POŠTNINA PLAČANA V GO TOVINI VSEBINA ?. štev.: Vcnceslav Winkler: Mlada pesem (Pesem) — Danilo Gorinšek: Planine (Pesem) — Janko Polàk: Pesem — Ivan Albreht: Zvon poje... (Pesem) — Xavier de Maistre: Mlada Sihirjanka — Marija Kmetova: Zima — Možje, ki hočejo — Ivan Albreht: Jelka in mah (Pesem) _ P. K. Zakrajsek: Dva računa (Igrica) — Deček, ki noče — Stric boter: Naša nova budilka — Najlepše oči — Pouk in zabava — Uganke — Rešitve. Prav so rešili vse tri uganke: Trdina Božica in Vladko iz Zg. Radgone: Barbič Miha iz Novega Mesta; Jug Zlatica iz Studencev pri Mariboru; Kok&Ii Stane iz Ribnice (Dol.); Batek Adolfina, Golob Olga. Bavdek VI., F lis Ana. Jazbec Marija. Turnšek Valerija, Cocej Pavla iz Celja; Ivos Anton iz Vojnika; Dobrovoljc Anika iz Verda; Preželi Mihael, Slabina Ign.. štrukelj Danica, konjar Jakob iz Št. Vida nad Ljubljano; Novak Alojzij, Šetina Angela, Bahar Francka, jfavoršek Stana. Bahar Cirila iz Zg. šiške; Petrlia L., Moser J., Vitek M.. Justin F_ Podgoršek M., Babnik J., Jenko Stanko, Jakutin Sava; Kasesnik Vekoslav. Lipovec Filip, Škafar Rajko, Šimnovec Slavko, šešek Aleksander. Perat Anton, Cork Moi-Hiir. širca Frane, Kuhar Rado, Rakovec Pepi, Adamič Franc, Kavčič, Babnik, Logar. Rožanec, žitko iz Ljubljane; Majhen Ant in Fr., Senekar Fr., Bedrač J„ Sagadin F.. Kolarič Kat, Neubauer Roz.. Grandošek V. iz Ptuja: Belič Cir. in Met_ Forčesin Dan.. Bergant Zv. iz Sp. šiške. Izžrebana je Jug Zlatica iz Studencev pri Mariboru. Samo t Din stane knjižica »Sprehod po Ljubljani« pri «pravi »Vrtca«. Ljubljana. Kolezijska ulica I. — Priloži naročilu v pismu znamko za 1 Din! Uprava Vrtca (Ljubljana, Sv. Petra cesta 80) ima še nevezan Vrtec 1929/3» in 1930/31 po Din 14, vezan Vrtec 1922, 1925/26, 1926/27, 1927/28. 1928/29. 1929/30. 1930/31 in nevezan Angelček 1930/31 po Din 8 ter vezan Angelček 1925/26. 1926/27, 1927/28. 1928/29. 1929/30 in 1930/31. — V Jugoslovanski knjigarni se dobe poleg navedenih še Vrtec (vezan) 1910. 1911. 1913—1917. 1921—1924: Angelček (vezan) 1895, 1906. 1908. 1912—1916, 1921. 1922, 1924. Razpis nagrade. Kot nagrado za rešitev treh zagonetk v Vrtcu razpisujemo: primerno mladinsko knjigo, kot 6Ì jo rešilec sam izbere, ali vezan Vrtec i* Angelček 1922, (di vezan Vrtec in Angelček 1925/26, ali molitvenik »Pri Jezusu« (z r.lato obrezo). — Nagrado pa more dobiti le en rešilec, ki ga določi žreb. Vrtec s prilogo Angelček (10 številk) stane za leto 1931, 32 Din 20. Angelček sam Dia 3. Lastnik »Pripravniški dom« v Ljubljani. Urednik in izdajatelj Vinko Lavrič, katehet v Ljubljani, Kolezijska ulica 1. Rokopisi in rešitve naj se pošiljajo na »Uredništvo Vrtca in Angelčka v Ljubljani, Kolezijska ulica 1. — Naročnino sprejema »Uprava Vrtca in Angelčka« (Vinko Lavrič) v Ljubljani. Kolezijska ulica 1. Čekovni račun uprave ima številko 10.470. Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani Karel ČeČ. 19 11 V R T E C 19 12 I I i I I i I I i i I eneedato li inkier: Mlada pesem. Rdeči oblaki. /. njimi je ■•sonce. Morda bo jutri lepo. Zdaj so se ure in ceste zmešale, noče več bili snello. Mi pa smo mladi in močni kovači, temo prekujemo i> (lun: skozi viharje smo se presinejuli brez bolečin in brez ran. Rdeči oblaki. Za njimi je sonce. Kaj nam premena je mar! Jezus gre z nami / rožo presnello, z n jim gremo skozi vihar. Danilo Gorinšek: Planine. O, da smo kakor skalnate planine, ki drzno do neba se pno, in vabijo v neskončne nas oišine. kjer bližje, mnogo bližje je nebo! In oendar si želimo ose premalo: če bi visoko kot najvišji vrh sveta nas hrepenenje neutesno gnalo, — kak daleč bi se bili od neba! Janko P olik: Pesem. Oj. ve, smreke, temne smreke, kaj šumite mi takó žalostno večerno pesem, da mi v duši je hudó? — Oj, ve, smreke, temne smreke, zašumite pesem mi, pesem o mladosti moji, da mi dušo razvedri!... Oj. ve, smreke, temne smreke, kaj mladost vam moja mar! — Le šumite, kar veli oom neba in speta Vladar ... Ivan Albreht: Zvon poje ... Bim, bim, bim, zjutraj ti zvonim: Z Bogom ostani in na delo, da ti bo srce veselo! Bam, bim, bam, svet je božji hram: če je o znoju dan težak, pa večer bo ves sladak. Bim, bam, bom, v zarji čaka dom. .Pridi, sinko!» kliče ata, >angel v sen odpre ti vrata. Xavier tie M ai aire: Mlada Sibirjanka. (Dalje.) opoldne, tretjo uro je bilo. ko so isti ljudje prihajali t iz palače. Praskovija je počakala, da je odšel zadnji. Kako veliko je bilo njeno začudenje, ko med to gospodo ni opazila ne enega, ki bi bil količkaj podoben mestnemu starešini. Potožila je trgovčevi ženi. Kako pa mislite vendar, da mora biti starešina oblečen? Saj se vendar nosijo kakor drugi ljudje,« je razlagala trgovka. »Koliko ljudi, ljuba moja. je šlo mimo tebe, ki bi jim lahko pokazala prošnjo.« Naslednji dan je odhitela na včerajšnje mesto. Kazala je svoje pisanje vsakomur. O, kako se je bala, da ne bi zgrešila pravega. Še vedno ni mogla verjeti, da so mestni starešine kakor drugi ljudje. Pa za njeno prošnjo se ni zmenil nobeden. Nazadnje se je prikazal na vratih visok mož v rdeči uniformi, z dvema zvezdama na prsih in s kratkim, zlatim mečem ob boku. »To je starešina, če ne jih pa sploh ni na svetu,« je uganila Praskovija sama pri sebi. Tiho je stopila do njega, mu molče kazala prošnjo in že je pristopil uslužbenec ter jo potisnil s poti. Gospod v rdeči uniformi jo je smatral za beračico in ji dejal malomarno: Bog vas blagoslovi!