Izhaja vsak četrtek z datumom prihodnjega dneva. Dopisi naj se frankujejo in pošiljajo uredništvu lista »Mir« v Celovec, Pavličeva ulica št. 7. Osebni pogovor od 11. do 12. ure predpoldne in od 3. do 4. ure popoldne. Rokopisi naj se samo po eni strani lista napišejo, druga stran naj bo prazna. Rokopisi se ne vračajo. Dopisom je treba za odgovor priložiti poštno znamko. Velja za celo leto 4 krone. Denar naj se pošilja točno pod napisom : Upravništvo lista v Celovcu, Vetrinjsko obmestje št. 26. Naročnina naj se plačuje vnaprej. Glasilo koroških Slooenceu. Za inserate se plačuje po 20h od garmond-vrste vsakokrat. Leto XXXIV. Celovec, 18. junija 1915. Št. 46. Italijani pousod odbiti W-» ■ -Ti*' ■ . ,;>.r Laški poraz pri Plavah. Vsi dosedanji italijanski poizkusi, prodreti našo bojno črto, so se popolnoma ponesrečili. Menda so si Italijani prej vojskovanje z nami predstavljali veliko lažje, kakor je v resnici. Italijanski vojni ujetniki iz bojev pri prelazu Tonele na Tirolskem so pripovedovali, da so jim njihovi častniki izjavili, da bodo Italijani v štirih do petih dneh v Tridentu. Res so prišli v Trident, pa malo drugače, kakor so mislili, kot ujetniki. Lahi so vrgli svoje glavne čete na Goriško. Ob Soči skušajo prodreti našo bojno črto. Do-sedaj so se ustalili na vzhodnem bregu Soče le pri Tržiču in Kobaridu, torej na krajih, ki se nahajajo pred našo bojno črto. Dne 12. junija so naskočili Italijani našo bojno črto pii Plavah. Že prejšnji dan so sovražni oddelki ob jutranjem svitu pri Plavah splezali na vzhodne obrežne višine, a so bili pognani zopet nazaj. 12. pa se je razvil hud boj, v katerem so si Italijani razbili glave. Nad tisoč mitvih in ranjenih so pustili ležati pred našimi postojankami. Tudi 13. so pozno zvečer obnovili napad, pa so bili kakor prej odbiti. Na tirolski meji so odbile naše čete sovražne napade na prehodu v ozemlje Monte Paralbe in so zasedle to goro. Poizkus Italijanov, da bi si priborili nazaj Monte Piano, se je ponesrečil. O bojih na koroški meji se uradno ne poroča druzega, kakor da se topovski boji nadaljujejo. Boji pri Ortlerju. Ob švicarski meji vodi iz Italije na Tirolsko v Ortlerjevo skupino prelaz Stiltšer. Tam se vršijo manjši boji, o katerih poroča posebni poročevalec „Berliner Tageblatta" iz Martins-briicka z dne 12. t. m. tako-le: Ob pekoči solnčni vročini sem po različnih ovinkih dospel do svojega začasnega cilja, da bi opazoval bojne dogodke ob Stilfseijevem prelazu. O navadnem živahnem tujskem prometu sedaj tu doli ni govora in sem jaz pač edini tujec. Po dolini navzgor pa postaja živahnejše in na vsakem potu in na vsaki stezi se srečavajo večji in manjši oddelki švicarskega vojaštva, ki napravljajo prav izboren utis. Iz Engadina pošiljajo cele dnevne pohode daleč posamezne oddelke mejnih straž na švicarsko-italijansko mejo, ki je natančno zaznamovana s posebnimi zastavicami s švicarskim križem, kar tudi Italijanohi ne more biti vseeno. Vsak prelaz, vsaka kozja stezica, ki vodi iz Italije v Švico, je z največjo vestnostjo zastražena od švicarskih me nih straž, ki so svoje že od narave utrjene postojanke povsod utrdili še z bojnimi utrdbami, mestoma celo na višinah po 3000 in še več metrov visoko. Telefonske naprave vodijo nazaj k posameznim poveljstvom čet.v Kakor sem zaenkrat dobil utis, so organizirali Švicarji svojo