RENESANČNE KNJIŽNE VEZAVE NA SLOVENSKIH PROTESTANTSKIH TISKIH V KNJIŽNICI NARODNEGA MUZEJA SLOVENIJE V LJUBLJANI Sonja Svoljšak Oddano: 14.09.2004 – Sprejetno: 30.11.2004 Izvirni znanstveni članek UDK 686.122:7.034 Izvleček Raziskava vsebuje kodikološki popis petih renesančnih knjižnih vezav na slovenskih reformacijskih tiskih, ki jih hrani Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije. V popis so vključene štiri dekorativne usnjene renesančne vezave na dveh Dalmatinovih Biblijah, Dalmatinovih Lepih krščanskih molitvicah ter Trubarjeve Hišne postile in ena huma­nistična študijska vezava v pergament na Bohoričevih Zimskih uricah. Popisu sledita klasifikacija uporabljenih dekorativnih pečatnikov in motivov ter pregled in analiza značilnosti posameznih motivov v okviru evropske renesančne knjigoveške dekorati­vne motivike s posebnim ozirom na wittemberški tip reformacijskih knjižnih vezav. Ključne besede: knjižne vezave, renesansa, protestantika, muzejske zbirke, Narodni muzej Slovenije Original scientific article UDC 686.122:7.034 Abstract The article presents a codicolodical census of five renaissance bookbindings on Slove­ne reformation prints from the library of the National Museum of Slovenia. Four of these prints: two Dalmatin’s Bibles, Dalmatin’s Lepe karszhanske molitve and Tru­bar’s Hishna postilla have leather stiff board decorative renaissance bindings while SVOLJŠAK, Sonja: Renaissance bookbindings on Slovene reformation prints from the Slovene National Museum in Ljubljana. Knjižnica, Ljubljana, 48(2004)4, str. 37-62 Bohorič’s Arcticae horulae succisivae has a stiff board vellum binding. A short over­view of the European renaissance bookbindnig characteristics and decorative moti­ves development is presented in the first part, followed by the codicological census. The second part of the research consists of decorative tools and motives clasiffication and an individual motive analysis. An overview of the decorative motives on four decorative reformation bindings in the context of the European reformation book decoration styles with special emphasis on the Wittemberg reformation book decora­tion style is given in the final analysis. Key words: bookbindings, renaissance, reformation, museum collections, National museum of Slovenia Izhodišča Narodni muzej Slovenije v Ljubljani hrani sedem protestantskih tiskov sloven­skih avtorjev. To sta dve Dalmatinovi Bibliji, v en zvezek vezana Dalmatinova Lepe krščanske molitve ter Ta celi Katekizem, Trubarjeva Hišna postila, Boho­ričeve Zimske urice in Mandeljčev tisk: Khislov življenjepis Herberta Turjaške­ga. Omenjeni protestantski tiski so zajeti v Berčičevem popisu slovenske prote­stantike (Berčič, 1968, str. 152-266), Reispovem prispevku Redki tiski 15., 16. in 17. stoletja v knjižnici Narodnega muzeja v Ljubljani (Reisp, 1998), Glavanovem katalogu protestantskih tiskov (Glavan, 2001) ter v monografiji M. Žvanut (1988) o tiskih 16. stoletja, ki jih hrani Narodni muzej Slovenije. Podatke o Dalmatino­vih Biblijah vsebuje publikacija Biblije na Slovenskem, ki je izšla ob istoimenski razstavi leta 1996 (Biblije na Slovenskem, 1996). Bohoričeve zimske urice je knjižnica pridobila leta 1987, tik pred izidom monografije M. Žvanut, tako da v omenjeni popis še niso vključene. Prav tako knjižnica Narodnega muzeja Slove­nije ni omenjena med hranišči slednjega dela v Berčičevem popisu. Dva od sedmih tiskov nista vezana, pet pa jih ima sočasne renesančne knjižne vezave. Od teh so štiri precej razkošno dekorirane (vsa tri Dalmatinova in Tru­barjevo delo), ena pa je preprosta humanistična študijska vezava v neobarvan pergament (Bohoričeve Zimske urice). Pričujoči prispevek vsebuje podroben kodikološki popis vezav vseh petih sočasnih (renesančnih) vezav. Uvodoma pa podajamo kratek pregled osnovnih značilnosti evropskega knjigoveštva in deko­rativnih slogov v obdobju renesanse, zlasti v 16. stoletju. Ker popis zajema majhen vzorec, je tovrstna raziskava dober način za preverbo metodologije popisovanja dekorativnih elementov na knjižnih vezavah in pre­gled nekaterih prejšnjih raziskav. Poimenovanje in analiza posameznih motivov na prevlekah štirih dekorativnih knjižnih vezav prispevata k njihovi umestitvi v kontekst evropske renesančno–humanistične knjigoveške dekoracije, hkrati pa predstavljata nov segment s področja terminologije knjigoveške dekoracije in motivike (dekorativnih pečatnikov). Ta je v nasprotju z razvojem terminologije s področja knjigoveških strukturnih elementov1 še v začetni fazi. Nekatere značilnosti knjigoveštva in dekoracije knjižnih vezav v obdobju humanizma in renesanse Za obdobje humanizma in renesanse je bil značilen močan porast proizvodnje knjig, ki je bil posledica dokončne uveljavitve tiskane knjige nasproti srednjeve­ški rokopisni knjigi ter papirja kot pisne podlage nasproti pergamentu, ki ga po izteku srednjega veka zasledimo več ali manj le še kot nosilec zapisa pomemb­nejših dokumentov kot so različne listine, plemiške diplome ter posebej pomem­bne knjige. Dostikrat pa pergament najdemo tudi v obliki makulaturnih fragmen­tov, ki so vključeni v novejše knjigoveške strukture2 . V knjigoveštvu to obdobje zaznamuje pojav poenostavljenih tehnik izdelave knjižnih vezav, značilnih za delitev dela in množično proizvodnjo, ki je v na­sprotju s popolnoma ročnimi tehnikami izdelave v srednjem veku3 . 1 Glej: Konserviranje knjig in papirja: zbornik razprav (ur. Jedert Vodopivec; Nataša Golob), 1997, disertacija: J. Vodopivec: Vezave srednjeveških rokopisov: strukturne prvine in njihov razvoj (Vodopivec, 2000) ter nekatere druge prispevke iste avtorice. 2 Primeri popisov fragmentov srednjeveških rokopisov: Golob, 1999, str. 136-146; Golob, 2002 str. 133-159. 3 Knjigovezi so prav zaradi povečane proizvodnje v tem obdobju pri svojem delu pričeli uporabljati cenejše materiale, hitrejše postopke ter enostavnejšo, serijsko knjižno dekoracijo. Kot prečna okrepitev šivalne strukture knjižnih vezav so se dokončno uveljavile različno sukane in opletene enojne kono­pljine vezice (dvojne vezice so uporabljali izjemoma, za pomembnejše knjige ter za večje formate), gosti obšiv pa je postal redkejši. Število vezic se je polagoma manjšalo (Foot, 1993, str. 8). Za predliste so vse pogosteje uporabljali papir, brez dodatne ojačitve na pregibih. Kapital je izgubljal pomembno povezovalno vlogo. Pojavili so se »umetni« kapitali, ki so imeli le okrasno vlogo; bili so samo nale­pljeni ali kako drugače pritrjeni na prevleke in opore. Lepenka je pričela izpodrivati les za opore v platnicah. Za prevleke se je pričela vse bolj uporabljati ovčja, telečja in kozja koža, (pa tudi galunsko obdelano, svinjsko usnje) vezave pa so bile najpogosteje usnjene, polusnjene ali pergamentne (mehke ali trde humanistične študijske pergamentne vezave). V zgodnjem 16. stoletju so šivanje knjižnega bloka ter vezanje večinoma še opravljali v isti delavnici. Od sredine 19. stoletja dalje so pričeli plat-nice izdelovati na današnji način: izdelali so jih ločeno od knjižnih blokov in so jih le naknadno prilepili na predhodno zašit knjižni blok (t. i. casing; Foot, 1993, str. 8). Knjigoveške delavnice so se tedaj dokončno razdelile na: posebne; rokodelske, kjer je bil postopek vezave v celoti ročen, obrtne, kjer je bil postopek vezave je večinoma ročen ter komercialne, kjer je bil postopek vezave je v celoti meha­niziran (Diehl, 1979, str. 68-70); vezave