„Glasbena lüafica“ u fcjubljani,
41. drušfu. leto. 22, leto rednih drušfu. koncerfop. Sezona 1912./13.
& ^ V torek, dne 19. novembra 1912
zvečer ob pol 8. uri
v veliki dvorani hotela „Union“
KONCERT
pod vodstvom koncertnega vodje Gl. M. g. M. Hubada in kapelnika „Slovenske Filharmonije“ g. P. Teplega.
□ □ □
□
SODELUJEJO: koncertni pianist Gl. M. g. Anton Trost;
virtuoz na harfi g. Alfred Holy, c. kr. dvorni glasbenik in I. solist na harfi c. kr. dvorne opere na Dunaju;
g. prof. dr. Pavel Grošelj (deklamator); pevski zbor „Glasbene Matice“ in orkester „Slovenske Filharmonije11.
Začetek točno ob pol 8. uri.
CENE PROSTOROM: Sedeži po 4, 3 in 2 kroni, stojišča po 1-20 K, za dijake po 40 h, se dobivajo v predprodaji v trafiki gdč. J. Dolenčeve v Prešernovi ulici in na večer koncerta pri blagajni. Besedilo brezplačno istotai
VSPORED:
1. Stanko Premrl: Scherzo. Simfoničen stavek za orkester. Svira orkester „Slovenske Filharmonije“.
2. Fran Liszt: Prvi koncert za klavir in orkester v Es-duru. Svira koncertni pianist g. Anton Trost. Spremlja orkester „Slovenske Filharmonije“.
(I) Allegro maestoso. Tempo giusto.
(II) Quasi adagio. L’ istesso tempo.
(III) Allegretto vivace. Allegro animato.
(IV) Allegro marciale. Allabreve, piu mosso. Presto.
3. a) Anton Rubinstein: Kamenoj ostrov, (Reves
angeliques) op. X., št. 22. b) Alfred Holy: Pomladno veselje.
4. Karel Jeraj: Lepa Vida. Melodramska skladba za orkester k slovenski narodni pesmi o lepi Vidi. Prednaša g prof. dr. Pavel Grošelj; spremlja orkester .Slovenske Filharmonije".
5. Anton Lajovic: Gozdna samota. Troglasen ženski zbor s spremljevanjem orkestra. Poje ženski zbor „Glasbene Matice“.
6. Dr. Anton Schwab: Zlata kanglica. Mešan zbor s spremljevanjem orkestra.
7. Anton Dvorak: Pisen Bohatyrskä. (Junaška pesem). Simfonična pesnitev za veliki orkester, op. 111. Izvaja orkester „Slovenske Filharmonije“.
) Skladbe za harfo. Svira g. \ Alfred Holy.
Besedilo.
Lepa Vida.
Narodna pesem. — Andr. Smolž.
Lepa Vida je pri morju stala, tam na produ si plenice prala.
Črn zamorc po sivem morju pride, barko vstavi, vpraša lepe Vide: .Zakaj, Vida, nisi tak rudeča, tak iudeča nisi, tak cveteča, kakor ti si prva leta bila?“
Vida lepa je odgovorila:
„Kak’ bi b’la rudeča in cveteča, ker zadela mene je nesreča:
Oh, doma bolno je moje dete, poslušala sem neumne svete ; omožila sem se. starca vzela, malokdaj sem, s’rotica, vesela. Bolno dete ves dan prejokuje, celo dolgo noč mož prekašljuje! Črn zamor’c ji reče ino nravi:
„Ce doma jim dobro ni, žerjavi se čez morje vzdignejo; ti z mano pojdi srčno si ozdravit rano!
Kaj ti pravim, pote, Vida zala, je kraljica španska me poslala; njej dojiti mladega kraljiča, sinka njen’ga mlad’ga cesariča.
Ga dojila boš ino zibala, pest’vala, mu post’ljo postiljala, da zaspi, mu-'pesmi lepe pela, huj’ga dela tam ne boš imela.“
V barko lepa Vida je stopila; al’ ko sta od kraja odtegnila, ko je barka že po morju tekla, se zjokala Vida je in rekla:
„Oh, sirota vboga, kaj sem st’rila! Oh, komu sem jaz doma pustila dete svoje, sinka nebogljen’ga, moža svoj’ga, z leti obložen’ga!“
Ko pretekle so b’le tri nedelje, jo h kraljici črn zamor’c pripelje. Zgodaj lepa Vida je vstajala, tam pri oknu solnca je čakala.
Potolažit’ žalost neizrečeno, popraššla solnce je rumeno :
„Solnce, žarki solnca, vi povejte, kaj moj sinek dela, bolno dete!“ „„Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali? Včeraj svečo rev’ci so držali, in tvoj stari mož je šel od hiše, se po morju vozi, tebe išče, tebe išče in se grozno joka, od bridkosti njemu srce poka.*“
Ko na večer pride luna bleda, lepa Vida spet pri oknu gleda; da b’ si srčno žalost ohladila, bledo luno je ogovorila :
.Luna, žarki lune, vi povejte, kaj moj sinek dela, bolno dete !“ ,,Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali? Dan’s so vbogo s’roto pokopali ino oče tvoj je šel od hiše, se po morju vozi, tebe išče tebe išče, se po tebi joka, od bridkosti njemu srce poka.““
Vida lepa se zjokala'huje, k njej kraljica pride, jo 'zprašuje: „Kaj se tebi, Vida, je zgodilo, da tak’ silno jokaš in tak’ milo?’
Je kraljici rekla Vida zala :
„Kak’ bi s’rota vboga ne jokala !
Ko pri oknu zlato Sem posodo pomivala, mi je padla v vodo, je iz okna padla mi visoc'ga kup’ca zlata v dno morja globoc’ga.“ Jo tolaži, reče ji kraljica:
„Jenjaj jokat’ in močiti lica!
Drugo kup'co zlato bom kupila, te pri kralju bom izgovorila ; id’ kraljiča doji, moj’ga sina, da te mine tvoja bolečina !“
Res kraljica'tkup’co je kupila, res pri kralju jo je ’zgovorila;
Vida vsak dan je pri oknu stala, se po sinku, oči, mož’ jokala.
Gozdna samota.
(Bierbaum — Finžgar.)
Gozdni mrak! Tiho me skrij! Da bi me vedno vsnivale tvoje rahle oči!
Bresti in jele me tajno objele, tiho šumljale, me pozdravljale; bi veje sklonile se mladih hoj, ljubko kramljale samo z menoj.
Daljni odmevi v mraku done, virček šepeče mi žuboreče.
Žarni odsevi v travi bleste, v zeleni loki čarobni zvoki tajno zvene.
Z gorske višine s solnčne strmine plavajo sanje srebrnokrile sladke in mile.
Bajno se spleta sen o pravljicah, gozdna dekleta v belih tančicah plešejo ples.
Gozdni mrak! Tiho me skrij!
Da bi me vedno vsnivale tvoje rahle oči!
Zlata kanglica.
Oto Zupančič.
Deklica moram zajeti jo, predno da solnce obsveti
Hladne vodice zajela je, bistro domov odhitela je.
Deklica šla je po vodo z lepo, srebrno kanglico.
Zora na nebu sevala, ptičica v logu pevala:
Jagoda zrela nudi se :
Daj, le za hip pomudi se. .Jagoda rdečka, dober dan !
Ali moj bratec je bolan.
In on ozdravel prej ne bo, da mu prinesem z vrelca vodo.
Deklica šla je po vodo z lepo, srebrno kanglico. Deklica je domov prišla, kanglica bila zlata vsa.