JANEZ ŽAKELJ
PRIRODNO GEOGRAFSKA PODOBA ŽIROVSKE KOTLINICE
I. Uvod
Slovenija je zaradi svojega geografskega položaja, pokrajinske raznolikosti
in drobne pisanosti pokrajin neprimerno pomembnejša in zasluži mnogo več
pozornosti kot marsikatera mnogo večja dežela. Na tako majhnem prostoru se
stikajo štirje osnovni evropski pokrajinski tipi: alpski, panonsko-podonavski,
dinarsko-kraški in primorsko-sredozemski. Med posameznimi osnovnimi pokrajinskimi
tipi imamo v Sloveniji vrinjene tudi prehodne pokrajine, ki so tako po
obsežnosti kot tipičnosti za Slovenijo pomembne in jih moramo upoštevati kot
poseben tip pokrajin — subalpski ali predalpski svet. (5)
V svojem prispevku želim spregovoriti ravno o tem tipu pokrajine — predalpskem
svetu, saj Zirovska kotlinica leži v zgornjem delu Poljanske doline v
Škofjeloškem hribovju. Žirovska pokrajina je kot ostali zahodni predalpski
svet podlegla silnemu pritisku na stiku Alp in Dinarskega gorstva, se komplicirano
nagubala in razkosala, obenem pa ima posebnost, da leži ravno na njunem
stikališču.
II. Fizično geografski oris
a) Položaj
Žirovska dolina, ki napravi vtis kotlinice, ker je na vseh straneh obdana
s hribovjem, leži na skrajnem jugozahodnem delu Škofjeloškega hribovja, katerega
v širšem pokrajinsko fiziognomičnem pogledu prištevamo v predel predalpskih
pokrajin, v ožjem smislu pa je to zgornji del porečja Poljanske Sore
tja do Rovt in Hlevnega vrha na jugozahodu, kjer je razvodje med Poljansko
Soro in Logaškim poljem ter idrijsko-cerkljanskim področjem na zahodu in
severozahodu. Proti jugozahodu jo omejuje široki hrbet Zirovskega vrha, ki se
nadaljuje v pokrajinsko sorodne, vendar nižje Polhograjske hribe.
b) Relief in geološka zgradba
Poljanska dolina se po štirih kilometrih poti od zaselka Fužine, kjer se
cesta strmo vzpenja ob Poljanski Sori in teče globoko zarezana v Fužinskih
tesnih, precej nepričakovano razširi v njen najširši del — Žirovsko kotlinico.
Pokrajina, ki nas obdaja, je živahna in razgibana. Predalpski svet Škofjeloškega
hribovja je vsekakor eden izmed najintenzivnejših in najraznoličnejših
sredogorskih reliefov pri nas. (4, str. 39)
159
Podobno je tudi Žirovska kotlinica s hribovito okolico močno razrezana in
razčlenjena, svet je razrit po številnih, včasih zelo strmih grapah in tesneh.
Vzroke za današnjo podobo je treba iskati v starosti reliefa, geološki sestavi
tal in klimatskih razmerah. Po karti Geološkega zavoda v Ljubljani se najstarejše
kamnine na žirovskem področju prično s permsko formacijo. Zastopani
so srednje in zgornje permski skladi. Na jugovzhodu Žirovske kotlinice
je iz grodenskih skladov ves široki hrbet Zirovskega vrha. Sestoji iz rdečih,
vijolično-rdečih, redkeje sivih in belih kremenovih peščenjakov in konglomeratov.
Onstran levega brega Poljanske Sore se v Koprivniku pri Fužinskih
tesneh nadaljujejo permski skrilavci. V grodenskih skladih so sledovi bakrene
rude, ki so jo v Sovodnju nekdaj tudi kopali, v področju Zirovskega vrha pa
je le-ta brez gospodarskega pomena. V novejšem času so odkrili uranovo rudo.
Izkoriščali jo bodo za potrebe atomske elektrarne v Krškem. Eksploatacija uranove
rude bo brez dvoma velikega gospodarskega pomena in prerašča po pomembnosti
občinske meje. V raziskavah zgornje permskih ali žažarskih skladov
na slovenskem ozemlju je dr. Anton Ramovš v območju žirovsko-idrijske
tektonske cone ugotovil, »da se skladi pokažejo blizu Dolinarja, zahodno od
Smrečja in se vlečejo v ozkem, na enem mestu prekinjenem pasu po južni
strani doline Račeve proti severozahodu.« V zgornjem delu Račeve so v Urbančkovem
kamnolomu razkriti zgornje permski skladi, katere je avtor razdelil na
sedem plasti; »V spodnjih skladih ležijo debelo ploščati apnenci z bogato morsko
favno, v zgornjem delu postajajo fosilni ostanki čedalje redkejši, dokler končno
apnenci ne vsebujejo več okamnin. V zgornjih plasteh so zelo značilni gomolji
in leče svetlorumenega žvepla od lešnikove velikosti do velikosti otrokove
pesti. Na vrhu apnene sklade nadomestijo dolomitni apnenci in dolomitni
laporji, ki prehajajo v werfenske dolomitno apnene plasti, rožnato-rjave ploščate
dolomite s sljudno primesjo, sive dolomite, dolomitizirane apnence ter
sive apnene sklade. Onstran zirovskega kotla pogledajo zgornje permski skladi
na površje pri Ledinici in se vlečejo od tam dalje v smeri vzhod—zahod. Spodnje
sklade sestavljajo temni, debelo ploščati apnenci z vmesnimi lapornimi
polami. Apnenci vsebujejo bogato morsko favno, proti vrhu prehajajo pa apneni
skladi v skladovite in ploščate apnene dolomite, ki so ponekod luknjičavi.
« (11)
Vse ostalo področje na zahodu in jugozahodu Žirovske kotlinice od omenjene
črte zgornjepermskih skladov je triasne starosti. Prevladujejo werfenski
skladi scitske stopnje. V pestri zaporedni vrsti se menjavajo trije horizonti
pretežno skrilavih kamnin s tremi skupinami dolomitov z vložki oolitnega
apnenca. (4, str. 50)
Na skrajnem jugozahodnem delu Poljanske doline nastopajo v progah nad
Zirmi in Rovtami srednje triasni skladi anizične in ladinske stopnje. Na površju
so močno razprostranjeni, sivi ali temno sivi krušljivi, deloma skladoviti dolomitizirani
apnenci in dolomiti. Ti dolomiti, ki s svojim strmim in razdrapanim
svetom že na prvi pogled vzbujajo pozornost, se močno razlikujejo od reliefno
mirnejših, spodnje triasnih kamnin. Na področju zahodnega dela Mrzlega
vrha in Goropekah je najbolj razširjen siv ali temnosiv plastovit dolomit s primesjo
sljude in vložki oolitnega apnenca. Na površini, posebno na področju
Goropek je peščen skrilavec sive, rumenkasto-rjave barve. V področju Spodnjega
in Zgornjega Vrsnika, Raven, dela Opal, Izgorij in Zirka so glavne kamnine
plastovit laporni apnenec, laporni skrilavec in dolomit. Menjavanje posa-
160
meznih kamnin se lepo vidi v morfološkem videzu pokrajine. Bolj ko peščene
in laporne skrilavce na površini izrivajo laporni apnenci in dolomiti z vložki
oolitnega apnenca, se zaobljene oblike spreminjajo v vedno ostrejši skalovit
in razdrapan svet. Kamnina je razpokana in razdrobljena ter nas v mnogočem
spominja na pravi kraški relief. V takih področjih naletimo na vrtače, nič
manjše kot na kraškem svetu. Take reliefne oblike so vse pogostejše na jugozahodu
Zirovske kotlinice, kjer se svet dviguje in stika z rovtarsko planoto in
idrijskim področjem. Majhna, za to zemljišče značilna kraška dolinica je tudi
za Zirkom. Zaradi prelomov zemeljskih plasti v smeri severozahod—jugovzhod
in prečno, je pisanost sedimentnih kamnin ravno tu največja. Zastopani so deloma
plastovit dolomit, ploščati in debelo skladoviti apnenec anizične stopnje,
konglomerati, peščenjaki ter sivi apnenci ladinske stopnje. V Podklancu so
domačini v potoku našli drobne kapljice samorodnega živega srebra, kar je
spričo neposredne bližine idrijskega živosrebrnega bazena povsem mogoče.
Na žirovskem področju zasledimo najmlajšo zemeljsko dobo le v kotlinskem
dnu. Pleistocenske starosti so sladkovodne odkladnine na vzhodu Zirovske
kotlinice vzdolž vznožja Zirovskega vrha, kjer ležita naselji Selo in Dobračeva.
ostalo ravninsko dno so holocenski nanosi Sore in njenih pritokov,
ki z močnim zasipavanjem spreminjajo današnjo podobo pokrajine. V geološki
zgradbi zirovskega ozemlja imamo tako odprto veliko vrzel od srednjega triasa
do začetka kvartarja, kjer pogrešamo na površju jurske, kredne in terciarne
odkladnine, ki so značilne za velik del slovenskih pokrajin.
Strmec Poljanske Sore, ki im.a pod Rovtami in Izgorjem še 11 "oo, se že v
odseku nad Zirmi, kjer imamo ob Sori ozko holocensko ravnico, naglo zniža
11 Loški razgledi
Stare Ziri ob cesti proti Logatcu
161
na 4 %o, v ravninskem kotlinskem dnu med Zirmi in Staro vasjo pade na 3,75 %o
ter med Staro vasjo in Selom na 2,92 %o, kar je manj od strmca reke tik nad
Škofje Loko. V dolini med Selom in Fužinami poskoči strmec na 8,33 "m in do
Pogare celo na 13,40 "oo, kar je več kot v zgornjem delu ob izviru (4, str. 54).
