postala učiteljica. Ta želja se ji je za kratek čas uresniči- la, saj so se v partizanskem vodstvu odločili, da bo začela poučevati na Češnjicah v Tuhinjski dolini, kjer ot- roci že dolgo niso obiskovali šole. Tako je prišla v Tomanovo hišo, kjer ji je bila starejša hči Rezka glavna opora in pomoč pri organiziranju šole. Usposobili so prostor, iz desk izdelali klopi, za tablo so imeli po- čez obrnjena vrata. Zaradi nenehnih spopadov šola ni trajala dolgo, a os- tala je v njenem spominu. Po vojni so jo poslali v šolo v Lju- bljano, kjer je njeno življenje poteka- lo med obiskovanjem šole med ted- nom, ob nedeljah pa udarniško delo, o čemer je pisala za Slovenski poro- čevalec. In tako se je znašla v Coni B svobodnega tržaškega ozemlja, od tam jo je pot vodila v uredništvo Tanjuga v Beograd in v Tanjugovo novinarsko šolo. Po dekretu se je kot novinarka selila po različnih mestih, leta 1954 je pristala v Sarajevu in dve leti pozneje prestopila v dnev- nik Oslobodenje, pred upokojitvijo pa je postala urednica tamkajšnjega mladinskega lista Male novine. Zelo zgodaj je začela pisati tudi pro- zo in poezijo. Njen opus je izjemen: deset radijskih iger, tri pesniške zbir- ke, 12 zbirk kratke proze, 12 povesti in romanov, 10 prevodov sloven- skih avtorjev, med njimi dela Toneta Svetine, Vitana Mala, Branke Jurca, Neže Maurer… Napisala je veliko zgodb za otroke, v delih za odrasle se je vračala v čas svoje mladosti, v tež- ke razmere po vojni, ki so jih zazna- movale pomanjkanje, težko rudarsko življenje v njenih revirjih, tej temi je posvetila trilogijo Zmajeva kri. Še vedno je zelo dejavna in pogosta go- vornica na spominskih slovesnostih. Pripoveduje o ljubezni do domovine in o tem, kako hudo je, ko jo izgubiš. Jožica Hribar je Gorjanski bataljon postal del se- stava 15. brigade. »Borci našega bataljona smo bili dodeljeni v različne partizanske vojne formacije. Večina borcev je ostala v 15. brigadi (Belokranjski), nekaj jih je bilo dodeljenih v Gub- čevo in Tomšičevo brigada, jaz pa sem odšel v Cankarjevo brigado.« Stanko je bil v Bosiljevem hudo ranjen. O tem je povedal: »Puško sem imel prazno. Ravno sem jo ho- tel napolniti, ko se je ustaš dvignil, nameril vame in ustrelil. Vrgel sem se sicer na tla, a v tistem sem jih že dobil v prsi, tako da me je krog- la prestrelila. Še sreča, da je šla le skozi mehka tkiva, tik ob hrbtenici. Zaradi poškodbe sem imel težave zaradi krvavitve v pljučih.« Odpe- ljali so ga v bolnico Gornji Hrastnik v Kočevskem rogu, kjer je ostal tri mesece. »Komisija je ugotovila, da sem začasno nesposoben opravlja- ti vojaški poklic. Poslali so me v enoto Ljudske milice Kostanjevica - Šentjernej. Od tam sem bil poslan na izobraževanje za poklic milič- nika, ki se je izvajalo v Metliki.« V času izobraževanja je bil dodeljen enoti za varovanje glavnega štaba Slovenske vojske, s katerim je po dolini Kolpe odšel proti Ljubljani, kjer je dočakal osvoboditev. 8. maja 1945 se je vrnil domov v Šentjernej. Postal je poveljnik Ljud- ske milice v Kostanjevici, pozneje pa je bil poveljnik LM v Brežicah. Zaradi težav z zdravjem so ga pre- mestili na Notranjo upravo Novo mesto. Leta 1947 je prenehal dela- ti v organih za notranje zadeve in s tem se je končalo njegovo vojno obdobje. Je nosilec partizanske spomenice 1941, ima medaljo za hrabrost in še veliko drugih priznanj. Leta 1947 se je zaposlil v Iskri Šentjernej, kjer je opravljal odgovorna dela in se tudi upokojil. Ustvaril si je družino. Ima dva sinova, ki sta si zgradila hiši v bližini njegovega doma. Sino- va