TOKBICA JUGOSLAVENSKE MLADOSTI. I^etO III. V Zagrebu 7. decembra 1863. SI. 2. P E S M I. Sovet Slovenkam po zimi. Po zimi Slovenke Kaj bote počele, Ko bote pri peči V stanici se grele? Sestrice predrage Nikar se hudujte, Če jaz Vam svetujem, Da pesmice kujte. V spomladi cvetečej B'do pesmi pričale: Da niste po zimi R6k križem držale! Anica. Spomlad i mladost. Kak lepa vendar je spomlad! Livade vse zelene so, Po njih pa rožice cveto! Po gaji dela mil cefir Med listki nježniinl prepir! Oj, kako krasna je spomlad! Mar lepši ni mladosti čas? Ko lice žarno nam cvete In mlada kri po žilah vre, K' ljubezni prve mil cefir U srcu nam rodi nemir! Da lep je res mladosti čas! Kak lepa vendar je spomlad! Ko v žaru zore jutme, U zlatej rosi slavčik se Umiva ■— ino žvrgoli, Da dalječ v krogu vse molči! Oj, kako krasna je spomlad! Mar lepši ni mladosti čas? Ko deklica nedolžna vsa S pastirjem zalim se igra, In ko oh zori jntrni Nju jasni glas v nebo doni! Da lep je res mladosti čas! Kak lepa vendar je spomlad! Ko po zelenji žvinčica In vsred med njo pastirčica V zastopnosti se pasete, Veselo poskakujete! Oj, kako krasna je spomlad! Mar lepši ni mladosti čas? Ko po celini pisani Veselo, oh! smo vajali, Kakor nebeški angeljci Smo lepo se zabavljali! Da, lep je res mladosti čas! Kak vendar lepa je spomlad! Drevesa in poljane vse Sadu obilno zarode, Nadejo sladko nam dado, Da žetev prav obilna bo! Oj, kako krasna je spomlad ! Mar lepši ni mladosti čas? Mladenč ko strastno hrepeni Po vedi i umetnosti; Ko bistri umno si glavo, Da rodu svom koristil bo! Prekrasen je mladosti čas! M. L. Rogacki. 1) r; Preš o r n u. 0,1 deve zapuščenemu li Vile So blagi čut in lire glas doneči, Sonelov blagoglasni!} vir cveteči K tolažbi v veduej togi podarile. Iu milo strune so se ti glasile, Ko vbiral pevec si jih ti sloveči Z mogočno roko v vednej le nesreči, In pesmi srčne rane so hladile. Al hladna zemlja z laj že tebe krije, V globini spavaS hladne že gomile, — bkeleče rane so se zacelile. Miru li blago solnce unkraj sije, Visoko nad oblaki duh tvoj bdije, Navdaja krepko sine Slave mile! Fr. Cerkljanski. Domovini. Srce 'z šumečega me žene mesta, Prijatlov, kjer se trop vesel ne vije, Že hladna Imina prst zeleno krije, ' Nad mano je razpeta rimska cesta! Ta m gori zvezda zvezdi je nevesta! Med njimi bleda luna milo sije, In tu razlega sladke melodije, Predraga filoinela, tica zvesta. Al vsa prijaznost precej se mi zhije Iz glave. — Cel kras več me ne raduje, Veselje drugo se v srce mi vlije: Zdaj v mislih mi je mila domovina, Po kterej vedno srčice žaluje, Ki mi ne pojde nikdar iz spomina. T. Lipoljub. G r o h. Tihota v grobu dije, Okoli je grozno, Neznano zemljo krije, S prečrno nam prstjo. Glasovi slavca mili IT grob ne pridone; Cvetice na mogili Prijateljstva vene. (Prosto po Siilis-u.) Nevesta zapuščena Zastonj vije roke, Saj prošnja še nobena Predrla ni zemlje. Tihota vendar zlata Le tukaj je doma; Skoz groba temna vrata, Pokoj nam pripihlja. I srce mir uživa, Le tam ga zadobi, — Kjer zemlja ga pokriva, Kjer nič več ne živi. Slrlinov. ITI o j d o in. V dolinci prijetnej je ljubi moj dom, Nikoli od njega podal se ne bom. Pod lipo domačo naj rajši sedim, V domačem veselju dovoljno živim. Le išči si sreče prijatel drugej, Ak' misliš jo najti na ptnjem kedej; Marskteri je hodil že večkrat po svet' Nazadnje prot' domu podal se je spet. Cvetice domače najlepše cveto, In slavčki domači najlepše pojo; Prijatli domači so iniPga srca, Ljubezen, zvestoba pri nas ste doma. Vse dni preživeti doma le želim, Doma tnd' umreti se nič ne bojim; V domačej gomili se spava sladko: Saj bratci, sestrice rahljajo zemljo! Janez Jereb. - : , Ilavcek. Zeleni log mi tam stoji, Človeka virlit' blizo ni, Skaklja po vejah slavček mlad, Pri mamki noče več ostat'. „0 mati, mati, kak lepo,-Tam zunaj vse, kak je svetlo! 0 naj saj malo tje zletim Sveta se lep'ga veselim!" „ „Nikar moj sin, u strahu bom! Najbolj je varen-zate dom; Sovražnik nima tu moči, Drugej te kmalo zasledi."" Ne sluša slavček teb besed, Le misli na široki svet; Kar zmuzne tiho se na dan, Zleti iz loga v levo stran. Se veseli, se okrog vrti In z drugini ptič' naprej hiti, Prijazno mu blišči neb6 Prijazno cvetke mu cvet6. Na drevu ropar pa sedi, Ki mu se misel ta zbudi: Da slavčka mora prepodit' — Al mučit' ga, al pa vniorit'. Ta ropar so nemškutarji In slavček smo Slovenci vsi; Slovensko rado bi zatret'. Slovenci, znamo se jim vpret'? In naša draga mamica Prebrisana je slovnica, Ker, kdor je noče vbogati — Pustil se bo oropati! J. Belokranjski. Kuk Kukavica pevaj le V pisanej natori, Razveseli mi srce Kukovaje v gori; Oj kak' veselil sem se, Ko otrok sem slišal le! Takrat ko si kukala, Bili smo veseli, Po ledini travnika Bratje smo noreli, Smo igrali radostno Z ljubezujivo sestrico. Mati mila pa so nas Za roke vodili, Pred nevarnostjo vsak čas Skrbno so svarili. Oče preskrbeli so Kruha nam in suknjtco. Samega zdaj vidiš me Vedno žalovati, Ni veselja več za me, Proč so časi zlati! — — Toraj tica mi budiš Grenk spomin, če se glasiš! SI. J. Porlgorjanski. Lipa i Po gori hrastje steza se In v dolu lipice cvete, Mladenč pod njo pa brus vrli In tako govori: „Le ojstri meč se; tvoja moč Pregnali mora robslva noč, Kjer zdaj razteza hraslje Naj lipe zelene I" V Biiu. hrast. „Le ojstri meč se, meč močan, Po tebi nam zašije dan, Nij nova doba zablisči, Nas novi duh krepi!" „Le složi, dvigni se Slavjan, Da zazori se beli dan, Ko pred tabo se zruši dob: OJpri se vragom grob!" C. Prisega. Peti ne neham Dokler bo kri V žilah mi tekla! Naj se glasi Pesmica moja, Ktero zbudila V srcu spijočem Mi Bogomila! Slavi sem rojen , Slave sem sin, Slavi bom peval, Dokler živim! Moja preljuba Slave je hči V žilah slavenskn Teče jej kri! Peti nc neham Dokler bo kri V žilah mi tekla! Naj se glasi Pesmica moja, Ktero zbudila V srcu spijočem Mi Bogomila! Ivan T. iapit Tri čašice nalijmo si Do vrha s sladkim vinom, Zapojmo vmes navdušeni, Pozdrav vsem Slave sinom! Ko prvo čašo pijemo, Vsi hočemo priseči: „Prijatelji ostanemo V nesreči kakor sreči!" Ko drugo čašo pijemo, Jo tebi očetnjava Na blagost vneti spraznimo, „Ostani srečna, zdrava!" Ko tretjo čašo pijemo, Vsi roke si podajmo, Pred živim Bogom kličimo: „Nevdajmo se, nevdajmo!" Gomilsak, Visečhi. Dve Krasna noč je! Luna bleda z neba gleda, Sladkomilo se smehlja; Zvezdic sjajnih svitla čeda Jej prijazno šepeta. Mi na srce Naslonila si se Mila, Sladko mi smehljala se, Nježnomilo me ljubila Grizla si ustničice! Zvezdice si Ogledvala — me prašala, Ktera bolj dopade mi — „Tista ali ta?" si djala ln mi gledala v oči! Zvezdici dve Vidim krasne, gledam jasne, Oj prelepi zvezdici! Kterih luč nikol ne vgasne: Tvoje drage so oči! R ... i. LEPOZNANSTVO. Pe§ja vdanost in zvestoba1"). (Povest.) V prav prijaznem trgu ob Sotli, ki meji kraljevino Hrvaško i vojvodino Stirsko, živel je pred nekaj leti premožen mesar, kemu so po domače pravili Pavel. Bil je pa tudi naš Pavel dalječ v okrogu kot živinski trgovec dobro znan. Ni ga bilo sejma blizo, kjer bi ne bil on prvi kupec naj lepše i naj boljše govedi. Srečno je živel s svojo pridno Marjeto, ki je ravno po svojej marljivosti bila velik vzrok njegovemu dobremu stanju. Dobra duša je bila ta Marjeta, prava mati vsim revnim in potrebnim; torej so jej po pravici pravili „dobra mati mesarica". Imel je Pavel lepega „Si I k a", velicega mesarskega psa, ki mu je pri barantiji i mesarstvu njegovem dobro služil. Silko bil je Pavlu, da ne rečem preveč, za njegovo Marjeto naj dražji pri hiši. Koderkoli je hodil, po svojih kupčijskih poslih, povsodi ga je verno i zvesto spremljeval, in Pavel sam je rado pripovedoval, kolikokrat ga je že pretečih nevaršin otel. Mislim, da rajše bi zgubil bil iskrega vranca iz hleva, nego svojega Silka. Mnogo časa je tako preteklo. — Zapazili so nekdaj Pavlovi hlapci, da je čez noč lepi falat mesa iz mesnice zginil; in vendar ni bilo poznati nikjer, da bi bili tatovi vanjo prišli po pečenko. Tuhtali so hlapci med sabo, kako bi se bilo to zgodilo, ali zastonj, — niso mogli nič iztuhtati. Zmenili so se pa , da nobeden tega Pavlu povedal ne bo, ako prvo i zadnje ostane. Ali drugo jutro je zopet manjkalo precej mesa i tretjo jutro zopet; in vendar še ni bilo mogoče sledu tatovega najti. Kaj je bilo početi; povedali so Pavlu, kako in kaj, i da že tri noči neznani tat mesnico obiskuje. „O nič se ne bojte", zavrne jih Pavel, „ako nocojšno noč zopet pride, bode jutri gotovo v naših pesteh! Ti Simon praviš, da si kos korenjaka — debelo se smeja — ti se bodeš čez noč v mesnici skril, da ga pričakaš!" Kakor rečeno, tako storjeno. Ko so mesarjevi od večerjali, odpravil se je Simon urno, čeravno v srcu nejevoljen, v mešnico. Da *} Ta povest bode prej ko ne, senitrlje komu površno ali tudi v drugej obliki znana; natisnemo jo vendar, ker je zdld mikavna in podučljiva. Vred. bi se prav dobro skril, ker bil jo bojazljiv, menda ne veliko manj od mladega zajca, zbasal se je po lestvici na tram pod stropom, ter tiho čakal, tako, da si je komaj sopsti upal. Dolgo ni bilo ničesar. — Že je po trgu vse v trdnem spanji ležalo, angelj miru je čez okolico razpel svoje blažene peruti. Da-lječ okoli ni bilo ničesar čuti; vse se je okrepčavalo v sladkih sanjah , le Šimon je še zmirom na tramu ležeč tatu čakal; že je zdvojil o vsacem vspehu svojega čakanja. In, ko bi ga ne mikalo lepo plačilo, kega mu je Pavel obljubil, ako tata dobi, bil bi jo že davno potegnil v seno na šupo. „Če skorej ne pride, potlej ga že ne bo", pravi nejevoljno Šimon sam pri sebi. „Ta zlodej, menda je zvohal, da ga pričakujem. — Al tiho, kaj to tapa i solita krog mcsnice? Aha, zdaj pa le miren bodi Simon, in krepko se nosi", trdi si pogum naš stražar. Za malo časa je zopet vse potihnilo. Šimon skrbno na ušesa vleče, sapa mu je že tako od samega straha zastala bila. — Zopet se čuje šohtanje, zmiraj bliže i bliže. Šimon se ozira izza trama, od ktere strani bo napad začel. Kar zabliščite dve svitle luči iz vodotoka, v kterega so blato spuščali. „Jezeron, to je sam rogati peklenšek", zdihne rahlo Šimon, pa se drugače v vsem mirno in tiho zadrži, skoraj izhoda ti čudo-zgodi želeč. Pošast se čedalje veča prikazuje, dokler se nazadnje vsa iz vodotoka ne izkobaca. Bila je to res čudna pošast: dolga, voglo-črnokosmata, na visocih nogah, samo kos repa, bušasta, pesjej slična glava, kratek gobec, zareče oči, — v kratkem, bila je kot sam peklenski lucifer! Šimon je skoraj od samega strahu dušo izpustil. Srce mu je tako glasno tolklo, da se je pošast jela ozirati, kje to tako bunka? Za malo časa se zopet nekaj pomiri ter premišljuje, kaj bi začel, ker tacega gosta se ni nikakor nadjal. Tiho gleda, kaj bo pošast počela; ta pa jame vohati krog po mesnici, spne se po steni, kjer je meso viselo, začne trgati in jemati pečenko. Zdaj je čas, — pogum velja — misli Šimon in vrže iz vrvi napravljeno zanjko pošasti na vrat. Srečno je zadel — pošast zalaja in zacvili — po glasu Šimon — domačega Sil k a spozna. „Te ti nam nosiš meso iz mesnice?" zadere jo pogumno Šimon iz trama se spravljajoč. „Ta ti bo pa že dobro slana prišla, a čakaj!" Zdaj ga odpelje domu, skrbno ga v veži priveže, ter se spat poda. Drugo jutro so sc vsi jezili, ki so vidili tata, ki jc v mesnico hodil. Tudi Pavla je to srdilo; ker je vedil, da Silku ni treba bilo krasti, kajti je dovolj hrane dobival. Marjeta je pa hotla, da bi ga ročno od hiše odpravili. Vendar temu se je Pavel vstavljal, kemu je bil Silko še zmirom ljub. Alj Marjeta ni nehala godrnjati, dokler ni njena obveljala. Ko necega jutra Pavlov prijatel pride, preda mu Silka , čeravno zelo težko; alj daroval ga je, da le mir pri hiši ostane. Žalostno je gledal Silko, ko ga je prijatel odpeljal, in vedno se je oziral nazaj, slovo jemaje. Da je bilo Pavlu težko in zelo dolgočasno po Silku, ni mi treba praviti; vendar je časoma, ker je imel vedno na kupe opravil, nanj pozabil. Prešlo je zopet mnogo let. Bilo je jesensko jutro, ko se je Pavel odpravil na Horvaško in spodnjo Ogersko, živine kupovat. Več dni je že potoval, ko ga necega večera v jako samotnem kraju noč dohiti. Bil je primoran v gostilnici, ki je za cesto stala, prenočišča iskati, akoravno ne rad; ker jako sumljivo se mu je zdelo to jedino človeško stanovališče v tem pustem kraji in vedel je dobro, kako nevarno je v tacih krajih in kako lahko hudobnim ljudem v šake priti. Ali kaj si če, pod milim nebom mu tudi ni ostati! Poda se toraj v omenjeno goslilnico; že pred durmi mu pride krčmar, črno zaraščen možak nasproti, prijazno ga pozdravi in v izbo odvede. Med tem, ko je krčmarica — več ljudi, razun še ene dekle, ni bilo pri hiši viditi — večerjo pripravljala, pogovarjala sta se naš Pavel in krčmar o raznih rečeh. Prašal je tudi oštir Pavla, kako je v ta kraj prišel, in kam je namenjen? „Mislim jutri na somenj