813 Tomaž Šalamun Hej, minerji! (.II ciklus) IGRA NARAVE Slavje kot ga pozna moka, ljudska pamet, snet, izbruhne kot gejzir. Kovčki in planinski čevlji stopajo in se nosijo. Hiša je iz rdečih opek, sive malte, krokarji so iz črnih peres, toplega mesa. Zabodi šestilo v Triglav, grej prostor okrog Alp, mogoče bo nabreknil in počil, studenci bodo dali več vode. Revolucija da povorke. Metla da svinjarijo na kup in v dust pan, predniki to diktirajo. Mogoče imam možgansko mreno. Izdelovalci nagrobnikov uporabljajo čudno milo. Ko sem bil majhen, sem pritiskal na gumb in Bohinjsko jezero je bilo poševno. Voda, verjeli ali ne, se ni stekala, kamor bi se po gravitaciji morala. Pripovedovali so mi o genialnem matematiku, ki so mu pri petnajstih letih punktirali možgane, ker so vreli. Verjeli ali ne, taka igra narave je tudi Tomaž Šalamun. 814 Tomaž Šalamun PRIJATELJA Hodim od dobrih ljudi do dobrih ljudi, čarovnice popizdijo, če se roka križa. Daj glavo v tolmun, dihaj skozi tolmun, naj pride tolmun v srce, o, da bodo ljudje rasli! II Nebotičniki plavajo za zajci, tube, zmlete od udarca so one way. Zato ne reci, da ni za zajci nič, če nebotičniki plavajo za zajci in so tube, zmlete od udarca, one way. Tabla je ping pong. Roka je ping pong. Jezerce je umetno in piha na kamen. III Plotin in bik se srečata in rečeta, jaz sem Plotin, jaz sem bik. Plotin in bik se predstavita: Plotin Bik HEJ, MINERJI Veke, kot kože polhov pritisnjene na deske, torej je bil kamen! Noč prebode kita, krožite, postovke! Hej, minerji! V srcu se boste srečali z minerji z druge strani! 815 Hej, minerji IN SO KRESNICE Zadnji čas, da me slikate otroci. Življenje je strašno. Žuželke brenčijo. Dokler sem lajal je bil dan. Pliš je trajal. Dokler sem lajal je bila luna. Colorado je zarezal, torej grem kot grem. Pod prsti že dolgo ni bilo peska. Pod oknom že dolgo ni bilo sena. Kri, ki je napaka, se umika in padam. Temu se reče testament in slečem plašč in grem. Še sem dovolj pri zavesti, da so možgani oče, vitice, linija telefona. Veter narašča. Fahrenheit so višje številke. Ko zrem na vrt, se na vrtu umikajo rože. Ne vem. Orano se je sprlo in gremo up and down dokler se igramo. Slačimo barve s stisnjenimi zobmi. Motnje, te svet stalijo in ga naredijo samopašnega. Kdo si ti? Pred apnom in za apnom je zelenje in praznik. V lase si dajem mah. Bil je les čez magmo. Vse te gube na človeških obrazih so se razvezale. Pikapolonice imajo na tipalkah napise: Denver. Rad bi umrl v črni obleki in me rešuje neadekvatnost kože. Heroin je kot kita. Heroin so heroji na gorah, s temnimi visokimi nogami kot pajki. Kot zvon, ki pade s cerkve, pa ga mežnar obdrži. Vrže kot kij in so kresnice. SCHMUCK ESEJ V TELESU Schmuck esej v telesu, ki je krvavo, leno telo ptice. Kvadrati za kvadrati. Macesen, dober za instrumente, nekako prašen od treh bratov, verjetno dolgo zakopan pod zemljo, verjetno na zraku dlje kot blisk, seka in ranjuje sliko v desnem kotu spodaj. Kdo identificira porcelan? Nihče. Dovolj, če zdrsne pramen žarometa tudi čez njega. V svet