« in odbrzel po stopnicah. Petnajst tini, premislite, je tako hodila čakat pod stopnice, petnajst dni, pa vse zastonj. Utrujena je sedla na spodnjo Stopnico in iskala v obrazih mimoidočih gospodov sočutja in dobrote. Oboje bi bila dosegla, če bi bili le vedeli, kako je z njo. Taka je pač družba v velemestih. Beda in razkošje, sreča in nezgoda se srečujeta na vsakem križišču, ne da bi si pogledali druga drugi v o-braz. Dva različna svetova sta. ki si nista v sorodu. Med njima se boči šibek most, ki ga tvorijo sočutne duše. ki jih božja previdnost pošilja na 8vet. Nekega dne se ustavi pred njo mlad uradnik, ki jo je gotovo opazil že prejšnje tini. \ zame prošnjo in potegne iz žepa šop listin. Nesrečna Praskovija je začela upati. Toda zavitek so bili papirnati rublji in prošnjo ji je uradnik kmalu vrnil. V nji je bil priložen bankovec za pet rubljev. Drugega nič. Vsa iz sebe je Praskovija mečkala bankovec v pesti in žalostna odšla. »Čisto zagotovo vem, da je eden izmed starešin brat dobre gospe Milinove. Ta se nekoč ustavi pred menoj, mi vzame prošnjo i» jo reši. In to, ne da bi me poznal.« Tako je govorila Praskovija trgovki, da si je sama vlivala poguma v potrto dušo. O velikonočnih praznikih se je nekoliko odpočila. Senatorji se namreč niso zbirali v mestni hiši. Velikonočno obhajilo ji je darovalo veselo misel, in upanje me bo podpiralo. Danes grem zadnjikrat to pot in samo to vem. da bodo danes prošnjo gotovo sprejeli. Bog je vsemogočen in more celo prisiliti tega človeka,« pokazala je aia kip Petra Velikega, da stopi s kamna in rešuje prošnjo.« Trgovka se je smehljala, pa tudi Praskovija je bila vesela, saj je povedala svoje iskreno verovanje. r imate priporočilo za gospo L.,« je besedovala trgovka. Lahko vas vodem k nji. ne mudi se mi nikamor.« Bilo je še zgodaj in Praskovija se ni mogla upirati. Peljali sta se čez most. Prijetno je iznenadila Neva, pred nekaj tedni uklenjena v led, zdaj pa polna ladij, splavov in prevoznih čolnov. Vse je kipelo okrog nje. cvetoč pomladanski dan se je odpiral in se svetil vedno bolj. Tudi v nji se .ie razcvetelo nekaj novega, rastel ji je zopet pogum. »Čutim, čutim, da je Bog z menoj in me nikdar ne bo zapustil. \ sa blažena je tiho izrekala besedo za besedo in mehko objela trgovko, kakor objame nevesta mater. Srečno sta dobili gospo L., ki je bila že davno prej prejela pismo '.z Jekaterinburga. O, dobra gospa Milinova! Ko je gospa L. zvedela, da se Praskovija že dalje časa mudi v Pctrogradu, je bila kar nejevoljna, češ, zakaj je ni bilo prej na spregled. Prisrčen sprejem pri gospe L. ji je živo priklical v spomin srečne dneve pri gospe Mi li nov i. Praskovija je kaj rada pripovedovala o svojem načrtu, kako rešiti < četa in kako ji je do sedaj vse spodletelo, karkoli je poskusila v mestni hiši. Gospa L. je prebrala prošnjo in seveda opazila takoj, da ni prav sestavljena. »Nikdo vam ne bi mogel v tej zadev i izdatneje pomagati kot ravno jaz.? je vzkliknila gospa L. vsa srečna. ? Bližnji sorodnik ima jako važno mesto v mestnem starešinstvu. Priznam pa vam. da vam bom pomogla skupno > staro prijateljico, s katero pa sva se nekaj sprli. Prilika je lepa in dobra, spor ni tako hud. Veseli ine pa, da naju boste ravno vi spravili.« Na kosilo je prišlo več gostov. Vsi so se živo zanimali za Praskovijo. V obednico so vstopali z besedami: »Krist je vstal!« zvesti stari ruski navadi, kakor je bila gospa L. zvesta drugi lepi navadi, da se mora vsako leto o veliki noči spraviti z vsemi, s katerimikoli je prišla navzkriž. Gospa L. je porabila dobro voljo svojega sorodnika in mu predstavila mlado Sibirjanko. Vied obedom so res čas govorili samo o Praskoviji. Vsi so bili mnenja, da ji je jako slabo svetoval, kdor jo je napotil na mestno starešinstvo. Pregled obtožbe mestni svet neskončno zavleče,« je razlagal odličen uradnik. >Vsak pameten človek bo rekel, da se je treba obrniti na dobroto carja samega, ali ne?« \ sa gospoda je bila za ta nasvet in mnogi odličniki so Praskoviji zagotavljali svojo pomoč. Njeno potovanje od Išima do Petrograda niso mogli dovolj občudovati, komaj da so verjeli. Kaj takega je zmoglo to-le dekletce? V resnici, prava junakinja, na kakršno je lahko ponosna vsa Rusija in kakršnih naj Rusija mnogo ima!« Na večer jo je spremljal na njeno stanovanje služabnik gospe L. Na poti domov je mogla dobra Praskovija misliti samo na božjo previdnost, ki jo je privedla do te gospe, da omogoči spravo dveh dobrih dušic. In ko je mislila na mestno hišo, se je spomnila, kako je molila, da bi ji bilo treba zadnjikrat dti v to hišo. -Božja dobrotljivost mi je naklonila še več, kakor pa sem jo prosila-Celo to zadnjo pot mi je prihranila. Celo ta železni mož mi je storil uslugo,« ji je prišlo na misel, ko je stopala mimo spomenika Petra Velikega. »Če bi ne bilo tega. ne bi govorila s trgovko tako odločno in potemtakem ne bi našla poti do gospe L. in do tako plemenitih prijateljev. Njihovo varuštvo mi podžiga upanje, da bom dosegla očetu prostost.« Take so bile njene misli. Take misli, to je čisto gotovo, so jo podpirale pri vseh težavah, saj jih sicer ne bi premagala. Kljub prijateljem pri gospe L. na Vasiljevem otoku pa je mogla biti Praskovija srečna še zaradi nečesa drugega. Trgovec se je vrnil iz Rige in se nemalo začudil, da se še mudi na njegovem domu. Zato je začel iskati kneginjo T., za katero, kakor že vemo, je Praskovija hranila priporočilno pismo. Kakor gospa L. je tudi kneginja T. že vedela, da pride neka Praskovija v carski Petrograd. Tako dobro in močno je segla skrb gospe Milinove preko cele Rusije od vzhoda do zahoda. Težko je zapustila Praskovija svoj prvi petrograjski dom. Kneginja T. je naročila, naj Praskovijo nemudoma izroče njej v varstvo. Kako težko se je Praskovija ločila od dobre trgovke! A vendar jo je na drugi strani vabilo življenje v knežji hiši. Vratar v krasni obleki z zlatimi našitki je odprl knežjo hišo Praskoviji in trgovcu. Praskovija ga je smatrala za starešino, ki pravkar prihaja iz hiše, in se mu je zato globoko priklonila. To je vendar vratar,« je šepnil trgovec, ki jo je spremljal. Na vrhu stopnic je vratar dvakrat kratko pozvonil. Praskovija si tega ni mogla razložiti takoj. Ker pa je opazila zvonce tudi nad vrati prodajalen. je menila, da bo to najbrž opreznost zaradi tatov. V salonu jo je presenetilo hladno vedenje cele družbe in mrzla tišina. Nikdar še ni videla tako razkošnega in tako svetlega stanovanja. V salonu je bila zbrana velika družba. V kotu se je okoli manjše mize zbral mladi svet. Igrali so kvarte. Ko je vstopila Praskovija. so se vse oči zapi čile vanjo. Stara kneginja je bila z vso dušo v partiji bostona, to je v neke vrste igri. v družbi s tremi drugimi osebami. Tedaj so jo opazili in kneginja ji je prijazno velela priti bliže: Pozdravljen, otrok, pismo imaš zame, kajne?