lepo skrbita zanj. Sorodniki ga radi obiščejo in z njim poklepetajo. Govoriva o Javorovici, Grahovem, Dražgošah, Pohorskem bataljonu, o pomenu partizanstva, o tem, da imamo samostojno država. »Ja- vorovica je simbol Dolenjske, je simbol partizanstva in spomin na krvave dogodke, ko je domača bela garda zverinsko pokončala Can- karjev bataljon. Moti me, da so ob- činski politiki leta 2015 skušali to prireditev izbrisati s seznama. Na srečo sta zmagala razum in zavze- tost lokalnih članov ZB. Vesel sem, da je sedanja politična struktura občinskih svetnikov z županom na čelu drugačnega mišljenja in da se zavedajo pomembnosti tega do- godka.« Pove mi tudi, kako so člani ZB s pomočjo Krke prenovili poru- šeno kapelo in jo spremenili v spo- minski hram, v katerem so zapisa- na imena vseh padlih partizanov, in kako so asfaltirali cesto iz vasi do spomenika. Pogovarjava se o spravi, Pahor- jevih pogledih, o povojnih pobojih. »Vojna je spopad zaradi določenih ciljev napadalca. V vojni se ubija, uničuje premoženje, strahuje ljudi zaradi ciljev, ki so jo povzročili. V vojni so vedno na koncu zmagoval- ci in poraženci. Slovenski narod ni napadel Nemcev, mi smo se samo branili in zaradi srčnosti izbojevali boj – bili smo zmagovalci, ki so ho- teli družbene spremembe. Sprave ne potrebujemo. Pa še nekaj bi rad povedal: partizani nismo bili moril- ci, kakor nam nekateri očitajo. Vse belogardiste smo le temeljito izpra- šali in jim dali možnost, da se nam pridružijo. Nikogar nismo ustrelili, spustili smo jih na prostost. Poz- nam kar nekaj primerov z imeni in datumi, zato lahko to svojo trditev dokažem. Če pa so belogardisti uje- li partizana, ga niso samo ustrelili, ampak so ga tudi zverinsko mučili.« 1. junija 2019 je družina Kušljan na Javorovici v lovski koči priredi- la slavnostno pogostitev. kamor je bilo povabljenih več kot sto ljudi. Posebno razpoloženje so ustvarili borci Gorjanske čete, ko so priko- rakali na prireditveni prostor. Ko- mandant čete Milan Krajnc je slav- ljencu podal raport in mu čestital ob jubileju, nato pa so mu čestitali vsi borci. Gorjanska četa je v čast slavljenca in njegovih prvih sto let izstrelila pet salv – za vsakih 20 let po eno. Partizanka Breda pa je zelo živo in doživeto recitirala pesem Franca Šalija Gorjanska četa. Lojze Podobnik SPOROČILA Volilna skupščina ZB Maribor V sejni dvorani IZUM-a v Mariboru je bila 26. marca volilna skupščina ZB Maribor, ki se jo je udeležilo 51 članov. Na dnevnem redu je bilo devet točk. Med drugim so člani znova izvolili dozdajšnjega pred- sednika, Marjana Žnidariča, ter 15 članov izvršnega odbora in pet članov nadzornega odbora. Spreje- li so tudi program dela in okviren finančni načrt za leto 2019. Želijo ohranjati tradicije narodnoosvo- bodilnega boja 1941–1945 ter z vrednotami seznanjati mlade in z delovanjem utrjevati tradicije slo- venskega uporništva. Letos bodo namenili poseben poudarek spo- minu na padle člane mariborskega okrožnega vodstva osvobodilnega gibanja v Hrenovi ulici na Studen- cih 15. julija 1944 – zaradi izdaje so padli štirje člani – in spominu na 143 ustreljenih talcev v maribor- skih zaporih 2. oktobra 1942, kar je okupatorjev najhujši zločin v enem dnevu na Slovenskem. Spomnili so se tudi 29. aprila 1941, ko je bila prva akcija proti okupatorju izvede- na prav v Mariboru. To je bila sabo- tažna akcija mariborskih domolju- bov, ki so 29. aprila 1941 zjutraj v Volkmerjevem prehodu v središču mesta zažgali dva nemška osebna avtomobila. (Prehod so leta 1938 poimenovali po Leopoldu Volkmer- ju, 