v R*, pridem pa od štirske meje", reče Pavel. „Ravno prav, i jaz sem namenjen iti jutri v R*, peljeva se lahko skup!" „Dobro", odgovori Pavel mrzlo. Zdaj je prinesla krčmarica večerjo; po večerji so se še o tem in unem pogovarjali in Pavel je močno pil, hoteč si čudne misli pregnati, ki so ga v enomer vznemirovale. Ko so se že dovolj nagovorili, želel je Pavel spat iti. Oštir ga odvede v spalnico v prvem nadstropji, ter se poslovi, lahko noč, želječ mu. Nazaj pridši reče svojej ženi: „mastna bo nocoj!" Bilo je to namreč tolvajsko gnjezdo, kjer je že marsikteri potnik nesrečno smrt storil. Ko je Pavel sam v spalnici bil, jako tesno mu je bilo pri srcu; slutil je nesrečo i nevarnost, ki mu preti. Bogu se priporoči, ter se poda v posteljo; ali, oj groza! kaj vidi? prtič je krvav — g< -tovo od še le ne davno storjene moritve. Zelo prestrašen stopi nazaj. Kaj mu je zdaj storiti? Srčno in iskreno moli, ter se v varstvo božje priporoča. Vidno po nekacej čudnej moči okrepčan, — stopi zopet k postelji, napravi odejo, kod da bi kdo pod njo ležal, mesto pa, kjer bi imela glava biti, z belo ruto pokrije. Potem stopi rahlo za vrata , ter mirno svojo daljno osodo pričakati odloči. Ravno je bilo vse potihnilo. Pavel še zmiram za vratmi čaka. Kar se začnejo rahle stopinje po stopnicah gor, in ravno proli Pav-lovej spalnici, in zdaj vstopi — krčmar v enej roci brlečo svetil-nico, v druzej pa ojslro sekiro držaje. Vstopivši na ravnost gre proti postelji, ter mahne s sekiro po belej ruti, ktera je mislil, da glavo krije. V tem hipu skoči Pavel izza vrat in naglo zgrabi z eno roko hudobneža za zatilnik, z drugo pa mu izdere sekiro. Ta se močno preplaši, — pa naglo pošuti velicega psa, ki je ž njim prišel nad Pavla. Pes se s silno močjo zažene v Pavla, in zgrabi ga za žrelo; ali naglo ga zopet spusti, ter zaletivši se v krčmarja, prekucne ga na tla. Pavel zdaj tolvaju urno roke i noge zveže, da se niti ganiti ni mogel. Zdaj še le je zamogel Pavel svojega nenadnega reši- -telja, ki se je z nepopisljivim veseljem krog njegovih nog muzal, vedno z repom migaje, bolj na tanjko pogledati. In oj čuda 1 — Kdo je to bil? — Sil k o — Pavlu nekdanji zvesti Silko, ki je v istem trenutku, ko bi imel bil Pavla zadaviti, spoznal v njem svojega prvega dobrega gospodarja. Kako je Silko v pest tega hudobnega oštirja prišel, nevem; vidljivo je pa tu roka previdnosti božje ravnala. Prvo , kar je Pavel zdaj storil, bilo je, da se je v iskrenej molitvi Bogu hvalil za čudapolno rešitel. — „Kako si vendar mi-lostlivi Bog", zdihnil je, „neiznajdljiv v svojih činih, kako nezapo-padljiv v svojih sklepih! Tebi čast in slava vekomaj!" Kar se je daljej zgodilo, mislim, da mi ni treba pisati, da je namreč Pavel naznanil to čudno zgodo gosposki; da je oštir svojo zasluženo kazen prejel, rado se samo razumi. Trebalo tudi ne bo, na široko in dolgo popisovati, kako zelo ljubljen in čislan je bil Silko za naprej, in v kacej časti je živel do svoje smrti pri Pavlovih! M. L. Rogacki. Iz popotne torbice. Lepa navada naroda slovenskega je, ki kaže jasno o njegovem pobožnem duhu, da si, če je le količkaj premožneji krnet, blizo lirama svojega snažno kapelico ili barem lep velik križ postavi; in če že to ni vselej, v vsacej vasi pa gotovo najdeš ili kapelico ili križ, ktera se o posebnih godili i praznioih krasno ovenčavata. Res lepa, pobožna navada; alj to stvar bolj natanjko premiš-Ijevajočemu, močno se mi dozdeva, da se i v tem opazuje nekaka ljubav naroda našega do raztrošenosti, do nesložnosti, kajti kmetu, ki rado da 100 do 200 st. in še več za kapelico na svojem zemljišču, gotovo se bode preveč zdelo za kakšno občnokoristno napravo n. p. za zidanje šole, kaplanije, za popravljanje kakšne cerkve darovati le kacih 30 do 50 st. Tako poznam v necej župniji blizo Celja kmeta, ki celo svoje življenje tuhta in tuhta, kako bi si so-zidal cerkev in siccr na svojej zemlji, češ, da ga bode to bogo-služno delo gotovo v nebesa spravilo , med tem , ko je pri družili enacih daritvah zelo skop. — Ali predalječ sem zabredel od svojega namena. Bil sem na potu med Ptujem in Ormužem Vasi v tej pokrajini Slovenije so kaj lepe in snažne, k temu precej velike. V Bo-rovcah, v drugej vasi ob cesti, ki pelje iz Ptuja v Ormuž, videl seru med druzimi prav zalo kapelico s slovenskim napisom: „Bodi Bogu v čast in v blagost našim dušam!" V hipu sem se "spomnil kapelice, ktero sem nedavno poprej v rogačkej župniji pri sv. Jurji pod Donačko goro vidil; segel sem v torbico po zapisnik ter prienačil napis, kterega sem si pri istej kapelici zapisal. Ha, kolika razlika! Evo vam i onaj drugi napis: dise Ere Go Kapel Tes. V. is t age h. An- baut ton 13. /.um de 1861. Kaj ne, da je to izvrstno? Kako znajo naši slovenski zidarski mojstri lepo nemški napisovati! — Oh, da bi vendar — — ali: Verba tnihi desunt sernper idem roganti! D/. L. Rogacki. Л o v j e *). Dobro še se spominjam, kako so me mati vsikdar svarili, kadar sem na večer žvižgal, rekoč: da se devica Marija joka, ako kdo po noči žvižga. Akoravno se mi je to čudno zdelo, še bolje pa, da mi nije hotela kazati vzroka, in dasitudi sem jo dostikrat nagovarjal, moral sem se vendar zdržati žvižganja po noči. Prikima mi osma velika noč, pred kojo sem že dolgo trepetal in hodil pogostoma v pratiko gledat, jeli že blizo; ker ta je bila namreč odločena, da začnem v šolo hodili, kjer vlada neki taki „strah", da Bog pomagaj — kakor so mi drugi pravili, — da gospod učitelj vedno po šoli semtrtje „špajneirajo", z veliko brezo-vico v roci, na ramo naslonjeno, in hudo prileti po tem, koji bi se predrznil „Schulgesetz", kjer je stalo, da se na stran pogledali ne-sme — prelomiti. Necega dne, ko s sosedovim Janezom, ki je že pet let v šolo hodil in še zdej v zadnjej klopi sedel — iz šole ideva, zapitam ga, ali on ve, zakaj se po noči nesme žvižgati in ali je res, da se zato sv. devica Marija joka? „Ej bedak!" odgovori mi 011, „ti nesmeš vsega verjeti, kar li mati pravijo; to le malej deei matere brbrajo, ker se bojijo, da bi se jim kaj zgodilo; a pravega jim pa nečejo praviti. Ali ti, ker si že šolar, slobodno kaj več veš; jaz ti hočem tedaj stvar razložiti!" „Ali si že čul kaj o movju?" „„Ivak pa je to bes?"" zapitam ga radovedno. „Zdaj vidim, da še malo veš o svetu, toraj pazi! Ako dete brez krsta vmrje, nemore v nebesa; ker veš, da brez krsta nihče v nebesa nepride. Ali duša tacega deteta tudi nepride v pekel, ker še nije nič grešila, nego mora čakati do sodnjega dne, ko bode sveti Peter vse vkup krstil. Tega pa nečakajo v predpeklu, kakor stari očaki, nego letajo po zraku in večkrat po noči pridejo blizo zemlje, ter žvižgajo, pa večkrat tudi javkajo. Navadno jih leti cela trupa skupaj in to toliko, da, ako se na kako drevo vsedejo, veje se lomijo pod njimi. Včasi se jih na kojo sleme toliko nabaše, da cela koča škriplje. Rado priletijo blizo hiš; to pa zato, ker pomoči iščejo. Ako bi jih kdo krslil, bile bi rešene. Pravil mi je neki stari berač, da je on bil tako srečen, da jih je krstil in lepo so se inu zahvalile, ter obečale, da bodo v nebesih prosile za-nj. Kaj Pisal je o leni tudi že neki gospod v slovenskem Glasniku VIII. z v., ka-zaje, da je slišal te pripovedke v si. goricah. Jaz pa sem čul to na murskem polju, — dokaz, da na več krajih ima movje skovensko ljudstvo. pa, da mora biti srečen, kdor boee to storiti in da se nevstraši, ako med nje pride. Ognja in žvižganja pa nikakor trpeti nemorejo in gorje njemu, koji bi žvižgaje na nje naletel; ta nebo živ pet odnesel, ker mislijo, da jih z žvižganjem zasramuje. Da boš bolje veroval, povedal bom ti eno, ki sem jo čul ocl svojega dedeka: Ko so še ded mladi bili, imeli so hlapca, ki je vsaki večer čez travnik k potoku konje napajat gonil. Neki večer jaha žvižgaje po travniku, ali — ko na sredo pride, začuje od dalječ movje, ki s strašnim vriskanjem proti njemu leti. Naenkrat se on obrne in tira živino domu, kolikor more. Ko do lilevnih vrat pridirja, bilo je že celo blizo njega in njemu le toliko časa še preostane, da s konja skoči, v hlev tira in vrata na saboj zapre. — Nastane strašen ropot in škrampanje po vratih; poleg vsega tega pa taki vriš, da je mislil, da mora oglušiti. — Že so se začele vrata ogibati in morebiti bi popustile, ako bi jih hlapec s vso močjo ne bil držal. Ker so pa vidile, da nemorejo do njega , letele so proč; on pa se je tako prestrašil, da si celo noč nije iz hleva upal. Še le drugi dan zarano prišel je v sobo in pripovedal domačim , kaj se mu je pripetilo. Od tega časa pa nikdar nije žvižgal več po 'moči." „„Tega pa ncmorem verovati"", pravim z glavo kimaje, „„posebno, da bi človeka umorile."" „Ti si neveren Tomaž", reče mi Janez jezno, „tebi bi moral vse s prstom pokazati, predno veruješ. Saj sem to od tacih ljudi čul, ki več vejo in bolje svet poznajo, kot li. Da me pa neboš tako neverno gledal, naj ti še eno povem: Neki hlapec jih je pa rad dražil, pa žvižgal, kadar jih je čul; in da ga nebi dobile, zakopal se je v seno na hlevu. — Ali enkrat pridejo v hlev, razkopajo vso seno, ter ga — najdejo. Drugi dan našli so hlapca na male kose raztrganega. Zdaj boš menda vendar veroval, da to nije samo babji reget in , da se nije šaliti ž njimi", pristavi še, ko ravno do njegovega doma prideva. Zamišljeno sem korakal domii in trdno sklenil, da ne bodem nikdar več po noči žvižgal. A. Satt . . . Odlomki iz mojega potovanja. (Spisal N. Ravnikar.) Pač, da so ugodni trenutki mladenču, ako ima priložnost, da se za nekaj časa oddalji od svojih bližnjih in ogledovati more daljni svet, in to ni brez koristi; tu spozna značaje tujih narodov in njihove običaje in vidi marsiktere znamenitosti in dragocenosti skrbno varovane v njihovem naročju. Z novimi znanosti priroma v svojo domačijo ter svojim veselega srca pripoveduje lepoto sveta. Želel sem tudi jaz popotovati po Jugoslovanskem, in res se je spolnila moja želja, ko se v pretečnih počitnicah podam v vas k Srbom. Ne namerjam pa natanjko popisovati vse cesle, vasi ali reke; ker bi nekaj preobširno in mislim tudi č. čitatelju neugodno bilo; toraj hočem pripovedovati samo o poglavitih stvareh. Moja prva želja bila je tedaj, hitro ko mogoče dospeti do Novega Sada, o kterem sem večkrat poprej slišal, daje ognjišče književnosti in zgodovine ter čital, koliko krvavih bitk je pretrpeti moralo, boreč se hrabro za politične in narodne pravice. Po dolgem in precej mučnem potovanju dospem do reke Donave; vidil sem jo prvi krat v svojem življenju. Sem pa tudi občudoval njeno širino in brzo dereče valove; tu mi je ležala na enej strani Pa-lanka, prijetni trg, od kterega se obično odpelje po parobrodu v Novisad; na drugej strani je trg 111 o k, v kterem prebiva neki rimski knez, ki poseduje neizmerno imanje. Okolica Donave, v kte-rej leži Illok, imenuje se Sremska, ki je dalječ znana in že večkrat opevana od raznih srbskih pesnikov zavoljo njenega prekrasnega položaja. Od trga Palanka začne se Bačka, ki je posebno trgovcem v spominu. Goreči žarki solnca izmučili so me v nekoliko dneh prav pošteno, in tako že čisto truden odločil sem, da se odpeljem na parobrodu po Donavi v Novisad. Dospem rano v jutro v znamenito mesto, ktero se razprostira po enej strani Donave. Na drugej strani leži Petrovaradin, riajveča zgrada v Austrii. Ako pomnimo strašnih bitk 1849. leta z Ogri in Srbi, ko je bilo celo mesto postreljano in razdrto od Ogrov, sedečih na velikanskej trdnjavi Petrovaradinskej, mora nas zares groza spreleteti. Mesto je čisto novo, kar ptujec koj zapaziti mora, ker so vse hiše in cerkve nove, le semtrtje vidijo se razvaline kakšnih poslopij, ktere nam potrdijo gromovito streljanje na milo srbsko mesto. Da je mnogO ljudi pri tej priliki žalostno smrt storilo, ni mi treba praviti. Neki prijatelj pripovedal ini je, da je njegovo mater hotečo ogniti se nevarnosti, smrtni strel zadel. Tako tudi še mnogo družili, prepozno opazečih smrtno nevarnost. V družtvu domoljubnih Srbov ogledal sem čitavnico, ležečo na glavnem trgu lepo okinčano z raznimi slikami in napolnjeno z vsakovrstnimi časopisi. Posebno veliko število leži srbskih časopisov na zeleno pokritej mizi. Imeli so ravno Srbi neko crkveno svetkovino, tedaj sem imel priložnost, da vidim kako se v srbskej crkvi služba Božja obhaja. Po zunanjej in no-notranjej obliki ima crkva klasični zlog; klopi niso kakor pri nas v sredini cerkve, nego na strani; cerkveni jezik je slaveno-srbski. Milo bilo je gledati starega sivčeka z dolgo brado, kako je ginljivo pel, kteremu so vsi pričujoči odgovarjali „pomozi Bog". Res lepa navada, ker nobeden ne lenari v crkvi, kar se žalibože pri nas prevečkrat opaziti mora. Po dokončanej službi božjej odšli smo v Pe-trovaradin. Po dolgem mostu pridemo mimo straž v mesto, ktero pa ni tako veliko kakor Novisad. Skoz Petrovaradin pride se po malem hribcu v trdnjavo. Lejte! si