mejno stražo v Bimdnerjevem gorovju, obdanem z večnim snegom, z veliko veščnostjo in vojaško previdnostjo. Preko Biindnerjevega gorovja se zdi za centralni državi vsaka italijanska nevarnost izključena. Vrhu tega je tu poveljnik eden najboljših švicarskih vojskovodij, generalmajor Bridler, ki se je pred nedavnim povrnil s Karpatov in ki povezuje precejšnjim četam. Zdi se, da vedo v Švici in posebno še v vojaških krogih, da Italiji ni nič zaupati, kljub temu da je naj-slovesneje izjavila, da se ne bo dotaknila švicarske nevtralitete. Pač iz tega vzroka so postavili Švicarji v Miinstertal razmeroma precej močno mejno stražo. Miinsterska dolina sega precej daleč v italijansko ozemlje, ima deloma tudi italijanski značaj, in na svoji barvani karti o bodočih mejah so Italijani v svoji predrznosti ta kos švicarske dežele kratkomalo priklopili Italiji. Na Stilfserjevem prelazu se skoro vsak dan vršijo spopadi, ki so bili dosedaj za italijanske alpince, ki stojijo tu nasproti avstrijskim alpinskim lovcem, menda prav neugodni. Tudi obojestranska Podlistek. Soseda. Črtica z goriško-italijanske meje. Spisal Jo s. Stariha. Tako je govoril, in v njegovem glasu je bilo nekaj tako žalostnega, tako globokočutnega, da sem za hipec pozabil na pesek in na lepe njegove oblačke ... In tako ti povem, Tone, tista žalost, tista globokočutnost, in še marsikaj drugega se je preselilo od deda v tebe in tli v tebi in bo tlelo do konca dni .... Ostanek hrepenenja tvojih dedov, Tone ...“ V vrhu samotne stare smreke se je nekaj zganilo, pripognila se je veja, zgrizen, oluščen češarek je cepnil na pot. „Veverica . ..“ je dejal Tone. „Ta ne pozna meje, danes je tukaj in jutri zjutraj bo za mojo hišo. In njen zarod se izprehaja brezskrbno tu in tam . . .“ Bila sta že precej visoko nad vasjo, stiskajočo se v majhnem žlebu pod slemenom. Postala sta. Do njiju je prihajal precej razločen šum človeških glasov ... zdelo se je, nenavadno razburjenih, nenavadno gostih, preglasnih. „Kaj imajo danes ?“ vpraša Peter. „Zdi se, da je shod, semenj, tam gori... in vendar ne more biti, nikdar še ni bil na ta dan.“ „Zrak je gostejši danes in čistejši, pa udarjajo glasovi na uho kakor plat zvona,“ odgovori Tone. In zopet gresta molče dalje do bližnjega ovinka. Tu pa se Peter nenadoma ustavi in reče: „Čudno, Tone, vso pot se mi vsiljujejo sami spomini, spomini nazaj, v detinstvo, na stariše, tvoje in moje, na tovariše, na vse, ki so bili kedaj z menoj v dotiki... In s kakšno silo ! Nenavaden dan je danes, Tone.“ „Človek ni vedno enako razpoložen,“ de Tone. Prišla sta s poti na cesto, na čisto novo, še z debelim gramozom nasuto cesto. Vsa bela se vije pod robom, ob straneh obrobljena z nizkim bujnim zelenjem, izza ovinkov se svetleča, v daljavi izginjajoča .. . „Dobri prijatelji smo s sosedi, v zvezi smo z njimi... in vendar te ceste, te nove ceste tod, čemu, Tone?" pravi Petruša in se zagleda po dolgi svetleči se kači, po novi beli cesti. ,.Za naše skromne potrebe jih ne delajo, zadovoljni smo s svojimi starimi stezami. In na vsak korak srečaš blesteče vojaško spremstvo, trčiš na korakajoče^ vojaške oddelke... Čemu vse to, Tone?" „Čemu? Ne razumem, čemu," odgovori Tone. »Avstrija je potrebna Lahu kot ribi voda, brez njenega prijateljstva bi nam odpadel velik kos kruha. Ne razumem, pravim. Tudi na naši strani se