Iz tega bi mogli zaključiti, da je Zirovska kotlinica predel tektonskega zastajanja
z živahnim zasipavanjem deloma makrotnega kotlinskega dna. V omenjenih
odsekih med Trato in Poljanami ter v Fužinskih tesneh so predeli dviganja
z izrazito globinsko erozijo. Tudi petrografske razlike nam ne morejo dovolj
razložiti opisanih razmer. Fužinska deber je vrezana v malo odporne
permske peščenjake in skrilavce ter se v dolomitu med Trebijo in Pogaro celo
razširi. Osnovne tektonske značilnosti se v zirovski pokrajini danes izražajo
morda le v dinarski smeri ležeče doline Račeve in zlasti ob prelomni črti od
Podlipe vzdolž vzhodnega vznožja Žirovskega vrha preko Sore pri Trebiji in
dalje proti Cerknemu. Razumljivo je, da je v današnjem videzu pokrajine različna
razporeditev petrografskih kompleksov kot posledica tektonskih procesov
igrala pomembno vlogo. Slemena Žirovskega vrha, ki so zgrajena iz grodenskih
peščenjakov, konglomeratov in skrilavcev, kažejo mirne, široke in zložne oblike,
vendar ne smemo prezreti, da so prav tako živahno razčlenjena po strmih
grapah kot ves ostali hriboviti svet jugo- in severozahodno od Zirov. Zaradi
odpornejših spodnje in srednje triasnih dolomitov z vedno večjo prisotnostjo
apnenca so tukaj reliefne oblike ostrejše, robovi in slemena so znatno manj
brušeni in zaobljeni, dokler ne pridejo ponekje celo v pravi kraški relief.
Pri opazovanju današnjega reliefa nam v sosedstvu škofjeloških hribov
kot najmarkatnejša morfološka oblika izstopajo široke planote na jugozahodu,
nastale v spodnjem pliocenu, kasneje razkosane na več grud in pomaknjene
v različne višine. Danes segajo jugozahodno od Žirov v Rovtarski planoti do
višine 800 m in se nadaljujejo proti zahodu do Ledin. Na tej črti izrazite spodnje
pliocenske planote prenehajo, kar bi lahko samo do neke mere razlagali z
nastopom drugih, neapnenčastih kamnin, katere so manj odporne proti eroziji
tekočih voda. Vendar se široki spodnje-pliocenski ravniki pojavijo zopet v severovzhodnem
sosedstvu Jelovice celo znatno višje (nad 1000 m).
V predelu Škofjeloškega hribovja ravno te izrazite sledove spodnje-pliocenskih
uravnav pogrešamo, zato je verjetno to področje eno od starejših razvodnih
predelov med Sočo in Savo, kamor je uravnavanje v obdobju mirovanja
Panonskega in Jadranskega morja najkasneje in najmanj poseglo (4, str. 56).
Jugozahodni del Škofjeloškega hribovja — zgornji del Poljanske doline je moral
biti že v spodnjem pliocenu do 800 m visoko razvodno gričevje med ravninami
na jugozahodu in severovzhodu. Od tedaj pa vse do danes je bilo to področje
pod vplivom najizrazitejše globinske in dosti manjše bočne erozije. Tu
bi tudi našli razlago za današnje reliefne oblike, kjer so globinske črte (doline,
grape) ločene med seboj po mnogo manjših širinskih črtah (planotah, terasah),
kar je značilnost sosednjih jugozahodnih in severovzhodnih pokrajin (4, str. 56).
c) Geomorfološki pregled s primerom kartiranja Zirovske kotlinice
Pri geomorfološkem pregledu in kartiranju Zirovske kotlinice sem se omejil
na večje, vidnejše oblike in procese, obenem pa sem poizkušal nakazati vodilne
geomorfološke procese, ki z medsebojnim součinkovanjem oblikujejo in
spreminjajo žirovsko pokrajino. V ta namen sem si dal povečati karto 1 : 25.000,
tako da sem dobil podlago v merilu 1 : 10.000.
162
1. Nivoji in terase
Pri natančnem opazovanju reliefa v Škofjeloškem hribovju kot tudi v
zgornjem delu Selške doline opazimo, da vendar ni čisto brez ostankov spodnjepliocenskih
nivojev in mlajših pliocenskih ter kvartarnih teras. Vendar so te
neznatnejše v primerjavi z onimi v posavskih gubah, npr. v litijski antiklinali,
ki ima podobno osnovno geološko in tektonsko strukturo, saj je bila že v mlajšem
terciaru oddaljena od razvodja. Prof. Sv. Ilešič ugotavlja, da v hriboviti
okolici Zirovske kotlinice segajo širše spodnjepliocenske planote na jugozahodu v
Rovtarski planoti v višino 730 m. Od tu se proti severovzhodu dvignejo s slemena
nad dolino Račeve v višino 750 do 770 m in Žirovskega vrha, ki ima
zlasti v severnem delu enakomerne višine od 880 do 900 m. Po obsegu je tu
uravnava manjša zaradi nepropustnega skrilavega površja in močnega erozijskega
delovanja. Zahodno od Zirov se je ohranil spodnjepliocenski nivo v višinah
740 do 790 m na Zgornjem Vrsniku in Breznici, kjer se nadaljuje proti
Mrzlem vrhu. Stari in Novi Oslici v višinah 830 do 900 m m. (4)
Pri proučevanju mladopliocenskih in kvartarnih teras v Poljanski dolini
je Sv. Ilešič ugotovil devet stopenj. Sedem teras je mladopliocenske starosti
in se po obsežnosti in izrazitosti razlikujejo med seboj. Terasa I je v Zirovski
kotlinici slabo vidna. Spodnjepliocenska pokrajina je bila nižja in zato erozija
mladopliocenskih faz neznatnejša. Terasa II se prične pri Zireh z malim policami
v višini 720 do 740 m in se nadaljuje proti Stari Oslici in v pobočjih Žirovskega
vrha nad Fužinami severovzhodno od Zirov.
Na terasi III ležita pri Zireh vasi Goropeke (682 m) in Spodnji Vrsnik
(674 m).
Terasa IV je ob Zirovski kotlinici najlepše izražena. Planote pri Ravnah
in Zavratcu, pri Rupah in Zakolku, jugozahodno od Zirov v višini 630 do 650 m,
pod Goropekami (647 m), pomoli nad Račeve, Dobračevo in Ledinico (nad
630 m). V tej višini je tudi fužinski prag — nekdanje dolinsko dno nad vstopom
Sore v Fužinsko deber, katerega lepo opazimo z Goroperškega griča.
Naslednjih teras (V, VI) v Zirovski kotlinici ne opazimo, čeprav se nadaljujeta
v spodnjem delu Poljanske doline v višinah 530 do 550 m in 480 do 520
metrov. Verjetno je v tej fazi kot v naslednjih prevladovala globinska erozija.
Zadnja mladopliocenska terasa VII, katere odlomki so še ločeni od današnjega
dolinskega dna ponekje že v pogozdenem področju, je v Zirovski kotlinici
vidna v nekaj pomolih v višini 540 do 560 m. Dosti bolj je terasa izrazita
v spodnem delu Poljanske doline.
Najmlajši terasi VIII in IX, ki sta nedvomno pleistocenske — holocenske
starosti, sta razviti le v razširjenih delih Poljanske doline. Na terasi VIII bi v
višini nekaj nad 500 m ležala dela naselja Sela in Dobračeve (30 m relativne
višine), na IX pa vsi višji, suhi predeli sicer dokaj mokrotnega dolinskega dna,
ki se počasi vzdiguje proti vznožju Žirovskega vrha. Terase in pomoli so zaradi
spreminjajoče intenzivnosti globinske erozije bolj ali manj obsežne, obenem
pa močno razrezane po strmih in številnih grapah. (4, str. 59 do 61).
2. Strmine pobočij
Ze pogled na karto nam pove, da se hriboviti svet, posebno v zahodnem
in južnem delu kotlinice, strmo spušča v ravninsko dno, prav tako so velike
strmine tudi ob pobočjih številnih grap, ki so razrezale hribovito površje. Na
vzhodni strani Zirka, ki se odsekano spušča proti Sori in severni strani Goro-
11* 163
pek ob dolini Račeve sem izmeril strmine nad 40". Zaradi domnevne tektonske
prelomnice, ki poteka od severozahoda ob vznožju Ledinice in Zirka ter naj bi
se nadaljevala v dinarski smeri po dolini Račeve, domnevam, da so strmine delno
pogojene s tektonskim zastajanjem ravninskega dna, obenem pa so bili spodnje
triasni skladi dolomitov in apnencev odpornejši in za vodo propustnejši.
Enake strmine opazimo na nekaterih pobočjih številnih grap, ki se zajedajo v
sleme Zirovskega vrha. Tukaj so strmine pogojene z močno globinsko erozijo
tekočih voda, ki razdirajo grodenske peščenjake in skrilavce. Za kotlinsko dno
Zirov je značilno, da se od ozke holocenske ravnice za Račevo in Soro svet polagoma
vzpenja proti vznožju Zirovskega vrha. Nagib, ki sem ga meril na nekaterih
delih, je od 3 do 5", tako da vzpenjanja ne občutiš. Vendar te iz Dobračeve,
Rakulka ali Nove vasi vožnja s kolesom v nasprotni smeri opozori na
naklon. Zmerne strmine med 10" in 20" prevladujejo ob vznožju Zirovskega
vrha, ki je že ločeno od kotlinskega dna po višjih, ponekod pogozdenih pobočjih.
Enake strmine opazimo tudi od slemena, ki se vleče po sredini pomola nad dolino
Račeve in Sore proti starim delom Zirov ter vznožju vasi Ledinice in
Osojnice proti Zirku in Breznici.