mislim gledajoči te zidine, nam bi bila silno potrebna taka trdnjava; nebi se morali toliko boriti proti neprenehanemu navalivanju ptujcev. — Bil sem na najvisokejšem kraju, odkodar je bil izgled v široko in dolgo. Tu vije Donava deroče svoje valove, tam se razprostira plodonosna Bačka, krasne gorice z lepimi vinogradi obetajo ti okusnega šilerea*). Novisad v svojej novej obleki ponosno gleda Petrovaradin. To so okolice, ktere popolnoma zaslužijo, da jih opevajo navdušeni srbski pesniki. Zapustim Petrovaradin in Novisad s težkim srcom , ločivši se od predragih Srbov in pridem do mesta Karlovice, 1 uro hoda, ki leži na podnožju gor. Na vse strani pozdravljajo nebrojni vinogradi nježno mesto. Posebno znamenita je cerkvica „mira", ktera ima na 4 strani vrata, skoz ktere so vstopili na dan „Karloviškega mira" vsi 4 vladarji, vsaki pri enih vratih prožajoči si desnico za znak posto-ječega mira. V tem mestu tudi je sedež srbskega patriarha, ki je zdaj spraznjen po smrti lani umrlega patriarha Rajačiča, čigar slika vidi se skoro v vsakej kmečkej hiši. Pregledal sem tedaj te znamenitosti in grem v družtvu s srbskim kmetom dalje čez Zemun razgovarajoči se mnogo s bistro-umnežem, in zares da je srbski kmet ponos Jugoslavije. Pripoveda ti točno celo zgodovino svojih starih očetov, našteje natanko vse letne broje, kdaj je bil ta ali uni slavni možak rojen, ali kdaj je vmrl, peva ti z veselim srcem svoje narodne pesme, razklada narodne pripovedke razlaga svoja politična načela, — v kratkem, prosti človek pojmi večidel vsako stvar semtrtje bolje, kakor kteri tacih, ki je že po visokih šolah hlače trgal. Semtrtje nahajajo se tudi tako zvane „švabske vasi", ali zares drugačne od srbskih, kar se socialnosti tiče. V tacih je namreč vse mrtvo, le psov je pa toliko, da je človeka potujočega zares groza. Menda imajo ti salabolski „Švabi" svoje pse na šavsanje '■') Obično ime po Srbskem. zato naučeno , da vsakemu plujcu hlače pomerijo , da se pred ko mogoče, pobere iz vasi. Gostoljubnosti v tacih vaseh že ni doma, kar je vse drugače pri Srbih, kteri te uljudno povabijo v svojo hišo in ti ponudijo rumenega vinca, nukajoči ti s polno čašo na zdravico. Ko odhajaš, svira ti na gosle, želeč ti „sretan put". Na Srbskem je tedaj vse drugači kakor na Tirolskem, kjer človek še vode zastonj nedobi, kar sem sam skusil. Tako sem veselo preživel pot, dokler ne pridem v Zemun. Dolgo predmestje imenuje se Jo s e fs t a d t, po kterem imaš 1 uro hoda, da prideš v Zemun. Posebno lepo mesto ni, ali jako veliko in ima lepi položaj na bregu Donave in Save. Streljaj od Zernuna, zagledaš preslavno mesto Bel grad. Želel sem, da vidim kaj za-nimljivega v Zemunu. Sprehajaje se po glavnem trgu, ogledujem krasotice Srbkinje vse v narodnej obleki. Rudeči fesi kinčajo jim glavice in okoli fesa vijejo se črni svitli lasi. Kar se druge obleke tiče, vse je bolj lahko in kratko, tako, da nobena ne pometa ulic, kakor se je ta čudna šega pri nas ugnejzdila. Lepe črne oči prijazno izpod čela kukajo, tako bi te nježne in ljubeznjive „djevojke" kmalo mladenča očarale. — Vidim na nekej hiši napis: „Srbsko gradjansko čitalište", okrenem tedaj v hišo, da vidim čitavnico, ktera se mi je tudi jako dopadla. Drugih važnosti, izuzemši cerkvo srbsko, nisem opazil. Zdaj sem začel misliti, kako bi v Belgrad, ker ni potnega lista? Kdo ga bo dal? Kam naj se okrenem? Pred menoj je Belgrad; na drugo stran ne morem. Ta je bila grenka! Vendar, si mislim, le na pot! Predstavim se g. Oberstleutenant-u in po njegovej in g. konsula Wašiča uljudnosti, pripeljem se kmalo čez Savo v Belgrad. Že od malih nog, želel sem to mesto viditi, tedaj je bilo veselje nepopisljivo. Poiščem si koj Janeza Pohar-a, — bivšega bogoslovca v Gorici in res ga najdem — v turškej policiji, v malej hiši z enim nadstropjem, sicer pa stara podrtija kakor vse turške hiše. Osupnjen prijatelj v vojaškej obleki me dolgo in trdo gleda, ter čez nekaj časa me še le spozna. Pozdraviva se, da je bilo veselje. Odložim svoje stvari pri njem, ker tistih „Hotelov" se bolje bojim in ogibam kakor strupa. Za nekaj časa morala sva se potem s prijatlom ločiti, ker bil sem povabljen na obed k gosp. konsulu. Hitro grem tedaj v neko veliko poslopje na vsili straneh okinčano z „odlerji". „Šentajte!" mislil sem, „to je mogočnost!" Pa kaj hočemo —. Bil sem toraj pri obedu, ali po pravici povem, komaj sem čakal, da bi jo že odrinil, ker bilo je tako nekaj eudno „nobel", pa še „hohtajč". — Po obedu se najdeva zopet z Janezom. Zdaj greva ogledovat znamenitne stvari po mestu. Ravno nasproti turskej policiji stoji, kakor stražar lielgrada, novo poslopje — vseučilišče. To je v resnici velikansko poslopje, zidano v liycantinskem slogu. Lice poslopja kinčajo 3 hodniki in nad temi z zlatimi črkami napis: МИША АНАСТАСИеВИћБ свом отечестБу. To je sedanji mecenat srbski, najbogateji, ki ima blizo 22 milijonov premoženja; en miljon podaril je vseučilišču. Ta slavni mož prebiva neki v Bosniji, nežna ne čitati ne pisati, pa si je vendar ne-nmrlo slavo pridobil. Potem greva zopet naprej po mestu in dospeva do „Stambol Capie*)", ki je največa med vsimi drugimi, in je ločila še predlanj-sko leto Turke od Srbov. Tudi turška straža bila je tukaj ali zdaj se je vse spremenilo, ker je celo mesto srbsko postalo. Pri teh vratih stopiš še le v pravo mesto; tu so namreč vse druge znamenitosti: rezidencia kneza Mihaela Obrenoviča, ministar-stvo, oba v krasnem byzantinskem slogu, hiše za poslanike, ki spadajo tudi med naj veča poslopja v Belgradu. Ostale hiše so majhine, semtrtje tudi podrtije. Posebno zapuščene so turške hiše, ktere nimajo zdaj nobenega posestnika; vse je prazno, samo kakšen revež semtrtje gospodari v takšnej podrtiji po dovoljenju policijske vlasti. Sla sva še skroz „Varoš Capia", ktera je skoro vsa porušena od predlanjske bitke. Potem prideva do „Save Capia", kjer so se dijaci junačko borili in kterih je mnogo poginilo. — Ker sva že precej ogledala po mestu, želel sem še trdnjavo viditi, ali morala sva poprej prositi za dovoljenje, ktero sva res kmalo dosegla. Pri srbskej straži zahtevali so naš dozvoljni list in tako sva šla brez vsake nevarnosti na trdnjavo. Na strani mesta ležeča trdnjava, neizrečeno je jaka ali na drugej strani pri Donavi ni posebno v trdem stanju; zato bi se od te strani trdnjava veliko laglje vzela kakor od prve. Cela trdnjava razdeli se v g ornj o in d olnj o. V gor-njej je velika „vojaščina", v ktero prideva z druzimi Srbi. Ko noter stopimo, nas Turci prav prijazno pozdravijo ter nam dado mesto da bi se vsedli in res, prav po turško zvili smo svoje noge, ako-ravno bilo je malo nerodno. Okoli nas vsedejo se Turci. Govorili nismo veliko, ker le eden naših pajdašev razumil je turški. Naredili so nam mnogo „cigaretelnov" in poslužili so nas s črno kavo, kar je pri njih že stara navada. Ko smo se napušili pravega turškega duhana in nasrkali črne kave, poslovili smo se od Turkov, kteri so nas z nekim posebnim znamenjem, z roko ustnice pritaknivši pri-meč, odpustili. *) Capia so po naše vrata. Paša ima svojo residencio tudi v gornjej trdnjavi. Hiša zidana na dva nastropja nima nobenega kinča. Straže vidiš na vseh straneh; na velikih vrhovih straži kakšen zamurec ali črnec, ker sam on more pretrpeti po letu goreče žarke solnca. Iz trdnjave je krasen pogled na Fruško goro, ktero so narodni srbski pesniki že večkrat v svojih poeziah slavili. Tu vidiš na levej slrani celo mesto, ktero se jako dalječ razprostira. Pred teboj zleva se Sava v Donavo, ter kaj nježno teče pod imenom Savica še po Gorenskem in tako se vije po vsem Jugoslovanskem ter milo jemlje slovo pri slavnem Belgradu od sinov Slave. » (Konec prihodnjič.) Drvena sablja. Ko je cesar Jožef po svojih deželah popotoval, prehiti ga nekega večera tema, da nemore dalje. Stopi tedaj v bližnjo krčmo, da večerja in prenoči, čez prag izbe stopivši, zagleda živahno drhal pivcev, ki mu kličejo: „Le sem, imamo ga, pa bi ga še radi." To se ve, da je bil preoblečen , zatorej si ne da dvakrat reči, timveč ker so bili pivci vojaki. Vsede se k njim, ter ga spravljajo pod kožo, da je bilo kaj. Polagano pa zgine zdaj eden zdaj drugi in na zadnje sta ostala sam cesar pa neki vojak. Še tega bi cesar rad spravil. Ali vojak že močno vinjen odgovori: Srkat ga morava; akoravno denara nimava, bom pa sabljo zastavil, saj imam tako leseno sabljo, ki mi v dnarnej stiski dostikrat pomaga, ktero v nožnico vtaknem mesto železne. Rečeno storjeno. Izlivata ga še precej čaša in nazadnje se vendar pobere tudi ta vojak, kaj pa, da brez sablje. Drugo jutro po krepivnem spanji bi imel cesar odriniti, pa poprej hoče plačati vojaku vince, ki sta ga sinoči popila. Imeli so hudodelnika v tistem kraji, ki je bil k smrti obsojen, da mu bodejo glavo odsekali. Peljejo ga v morišče; ž njim pa veliko vojakov, med kterimi je tudi uni bil z drveno sabljo. Cesar prijezdi na vrancu v cesarskej opravi in v večej časti, kot sinoči, ko je bil preoblečen. Poglavar mora odločiti, kdo bode glavo sekal. Cesar pokliče tistega vojnika s kterim je sinoč pil, dobro vedoč, da ima drveno sabljo. „Joj kako bom glavo sekal?" zakriči prestrašeni vojak. Švigajo mu misli po glavi, kako bi jo zvil. Skuha jo, ter zakriči, sabljo držeč: Ako si nedolžen, naj bo moja sablja drvena. V tem hipu jo zasuče in — bila je drvena. Zdaj pokliče cesar vojaka k sebi, pove mu sinočno ravnanje in zvitej buči častništvo podeli, hudodelnika pa oprosti smrti. __J. Z. v Š. R. NARODNO BLAGO. Kralj Matjaž v turškej vozi. Oj kralj Matjaž, oj kralj Matjaž! Prelepi kraljic ogrski. Trikrat s Turkom na vojski biu, V četrto je le vlovljen biu, V ta temni turen vržen biu. Se pride Turka kralja hči, Naj mlajši hči Margetica. Ga v okenci zagledala, Se v njega je zagledala. Tak reče mu Margelica: „O kaj ti pravim kralj Matjaž, Prelepi kraljic ogrski! Se danes živ boš ti ostou, Ti jutre Turk bo glavo vzofl. O kaj ti pravim kralj Matjaž, Prelepi kraljic ogrski! Kaj boš ti meni Iona dau, ,lez ti bom turn odpirala Te 'z tčmne ječe rešila." Tako ji reče kralj Matjaž: „Jez ti bom dau srebra, zlata, Ce boš mi turn odpirala." Tak ona mu odgovori: „Srebra, zlata mi treba ni, Saj ga imam več po smeteh, Ko ti imaš ga po gradeh." , Se to ji reče kralj Matjaž: „Oj Turka kralja mlajši hči, Nar mlajši hči Margetica, Kaj boš pa Iona prašala, Ce turn mi boš odpirala?" „O kaj ti pravim kralj Matjaž, Prelepi kraljic ogrski! Jez druz'ga ne bom prašala, Ko tebe lšpi kralj Matjaž." „O kaj ti dem Margetica, Le ta ne bo, ne more bit', Le ta ne more se zgodit', (Goriška.) Doma imam svojo ženk6, Tri mlade sinke imam ž njo, Mi turen boš odpirala, Med njimi se boš zberala." Marget'ca šla je v belo klčt, Vtočila vinca trojnega, Ž njim Turke je napijala; Tako jeh je napijala, De so trdo zaspavali, Na črno zemljo padali. — Se ključe je poberala, Matjažu turn odpirala. Marget'ca vzela konjčku pel, Na tri je dela dosl blaga, Dosti zlata, dosti srebra. Na druga dva se vsedeta, Prehitro se zasukata, 'z Turčije ven zadirjata. Še kam predeleč dirjate, Do 'n'ga kovača mladega: „Le gore, gore, mlad kovač! Prekovi mojih konjčku pet, In služi toj prelepi Ion, Prelepi Ion, sto zlatih kron. Obrni krempeže naprej, De bojo Turki mislili, V Turčijo notrka so šli." — Matjaž z levico Ion dajau, Z desnico glavo proč mu djau. Še kam predeleč dirjata Do 'nega brivca mladega: „Oj gore vstani brivec mlad, Obri kraljica mojega, Matjaža kralja lepega, In služi toj prelepi Ion, Prelepi Ion sto zlatih kron." — Matjaž z levico Ion dajatt, Z desnico glavo proč mu djaU. Še kam predeleč jezdita, Do Donave prjezdita. Še kralj Matjaž tak govori: „Kako bo zdaj Margetica, Kod bova črez posavala, Kod Donavo prplavala?" — Marget'ca vzeme prsten zlat, Na sred vode ga zapodi, In koj se voda razdeli. Sta srečno črez posavala, Sta Donavo prplavala. Tam so pastirje (sic) pasili, Pri čredah so se igrali. Se reče jim Margetica: „Kaj pravim vam, pastirje vi, Ko Turki pridejo za nam' Vas bojo prašali: „Kakč Prplavala sta Donavo?" Povejte jim, pastirje vi: „Za vrat sta kamnje vezala, Sta Donavo prplavala." Za njima Turki pridejo, — Ko trave 'n listja jeh je b!io — Pastirje vprašajo: „Kako Prplavala sta Donavo?" Pastirje jim odgovorč : „Za vrat sta kamnje vezala, Sta Donavo prplavala." Za vrat si kamnje vezali, Se v Donavi potopili. Še kam predeleč jašeta, Do doru mi prjašeta, Do doru kralja samega Matjaža kralja lepega. Njega gospa v okni stoji, In kliče k sebi tri sini: „Sinovi moji, lejte sam, Sotenko oče pelje dam." Še kralj Matjaž tak govori: „Sotenka moja ona ni, Mi Bog jo dau za angelja, Mi turen je odpirala, Iz ječe me je rešila." Matjaža so sprejemali, Marget'co nič obrajtali. In ona zjoče se hudč: „Kakč bo z mano, oh kakč, Naprej ne vem, nazaj ne smčm." Al kralj Matjaž tak govori: „Le sain, le sam Matjažič mladi Prpeljafi