pa so se dokončno ločile na posebne (lepe; fine bindings) in komercialne (trade bindings) (Harthan, 1985, str. 30). V 16. stoletju je bilo knjigoveštvo še lahko samostojna obrt. Največkrat so knji­ge vezali v mestnih obrtnih delavnicah in samostanih, ponekod pa so se že priče­le pojavljati tiskarne, ki so združevale obe funkciji in so poleg tiskanja proizvajale tudi t. i. zgodnje komercialne vezave (Escolar, 1994, str. 263)4 . Za dekoracijo prevlek so v obdobju renesanse uporabljali vse več valjastih pečat­nikov, odtisnih plošč ter večjih ploskih pečatnikov5 . Tehnika odtiskovanja s ce­lostranskimi odtisnimi ploščami je bila v tem obdobju sicer še precej redka, vendar že naznanja začetek mehaniziranega postopka dekoracije knjižnih prev­lek (Diehl, 1979, str. 31). Zgodnjerenesančna motivika na pečatnikih je variirala od pokrajine do pokraji­ne; na splošno je prišlo do ponovne oživitve romanske motivike z rozetami, gro­tesknimi bitji, človeškimi figurami ter rastlinskimi motivi. Na pečatnih ploščah pa so bile pogosto (še posebej v severnih nemških, francoskih, nizozemskih ter angleških deželah) tudi verske in alegorične figure (personifikacije), ki so bile dostikrat povzete kar po lesorezih (Harthan, 1985, str. 11). Za sredino 16. stoletja so v nemških, pa tudi severnih deželah nasploh, značilni z valjastimi pečatniki vtisnjeni drobni stebelno listni motivi, povzeti s tekstila, gotski cvetlični orna­menti (rozete), portretni pečatniki različnih reformatorjev6 in drugih zgodovin­sko pomembnih osebnosti tistega časa, večji ploski pečatniki z upodobitvami svetnikov ali svetopisemskih prizorov v osrednjem polju; značilna je tudi pogo­sta uporaba belega svinjskega galunskega usnja kot materiala za prevleke (Har-than, 1985, str. 18-19). Na prevlekah vezav se od 15. stoletja dalje pojavlja tudi vse več zlatotiska, sprva v kombinaciji s slepimi odtisi, različno obarvanega usnja (tudi dekoracija iz kosov in trakov različno obarvanega usnja, ki spominja na intarzijo), orientalskih mo­tivov, kot so arabeske, mavreske, trakasti prepleti ter filigranski geometrični vzorci, ki so značilni predvsem za španski dekorativni stil imenovan mudéjar. Sprva so zlato in raznobarvno dekorirane vezave prodrle na italijanskem, kasneje pa tudi na francoskem ozemlju. V tem obdobju so namreč v Benetkah in Neaplju delovali številni obrtniki iz Grčije in drugih vzhodno sredozemskih dežel, ki so močno vplivali na tedanje tokove knjižne dekoracije (Diehl, 1979, str. 87; Mazal, 1990, str. 20). 4 Med slednje sodi tudi eden najpogosteje omenjanih slovenskih tiskarjev iz obdobja reformacije Janž Mandeljc, ki je knjigoveško znanje pridobil, še preden se je lotil tiskarstva in po izgonu iz Ljubljane je s seboj odnesel tudi pečatnike za okraševanje prevlek knjižnih vezav s heraldičnimi oznakami nekaterih kranjskih družin (Dular, 2002, str. 70). 5 V srednjeveški knjižni dekoraciji so na preprosto dekoriranih vezavah prevladovali manjši samo­stojni ploski pečatniki, ponekod (nemške dežele) pa so za dekoracijo radi uporabili tudi usnjerez. 6 Predvsem Luthra, Melanhtona, Erazma Rotterdamskega, Jana Husa pa tudi Primoža Trubarja. Nekateri novi modni motivi so bili: kameje, ovali in medaljoni7 , ki so se spogle­dovali z antiko. Za to dekoracijo so bili značilni različni v usnje odtisnjeni oval­ni ornamenti, ki so dajali videz antične kameje (ponavadi so bili tudi iz drugače obarvanega usnja), pa tudi vtisnjeni motivi na kamejah so bili pogosto povzeti iz antične mitologije8 . Za 16. stoletje, pa tudi kasneje9 so tudi sicer značilne razkošne vezave za različ­ne humaniste - bibliofile. Najznamenitejši je bil Jean Grolier10 . Za Grolierjeve vezave11 je značilna uporaba zelo kvalitetnega, uvoženega maroškega (kozjega) usnja, pozlate ter arabesknih motivov: trakasto prepletene dekoracije s cvetlič­nimi vinjetami v vogalih notranje ploskve, dostikrat pa je bilo v osrednjem polju vtisnjeno tudi tedaj nadvse popularno humanistično vodilo in posvetilo: sibi et amicis (v različnih variacijah), ki priča o živahni izmenjavi čtiva med tedanjo humanistično intelektualno srenjo in o vse bolj odprti naravi zasebnih biblio­tek12 . Pomembna novost v knjigoveštvu 16. stoletja je bila tudi uveljavitev t. i. »avtor­skih« vezav in dekorativnih stilov, ki se imenujejo po svojih tvorcih, po določe­nih posebnostih dekorativnega stila, posamezne knjigoveške delavnice ali celo posameznega mesta. Tako so na primer zelo znane vezave »Lyonaise«, ki jih zaz­namujejo barvani in lakirani trakovi usnja ter z drobnimi vozlastimi, filigranski­mi okraski zapolnjena ozadja, ki so značilna predvsem za tedanjo orientalsko navdahnjeno knjižno dekoracijo tipa mudejár (Harthan., 1985, str. 17). Eden najbolj znanih tiskarjev 16. stoletja, ki je imel tudi svojo knjigoveško dela­vnico in je pri krašenju vezav ustvaril tudi poseben dekorativni slog je bil Aldus Manutius, ki je bil hkrati tudi eden najslavnejših beneških tiskarjev tega časa. 7 T. i. Cameo ali Plaquette bindings, ki so bile tudi zelo popularne med tedanjimi zbiratelji - biblio­fili (Harthan, 1985, str. 13; Diehl, 1979, str. 88). 8 Najbolj znana vezava s kamejo prikazuje Apolona, ki vozi sončno kočijo proti Parnasu. Najve­rjetneje je bila izdelana po naročilu za Giovannija Batisto Grimaldija iz Genove (Harthan, 1985, str. 13). 9 Že renesanso, predvsem pa barok, je močno zaznamoval pojav številnih plemičev zbirateljev knjig – bibliofilov, ki so na naslovne strani ali spojne liste radi vtiskovali, zapisali ali pa tudi lepili poprej natisnjene ekslibrise, na vezave pa vtiskovali svoje družinske grbe. 10 Iz tega obdobja so znani tudi številni drugi bibliofili, za katere so izdelovali prav posebne tipe vezav z vtisnjenimi grbi, emblemi in posebej izbranimi in specifičnimi stili dekoracije. Med najbolj znane sodijo: Matija Korvin, Medičejci ter francoski kralj Henrik II. 11 Vsega skupaj je izpričanih šest različnih tipov (Mazal, 1990, str. 20). 12 Vitično - arabeskna dekorativna motivika na Grolierjevih vezavah je bila predhodnica dekoracije tipa fanfare, ki se je uveljavila proti koncu 16. stoletja. Zanjo je bila značilna kombinacija preple­tenega akantovega listovja in trakastih prepletov, pri čemer so bili odtisi zelo drobni, trakasti prepleti pa so se sčasoma omejili na zapletene ovalne in krožne predele, večinoma v obliki števila 8. Dekoracija tipa fanfare je bila najpogostejša v Franciji, najdemo pa jo tudi v 17. stoletju na italijanskem ozemlju in v kasnejših obdobjih tudi drugje po svetu. Njegove vezave zaznamujejo zlato odtisnjeni okvirji, kartuše z naslovi knjig ali drugimi napisi v osrednjem polju ter drobne akantove vinjete v notranjih in zu­nanjih vogalih okvirjev. Kot rečeno, je bil omenjeni stil neke vrste predhodnik tako nekaterih tipov »Grolierjeve« dekoracije, kot tudi stila fanfare, ki ga sicer najpogosteje pripisujejo Nicholasu in Clovisu Eveju iz pariške kraljeve knjigo­veške delavnice (Harthan, 1985, str. 17). Za Jakoba Krausa iz Dresdna, Thomasa Krügerja iz Wittemberga pa tudi nekatere druge knjigoveze iz severne in srednje Evrope, so bile značilne bogate reforma­cijske vezave v slepem tisku13 z večinoma strogo urejenimi geometričninimi kompozicijami14 , personifikacijami ter medaljonskimi portretnimi upodobitva­mi in večjimi portertnimi upodobitvami različnih reformatorjev v kombinaciji z drugo renesančno rastlinsko ornamentiko: palmetnimi in cvetlično-listnimi