1741–1816, bil ljudski pesnik, narodni buditelj, skladatelj, vzgoji- telj, duhovnik in pisatelj.) Pripravili bodo tudi predavanja iz slovenske zgodovine s poudarkom na narodnoosvobodilnem boju v osnovnih šolah, mestnih četrtih in krajevnih skupnostih. Nadaljeva- li bodo izvajanje uUr spomina, ki bodo mlade v šolah in druge pos- lušalce v Muzeju narodne osvobo- ditve seznanile z delovanjem parti- zanskega zdravstva, šolstva in kako je na podeželju delovalo uporniško gibanje. Vse leto bodo pomagali članstvu s svetovanjem in informa- cijami, pripravili obiske v domo- vih starejših, poskrbeli za slovo od umrlih članov s praporom in govo- rom in sodelovali z drugimi društvi pri skrbi za starejše. Besedilo in foto: Cvetana Golob julij 2019 13 Investirajte v sončno elektrarno na ključ in si zagotovite takojšnji prihranek pri elektriki. Pokrijte domače potrebe po elektriki www.energijaplus.si 080 21 15 E n e rg ija p lu s d .o .o ., V e tr in js k a u lic a 2 , 2 0 0 0 M a ri b o r Več informacij o ponudbi najdete na: • spletni strani www.energijaplus.si (zavihek Ostala ponudba), • vseh prodajnih mestih Energije plus, • elektronski pošti info@energijaplus.si, • QR kodi. Obisk Sarajeva, Vogošča in Grabljivih njiv Na povabilo predsednika SABNOR v kantonu Sarajevo, Ibrahima Čomića, je ob dnevu osvoboditve 6. aprila, ki je hkrati tudi dan mesta Sarajeva, delega- cija ZZB NOB Ljubljana obiskala glavno mesto BiH. 13-člansko delegacijo je vodila predsednica Julijana Žibert, v njej pa so bili Jože Hartman in Milan Gorjanc ter člani nekaterih drugih območnih organizacij ZZB. Temelji sodelovanja so bili postavljeni 20. oktobra 2018, ko je Ljubljana gostila predstavnike borčevskih združenj iz drugih glavnih in večjih mest republik nekdanje skupne države. Kot je takrat v uvodnem referatu pouda- ril Milan Gorjanc, se moramo povezati v boju proti novemu fašizmu. Eden od sklepov od koncu konference je bil tudi, da se bomo obiskovali ob po- membnih obletnicah mest, kar dnevi osvoboditve prav gotovo so. Najprej smo se udeležili polaganja cvetja in slovesnosti na Vratniku. Nas- lednji dan smo se zbrali pri večnem ognju in se nato odpravili do spomeni- ka pobitim otrokom med zadnjo vojno. Tovariši iz združenja Novo Sarajevo so nam razkazali svoje prostore, poklonili smo se spominu na Vladimirja Perića - Valterja. Sledila je slovesna podelitev priznanj v Muzeju novejše zgodovine. 7. aprila smo bili gostje UABNOR Vogošća. Njihovega prisrčnega sprejema gotovo ne bomo pozabili. Na slovesnosti ob spomeniku na Džindinovem hribu je zbrane v imenu naše delegacije nagovoril tovariš Milan Gorjanc in poudaril, da je ena največjih vrednot bratstvo med nami, ki smo 50 let živeli v eni državi. Spomnil je na Titove besede o tem, da nobena republika sama ne pomeni nič, da smo le skupaj lahko močni, in dodal, da so se naši borci borili s puško, naš novi sovražnik pa je veliki kapital, ki nas vsak dan ropa. Stranke, ki razprodajajo, kar smo 50 let ustvarjali, pa so novodobni narodni izdajalci. Gostiteljem se je zahvalil za vabilo in ob tem poudaril, da si moramo izmenjavati izkušnje v boju proti prebujenemu fašizmu, ki je na pohodu po vsej Evropi. Čestital jim je ob dnevu osvoboditve in jim zaželel, da se 6. aprili ne bi več dogajali, ne njim ne drugim. 