sem Margetico, Turškega kralja mlajši hčer Vzemi jo za nevestico, Je turen mi odpirala, Iz ječe me je rčšila." Matjažič vzefl Margetico, Za ljubo si nevestico. Zapisal M. Tmovec. Zvit mladenč. Živelo je v nečem samotnem kraju troje bratov. Pomanjkanje so trpeli tako, da so se morali podati po svetu s trebuhom za kruhom. Potovali so že več let, ali povsod bili so nesrečni; na nobenem kraju ni jim sreča sijala. Vidši, da tudi s potovanjem nič ne opravijo, podajo se zopet domu. Trpeti so še mnogo morali, ker bili so že dalječ od svojega kraja zabredli; poleg vsega tega bili so pa tudi že nenavadno raztrgani in scefrani. Ko so se približali svojemu kraju, pripeti se jim nekega dne zelo čudna stvar. Vstane namreč huda nevihta. Dež je neizrečeno lil in naši bratje niso ve-dili, naprej ne nazaj. Hiše ni bilo blizo, kamor bi vtekli pred hudo uro. Obstojijo reveži na mestu, in premišljujejo, kaj je vendar početi? čez nekaj časa pokrije gosta tema zemljo. Zdaj jih je začelo še le prav skrbeti, da mraza in glada ne poginejo. Zagledali so v daljini komaj od 500 korakov bledo ognjeno svetlost. Razveselijo se vsi, misleč , da so blizo pastirjev , ki jim bodejo gotovo ognja dali, da si mrzle ude ogrejejo. Tegadelj pošljejo starejega brata tje, naj jim ognja prinese. Brat vboga in gre brez da bi be-scdieo zinil. Pa kako se prestraši, ko pride na omenjeni kraj! Namesto pastirja, kakor si je mislil, najde pri ognju sedečega peklenščka z rodečo kapico na glavi. Ves se prestraši, zagledavši čudnega posestnika; vendar se ohrabri, ter ga ponižno prosi, naj mu da ognja. Peklenšček se prav čudno v pest zasineja, ter mu reče: „Dam ti ognja, ako mi poveš lake reči, ki se niso še nikoli zgodile, in tudi nikoli se zgoditi ne morejo; ako mi pa kaj lacega povedati ne moreš, bom pa tebe ognju dal." Preplašen začne zdaj naš mladenč premišljevati, kaj bi mu rekel? Ko se pa nič ne spomni, odkritosrčno mu pove, ter ponižno ga jame prositi, da bi zdravega nazaj pustil, od koder je prišel. Kot blisk popade razkačeni peklenšček mladenča, ter ga v ogenj zažene. Dolgo časa sta una dva starejega brata željno pričakovala, da bi jima ognja prinesel. Ko sta pa vidila, da brata vendar še nazaj ni, odpravi se drugi brat po ogenj; pa tudi njemu se je ravno taka zgodila, kakor prvemu, čez nekoliko časa poda se tretji, nuj mlajši brat, da vidi, kaj se je unima dvema pripetilo? Ko je pa tudi on prišel na kraj, kjer je mislil ognja in svoja brata dobiti, zagledal je tudi on, kar sta popred njegova brata vidila; tode neprestraši se dosti, ampak stopi naravnost pred gosta pokritega z rodečo kapico in zahteva od njega svoja brata. Peklenšček, misleči, da bo tudi ta njegov plen, naloži mu, ako hoče sebe in svoja brala rešiti, mora ravno tisto zastavico povedati, ki jo je dal prvemu in drugemu bratu. Bil je pa mlajši brat bolj bistre glave, kakor si je peklenšček mislil. Zamisli se nekoliko, potem pa reče: „Sel sem enkrat v nebesa; in tam sem jedel in pil, kar je in pije sam Bog in an-geljci. Bal sem se pa, da ne bi kdo opazil, da sem grešnik, tegadelj sem se po vrvi nazaj na zemljo spuščati začel; ali zmanjkalo mi je vrvi, in nisem mogel daljej. Začel sem na vso moč vpiti in klicati na pomoč, pa — vse zastonj; ni bilo žive duše, ki bi rni iz te stiske pomagala. Kaj mi je početi? mislim, nobenega ni I Naj bolje je, menim, da si sam pomagam. Grem domu, da si prinesem kos vrvi in jo zvežem z uno, da bo daljša. Zdaj me pa še druga pevolja ne potu sreča. Pred hišo padel sem v grozno veliko bialo. Nisem mogel iz njega. Moral sem iti po lopato, da se izrujem iz blata. Ko sem se že skoro popolnoma odkopal, zlomi mi se lopata. No, saj mi več ne rabiš, si mislim, in vržem, kar je na nji železnega bilo v grm; iz držala si pa piščalko napravim, s ktero sem piskal in veselil se, ker so mi ravno očeta h krstu nesli." „Prav dobro si jo zadel", reče peklenšček, „še jaz neznam take, dasiravno sem \rag. Ker si jo pa tako dobro povedal, dam ti precej tvoja brata in ognja, vrh tega vam bom dal tudi denara, da boste domu potovali in potem laže živeli." Kar je peklenšček obljubil, tudi je spolnil. Prinese mlajšemu bratu dva koščka pečenega mesa v ma-lej skledici, pomaže jih z čudno mastjo in — postala sta njegova brata zdrava in ravno taka, kakoršna sta popred bila. Samo nič nista znala na bratovo vprašanje povedati, kako je v peklu, ker tista mast jima je jezik začarala, da sta vse pozabila. Spisal A. Benigar. Kresivna priprava. (Spisat i. Langerholz.) Necega vročega poletnega dne gre po velikej cesti vojak, obložen na hrbtu s torbo in na strani s svitlo sabljico. Maha v domačijo. Na potu ga sreča ostudna babura, ter ga pozdravi z „dober večer". „Kako imaš lepo sabljo in kako velika ti je torba", nastavi še dalje. „Moreš pa tudi imeti toliko denara, kolikor si ga poželiš." Babura pokaže s prstom na neko drevo, rekoč: „Ali vidiš votlo drevo, splezi vanj. Privezala te bom pa na vrv, da te bom lahko nazaj potegnila, če boš klical. Denara si naberi, kolikor le moreš, zakaj vedi, da, ko boš k dnu prišel, stal boš v toku; tam je popolnoma svitlo, ker gori 100 svetilnic. Vidil boš troje vrata, ki jih smeš odpreti; v vsacih tiči ključ. Ako greš v prvo shranbo, zagledal boš v sredi izbe omaro, in na omari psa, ki ima oči, kakor čajne skledice. Nikar se ne vstraši! Dala ti bom svoj modrocveten prepas seboj, kterega razgrni in nanj psa poleži. Potem se pa z denari osuj. Če imaš pa raje srebro, pojdi v drngo shranbo. Tam sedi pes z očmi kakor mlinske kolesa. Ne boj se, ampak stori kakor sem popred rekla. Če pa hočeš zlata, tudi ga lahko dobiš. Pojdi v tretjo shranbo, in stori ravno tako." „Ta bi ne bila slaba," pravi vojak , „kaj bom pa tebi dal starka , saj vem , da boš hotla tudi kaj imeti?" „Ne vinarja nečem," pravi babura, „prinesi mi samo staro kresivno pripravo, ktero je tam pozabila moja stara mati, ko je bila zadnjič notri." „No, če je pa taka," pravi vojak „uii pa le urno naveži vrv okoli života." Baba vse to stori. Vojak vboga baburo, ter gre in pride, kakor mu je pripovedovala. Odpre prve vrata. Ko vojak psa zagleda, prime ga, ter ga dene na opasnik in si nabere toliko denara, kolikor je le mogel spraviti. Ko zopet skrinjo zapre, gre v drugo izbo. Tete šmentaj! tukaj je sedel pes , ki je imel oči kot mlinske kolesa. „Le nikar me tako grdo ne glej," pravi vojak, „te bodo še oči bolele." In zopet je d j al psa na opasnik. Ko tu zagleda toliko srebrnega denara , vrže vse svoje bakrene vinare od sebe, ter si napolni žepe in telečak (Tornister) s srebrom. Zdaj stopi v tretjo izbo. Tukaj zagleda zopet strašnega psa. „Dober večer!" pravi mu vojak in si kapico popravi. En čas ga gleda in potem ga postavi na tla, in odpre skrinjo. Bog in svet križ božji! koliko je ležalo tukej zlata! To je bil zaklad! Vrže vso srebro od sebe in osuje se z zlatom. Psa dene na skrinjico, za-lobutne vrata in zakriči v drevo: „Potegni ine kviško, ti starka!" „Ali imaš kresivno pripravo?" vpraša ga ta. „Lejte!" pravi vojak, „to sem pa pozabil." Gre nazaj in tudi kresivno pripravo kmalo dobi. Stara marnka ga izvleče in on stoji na cesti poln denara. „Kaj boš pa počela s kresivno pripravo ?" vpraša jo vojak. Nič te ne briga!" pravi coprnica, ti si dobil svoje, daj tedaj meni moje." „Kaj še!" pravi vojak, „pri tej priči mi povej, čemu ti bo, če ne, ti s sabljo glavo prekoljem." „Ne povem," odgovori mu ona. Zdaj zgrabi vojak svojo sabljo in ji prekolje glavo. Zaveže svoj denar v njeni opasnik, vrže ga čez ramo in gre naravnost v mesto. Ostane v najlepši gostivnici, v kterej zahteva najlepšo izbo in najboljše jedila. Strežniku, ki mu je čevlje snažil, zdelo se je sicer, da so to za tacega gospoda pregrdi čevlji. Prihodnjega dne dobi vso novo obleko. Zdaj je bil imeniten gospod in pripovedovali so mu o znamenitostih mesta, o kralju in kako lepa kraljičina je njegova hči. „Kje bi jo mogel viditi ?" popraša vojak. „Ta se ne more viditi," so vsi djali, „ker stanuje v velikem bakrenem gradu. Samo kralj sme k njej iti, ker jej je prerokovano, da se ima omožiti s prostim vojakom, in tega kralj neče." Vojak je pa le svoje mislil. Med tem je veselo živel, hodil je v gledišče, vozil se je v grajski vrt in vbogim je pomagal. Da je vbogajtne dajal, ni čudo, zakaj vedil je iz izkustva, kako slabo se človeku godf, če nima vi-nara v žepu. Ker je pa vsak dan izdajal denar, in ni nikdar nič potegnil, ostaneta mu zadnjič še samo dva vinara; zatoraj je moral lepo stanovališče, kjer je bival zopet zapustiti in naseliti se v malo sobico pod streho. Moral si je čevlje sam snažiti in Šivati: nihče njegovih prijatlov ni prišel več k njemu , bilo je do njega preveč stopnic. Nekega večera ni imel svečave. Domisli se, da v žepu leži še mali konček sveče. Vzame tedaj kresivno pripravo in kreše, pa kakor enkrat kresne, pokažejo se iskre in vrata se odprejo. Pred njim stoji pes z velicimi očmi, ter vpraša: „Gospod, kaj želite?" „Hentajte vendar," misli vojak, „to je pa dobro. Pripravi mi de-nara!" reče psu. Pes zgine in koj se vrne s težko mošnjo med zobmi. Zdaj je še le spoznal vojak, kako kresivno pripravo on ima; ako je kresnil enkrat, prišel je pes z bakrenim denarem, ako je kresnil dvakrat, prišel je tisti, ki je imel srebrni denar, in ako je kresnil trikrat, prišel je tisti z zlatom. Koj si spet lepo stanovanje vzame, lepo se obleče in dosti prijatlov pribavi. Necega dne premišljuje: „To je vendar čudno, da se lepa kraljičina no more viditi. Pravijo, kako je lepa; pa kaj jej pomaga vsa njena lepota, ker zmiraj le v bakrenem gradu sedi. Kje je moja krosivna priprava?" Kresne z jeklom ob kamen, in pri tej priči prileti pes z očmi kot čaše za čaj. „Res, da je že noč," reče vojak, „pa vendar bi rado lepo kraljičino vidil, če je mogoče." Pes odleti in preden se vojak dobro oddahne, bila je kraljičina na pasjem hrbtu že pred njim. Spala je in bila je kaj lepa. Vojak si ni mogel kaj, ter jo — poljubi. Zdaj je dirjal pes z lepo kraljičino zopet nazaj. Drugo jutro, ko sta kralj in kraljica pri kavi sedela, jima je hčerka pripovedavala, da je sanjala o nekem psu in o nekem vojaku. Rekla je, da je psa jezdila, in da jo je vojak poljubil. „To je lepa reč P' pravi kraljica. Vsi so se bali, da se ne bi prerokovanje spolnilo. Prihodnjo noč je morala že priletna dvorska gospa pri kraljičinej postelji buditi, češ, da bi vidila, je li kraljičina res sanja, ali kaj? (Konec prihodnjič.) DROBTINE. Razna zrnčica. G. Franc Cegnar v Trstu prestavil je nemškega „Wallen-stein-ovega tabora" (Wallensteins Lager). Gotovo bode tudi to delce izvrstno, kakor sploh vsako, ktero pride iz g. Cegnarevih rok. Bog daj srtčo! Višje realke prvi razred v Ljubljani odprl se je slovesno 3. novembra letošnjega leta. Čez 3 leta torej, ako nam Bog da, imeli bodemo Slovenci tudi v belej Ljubljani višjo realko, kar bode slovenskim roditeljem in učencem k jako velikej koristi. Želimo jej domoljubne učitelje, vnete za narodno reč, da vedo krniti mladino po pravej poti do višje naobraženosti in potrebne omike, — za vse drugo bodejo menda že Ljubljančani skrbeli! V Rakovcu v Granici Cpn Karlovcu) začela se je tudi letos višja realka. Svet napreduje! Na zagrebškej višjej realki odprl se je novi zavod dveletnega tečaja za tiste, ki se žele posvetiti učiteljskemu stanu na realkah, spojenih z glavnimi šolami. Jemljd se mladenči hvalevrednega obnašanja , zdravega telesa, ki dokažejo, da so osem latinskih ali šest realnih razredov z dobrim vspehom zvršili. Dalje sprejemljejo se v ta zavod tudi dovršeni učiteljski pripravniki, ali — nota bene — samo taki, ki so potrjeni za učitelje glavnih šol. — — Letos je v tem zavodu vrlo malo slušateljev; toda prihodnje leto jih bode zanesljivo več pozdravilo to učilišče. „Zviezda", zabavno-podučni časopis hrvaški, ki ga je vredoval slavni g. I. Sundečič v Zadru, nehala je izhajati meseca novembra zavoljno pomanjkanja potrebne materialne podpore. Ako pomislimo, da je „Zviezda" bila najbolji hrvaški beletristični list, ter da je prav po bratovski ljubila sosedne svoje narode in koj v začetku pokazala jasni svit, ki bi bil gotovo čedalje s prijaznejimi in gorkejimi žarki ogreval svojo domovino, moramo pač žalostni reči, da se je s Sundečičevo „Zviezdo" zares vtrnila jasna zvezda na jugoslovanskem podnebji, ktere zelo pogrešamo. „Pravniku", vredovanemu po g. D ere n činu na Reki, od-klenkalo je tudi letos za zmlraj. Ta list bil je edini, da je v domačem jeziku razlagal kazenske postave; bil je torej nalašč za pravnike, kar že naslov kaže — in vendar tudi njemu je nemila osoda ukazala , da mora zapustiti beli dan , ker ni dovolj imel denarne podpore. To je žalostna novica, kakoršnih si ne želimo čuti, ker dokler se kaj tacega čuje, na slabih srno še nogah. Z Reke čujemo glasove , da so hude preiskave zaslran zadnjega lanjskega šolskega leta, ko so se