bor­durami, šopki, kandelabri, srčasto listnimi motivi in vinjetami. V Krausovem opusu je najti tudi pergamentne študijske vezave, kasneje pa tudi zlato okrašene vezave v telečje usnje, ki kažejo postopen prodor tedaj popularnih italijanskih, francoskih in orientalskih stilov tudi na nemško govoreča ozemlja (Mazal, 1990, str. 22). Potrebno je omeniti še prav posebno poglavje s področja knjigoveške dekorati­vne umetnosti. To so najrazličneje okrašene obreze knjižnih blokov. Lahko so bile popisane, poslikane, pobarvane v enotni barvi, marmorirane, pozlačene ali cizelirane ali pa okrašene s kombinacijo različnih tehnik15 . Dodatni okraski, ki so poleg usnjereza ter slepih odtisov in pozlate tudi lahko krasili vezave so bili različni sekundarni elementi, kot so kovinski vogalniki in distančniki ali različ­ne okrasne kovinske ploščice (kot pri t. i. plaketnih vezavah iz obdobja renesan­se). Slednji sicer niso knjigoveški, ampak kovaški izdelki. To so lahko povsem preproste nedekorirane kovinske bunke, lahko pa na njih najdemo tudi najrazlič­nejše figuralne upodobitve; iz živalskega sveta, podobe svetnikov ali pa so obliko­vani v najrazličnejše rastlinske (listi, rozete) pa tudi druge ornamente (npr. pahljače)16 . Prav tako so lahko dekorirane kovinske zaponke in zatiči17 pa tudi usnjeni trakovi zapiral. 13 T. i. wittemberški tip dekoracije. 14 Ta tip ureditve motivov močno spominja na tipične gotske kompozicije, ko je bila platnica lahko razdeljena na več razdelkov z okvirji in bordurami iz slepo vtisnjenih črt (diagonalna ali pravo­kotna mrežasta kompozicija osrednjega polja), med katerimi so bili v različnih vzorcih porazdeljeni razni motivi ali pa je bila manj strogo razdeljena na obrobni in osrednji del v katerem so bili v različnih kompozicijah odtisnjeni raznovrstni, predvsem rastlinski motivi. 15 Za področje srednjeveških in renesančnih dekorativnih obrez glej: Rozsondai, 1972, str. 353-359, pa tudi prispevek N. Golob: Decorated edges: Works of art as evidence (v tisku). 16 Za primer umetelnih knjižnih vogalnikov in distančnikov s figuralično in rastlinsko motiviko glej: Von Heusinger, 1960, str. 384-385 17 Za primer pregledne tipizacije zaponk in zapiral na nemških vezavah 15. – 17. stoletja glej Dür­refeld, 1996, str. 271-277 Kodikološki popis petih renesančnih vezav slovenske protestantike v Narodnem muzeju Slovenije – metodologija in vsebina Pričujoči kodikološki popis je pripravljen na podlagi predhodno izdelanega popi­snega obrazca. Sledi zaporedju sedaj veljavnih signatur. Vsebuje naslednje poda­tke: signaturo, podatek o avtorju, prepis naslovne strani, dodaten izpis tiskarja, kraja natisa ter leta natisa, signaturo, dimenzije, žige, sekundarne vpise, olim signature, opis dekoracije vezave, opombe ter literaturo, v kateri lahko prav tako najdemo podatke o posamezni popisani knjigi. Vsak posamezen opis je zaradi boljše pre­glednosti jasno strukturiran in razdeljen na posebej naslovljena poglavja. Podatki v posameznem opisu se deloma naslanjajo na popis tiskov 16. stoletje v knjižnici Narodnega muzeja M. Žvanut (1988), dodani pa so nekateri popravki in dopolnitve18 . Izpis tiskarjev, leta in kraja natisa je dodan le kot dodatno pojasnilo. Vsebina in vrstni red podatkov o dekoraciji knjižnih vezav se opirata na avstrijsko kodiko­loško metodologijo popisovanja dekorativnih knjižnih vezav, ki jo je utemeljil O. Mazal19 in je z razvojem stroke postala tudi univerzalno uporabna, predvsem v smislu standardizacije vrstnega reda podatkov. Opis se prične s podatkom o tipu prevleke in opore vezave, nadaljuje pa z opisom dekoracije zavihkov plat­nic, robov platnic ter sprednje in hrbtne platnice, pri čemer si podatki o dekora­tivnih motivih sledijo od zunanjega roba proti notranjosti platnice. Temu sledijo podatki o dekoraciji hrbta, podatki o zapiralih, v poglavju »drugo« pa še podatki o sekundarnih dekorativnih elementih; v tem primeru kapitalu in obrezi. Pogla­vje »literatura« je mišljeno predvsem kot napotilo na nekatere predhodne popi­se, od katerih je za vse dodatne podatke o posameznem tisku (paginacija, folia­cija, podrobna vsebinska delitev, hranišča) najbolj relevantno delo B. Berčiča: Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahrhunderts (Berčič, 1968, str. 152­266). K popisom so dodane še reprodukcije grafitnih odtisov vezav Trubarjeve Hišne postile (signatura II 3722) in Dalmatinove Biblije (signatura II 3723). 18 Tu gre predvsem za popravljen vrstni red dimenzij, ki morajo biti po kodikoloških pravilih izražene v milimetrih in sicer v naslednjem vrstnem redu: višina hrbta x višina platnic x širina platnic x širina hrbta, pa tudi popravke pri navajanju signatur (ponekod manjka oznaka formata) ter na­tančnejše podatke o lokacijah sekundarnih vpisov, žigov in olim signatur. Večji identifikacijski problem predstavlja tudi nepravilen navedek o dekoraciji obeh Dalmatinovih Biblij v popisu M. Žvanut, ki kot enega izmed motivov na prevlekah obeh Biblij navaja Lutrovo podobo, čeprav njegovo podobo najdemo le na Bibliji pod signaturo II 3723. 19 Za primere glej: Mazal, 1990 4 Popis 1. II. 3722 Avtor: TRUBAR Primož Naslovnica: HISHNA POSTILLA ZHES TE NEDELSKE INV THE IMENITNISHIH PRASNIkou Evangelie, skusi celju Lejtu, s‘Vsem flissom, tolmazhena, skusi PRIMOSHA TRVBERIA KRAINZA RAINZIGA, DRVCKANA V ‘TIBINGI SKVZI Georga Gruppenbacha, ANNO M. D. XCV. Tiskar: Georg Gruppenbach Kraj natisa: Tübingen Leto natisa: 1595 Signatura: II. 3722 Dimenzije: (325 x 328) x 209 x 64 mm Žig: na notranji strani sprednje platnice: Historischer Verein für Krain. Vezava: sočasna dekorativna vezava. Kostanjevo rjavo usnje prek lesene opore. Opora je na zgornjem, stranskem in spodnjem zunanjem robu poševno obseka­na v širini cca. 150 mm, na notranjem robu pa je v celoti posneta pod kotom 20°. Zavihki in robovi prevleke niso dekorirani. Sprednja in hrbtna platnica sta iden­tično dekorirani s kombinacijo slepega in zlatega odtisa, vendar je zlata barva močno obledela, tako, da ni več razvidno, kje gre za slepi odtis, kje pa za kombi­nacijo precej reliefnega slepega odtisa in pozlate. Od roba proti notranjosti si sledijo: 1. Okvir iz slepo vtisnjene črte. Ob hrbtnem robu sta še dve vertikalno potekajoči slepo odtisnjeni črti, od katerih je zunanja debelejša, notranja pa tanjša. 2. Prazen pas širine 4 mm. 3. Drugi okvir iz treh črt (tanjša, debelejša, tanjša), ki se v vogalih sekajo. 4. Ob zgornjem, spodnjem, zunanjem ter hrbtnem delo platnice je odtisnjena enojna bordura iz osemlistnih palmet, ki rastejo na stičiščih polkrožnih bi­sernih lokov (16 mm; valjasti pečatnik). Obrnjena je tako, da palmete rastejo proti zunanjim robovom platnice (16 mm; valjasti pečatnik). V vogalih so štirje identični kvadratasti listno – stebelni ornamenti (šopki listov) s podolgova­timi suličastimi in srčastimi listi. 5. Okvir iz treh črt. 6. Zelo obdrgnjena bordura, s tremi upodobitvami svetnikov, kjer sta dobro razvidni le še dve: sv. Peter ter sv. Mihael (17. mm, valjasti pečatnik). Vse tri upodobitve imajo spremljajoče kartuše z napisi. Zgoraj omenjenima pripa­data napisa: DATA H ST MIH ter TV ES PETRUS. 7. Okvir iz treh črt. 8. Bordura iz drobnega stebelno listnega motiva (7 mm; valjasti pečatnik) z dve­ma različnima, medaljonskima portretnima upodobitvama. 9. Okvir iz treh črt. Ob zgornjem in spodnjem robu potekata še dve skupini treh črt, ki tvorita vodoravni pravokotni polji. Ob levi in desni stranici teh polj so štirje identični motivi bršljanove vejice s tremi srčastmi listi. V središču je droben petlistni cvet (trobentica). 