3. Erozijske in denudacijske oblike
Od denudacijskih oblik se najpogosteje uveljavljajo zaobljena slemena
kot ostanek nekdanjih teras, ki so danes močno razrezane z grapami, po katerih
tečejo številni potoki. Zaradi velike namočenosti se na strmih pobočjih
vsako leto odtrgajo kosi zemlje in kot usadi zdrsijo navzdol. Več takih usadov
sem opazil v Zabrežniški grapi. Ob ozki ravnici potoka ležijo posamezne velike
skale. Številni usadi so bili ob povodnji leta 1926 po pobočjih Zirka. Pri vasi
Selo, kjer se Sora zajeda v Fužinsko tesen, se še danes vidi velik, že močno
poraščen usad ali bolje rečeno zemeljski plaz, ki je pod seboj pokopal kmetijo
in zajezil strugo Sore. Izredno markantne so erozijske oblike. Hribovje je močno
razrezano in veliki nalivi zarežejo žive erozijske žlebove v pobočja grap,
tako da se kakor veliki jeziki stekajo po pobočju, kjer se končujejo s kupi
grušča. Izrazite primere sem opazil v Zabrežniški grapi, vendar je podobnii-;
primerov najti povsod, kjer se stekajo studenci po grapah v Zirovsko kotlinico.
4. Akumulacija in vodni pojavi
Akumulacija in vodni pojavi so v žirovski pokrajini faktorji, ki najbolj
pogosto ustvarjajo površinske oblike. Ob pogledu na karto ugotovimo, da je
pokrajina na gosto prepletena s površinsko tekočimi vodami, pri tem še posebno
izstopa široki hrbet Zirovskega vrha. V Žirovski kotlinici imamo lep primer,
kako so manjši potoki Zirovskega vrha, ki imajo izrazit hudourniški značaj,
skupaj z Račevo potisnili Soro, da teče ob robu kotline. Narasle vode so
razdirale in odnašale vijoličasto-rdeče permske peščenjake Zirovskega vrha in
v obliki naplavnih vršajev zasipale kotlinsko dno. Rečica Sora s pritoki, ki
priteka po srednjetriasnih lapornih dolomitih in apnencih v Zirovsko kotlinico,
je zaradi odpornejših kamnin, kljub večji množini vode, nosila manj transporta
in bila tako odrinjena ob rob kotlinice. Poplavljala je aluvialno ravnico, ob
kateri se lepo vidi del akumulacijske terase, do katere seže še danes, kadar
močno naraste. Holocenska ravnica je še danes, kljub melioracijskim posegom,
občasno mokrotno zemljišče. Na posameznih mestih najdemo prave močvirske
sedimente, kot so šotni mah, močvirske trave ipd. Izrazit primer sem opazil ob
164
novi regulaciji Rakuljščice za Račevo, kjer so vsadili dobrih deset metrov od
struge topole, ki na šotnem mahu niso našli podlage in so se posušili. Glavni
potoki, ki tečejo po grapah iz Zirovskega vrha in struga Sore pri Žireh so
regulirani in zavarovani s hudourniškimi pregradami. V spodnjem toku rečica
Sora na holocenski ravnici ruši in izpodkopava bregove, posebno tam, kjer
so iz naplavljenega gradiva.
5. Kraški pojavi
Žirovska pokrajina leži na stikališču hribovitega predalpskega in slovenskega
kraškega sveta. Južno in jugozahodno od Zirovske kotlinice srečamo na
planotah Vrsnika in Raven prave kraške oblike. Posebno zanimiva je kraška
dolinica za Zirkom, tik nad Zirmi ob poti, ki se vzpenja na Breznico. Dolinica
ima obliko žepa, srednji del je dvignjen, tam so njive. Na obeh straneh imamo
vrtače, ki so globoke do 8 metrov s premerom 20 metrov. Pokrite so s travo.
V dveh sem opazil sveže vgreze, posebno tam, kjer prihaja na dan izvir, ki po
nekaj metrih izgine v notranjost. Tudi na pobočju sem sredi njive opazil nov
vgrez. Domačini vedo povedati, da se ob močnem deževju sliši zamolklo šumenje
vode, ki izgine pod kraško dolinico. Ob povodnji 1. 1926 so iz pobočja Zirka,
ki se strmo spušča proti Sori, bruhali stebri vode, ki so povzročali usade. Pod
Zirkom izvira tudi močan studenec, tega so zajezili za vodovod.
Zaradi omenjenih geoloških razlik v kamninah, po katerih tečeta Sora in
Račeva s pritoki, sem napravil analizo vode. Soro sem zajel pri Zireh. S področja
Zirovskega vrha sem izbral potok v Plastuhovi grapi.
Kraška dolinica z vrtačami za 2irkom
165
Analiza vode 12. 3. 1973
karbonatna trdota v °N
celokupna trdota v °N
CaCOa
MgCOs
Sora
Temp. vode 8 'C
6,5
7,58
5,04
2,52
Plastuhova grapa
Temp. vode 7 'C
0,59
0,82
0,42
0,4
Iz te analize vidimo, da korozija v področju permskih peščenjakov Zirovskega
vrha ni pomembna, nasprotno pa je s porečjem Sore, ki se zajeda v planotast
predel spodnjetriadnih apnencev in dolomitov na jugu in jugozahodu Zirovske
kotlinice. Korozijska intenziteta je tu od 40 do 50 m-* na km- letno. (3)
6. Antropogene oblike
Zirovska pokrajina, posebno kotlinsko dno, se zaradi posega človeka v
prirodo naglo spreminja. Stari strugi Rakuljščice in Rakovnika sta imeli aktivne
izgone. Ljudje so ob poplavah utrjevali bregnve z nanesenimi »kuglami«
(zaobljene skale permskega peščenjaka), katere SD prinesle deroče vode z Zirovskega
vrha, tako da je bil izgon nekje tudi do tri metre nad okolico. Danes
so na področju, kjer so naplavni vršaji, v zadnjih desetih letih zgradili nova
naselja. Pri tem so izravnali izgon, kjer je Rakuljščica dobila novo sturgo.
Na fotografiji v prilogi vidimo le še del, pa tudi ta bo kmalu izginil. Z gradnjo
hiš v ravninskem dnu so ljudje povsod navozili velike količine nasipnega materiala,
tako da se je podoba Zirovske kotline v zadnjih dvajsetih letih močno
spremenila.
d) Podnebje
Zirovska kotlina leži v juhozahodnem delu Škofjeloškega hribovja v nadmorski
višini 480 m. Brez dvoma je podnebje hribovitega predalpskega sveta
zanimivo zaradi prepletanja'mediteranskih, gorskih in kontinentalno panonskih
klimatskih območij. V dosedanjih klimatografskih delitvah Slovenije so posamezni
avtorji z različnih vidikov Škofjeloško hribovje opredelili: po Furlanu
z vidika temperatur in padavin k notranjemu pasu, ki mu pripada večina Slovenije,
Sv. Ilešiču s temperaturnega, padavinskega in končno z obeh h Panonsko-
jadransko prehodnemu območju (več padavin jeseni), Wraberju, ki ga na
osnovi gozdnih združb prišteva k predalpskemu območju, in novejša po Gamsu.
Slovenija je tu razdeljena na osnovi razmerja med mesečnimi temperaturami
in padavinami v vegetacijski dobi, po višini temperatur in dolžini vegetacijske
dobe z upoštevanjem potencialne evapotranspiracije, s čemer se hoče predvsem
pojasniti razliko v vegetaciji, zlasti v gojenju kulturnih rastlin. Skofjeloškocerkljansko
hribovje je v slimatskem območju osrednje Slovenije rajon, ki je
reliefno bolj odprt mediteranskim vplivom kot Notranjsko-kočevski rajon in je
zato zelo namočen (1150 do 3000 mm; 1, str. 5). Vsi meseci izkazujejo vlažnostni
suficit, saj je potencialna evapotranspiracija v Škofjeloškem hribovju manjša
od padavin (600 do 700 mm; 13, str. 121).
Podnebne razmere sta dosedaj v Škofjeloškem hribovju in Zireh obravnavala
Sv. Ilešič (4) ter France Planina (8). Kljub kratkemu opazovalnemu
obdobju se vendar v njih vidijo nekatere najznačilnejše podnebne razmere hribovskega
predalpskega sveta. Nasplošno ugotavljata, da imamo v Skofjeloi
k em hribovju zmerno mrzle zime, ne prevroča poletja in veliko namočenost
166
v vseh letnih časih. V višjih legah se kaže že značaj gorskega podnebja, kjer
so zime daljše in ostrejše, poletja še hladnejša in padavine izdatnejše (čez
2000 mm). Srednje letne temperature se nižajo od Ljubljanske kotline proti
notranjosti hribovja.
Moji zbrani podatki iz dnevnih meteoroloških opazovanj postaje v Novi
vasi pri Zireh naj bi dali nekakšen prikaz mikroklime v Zirovski kotlinici v
primerjavi z meteorološko postajo Ljubljana Bežigrad. Čeprav nam slednja
žr predstavlja značaj mestne klime, mislim, da bodo razlike v podnebnih razmerah
vendarle zrcalile značilne razlike kotlinice v hribovitem predalpskem
svetu od milejšega podnebja Ljubljanske kotline. Opazovalna postaja Nova
vas leži na malo višjem jugovzhodnem delu Zirovske kotlinice proti dolini
Račeve v nadmorski višini 480 m. Postaja je nižjega reda, zato so bila opazovanja
pred vojno samo v nekaterih letih in nepopolna. Po drugi svetovni vojni
so bila opazovanja boljša (1951—1970), vendar so zaradi pomanjkanja opazovalcev
po 1. 1970 začeli beležiti zopet samo padavine. Upam, da bo petnajstletno
opazovalno obdobje in dosedaj že objavljeno gradivo dovolj za prikaz klimatskih
razmer v Zirovski kotlinici. Dnevna meteorološka poročila sem dobil na
Hidrometeorološkem zavodu v Ljubljani.