« Praskovija je pozabila na to. Morala je potegniti vrečico iz nedrja in poiskati pismo. Mladi v kotu so šepetali in se tiho hihitali. Kneginja pa je vzela pismo in ga pazno brala. Nekega gospoda pa je obisk dolgočasil. CÄ^Ä^ÄÄ^^Ä^Ä? 101 Nepotrpežljivo je bobiial s prsti po mizi in nejevoljno buljil v Prasko vi jo. Ko je videl, da je knegiuja zganila pismo, je nekoliko preglasno zahteval. * Boston !< l ako je bilo ime igri, ki jo je zahteval. Praskovija se je skoro ustrašila. Mislila je. da je besedo nameril na njo in zato je preprosto vprašala: Kaj bi radi, gospod?«' \sa družba se je na te besede glasno zasmejala. Knegiuja je bila vsa vesela, da jo je spoznala. Všeč ji je bila junaška deklica, spoštovala je ljubezen do staršev. Obljubila ji je pomoć, spregovorila je z neko gosjx) par be.sed francoski, nato pa namignila Praskoviji, naj odide. jfrve dni se ni počutila pri kneginji, kakor je pričakovala. Zdelo se ji je, da je zapuščena, da jo po strani gledajo in skoro za vsako malenkost je prišla v zadrego. Skoro bi bila rajši pri trgovcu. Sčasoma pa je postala bolj zadovoljna, ko se je spoznala s kneginjinimi ljudmi. Služabništvo je bilo uslužno, saj je bila gospodarica dobra in plemenita. Jedla je pri knežji mizi. Starost in slabotnost kneginji nista dopustili, da bi sama prišla k Praskoviji i.n se pogovorila med štirimi očmi. Drugi gostje so se je polagoma navadili in se niso več brigali za njo. Praskovija je pri obedu vedno načela pogovor o svojih načrtih in nadah. Toda. bodisi da kueginja ni upala na uspeh, bodisi da so tisti pozabili. ki so obljubili, da bodo govorili za njo. njene prošnje so bile bob ob steno. Vse nade je stavila sedaj na gospo L. in ostale prijatelje z Vasi-lijevega otoka, ki jih je še tupatam videla. Ko je bila še pri svojem prvem petrograjskem gostitelju trgovcu, ji je častnik V. nasvetoval. naj naslovi prošnjo na Njeno Veličanstvo carico. Obljubil ji je tudi. da se bo sam pobrigal za to. Petdeset rubljev ji je odločil in jo povabil na dom. (Dalje.) M uri ju Kmetova: Zima. 7 ako zelo se je poleti utrudilo Sonce, da je oslabelo in je sijalo manj in mani in so bili dnevi krajši in krajši. Prav tedaj pa se je dodobra odpočila Burja, ogromna žena, vstala je in se razgledala krog sebe. Alia.« se je zadovoljno namrgodila, »tak je vendarle opešal ta moj slavni vitez in sovražnik Sonce! Prav, prav, zdaj boš videlo, revše, koliko ti bo zaleglo tvoje bogastvo in zlato in tista tvoja sijajna luč!« Pretegnila se je Burja podolgem in počez, zaploskala in že je stalo nebroj služabnikov pred njo. »Želite, vaša milost?« »Metle! V sak na svoj opravek! Kakor zmeraj! Naglo! Urno! Brž! Takoj!« Ubogo Sonce! Kar hipno je zlezlo za goro in krvavo pomežiknilo. Tako ga je zabolelo srce, da se je kaplja krvi razlila po oblakih in so bili vsi okrvavljeni in ljudje na zemlji so rekli: Burja bo.« Tedaj je stopila Burja na velikanski oblak, z rokama v bokih je srepo motrila nedogledno prostor je krog sebe. Njeni služabniki so tekali sem in tja. pometali po nebesu, valili gruče oblakov, jih tlačili, stiskali in raz-prezali po vseh straneh neba. Pri delu so piskali, žvižgali, cvilili, zakaj, čim je bil kdo le malo neokreten, že ga je Burja oplazila z bičem in viknila nanj, da je vzdrhtelo ozračje. Silen Piš je vstal izza gora. pribrzel k Burji, ohlajal ozračje, da je bilo vsepovsod ledeno in so zmrüavale vodice in kapljice in so se celo reke pokrile z ledenimi ploščami. >Sneg!« je viknilo iz dalje. Že so odhiteli služabniki Burj'ß i>o osannine vreče, jih na mig odvezali, tekali gor in dol po oblakih in trosili snežinke na zemljo. Ko beli cvetovi, ko beli metulji so padale snežinke,, se vrtinčile. krotovičile in legale po cestah, potih, njivah, gozdovih in travnikih. Burja je žvižgala svojo najbolj divjo pesem, da so drgetali služabniki in je zdaj pa zdaj kdo obstal iu od strahu ni vedel, kako bi delal dalje. A rezka bolečina. ki ga je zaskelela od biča. ga je naglo predramila, da je pohitel in stresal snežinke še urneje izpod neba. Vso noč je ukazovatla Burja, vso noč so padale snežinke, se zaganjale v brda. pokrivale drevje» hiše in plan. Ob svitu je zaploskala Burja, ko blisk so prenehali služabniki. Spat!« je bil ukaz in kot bi trenil je bilo mirno na n&Hettu. Tedaj je Sonce nalahno pokukalo izza megla. Burja ga je ošiuila s strupenim pogledom, zažvižgala in zapela in Sonce se je skrilfo za oblak in zamižalo. Dolge mesece je vladala Burja po «vetu. Dražila je Sonce, preganjala ljudi in ptičke in se radovala svoje oblasti. Z Mrazom je obhajala ledene gostije. Ali časih se je utrujena zleknila na počivališče. In tedaj je nalahno posvetilo Sonce, se dvigalo bolj in bolj. razsvetlilo snežene daljave, prižgalo lučke na snežinkah, se zaiskrilo, da je bilo vse okrog ko z dragulji posejano. In otroci so pohiteli s sankami in smučmi in z drsalkami iz hiiS in se igrali. Dokler se ni vzdramila Burja, dokler ni iznova pregnala Sonce. Ko se je pa začel oglašati zvonček in je tudi trobentica Bežno pozvala zemljo, tedaj je opešala še Burja in šla na počitnice. Sonce je zakraljevalo, zime ni bilo več. Možje, ki hočejo. Pred kratkim je v nekem rudniku strahovita eksplozija «asula več radarjev. Vodstvo rudnika je prosilo rudarje, naj bi se javilo 25 prostovoljcev, ki bi jih šli reševat. Takoj se jih je oglasilo sto, čeprav so vedleli. da gredo v smrtno nevarnost. Nekaj podobnega se je primerilo v svetovni vojni. V Biskajskem zalivu se je urno potapljala podmornica. Ladja, ki je prillitela na pomoč, je mogla njeni posadki poslati samo čolniček. ker je morje bilo viharno. V čoln so mogli samo štirje možje, posadka podmornice pa je Štela 22 mož: pa tudi nobenega upanja ni bilo. da bi mogel čolniček tpč ko enkrat napraviti rešilno pot. Poveljnik čolniča sporoči kapitanu podmornice, naj se pripravijo. Krma je bila že vsa pod vodo, in možje so se uvrstili na l>oku in čakali. sSamo štiri može moremo vzeti v čoln.