dijaci vpirali iti v dvorano, v kterej ni bilo Strossmajereve podobe. Nektere celo zavoljo tega ni prejelo ondotno gimnazialno vodstvo več v šole, ker le sumnja, da so bili krivi tiste homatije; drugi so pa tudi zato že marsikaj neugodnega pretrpeli. — Pa res so ojstri sodniki celo malih slovanskih ekscesov !! Na kranjskej gimnaziji se je, kakor „Novice" pišejo, število učencev letos zmanjšalo za 4. V vsih štirih razredih je 154 dijakov. Književnik. Pod tem naslovom izhajal bode prihodnje lelo v Zagrebu časopis trojnega obšežka: povestničkega, jezikoslovnega in prirodopisnega, toraj bodejo tudi trije vredniki in sicer za povesl-nička dela č. g. dr Franc Rački, za jezikoslovna g. gimnazialni profesor Ignacij Jagič in za prirodopisna č. g. Josip Torbar, vodja in profesor na realki. Izhajal bode tako , da konci prihodnjega leta bodejo naročniki 35 pol podučnih stvari imeli. Naročnina za celo leto znaša 4 st. Prav in lepo bi bilo, ako bi se tudi zmož-neja mladina naročevala na to učeno podvzetje, ktero bi jej gotovo zeld koristilo. V Cetinju poživlja g. C. Petra no vič na naročbo „Moralnih misli" od Miklavža Tomazeja, ki bodejo posrbljene na 14. polah kmalo na svetlo prišle. Naročnina (80 novč.) naj se pošilja na vredničtvo „Danice" v Novi sad (Neusatz). V Požegi se tiska roman z naslovom „Požežki djak" ali: „Ljubimo milu svoju narodnost i grlimo sladki naj-odni jezik." Spisal ga je g. Mir. Kraljevič. Ta knjižica, ki bode, kakor po naslovu sodimo, gotovo mična in podučljiva za mladost, pride o novem letu na svetlo in veljala bode 1 st. 25 novč. Vinogradov je v Hrvaškej in Slavoniji po najnovejih statistič-kih računih 105,268 ralov, v Ogerskej in Banatu 75,269, v Dalmaciji 120,078, v Českej 2050, v Koroškej 114, v Kranjskej 16,788, v Štajerskej 54,655, v doljnej Avstriji 70,816 itd.; v gornjej Avstriji, v Solnograškem, Šleziji, Galiciji in Bukovini pa nobenega ne! („N. g. list.") Posebne učilnice v Londonu za beraške otroke (ragged school), in potepuhe, niso nič kaj novega; ali to je pa vendar nova novica, da so v tem velikanskem mestu ludi cerkve (ragged church) za tate in potepuhe. Ena tacih cerkva je v Brevvers Court, Wildstreet. Kaj zanimljivo je viditi po nedeljah tako občinstvo, kako z bridkim obličjem prihaja v ta božji hram. Tu stoji vedno kteri policaj, da pazi na gibanje teh ljudi živečih v blatu in tmini londonskega socialnega življenja. Po zimi bila je ta cerkev bolj natlačena kakor po letu, menda zato , ker. iz cerkve gredč dobi vsaki poslušavec pridige hlebec kruha in pa , ker marsikteremu je v hudem mrazu dobro došla v prilog — gor k a cerkev. („N. g 1.") Redka starost. Na Moravskem živi še zdaj neki Včelar, 119 let star (rojen 1745 leta), ki je v svojej visokej, nenavadnej sta- rosti še tako čvrst, da polje obdeluje in kamenje za cesto drobi. Bil je v vsih vojskah in bitkah še pod Lavdonotn! Slovst%ro jugoslavensko. * Pesmarica Na svetlo dal in založil dr. J. R. Bazi a g, odvetnik v Brčžicah na Slovenskem. — Pod tem naslovom zagledala je nedavno beli dan prav mična , kakor g. izdajatelj pravi „slovenskim devicam in mladenčem v znamenje iskrene ljubezni" namenjena knjižica, ki obseza na 198 straneh krasne slovenske, češke in hr-vaško-srbske bolj znane poezije od najspretnejih pevcev slovanskih. Bodi si žalosten ali vesel, v Razlagovej „Pesmarici" gotovo primerno pesmico najdeš; dobro je došla celo „vinskim bratcem", kteri tudi v obilnej meri najdejo napitnic in druzih veselih pesmic. Gotovo jo bodejo tudi taki veselo prigrlili. Cena jej je prav mala (le 50 ne.), dasiravno je knjižica celih, 13 pol debela. Dobro nam torej došla predraga zbirka — znamenje lepe vzajemnosti! Da bi le prišla v v mnogo domoljubnih rok! * Kratka staroslovenska slovnica spisal J. Mam, natisnjena v Celovcu in dodjana .Glasniku" za prilogo. Da vstreže g. Mam vsim želečim si prisvojiti vsaj glavna pravila prvobitnega našega jezika, pustil je natisniti več iztisov te kratke prav koristne slovnice, ktera se more dobiti pri njemu in tudi pri vredništvu „slov. Glasnika" v Celovcu za 50 novč. * Goriški letnik za čitatelje vsacega stanu. Prvi tečaj za leto 1864. Vrednik Fr. Zakrajšek, učitelj na c. kr višjej realki v Gorici. S podobo. V tej knjigi, ktera ima tri dele: a) za praktično rabo, b) satirično in humoristično berilo in c) zgodovino zedinjenih grofij goriške in gradiškariske*) in druge podučne in pesničke sestavke, nahaja zares slehrni čitatelj primernih spisov, zloženih prav v izvrstnej pisavi. Upamo, da prihodnji „Letnik" donese tudi kaj izdelkov od mladine , ktero g. vrednik v predgovoru tudi k pomoči svojemu podvzetju spodbada. Bog daj, da nam „Letnik" visoko starost doživi, ter da mu materialne in duševne podpore od vsih strani obilno priteče! — Velja 1 st. in se dobi pri vsih slovenskih bu-kvarjih. * Hrvaških koledarjev prišlo je v zadnjih dne'h obilno število na svetlo. Ker vemo, da so slovenski dijaci jako zavzeti za hrva- *) Ta podučni in zanimljivi sestavek naj bi mladina posebno uvažila! Vred. ški jezik in sploh za njih literaturo, naj nekaj tacih „koledarjev" omenimo. „Narodni koledar" za leto 1864. Vrednik slavni gosp. I. Sundečič. Izdala ga je matica dalmatinska v Zadru. — „Hrvatski pučki koledar" za 1864. Dobi se za 25 novč. pri g. A. Jakiču, tiskarju v Zagrebu. — „Hrvatski koledar" za leto 1864. Na svetlo dal in založil g. Mijo Krešič, vrednik „Naše gore lista" v Zagrebu. Velja 50 novč. in se dobi pri izdatelju samemu. — „Požežki koledar." Letopis za prestopno leto 1864. Vrednik in izdajatelj gosp. Miroslav Kraljevič. Prvi tečaj za 25 novč. * Propast carslva srbskoga, tragedija v 5. djanjih, ki jo je iz nemškega prestavil v hrvaščino dr. Dimitrija Demeter. Dobi se za 1. st. v Zagrebu. * Prvenci. Pesmi Janeza Bil ca*), ki so ravnokar izšle v „Cvetju" iz Blaznikove tiskarnice. — Pri tej priliki naj povemo, naših mislih, kterih pa nikomur ne silimo, strinjala bi se z elementarnimi pravili hrvaškega jezika saj v II. polletju krestomatija z naslovom: „čitanka za gornju gimnaziju II. dio", ktera ima raznih izvrstnih v poeziji in prozi pisanih tvarin in ktere se poslužujejo tudi po druzih učilnicah na Hrvaškem v 7. in 8. razredu. Vred. **) Vselej dobro došlo; le pogosloma kaj! Vred. dati, kajti letuik odlikuje se s prelepim spisom: „o slovenskih narodnih pesmih" in tudi slovenščina je nekaj več pravic zadobila, kakor jih je vživala poprejšna leta. Temveč seje tetos na norm al ki za tako slovesnost skrbelo. Naša nor-malka spada gotovo med najbolje cele Slovenije. Nima le vnetih in domoljubnih učiteljev, nego dajejo se tudi slovenščini tolike pravice, kakor skorej nikjer drugod ne; nije dobila tu nemščina le veliko klofuto, ampak cel6 slovenska spričevala se dajejo učencem (se ve, Lahom pa laške). — In kakor je bil lani na gimnaziji, kjer je večina Slovencev, pred laškim govorom slovenski, imel je biti letos na normalki, kjer je večina Lahov, pred slovenskim talijanski. Približa se 15. september, kterega dne so se začele šolske počitnice za naše mlade f.niliče. Zbralo se je bilo na dotičnem mestu mnogo gospode obeh spolov, vsa-cega stanu in vsake starosti l'o poprej dobrim nemškim in laškim govorom pride red na slovenski. Ze stopi naš brhek fantiček na lečo, že se na tri strani spodobno prikloni in za deklamovanje pripravi, — kar migne milostivi g. nadškof z roko, češ, da ni treba slovenski ogovoriti — in naš mladi govornik se je moral z zapečenim obrazom pobrati z odra. — Radovedni sino, kaj bi se neki bilo zgodilo, ako bi bili slovenskemu govoru prvo mesto odločili? Ce pomislimo, da so tudi okrožnice na naše dušne pastirje le v latinskem, talijanskem in nemškem jeziku razpošiljajo — lahko si mislimo — kaj? Dr. F. Beč- —C— Iz vsih krajev mile Slovenije snidili smo se dijaci tukajšnega vseučilišta, da zopet eno leto se učimo znanstva, klere predavajo učeni, slavno znani profesorji. Vsak dijak prinese seboj lepi kup dobrih sklepov; vsaki v začetku leta hrepeni po znanstvenem napredku in le ena misel navdušuje mladega Slovenca, namreč: za blagor domovine učiti se, in tako postati veljaven mož, ki je lahko v prid tužnej svojej domovini — Sloveniji. Pa, ko prebije neke mesce tukaj, vtopi se marsikterega duh v lahkomiselnosti in v šum velikanskega Beča; domoljubni ogenj se ohladi v mladem srcu. In lahko, nikjer tako lahko kakor tukaj zgubiti je pravi značaj. Tukaj je vsaki sam sebi tovarš. Ptuj človek ostane Dunajčanom zmiraj le ptujec. Tudi niso tako gostoljubni ljudje kakor pri nas, kjer se lahko kmalo v kako pošteno rodo-viuo vdoinači. Sebičnost je tukaj geslo obuašanja. Z bogatinci se lepo ravna, z reveži, kakor smo večidel Slovenci, pa mrzlo. Pri takih okolnostih postane tudi mladi dijak zmiraj hladneji, in srce polno sočutja postane mrzlo ko led. In tudi ni sposobnega javnega kraja, da bi se človek v slavjanskem duhu okrepčal; ker nimamo ne čilavnice, ne drugega zbirališča, kje bi si zamogli malo družtvene omike navdati. Od lanjskega leta je v tem obziru mnogo bolje. Tukajšno slovansko pevsko družtvo je postalo središče Slovanov in krasne „besede" so inar-siktero do zdaj za slovansko reč mrzlo srce napolnile s pravimi domoljubnimi občutki. Prepričan sem, da bode še mnogo krasnega rodilo to hvale vredno družtvo, ter mislim, da se bodejo tudi letos vsi slovenski pevci pridružili, da se uzajemno glasi iz ust sinov vsih slovanskih rodov slovanska hrasna pesem. Mnogo koristi tudi za povišanje pravega domoljubja ta navada , da se vsaj vsakih 14 dni enkrat vsi Slovenci v „zbor" snidejo. Pridružijo se nam rado drugi Jugoslovani in tudi kaki severni Slovan je včasih naš gost. Lepe slovanske pesmi, iskreni govori, navdušene napitnice se vrstijo v krogu mladih Slovencov in vsaki mora se do živega osvedočiti, da je pri teh le čisti slovanski duh nadvladah — Pretekli so časi, da bi Slovenci nemške „Burschenschaften" obiskovali, in ne oskruni več poštenega mladenča kaki „schvvarz-roth-golden Verbindungs-band", ne visi več sprehnjočim Slovencom beli „sistem" u ustih in tudi ne ma- hajo s „schlagerom" po vbogim dunajskim zraku. Morebiti, da kteri potihoma poje: „oj kje so časi, kje so dnevi", pa ne upa se nobeden tako sramoto nam delati, saj si je svest, da ga nobeden rojak več ne pogleda. To priča dobro, ko sta dva Ljubljančana lanjsko leto pisane „cerebizelne" nosila. Kmalo sta morala iti ined „fuchse" in „kamele" tovarše iskat. Bilo jim je žal, in pustila sta norčijo, pošteno ime sta pa vendar zgubila. Slovo vzamem za danes, mila „Torbira", z obljubo, da Ti bodem zvesto vse prinesel, kar bodemo doživeli veselih pa tudi žalostnih ur *), saj to polajša srčne bolečine, ako se naznanijo tovaršem enacega duha. Hrvatsko-srbskl spisi, PIESME. Vila Hrvatica i Cruogorliinja ili Boj na Grahovu. Još nesvanu, pobro biela zora: Kad poleti Hrvatica vila Iz Kleka na Črnogorske hridi; Al' kad tamo — čuda golemoga! Skoro vila neokamenila: Jer nad Crnogorom vidi maglu, Da ni vidiet' sunca u pd dana. Tutnju čuje, ko da pada nebo, Jauk se ori, ko da sav sviet jauče -Plamen trepti, kan' da luži gore. Tad zaviknu: „Peseslrimo gdje si? Ili neznaš, il* nehaješ za me 11' s drugimi vodiš jadna kolo, Ili spavaš pod zelenom lipom." — Polagano izreče to vila, Da se strese sva žemljica črna, I poruše kamenita brda. — Ciem to zbori: strašno šum zašumi: I pred sobom posestrimu vidi, Posestrimu Crnogorsku vilu, A oko nje: vilu Bosnjakinju, Iz Bugarske i Hercegovine, Iz Koruške, Štajerske i Kranjske, Iz Istrije i svietle Gorice, Iz Srbije, slavne Dalmacije. Tad zavapi iz Hrvatske vila : „Tako t' boga, Črnogorska sestro! Deder kaži: što ta magla znači, Ako se nevarant iz Grahova. Sta to grmi — i što tako žveči — Tko to jauče — tko za pomoč prosi? Ili gori Cetinje to bielo Od božijeh upaljeno strielah? Hi plaču, i za pomoč mole Ah nevoljni turški tamničari? Te se anio plač njihovi čuje?" Al govori Črnogorska vila: „„Ne budali Hrvatico sestro! *) Žalostne ure je „Torbica" že mnogokrat klenkala, — veselih le malo. Pišite nam torej pogostoma vrli domorodec! Velikanski Beč moral bi prav za prav same „velikanske" tudi Slovanom drage in prijetne novice imeti. Pa namesto, da bi slavjanstvo cvelo tudi po Beču, širi se, kakor čujemo, čedalje bolj judovska vera, ki se je neki že trdno vselila v svoje gnjezdo.. Vred. Nije naše Cetinje lo bielo Od boiijeh iipaljeno slrieiali, Jer su boži, vjeruj, luilosrdni — — Oni brane, kuče, dvore naše, Kamo-li če uništit ga vatrom Več je to plač brače naše, Brače naše, zasužnjene raje, Kojoj gori liro, gle! vrh glave, A žene jim, kčeri i sinove Zulum gadni kani udaviti. Slušaj seko! koj' je dušman oti, Slo on smiera — zašlo jih napada ? To su Turci, azijatski zmaji, Cm jim obraz pied svietom bio. To su vuci, nebilo jim traga, IVebilo jim traga na lom svietu! Hud' po našoj zemlji oni gaze Svud' truhle kosti naše nalaze. Ali