Oglejmo si najprej temperaturne spremembe v Zirovski kotlinici v primerjavi
z Ljubljano Bežigrad.
Tabela 1
Postaja
Nova vas
Lj. Bžg.
Tabela 2
Postaja
Nova vas
Lj. Bžg.
Tubela 3
Postaja
Nova vas
Li. Bžg.
J
- 3 ,0
- 1 ,8
J
- 2 ,5
- 1 ,7
J
- 3 ,9
- 2 ,5
Srednje mesečne temperature (1956—1970)
F M A M J J A S O
- 1 , 1 2,5 7,1 11,6 15,2 16,7 15,9 12,9 8.5
0,7 4,9 9,3 14,5 17,5 19,7 18,7 15,3 10,6
Srednje mesečne temperature (1925—1956)
Podatki od 1949—1956 reducirani na 32 let
F M A M J J A S O
- 1 , 4 2,4 7,3 12,2 16,4 17,9 16,7 13,5 7,2
0,2 4,8 9,8 14,2 17,9 19,7 18,8 15,6 9,8
Srednje mesečne temperature (1891—1910)
F M A M J J A S o
- 1 , 7 2,6 7,3 12,9 16,3 18,0 16,9 13,3 9,0
- 0 , 1 4,6 9,2 13,9 17,7 19,6 18,5 14,7 10,3
N
4,1
5,5
N
3,7
4,8
N
3,0
4,1
D
- 1 ,4
- 0 ,1
D
- 0 ,5
0,0
D
- 0 ,7
0,0
Letna
7,4
9,7
Letna
7,7
9,5
Letna
7.7
9,2
Jeseni nastopi ohladitev počasi, tako da je jesen toplejša od pomladi.
Tabela 4
Primerjava jesenskih in pomladnih srednjih temperatur (1956—1970)
Postaja April Maj Sept Okt.
Nova vas 7,1 11,6 12,9 8,5
Lj. Bžg. 9,3 14,5 15,3 10,6
Podnebje je torej v Zireh v primerjavi z Ljubljano Bežigrad precej hladnejše,
vendar je ta razlika dosti bolj očitna poleti, zgodaj spomladi in jeseni
(v maju za 2,9 "C, v juniju za 2,3 "C, juliju za 3,0 "C, v avgustu za 2,8 »C, sep-
167
A
7,6
16,8
M
22,5
28,8
J
28,3
30,0
J
30,1
31,0
A
30,6
31,0
s
26,3
29,3
o
10,8
17,2
N
2,1
5,1
Letn
158
192
tembru za 2,4 "C) kot pozimi (v novembru za 1,4 "C, decembru za 1,5 "C, januarju
za 1,2 "C, v februarju za 1,8 *'C).
Letna amplituda je v Zireh manjša (19,6 "C) od Ljubljane Bežigrad (21,5 "C)
za 1,9 "C, oziroma stopnja kontinentalnosti v Žireh je manjša. Vendar ne moremo
iskati vzrokov v znatnejših vplivih z morja, temveč v dejstvu, da ima
Ljubljana pozimi razmeroma nizke temperature zaradi uveljavljanja toplotnega
obrata, združenega z meglo, tako da imajo Žiri, kljub višji in bolj hriboviti
legi, za spoznanje hladnejše in ostrejše zime ali veliko milejša poletja kot Ljubljana.
Omenjene temperaturne razlike bi prišle dosti manj do izraza, če Ziri
ne bi ležale v kotlinici. Dostikrat, ko se višja hribovita okolica nad Žirmi že
koplje v soncu, se po Poljanski dolini, posebno pa v Žirovski kotlinici, rada zadržuje
megla. V petnajstih letih (1956—1970) so imele Žiri povprečno 104 meglenih
dni na leto (Ljubljana 142). Sem so prišteti tudi dnevi, ko se nebo skozi
meglo rahlo vidi. Pogostost megle je največja v jesenskih in zimskih dnevih.
Za sliko temperaturnih razmer je nadalje značilno, da imajo Žiri v povprečju
samo 158 dni s srednjo dnevno temperaturo enako ali večjo od 10 *C (Ljubljana
192 dni).
Tabela 5
Število dni na leto s srednjo dnevno temperaturo ;> 10 »C (1961—1970)
Postaja M
Nova vas —
Lj. Bžg. 2,6
Se večja razlika se pokaže pri številu dni s srednjo dnevno temperaturo
^ 20 "C, ki jih je povprečno v Žireh le 4,8, v Ljubljani 39 (1961—1970).
Tabela 6
Število dni s srednjo dnevno temperaturo ^ 20 »C (1961—1970)
Postaja -Maj Junij Julij Avgust Sept. Vsota
Nova vas - 0,9 2,9 1.0 - 4,8
Lj. Bžg. 1,0 10,2 15,1 10,6 2,1 39,0
Slika dosti hladnejšega poletja v Zireh je razvidna tudi iz tabele z maksimaks.
malnimi temperaturami ^ 25 "C.
Tabela 7 maks.
Srednje število dni s temperaturo > 25 "C (1959—1970)
Postaja
Nova vas
Lj. Bžg.
Maksimalne temperature 5r 30,0 "C nastopijo v Žireh le v najtoplejšem
mesecu, in sicer enkrat v juliju (1959—1970), medtem ko v Ljubljani v vseh
poletih mesecih, tj. v juniju (1,7), juliju (4,4) in avgustu (3,8). Najvišja
zabeležena temperatura zraka je bila v Žireh (1956—1970) dne 7. julija 1957
(35,8*0, v Ljubljani 37,1 "C). Pred vojno pa je bila v Žireh dosežena največja
vročina dne 28. junija 1935 (34,8 »C, v Ljubljani 38,4 »C).
Srednje dnevne in maksimalne temperature zraka nisem mogel obravnavati
glede na druge klimatske pokazatelje v istem razdobju (1956—1970). Mak-
168
\ p r il
0,7
Maj
0,6
4,0
Junij
7,0
13,5
Julij
12,0
18,6
Avgust
8,7
15,8
Sept.
2,3
5,6
VSOtE
30,0
58,0
simalne temperature so bile v Žireh do 3. julija 1958 previsoke, ker termometer
ni visel v vremenski hišici, ampak nekje ob hiši. Posledica je bila, da je
bilo dni z maksimalnimi temperaturami zraka ^ 25 "C v Zireh v nekaterih
poletnih mesecih več kot v Ljubljani, kar pa seveda ni mogoče. Srednje
dnevne temperature so bile do 1. 1960 izračunane tako, da so izmerjeno temperaturo
ob 21. uri upoštevali samo enkrat, v nadaljnjih letih pa dvakrat, ker
nam le-ta najbolje reprezentira srednjo dnevno temperaturo.
Oglejmo si sedaj še zimske temperature. Za Ziri je značilno, da imajo
precej hladne zime. Vsi zimski meseci imajo srednjo mesečno temperaturo pod
0,0 "C. V petnajstih letih (1956—1970) je bilo povprečno na leto zelo mrzlih dni
min.
(2s —10 "C) v Zireh 24 (v Ljubljani 11,5), število ledenih dni, pri katerih se
maks.
temperatura nikoli ne dvigne nad ledišče (<0,0"C), je bilo v Zireh 32 dni
min.
(Ljubljana 25) in mrzlih dni (ž!0,0*C), to je takih, v katerih je dnevni minimum
zdrknil pot zmrzišče, v Zireh 121 dni (v Ljubljani 93 dni). Najobčutnejše
so razlike v poznih pomladanskih in zgodnjih jesenskih dnevih. V aprilu in
oktobru imajo Ziri več kot enkrat toliko takih dni, medtem ko so mrzli dnevi
v maju v Zireh in Ljubljani pogojeni z vdori hladnega polarnega zraka (ledeni
možje).
Tabela 8
mm.
Srednje število dni s temperaturo < 0,0 »C (1956—1970)
ktober
5,4
2,0
November
11,8
7,0
Postaja April Maj
Nova vas 7,7 2,0
Lj. Bžg. 3,1 -
min.
Zadnji pomladni in prvi jesenski dnevi s temperaturo zraka 5^0,0 "C so
zaradi slane in ozebe v Zirovski kotlinici velike nevarnosti. Nekatera leta pade
slana tako pozno, da je v nevarnosti rastlinstvo in pridelek.
Prvi tip slane je advekcijski ali privedeni, ki je pogojen z vdorom hladnih
zračnih mas iz severnih predelov. Običajno zajamejo celotni predel Slovenije.
Poleg tega da so hladne, imajo zračne mase še lastnost, da so čiste, brez prahu
in da puščajo dolgovalovno toplotno izžarevanje zemeljske površine. Največkrat
so taki vdori v pomladnih mesecih (ledeni možje). Drugi tip slane, ki je v
Zireh pogostejši, je radiacijski. Pri radiacijski slani igra važno vlogo prav
relief. Zaradi postopnega ohlajevanja stabilnih zračnih mas ob jasnih nočeh, ko
je pospešeno izžarevanje zemeljskega površja, se v reliefno razgibanem ozemlju,
zlasti kjer so zaprte globeli in kotline, oblikujejo v njih mrazišča ali jezera
hladnega zraka. Zaradi inverzno-toplotne stratifikacije je slana v območju
dna globeli, kotlin ali zaprtih dolin močnejša kot v višjem sosestvu. Ob
navedenih dejstvih je prav kotlinski del Zirov zato najbolj izpostavljen slani
in pozebi. V petnajstih letih (1956—1970) je povprečni prvi dan s slano v Zireh
16. oktober (v Ljubljani 17. oktober) in zadnji dan 3. maja (v Ljubljani 23.
aprila). Ekstremi: Ziri 7. junija 1962 in 19. septembra 1959, v Ljubljani 25.
maja 1970 in 22. septembra 1964.