* Tedaj se oglasi najstarejši mož posadke: Gospod, imenujie vi štiri može. ker se sam noče nihče oglasiti. Kapitan jih imenuje, vsi ostali pa mirno čakajo, kakor da bi njihov bmd bil v najlepšem redu. Čudovita možatost kapitanovu in posadke -ter njihova vzorna disciplina je bila poplačana, kajti vsi so se rešili. Tako hitro jc namreč moglo reševanje napredovati, ker ni bilo med njimi niti cmega, ki bi se Lil pregrešil z bojazljivostjo ali s tudi najmanjšo nepokorn-wstjo. Šest ur se je njihova podmornica borila, razstrelil jo je "torpedo, ranila granata, brod je začel goreti: vse to pa ni moglo omajatii in ne raniti njihove nesebičnosti in možatosti. Ivan Albreht: Jelka in mah. (Legenda.) ì\ u nebu zvezdic roj molt i, o temo zavite so vasi, v sneženi plašč odet je les. prepoln ves tajnih je čudes. Po snegu mlada mali gre in trudne so ji že noge. Samotna je popotnica Marija z Jezusom bila. In gre, prišla je do vasi — nikjer prostoru zanju ni in v drugi, tretji prav tako! Marijo solze oblijo. äO, ljubo Dete, kaj sedaj, naprej ne morem ne nazaj?! A i k jer za naju ni p e č i, od mraza ledeni mi kri. Tedaj se zgane gosti les, ki poln skrivnostnih je čudes — In vitka jelka zadrhti, tako Mariji govori: *Poslušaj me, popotnica, ki nosiš sina Jezusa, če pri ljudeh prostora ni, pa si pri meni od poči j! Is se veje razgrnila bom, pred mrazom vaju skrila bom. Pod mano raste mah mehak, na njem počitek bo sladak.« In z Detetom objokana Marija je pod jelko šlf. T am se ogreje, tam zaspi, dokler je zarja ne vzbudi. Kuj nuj ti dam zdaj za spomin?< drevesu zjutraj pravi Sin. Ko čez in čez bo vse mrtvo, le ti zeleno boš drevo! In mah, ki did mi je pokoj, zelen bo vedno pod teboj U — Tako je še današnje dni: za mah in jelko zime ni. Slikal f'raucè Gorše P. K. Zakrajxek: Dva računa. Enodejunka za otroške odre. Pozorišče: Soba boljše družine. Sredi sobe miza in trije stoli. Osebe : Mama. Janček. Ivica. Prvi prizor. Janček in Ivica. (Sedita pri mizi in izvršujeta svoje naloge.) Janček: Juhej! Nalogo že iinam! 1 v i c a : Jaz tudi! Janček: še malo pogledam zemljepis, pa smo gotovi za danes. I vica : Potein pa malo čitaj! Tako slabo čitaš. Janček: Danes ne. Danes bomo bili žogo. Dečki me že čakajo. Ivica : Naj ostanejo enkrat brez tebe. j a u č e k : Sem jim že obljubil. I vica : Nikamor ne boš šel, dokler mama ne pride, da ti dovoli. Saj veš, da je ukazala, da nikamor ne smeva, dokler se ne vrne. J a n č e k : Saj bo kmalu prišla. Ivica : Dobro. Ko bo prišla, pa jo poprosi. Če ti dovoli, boš pa šel. Jaz moram pa še računsko nalogo malo pregledati. (Vstane in gre k omari, jo odpre in brska po nji.) Janček: Le čakaj, jaz bom pa mami povedal, da si brskala po omari. Ivica : Računico iščem. Kje je neki? Tu sèni sem jo dejala. (Prinese kup papirjev iz omare.) Oho. tu so pa atekovi računi. J anček (pride hitro k nji): Kje so? Ivica (mu jih pokaže)*. Ta so'. J anček (jih hoče vzeti): l)aj jih meni nekaj! Ivica : Pusti jih. Nobenega ne smeš vzeti. Saj veš, da atek ne pusti, da bi inu brskali po njegovem predalu. Janček (jih nekaj potegne Ivici iz rok): Saj ne bo vedel, da sein katerega vzel. Ivica (mu jih hoče vzeti): Daj jih nazaj! J anček (steče okrog mize): Samo enega bom vzel. (Položi druge na mizo.) Ivica: Zakaj ti pa bo? Pokvaril ga boš. To stane denar. Atek mora to drago plačati. Janček (porine one na mizi proti Ivici): Tu jih imaš, enega pa bon» obdržal. Pa še ti enega vzemi. I vica : Čemu mi pa bo? Še ti daj tistega uazaj. Janček: Napisal ga bom in komu poslal. Ako atek komu račun pošlje, pa dobi denar. Jaz bom tudi enega napisal, pa bom še jaz dobil denar. Ivica: Komu? Saj ti ni nihče ničesar dolžan. (Položi ostale v omaro, jo zapre in sede nazaj k mizi.) Janček (zamišljeno): Komu bi ga neki poslal? (Se zamisli.) Aha, že vem. Mami ga bom poslal. Danes sem ji drva prinesel iz drvarnice. Včeraj sem šel v prodajalno. Ravno prej sem Jožka zibal. Ne! Jaz tega ne bom zastonj delal. Ivica : Saj res. Jaz tudi mami pomagam v kuhinji. Jaz ji bom tudi enegu poslala. (Gre k omari in vzame en račun iz omare, sede k mizi nazajV J a n č e k (piše in govori počasi, kakor piše): Mama dolžna Jančku. Račun napisan dne... (Datum tistega dne, ko se igra vrši.) Trikrat prinesel drva iz drvarnice po 50 par, je.....Din 1.50 Štirikrat šel v trgovino, vsakikrat po 50 par, je..........2._ Knkrat sekal drva, je............................> _ Trikrat zibal Jožka, vsakikrat po 50 par. je............1.50 Petkrat pestoval Jožka, vsakikrat po 50 par, je..... » 2.50 Skupaj (sešteva počasi) je . . Din 9.50 llahaha. To se bo mama začudila, ko bo dobila moj račun. Plačati mi bo pa morala. Jaz ne bom zastonj delal. Sedaj moram dohiti pa še kuverto. (Gre k omari in poišče kuverto in se počasi vrne k mizi.) I vi e a (med tem časom piše in počasi govori): Mama dolžna Ivici. Račun napisan dne... (Enako se tu pove datum dneva igre.) Petkrat pomila posodo, vsakikrat po 50 par, je.....Din 2.50 šestkrat prinesla votle, vsakikrat po 50 par, je..........5.