gradi in se popravlja, hkrati torej na obeh. Čudne reči to .. . in vendar smo prijatelji in zavezniki." Petruša je dvignil glavo, zdelo se mu je, kakor bi bila bušnila med njiju temna senca. Od strani je pogledal Toneta, starega prijatelja, najboljšega prijatelja, iskal njegovega očeta. Toda Tone je gledal sedaj v tla in Petru se je za hipec zazdelo, kakor bi stopal poleg njega popolnoma nepoznan, popolnoma tuj človek. Silno je zamahnil z roko preko čela, kakor bi hotel od-poditi besnega sršena, zaganjajočega se v njegovo glavo. Sršen — blazna misel, Bog ve odkod tako naglo se porodivša ... artiljerija ima priložnost, skoro vsak dan zglašati se, ker tukaj gori so višine prelazov na obeh straneh že dolgo časa močno utrjene in imajo veliko opirališč. Naše švicarske čete imajo krasno priložnost, da morejo vsem akcijam slediti z višjih krajev. Italijani začenjajo tu gori tudi že skrajno drzno igro, ki je Švica dalje časa ne bo lahko mogla mirno prenašati. Ne samo, da se včasi zmotijo streli na Švicarsko, ampak Italijani merijo celò na to stran. To dokazuje sledeč dogodek, o katerem nas je pod častno besedo zagotavljal švicarski častnik, ki je bil priča in ki se je ravnokar vrnil iz Miinstrove doline: Manjši avstrijski oddelek pod vodstvom enega samega častnika je na planoti Quarte Cantoniere na strategičnem Stilfseijevem prelazu zadel na večje število italijanskih al pinij ev. Avstrijci, ki so izborno streljali, so kmalu prešli k napadu in so ravno hoteli z višin doli. Švicarska obmejna straža je kakor po navadi opazovala dogodke iz varnega kritja in pri tem sta se dva švicarska častnika v sivi opravi posluževala daljnogleda. Sedaj so zapazili Italijani „vojnosive“ na švicarski strani in takoj so začeli tja močno streljati. Streli pa so padali prekratko, tako da Švicarji niso odgovorili na ta drzen napad. Ko so potem začeli prodirati Avstrijci, so jo alpinci popihali. Tak dogodek mora v Švici vzbuditi pozornost. Ko pišem te vrstice, grmijo sem od Stilfserjevega prelaza topovi in sicer tako močno kot še nikdar poprej. S trikratno premočjo. Curili, 14. junija. V »Stampi" opisuje vojaški sotrudnik lista dosedanje uspehe Italijanov na bojiščih in cilje, ki si jih mora staviti Italija. Italija ne sme samo zasesti ozemlja, do katerega misli da ima pravico, ampak mora skušati sovražne armade popolnoma premagati in sovražno glavno mesto zasesti. Le tako si zagotovi posest ozemlja, ki ga hoče. Ta zahteva se zdi na prvi pogled čudna, zgodovina pa da je dokazala, da »Tukaj sva... postojva za hipec," pravi Tone. »Ni ga lepšega razgleda zame od tega...“ In obstaneta, zroča v daljavo. Tam daleč, kjer se polagoma ožijo brda, kjer se vidijo samo še kot velike rjave krtine, v solnčnih žarkih se kopajoče, v soparu migljajoče in kolikor dlje, toliko nižje se pogrezajoče, tam daleč se vije širok zelenkastobel, ob robu posinel pas, se svetlika, podrhtava, kipi in gine na obzorju. Tone pokaže z desnico tja preko nizkega sedla zadnjega vrha in vzklikne: »Kako je lepa!" »Res je ... lepa je," pritrdi Petruša in se zamakne nemo tja doli. »Kako že pravi Gregorčič, Petruša?" Petruša se zgane, jopič mu zdrkne v obcestno travo, oko mu zablišči. »Oh, vsak otrok jp zna pri nas, vsak otrok, in tudi jaz . . In obrne se tja doli proti svetlečemu pasu in iz njegovih prsi kipi glas za glasom, dvigajoč