6. aprila 1941 je Wermacht bombardiral Sarajevo, 6. aprila so ga partizani osvobodili, in tudi nova morija se je začela 6. aprila, leta 1992. Po končani slovesnosti so nas gostitelji odpeljali še do Grabljivih njiv, kjer je Albin Pibernik položil venec v spomin tovarišem iz 1. proletarske brigade. Nemalo je bil presenečen, ko so mu Vogošćani podelili zahvalo za njegovo preteklo in sedanje delo. Pa ne samo njemu, ampak tudi naši Valči, Valeriji Skrinjar Tvrz, ki pravi, da je bogata, ker ima dve domovini: Sloveni- jo, v kateri je bila rojena, in BiH, kjer je preživela najbolj ustvarjalna leta svojega življenja. Aleksandra Jankovič 75. obletnica zavezniškega izkrcanja Slovesnosti ob letošnji 75. obletnici zavezniškega izkrcanja so se začele na jugu Anglije, tam so bili med drugimi prisotni britanska kraljica Eliza- beta II., nemška kanclerka Angela Merkel, francoski predsednik Emmanuel Macron in ameriški predsednik Trump. Ruskega predsednika Putina niso povabili, prav tako v Normandiji ni bilo slovenskega predsednika kot tudi ne predstavnikov slovenske borčevske organizacije, ki so bili prisotni ob 70. obletnici izkrcanja. Zavezniško izkrcanje v Normandiji, ki je pomenilo začetek konca druge svetovne vojne, se je začelo v noči na 6. junij pred 75 leti. Dogodek se je v zgodovino vpisal kot dan D. Obalo Normandije je do julija preplavilo tri milijone zavezniških vojakov in na tisoče ton orožja ter drugega vojaškega materiala. Posebno krvavo je bilo na obali Omaha, kjer so Nemci zaveznike pričakali v polni pripravljenosti. Dan D je med zavezniki zahteval deset tisoč žrtev, prav toliko pa tudi med Nemci. V treh mesecih je v bojih za Nor- mandijo padlo po 215 000 vojakov na vsaki strani. S. B., foto: Mihael Grobelnik V Varešu bila Evropa v malem Med obiskom v Mostarju smo sprejeli vabilo protifašistov iz Vareša in se udeležili slovesnosti ob osvoboditvi njihovega mesta izpod okupatorja 4. aprila 1945. Mesto, o katerem smo se v šoli učili kot o enem največjih rudnikov železa z železarno, ki sta dajala kruh številnim družinam – samo tu je bilo zapo- slenih 2000 delavcev – je zdaj, kot sem nekje prebrala, »zlomljeno mesto, ki ga lahko reši le David Copperfield«. Skratka, v mestu ni pravega življenja. Presenetila pa nas je čudovita narava, ozko dolino reke Stavnje obdajajo z gozdom porasli strmi vrhovi. Vojne so tukajšnjemu prebivalstvu povzročile veliko zla in popolnoma spremenile demografsko podobo območja. Zato še toliko bolj izstopata zanos tovarišev iz Združenja antifašistov in borcev narodnoosvobodilne vojne (UABNOR), ki se vsako leto 4. aprila spomnijo časov, ko se je tu živelo bolje. Na ta dan obiščejo Varešane protifašisti iz vse BiH in od drugod, letos smo se jim pridružili tudi mi. Tako kot vsako leto so tudi letos pripravili sprevod, v katerem se nas je do ploščadi pred šolo, kjer je kostnica borcev, padlih med NOB, sprehodilo več sto. K spomeniku smo položili cvetje, navzoče pa sta pred kulturnim programom nagovorila pred- sednik UABNOR Vareš Zehrid Cigura in župan Vareša Zdravko Marošević. Njegove besede so bile namenjene vsem prebivalcem BiH in drugih držav, saj je pozval k miru in razumevanju med narodi, posebno zdaj, ko spet oži- vlja fašizem. Posledica tega so tudi migranti. Sobivanje in enotnost, ki jo je v Varešu lahko začutiti, sta prvi pogoj za boljše življenje. In tega so v Varešu že imeli. Tu je nekdaj živelo kar 28 različnih narodnosti – Evropa v malem. Aleksandra Jankovič PO SVETU Na Grabljivih njivah je Albin Pibernik položil venec v spomin tovarišem iz 1. proletarske brigade. (Foto: Franc Jankovič) Na Grabljivih njivah je Albin Pibernik položil venec v spomin tovarišem iz 1. proletarske brigade. (Foto: Franc Jankovič) julij 201914 julij 2019 15 Vljudno vas vabimo na slovesnost KODER SONCE HODI posvečeno 