— Sedemkrat zibala Jožka, vsakikrat po 50 par, je..........5.50 Osemkrat Jožka pestovala, vsakikrat po 50 par. je . . . . 4.— Dvakrat prinesla premoga, vsakikrat po 30 par, je . . . I.— Štirikrat prinesla drva, vsakikrat po 50 par. je..........2.— Trikrat prah obrisala, vsakikrat po 50 par. je . . . ■ ■ . » 1.50 Skupaj je to (sešteva počasi) . . . Din 17.50 Dosti lx>. Moj račun je pa večji. Sedemnajst dinarjev in 50 par ini je mama dolžna. Kar prav. Kupiti si moram nove zvezke. O, to bo mama gledala, ko bo dobila kar dva računa naenkrat. Hihihi. J an če k : Imam že tudi kuverto. Samo naslov treba napisati. (Zvije račun in ga tla v kuverto, katero zalepi. Vzame držalo in piše.) Velespoštovani gospe Ivanki Pavšek, Stari trg štev. 10, Ljubljana. (Posuši naslov s pivnikom.) Sedaj pa še kako staro znamko. Kje bi jo dobil? (Nekoliko pomisli.) Aha, že vem. Včeraj mi je dal sosedov Rude dve. Tu jih imam. (Brska po knjigi.) Aha, tu sta. Ivica (je tudi med tem časom napisala naslov): Jaz sem tudi že napisala naslov. Ravno prav. da imaš dve. Daj še meni eno. J an ček (vzame iz omare steklenico z lcporn in nalepi znamko na pismo): Tako, moje pismo je že gotovo. Na, Ivica, še ti nalepi svojo. (Ji da lep in znamko.) Ivica: Sedaj pa hitro pismo na pošto» preden mama pride. Jaz bom mojega dala kar v skrinjico za pisma pri vratih. Mama bo prišla in videla v skrinjici pismo, bo mislila, da je pismonoša prinesel, pa bo vzela in čitala. (Steče iz sobe ven.) J an ček: To sem si pa dobro izmislil. Devet dinarjev bom pa le dobil, šel bom jutri v kino. Pa še za sladkorček bo ostalo. Mama je sama zadnjič rekla, da dandanes nihče ne more zastonj delati. Tudi mama mora meni plačati. Ivica (se vrne): Tako. Moje pismo je že v skrinjici. Še ti svoje hitro nesi. J a n č e k : Takoj. (Odide.) Ivica: Kar malo me srce Koli. Morda pa nisva prav naredila? Radovedna sem, kaj bo mama rekla? J an ček (se vrne): Mama že gre. Sedaj pa le hitro k učenju, da ne bova kregana. (Oba sedeta nazaj in pišeta dalje.) Ivica (ko se čuje ropot v kuhinji): Mama je že v kuhinji. Sedaj bo pa najbrž čitala najini pismi. Bog ve res, kaj bo rekla? J unče k: kaj naj reče? Nič ne bo rekla. Plačala bo. Jaz ne bom zastonj clelal. I vica : Jaz se pa kar bojim, da nisva prav naredila. Morda bo mama huda? J a n č e k : Kaj lx> huda? Plačala }>o. Ivica : Jaz se pa kar bojim. Ne bom je tukaj počakala. Na vrt grem. (Odide.) Janček (malo posedi): Morda pa res nisva prav naredila? Kaj pa, če bo mama huda? Tudi jaz grem na vrt. (Odide.) Dru lii prizor. Mama. Mama (prinese dve skledici kave iu belega kruha in položi vsakemu skle-dico in kruh. Potem položi pred skledico vsakemu pismo. Odpre okno in pokliče oba): Ivica! Janček! Kava je na mizi. Takoj pridita gori! (Odide.) Ivica in Janček (za kulisami): Takoj, mama! Tretji prizor. Ivica in Janček. (Pritečeta v sobo.) I v i ca: Nič ne bo hudega. Mama je kavo prinesla in odšla. J an ček (sede na svoje mesto): Oho, pismo. I v i ca (sede na svoje mesto): Oho, tudi jaz sem dobila pismo. Kdo mi neki piše. (Čita.) Ivica Pavšek, Stari trg št. 10. Ljubljana. Kdo mi neki piše? (Odpira pismo.) J an če k (čita): Janček Pavšek, Stari trg št. 10, Ljubljana. Tudi jaz sem radoveden, kdo mi piše. (Odpira pismo.) Ivica: Oho, račun. (Čita.) Ivica dolžna mami. llačun napisan dne....... (Dan igre.) Janček: Tudi jaz sem dobil račun. (Čita.) Janček dolžen mami. Račun napisan dne.......(Flnako dan igre.) Pa brez denarja je. Ivica: Moj tudi. J a n č e k (čita): Skozi deset let sem vsak dan skuhala zajutrek. vsakikrat nič, je Din nič Vsak dan sem ti postlala posteljico, vsakikrat nič, je............v nič \ sak dan sem ti skuhala obed. vsakikrat nič, je..............nič Vsak dan sein ti skuhala večerjo, vsakikrat nič. je ...... . nič Toliko novih oblekic sem ti naredila in dala. vsaka nič, je .... nič Tolikrat sem li oblekico zašila, vsakikrat nič, je..............nič Ko si bil bolan, sem ti stregla cele noči. vsakikrat nič, je . . . nič Ko si bil majhen, sem te tolikrat zibala cele noči. vsakikrat nič, je » nič Skupaj . . Din nič Račun je že plačan. Plačala ga je moja ljubezen do tebe. Tvoja mati. Janček (povesi žalosten glavo). Ivica (čita) : Dvanajst let pomivam za tebe posodo, vsakikrat nič. je.....Din nič Dvanajst let prinašam vodo, da tebi kuham, vsakikrat nič, je . . nič Ko si bila majhna, sem te prezibala ne samo podnevi, temveč tudi marsikako dolgo noč. vsaikikrat nič, je......... i nič Ko si bila več let bolna, prepestovala sem te cele noči, vsakikrat nič, je......................Din nič Ko je bila zima, sem kurila za te pec. vsakikrat nie, je ... nič Kolikrat sem prala tvojo oblekico, vsakikrat nič, je...... Skupaj . . Din nič (Tudi lvica povesi žalostna glavico.) Grdo sva uuredila, Janček. J an ček (jokaje): Sram me je. Midva nisva za mamico še nič naredila, pa sva ji vse zaračunala. Mama je pa toliko že storila za naju. pa vse brezplačno. I v i c a : Tudi mene je sram. S tem računom sva jo pa še razžalostila. Kako mi je žal. (Joka.) Če tri i prizor. Prejšnja. Mama. Mama (vstopi): Ali sta že pojedla? (Pogleda v skledici.) Še ne? (Se obrne in lioče zopet oditi.) Janček (steče za mamico): O mamica, oprostite! (Se je oklene.) Ivica (steče k mamici in jo objame): O mamica, kako mi je žal. Mama: Je že dobro, otroka moja. Vidita, tako dela mati račune za svoje otroke. Kakor sta pa vidva naredila, tako pa otroci staršem delajo račune. Matere store za nje vse in vse zastonj. Otroci pa na vse to pozabijo. Ko odrastejo, jih pozabijo in jim niso hvaležni. Nehvaležnost je plačilo otrok svojim staršem. Janček: O mamica, odpustite! Jaz pa nikdar ne bom pozabil na vas. Ivica: Odpustite, mamica! Tudi