zašto? slušaj Europo! Jer ljubimo jezik svoj i vieru, Jer prenusmo s' iz mrtvila davna, Jer spoznasmo rodjenu nam braču Od kili udes nas razdruži prieki, Jer pravedna načela su naša : Pusti tudje — a viek svoje brani — Bliže t' budi košulja neg' lialja Su« smo brača — s vi slobodna biča. Ali zato Turčin ništ' nemari, Črna mu je pred očima pravda —-Sam bi rad gospod bit na svietu Zato nas u težki jaratn skuči Da presili, što se silil neda. Zapovieda sultan svomu paši. Nevidio sunca ni mjesecn! Ali sestro tuge. i nevolje! Na Crnogorčad s mačem udari 1/. svih stranah jurišati poče. Zrno žvižda — кЛ da nebo daždi, Zvoni zvone — črni dim se diže — Majke bježe s diecom u naročaju, 1'laču , jauču , ligajuč si vlase : „Ah! mi biedni naše kuče gore. Slo si učinila Crnogoro Da te tako božja šiba luče?!" hud prolazi dušmanska ta četa: Svakud trage ostavlja krvave. Žene, diecu kolje, para, davi — Aeoprašta ni siedomu starcu — Al »e dignu na noge junacl Momci hrabri — Crnogorčad ijuta: „Ustan', ustan', koji ustal' može, Nosil' pušku, britku sablju pasat'!" Nietko pušku, nietko h vata sablju, Nielko kose a nietko handžare - -Tad krvava žametne se bilka : Zveka čuje se po Crnojgori, Tutnja pušak' po ravnora polju; Junak udre hrabro na junaka, Svak' se bori nalili zmaja ljuta — Svak' se srami natrag uzmaknuti Konji hržu — do kolena gaze Vruču krvcu junačkieh grudih."" Tad upita vila Hrvatica: „Deder kaži posestrimo mila! Koj je onaj oriaški junak Med dušmane, koji vazda skače? Zadajuči njima gorke rane? Mora biti roda junačkoga?!" Odgovori Črnogorska vila: „„To je junak Luka Hercegovče, Srietna inajka, ka ga je rodila! On nepazi nit' na britko gvoždje, Nit' na krvcu, što ono prolieva — Več nasrta na dušinana gadna Iz busije kano mrkli vuče. Puške pali — handžar viešto kreče, Jataganom hrabre prsi štiti! Kad se smrknu, i kad sunce zadje Počeo je dušman uzmicati Neniogavši odolieti sili. Črnogorci uzmicat neznadu, Več gomile tjeraju dušmana — — Do lakta im desnica krvava — Dušman u biegu spasenje A u borbi nasi lovor ccieče f Pogledaj sad niz to polje ravno, (idje se (urban do turbana slaže, Da nemožeš trupla nabrojiti, Tol' Turakah u krvi se valja!"" Kad to reče na nebu pogleda, Majku svoju — doniovinu tužnu Toplom suzom iz oka porosi, Te družbini svojoj pregovori: „„Poletite ko pčele po cvieču Sestre moje! u rodjene gaje, 1 uzdiž te listom braču vašu, A sinove velike Slavije, One Slave, koja »ada stenj« Pod nevoljnim jarmom zulumčarah — A ti vilo junačkih Hrvatah! Zaklinjem te majčinim mliekom, Da sad kažeš hrabroj našoj brači: Da se ljube, da mržnju zabace, .ter jih ona upropastit kani. S tiin oruzjem znati če pobiedit' — t omekšat najtvrdija srca — A tvoje če zapisati ime U neumrlu svih narodah knjig u _ Spjevao V. R—č —, F. Ranjeni jelen. Kakova se ono tain' u doli Pram dubravi silna četa kreče? . Lovci lete — njive puške zveče, A cvil pašah stoji svud okoli. Puška prasne — i u težkoj boli Gle jelena, gdje no napried teče, Da izbjegne ostre lovca meče. Ali ranjen eno pade doli. Taj sam jelen ja ti djevo bio — Smrtno tane — oči' tvojih -trelje, I iz njih gled razbludan i mio. S oka Tvoga dostah rane velje! S toga, djevo, ja bi Te molio: „Svini ruke o vratu mi biele!" J. K. Spomenice. Micki. Men' zar nudiš prijateljstvo!? II' me možda samo varaš? Nemoj, Minko, parat' srca, Kruto veče ucviljena Od nevierna prijatelja." Tereziji. TEbe liepa djevočice REse dražesti preliepe; ZIbo bi Te angjelice JA na rukuh svojih vieke. Mi los t in. Tinki. Tinko liepa vilo Izpuni mi grudi, Navieke mi budi Krasno i premilo Angjelče ljuveno. Spasu A. T. Bugarinu, Da, u Tebi scienim prijatelja, Srodnog brata, vierna branitelja Viere svoje i slobode svoje, Zat' za Tobom bije srce moje. M. Kramarič. Ivanki i Anki. Jel' moguče, da još neide Vanka tudjin 'z našeg doma?! — A na lirah svojih pjesme: „Narodu" i „Domotožnost" Kčerke slavske več zapješe, — Anka jednu, a drugu Ivanka B-č—. За слободу За слободу, народност Пани, што је за те, Поносито за име — Ој, Србпне брате! — Цјел једина нска нас За сднички веже, Злоба, завнст, неслога — Нска од нас беже! — Сјетног дана видова Још се Србин ceha, Доба .... осла година Наука је воћа — Иази, сложке бори се! Та чекаш всћ давно, — „Освећено" већ једном Illro je, — нск je славно! У Бечу. До опшности дође л' се Жртвуј благо — срце, До незгоде дође л' се —-„Ево вреде крвце!" Рака мила-ј Србину Што бојак донесе .lep му брата — „за Србство! Спомен груд потресе. Ох, како је то сладко Насти за род иилн! — Оећајућ се јунака, Што су крвцу мили. Познв тежак те данас На бојпште зове . . . Наиред, наиред, Србпие! — Ето славе нове! Венцеслав. Слоб Слобода, љубов — Слога су плод, 10го диже, води K напредку род — Сунашие седа C вечера — да Лешие угледа, Дп СЈтра сја. Србија паде . . . То свако 3iia, Четири саде Века су та — У Бечу. a ЛБ)'6ов .... Ал ханџар севну У горп там; Хој! — јунак певпу Србин саи — заам. Будућиоет сјајна Срб — славу сја , Тој дела славпа Тумач су — ха! Слобода, љубов — Слога су три Нојима — с којих Срб — славе, мрн! — Венцеслав. Ружо Ружо моја, ружо бела , — Шго сн невесела? Е да л' зато, што те није За весак повела Она мома — зиат рад које Срце »ш се емије ! ? — У Бечу. моја.... Није, није , момче младо ! Са туге пропадо; — Што кад љубну н>у два реда Знаш ли момче нладо ! ? — Ону нуру — дивио цвеће Ти мен нелогледа, _____ Веицеслав, LIEPOZNANSTVO. Putopisne crtieo. (Opisao K O.) (Nastavek.) Liepo ti je pogledati, vozeče se Dunavom , čarobne prcdiele podunavske; nu još Ijepše, kad se voziš niz tihanu Savu, kako se s lieva ravna dolina a s desna šumami obraštena Motavica pruža. Ondje puste obale veličanstvena Dunava, ovdje biela sela , bi reči varošice, ponosno se uzdižu i tako oko neprestano uzhičuju, šlo baš milu Slavoniju medju posestrinami prvoin čini. Još zamišljena probudi me zviždanje pare, šlo je značilo, da se nalazimo u bližini Vaea. S toga se požurih na krov, da vidim starinsku tu varošicu; nu moram reci, da sam si više o njoj pred-stavljao, nego što sam napokon našao. Izkrcav se oko 1 sat posije podne, odvede nas naš novi prijatelj, kojega se dosta naslušasmo, u najbolju gostionu, i zahvaliv so na našem pozivu, da nam bude gostom, ode, te nam obeča, da se čemo zajedno po Vacu razgledavati. Za objedom reče nam konobar, pokazajuči na lancu privezanu kukavicu: r/Das ist ein Lammergeier." Po objedu odosmo najprije u stolnu crkvu , koja je gotovo največa znamenitost u cieloj varoši. Crkva nije baš vele bogata, nu ukusna i umietno izvedena Isto tako i biskupski grad nezadržaje u sebi nikakova vileliepja. — Gle malo da nczaboravih zavod glubo-niemih. A što da rečem o njem ? U njein nadjosmo ono, čemu se nismo nadali. Vrli ravnatelj dozovc ono njekoliko glulioniemih, — same diece, štono nepraznovabu kod roditeljali, — le, nam za volju, stane ih izpitivati ob ovom i onom. Nebijaše nam za čudo, kako liepo pisati, risati i na prste razumieti se znadu; nu čudom se za-čudismo, kada čusmo, gdje gluhoniemi slova, rieči i izreke vrlo liepo izgovaraju, zalim kako liepo izreke syntaktički razlagali znadu. Kako ih govoriti naučišc — buduč nečuju — to neka ih sam Bog pita, ja neznain, a pitali mi sc nehtjedc. Red, koji svuda vlada, vrlo nam sc dopade. Na odlazku du-dosmo nješto novca ravnatelju, da im kupi voča. Ravnatelj im to priobči, a oni nam se stanu prsti zahvaljivati; nu ravnatelju izza ledjah prečahu se sve šakami. boleči nam valjda reči, da se boje, da čc ih on sam potrošiti. Medjutim prispje i 4. ura, a mi sve več razgledali; trebalo je dakle još jednu uru čekati, dok peštanski parobrod neprispije, na kojem bi se do O strogo 11 a povezli. Da si vrieme čimgod pri-kratimo, stupismo u jedinu kavanu, tik Dunava ležeču. Kada se pomoli iz daljine parobrod, skupismo brzo stvari, što nam ih bješe činovnik agencijski spravio , te pohrlismo na mjesto ukrcanja, a kad parobrod prispje, razstadosmo se s našim novim prijateljem tako srdačno, kao da smo se Bog zna odkad sprijateljili. Za mala krenusmo uz Dunav, ostaviv za sobom Vac sa novim prijateljem u njem. Udaljiv se od Vaca, vozasmo se dalje uz Dunav nasladjivajuči se pogledom s desna na zelene brežuljke, a s lieva na daleko se pružajuču ravnicu; nu selah, kao što od Pešte do Vaca malo vidih, isto tako od Vaca do Ostrogona još manje. Bijaše oko 7 satih na večer, kad nam se ukaza na desnoj obali prekrasan vidik na razvaline' staroga Višegrada, razsviet-Ijena stražnjimi t raci zalazečega sunca. To je bio njekad čvrst grad, na vrhu visoka briega sagradjen, u poviestnici znamenit. U njem su često ugarski kraljevi ljeto sprovadjali, a medju ostalimi je 1 mladjahni Ljudevit II. prije vojne, u kojoj kod Mohača pade, ovdje boravio. Još i sad se nalazi njeki k Dunavu vodeči podzemni hodnik, kuda su valjda vodu nosili i hranu dobivali. Na lievom pako briegu jest ono kobno mjesto, gdje se je g. 1859. cieli željeznički povlalt u korito Dunava izvalio, koji srečom baš onda malen bijaše, s toga ostadoše na suhu. Četvoricu ipak stade ta nesreča glave, a više ih bude težko ranjeno i u Ostrogon donešeno. Drugi zdravi ostadoše; izmedju posliednjih bijaše jcdan s nami, koji nam je tu nesreču pripoviedao. Odmaknuv se od Višegrada, moradosmo — u podne pred vru-činom, a sad pod večer pred ošlrom zimom — u dolnju prostoriju pobječi. Tu nadjosino izabrano družtvo, komu se i sami pridruži-smo, da se malo porazgovorimo. Bazgovarajuči se, prispjesmo oko '/a9. u Ostrogon, stolicu ugarskoga prvostolnika. Još na odlazku sa parobroda zapitasmo njekoga gospodina, koji kako natn reče uprav iz Ostrogona bijaše, u koju gostionu bi išli? Htjedosmo naime za dobre novce dobro posluženi biti. Glavna gostiona.je „k slonu", u tu nas i naputi upitani; a mi težko čekasmo, da tamo dodjemo. Zamolivši sobu rekoše nam , na največe naše nezadovoljstvo, da je glavna županijska skupština, pa da su sve sobe posjednute sa odbornici skupštinc. U toj zdvojnosti nas nadje jedan odbornik. Taj opaziv na meni narodno odielo, zapoviedi gostioniku, koji nas več u kupelj u isloj kuči se nalazeču ukunačiti htjede, da nas u njegovoj sobi namjesti, ako nikakove druge neima. Gostionik toga nedopusti, več nam svoju vlastilu sobu ponudi, Smjestiv se u sobu, podjemo u blagovalište, da štogod veče-ramo. Tu nadjosmo cielu skupštinu; članovi naime razgovarahu se kod čaše vina premda nješto preglasno; jer im Vinko Lozič bješe podobro srca zaigrao. Čim u blagovalište stupismo, pozdraviše nas sa gromovitim „eljene; valjda im bješe onaj odbornik rekao, tko i što smo. Dokle smo mi večerali, govorahu mnogi izmedju njih, a na koncu bude svaki sa „eljen" pozdravljen. Po večeri uzeše svi čase, te nam stanu nazdravljivati magjarski, a mi odgovaraj hrvatski. Uvidiv da se tako nečemo sporazumieti, stanu latinski, što s njihove strane nije baš najbolje išlo; nu bar smo se razumieli. Njeki Oertl, županijski bilježnik, ipak se je latinštinom odlikovao. Oko !