10. Štiri diagonalne skupine treh črt izhajajo iz vogalov okvirja, se zaključujejo v zunanjih kotih skrajno notranjega (osrednjega) polja in pri tem delijo vme­sni pas na štiri polja. V središču zgornjega in spodnjega je droben ornament iz dveh zrcalno postavljenih srčastih listov. Identična ornamenta se ponovita v središču levega in desnega polja. Na skrajno zgornjem in skrajno spodnjem delu levega in desnega polja sta še dva petlistna cvetlična ornamenta – tro­bentici. 11. Okvir iz treh črt. 12. Osrednje pokončno štirikotno polje, ki je povsem zapolnjeno s preprogo iz drobnih ovalov z dvojno, pikčasto obrobo. 44 V levem zgornjem kotu sprednje platnice je navadna bela etiketa s signaturo II 3722. Hrbet: štiri močno izbočene dvojne vezice delijo hrbet na pet polj. Tudi kapi­talska dela sta poudarjena. Po sredini izbočenih vezic pa tudi ob zgornji in spo­dnji strani vsake vezice potekajo slepo vtisnjene črte, ki se iztekajo v trikot­nike na sprednji in hrbtni platnici ter pri tem sekajo prvo skupino črt, prazen pas ter drugo skupino črt ob hrbtnem pregibu platnic. Ob obeh kapitalskih delih hrbtne prevleke potekajo še štiri dodatne vrvičaste slepo vtisnjene črte. V pr­vem polju z zgornje strani je ostanek svetlejše usnjene etikete, čeznjo pa je prilepljena navadna okrogla papirnata etiketa, na kateri je s črnilom zapisana olim sinatura N. a. 4. Zapirala: usnjena trakova zapiral sta s tankima medeninastima ploščicama ume­ščena 24 mm od roba hrbtne platnice. Od zaponk je ohranjena le zgornja, ki je prav tako medeninasta, ki je dekorirana z vrezanim vzorčkom ribje kosti, štiri­najstkrako zvezdo ter štirimi prečnimi zarezami. Zapira se na robu sprednje plat-nice. Ohranjena sta tudi oba koničasta medeninasta zatiča na sprednji platnici, ki sta dekorirana z žarkastimi vzdolžnimi zarezami. Zatiča sta različnih dolžin, pa tudi žarkaste zareze na zgornjem in spodnjem zatiču niso identične. Opombe: podaril leta 1849 Franc Mertlič, oskrbnik na Bledu (Žvanut, 1988, str.100). Literatura: Berčič, B. Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahrhunderts. V: Abhandlungen über die Slowenische Reformation, München, 1968, str. 244 - 245; Žvanut, M. Knjige iz 16. stoletja v knjižnici Narodnega muzeja, 1988, str. 100; Glavan, M. Prve slovenske knjige: slovenski reformacijski tiski v izvirnikih in v ponatisih: ob 450. obletnici prve slovenske knjige: razstavni katalog, 23. novem­ber 2000-2. januar 2001, str. 79; Zadnikar, A.; Hrovat, J.; Smolik, M. Bibliografija slovenskih prevodov svetopisemskih besedil. V: Biblije na Slovenskem (ur. Gorazd Kocijančič). Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica, 1996, str. 219. 2. II 3723 Avtor: DALMATIN Jurij Naslovnica: BIBLIA TU IE VSE SVETU PISMU, STARIGA inu Noviga Testamenta, Slovenski, tolmazhena, skuzi IURIA DALMATINA. Bibel, das ist, die gantze hei­lige Schrifft, Windisch, Gedruckt in der Churfuerstlischen Saechischen Stat Wittemberg, durch Hans [Johann]20 Kraffts Erben, ANNO M . D. LXXXIIII. Tiskar: Hans Kraffts Erben Kraj natisa: Wittemberg Leto natisa: 1584 Signatura: II 3723 Dimenzije: (351 x 355) x 225 x 102 mm Sekundarni vpisi: na notranji strani sprednje platnice:... Jar ... Raschp zu Allten- Lagkh; na naslovnici: ... loci Capucinorum (prečrtano) (iz opuščenega kapucin­ skega samostana v Ljubljani, op. avtor.). Žigi in olim signature: Na notranji strani sprednje platnice: Kranjski deželni muzej »Rudolfinum« v Ljubljani. Vezava: sočasna dekorativna vezava. Rjavo usnje prek debelejše lesene opore. Opora je na zgornjem, stranskem in spodnjem zunanjem robu poševno obseka­na v širini cca. 110 mm, na notranjem robu pa je v celoti posneta pod kotom 20°. Zavihki prevleke in robovi platnic niso dekorirani. Sprednja in hrbtna platnica sta identično dekorirani s slepo vtisnjenimi motivi (od roba proti notranjosti): 1. Okvir iz slepo vtisnjene črte. Ob hrbtnem delu so še dodatni vertikalno po­tekajoči motivi: droben verižni vzorec, tanka slepo vtisnjena črta, debelejša črta ter tanka črta. Ob zgornjem, zunanjem in spodnjem robu platnice je na­mesto omenjenih ornamentov prazno polje širine 4 – 5 mm. 2. Okvir iz treh črt (tanjša, debelejša, tanjša). 3. Bordura iz drobnega stebelno listnega motiva (5 mm; valjasti pečatnik) z dve­ma različnima, medaljonskima portretnima upodobitvama, dvema različni­ma grboma ter ščitom z ligaturo HC (morda knjigoveški znak). 4. Okvir iz treh črt (tanjša, debelejša, tanjša). 20 Opomba iz: Berčič, 1968, str. 224. 46 5. Ob zgornjem, spodnjem, zunanjem ter hrbtnem delu platnice je odtisnjena enojna bordura iz osemlistnih palmet, ki rastejo na stičiščih polkrožnih bi­sernih lokov (16 mm; valjasti pečatnik), ki je odtisnjena tako, da palmete ra­stejo proti zunanjim robovom. V vseh štirih vogalih so cvetni popki s stebel­cem in dvema srčastima listoma. 6. Ovir iz treh črt (tanka, debelejša, tanka). Črte se v vogalih sekajo in se stikajo s prejšnjim okvirjem. 7. Bordura s personifikacijami kreposti: CARITAS, SPES, FIDE (S), TEMP (ERAN­TIA) ob zunanjem in hrbtem robu platnice (8 mm; 4 mali pečatniki) ter bordu­ra z upodobitvijo dveh svetopisemskih prizorov iz rajskega vrta ob spodnjem in zgornjem robu (21 mm; 2 mala pečatnika). 8. Ob zgornjem in spodnjem robu je obroba iz treh črt, prazno polje višine 10 mm ter obroba iz treh črt. Ob zunanjem in hrbtem robu je le obroba iz dveh črt. 9. V osrednjem polju je vtisnjena upodobitev Martina Luthra z odprto knjigo v rokah. Z leve in desne strani ga obdajata stebriča, v zgornjem levem in de­snem kotu polja pa sta dva angela, ki pridržujeta ornamenta s čašastimi cve­tovi in nakodranimi trobljastimi listi. Pod Luthrovimi nogami je vtisnjena letnica 1567. V zgornjem levem kotu sprednje platnice je navadna bela papirnata etiketa s si­gnaturo: II 3723. Na hrbtni platnici je Luthrova podoba v osrednjem polju tako močno izrabljena, da sta vidna le še angela v levem in desnem zgornjem vogalu. Hrbet: pet močno izbočenih dvojnih vezic deli hrbet na šest enakomerno velikih polj. Med dvema vezicama poteka zelo obrabljena slepo vtisnjena črta, ob zgor­njem in spodnjem robu vsake vezice potekata še dve debelejši črti, šest tanjših vrvičastih slepo vtisnjenih črt pa poteka ob obeh kapitalskih delih hrbta. V pr­vem polju z zgornje strani je svetlejša usnjena etiketa, na kateri je s črno barvo izpisano: BIBLIA SCHLAVONICA Zapirala: gibljivi del zapiral (usnjena trakova in zaponka) ni ohranjen. Trakova zapiral sta bila umeščena 20 mm od roba hrbtne platnice. Medeninasta koničasta zatiča na sprednji platnici sta še ohranjena in sta dekorirana s tankimi prečnimi in vzdolžnimi zarezami. Zapirala so se zapirala na robu sprednje platnice. Drugo: dekorativni kapital iz rdeče in zelene niti je spleten okoli zvitka perga­menta. Obreza je dekorativna, škrlatno rdeča, vendar je tako močno obrabljena in obledela, da so vidni le še sledovi prvotne barve. Literatura: Vrhovnik, I. Stare prerokbe v Dalmatinovi Bibliji, IMK 1894, str. 168; Berčič, B. Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahrhunderts. V: Abhan­dlungen über die Slowenische Reformation, Munchen, 1968, str. 224 - 230; Žvanut, M. Knjige iz 16. stoletja v knjižnici Narodnega muzeja, 1988, str. 60 - 61; Glavan, M. Prve slovenske knjige: slovenski reformacijski tiski v izvirnikih in v ponati­sih: ob 450. obletnici prve slovenske knjige: razstavni katalog, 23. november 2000­ 2. januar 2001, str. 69; Zadnikar, A.; Hrovat, J.; Smolik, M. Bibliografija sloven­skih prevodov svetopisemskih besedil. V: Biblije na Slovenskem (ur. Gorazd Ko­cijančič). Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica, 1996, str. 219. 3. II 3724 Avtor: DALMATIN Jurij Naslovnica: naslovnice ni, manjkajo tudi začetne strani v rokopisu: BIBLIA TU IE VSE SVETU PISMU, STARIGA inu Noviga Testamenta, Slovenski, tolmazhena, skuzi IURIA DALMATINA, Gedruckt in der Churfuerstlischen Saechischen Sta­dt Wittemberg, durch Hans [Johann] Kraffts Erben, ANNO M . D. LXXXIIII. Tiskar: Hans Kraffts Erben Kraj natisa: Wittemberg Leto natisa: 1584 Sekundarni vpisi: na notranji strani sprednje platnice: Tandem bona causa trium­ phat Wolfgangus Theodoricus ... berg. ect. Emptus liber hic florentis decem. Dem wg. Prof. Kuharski zehlen im 1. bd. 169 bis 174 beydeinclusive folglich 6 Blätter. Žigi in olim signature: na verso strani predlista: Knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani; na Notranji strani sprednja platnice: Historischer Verein für Krain. Čez zunaji zavihek na notranji strani sprednje platnice je prilepljena navadna bela etiketa z olim sugnaturo: I c 3 (a) 428 (a). Signatura: II 3724 Dimenzije: (331 x 335) x 210 x 99 mm Vezava: temno rjavo usnje prek lesene opore. Opora je po celotnem notranjem robu posneta. Zavihki in rob prevleke niso dekorirani. Sprednja in hrbtna platni­ca sta identično dekorirani s slepo vtisnjenimi motivi. Od roba proti notranjosti platnice si sledijo naslednji motivi: 1. Okvir iz treh slepo vtisnjenih črt. Ob hrbtnem pregibu so še tri dodatne ver­tikalno potekajoče črte. 2. Dvojna bordura iz osemlistnih palmet, ki rastejo na stičiščih polkrožnih bi­sernih lokov (35 – 40 mm). Borduri sta obrnjeni zrcalno, ponekod pa se tudi delno prekrivata ali pa sta neenakomerno in neravno odtisnjeni. 3. Okvir iz dveh črt. Ob zgornjem in spodnjem robu potekata še dve skupini dveh slepih črt, ki tvorita dve pravokotni polji. Slednji sta identično dekori­rani z dvema polžastima vitičastima ornamentoma ob levi in desni stranici. V sredini polja sta ta dva ornamenta postavljena zrcalno, tako, da tvorita krog. 4. Okvir iz dveh črt. Ob zgornjem in spodnjem robu potekata še dve skupini dveh slepih črt, ki tvorita dve pravokotni polji. Slednji sta identično dekori­rani z dvema lokastima olistanima stebelcema z drobnim cvetom ob levi in desni stranici ter večjim, rombastim, olistanim stebelcem s cvetom v sre­dišču. 5. Osrednje polje v središču krasi zvezdasta rozeta, sestavljena iz štirih polžastih vitičnih in štirih drobnih cvetličnih motivov. V vseh štirih vogalih so lokasta olistana stebelca s cvetom, identična tistim v spodnjem in zgornjem pravo­kotnem polju. V zgornjem levem kotu sprednje platnice je navadna bela papirnata etiketa s si­gnaturo: II 3724. Hrbet: pet močno izbočenih vezic deli hrbet na šest enakomerno velikih polj. Tudi kapitalska dela sta poudarjena. Ob vsaki vezici na zgornji in spodnji strani poteka slepa črta. Obe se iztečeta v valovit, koničast, nazobčan, trikoten orna­ment na sprednji in hrbtni platnici, ki seka skupino šestih črt ob hrbtnem robu. V prvem polju z zgornje strani je navadna bela etiketa, identična tisti na zunanjem zavihku prevleke na notranji strani sprednje platnice. Na drugem polju z zgornje strani je etiketa iz svetlo rjavega usnja z napisom: J. DALMATIN SVETI BISSEM Zapirala: usnjena trakova zapiral in zaponke niso ohranjeni. Trakova sta bila umeščena 35 mm od roba hrbtne platnice. Ohranjena sta oba železna zatiča, ki sta umeščena v vdolbini na robu sprednje platnice. Ostalo: na obrezi so le še sledovi škrlatno rdeče barve. Kapitala sta dekorativna, spletena sta iz bele in modre niti v vzorcu ribje kosti. Opombe: na zadnji strani so zapisane prerokbe iz 1. polovice 18. stoletja. Hist. Društvu predano leta 1858 – 62 iz zapuščine Franca Metelka. Literatura: Berčič, B. Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahrhunderts. V: Abhandlungen über die Slowenische Reformation, München, 1968, 224 - 230; Žva­nut, M. Knjige iz 16. stoletja v knjižnici Narodnega muzeja, 1988, str. 61; Glavan, M. Prve slovenske knjige: slovenski reformacijski tiski v izvirnikih in v ponati­sih: ob 450. obletnici prve slovenske knjige: razstavni katalog, 23. november 2000­ 2. januar 2001, 2000, str. 69; Zadnikar, A.; Hrovat, J.; Smolik M. Bibliografija slo­venskih prevodov svetopisemskih besedil. V: Biblije na Slovenskem (ur. Gorazd Kocijančič). Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica, 1996, str. 219. 4. 4887 – 4888 Avtor: DALMATIN Jurij Naslovnici: 1. LEPE KARSZHANSKE MOLITVE, SDAI PERVIZH IS Bukouskiga inu Nemshkiga jesika v‘ nash Slovenski tolmazhene, sred enim registhrom vseh molitvi, sadaj na konzu letih Buqviz iskusi Jurja Dalmatina. Betbuechlin Windisch. Betbuechlin Windisch, v‘ Tibingi, Skusi Georga Gruppenbacha, ANNO M. D. XCV. 2. TA CELI CATEHISMUS, ENI PSALMI INU TEH VEKshih Godou, stare inu Nove Kerzshanske Pejsni, od P. Trubarja, S. Krellia, Iuria Dalmatina, inu od drugih slo­shene, inu s‘ dostemi lepimi Duhovnimi Pejsmi pobulshane, COLOSS. III. Ver­bum Christi habitet in vobis abundanter: in omni sapientia, docentes & Canticu spiritualibus, in gratia canentes in cordibus vestris DEO, v‘ Tibingi, Skusi Geor­ga Gruppenbacha, Anno 1595. Tiskar: Georg Gruppenbach Kraj natisa: Tübingen Leto natisa: 1595 Signaturi: 4887 – 4888 Dimenzije: (135 x 140) x 76 x 50 Sekundarni vpis: na notranji strani sprednje platnice: Diss Bett vnd gesang büe­ chel hat mir ein Ers: Landschafft dess Herzogstumbs Crain an heut den 16. Mar­tii98 ten veh ... Actum Laybach ut supra I. V. B Mathess Graf 1598. Den 10. octo­ber Anno 99 ... habe ich mich mit meiner lieben Maria wnss Christicher ordnung nach zu Scharffenau in der Neuen Kirchen nach der Predig durch herrn Hansen Wiedinger Christlischen Preidigern Copuliern lassen, auch darauf desselben tags unser Ehrnfreüd alhie in Cilli der herrn Graffen wom Thurn freyhauss gehalten vnd vollendt worden. I. H. G: 1599 Matth Graff. Žigi in olim signature: na recto in verso strani spojnega lista: Kranjski deželni muzej »Rudolfinum« v Ljubljani; na recto strani naslovnice: Krainisch Stadtli­sche Museum; na verso strani naslovnice: Knjižnica Narodnega muzeja v Lju­bljani ter obe sedanji signaturi. Vezava: sočasna dekorativna vezava. Belo (porumenelo – oksidirano) usnje prek lesene opore. Zavihki prevleke so okrašeni s slepo vtisnjeno črto. Robovi plat­nic niso dekorirani. Sprednja in hrbtna platnica sta dekorirani z identičnimi sle­po vtisnjenimi pečati, dekoracija se razlikuje le v postavitvi (kompoziciji, ki je posledica uporabe druge sekvence istega pečatnika) motiva v osrednjem polju. Od roba proti notranjosti si sledijo: 1. Okvir iz slepo vtisnjene črte. 2. Prazen pas širine cca 3 mm. 3. Bordura iz drobnega stebelno – listnega vzorca z medaljonskimi portretnimi upodobitvami treh različnih ljudi. Pod medaljoni so kartuše z napisi: CARO, HEINZ, OCDA (valjasti pečatnik, 7 mm). 