175-letnici Prešernove Zdravljice, 75-letnici ponatisa Prešernove Zdravljice, kot najlepšega uporniškega tiska v okupirani Evropi (tiskani v partizanskih tiskarnah Trilof in Donas), i 30-letnic uradnega sprejema Zdravljice kot slovenske himne (Skupščina Socialistične republike Slovenije je sprejela Zdravljico za himno SR Slovenije 27. septembra 1989) v soboto, 28. septembra 2019 ob 11. uri na prireditvenem prostoru Krajevne skupnosti Trnovec v dolini Ločnice pri Medvodah (Trnovec 25, 1215 Medvode) v bližini obeležij partizanskih tiskarn Trilof in Donas ZZB za vrednote NOB Slovenije ZB za vrednote NOB Medvode Občina Medvode občina Medvode TEMA MESECA – NADALJEVANJE IZ JUNIJSKE ŠTEVILKE Kultura v narodnoosvobodilnem boju Pesništvo upora in aktivno slovenstvo S »Slovensko pesmijo« je dramil en sam milijon, »ki ga trpljenje kroto- viči«, nagovoril je kmete – ne le tis- tega, ki so mu »mater in sina ubili«, opogumljal je svojce talcev: »Le ni- kar ne jočite za nami, / laže nam bo pasti, če z rokami, / stisnjenimi v pest, žalujete za nami …«; mate- ram padlih partizanov je šepetaje hladil pekočo bolečino ob izgubi »zlatih fantov«; ne samo svoji izvo- ljenki, temveč vsem ljudem je pos- lal »samo en bel, en češnjev cvet«, da bi jih osvobodil otožnosti. Naj so jim prisluhnili na mitingih ali jih brali, kadar so jih dobili po skrivnih poteh, so takšne izpovedi vsi spre- jemali kot svoje, po njih hrepene- li, jih iskali in sami – pogosto brez poznavanja in upoštevanja strogih estetskih pravil – ustvarjali. Tako so s pesniško besedo presegali položaj in občutek obrobnosti in majhnosti ter prispevali dragocene drobce v mozaik aktivnega slovenstva. Zato, kot je pozneje zatrdil Matej Bor, »čas našega NOB ni bil velik samo zato, ker so se v njem odločale ve- like stvari, temveč tudi zato, ker so bili mali ljudje v službi te velike stvari veliki«. Ta uporniška poetska delavnica se je raztezala povsod, kjer so ži- veli, trpeli, umirali slovensko svo- bodoljubno čuteči ljudje, delovala je v mestih, po vaseh, v gozdovih, v barakah pod smrekami, v zapo- rih, izgnanskih taboriščih in na mo- riščih vseh vrst; zvezki in beležni- ce, koledarji, vrečke, krpice, stene, toaletni papir – kar koli je bilo do- segljivo, je bilo uporabljeno za za- pisovanje pretresljivih individualnih in skupinskih izkušenj, za slikanje podob brezmejnega gorja in zverin- stev ter mamečih skic miru in svo- bode. Tako je nastalo okoli 12 000 pesemskih besedil, od katerih jih je 2300 dokumentiranih in izdanih v štirih knjigah Slovensko pesništvo upora 1941–1945. Boris Paternu, ki je zbral in uredil to dragoceno »du- hovno posodje«, edinstveno tudi v evropskem odporniškem gibanju, upravičeno poudarja: »Celotna zgo- dovina slovenske kulture ne pre- more tako povednega dokumenta o pokončnih močeh ogroženega slovenskega naroda v njegovem boju za preživetje in prostost, kot ga izpričuje pesništvo upora iz let 1941–1945.« Veliko tega pesniškega opusa se je ohranilo v rokopisih, zlasti tistih pesmi, ki so nastajale med izgnanci, taboriščniki in mobiliziranci daleč od domačega okolja, medtem ko je bilo na slovenskem okupiranem ozemlju to pesniško »strelivo« na- tisnjeno in razmnoženo v najbolj skritih in nenavadnih kotičkih (v kleteh, na podstrešjih, v bunkerjih) ter po najrazličnejših skrivnih in smrtno nevarnih poteh preneseno do bralcev. Potreba po ilegalni ti- skani besedi je v izredno oteženih okoliščinah spodbudila odkrivanje skrivališč, v katerih so od okupacije naprej delovale različne ciklostilne tehnike, njihovo bogato »produkci- jo« raznovrstnega tiska pa so (zlas- ti) na osvobojenem ozemlju dopol- njevale partizanske strojne tiskar- Dr. Maca Jogan Ob tem, ko se je uresničevala napoved: »govore, da bo še bolj hudo …«, ko se je pora- jalo malodušje, je Karel De- stovnik Kajuh zatrdil: »Mi ne verujemo v to!