/s12. razstadosmo se svaki u svoju sobu. Prespav, ustadosmo — bijaše 5. rujna — te podjemo , da se po Ostrogonu razgledjemo, u kom vidismo, da se s našim Zagrebom nemože uzporediti. Na jednom brežuljku je vele krasno sagradjeni hram. Taj hram je veličanstven, liep, bogat; premda se nečini tolik, kao što si ga čovjek predstavlja videči ga narisana, niti tolik utisak na mo-tritelja čini, kolik slika prouzročiti običaje. U njem je osobito vriedno vidieti kapelu Bakačevu , ulazečemu lievo postavljenu, i grobnicu. Crkva se nadvisuje nad Dunavom i pruža krasan prizor, osobito kad čovjek od Požuna dolazi. Sišav s briega , s koga cielu varoš pregledati mogosmo, po-vratismo se u gostionu tražeči priliku, koja bi nas u trgovište Gran-Nana onkraj Dunava prebacila, koju na skoro nadjosmo. Na polazku se sa odbornici izrukovasmo; mene osobito neprodje nijedan , bio sam bo u surci. Došav u Gran-Nana čekasmo na brzovoz; jer njim naumismo do Beča. Čekanje nam bijaše baš dobro došlo, jer nadjosmo jed-noga znanca, činovnika , koji nas uljudno u svoju sobu uvede, a mlada mu gospodja doručak nam ponudi. Oko Vsi10- pHspje pomenuti vlak, a mi samo šlo skočismo unj, več je krenuo dalje. (Dalje če sliediti.) Uliečislav i Boleslav,, (Konac.) Poljske vodje na pročelju imajuče umna si kralja , dopru do rieke Buga, gdje održe sjajnu pobjedu nad Rusi, koja im stvori put tja do Kijeva. Ovdje se utaboriše, ali iznenada stiže im viest, da su i Niemci več krenuli proti njim. Boleslav dakle morade svoje namiere promjeniti, pustiti rusko zemljište, te krenuti proti zapadu. Sreča bijaše na obijuh stranah, sad kod Poljakah sad kodNiemacah; tako vječnim ratovanjem izmučeni moraše primirje sklopiti, po ko-jem nije nijedan ništa zadobio. Posije ovoga sasvirn bezkoristnoga poljsko-niemačkoga rata, obrati se Boleslav po treči put u Rusku, gdje nadje za Bugom neprijateljsku vojsku. Boleslav nije nikako mogao svoju vojsku prieko Buga prevesti; mosta nebijaše, zalo skoči prvi sam u vodu, a ostali svi za njim, te tako dodju na drugu brinu rieke Buga. Tude pobiedi Ruse i podje upravo u Kiev, kojega obkoli, zatvori i jurišem zauze. Kako u grad ulezoše, to jest na prvu kapiju, zlatnu zvanu, udari Boleslav svojim rnačem o kapiju, kao da hoče gradu znak dati, kolika je poljska jakost Taj mač, ko jim je to Boleslav učinio, bude po narodu saču-van, te prigodom krunisanja svakoga poljskoga kralja njemu o tielu pripasnn; za taj obred bi pako posebni muž izabran šablan od sablje. Kad su dakle Rusi god. 1018. Kijev predobili, osvoje i cielu Crveno-Rusku, te si ju podčine, koja je morala Poljakom danak plačati. U toj Crveno-Ruskoj bi za vladaoea namješten po Buleslavu , Svientopelk. Buleslavova drživa bijaše ogromna; u Nieinačkoj ju protegne tja do S a le, a ciela država imadjaše 28 mil. dušiih. Boleslav hrabri, umni poljski kralj, razširiv svoju vlast od Dnjepra do Labe, od bal-tičkoga mora do Tise i Dunava, dade se malo prije smrti pomazati i za kralja okruniti, a umre g. 1025. (Lahka mu zemlja !) Tako dakle možeš, mili čitatelju, lahko uvidjeti, da su Miečislav i Boleslav bili največi dobročinitelji za Poljsku, zato ako češ kada u Poljsku doči. upitaj koje diete što o tih slavnih muževih, pa češ se uvjeriti, da njihova blaga uspomena još sad živi u srcih zahvalnega poljskoga naroda. Ovakovi junaci se u svakom narodu štuju, tako bijaše i u Poljakah. Grof Slavoljub Baščinski, koji je takodjer štovao junačka diela ovih pokojnih poljskih muževah, inače još k tomu vrli domoljub, koji je sav svoj imetak žrtvovuo na čast i slavu svoga naroda , odluči ovim umnim prosvietiteljcm poljskoga naroda častni i liepi spomenik podiči. Na njegov poziv bi sakupljeno 20.000 talirah , a za ove novce bi u poznanskoj stolnoj crkvi sagradjena veleliepa kapela, koja bi rad svoje sjajnosti i uresa „zlatnom" prozvana. Račinskijeva supruga uresi tu kapelu krasnimi slikami, a Račinski dade 20.000 talirah još k tomu, te ih predade učitelju Rauhu, kojoj je onda načinio osnovu, te tako bi načinjena iz tuča dva ikona, predstavljajuča Miečislava I. i Boleslava hrabroga. Josip Kos. Selenje narodali. (Od Š. B.) U poviesti staroga vieka zauzima prvo mjesto rimska država, jer njezina poviest zabavlja najdužje znalične čitatelje, a dogadjaji, po njoj i u njoj sbivši se, od največe su važnosti za čovječanstvo bili, i ona spada najužje stari viek sa srednjim. Jedno vrieme zanima doista Azija a još više Grčka poviest, nu posije niekoliko sto-lječah obrati se on na klasičnu Italiju, opaziv u njoj njeko neobično gibanje. Od toga vremena ostane pogled njegov na gradu Tibra, te ga samo onda baci u ine krajeve, kad prati izlazeče iz njega slavohlepne vojske ili lukave državnike. Prati ih pozorne, nu ne-zaboravi zato svratiti se i na Rim; jer se ovdje rede oni elementi, koji irnadu na daleko dielovati i od ovuda ravna se cielo njihovo dielovanje. Tako če se on samo sprovadjajuč rimske orlove i se-natorske toge upoznat nješto s velikem morskom šilom Kartaža-nah, tako samo znati če pripoviedati o stanju stvarih u Macedo-niji, o oslabljenoj i propaloj Grčkoj, o razkošnoj Aziji i nesložnoj Galiji, o hrabrih i divljih Britih i o nestalih Germanih. Prateč ovaku povečevanje rimske države, opazili če ujedno , kako njekom nesre-čom slavni orlevi i prevejane toge iz inih zemljah, osobito iz iztočnih ono sobom u Rim nose, što je bilo glavni uzrok slaboče i propasti onih državah, a kako ono, što je Rim velikim učinilo, sve više i više izčezava. I zaisto slavodobitne legije nose neizmjerno blago iz iztoka, ali nose sobom i razkoš i pokvarenost. Brzo zatim promieni se slika Rima. Mjesto oboružanoga naroda viečajučega u centurskih comitijah vidi sada gledaoc izopačenu svelinju simo i lamo trčati, podplačenu od kojega Sulle ili Caesara; čuje ju kričati: „kruh i igre". Mjesto odvažnib senatorah sede njeke kukavice oko svoga nevaljanoga okrutnika , samo gdjegdje javlja se još koja plemenita duša , ali njezin glas se nečuje, nadkriljuje ga vika razuzdanoga podplačenoga proletarslva i podlo hvalisanje nevaljanih i okrutnih carevah. To su učinili Sulle i Caesari „braneči narod proti ari-stokratiji" iz nekadanje rimske republike. Tako stoji bezsvetno jato pod zapovedju nevaljanoga i okrutnoga imperatora ili bolje njegovih ženah, dvorjanikah i stražarah , a sve bližje i bližje čuje se divlji krič i urlikanje nebrojnih barbarskih četah, sve bliže približavaju se granieam ogromnega carstva , biju krvave bitke, provale u rimske pokrajine opustoše je i približavaju se Italiji. Carevi prestrašeni sklapaju pojedinimi plemeni saveze, podinile i podkupe vodje im, uzimaju ih za svoje vojnike i bore se š njimi proti drugim plemenom. Nu ni to netraje dugo; skoro uvide sluge slaboču svoga go-spodara, oni mu se iznevjere, sruše ga, unište zapadno carslvo i polože nov temelj životu narodah Sada nastaju sasvim drugi do-gadjaji i okolnosti, prouzročeni silnim gibanjem germanskih, slaven-skih i azijatskih narodah. Selenje ovih narodah je od največe važnosti i po svojem trajanju i po svojih učincih. Pravi njegov uzrok nači, vrlo je mučno rad pomanjkanja obširnih viestih iz one dobe, nu možemo s njekom izviestnošču medjusobne borbe pojedinih ple-menah, izselenje slabijih , nomadički način življenja, uzmicanje pred drugimi narodi, vjerozakonski fanatizem , siromaštvo i pohlepu sa ljepšimi i plodnijimi predieli kao uzroke ove seobe smatrati. Vrieme početka te seobe bilo bi još težje ustanoviti, jer ako bismo htjeli to, morali bi daleko natrag iči iztraživat kada su se prvi ljudi iz Azije u Europu selili. To bi bilo doista zanimivo znati, nu od velike praktične važnosli nebi bilo. Seoba galičkih plemenah znamenita je; po njoj dobile su mnoge i prostrane zemlje novo pu-čaristvo. Gallija je poslala svoje sinove u Rim , Česku , Ugarsku, Bosnu, Grčku i mahi Azij u. Nu vrieme, okolnosti i način njihova selenja nije im mogao dali toliku važnost, koliku imade plemena germanska, slavenska i azijalska. Zato ču ovdje samo sasvim kratko govoriti o galičkoj seobi. Domovina Gallah ili Cettah je današnja Francezka, odkuda se počeše 600 g. p. I. K. po prilici pram iztoku i jugu seliti. Njihovo selenje jest slično germanskomu, na više plemenah razdieljeni, traže oni nove zemlje. U ono vrieme nebijahu osobito u njihovom susedstvu takove države, koje bi ili mogle bile uzdržati, več oddružena plemena brane se u slabo nastanjenih pre-dielih proti množini novih naselnikah i pobjegnu ili se i oni izsele. Nu u njekih mjestih valjalo im se je za novu domovinu ili bogati plien živo boriti. Tako se spustiše njeki (Galli) u Italiji, drugi (Boji) u njemač-kih i čeških zemljah, drugi (Skordisci) opet zauzeše jugoslavenske i turške pokrajine. Njeki (Tauriesci) nastane se u štajerskih i ko-ruških Alpah a drugi predju tja preko Karpatah ili u Erdelj. Tako se razdiele njihova plemena skoro po cieloj južnoj sredini Europe. Čim oni dalje u iztok ili sjever, tim više i duže šuti o njih poviest; do germanskih seobah znademo vrlo malo o njih. Više nam je poznate o onih, koji su ostali Rimljanom i Grkom bližje. S Rimljani vojevali su s početka sretno, isti kapitol bijaše več u največoj po-gibelji, da nisu Galli njezine čutljive guske u snu uznemirili, možda nebi nijedan kamen na drugom ostao bio. Ali poslie njekoga vremena obrati se sreča. Sad počinu Rimljani na Galle navalisati, svla-daju i romaniziraju ih ne samo u Italiji več i u isto j njihovoj pradomovini , gdje je zadnji ostanak rimskoga carstva bio. Grči nam pripoviedaju o postošenju i okrutničtvih galličkih plemenah počinje-nih u cieloj Grčkoj. Kašnije izgube ova plemena svu važnost, te sad nam poviest o njihovoj sjevernoj brači u Českoj i Ugarskoj pripovieda; nu ovo stoji u savezu sa seobom germanskih narodab; zato če biti o tom dolje govora. Mnogo važnija a rekao bi i najvažni;a medju svimi seobami jest ona germanskih plemenah. Tu važnost daje joj njezino dugo trajanje, vrieme i okolnosti, u kojih je bivala, njezino razširenje po svih pokrajinah zapadno - rimskoga carstva i iztočnoj Europi silni njezini čini i velike promjene. Trajala je ona od čimbričkih i teu-tonskih ratovah do zaposednuča gornje Italije po Longobardih, dakle blizu 700 godinah i to uprav ono vrieme, u kojem je Rim na vrhuncu vanjske veličine i jakosti stojao, i kad je padao i pao. Pozorište tumarajučih se germanskih plemenah bila je Danska, Njemačka, Poljska, jedan dio Ruske, Ugarska, Turška, naša domovina, Italija, Afrika, Španija, Francezka, Englezka i Skandinavija, dakle ciela Europa i važan za onda dio Afrike. U ovih neizmiernih visokimi gorami, morem i riekami odieljenih prostorih, tumarili su Germani simo tamo. Oni su pomagali graditi i rušiti državu silnoga Atile, oni su srušili zapadno rimsko carstvo, podigli mnoge moguče države, uništili ih opet i opet nove utemeljili, dok nisu u njekih zemljah po malo svoj germanski značaj izgubili i postali Romani. U Niemačkoj utemeljili su državu, koja bijaše svetsko sriedište cieloga sriednjega vieka a svakovrstno pozorište novoga. Evo, tako dugo nije nijedna seoba trajala, nijedna nije tolik i tako važan prostor zauzimala i tako važne posliedice imala. Zato čemo o njoj kao i o slavenskoj i azijatskoj obširnije govoriti. No ovdje nije moguče govorili samo o jednoj, jer je seoba Germanah sa seobom Slave-nah i Azijatah u tako uzkom savezu, da se može synkronistično poviedati. Buduči da nam je seoba Germanah najprije poznata, zato čemo po kronologičnim redu kod nje pričeti. (Dalje če sliediti.) Prijateljski lietovi. Zagreb, Žalibože, što moramo turati u sviet neugodnu viest i što moramo javno opominjati našu brani — mladež s e d m o g a gimnazialnoga razreda u Zagrebu, koju dugo — još laujske godine ovu istu u šestom razredu — za-zirasmo tuliti pred svietom', ali duže šutit nemožemo , le govorimo u ime rodo-Ijubja. Mi im višeput predasmo poziv k predplati na našu „Torbicu", te itn ni-liada nezamjerismo , što u njih neima ni toliko rodoljubja , da bi njeki majušni dio od onoga , što na druge stvari potroše , posvetili ovomu našemu i n j i h o-v o m u podhvatu, nego im zamjeramo , što oni rodoljubje u drugih ljudi i z-smjehavaju, na „poziv" nepristojne diečarije črčkaju, — zato ih danas javno molimo, da se bnrma u tome uzpregnu. — 15. studenoga pokosi nam nemila smrt Pavla Tolvajčiča, mar-ljivoga djaka VI. gimn. razreda. Suučenici njegovi pokazaše mu svoju žalost time, da su dali šlampati „S u z e", koje je 11 ime razreda njeki vješt mladič iz VI. škole zaista liepo sastavio. — Lahka mu žemljica! Na Visokom, na dušni dan. Sto je to? Kakov je to dopis „Torbici" — iz Visokoga ? Gdje je to Visoko? Takovimi pitanji pozdraviti če mnogi čitatelj „Torbičin" ovaj moj dopis; ali lagano brale, sve ide svojim redom, biti če naskoro i Tvojoj znatiželjnosti zadovoljno, samo se malo uztrpi, pa čitaj. Rekoh več: dan je dušni — dan mrtvih — dan, u koji najlahkoumniji pohadjaju groblja, vrtove božje , u koj;h je položeno sjeme viečnoga života i tamo grobove svojih dragih preminulih kite i razsvjetluju — dan , u koji se svaki nehotice s tugom obazire na prošastnost, a sa strahom njekim na neizvjestnu budučnost — dan na-pokon, kojim nastaje več drugi mjes^c školske godine , pošto je prvi izčeznuo u morju nepresežne viečnosti; danas morao bih več biti u ponositom našem Zagrebu , da poput radine pčelice med naukah za budučnost svoju sabiram; ali radi nepovoljna zdravja moradoh si praznike ponješto produljiti. Liečuik mi svje-tova, da če promjena zraka | oremetjenomu mojemu zdravju vrlo koristiti, stadoh dakle razmišljati, gdje bi mi najbolje godilo? Prijatli me nagovarahu, — jedan, da idem u čarobno Zagorje, drugi u d a r u v a r s k e ili 1 i p i č k e toplice, a tretji pače , da idein tja u kršno pri morje; ajok, bračo, nepogodiste mi žilice, želja je moja davna, da vidim slavni grad K a I n i k i njegovu krasnu oko-licu, kojoj on njekoč strahom i trepetom bijaše, a sad ga se neboji niti mladjahno čobanče, jer leži nemočan u svom prahu i pepelu potvrdjujuč istinu rieči Gunduličeve : „Mru kraljestva , mru gradovi I njih plemstvo trava krije:" — Prilika mi se evo liepa pruža, da ga posjetim, i to tim Ijepša, što imam u okolici kalničkoj rodjaka, kod kojega ču — kakono rieč — živjeti kao mali grof, upo-triebiti ču ovu priliku, pa iči tamo. Tako rekoh prijateljem svojim, a što rekoh. neporekoh, i eto mene — u kalničkoj okolici. Kada se voziš iz starodavnog Križevca napram Kalniku, nevidiš ništa oso-bita, jer je sva okolica prekrštena gustiin grmjem i šumami, dok se nepopneš na brieg, koi se diže nad Kušterovcem. Odavdje pruža ti se krasan svevid; umiljna dolina, koju sa sjevera ograničuju vrletne kalničke gore, a sa drugih stranah po-manji brežuljčiči; u dnu doline pram istoku bieli se toranj slarogodičke