4. Okvir iz tanjše in debelejše slepo vtisnjene črte. Še dve dodatni skupini troj­nih slepih črt potekata ob zgornjem in spodnjem robu platnice ter pri tem tvorita 2 pravokotni prazni polji širine 7 – 8 mm. 5. Osrednje pravokotno pokončno polje (60 x 26 mm), v katerem sta vtisnjena dva trakasta, srčasta vzorca, ki se stikata na ožjem delu (zrcalna postavitev v obliki peščene ure). Trakova se na širšem delu polžasto uvijata, iz njunega stičišča pa se proti levemu in desnemu robu razraščajo valoviti, skodrani li­sti in dva tulipanasta cvetova. V levem zgornjem kotu sprednje platnice je navadna bela, papirnata etiketa s signaturama: 4887 - 4888 V osrednjem polju hrbtne platnice se srčasta motiva stikata na širšem delu. Gre za uporabo druge sekvence istega segmentnega pečatnika, predvidoma je vzorec ponavljajoč in se srčasto trakasta vzorca izmenično stikata na ožjem in na šir­šem delu. Hrbet: tri močno izbočene vezice hrbet delijo na štiri polja enakomerne veliko­sti. Po sredini vsake izbočene vezice poteka slepo vtisnjena vrvičasta črta, po dve identični vrvičasti črti pa potekata tudi ob zgornji in spodnji strani vsake vezice ter ob obeh kapitalskih delih hrbta. Na tretjem polju z zgornje strani je prevleka naglodana, tako, da je vidna hrbtna podloga iz makulaturnega pergamenta. Zapirala: usnjena trakova zapiral sta z dvema medeninastima ploščicama pri­trjena cca 10 mm od roba hrbtne platnice. Spodnja zaponka je odtrgana. Tudi ohranjena zaponka in oba zatiča sta medeninasta in sta dekorirana z drobnim črtastim in verigastim vzorcem. Drugo: kapital je dekorativen, spleten iz bele in rjave (morda obledele rdeče) vrvice. Obreza je dekorativna: modra. Opombe: knjigo je našel v Celju 8. julija 1842 grof Žiga Thurn in jo podaril Deželnemu muzeju (Žvanut, 1988, str. 66). Literatura: Berčič, B. Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahrhunderts. V: Abhandlungen über die Slowenische Reformation, München, 1968, str. 246 - 247; Žvanut, M. Knjige iz 16. stoletja v knjižnici Narodnega muzeja, 1988, str. 66; Glavan, M. Prve slovenske knjige: slovenski reformacijski tiski v izvirnikih in v ponatisih: ob 450. obletnici prve slovenske knjige: razstavni katalog, 23. novem­ber 2000-2. januar 2001, str. 80. 5. N: AK 1574/1987 Avtor: BOHORIČ, Adam Naslovnica: Arcticae horulae succisivae, DE LATINOCARNIOLANA LITERA­ TVRA, AD LATINAE LINGVAE ANALOGIAM accommodata, Vnde Moshoviti­cae, Rutenicae, Polonicae, Boëmicae & Lusaticae lingvae, cum Dalmatica & Croa­tica cognatio, facilč deprehenditur. PRAEMETVNTVR HIS OMNIbus, tabellae aliquot, Cyrilicam & Glagoliticam, & in his Rutenicam & Moshoviticam Orto­graphiam continentis, ADAMI BOHORZH. (zapis v cirilici, glagolici...). Vsaki jesik bode Boga sposnal. Omnis lingua confitebitur Deo. (zapis v grščini). WIT­TEMBERGAE [Johann Kraffts Erben] ANNO M. D. LXXXIIII. Tiskar: Johann Kraffts Erben Kraj natisa: Wittemberg Leto natisa: 1584 Sekundarni vpis: na notranji strani sprednje platnice: Dono Oblatiga (?) D. Got­ tlov (?) Boehm Profesore ... Brunet I. Col 1043. Apl. ... 20. 520 ... ; na naslovnici: Ad usum L. Gelasij (?) ... (nečitljivo). Žigi in olim signature: Knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani Signatura: N: AK 1574/1987 Vezava: najverjetneje sočasna študijska humanistična naravno cevasta vezava. Neobarvan pergament prek debelejše kartonaste opore. Drugo: dekorativni kapital, spleten iz bele in rjave niti, opleten okoli podaljška platnene hrbtne podloge. Dekorativna modra obreza. Opombe: knjiga ni zajeta v popis tiskov 16. stoletja M. Žvanut, ker je bila prido­bljena naknadno. Literatura: Berčič, B. Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahrhunderts. V: Abhandlungen über die Slowenische Reformation, München, 1968, str. 247; Gla­van, M. Prve slovenske knjige: slovenski reformacijski tiski v izvirnikih in v ponatisih: ob 450. obletnici prve slovenske knjige: razstavni katalog, 23. novem­ber 2000 - 2. januar 2001, 2000, str. 73. Slika 1: Grafitni odtis sprednje platnice Trubarjeve Hišne postile (328 x 209 mm) Slika 2: Grafitni odtis sprednje platnice vezave Dalmatinove biblije (355 x 225 mm) Tipizacija dekorativnih motivov na slovenskih reformacijskih tiskih v Narodnem muzeju Slovenije Štiri od petih popisanih reformacijskih tiskov slovenskih avtorjev imajo najve­rjetneje sočasne, renesančne, dekorativne vezave (glej str. 2). Vezava Bohoriče­vih Arcticae horulae succisivae sodi med humanistične študijske vezave in je najverjetneje prav tako sočasna, vendar v nadaljnjo analizo ni vključena, ker ne vsebuje dekorativnih elementov. Prav tako v analizo niso vključeni sekundarni dekorativni elementi vezav: kapitali, zapirala in obreze, saj so le ti preveč nepo­polno ohranjeni. Tri obravnavane dekorativne vezave so v celoti dekorirane s slepim odtisom (II 3723, II 3724 in 4887 – 4888), ena pa najverjetneje s kombinacijo slepega in zla­tega odtisa (II 3722), vendar je pozlata preveč obrabljena, da bi bilo mogoče na­tančneje določiti, kje gre za prvi, kje pa za drugi tip dekoracije. V analizo ornamentov so vključeni posamezni motivi na platnicah štirih dekora­tivnih vezav. Motivi se uvrščajo v 4 večje skupine: 1. SKUPINA: rastlinske bordure: palmetne bordure in stilizirane rastlinske bor­dure (valjasti pečatniki); 2. SKUPINA: bordure s kombinacijo rastlinske motivike ter portretnimi upo­dobitvami, alegorijami (personifikacijami) ali drugimi simboličnimi upodo­bitvami (valjasti in manjši ploski pečatniki); 3. SKUPINA: drobni rastlinski motivi (manjši ploski pečatniki); 4. SKUPINA: Različni večji motivi (večji ploski pečatniki). Okvirji in bordure iz slepih črt niso vključeni v analizo, saj se pojavljajo na vseh obravnavanih vezavah. Motivi se v vsaki skupini delijo na več tipov. Osnovni delitvi sledijo: informa­cija o vezavi, na kateri se posamezni tip motiva nahaja (v tem primeru signatura knjige), dimenzije posameznega tipa motiva (dimenzije pečatnika), navedba tipa uporabljenega orodja ter podatek o številčni zastopanosti posameznega obrav­navanega motiva na omenjeni vezavi. 1. SKUPINA: TIP 1a: Palmetna bordura z daljšimi, bolj potlačenimi bisernimi loki ter krajšimi in bolj sploščenimi listi palmet, II 3722, (širina 16 mm), valjasti pečatnik, 8x; TIP 1b: Palmetna bordura s krajšimi, bisernimi loki in pahljačasto razprtimi listi palmet (dvojna), II 3724, (posamezna bordura širine cca 18 mm), valjasti pečat­nik, 16x (dvojni, zrcalni odtis); TIP 1c: Palmetna bordura z izrazito polkrožnimi bisernimi loki ter čopastimi široko razprtimi listi, II 3723, (širina 16 mm), valjasti pečatnik, 8x; TIP 2: Verigasta bordura iz stiliziranega rastlinskega vzorca, II 3723, (širina 3 mm), valjasti pečatnik, 2x. 2. SKUPINA TIP 1: Bordura z drobnim listno - stebelnim vzorcem in dvema medaljonskima moškima portretnima upodobitvamama (profil), II 3722, (širina 7 mm), valjasti pečatnik, 8x; TIP 2: Bordura z drobnim listno - stebelnim vzorcem in tremi medaljonskimi portretnimi upodobitvami (profil): 2 moški glavi, 1 ženska glava, II 3724, (širina 9 mm), valjasti pečatnik, 12x (8x dvojna); TIP 3: Bordura z drobnim listno - stebelnim vzorcem, tremi medaljonskimi por­tretnimi upodobitvami (profil): 3 moške glave in kartuše z napisi, 4887 – 4888, (širina 7 mm), valjasti pečatnik, 8x; TIP 4: Bordura z drobnim listno - stebelnim vzorcem, dvema medaljonskima portretnima moškima upodobitvamama (profil) ter dvema različnima grboma in ščitom z ligaturo HC, II 3723, (širina 8 mm), valjasti pečatnik, 8x; TIP 5: Bordura s personifikacijami štirih kreposti, II, 3723, (širina 8 mm), valjasti pečatnik, 10x; TIP 6: Bordura z upodobitvami treh svetnikov, II 3722, (širina 16 mm), valjasti pečatnik, 28x; TIP 7: Bordura s svetopisemskimi prizori, II 3723, (širina 21 mm), valjasti