« in med ljud- mi se je širil njegov klic: »Ne klonimo, tovariši!« ne; v teh je bilo natisnjenih skoraj deset milijonov izvodov časopisov, brošur, knjig, letakov, grafičnih map itd. Ne smemo pozabiti, da so v ti- skarni Slovenija pod Ogalcami blizu Vojskega od 5. septembra 1944 do osvoboditve v 5000 izvodih tiska- li edini ilegalni dnevnik (Partizan- ski dnevnik, ki je nastal na pobudo Franceta Vrega - Mileta), ki so ga kurirji vsako noč raznašali od Kara- vank do Trsta. V neizbrisljiv zgodovinski spomin spada vrsta različnih kulturnih de- javnosti, ki vsestranski kulturniški odpor odlikujejo in razlikujejo od primerljivih okolij v okupirani Evro- pi. Nikjer drugje takrat ni delovala ilegalna radijska postaja, kot je bil radio OF Kričač v Ljubljani (s prvo redno oddajo 17. novembra 1941), katerega sodelavcev okupator ni mogel nikoli odkriti. Edinstven je bil tudi Veseli teater, satirično gle- dališče, s katerim so se mariborski gledališki igralci − begunci že julija 1941 predstavili ljubljanskemu ob- činstvu in s priostrenim humorjem skoraj eno leto krepili odporniško naravnanost. Eden najpomemb- nejših izrazov odpora je (bil) nepo- zaben zadnji koncert Akademske- ga pevskega zbora pod vodstvom Franceta Marolta (11. decembra 1941), na katerem so pevci s tan- kočutnim petjem pesmi Lipa ihte- čemu občinstvu v Unionski dvorani sporočili, da okupatorsko nasilje ne bo trajno in da bo spet prišla po- mlad tega naroda. »Tujega nočemo, svojega ne damo« Ne smemo pozabiti, da je že konec leta 1941 začela delovati Komisija za proučevanje slovenskih meja, ki jo je imenoval Izvršni odbor OF, v izhodiščih, ki jih je pripravil Preži- hov Voranc, pa je jasna zahteva za vzpostavitev zedinjene Slovenije; iz dela te komisije je izšlo tudi ge- slo: »Tujega nočemo, svojega ne damo«, prvič zapisano leta 1942. To geslo je bilo množično spregovor- jeno in zapisano, ko se je dejansko (na pariški mirovni konferenci leta 1947) odločalo o priključitvi Primor- ske in o ustvarjanju zedinjene Slo- venije na podlagi zahteve, sprejete na zboru odposlancev slovenskega naroda oktobra 1943, ki je potekal v znamenju Cankarjeve napovedi in hkrati udarnega gesla: »Narod si bo sodbo pisal sam, ne frak mu je ne bo in ne talar!« Za uresničevanje načrta o mejah je na osvobojenem ozemlju že v času vojne od februarja 1944 naprej skrbel znanstveni inštitut pod vodstvom dr. Frana Zwitra. Po kapitulaciji Italije je bilo do konca vojne kulturno snovanje vezano predvsem na osvobojeno ozemlje. Tu se je razcvetela parti- zanska grafika (Božidar Jakac, Dore Klemenčič - Maj, Nikolaj Pirnat in drugi). 9. januarja 1944 je bilo z odlokom IO OF ustanovljeno Slo- vensko narodno gledališče, katerega igralci in igralke so do osvoboditve pripravili osem premier in izvedli nad sto ponovitev; po prvi predsta- vi 31. decembra 1944 v Črmošnji- cah je delovalo lutkovno gledališče. Na pobudo skladatelja Karla Pahor- ja je bil 20. aprila 1944 ustanovljen Invalidski pevski zbor (poznejši Par- tizanski pevski zbor), ki je imel svoj prvi nastop na slovesnosti ob tretji obletnici ustanovitve OF na Plani- ni pod Mirno goro nad Semičem. V Gravini so prekomorci 1944 us- tanovili Pevski zbor Srečko Kosovel, ki je leta 1946 izjemno navdušil udeležence