Toplotni obrat se torej uveljavlja tudi v Zirovski kotlinici v zimskih, pomJadnih
in jesenskih dnevih ob anticiklonalnem tipu vremena, katerega zna-
169
i
čilnosti so jasni dnevi in brezvetrje. V zimi 1972/73 so mi sorodniki v Zireh
merili temperaturni obrat od 15. januarja do 10. februarja. Tabela prikazuje
beležene temperature zraka ob 7. uri zjutraj za dneve, ko je prevladovalo
jasno in brezvetrno vreme z jutranjo meglo po kotlini. V ostalih dnevih so
bile meritve neuporabne, ker je žal prevladovalo spremenljivo vreme z občasnimi
snežnimi padavinami.
Tabela 9
Meritve toplotnega obrata v Zirovskl kotlinici v zimi 1972/73
Postaja 26. I. 28. I. 29. I. 30. I. 31. I. 5. II. 6. II. 1. II. 8. H.
Stara vas n. v.
480 metrov —10,8 —7,8 —7,5 —11,5 —7,5 —2,1 —6,2 —4,1 —5,2
Goropeke n. v.
682 metrov — 6,2 —5,4 —4,2 — 5,4 —2,6 —0,4 —3,0 —2,6 —2,2
Čeprav je bila zima dokaj mila, nam skromni podatki nudijo vsaj delno
orientacijo o temperaturnih razlikah med Žirovsko kotlinico in višje ležečim
planotasto uravnanim hribovjem. Tudi besede gospodarja na kmetiji v Goropekah,
»da so med Zirmi in Goropekami razlike včasih tudi za en pruštof«
(zimski suknjič), dovolj zgovorno potrjujejo njegova zapažanja o uveljavljanju
toplotnega obrata.
V kratki primerjavi 15 let (1956—1970) s starejšimi podatki o temperaturnih
razmerah v Zirovski kotlinici (Sv. Ilešič, GV 1938, str. 65 in France Planina,
Poljanska in Selška dolina 1962, str. 12) sem ugotovil, da nastopajo nekatere
razlike. Omenil sem že nepravilno merjenje temperatur do 3. julija 1958
(poleti previsoke maks. temperature) in spremembe v računanju srednjih dnevnih
temperatur (temperatura ob 21. uri se upošteva dvakrat od 1. 1960 naprej).
Za obdobje 1927—1928 in 1933—1937 navaja Sv. Ilešič, da so imele Ziri povprečno
18 dni na leto s srednjo dnevno temperaturo ^ 20,0 •'C (v Ljubljani 39
dni). V zadnjih 15 letih pa je takih dni bilo v Zireh povprečno samo 4,8, v
Ljubljani 39 dni, zato dvomim, da bi bilo poletje v Zirovski kotlinici pred drugo
svetovno vojno toliko toplejše. V zimskih mesecih sem ugotovil večje razlike
m ak.-^.
samo v povprečnem številu ledenih dni {<, 0,0''C). Za isto predvojno obdobje
je navedeno, da je bilo takih dni v Zireh povprečno na leto 18 (v Ljubljani
25), torej jih je bilo v Ljubljani več. V obdobju 1956—1970 je ledenih dni več
v Zireh (Ziri 32 dni, Ljubljana 25 dni), kar bi bilo verjetneje, saj imajo Ziri
ostrejše zime; istočasno pa se zaradi kotlinice uveljavlja toplotni obrat, združen
z meglo, torej enako kot v Ljubljanski kotlini, samo da je megla v Ljubljani
pogostejša. Omenjene razlike nam kljub temu, ob celotnih temperaturnih primerjavah
med Zirovsko kotlinico in Ljubljano Bežigrad, dokončno v celoti
potrdijo, da se temperaturne razlike zaradi višje in hribovite lege Zirov dosti
močneje izražajo v hladnejših poletjih in pomladih, manj pa, kot bi pričakovali,
v zimah, ki so v Zireh za spoznanje ostrejše,
V klimatskih potezah žirovske pokrajine imajo pomembno vlogo tudi padavine.
Od Tržaškega zaliva v smeri proti severozahodu sta Porezen in Blegoš
prva vrhova, ki presegata višino 1500 metrov. Ker pogosto prevladujejo jugozahodni
vetrovi, ni čudno, da se iz te smeri mnogokrat vlečejo oblaki in se kopičijo
nad celotnim Škofjeloškim hribovjem ter prinašajo obilo padavin v vseh
170
letnih časih. Profesor Sv. Ilešič ugotavlja za trinajstletno obdobje (1925—1937),
da padavine pojemajo proti Ljubljanski kotlini in nižji notranjosti Slovenije
z oddaljenostjo od alpsko-dinarske orografske pregraje, kjer pade največ padavin
v Sloveniji. Na petih opazovalnih postajah v Škofjeloškem hribovju je
bila letna množina padavin nad 2000 mm (Ljubljana 1666 mm). Največ padavin
pade v jesenskih mesecih, drugi maksimum padavin je v marcu, minimum pa
pozimi v februarju. Primerjava podatkov za Ziri v letih 1925—1937 in 1956 do
1970 pokaže, da se (ne toliko kot zaporedje) množina padavin močno spreminja.
V zadnjih petnajstih letih je bila srednja pnnožina padavin v Zireh
1888 mm (v Ljubljani 1414 mm), pred vojno v Žireh 2011 mm, v Ljubljani
1666 mm. Vpliv Sredozemlja na padavinski režim se kaže v deležu jesenskih
padavin. V septembru, oktobru in novembru pade skoraj 36 "/o vseh letnih padavin.
Za zirovsko pokrajino je značilno, da nastopi maksimum padavin v
pozni jeseni (novembru), drugi nižji maksimum padavin je v aprilu in avgustu.
Zanimivo je, da pade večja količina dežja v poletnih kot v pomladnih mesecih,
ker so v poletnih dneh v žirovski pokrajini zelo znani veliki nalivi in nevihte.
Povprečno najmanj padavin je v zimskih mesecih, minimum padavin pa nastopi
v marcu. Za Ljubljano je v istem opazovalnem obdobju (1956—1970) značilno,
da je padavin dosti manj (1414 mm). Količina padavin je v poletnih mesecih
za malenkost večja od jesenskih padavin. Imamo dva enaka padavinska
maksimuma — jeseni v novembru in poleti v avgustu. Pomlad je pred zimo,
ki predstavlja z januarjem padavinski minimum.
171
Tabela 10
Postaja
Nova vas
n. v. 480 m
Lj. Bžg.
n. v. 290 m
Srednje mesečne, letne in sezonske padaivine (1956—1970)
J F M A M J J A S O N D Letna
126 122 119 167 134 164 163 168 1-^5 165 234 163 1888
82 88 85 119 116 124 141 147 129 112 147 114 1414
I
N(jva vas
Ljubljana Bežigrad
zima pomlad
II XII III IV v
414
285
420
321
Poletje jesen
VI VII viii rx X XI
495
412
544
389
Pri namočenosti v vseh letnih časih je pomembno, ali pada dež enakomerno
ali v nalivih. Delni odgovor dobimo, če primerjamo množino letnih padavin
s številom padavinskih dni. Padavinski dnevi kot samostojen pokazatelj pa so
dokaj problematični, ker so to dnevi, v katerih je bilo namerjeno vsaj ^ 0,1 mm
padavin, ne glede na to, ali so bile padavine v tekočem ali trdem stanju. Opazovanja
so namreč pokazala, da utegne v vročih dneh izhlapeti iz dežemera
tudi do 2,5 mm vode v 24 urah in da je zato zlasti v poletnih dneh višina
0,1 mm padavin zelo dvomljiva osnova za določanje padavinskih dni. Prav posebno
pa še tudi zato, ker je višina 0,1 mm morda nastala od megle, slane ali
rose, in je ves dan lahko minil ob najlepšem vremenu (13, str. 22).
Tabela 11
Postaja
Nova vas
L. Bžg.
Srednje število dni s padavinami 2J 0,1 mm (1956—1970)
J F M A M J J A S O N D Letna
13 11,5 13 15 14 15,5 12 13,5 10,5 10,0 16,0 14,0 158
12,8 11,7 12,8 14,4 13,5 15,0 11,5 13,6 10,7 12,5 16,0 14,2 159
Nova vas
Lj. Bžg.
Mesto meseca po množini ipadavln
10
12
11
10
12
11
3
6
9
7
5
5
6-7
3
2
2
D
6-7
Iz tabele je razvidno, da so padavine pozimi in spomladi razporejene pri
obeh postajah enakomemeje, medtem ko večje količine dežja dobijo poletni
in jesenski meseci v obliki nalivov. Npr. oktober, ki je po povprečni množini
padavin v letu na četrtem mestu, je po številu padavinskih dni zadnji. Avgust,
ki predstavlja drugi nižji maksimum padavin, pa ima isto število padavinskih
dni kot marec, ki je najsušnejši. Iz podatkov vidimo, da relief in nadmorska
višina skoraj ne prideta do izraza. Cisto drugače je pri številu dni z izdatnejšimi
padavinami. Pri pragu 10 mm padavin že izstopijo Žiri z 59 dnevi (v Ljubljani
46 dni) zaradi sredogorskega reliefa, ki je hkrati tudi bolj odprt mediteranskim
vplivom.
Tabela 12
Postaja
Nova vas
Lj. Bžg.