jaz vam nikdar ne bom nehvaležna. M amica: Dobro. Toda ta dva računa dobro spravita za poznejše življenje. Ko bom jaz stara mamica in bom oslabela, vidva bosta pa odrastla in bosta zaslužila, ne pozabita, koliko sem jaz za vaju storila, ko si sama nista mogla še nič pomagati in zaslužiti. Janček: O mamica, kako ste dobri. Ivica: Nikdar ne bova pozabila na vas. Mamica: No, sedaj pa malo na vrt. (Objame oba.) Zastor. Deček, ki noče. Iz krvave burske vojne, ki je pred 30 leti divjala po južni Afriki, pripoveduje tedanji angleški stotnik in poznejši general o biirskem dečko, ki je danes ugleden kmet, lepo zgodbico: Sporočili so mi. da na bližnji kmetiji počiva burski poveljnik. Brž sera pohitel z majhno četico tja, pa gnezdo našel prazno. Bur je ušel, obenem pa vedel, da sem se drznil v veliko nevarnost: lahko bi se nenadoma vrnil in me pobil ali pa ujel. Kdini Človek na kmetiji je bil dvanajstleten burski deček. Ni mi pa hotel odgovoriti na nobeno vprašanje. Moral sem mu zagroziti, da ga dam ustreliti, ako mi ne pojasni, kdo je v njihovi hiši prenočeval in kam je šel. Vojaki so tudi že pripravili puške za strel. Seveda ga nisem mislil ubiti, a zagroziti sem mu moral. Tedaj pa sem doživel prizor, kakor sem jih v vsem svojem življenju malo. Fantiču je obraz zažarel od donioljubnosti in požrtvovalnosti, ponosno je dvignil glavo, pogledal mi naravnost v oči, sklenil roke na hrbtu ter mi jasno in glasno rekel: »Ich sali ne sag. (Ničesar ti ne povem!) Seveda pogumnega fanta nisem dal ustreliti, ampak se mu nasmehnil ter mu stisnil roko. Stric boter: Naša nova budilka. To si lahko vsakdo, pa prav vsakdo sam naredi, da ima le nekaj deščic, kolesc za sukanec, par žebljev iu žebljičkov, malo žice itd., kar vse res vsakdo ima. Pač, še nekaj potrebujemo, to je ura na utež. Ali, saj taka ura je tako v vsaki hiši. kaj bi si belili glave. Naredimo si našo budilko. Oglejmo si najprej sliko 7, da obvladamo našo zasuo v o. Vidimo uro, obešeno na steno, utež visi na tenki verižici in navpično navzdol pod utežjo uzremo nekak lopar. nekoliko v stran desko in še drobnarije, ki so vse nekako tajinstveno nerazločne. Ali to nič ne dè, samo da se v splošnem spoznamo. Pojdimo sedaj k »liki J. Takoj opazimo, da predstavlja slika pravkar omenjeno desko in prej neznatne drobnarije se kažejo tu prav jasno in pregledno, kar imamo pred seboj, to je naša nova budilka. Najbolje bo. če gremo kar na delo. ker se tako najhitreje spoznamo s posameznimi deli. Napravimo si desko, 30 cm dolgo, 10 cm široko in nekako 1 cm debelo. To desko bomo obesili na isto steno, kakor je ura, zato clobi dve zanki, ali karkoli že, da bo trdno visela. Sedaj si urežemo palico, 30 cm dolgo, I ciu široko in 2 cm visoko. Ta palica je vzvod (slika 1), ki ima to važno nalogo, da sproži budilko. Vidimo, da ima en konec precej zaostren, kako, to kaže natančneje slika 4. Približno na sredi obesimo vzvod na kavelj, in sicer z nekako zanko. Lc-to si lahko sami napravimo iz navadnega, precej dolgega žeblja, kar tudi vidimo še posebej na .sliki 2. Lažje je, če namesto žeblja uporabimo vijaček z rinčico po sliki 3. Vzvod mora viseti radi tega na tak način, da se prav lahko vrti. Drugi konec vzvoda pa dobi tenko deščico, kar vse izgleda, kot bi imeli nekak lopar. Nad lopato je narisan utež ure. Poglejmo za trenutek na sliko 7, že zapazimo tam isto stvar. Nadaljnji sestavni del je vreteno budilke. To vrtečo se stvar si kaj lahko pripravimo. Sestro, teto ali botrico poprosimo za kolešček od sukanca in ga zare-žemo, obrežemo in zgladimo tako, kakor vidite na sliki 5. Torej, eno kolesce dobi takozvano zaporno zarezo, drugo kolesce pa sploh odrežemo. Sedaj izvrtamo dve za 2 mm veliki luknjici skozi vreteno (potrpežljivo, sicer se raz-kolje), kamor vtaknemo 2 ium debelo in 12 cm dolgo žico, kakor jo vidimo na si. 6. Obe žici zavijemo na enem koncu in po vd e vanj u skozi luknjice zavijemo še drugi konec. V zankah privežemo z nitko primeroma težak gumb (najbolje iz kovine), ki visi za nekako 2 cm. Slika 6 kaže tak gumb, na sliki 1 pa vidimo, kako so obešeni. Xa trup vretena zabijemo še majhen žebljiček, glej sliko 5, na katerega privežemo precej dolg motvoz. Tega navijemo precej-krat na način, kakor se to vidi na sliki 1, na prostem koncu pa privežemo utež za budilko. Dokončano vreteno privijemo na desko s prav močnim kavelj noni. Kje, to moremo presoditi po sliki 1. Sedaj pride na vrsto zvonec. Tega pritrdimo na deski v isti višini kakor vreteno, in sicer tako, da je najkrajša razdalja meti vodoravno ležečo žico in robom zvonca nekako 1 cm. Namesto zvonca bi lahko vzeli kako drugo stvar. n. pr. pločevino, samo da zveni. Seveda v isti razdalji. Naša budilka je tako gotova. Moramo jo pa še preizkusiti, če prav deluje. Navijemo vreteno do zadnjega in stavimo vzvod v zaporno režo, glej sliko 1. Če potiska sedaj utež ure lopato le nekoliko navzdol, se drugi konec vzvoda izmakne, vreteno se sproži in se začne radi lastne navite uteži vedno hitreje vrteti. Privezani gumbi zdaj lete in udarjajo ob zvonec. Budilka torej dobro opravlja svoje delo. Zdaj pa gre za to, da ob pravem času. Najprej ugotovimo, za koliko sc niža utež ure v eni uri. Recimo, tla za 5 cm. In recimo še, da hočemo zvečer ob 9. uri nastaviti našo budilko tako, da nas zbudi zjutraj ob "5. uri. Od 9 zvečer do 5 zjutraj drugega dne je ravno 8 ur in prav za tolikokrat 5 cm zvišamo utež ure nad loparjem, torej za 8 krat 5, to je za 40 cm. (Slika 7.) Tako. to smo pripravili in se uležemo spat. Brez skrbi, zjutraj ob 5. uri bomo zbujeni. Najlepše oči. Pariz je doživel veliko presenečenje. Mnogo se po svetu vrši lepotnih tekem, in mnogo je neumnih in škodljivih, vendar pa tudi take prireditve ljudem povedo kaj pametnega. A ršila se je v Parizu tudi