mirovne konference v Parizu. Okoli petdeset skladateljev je v času NOB ustvarilo okrog 300 izvirnih zborovskih skladb, več de- set samospevov in drugih del. Kaj je partizanskim borcem pomenila pesem v krutih razmerah, prepri- čljivo kaže dogodek s konca tri- tedenskega pohoda več kot 2000 borcev 30. divizija IX. korpusa v slovensko Benečijo: v skrajno tež- kih razmerah, po nočnem prehodu ledeno mrzle Soče, ob izjemno niz- kih temperaturah, po prehojenih 200 kilometrih in številnih spopa- dih in žrtvah je del borcev, ki so bili kot ledene sveče, na smrt utrujeni, s poslednjimi močmi 20. februarja 1944 s partizansko pesmijo prišel v Tolminski Lom. Pesem jim je vliva- la moč in pogum za premagovanje strahotnih ovir. Tisoče otrok, ki jim je bilo bodisi v izgnanstvu ali v okupirani domo- vini normalno šolanje v maternem jeziku onemogočeno, so skrivaj v lagerjih učili slovenskega jezika, na domačem osvobojenem sloven- skem ozemlju, čeprav včasih le za krajši čas, pa so delovale partizan- ske šole. Zakonsko podlago za to šolstvo predstavlja odlok Izvršne- ga odbora Osvobodilne fronte (27. maja 1942), ki so ga lahko uresni- čevali na osvobojenem ozemlju na Dolenjskem, po kapitulaciji Italije pa so množično ustanavljali parti- zanske šole tudi na Primorskem in Notranjskem; v zadnjem letu voj- ne je to šolstvo upravljal odsek za prosveto pri SNOS-u, ki je skrbel za učne načrte, predmetnike in različ- ne oblike šolskega dela ter učne pri- pomočke; Blaž Ostrovrhar je celo pripravil slovensko slovnico. Kulturno delovanje v partizanskih enotah Kulturno delovanje ni bilo omejeno le na osrednje ustanove na osvobo- jenem ozemlju, temveč so nekatere delovale tudi v večjih partizanskih enotah. Tako je z uprizoritvijo Can- karjevega Hlapca Jerneja začelo de- lovati Frontno gledališče VII. korpu- sa, na pobudo Pokrajinskega odbora OF za Gorenjsko so ob stoti obletni- ci nastanka v tiskarni Trilof v Dav- či 1944 natisnili »naravnost lepotno izdajo Zdravljice. Lahko bi rekli mali čudež v zgodovini slovenske kultu- re, kakršnega najbrž ni dalo nobeno drugo odporniško gibanje okupira- ne Evrope«, kot je ocenil Boris Pa- ternu pol stoletja pozneje. Za takra- tne razmere je k temu čudežu pri- pomogla izjemna, odlična likovna oprema Iveta Šubica. Ob stoti oble- tnici rojstva Simona Gregorčiča so bile ob številnih proslavah natisnje- ne tudi tri antologije njegove poezi- je, izšla je Gregorčičeva pesmarica, v več primorskih ciklostilnih tehni- kah je izšla brošura Simon Gregor- čič. V Partizanskem dnevniku (24. september 1944) je France Bevk za- pisal, da so bile Gregorčičeve pesmi doma v brigadah (»ena naših brigad je po njem dobila svoje ime«) in na terenu, v zavesti večine borcev so bile prvo zdravilo in poživilo, veli- kokrat tudi nadomestilo za kruh in topel kotiček počitka; spremljale so borce v najtežjih trenutkih na po- hodih in so z njimi legale v prerane grobove, kot se je to zgodilo Janku Premrlu Vojku, ki so mu jih morali »brati na njegovi smrtni postelji«. Slovensko pesništvo upora Nikoli ne smemo pozabiti, da je narodnoosvobodilni boj na Sloven- skem potekal v znamenju tesnega prepleta »knjige in puške«, da je kulturna ustvarjalnost pripomogla k preobrazbi slovenskega narodnega značaja ter pomagala utirati (krva- vo) pot do osvoboditve izpod fašiz- ma in nacizma. Spregledati tudi ne smemo, da je bila na kulturnem po- dročju povzročena ogromna škoda, tako materialna (uničenje in izguba del, onemogočanje ustvarjalnega delovanja) kot izguba človeških živ- ljenj, saj je je bilo samo