Srednje število dni s padavinami > 10,0 mm (1956—1970)
J F M A M J J A S O N
3,7
3,0
4,4
3,1
3,5
2,9
5,4
4,0
4,0
3,4
5,2
4,2
5,4
4,8
5,5
4,9
4,8
4,0
5,0
3,2
7,0
4,7
D Letna
5,1
3,7
59
43
172
v zimskih mesecih je razumljivo, da imamo padavine v obliki snega. Toda
za vegetacijo ni toliko važno, koliko dni sneži na leto, temveč, kdaj se pojavi
prvi in zadnji sneg, koliko dni na leto leži snežna odeja in kako debela je. V
Žirovski kotlinici je prvi sneg v povprečju 1956—1970 padel 10. novembra,
zadnji pa 15. aprila. V istem času je najkasneje padel sneg 21. maja 1969 in
najzgodneje 1. oktobra 1957. leta. Višina snežne odeje in število dni s snežno
odejo sta iz leta v leto dokaj različna. Koliko časa leži sneg, ni odvisno le od
debeline snežne odeje, temveč od ekspozicije ter stanja osončenja.
Tabela 13
Postaja
Nova vas
Lj. Bžg.
Tabela 14
Postaja
Nova vas
Lj. Bžg.
Srednja mesečna višina
J F
34,4, 35,3
24.7 21,4
Srednje število dni s
J F
23,4 17,0
21,8 14,4
snežne odeje (1956-
M A
34,0 6,5
15,4 3,4
snežno odejo > 1 cm
M A
11,2 2,0
7,8 1,0
-1970) v cm
N
11,6
6,7
(1956—1970)
N D
4,3 15,4
2,8 13,0
D
26,4
18,2
Letr
73
61
V gozdnih pobočjih Žirovske kotlinice, posebno v malo višjih senožetih
Mrzlega vrha in v dolini Račeve, se sneg rad zadržuje v posameznih krpah
tudi do srede aprila.
Padavine so torej v Zireh izdatne v vseh letnih časih. Posebno pa moramo
opozoriti na nevihte z močnimi nalivi, večinoma v poletju in zgodnji jeseni,
ki so v zvezi s fronto hladnega zraka, kadar sledi glavni depresiji severno od
naših krajev v Sredozemlju še ena manjša depresija. Take vremenske situacije
rade povzročajo katastrofalne nalive v Škofjeloškem hribovju in posebno v
Poljanski dolini. Glavne vzroke smo že omenili, spomniti pa se moramo še
kamninske sestave tal, neenakomernega strmca Poljanske Sore z dvigajočim
se pragom pri Fužinah in domnevnim ugrezanjem Žirovske kotlinice. Hidrografsko
omrežje Poljanske Sore sega daleč v ozemlje nepropustnih paleozojskih
kamnin, kjer ob nalivih le malo vode izgine v notranjost, temveč se hitro odteče
po številnih grapah. Zaradi ozkega grla pri Fužinah Sora ob naraslih hudournikih
Žirovskega vrha prestopi strugo, kadar se nad žirovsko pokrajino
nebo prenaglo odpre. Najznačilnejši primer take povodnji je bil 27. septemibra
1926. Veliki nočni in dopoldanski nalivi so ta dan izlili nad 200 ali celo nad
300 mm dežja, v Lučnah 341 mm, kar pomeni povsem izreden pojav (4, str. 74),
Po grapah so sicer pohlevni potoki tako narasli, da so podirali hiše, odnašali
drevje, posekan les, živino, vozove, ljudi in storili veliko škodo. Poljanščica je
našla odtok samo s tem, da je podrla jez manjše hidrocentrale pri Fužinah.
Po nalivih trgajo hudourniki bregove, povzročajo zemeljske usade in zasipavajo
obdelovalno zemljišče z gruščem. Sv. Ilešič omenja v svojem delu Škofjeloško
hribovje (GV 1938), da so posebno krajevnega značaja poletni nalivi z nevihtami,
kjer je višek padavin prav v žirovski pokrajini. Ob prevladi jugozahodnega
vetra (veter od morja ali žirovski veter) se večkrat rado nebo zatemni
173
Poplava 27. septembra 1926 v Zireh
od Lučen preko zgornjega dela Poljanske doline proti Blegošu, vendar redkeje
seže po dolini do Škofje Loke. Tak primer je bil 18. junija 1925, ki je
povzročil velike povodnji v idrijski in žirovski pokrajini. Ta dan je proti večeru
padlo na merilnih postajah Št. Jošt nad Horjulom 156 mm, v 2ireh 140 mm,
v Rovtah 110 mm dežja, a v Škofji Loki le 62 mm (4, str. 75).
Tudi v zadnjih petnajstih letih (1956—1970) imamo nekatere dneve, v katerih
je padla izredno velika količina dežja. Povprečno število dni na leto,
ko pade 50 ali več mm padavin na dan, je v Zireh enkrat večje (5,5 dni) kot v
Ljubljani (2,5 dni). V petnajstih letih je padlo štirikrat nad 90 mm padavin
na dan, in sicer dvakrat v juliju in enkrat v septembru in oktobru. Leta 1964
je samo v oktobru padlo 484 mm dežja, kar je več kot četrtina vseh letnih
padavin. Dne 22. avgusta 1966 pa so izmerili v Zireh celo preko 100 mm
(106 mm) dežja. Po narasli vodi je najbolj poznana Račeva s pritoki, ki odvajajo
padavine s širokega hrbta Zirovskega vrha, kjer so na površini prepereli
glineni permski skrilavci in peščenjaki. Regulacija grap, ki se spremenijo v
hudournike, tudi danes nI zadovoljiva. Veliko vodnih pregrad je že porušenih,
voda neprestano ruši in spodjeda ter odnaša in nanaša zemljo, grušč, pesek in
mivko ter tako spreminja obliko pokrajine. Zato bi morala biti redna popravila
in pregledi poškodovanih hudourniških naprav in regulacij pogostejša. Narasle
vode, ki so zahtevale ogromno materialno škodo in celo človeška življenja
v preteklosti, bi morala biti opozorilo, da prav v žirovski pokrajini poplave
niso bile v preteklosti samo slučajne, temveč so bile pogojene s fizično-geografskimi
razmerami (reliefom, geološko-tektonsko zasnovo, podnebjem).
174
e) Hidrografsko omrežje
Oglejmo si sedaj še razširjenost in značaj hidrografskega omrežja zgornjega
dela Poljanske Sore. Kakšnega izvora je ime Sora, ni povsem jasno.
Franc Bezlaj, avtor dela Slovenska vodna imena, pravi, da je prvotna oblika
nedvomno Sovra in ni to le poljanski izgovor imena Sora. France Planina
omenja tudi razlago v Danici iz 1. 1863, da ime prihaja od glagola sovreti, to
je zavreti, vzkipeti, kar označuje hudourniški značaj reke. Drugi pa domnevajo,
da je predslovanskega izvora in se je verjetno glasilo Savara, kar naj bi pozneje
Slovenci spremenili v Sovra (9). Večji pritoki imajo svoja posebna imena,
ki so največkrat v zvezi s kraji (Račeva, Sopotnica, Osojnica, Žirovnica), potoki
pa imajo imena posestnikov kmetij. Tisti, ki tečejo po tesnih stranskih dolinah
in imajo večji strmec, so imenovani grapa, enako kot dolina sama. Naziv je
izposojen iz stare bavarske besede »grapo« in je na škofjeloškem ozemlju sinonim
za dolino in potok (9). Grape so imenovane po posestnikih kmetij ali po
naseljih npr. Popitova, Rovtarska, Snopkova, Melcova, Špehova grapa itd. Hidrografsko
omrežje Poljanske Sore zbira vodo s površine okrog 320 km^ in je
najobsežnejše v Škofjeloškem hribovju. Njeno porečje sega daleč na jug v
Rovtarsko planoto, prav na mejo alpskega in kraškega sveta. Na levi strani se
vleče razvodje od Gradišča (770 m) pri Rovtah čez Smrečje (713 m) proti nižjim
Polhograjskim hribom, na desni po od Rovt na Dole, Razpotje (704 m). Sivko
(969 m) in se nadaljuje po vrhovih Loških hribov, ki delijo Selško in Poljansko
dolino.
Potok Sovra, kakor imenujejo domačini Poljanščico od izvira na severozahodni
strani Gradišča vzhodno od Rovt v višini približno 680 m do prve holocenske
ravnice pri Podklancu, izvira kakor neznaten potoček v zarasli grapi.
Z vseh strani pritekajo grape, ki majhen potoček neprestano povečujejo, tako
da je v Sopovtu, kjer doseže cesto Ziri—Logatec, že kar precejšen. Tu s cesto
prihaja prvi večji pritok Rovtarica, ki je drugi krak Sovre in izvira pri bajerju
tik ceste nad Brnkom. Onstran razvodja proti Logaškemu polju pa je Rovtarica
prava ponikalnica (9). Od Sopovta dalje je Sovra že prava rečica, ki se, na
mnogih mestih stisnjena v apnenčasto korito, globoko vrezana preliva med
skalami iz tolmuna v tolmun. Ob njej so komaj našli prostor za samotno cesto,
ki so jo zgradili 1. 1935 in povezuje Žiri z Logatcem. Na levi strani rečice so
v navpično skalovje vhodi v podzemske jame, po kmetu Matjažu imenovane
Matjaževe kamre. Zaradi tesnega vhoda, skozi katerega smo se plazili v notranjost
podzemskih jam, so mi še danes iz mladih let ostale v spominu kot nekaj,
česar si ni upal storiti vsak. Kmalu zatem se Sovra spusti na holocensko ravnico,
bregovi se razširijo, Sora teče sedaj po lastnih naplavinah. Z leve ji pri
vasi Sovra priteče večji potok Žirovnica, ki ima začetno deber izpod Razpotja
in poteka v dinarski smeri. Verjetno se je prvotno odtekala proti Logaški planoti,
a jo je Sora pritegnila k sebi (9). Z desne strani priteka Martinjščica izpod
Martinj vrha. Pred Zirmi dobiva Sora še Osojnico, ki ima globoko zajedeno
dolino med Vrsnikom in Ledinsko planoto. Po njej gre cesta v Idrijo, kjer
doseže razvodje na Razpotju v višini 704 m. Domačini pravijo v šali, da se
tukaj voda z ene kapi odteka v Jadransko, z druge pa v Črno morje.