tekma za najlepše oči. Vsi tekmeci in tekmice so bili enako oblečeni v /domino«. Obleka in maska sta osebo popolnoma zakrivali, samo oči so bile proste. Sodniki so-korakali od para do para in opazovali: črne in rjave, modre in zelenkaste in sive, iskreče se in žametnogloboke oči so jiin zrle polne upa nasproti, pa niso se mogli odločiti, dokler niso končno zagledali par. ki 9e je zelo ločil od ostalih. Oči so imele lepo obliko in barvo, pa Še nekaj več: bile so jasne in modre, prijazne in vesele — takih oči sodniki še uiso videli. Soglasno so prisodili nagrado temu paru. Srečna zmagalka — bila je ženska — je nato odložila »domino*, in tisoči so nestrpno čakali, kakšno mora pač biti obličje, ki nosi najlepše oči Pariza. Žena pa je bila jako počasnih kretenj in čez obleko potegnjena halja ji je zdrknila na tla. Iz vrste gledalcev pa je priskočilo mlado dekle in ji jo pobralo. Hvala ti, dete!« ji reče žena. >Mi pa še pajčolan pomagaj sneti.* Sna meta tudi pajčolan in — prikaže se prijazno, nagubano lice sedemdesetletne mamice, obkroženo z vencem lepih belih las! Lahko si mislimo, kako je strmelo vse občinstvo, najbolj pa zorna, mladina, ki misli, da je samo ona vedno najlepša in v vsaki tekmi prva. Mi pa se spomnimo na oči svoje matere. POUK IN ZABAVA Drobiž. Živalski vrt v jnžni Afriki ! Marsikje po sveta imajo cele pokrajine določene v varstvo živali ali rastlin, du -e ue iztrebijo. Pravijo jim prirodni parki. V takem parku ne smeš ujeti noben živali in ne utrgati nobene cvetlic«. Pomiki hvalijo kot enega najlepših bri rodni h parkov National Park ob Runu i reki v Skalnem pogorju v Združenih državah Sev. Amerike. Slovenci imajo prirodni vrt \ Kontni, to je pokrajini sedmerih triglavskih jezer. Največji pri-l rodni vrt sveta predvsem za živali pa je gotovo vrt v južni Afriki. Cisto malo je že bilo divjadi, tako pridno so gospodarili lovci, zdaj pa je že -00 levov, na tisoče raznovrstnih jelenov, žiraf. leopardov, slonov, povodnih konj. divjih goved, prascev. Vsaj v pokrajini, veliki 20.000 km3 (za dve K lanjski. so zveri popolnoma varne pred človekom in živijo življenje, kakršnega jim je določil Stvarnik. Vse imajo dosti prostora in dosti hrane. Večina izmed njih je v/rastla brez strahu pred človekom, ker jih ni nikoli lovil, j Posebno čudno je, da ljudje lahko pridejo pjav do njih in jih opazujejo ure in ure. ne da bi se jih zveri bale. Spr\n so se res začudile, ko so zagledale avto. ki trobi in smrdi, saj kaj takega še niso videle. Nobena zver pa ni avta napadla, in zdaj ga komaj še pogledajo; le če stopi kdo iz voza, da bi jih foto-I grafiral. se umaknejo. J Skozi park namreč vodi dolga, dobra cesta, po kateri se lahko voziš in živali lopa/u ješ. Večkrat smo si pogledali / le-L vinjo in njenim mladičem v oči. Nekoč sui" se peljali mimo štirih levov, ki so «tali v špalirju ob cesti. Nekega večera so nam v mraku skočila na pot štiri divja goveda. Peto pa je tudi priteklo i/ -oz-da, a v hipu zopet planilo nazaj. /i i j? Malo dalje sta na poti stala dva m«.ièna leva, očividno pripravljena za lo\ Eden se je splazil v mrak, drugi pa j«- kakor velik zlat kip obstal na mestu, ila ira je ožarjal žaromet, in se šele po doL-em hupanju nejevoljno umaknil. I Lisičja vzajemnost. Nekega dne mirno sedim v hištrni v pritličju in berem. Naenkrat zaslišim krepko in nestrpno praskanje na okno. ki drži na vrl. Okno pa je bilo snrno priprto, mahoma se vda. v sobo skoči majhen, izmučen lisjak, pogleda naokoli ter skoči na zofo. I lip nato plaue v sobo pes. ubogi lisjaček se ga ustraši in skoči na široki okvir stenske slike, pa mu zdrsue, da pade na tla in s seboj še vazo potegne. Kot bi trenil, okno zaprem in psa u j ameni, da si živalca mirno odpoinore. Komaj to uredim, že je ves vrt poln pasjega laježa in lovcev, ki gonijo velikega, temnega lisjaka. Lovci mi začudeni povedo, da jim je izginil svetal lisjaček, kot da se je vdrl v zemljo, pokazal pa se jim je nov. večji in temnejši, popolnoma spočit, da mora jo lov kar znova začeti. Ko so mesarji odšli, sew okno zopet odprl, da bi moj gost mogel v svobodo. Pa bil je tako zelo izčrpan, da se še ganil ni. Tri cele ure je ždei v kotu, in se me še bal ni. kakor da pozna svete zakone gostoljubja. Dal sem mu še malo surovega mesa. ki ga je pojedel, potem pa je skočil zopet na okno in počasi izginil. Zakaj sta lisjaka tako ravnala, nam pojasni druga, podobna zgodba. Neki možak je opoldne stopal po ozki gozdni poti. ko od vetrne strani zasliši glasno lajanje. Brž se skrije v mirno zavetje. Kmalu priteče po poti lisjak, ki se mu pozna, da so mu moči pošle. Tedaj pa se mu mahoma pridruži docela spočita lisica. teče za trenutek z njim vštric, lisjak preskoči s ceste v gosto grmovje, lisica pa gre sovražniku naproti, nekajkrat prejšnjo lisjakovo pot prekriža, nato pa krene v nasprotno smer kakor lisjak. Psi pridrvijo do tega križišča, zmedeno skačejo sein in tja. nato jo ulijejo za lisico; samo trije hočejo za lisjakovo sledjo, pa končno družba še nje i>otegne za seboj. V obeh slučajih vidimo, da si lisice v stiski prav viteško vzajemno pomagajo. Tri tisoč hiš. Angleški zrakoplov R 101 je I. I(110 na Francoskem zgorel in mnogo odličnih učenjakov ookopal v svoji grob-Iji. To je Angleže tako oplašilo. da so naslednje leto razdrli še R 100. Stal jih je R 100 od početka gradnje do razdrtja vsaj 1,200.000 funtov ali 3>0 milijonov Din! S tem denarjem bi se dalo na Angleškem sezidati 3000 prijaznih hišic, ki bi dajale streho 15.000 ljudem. Tako bi torej nastalo lahko lično mestece, namesto tega pa imajo kup starega železja in aluminija. V 12 urah nov železen most. Ako v Ljubljani gledamo, kako gradijo nove mostove, se moramo diviti neverjetni na-glici, s kakršno u. pr. i/efajo frančiškanski most; samo višnjegorski polž