pečat­nik, 4x. 3. SKUPINA TIP 1: Vejica bršljana s tremi srčastimi listki, II 3722, (10 x 10 mm), manjši plo­ski pečatnik, 8x; TIP 2: Petlistni cvet, II 3722, (7 x 7 mm), manjši ploski pečatnik, 12x; TIP 3: Srčasta lista, odtisnjna zrcalno, II 3722, (dolžina 20 mm), manjši ploski pečatnik, 4x; TIP 4: Polžasto –vitični ornament, II 3724, (21 x 15 mm), manjši ploski pečatnik, 16x (8x enojni, 8x dvojni, odtisnjen zrcalno); TIP 5: Lokasto olistano stebelce z drobnim cvetom, II 3724, (višina 15 mm), manjši ploski pečatnik, 16x; TIP 6: Rombasto olistano stebelce z večjim razprtim cvetom, II 3724, (10 x 35 mm), manjši ploski pečatnik, 4x; TIP 7: Trikotni koničasti, nazobčani ornament, II 3724, (višina 15 mm), manjši ploski pečatnik, 10x; TIP 8: Šopek: Cvetni popek s stebelcem in dvema srčastima listoma, II 3723, (15 x 15 mm), manjši ploski pečatnik, 8x; TIP 9: Sestavljena zvezdasta rozeta (4 x polžasto - vitični ornament in 4x drobni cvetlični ornament), II 3724, (35 x 30 mm), manjši ploski pečatniki, 8x. 4. SKUPINA TIP 1: Upodobitev M. Luthra, II 3723, (134 x 68 mm), večji ploski pečatnik, 2x; TIP 2: Polje popolnjeno s 27 drobnimi motivi ovalov z dvojno pikčasto obrobo (preproga), II 3722, (100 x 37 mm), večji ploski pečatnik, 2x21 ; TIP 3: Trakasta, srčasta vzorca z valovitimi, skodranimi listi in dvemi tulipana­stimi cvetovi, 4887 – 4888, (59 x 25 mm), večji ploski pečatnik, 2x. 21 Ta motiv izhaja iz t. i. islamskih geometriziranih vzorcev, ki so se najprej priljubili v Firencah v sredini 15. stoletja. Takrat so luksuzne rokopise odnašali vezat v Egipt (Golob, 2000, str. 188). Analiza posameznih ornamentov Na štirih vezavah slovenske protestantike iz knjižnice Narodnega muzeja Slove­nije v Ljubljani, ki so bile vključene v raziskavo, se pojavlja kar 21 različnih ti­pov ornamentov in motivov, znotraj 1. tipa 1. skupine pa zasledimo še 3 različne variacije istega motiva. Za krašenje vezav štirih protestantskih tiskov iz knjižnice Narodnega muzeja so bili najpogosteje - 11 krat uporabljeni valjasti pečatniki. Sledijo jim manjši ploski pečatniki: 9 x ter večji ploski pečatniki: 3 krat. Opozo­riti je treba, da se niti en motiv ali njegova variacija na ponavlja na dveh ali več različnih vezavah, zajetih v raziskavo. Trikrat so dekorativni motivi odtisnjeni na rjavo, enkrat pa na belo usnje. Ker se nobeden od motivov ali njegovih variacij ne ponovi na različnih vezavah, tudi ni nobenega neposrednega dokaza, da bi bile štiri omenjene knjige vezane pri istem knjigovezu. Prav tako razen ligature (monograma?) HC na vezavi Dalmatinove biblije pod signaturo II 3723, ki bi eventuelno lahko predstavljala knjigoveški znak, na vezavah ni najti direktnih dokazov o njihovi provenienci. Najštevilčnejša, 3. skupina ornamentov, ki jih najdemo na slovenski protestan­tiki iz knjižnice Narodnega muzeja, so drobni rastlinski motivi, odtisnjeni z manj­šimi ploskimi pečatniki (skupno 9 različnih ornamentov). Med temi velja ome­niti nekaj precej pogostih renesančnim motivov. Drobne rozete ter drobni cvetlič­no – listni motivi so precej neizraziti, toda nadvse priljubljeni ornamenti, ki jih je najti tudi na starejših, gotskih knjižnih vezavah. Srčasti in bršljanovi listi ter olistani šopki s cvetnimi popki so pogost motiv na različnih renesančnih, tudi wittemberških reformacijskih vezavah. Motiv zrcalno odtisnjenih srčastih listkov z vejicama, zelo podobnih ornamentu na vezavi II 3722 (3. skupina, tip 3) najde­mo pod oznako pečatnika d na Trubarjevem Prvem delu novega testamenta, ki je okrašen v wittemberškem renesančnem slogu in se ponaša z osrednjim poljem, na katerem je odtisnjena tudi Trubarjeva doprsna upodobitev z napisno kartušo: PRIMVS.TRVBER.CARNIO[LUS] (Kyriss, 1970, str. 371-381; Rozsondai, 1972, str. 355). Nekaj variacij polžasto – vitičnega motiva (skupina 3, tip 4), ki je odtisnjen na vezavi II 3724 in štirikrat odtisnjen v kombinaciji z drobnimi cvetličnimi moti­vi, tvori tudi zvezdasto rozeto v osrednjem polju zgoraj omenjene vezave, najde­mo v naboru pečatnikov graškega baročnega knjigoveza Ludwiga Rochusa Acha­tscitscha pod oznakami M1-M522 . Drobnim rastlinskim motivom po številčnosti sledijo bordure z različnimi kom­binacijami drobnega listno-stebelnega vzorca in medaljonskih portretnih upodo­ 22 Hohl: Die Buchbinder von Graz: geschichte der Werkstätten und ihrer Erzeugnisse. Pridobljeno 12.1.2004 s spletne strani: http://www.kfunigraz.ac.at/ub/sosa/einband/buchbinder: Ludwig Rochus Achatscitsch. bitev zgodovinskih oseb pa tudi grbov, ščitov in kartuš z napisi, ki pojasnjujejo identitete odtisnjenih portretov (2. skupina: bordure s kombinacijo rastlinske motivike ter portretnimi upodobitvami, alegorijami (personifikacijami) ali drugimi simboličnimi upo­dobitvami; skupno 4 različne bordure). Tovrstne bordure prav tako izvirajo iz nemške reformacijske/renesančne tradicije dekoriranja knjižnih vezav. Največkrat se poja­vljajo prav na t. i. wittemberških bogato slepo potiskanih vezavah v belo svinjsko galunsko obdelano usnje, kjer so bili ornamenti večinoma urejeni v strogo geome­trično kompozicijo, z večjim osrednjim poljem, kamor so bili z večjimi ploskimi pečatniki največkrat vtisnjeni biblični prizori, personifikacije vrlin, pa tudi upo­dobitve najpomembnejših reformatorjev (Mazal, 1990, str. 138-152). V zvezi s portretnimi medaljoni J. P. Harthan omenja tudi zelo zanimiv paradoks, do katere­ga je neredko prihajalo pri izbiri »portretirancev«. Dostikrat so se namreč na isti borduri znašli tako protestanti, kot tudi njihovi nasprotniki – protireformatorji. Uporaba te kombinacije: drobne (filigranske) rastlinske bordure in medaljonskih upodobitev pomembnih osebnosti pa se je obdržala tudi v baroku. Še posebno je bila popularna na preprostejših vezavah, dekoriranih s slepim odtisom, na katerih se je renesančna motivika tudi sicer rada pojavljala obenem z nekaterimi novimi: baročnimi ali modificiranimi retrospektivnimi motivi. V okviru 2. skupine velja prav posebej omeniti še tri povsem različne bordure: borduro s personifikacijami štirih kreposti, borduro z upodobitvami svetnikov ter borduro s svetopisemskimi motivi. Te zopet sodijo med tipično severno (nemško; wittemberško reformacijsko) motiviko. Čudovite primere takšnih ve­zav z avstrijskih in nemških ozemelj si je moč ogledati v obširnem razstavnem katalogu O. Mazala: Europäische Einbandkunst aus Mittelalter und Neuzeit: Aus­stellung der Handschriften - und Inkunabelsammlung der Österrreichischen Nationalbibliothek (Mazal, 1990, str. 138-152). Naslednja skupina so rastlinske bordure (1. skupina: rastlinske bordure: palmetne bordure in stilizirane rastlinske bordure), med katerimi so najštevilčnejše palmetne bordure. Osemlistne palmete so bile izjemno priljubljen motiv tako na renesanč­nih, kot tudi na zgodnejših; gotskih in kasnejših; baročnih dekorativnih vezavah. Lahko jih najdemo kot zunanje bordure na platnicah premnogih vezav, v nešteto variacijah in modifikacijah, z bolj ali manj stiliziranimi plametnimi listi in različno dekorirami polkrožnimi loki. Tako palmetne vejice, kot tudi polkrožne biserne loke in verigaste biserne bordure, ki so podobne bisernim lokom najdemo že na poznogotskih vezavah, le da sta bila oba ornamenta ponavadi odtisnjena ločeno; osemlistne palmetne vejice kot samostojni ornament (največkrat v obliki male­ga rombastega, diamantastega ali medaljonskega pečatnika) in polkrožni loki ali verigasti biserni vzorci kot bordure23 . 