Pri Zireh se dolina razmakne in naredi vtis kotlinice, ker je na vseh
straneh obdana s hribovjem. Sora priteče vanjo po ozki dolini z juga, pritisnjena
ob strme bregove Zirka in Mrzlega vrha. Z vseh strani se izlivajo večji
ali manjši potoki. Največja je Račeva, ki izvira pod Vrhom (884 m) in izpod
175
Podleska, jugovzhodno od Zirov ter zbira potoke iz Zirovskega vrha. Dolina Račeve
tudi kotlinici sami daje značilno dinarsko smer in loči hribovje dveh formacij
—• mlajšega werfenskega peščenjaka, ki se kot zagozdeno sleme med Račevo
in Soro dviga proti Vrhu nad Rovtami in starejšega permskega peščenjaka
v Žirovskem vrhu. Potok Rakuljščico, ki se je prej izlival v Račevo v Stari
vasi, so regulirali tako, da teče naravnost mimo zgradb lesne žage v Soro. Na
Selu priteka še Zabrežniški potok z desne in Dolcarska grapa iz Jarčje doline.
Desni pritoki se stekajo v kotlino s širokega hidrografskega omrežja Zirovskega
vrha. Na površju so neprepustni permski skrilavci in peščenjaki prepereli v
glino, vse od slemen nad dolino Račeve do fužinskih tesni, kjer se Sora od
Bela dalje žariva v njihov mogočni prag. Zaradi domnevnih epirogenetskih
procesov v Poljanski dolini, ki so utemeljeni na neizravnanem profilu Sore in na
najožjih delih doline, čeprav teče Sora skozi malo odporne karbonske in permske
sklade, pomeni Fužinska deber naravno pregrado, kadar se nad žirovsko
pokrajino nebo prenaglo odpre. Strmec Sore v Zirovski kotlini pade pod 3 "oo
(manj od strmca Poljanščice pri Škofji Loki), zato so pustošenja ob jesenskih
in poletnih nalivih dobila v Poljanski dolini žalosten sloves. Ob močnem deževju
odtečejo vode površinsko hitro po številnih grapah in se kot kalni hudourniki
iztekajo v dolino. Taki primeri so pogosti, zadostuje že vsako močnej -
še in daljše deževje, da bo Sora ob naraslih pritokih, posebno Račeve, stisnjena
v južni in severozahodni najnižji del kotlinice, prestopila strugo in poplavila
holocensko ravnico.
Rečni režim Poljanske Sore, to je vodno stanje v posameznih mesecih, st?
obravnavala Sv. Ilešič za obdobje 1930—1936 in France Planina zal. 1949—1959
(4, 9). Vodno stanje Poljanščice merijo na dveh krajih z vodomerom pri Zireh
in pri Zmincu. Iz avtorjevih izvajanj je razvidno, da nastopa najvišje vodno
stanje v novembru, drugič pa v aprilu, le v Zireh je stanje obrnjeno (glavni
višek v aprilu in drugi v novembru). Najnižje vodno stanje se pojavlja povsod
v avgustu, drugo pa v januarju. Novembrski višek povzroča jesensko deževje,
aprilskega pa taljenje snega. Nizek v avgustu je posledica močnega izhlapevanja,
januarski nizek pa se pojavlja zaradi tega, ker del padavin takrat leži
kot sneg in se ne odteka takoj v reko. Viški in nizki niso v skladu z mesečnimi
množinami padavin. France Planina ugotavlja, da v 1. 1949—1959, kljub manjši
množini padavin v marcu kot v avgustu, na vodnem stanju ta minimum ne
pride do veljave, ker v marcu ne priteka v reko samo voda od takratnih padavin,
temveč tudi od padavin prejšnjih mesecev, ki so ležale prej na ozemlju
kot sneg. Iz tega vzroka je drugi nizek na reki januarja, čeprav je bilo takrat
več padavin kot marca.
Oba omenjena avtorja ugotavljata, da se vodno stanje Poljanske Sore
spreminja takole: od januarja voda narašča do aprila, potem upada do avgusta,
ko je najnižja, nato narašča in je najvišja novembra, nakar zopet upada do januarja.
Takšno povprečno kolebanje med dvema nižkoma imenujemo pluvio
— nivalni režim ali dežno — snežno kolebanje. Največji višek povzroča jesensko
deževje, drugega pa pomladansko taljenje snega. Največji nizek nastopa
poleti zaradi manj dežja in najmočnejšega izhlapevanja, drugi pa pozimi, ker
sneg ne odteka takoj v reko. Ker nastane jesenski višek zaradi močnega deževja,
nekoliko prekaša pomladnega, ki je delno posledica taljenja snega, se kaže
sredozemski podnebni vpliv. Zato pravimo, da ima Sora zmerno mediteransko
varianto pluvio-nivalnega rečnega režima, (4, 9). Poljanska Sora je s svojimi
176
pritoki dokaj tipično neuravnovešena gorska rečica, pri kateri so kolebanja
vodne višine, kot hiter in neposreden odmev padavinskih razmer, zelo znatna. (4)
f) Prst in rastje
Pri ugotavljanju tal v Zirovski kotlinici opazimo, da se na kamninski
osnovi permskih peščenjakov in karbonskih skrilavcev Žirovskega vrha javljajo
genetsko različni talni tipi oziroma skupine kot onstran kotlinice, kjer
se od Mrzlega vrha proti Rovtarski planoti menjavajo in prepletajo triasni
laporni apnenci in dolomiti ter peščeni in laporni skrilavci. V sredini leži Žirovska
kotlinica, zapolnjena s pleistocenskimi in holocenskimi nanosi. Velika
namočenost, posebno v nalivih, je vzrok za močno izpiranje in odnašanje zgornjih
horizontov. V zirovski pokrajini bi lahko po A. Stritarju izločili naslednje
oblike tal:
I. tla na silikatnih kamninah starejših geotvorb,
II. tla na trdnih karbonatnih kamninah apnencev in dolomitov,
III. tla na mehkih karbonatnih kamninah laporjev in peščenjakov,
IV. tla na holocenskih in pleistocenskih ilovicah in ilovicah s prodom.
I. Tla na silikatnih kamninah starejših geotvorb
To so tla, ki so se razvila na permskih peščenjakih Žirovskega vrha. Tu
se pojavlja skupina rdečerjavih tal. Pri gradnji nove ceste na Zirovski vrh
pri Novi vasi sem največkrat zapazil sledeče zaporedje talnih horizontov:
Ao je temnorjava, slabo preperela organska snov, ki prehaja v peščen, dobro
prekoreninjen in srednje humozen (5,1 "/o humusa) Ai horizont. Horizont
B je svetlovijoličasto-rdeče barve, pomešan s kamenjem, do velikosti lešnika
12 Loški razgledi
Profil tal ob cesti na Zirovski vrh
177
in še vedno dobro prekoreninjen. V C horizontu dokončno prevladajo skladi
permskega peščenjaka vijoličastordeče barve, ki so močno razpokani. Debelina
profilov se spreminja in je odvisna od naklona pobočij. Kjer so strmine večje,
so zgornji horizonti plitvejši, matični substrat je tik nad površjem in močno
razdrobljen. Zaradi izdatnih padavin (nalivi) je močna globinska erozija, zato
posebno v grapah skeletna tla nudijo slabo oporo za drevesne korenine. Kislost
tal je v Al horizontu 3,3, v B horizontu 3,7. Na področju Zirovskega vrha
se javljajo na kislih tleh združbe rdečega bora in borovničevja z orlovo praprotjo
in rdečim resjem (acidofilna podrast). Za kmetijstvo so tla pusta, siromašnejša
in trpijo zaradi suše. Vzdolž hladnih in senčnih globokih grap ter pobočij,
obrnjenih proti severu ali vzhodu, prevladuje jelov gozd, kateremu sta se
pridružila še smreka in bukev. Pod slemeni in na policah Zirovskega vrha
raste tudi kostanj, ki išče svetle in tople lege ter uhaja na gozdne praznine in
robove, kjer so tla položnejša. Izgublja značaj tipičnega gozdnega drevesa ter
se pridružuje značaju sadnega drevja. Na pobočjih Zirovskega vrha so se zaradi
prekomerne sečnje in steljarjenja pojavile oblike degradiranih gozdnih tal
na kisli podlagi, ki zavzemajo največje površine v gozdno-gospodarski enoti
Ziri.
II. Tla na trdnih karbonatnih kamninah apnencev in dolomitov
V žirovski pokrajini se razprostirajo na področju južno in jugozahodno od
Zirovske kotlinice, kjer se dviga planotast svet med Rovtami na jugu in Le^
dinami na zahodu. Področje kamninsko ni enotno, ampak se prepletajo skladi
spodnjetriasnih plastovitih lapornih apnencev, lapornih skrilavcev in dolomitov.
Pestrost takih oblik je v ozki povezavi s specifično geomorfologijo teh
hribin, ki jih modulirajo manjše doline, večji planoti, terase in valovite doline.
Kjer je več apnencev, se pojavijo prave kraške oblike, kot so vrtače, kraški izviri
in ponikalnice. Na položnejših dolomitnih področjih, kjer so orne in travniške
površine, bi morda lahko ta tla prišteli k eni izmed razvitejših rjavih
rendzin. Tla so rodovitna in prim.erna za obdelavo, zato sta bila na celotnem
predelu že od nekdaj kmetijstvo in posebno Živinoreja dobro razvita (2). Na strmejšem
reliefu so tla skeletna in podobna rendzinam. Tak vzorec prsti sem
vzel na pašniku pri Vrsniku.