vdre sirocco, 816 Tomaž Šalamun peta ura, žametna kislina. Spet nobenih stopinj, pečatov, odmevov. Samo dih. Naravnost trešči v polje. BAKER Ladja dvigne prah in zgine. Baker dvigne sonce. Teritorialnost voda prisesa ptiča na prsi, požge železo in vlakna. Plunke v tem elementu plahte objemajo in drvijo. Svetel se ne premakni, razrezi plahte teme z očmi. Daje molitev nekaj podobnega kot padalo, zmanjšuje brzino? Daje meditacija nekaj podobnega kot vakuum? Osredotoči praznino na jedro, rečem, ki je imuno do smrti. Samozadostna celica kozmosa smo, ki se blago začudi samo iz spomina, mišice, um, popuščajo, se režijo. DAVID Konji in sfinge imajo rdeče pege kot pikapolonice. Tiha megla ob čolnu, napad na drevorede. David, kot vakuum? Osredotoči praznino na mrzlem tlaku, zakaj kuhaš rezance na špiritnem gorilniku v kripti? Frizerji in psi so zavzeli oltarje, menjavajo rjuhe kot v Hollidav Inn. Obraz ti bom polil s pivom. Luč pred šotorom vabi vešče. Deske trohnijo na visečem mostu v Vikrčah, Poznaš vrtnarske klešče, Odilon Radon? Izdelali bomo koledar, barve preprog in lege. Sneg pada na mlado telo. 817 Hej, minerji TO GRE TEBI Produkcija so kače klopotače. Brinje prekriva Kras. Pleskarji s čakami stojijo na lestvah, ki imajo dva kraka, ne kot Blakova lestev, ki ima edini krak proti luni. Sipek, rečeno kolokvialno, pika. Človeško spanje se grmadi s tolikšno silovitostjo, da si ne morem oddahniti. Hej! Ti, si tu, ne nalagaj mahu! Tak format kliče po generacijah, ki ki bodo nalagale salo. Ti reci: sovražnik, ker bom večno ohranil zračno sobano zate. Bodi mi brat. GUMNO Gumno so studenci. Izumil ga je Tomaž Brejc. Vata se seka na hraste, na bore, na brinje. Kadar letiš, ne požiraj zraka pod sabo, sicer te bo loop ubil. Mi, ki smo še nerodni letalci, jemljemo lapis. Tu se konča, street. Drevo so konji Indijanci. Izumil ga je plamen. Kadar pride, ga objame in požre in Atene so lonec iz bakra. Tu se konča, Tuillerie. Ruta je vandal. Izumilo jo je jeklo. Svinje postreljene s puščicami v trebuhu ležijo na farmi. Tu se konča golota. Torej tri. Zakoplji denar in ga zalivaj in napelji električno žico okrog njega, da bo ubilo celo lovce, ki bodo prijahali in se delali kot da nič ne vedo in res ne vedo, da naredi PLENK sredi najlepšega jesenskega dne in je čista Arkadija. LADJA SREČA Birti so plan asterixa, v čumnati gori srna. SOVRAŽNIKE Danes je voda Bach, vrel kristal. Yes je pristrižen kot parke, žile skačejo v vis in bolijo. 818 Tomaž Šalamun Voda skače v vis, osa skače v vis. Skice, vidre, lipe, kljuvajo bele strehe kočij. Galaksija je podrla šotor in nima nobene točke, količka. Ribe so ovite s krpicami, ki jih smučarji nataknejo na smučke, ko se zasoplo premikajo v hrib. Grška tragedija je kot akril, z zelenimi usti. Ekspanzija narave maši nosnice z voskom. Priče so mastne, klin se s klinom izbija. Nevarnost je topa in lena. Tope stavbe so umite hiše. Če stopiš skozi obok v vrelo materijo kot kralj, ljudstvo daruje živino. Ce stopiš skozi obok v vrelo materijo z lačnim srcem, Abraham ubije Izaka.