jili še poseka. Daleč za njimi zaostajajo vsi «lrugi rekordi. Tako n. pr. so v Lllhamu v Kentu na Angleškem odstranili star železniški most in na njegovo mesto postavili drugega železnega v 12 urah. Dolg je 50 m. teža vsega železja pa znaša 440 ton (za 40 vagonov). Kakor nitro je zadnji nočni vlak odbrzel, so stari most začeli podirati, novega železnega so imeli že sestavljenega. Na jeklenih valjarjih so ga v dveh urah pritrkljali na stare «rtehfe ga prUvdvU. Delali so ponoči sedem ur. nato pa še pet v meglenem jutru. Morski volk je grda žival, ki se loti tudi človeka, če ga zasledi. One dni se je pa zgodilo to-le: Pred pristaniščem angleškega mesta Boston so se v čolnu igrali otroci. Bilo jih je šest. Naenkrat se nekaj zgane. Čoln bukne kvišku in se prevrne. Razen enega fantiča — je vsa družba utonila. Kaj je bilo? Morski volk se je vtihotapil v bližino in storil to drznost. — Upamo, da so nesrečni otroci bili v milosti božji in da so se pogrezniM. samo v morje, oziroma v žrelo morskega volka, ne pa v žrelo pekla. Nič ne bo. Gospa Nagloboeata se je rada izkazala pred odlično družbo. fc<. lepše bi kajpada bilo, ako povabi slove-čega glasbenika, a kaj, ko ta reč staue! Pa si jo izmisli: goslarja povabi na večerjo, zraven pa še dostavi: Blagovolite pa violino prinesti s seboj!< Slavni go-sl&T pa j* odpiše- »Moja violina iiikoVi ne vei-erja.« Kmetova selitev. Prodal je svojo kmetijo in kupil v drugem kraju novo. Zdaj se pa seli. Na železnici je zasedel 13 voz. V prvem je 6 ton oprave, uato 150 ovat. potem 52 jrlav goveje živine. Ni prostora' je mukala skozi okna, tako da so konje morali spraviti v vagon z vozovi in kmetijskim orodjem. Prhali so nad neugnano kuretino v sosednjem vozu. Končno je v zadnji voz prisopihal še gospodar z družino in parom psov. UGANKE «• SKRIVALICE IN DRUGO Vremenska uganka za marec. (Janez Ložar, Ljubljana.) Pazi, da je na tabli v krogu 8 črk, do toliko gredo tudi števila v kolobarju. Vprašanja. I. Kje raste vino? 2. Kateri ptič je najmočnejši? Rešilci m imena rešilcev se sprejemajo 10 dni po izidu lista. Z eno potezo. (Janez Ložar. Ljubljana.) X. \w š "N, le ) /K t- -______ e r A s\. / VK V Nariši narisani lik z eno potezo! Pravilnih rešitev je mnogo, pokaži le eno! Lahko s črkami! Rešitve iz 6. številke. Vremenska uganka za februar. Bolje je videti svečana na polju volka, kakor hoditi tam v srajci moža. Skriti pregovor. Kdor nima pravice, išče skrite slezice. Beséd ni ca. Srak-a, K-oper, = srakoper. N A i I RAZGOVORI L). Marjan, škofja Loka: I). Marjan, skofja Loka: Spominjaj se ...! Noč. Hitro, hitro čas mineva, Svetel dan nas že /opušča, čas življenja našega, se temna noč na zemljo spušča, kmalu, Vmalu nas bo krila nebo zdaj je polno nebesnih teles, hladna zemljica. velikih in inalih. tud' luna je vmes. Naj si še tako vesel in zdrav. Glej, materi v koči borni ne uideš smrti otrok umira tak' ljubljeni, danes meni, jutri tebi Pogleda ona na nebo zvonil bo mrtvaški zvon. ter ubožčku govori tako: Zato pa pokleknimo, kmalu ljubo dete moje za rajnke prav lepo molimo. prišteto boš med angelce, ker kmalu, kmalu tudi mi boš z njimi zvezde prižigalo, molitve bomo rabili! ki svetile bodo na žemljico. Jtes je, prav lepo molimo za rajnke, ker beano tudi mi rabili molitve in eia bi bila obadva prišteta med angelce in prižigala zvezdice. k o t u i k Alojzij u a Blokah: Moj petelinček. Moj petelinček Moj petelinček Moj petelinček kiri kiki kikiriki kikiriki zjutraj ob šestih opoldne po polju zvečer ob šestih kokoši budi. kokoši podi. na grédeh že spi. Lojze! Malo je manjkalo, pa bi jo bil dal, pesem, v Angelčka. Lepo pozdravljen. Ti in g. učitelj! _ DVA BRATA. Živel je oče, ki ie imel dva sinova. Starejši je bil Janez, ndajši pa Jože. Oče jih je zelo rad imel. Ker pa je bil Jože lepši kakor Janez, ga je Janez zelo sovražil. Nekega dne reče oče: »Pojdita v gozd po drva!« In gresta. Dolgo časa hodita in prideta do širokega jezera. Tam zagleda Jože zlato ribo. Janez hitro norine Jožeta v jezero. Jože pride kmalu do dna in tam zagleda prekrasen grad. Jože gre noter in zagleda lepo zlato ribico. Ribica pa mu reče: »Beži; tukaj notri živi velikanski zmaj. Če te dobi. te takoj požre.« Jože gre naprej v drugo sobo in zagleda na steni lep svetel meč, ki je bil zmajev. — Ta čas je šel Janez domov in rekel očetu: »Jože je padel v globoko jezero.« Oče se je razjokal od same žalosti. — Jože se je opasal z zmajevim mečem in se skril za vrata, deklici pa je rekel: »Bodi tiho in ne povej nič zmaju; ko zmaj pride, mu odsekam glavo.« Deklica mu reče: »Ne smeš odsekati glave, ker mu takoj /.raste druga.« Jože vpraša: »Kako naj ga pa ubijem?« Deklica odgovori: »Vsak večer, predan gre večerjat, sname prstan s prsta in ga da na stol. Takrat se ti priplazi do 6tola, vzemi prstan in si ga natakni hitro na svoj desni prstanec. Potem hitro udari po zmajevi glavi in mrtev bo.« In še mu deklica reče: »Hitro se skrij pod tole mizo; že prihaja.« Jože se hitro skrije. Zmaj vstopi noter in vpraša: »Ti moja ljubči ribica, moja deklica, ali si pripravila večerjo?« »Da. sem jo,« odvrne ribica. »Hitro jo nrinesi.« Zmaj sname res prstan s prsta. Jože ga hitro natakne na svoj prst in ouseka zmaju glavo. Zmaj se zgrudi mrtev na tla. Deklica se je zelo razveselila, ko je dobila rešitelja: sedaj jf> rešena. Drugo jutro sta šla domov k očetu in sta se poročila. In živita najbrž še dandanes. Kisel Milan, švabičeva ulica 15 (vrata 12), Ljubljana — Trnovo. Kaligula: Ugank ne morem priobčiti, ker so pretežke in nerazumljive in honorarja seveda tudi ne bom poslal. Jenko Stanko: Eno uganko dam natisniti. Konjar Jakob: Križaljke ne objavim, ker so besede preneznane. Zdravko iz Sp. Žiške: Če nisi ugank od kje prerisal. jih nariši petkrat večje in mi jih pošlji.