Na zaraščenem pašniku, kjer so bili na površju spodnetriasni dolomiti, so
bila tla v Ai horizontu temnorjave barve s 3,17 "/o humusa. Tla so bila skeletna
in močno prekoreninjena (pH je bila 4,4), pod tem je ležal v C horizontu
zdrobljen matični substrat. Gozdna združba, ki prevladuje na celotnem področju,
je bukov-jelov gozd.
III. Tla na mehkih karbonatnih kamninah spodnjetriasnih laporjev in
peščenjakov
Planotasti pomol Goropek, ki se razprostira med dolino Račeve in Sore
tja do Opal in Vrha nad Rovtami, je najobsežnejši predel, v katerem so v žirovski
pokrajini na površju mehki werfenski laporji in peščenjaki. Vzorec
prsti sem vzel iz useka gozdne poti proti Goropekam in z vrha goropeškega
griča.
V useku ob poti na Goropeke so se v gozdu razkrili horizonti v naslednjem
zaporedju:
178
ProfU tal ob goropeški cesti
Ao je Črna, slabo preperela organska snov v mladem smrekovo-bukovem
gozdu. Podrast sta borovnica in orlova praprot. Horizont Ai je svetlorjave barve,
močno prekoreninjen in vlažen. Nadaljuje se v (B) horizont, ki ima več
gline in vlage. Prepletajo ga redke koreninice. V (B)C horizontu razpada matični
substrat, ki prehaja v C horizont, kjer dokončno prevladajo werfenski
skrilavci vijoličastorjave barve in svetlorumeni do sivi peščenjaki. Tla imajo
v Al horizontu 4,9 "/o humusa, pH narašča od 3,1 v Ai horizontu do 6,3 v C horizontu.
Kislost in izpranost tal je človek pospeševal še s steljarjenjem.
Tu so se razvila plitva, suha in skeletna tla, ki jih lahko prištevamo med
rankerje. Tla v Ai horizontu so temnorjave barve, močno prekoreninjena. Tik
pod površjem je v C horizontu razpadli matični substrat skrilavcev in peščenjakov.
Humoznost je v Ai horizontu 4,6 "/o, pH znaša 3,85. V C horizontu je
pH 3,95. Pomol med Račevo in Soro je poraščen s smrekovo-bukovim gozdom,
katerega so na valoviti planoti, na kateri leži zaselek Goropeke in dalje proti
Vrhu nad Rovtami naseljenci močno izkrčili (požgali) za senožeti, pašnike,
travnike in orne površine (imena naselij — Goropeke, Opale, Izgorje).
i
IV. Tla na holocenskih in pleistocenskih ilovicah s prodom
V to skupino sem opredelil tla, ki so se razvila v ravninskem dnu Zirovske
kotlinice. Tu zasledimo zaporedje tal, ki jih označujejo bodisi prekomerna
vlažnost ali pa neurejeni režim vode in zraka v tleh. Na holocenski ravnici,
katero občasno poplavlja Sora, so tla najbolj mokra. Voda zaliva pore v tleh,
ki jim primanjkuje zraka in so sive barve. Taka tla so bolj ali manj zaglajena,
odvisno od stopnje vlažnosti in višine talne vode.
Tla v Al horizontu, ki vsebujejo 5 "/o humusa, imajo sivorjavo barvo, pH
znaša 3,9. Bg horizont je pisan z znaki oksidacije železovih spojin (pH je 4,1),
ki se nadaljuje tudi v C horizont. V Bg horizontu se med ilovico, ki je sivorumene
barve, meša rdeča mivka iz potoka Račeve (permski peščenjaki), v
nižjih horizontih jo zamenjujejo prodniki. Tla so primerna le za travinje.
Rastlinstvo je hidrofilno, prevladujejo vrba, jelša, močvirske trave. Tu je mno-
12' 179
Profil tal na holocenski ravnici za Račevo
go plevela. Na depresijskih mestih raste šotni mah. Na višjih predelih ravninskega
dna, ki se dviga proti vznožju Zirovskega vrha, so tla bolj ali manj zaglajena
in izprana. Za velik del tal je značilen marmoriran Bg horizont, ki je
slabo prepusten za vodo in zrak.
Drugačna tla se pojavijo ob hudourniških potokih, ki so razdirali permske
peščenjake in skrilavce Zirovskega vrha in v obliki vršajev odlagali pesek in
prod.
Tla v Aor horizontu so rdečkastorjave barve s 3,1 "/o humusa, pH je 4,75.
Pod Aur horizontom se začne vršaj iz prodnikov permskega peščenjaka, ki so
nekje veliki do debeline pesti in lepo zaobljeni. Kislost v C horizontu je 4,5.
S primeri, ki sem jih navedel v razpravi, sem poskusil prikazati glavne
značilnosti tal, ki so nastale v žirovski pokrajini kot posledica različne ali
enake kamninske osnove s součinkovanjem klimatskih, reliefnih in rastlinskih
vplivov.
L i t e r a t u r a
1. I. Gams, Prispevek h klimatografski delitvi Slovenije, Ljubljana GO 1972,
št. 1. — 2. I. Gams, Geomorfološko kartiranje na primeru Rakitne in Glinice Ljubljana,
GV 1968. — 3. I. Gams, Faktorji in dinamika korozije na karbonatnih kameninah
slovenskega dinarskega in alpskega krasa, Ljubljana, GV 1966. ^ 4. S. Ilešič,
Škofjeloško hribovje, Ljubljana, GV 1938. — 5. S. Ilešič, Slovenske pokrajine, Ljubljana,
GO 1956, št. 2 — S. Ilešič, Problemi geografske rajonlzacije v Sloveniji, Ljubljana,
GV 1958. — 7. I. Mlakar, Krovna zgradba idrijsko-žirovskega ozemlja, Geologija,
Ljubljana 1969, 12. — 8. F. Planina, Poljanska in Selška dolina, Ljubljana 1962.
— 9. F. Planina, Reka Sora, njeno porečje in njen režim, Loški razgledi VII. Škofja
Loka 1961. — 10. A. Ramovš, Geološki razvoj slovenskega ozemlja, Ljubljana 1958.
— 11. A. Ramovš, Razvoj zgornjega perma v Loških in Polhograjskih hribih. Razprave
SAZU, IV Ljubljana 1958. — 12. A. Stritar, Značilna zaporedja talnih oblik v
Sloveniji, Ljubljana GO 1965, št. 3. — 13. D. Furlan, Ugotavljanje evapotranspiracije
s pomočjo normalnih klimatskih pokazateljev, letno poročilo HIVIZ SR Slovenije,
Ljubljana 1966.
V i r i
1. Podatki Hidrometeorološkega zavoda SRS v Ljubljani. — 2. Geološka karta
Bled 4-c Geološkega zavoda v Ljubljani.
180
R e s u m e
L'ASPECT NATUREL ET GEOGRAPHIQUE DU PETIT BASSIN
DE 2IRI
La region de Ziri est situee au point de jonction du relief prealpin avec celui
karstique, dans la partie Sud-Ouest des montagnes de Škofja Loka et, dans la partie
superieure du bassin de Poljanska Sora. La region montagneuse entourant le petit
bassin de Ziri, tres mouvementee et decoupee par de nombreux ravins et par des
parois parfois tres abrupts resulte tres typique du point de vue climatique comme
la zone de passage, a la jonction des regions de la mer Adriatique et celle de Panonija.
Le fond du bassin de Ziri disjoint deux regions accidentees originaires de
deux eres et de deux formations differentes. La crete large paleozoique du mont
de Ziri fut decoupee et emportee a travers les ravins nombreux par les eaux superficielles.
La grande quantite de material ne cessait de remplir le fond humide du
bassin. De Tautre cote du petit bassin, vers le cote Sud et Sud-Ouest, une region
de plateau s'eleve entre Rovte au Sud et entre Ledine a lOuest. Les vallees onduleuses,
des terrasses et de petits plateaux ont un relief specifique. La, ou les calcaires
et les dolomites affleurent, des vraies formes geomorphologiques karstiques
typiques pour les regions voisines du Sud-Ouest apparaissent. Les eaux courantes
ont decoupe des vallees qui par leur caractere abrupt et dechire attirent notre
attention des le premier' abord.
A cause des nivellements au bas-pliocene, typiques pour les regions du Sud-
Ouest et du Nord-Est, on suppose que la partie Sud-Ouest du terrain de Škofja
Loka — la partie superieure de la vallee de Poljane — peut etre consideree comme
une des lignes de partage des eaux de Soča et de Sora les plus anciennes. La region
fut sujet a une erosion verticale tres exprimee et a une erosion laterale moins
forte. Cest la qu'on trouverait TeKplication pour les formes du relief actueles oii les
lignes profondes (les valless, les ravins) sont partagees par des lignes larges d'une
superficie beaucoup plus petite (les plateaux, les terrasses, les cretes).
La structure de pierre variee du sol a influence les formes geomorphologiques
ainsi que la vegetation ce qui est tres bien exprime par la plate-forme du fond
du bassin de Ziri. Les precipitations abbondantes et les orages transforment le
ruisseau de Račeva et ses affluents en torrents aux eaux troubles. En s'accumulant,
ils encassent Sora au-dessous des parois obrupts de Zirk et de Mrzli vrh. Cest pourquoi
aujourd'hui, on distingue nettement, au fond de la plaine deux zones: le terrain
plat et etroit de holocene ou les alluvions temporaires du courant d'eau de Poljanska
Sora forment un sol humide, plat et impremeable et le terrain qui s'eleve doucement
a partir le terrain plat vers les pentes du Mont de Ziri au Nord-Est.
181