23 Primere bordur iz polkrožnih lokov in verigastih bordur najdemo med slikovnimi predlogami prispevka: Kyriss, 1970, str. 374. Zelo zanimiv primer samostojne bordure iz polkrožnih bisernih lokov (brez palmetnih listov) z zelo drobnim bisernim vzorcem najdemo na vezavah graškega renesančnega knjigoveza HD: Hohl, 1985, str. 324. V zadnjo, 4. skupino (večji, različni motivi) so uvrščeni trije samostojni, segmentni motivi: upodobitev Martina Luthra, polje, popolnjeno s preprogastim vzorcem iz drobnih, nazobčanih ovalov ter trakasta, srčasta vzorca z valovitimi, skodranimi listi in dvemi tulipanastimi cvetovi. Še najbolj zanimiva je ravno prva: Luthrova upodobitev, ki je odtisnjena na Dalmatinovi bibliji (signatura II 3723) in neposre­dno nakazuje vsebino in naravo knjige, nudi pa tudi najbolj očiten dokaz o soča­snosti vezave in dataciji pečatnika. Letnica 1567, ki je vtisnjena pod Luthrovimi nogami namreč ne predstavlja nobene od prelomnih letnic tako glede Luthrovega kot tudi glede Dalmatinovega življenja in je tudi zgodnejša od letnice natisa Bi­blije. Ravno zato je 1567 najverjetneje leto izdelave dekorativnega pečata. Luthrova podoba sicer ni nič izjemnega na vezavah protestantskih tiskov. Dva primera vezav v belo usnje s slepo vtisnjeno Luthrovo podobo sta tudi v Maza­lovem katalogu (Mazal, 1990, sl. 89 in 90) in v monografiji J. P. Harthana (Har-than, 1984, str. 80). Na slednji se poleg Luthra pojavljajo še tri pomembne osebe iz časa reformacije: Karel V., Friderik I in Melanhton. 7 Sklep Štiri obravnavane vezave na slovenskih protestantskih tiskih sodijo med boga­teje dekorirane vezave wittemberškega tipa. Peta vezava sodi med neokrašene, t. i. humanistične študijske vezave. Eden od virov, ki nakazuje, da bi katera od Dal­matinovih biblij lahko bila vezana tudi v Ljubljani, je notica škofa Hrena, ki omenja povezavo med Dalmatinovo knjižnico in vdovo ljubljanskega knjigove­za iz 16. stoletja Stefana Beckherja, ki naj bi ji bile po knjigovezovi smrti predane heretične knjige (Radicz, 1881, str. 81, citirano po: Dular, 2002, str. 73). Sicer pa ne gre izključiti tudi možnosti, da je bilo vseh pet protestantskih tiskov vezanih v istih mestih (Wittemberg in Tübingen), kjer so bili tudi natisnjeni. Na to možnost nakazujejo predvsem tipična renesančno - reformacijska motivika severnega, nemškega tipa. Predvsem so značilni pečatniki z Luthrovo upodobitvijo, perso­nifikacijami vrlin in svetopisemskimi prizori, medtem ko so drugi motivi obče prisotni v evropskem renesančnem knjigoveškem okrasju. Zahvala Raziskava je nastala v okviru podiplomskega študija na Oddelku za Bibliotekar­stvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete pod mentorstvom red. prof. dr. Nataše Golob. Za pomoč se še posebej zahvaljujem mentorici prof. dr. Nataši Golob, vodji Knjižnice Narodnega muzeja Slovenije dr. Anji Dular ter nadvse prijaznemu osebju Knjižnice narodnega muzeja. 60 Citirani viri 1. Berčič, B. (1968). Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahrhunderts. V Abhandlungen über die Slowenische Reformation (str. 152-266). München: Rudolf Trofenik 2. Biblije na Slovenskem (Ur. Gorazd Kocijančič). (1996). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. 3. Diehl, E. (1979). Bookbinding: its background and technique. New York: Dover publications. 4. Dular, A. (2002). Živeti od knjig: zgodovina knjigotrštva na Kranjskem do začetka 19. stoletja. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije. 5. Dürefeld, E. B. (1996). A tentative approach of reconstructing the chronology of different types of metal fastening mechanisms on German bindings of the late 15th, 16th and 17th century. V Gutenberg Jahrbuch (str. 271-277). Mainz: Gutenberg Geselschaft. 6. Escolar, H. (1994). The history of the book. Madrid: Fundacion German Sanchez Ruperez. 7. Foot, M. (1993). Studies in the history of bookbinding: history of bookbinding. Aldershot: Scholar press. 8. Golob, N. (2000). Slovenski rokopisi in fragmenti iz slovenskih provenienc v tujini 3. Iluminirani rokopis o vzreji konj iz Pirana. V Zbornik za umetnostno zgodovino, N.v. letn. XXXVI (str. 176-192). Ljubljana: Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo. 9. Golob, N. Decorated edges: Works of art as evidence (v tisku). 10. Gollob, H. (1961). Ein Bucheinbad des Meisters T.B. in der Wiener Universitätsbibliothek. V Gutenberg Jahrbuch (str. 305-308). Mainz: Gutenberg Geselschaft. 11. Gollob, H. (1963). Bucheinbände des 16. Jahrhunderts in der Bibliothek der Technischen Hochschule zu Wien. V Gutenberg Jahrbuch (str. 309-313). Mainz: Gutenberg Geselschaft. 12. Harthan, J. P. (1985). Bookbindings. London: Her Majesty’s Stationary office. 13. Hohl, W. (1985). Ein Grazer Buchbinder des 16. Jahrhunderts. V Gutenberg Jahrbuch (str. 318-328). Mainz: Gutenberg Geselschaft. 14. Hohl, W. (2002). Die Buchbinder von Graz: geschichte der Werkstätten und ihrer Erzeugnisse. Pridobljeno 12.1.2004 s spletne strani: http:// www.kfunigraz.ac.at/ub/sosa/einband/buchbinder 15. Juntke, F. (1963). Die Hallische Buchbinderfamilie Linck. V Gutenberg Jahrbuch (str. 301-308). Mainz: Gutenberg Geselschaft. 16. Kyriss, E. (1962). Deutsche Renaissance – Bande mit Rahmen Platten. V Gutenberg Jahrbuch (str. 301-308). Mainz: Gutenberg Geselschaft. 17. Kyriss, E. (1970). Würtembergische Renaissanceeinbände mit slawischen Drucken des Primus Truber. V Gutenberg Jahrbuch (str. 371-381). Mainz: Gutenberg Geselschaft. 18. Mairold, M. (1993). Sankt Lambrechter Blindstempeleinbände. Gutenberg Jahrbuch (str. 299-310). Mainz: Gutenberg Geselschaft. 19. Mazal, O. (1990). Europäische Einbandkunst aus Mittelalter und Neuzeit: Ausstellung der Handschriften - und Inkunabelsammlung der Österrreichischen Nationalbibliothek: Prunksaal (22. Mai-26. Oktober 1990). Graz: Akademische Druck-u. Verlagsanstalt. 20. Reisp, B. (1998). Redki tiski 15., 16. in 17. stoletja v knjižnici Narodnega muzeja v Ljubljani. V Zbornik razprav (Ur. Jože Urbanija) (str. 243-257). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo. 21. Rozsondai, M. (1972). Beiträge zu Würtembergischen Renaissance -Einbanden mit slawischen Drucken Primus Trubers. V Gutenberg Jahrbuch (str. 353-359). Mainz: Gutenberg Geselschaft. 22. Rozsondai, M. (1988). Signierte Renaissance - Einbände deutschen Typs aus dem 16. Jahrhunderts. V Gutenberg Jahrbuch (str. 329-339). Mainz: Gutenberg Geselschaft. 23. Vodopivec, J. (2000). Vezave srednjeveških rokopisov: strukturne prvine in njihov razvoj. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije 24. Zadnikar, A., Hrovat, J., & Smolik, M. (1996). Bibliografija slovenskih prevodov svetopisemskih besedil.V Biblije na Slovenskem (Ur. Gorazd Kocijančič) (str. 217-227). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. 25. Žvanut, M. (1988). Knjige iz 16. stoletja v knjižnici Narodnega muzeja = Die Bücher des 16. Jahrhunderts in der Bibliothek des Nationalmuseums. Ljubljana: Narodni muzej. VIR (graški knjigovezi): Hohl, W. (2002). Die Buchbinder von Graz: geschichte der Werkstätten und ihrer Erzeugnisse. Pridobljeno 12.1.2004 s spletne strani: http:// www.kfunigraz.ac.at/ub/sosa/einband/buchbinder Sonja Svoljšak je študentka podiplomskega doktorskega študija na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo pod mentorstvom red. prof. dr. Nataše Golob. Naslov: Ježa 40, 1231 Črnuče Naslov elektronske pošte: sonja.svoljsak@kiss.si