župne crkve sv. Petra na Orehovici; pratn jugu vidiš zvonik miholjački, a nad njim, tako rekuč, gradič Brežanu, vlaslničtvo mladoga Slavoljuba B—ča, koi če ovo svoje imanje za koje vrieme urediti polag najnovijih zakonafi umjet-nosti; jer mu je sada poradi nemarnosti prijašnih vlastnikah u vrlo hrdjavoin stanju; na podnožju briega , s koga krasan ovaj svevid motriš, stoji grad Ku-š ter ovac, njekada vlastničtvo silnih gospodarah kalničkih, a sada svojina ba-runa Metella Ožegoviča, koi ga dade popraviti, i kako sam čuo , na sam popra-vak potroši do 25.000. Kraj grada, ltoi je četirimi oblimi kulami uriešen, sloji crkvica sv. Antuna, u kojoj se može čitati napis: „Pietate Eleonorae comitissae Patačič novitus erecta a. D. 1822." Ova Eleonora bijaše zadnji potomak slavnoga plemena Patačičah, koja je umrla god. 1834.. te je valjada u ovj crkvici pokopana, jer se nadgrobni spomenik u njoj vidjeli može ; naproti tebi pram sje-veru gleda od sivoga kamenitoga brda, koje ondješnji puk brdom sv. K a t a line zove, stari grad veliki Kalnik, kao siedi izsluženi veteran na omiljnu ovu dolinu, te ju brani od britkoga sjevera Nije mi sreča poslužila, da se popnem do tih gorostasnih razvalinah ; liečnik mi bo preporuči, da se čuvam svakoga po-večega napora, a bome, koi hoče doči do mjesta, gdje je njekoč stajala kapelica sv. Kataline, od koje kasnije cielo brdo ime dobi, mora takodjer četveronožke puzati, toga pako ja nišam smjeo, s toga niti nemogu o krasnom vidiku , koji ee gledavcu sa ovoga brda pruža, niti o trovrstnih ogromnih razvalinah, što pobližje kazati; to je sve vještijim perom nacrtao g. I. K. S. u „Le p tiru", zabavniku od god. 1859. u članku „Grad veliki Kalnik". Kada se spustiš niz brieg umiljnom ovom dolinirom, dodješ ponajprije u sv. Petar, selo na brežuljku, koi se zove Orahovica. Nemogu prepustiti, da nezabilježiin ovdje nješto romanska , što mi se vozečemu kroz sv. Petar dogodi. Kad se iz Križevca voziš, pa dodješ na brežuljak, na kom je sv. Petar, stoji ti nu lievo kraj puta kuča, koju ondješnji ljudi „Muhinim gradom" nazivlju, valjada od vlastnika Muhe; premda baš, pravo rekuč nije grad, nego samo uglcdnija kuča. Na jednom prozoru ove kuče, u kojoj se takodjer nalazi mali dučančič s prodajom duhana, opazili dve krasne gospodične, jedna bijaše plavokosa , a an-angjevska njeka blagost sijaše joj iz lica, i rekao bih, da je zaljubljena; modro bo joj oko bijaše suzno; druga bijaše cmokosa, u licu imadjaše nješto osobita što se opisati neda; liepu glaviču naslonila je o malenu sniežnobielu ručicu, te žuborila njekakovu pjesmicu, ako me sluh neprevari, — upravo dobro nam poznati Jenkov „Naprej!' Nazdravim jim „dobar dan", a one mi tako milo i Iju-bezno odzdrave, da toga odzdrava nikad zaboraviti neču. „Grlice Petrodolske", kako ih ja nazvah, ostati če mi uvjek u sladkoj uspomeni! Kasnije doznah, da se takodjer njeki, po našoj domovini pulujuči Niemac na njih namierio, te im po gentleniansUi u oči rekao, da su „schone Lerchen aus dem lieblichen Petrus-thale"; elo kako jcdnakc misli bijasmo ja i olaj Niemac, vidiv gorepomenute la-danjske krasotice. Covjek bi, po vanjskom lijihovoni obličju sudeč, mislio, da se je tihi sjevcr sa žestokim jugom, — plavokosa sjevcrkinja Niemica sa crnokosom jagovkiiijom Taljankom ovdje sastala, ali posije saznah , da su obe ovejane Hrvatice, plavka domača kči, a črnka modna — Varaždinka. Sav jošte razblažen od tako ljubezna odzdrava začujem iz kuče njeki glas, na koji se obe kao plahe srne izgube n dubini sobe, bijaše valjda majčin glas, koja ih na posao zvaše. Nije li to, čitatelju mili, jednomu romanisti dovoljno gradiva za roman od naj-manje dva snopiča, a što bi u njem bilo, malo ili ništa više, mgo što sam ja ovimi njekolikimi crticami rekao. Takovi su u obče svi romani — prazna slama. Naproti Orahovice je brežuljak, na kom stoji Bogačevo, dobro Šk. pl. F—, sedanjega vel, bilježnika županije križevačke. komu takodjer pripadaju same raz- valine velikoga Kalnika. Med sv. Petrom i gornjem Riekom nalaze se n planini sela Vinarec i Vukovec, koje zato spominjem, jer je Vinaree rodno mjesto preuzviš. gosp. biskupa senjskoga baruna Mirka Ožegoviča Barlabaše-vačkoga. Još obstoji u tom selu priprosta kučica, u kojoj drevni starina prvi put bieli sviet ugleda; a u Vukovcu rodi se njegov prerano umrvši obrednik Zdravko Niemčič, o kom ču kasnije još nješta prozboriti. Gornja rieka jest župno selo po prilici jednu uru od sv. Petra na Orahovici. Ovdje je župnikom poznati govornik na zadnjem našem saboru od god. 1861. gosp. Franjo Žužel, kojegaje žarko domoljubje svemu hrvatskemu svietu dobro poznato. Čovjek bi skoro mogao reči, da se upravo nad njegovim župnim stanom, kainenito brdo, kakono pjesniei vele, vije nebu pod oblake, na kom stoje razvaline maloga Kalnika, tugujuče radi propasti njegdašnjega svoga veličanstva i mogučtva. Neugodno njeko i tužno čuvstvo mora obuzeti svakoga domorodnoga putnika, koi ovom okolicom putuje, kada vidi, kako propade slava premile mu domovine. Pogledav tužnim o kom ote shrvane dvorove slavnih naših kraljevali i banovah, sjetih se nehotice one elegije u Ijetošnjem „Dragoljubu", gdjeno pjesnik srce svoje, raz-tuženo pogledom medvedgradskih razvalinah evo ovako izlieva : „Evo stojim izpod stana, Tvrde zide odsvud krila. Zemaljska se u kom sreča Svega toga evo nesta, Sjela njekoč nu i griešeča A što još od zlobe prieke Sila kraljah i banovah. Osta posred buke i smreke U kom njekoč baršun, svila To je razsap — za znak mjesta." U ugodnoj dolini vidi se od druma njekoliko korakali odaljen drugi grad, koga je sazidao oko polovice sedemnajstoga vieka Vladislav Grehoci, Orehovački, vlastnik grada maloga Kalnika; sada pripada ovaj liepi grad presvietloj udovi grofici Sidoniji Kubidovski Zagorskoj, rodjenoj grofici Bakačevoj. Njezin ljubezni suprug Antun Rubido, dvorski savjetnik, koi je ove godine njekako početkom injeseca srpnja tašti ovaj sviet s boljiin zamienio, sahranjen je u obiteljskoj grobnici župne crkve rečke. Na pulu iz Reke u Visoko prelaziš kraj Sudovca, imanja sadanjega našega podbana Ivana pl. Zidariča Sudovačkoga, vidiš Zdenčajevo imanje Canjevo s liepim gradom i mnogo ostalib manjih imanjičah, kojih pako nije vriedno spominjati. Visoko dakle, gdje ovaj dopis pišem, jest selo, razpršeno po vinorodnih brežuljcih , samo crkva sa župnim stanom i školskom sgradom leži u umiljnoj dolinici. Crkva je sagradjena u starogotičkom slogu, večom stranom iz kamena, te spada, kako se govori, u broj najstarijih crkvah naše podobro prostrane nad-biskupije; župni stan je njekakva kukavna drvara na jedan sprat, ali zato je škotska sgrada ugledna i prostrana, podignuta nastojanjem pokojnoga Va tr osla va Vernaka, župnika visočkoga , vrloga rodoljuba, revnoga dopisnika javnih naših listovah, a osobito izvrstnoga našega „Pozora", iz kojih dopisah je svedj sijalo najvatrenije rodoljubje narodnoga našega pjesnika. Od njegovih čutljivih i Ije-pih pjesmicah, najbolje puku omili ona: „oj hrvatske dične goričice", kojoj je on takodjer sam napjev sastavio. Stupiv prvi put u prostrane školske sobe, obuze me tužno čuvstvo; sjetih bo se sjajne svečanosti, štono se prije dvih godinah ovdje obdržavaše. Sjajna svečanost prodje, i ostode joj samo uspomena, ali projdoše takodjer tri glavne osobe ove svečanosti, nestade nam naime s ovoga svieta mladjahnoga novomisnika Zdravita Niemčiča, koi bijaše uzrok ote sveča~ nosti, župnika Vernaka, koi ju je priredio i napokon Antuna Rubida Zagorskoga, koi je novomisniku kumovao, te za čudo umrla su sva tri u kratkom vremenu od dva mjeseca; Niemčlč naime premimi dne 14 Lipnja u Senjn, gdje je, kako več napomenuh bio obrednikoin biskupa Mirka; žali ga ne samo onaj, koi ga poznavao, nego i ciela domovina; bijaše bo vrli rodoljub i nadepuni spisatelj Ostavio je više spisah, koji veliku marljivost pokazuju i koji če se s vremenom moči izdati. Jedan članak pod naslovom „Smrt" objelodanjen je več u Ijetoš-njem „Katoličkom listu". Rubido umro je njekako početkom mjeseca Srpnja u Zagrebu, a župnjk Vernak dne 20. Srpnja takodjer u Zagrebu u samostanu ota-cah Franjevacah, kamo je došao trižiti liek svojoj bolesti, pak je jadan našao si smrt. Poslednja mu želja bijaše, da mu se mrtvo tielo prenese u Visoko i kraj župne crkve sahrani. Ta mu je želja vierno izpunjena; grob mu stoji osamljen kraj crkve, a priprosti črni križ kazuje s\akomu putniku, tko u njem počiva. Eto čitateljl mili, što je život ljudski, ništa nego puka sjena Nije li prava istina, ito slavni naš Gundulič u svom Osinanu pjeva „Viekovite, i bez svrhe Nije pod nebom kriepke stvari." Čudnovat činiti če se mnogomu čitatelju konac moga dopisa, ali kakov da i bude, kad je več isti dan — dan dušni ili mrtvih. Za sada budi ovime zadovoljna, draga „Torbice", dok ti opet neuzpišein, Do toga mi ostaj s Bogom ! Лујиннћ. Д Osjek. Mila „Torbico"! Nemogu srcu odoljeti, da ti se i ja s ove strane Drave nebi izjavio, da te nebi obavjestio o stanju ovdješnje omladine Sigurno biti če i tebi, koja sa svih naših vilinskih dvorovah donašaš, milo, takodjer kadkad štogod o osječkoj gimnaziji čuti *). I ovdješnjoj je mladini jednoin sinulo sunce, te ju toplimi svojimi traci ogrieva ; učenici probudili su se iz sna tvrda, te iz petnih žilah nastoje, da budu jednom miloj domovini jaki slnpovi, te s toga njoj več sada svoje mladjahne sile žrtvuju. A kako ki i inače moglo biti, ka,d ih sa svake strane na to plemeniti učitelji poticaju. Ponajviše duguje u tom obziru mladež gospodinu učitelju Mahniču, koji dva puta na tjedan predaje starosl o vj en s ki jezik. Učenici uvidiv svoju zadaču, radostno i u velikom broju hrle k njegovom predavanju. Uvažavajuči što im je dobra učinio g. M., učeči ili onaj jezik, kog pradjedi naši govorahu, kojim sveta brača Ciril i Metod učahu nauk Krstov, svu mu svoju Ijnbav pokloniše, te mu u svojih grudih zahvalnost goje, koja nikada iz njih iz-čeznuti ueče, — Slovencem! Naprošeni od strani g. V. Pretnera, naznanjamo Slovencem, da bode „Niz bisera jugoslavjanskoga" dogotovljen o božiču in da tisti naročniki, ki so med tem časom morebiti premenili svoje stanovanje , naj bi blagovolili naznaniti g. Pretneru sedanji svoj stan, da pri pošiljanju bukev ne bode ovčr. ') Uviek milo i drago Ured. Oznanilo in prošnja. Zel6 nam hudo de pri srcu, da moramo oznaniti svojim čita-teljem, kako slabo podpirajo „Torbico" na več straneh. Mi se trudimo in hočemo le, da odpiramo vrata mladosti v prihodnje življenje, da jo seznanimo malo po malo s potrebnimi južnimi narečji; materialne splošne podpore nam pa tako malo prihaja, da se jako bojimo , da ne bi moralo v veselje našim nasprotnikom „Torbici" za zmiraj odklenkati. Škoda, zares velika škoda bi bila, ako bi se pretrgale vaje tako vnetim mladenčem, kakor nam zdaj dopisujejo. Naj se torej podviza , kdorkoli le more, da pripomore našemu početju, kteremu mi radovoljno vse duševne moči darujemo, da le ne prestane. Ker pa bogatinci nismo, da bi mogli škode trpeti, prali si bodemo roke, ako nam „Torbica" — vmre. Vredmštvo. Listnica. (Slov.) V drugič opominjamo in prosimo vse lanjske dolžnike, da nam dotične denarje brž ko mogoče pošljejo. — Opomniti moramo tudi še , da nika-koršne Ivarine ne moremo natisniti brez pisateljevega pravega imena, ktero le pri nas ostane, ter se niti naj manje ni bati, da bi se od naše strani zvediti vtegnilo. Imamo namreč nekaj prav mičnih stvari, ktere bi rado natisnili, da vemo od kod in kaj ? Prosimo torej vselej z gradivom tudi pravo ime. — Gosp. A. S : Vasi spisi so nam po godi; prosimo večkrat kaj. — Gosp. L. v C.: Z veseljem prejeli; časoma se porabi; tudi od strani T. srčna hvala za nar...— Gosp. C. v B.: Vse milo in drago; priporočamo se tudi za naprej. — Gosp. J. L. v Lj.: Ne zamerite, da smo še le zdaj vstreči zamogli Vašej želji. — Gospodični Anici: Vaša mična pesmica nas neizrekljivo veseli. Da bi jo le vse Slovenke tako k srcu hotele vzeti, kakor ste jo Vi od srca napisala! — Gosp. Z. v N111.: Porabilo se bode. — Gosp. Podgorjanskemu: Vse nam dopade. — Gosp. Kodrolasu: Vaš „Hudobnež" premalo je zanimljiv za tisk; sicer pa iz Vašega dopisovanja vidimo, da ste navdušeni za narodno reč in da bodete časoma prav uren slov, pisatelj. Tako je prav, le pogum! — Gosp. G. v G.: Prejeli z veseljem in z hvaležnostjo, le škoda, da tako pozno! — Gosp. Sokoliču: Mične pesmice prepozno dospele v roke, — tedaj prihodnjič. (IBrv.) Gosp. K. u T.: Od Vas se nadaino izvrstnih članakah; izpunite samo obečanje. — Gosp B—č—: Svi Vaši spisi sviedoci su Vašeg vještoga pera; vrlo drago biti če nam zato sve, što obečajete. Dopisa nemogosmo upotrebiti, buduči o toj stvari več u slovenskoin govorimo. — G. L. M.: U ovaj svežčič nije bilo moguče; drugiput upotrebit čemo sigurno. Natisnila narodna tiskarnica dra, Ljudevita Gaja v Zagrebu