med poklic- nimi kulturniki pobitih okoli sto lju- di. Kulturni odpor v okviru NOB, v katerem so se zbudili nesluteni ljud- ski umski potenciali, potrjuje, da se »brez svobode ne da živeti, ker je tako življenje hujše od smrti«, kot je radostno sporočil Oton Župančič, 9. maja 1945. V prizadevanjih za ohra- nitev svobode, miru in človeškega dostojanstva v vedno bolj ogrožajo- čih globaliziranih okoliščinah lahko kot narodna skupnost iščemo nav- diha in temeljev za zaupanje vase v raznovrstnih kulturnih plodovih iz narodnoosvobodilnega boja ter v njih poiščemo varna sidrišča za naš narodni ponos in obstoj. julij 201916 Izžrebani reševalci križanke iz 44. številke revije Svobodna beseda 1. Helena Kokot, Svetinje 7, 2259 Ivanjkovci 2. Arne P. Radelj, Bratov Učakar 8, 1118 Ljubljana 3. Tina Kristan, C. na Lenivec 18, 6210 Sežana Rešitve križanke: ŠČIPALNIK, ALGOVNICA, NOLLI, VIR, KVAS, PAKT, ERTER, AA, IZBOLJŠEK, OFER, KRIŽEVČAN, LOVOR, AASEN, IKA, ERO, EA, VČ, MI, LITIJČAN, ENVERS, LUNJ, AVLA, CINK, IRANKA, NEIT, UE, STARI, BOKS, OPTIK, KAP, AIS, IZ, LOJNICA, ROBOTIKA, TRENTAR, EDEN, ŽAR. Geslo: ČLOVEK NA LUNI PRED POL STOLETJA. B E S E D A Rešitve križanke pošljite do 15. avgusta 2019 Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo. AMERIŠKA FILMSKA NAGRADA ZAČETEK GESLA NADALJE- VANJE GESLA ZELO MEHKA, RAZTEGLJIVA PLETENINA IZ VOLNE ALI UMETNIH VLAKEN, JERSEY OSCAR ARIAS KONEC GESLA OBDOLŽE- NOST, OBTOŽE- NOST GERMAN- SKO PLEME VAS S PLEZALNO STENO NA KOPR- SKEM URADNO SPORO- ČILO KUHARICA ROŠ STRAŽAR- NICA VRSTA GRŠČINE V ANTIKI IZPITJE NA DUŠEK UDELEŽE- NEC ALKE GORENJ. TURISTIČ- NI BISER KRVCA AZIJKE (SLABŠ.) PROSTRA- NOST LASTNIK KNJIGAR- NE IME VEČ PERGAM- SKIH VLADAR- JEV CIVIL ŽIČAR FRANC. PEVEC (JACQUES) ANTON RAMOVŠ LASTNO POIMENO- VANJE LAPONCEV IVO SVETINA NEČASTNO DEJANJE, KI VZBUJA OGORČE- NJE TOMO JURAK VEJE IGLAVCEV ZA KOPO IZNAJDBE MIHA ANDREAŠ MED- VLADJE, INTEREG- NUM OČESNA ŠARENICA, IRIDA RJAVENJE DRSAL- NICA IZOLIRNA SNOV, IZOLATOR 18. ARAB- SKA ČRKA FRANCO- SKI DEPARTMA ODPRTA POŠKODBA JEZIKOV- NO SORODNA AFRIŠKA LJUDSTVA PIANIST BERTON- CELJ NAJSVET- LEJŠA ZVEZDA V ORLU PORAST OTON GLIHA OSEBNI ZAIMEK HIŠICA OKVIR ZA SATNICO STRITAR- JEV ROMAN RAFAEL AJLEC NEKD. SL. KOLESAR (PRIMOŽ) TRSTNI ALI PESNI SLADKOR PREBIVA- LEC VANEČE HRV.KOMP (KRSTO) ZVIJAČA, UKANA LIDIJA OSTERC ŽIVALSKI VRT DROBIŽ ERE MNOŽIN- SKI OSEB- NI ZAIMEK MORIJA, POMOR ENKA ANGLEŠKO SVETLO PIVO NIKO ŠTRITOF NACE SIMONČIČ ŽIVALSKI POTOMCI, MLADIČI LIONEL MESSI GRENAK APERITIV KEMIJSKI ZNAK ZA TANTAL NAKLON, NAGIB SAMO- STOJNI IZVAJALEC NIČ- VREDEN, MALO- VREDEN ČLOVEK SLIKOVITA DOLINA V ZGOR- NJEM POSOČJU Na Kongresnem trgu v Ljubljani je bil 4. julija tradicionalni koncert Nosil bom rdečo zvezdo. Skozi ves večer se je vila poezija, prežeta z vrednotami, katerih simbol rdeča zvezda je simbol svobode, upora proti zlu, sovraštvu človeka proti človeku. Prvo uro koncerta je aktualno besedilo povezovala Svetlana Makarovič, ki ji je na odru družbo delala pisana zasedba pevk in pevcev, v drugem delu izjemno dobro obiskanega koncerta pa je nastopil Partizanski pevski zbor Pinko Tomažič iz Trsta. (Foto: Janez Alič) UTRINKI - Nosil bom rdečo zvezdo NAGRADNA KRIŽANKA Geslo križanke napišite na dop- isnico in jo pošljite na naslov: ZZB NOB Slovenije, Einspielerje- va 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka«, do 15. avgusta 2019. Ime in priimek: _______________________ Naslov: _______________________ _______________________ Geslo 45. številke SB: _______________________