L i s t e k. Šola in dom.*) (Odlomki.) IV. [tari naš pregovor pravi: »Lenoba vseh grdob grdoba!" In kar je prišlo iz narodovih ust, to ima svoj vzrok in ni, da bi mogel človek reči: Brez poraena je! Stari ded stare, nepokvarjene korenine je mogoče zrl brezposelno življenje svojega vnuka. In temu nepridipravu je bil najveekrat dan prekratek, zatorej je uporabljal noc svojim fantovskim nameram, drugi dan pa z bolno glavo kral Bogu čas in preganjal v vaški pivnici svojo zlovoljo. In stari ded je majal s svojo častito glavo in dejal, da ne bode nič dobrega iz takega početja. In res! Predno ga je pokrila domača gruda, videl je v svojera vnuku človeka, ki se je udal strastem, ki se je odtrgal od rodne hiše ter po svetu iskal veselja in kratkočasja, a naposled zabredel v dejanja, katera je morala kaznovati sama cesarska pravica. ln po dolgem času, ko je že domače hiše slamnati krov kazal lesena svoja rebra, prišel je izgubljeni lenobi udani sin domov. Vanj se je ukral obraz vaške deklice in konec vasovanja in romantične ljubezni je bil zakon, ki ni v razpadajoči bajti združil nič drugega, nego dvojico ali celo četvorico nedelavnih rok. Kar je morebiti ona prinesla s seboj dote, katera je bila seve glavni vzrok, da jo je vzel, ta je kmalu *) V zadnjem listku popravi na strani 163. v 4. vrsti od zgoraj in v t, da se glasi . . . na srce v pravi itd. V 18. vrsti od zdolaj beri prišel mesto prijel in v predzadnji vrsti postavi besedo propali vejico. pošla, ker je bilo treba krpati in popravljati to in ono, morda celo s pijačo in pečenko sladiti že tako medene tedne mladega zakona! — A njih med se je kmalu raztopil. In začelo se je življenje, kakeršno se vedno začne, kadar trka pomanjkanje na vrata. Uname se boj: mož z ženo, žena z možera! In gospod Bog podari družini otroka. To nedolžno bitje bode morda privedlo roditelja do sprave, do ljubezni, do dela. — Zaman! Kdo se meni za slabotno stvarco, ki je še povečala prejšnje bedno življenje! In kakor bi z oljera gasil ogenj, tako se zlobno razvnema v moži stari, le na videz zamorjeni greh ob ženinem zaničevanji, preklinjanji in neprestanem očitanji: In taka pekoča vest kriči po sredstvu, katero uničuj nemir, obup, srd! In mož pije, pije in pije! In do blaznosti se mu zmede razum in s kletvijo daje duška svojemu notranjerau boju. Doma pa plaka žena ter se kesa, da se je kdaj udala tej živali, ki jo bije, davi! Kadar se vrne v hišo, začne se tam življenje, kakor med volkovi, kadar se koljejo med seboj za kos rnrhovine. — Otrok pa to gleda. Rase in rase, a brez ljubezni, brez pouka, brez vzgoje; med kletvijo, pretepom, zaničevanjem pride doba, ko treba prvič v šolo! Največkrat je pač tako, da je otrok podoben očetu in materi. Vender se pa pripeti, da niraa nič tiste divjosti na sebi, ko začne pohajati šolo. Miren je, krotak, ponižen kot stvar, ki je od rojstva že zapuščena in prepuščena vzgoji prirode same, ki vpliva na otroka bolj ali raanj, kakor je že njega duh v prvem času mladosti razvit. In kak pride v šolo? — Suh, upadel, raztrgan, umazan, lačen! In zopet se govori o domu tako, kakor smo prej čuli. Ali je raogoče, da se vzbudi tudi v takega otroka srci ljubezen do roditeljev? Ko bi ne bilo najvišjega ukaza božjega, resnično, da bi sovražilo dete svojega očeta in svojo mater, ker zna, da ga kolne, kadar prosi kruha, da ga pretepa, kadar prosi obleke ali oesa drugega! Čul je: ,,Tvoja roditelja sta, ki živita le zate!" — A kako je v resnici? Njegov čut, notranji glas mu pravi: rTi ne moreš ceniti in spoštovati ljudij, ki te ne raorejo trpeti, ki ti ne dado ničesar, a bi morali le zate skrbeti!" A zopet drugi glas: Moraš! — Ukloniti mora zopet svoje prepričanje, a zamolčati ne morerao, da se vzbuja v takem otroku nekaka neodkritosrčnost, potuhnjenost, raožnost prevare in laži! Seveda: misli drugače in delati mora drugače! In dalje! V šoli čuje: Bodi zmeren v jedi in pijaoi! Ko pride domov, vidi oceta, kako vinjen razgraja po hiši. In to ne samo jedenkrat, da se je že mnogo in mnogokrat zgodilo! Kaj sedaj? -- Ali naj sin posvari oceta? Sin — očeta! Udaril bi ga in pretepel do krvi. Molcati raora, a v srci se sramuje, da je sin takega očeta! Cudo ni, da zapade tak otrok malomarnosti7 nebrižnosti, da mu otrpne sleharni eut, da ga potare otožnost in da ga žene nezaupnost od Ijudij. 0, to so izgubljene duše, katerim je treba vodnika, da ne pridejo v pest isti usodi, ki mori njim najbližnje! Nauk o Bogu in Njega brezkončni ljubezni je prvi, kaleri podi mrak iznad otrokove duše. In ta ga ojači, da pogumno stopi pred ooeta in nevede mu spolznejo iz ust besede: ,,Oče, ne delaš prav! — Kaj? — Kakor bi strela udarila vanj, tako ga je zadel ta otrokov glas in obtičal mu je globoko v srci. In pece ga bolj kot uboštvo in še v pijanosti mu zveni na uho in ga reže v kri, žile, v notranjost kakor otrovana ost! In zgodi se časih čudo, da gine strast za strastjo, da polagoma in polagoma stopa na pravi pot, da se mu vzbudi kes, ki mu prežene sovraštvo iz duše in vanjo ukolne rahlejši in rahlejši čut, ki se naposled prelije v ljubezen do dela in do svojih. Mož izpokorjen, žena dobljena! Resnično je, da se časih tako zgodi. In posebnega odgovora ni treba na vprašanje: Kdo je storil to? v Zal pa, da taki roditelji najraje odvajajo otroka od šole in da dado ucitelju največ neprijetnega in neljubega posla. Tudi tisto, kar se v domu vršf, uglobi se otroku tako globoko, da je najčešče nemogoče, da bi se mu to izruvalo iz prsij. In tak otrok pade, kakor jih je že tisoč in tisoč. Pomagaj rau Bog — človeku ni moči! Tudi tu moram biti kratek, saj vem, da se bode ob teh besedah mnogi tovariš spomnil preteklega svojega službovanja ter rni radovoljno pritrdil! E. Gangl. (Dalje prih.)