se, padajoč, nežen, razburjen ... viharen . .. Gregorčičeva pesem »Soči" vre iz njegovega grla, iz njegove duše. Izprva zamolklo, rahlo, a vedno strastneje, vedno bolj v živo meso rezaje ... Pa, oh, siroti tebi žoga Vihftr grozan, vihar straSan; Prihrumel z gorkega bo juga, Divjal čez plodno ho ravan, Ki tvoja jo napaja struga — Gorje, da daleč ni ta dan! Oebaj je počenil v travo, pesti stiskaje na oči, z glavo sklonjeno na kolena. (Dalje sledi.) je kaka država le potem popolnoma premagana, če se je posrečilo, narekovati ji mir v njenem glavnem mestu. Če ceni polkovnik Repington čete, ki jih more postaviti na bojišče Avstro-Ogrska, na 600.000 mož, je številka previsoka. Avstrijci in Ogri da imajo v Trentino kakih 100.000 mož in ob Soči kakih 200.000 do 300.000 mož na razpolago. Jasno pa je, da mora italijanska ofenziva začeti z najmanj trikrat tako visokim številom, ker se morejo Avstrijci in Ogri opirati na trdne točke. Že deset mesecev pripravljena, da mora torej Italija na bojni črti ob Soči imeti pripravljeno najmanj enmilijonsko armado z vsemi pripomočki, da bi mogla v ofenzivi hitro napredovati. Če se to ne zgodi, potem da bi se moglo zgoditi, da se ustvari položaj ravnotežja, kakor je drugod. Vojna z Rusi. Ruska bojna črta zopet prebita. V Galiciji se boji normalno razvijajo. Rusi so zoper prodirajočo Linsingenovo armado postavili na bojišče nove čete in tako prodiranje te armade ustavili, toda le začasno. Linsingenova armada je zopet prešla k napadu. Tem huje in izdatneje pa so napadle Ruse zvezne armade vzhodno in južnovzhodno od Jaroslava na 70 kilometrov dolgi bojni črti med Czer-niavo (severnozapadne od Mosciske) in Sieniavo; po besnem boju je bil sovražnik, ki je imel velike izgube, prisiljen k umikanju. 16.000 ujetnikov je padlo v naše roke. Posledica te zmage je, da so se Rusi začeli tudi južno od Mosciske umikati. Rusi so skušali parirati z močnimi sunki južno od Dnjestra pri Derzovu v smeri južno od Mikolajeva proti Stryju; štiri močni ruski napadi pa so bili krvavo odbiti in je sovražnik konečno v begu zapustil bojišče. Naši prodirajo v smeri proti Mikolajevu iz južnovzhodne^ smeri južno ob Dnjestru; severo-zapadno od Žuravna so prodrli proti Zydaczowu in po hudem boju zavzeli Beguzno. Tudi vzhodno od Stanislava, severno od mesteca Tlumacz naš napad uspešno napreduje. Naše prodiranje gre torej proti Lvovu, od zapada in juga. Morda po dobljeni bitki vzhodno od Jaroslava, kjer je zveznim četam poveljeval general Makensen, ne bo dolgo trajalo, da se bode bila bitka pri Grodku, kjer je v začetku bojev padlo toliko slovenskih junakov. V Bukovini ni več Rusov. Naši so jih pregnali in prestopili na vzhodu celo že rusko mejo v Besarabiji. Severno od Zaleščiki so Rusi poizkusili z napadom, ki pa se je izjalovil vsled uspešnega streljanja naših čet. Rusi so doživeli zadnje čase hude poraze in vendar se še vedno trdovratno branijo; znamenje, s kako močnim sovražnikom da se borijo naše hrabre čete, in da se morajo junaški čini zveznih armad zelo visoko ceniti. Vsak drug sovražnik bi bil po porazih, kakor so jih doživeli Rusi, popolnoma demoraliziran in za vsako resno hrambo popolnoma nezmožen. Vojna s Srbijo. Srbi proti Draču. Chiasso, 14. junija. Kakor poroča milanski „Sera“ iz Rima, so Srbi razen Elbasana zasedli tudi Tirano v Albaniji in korakajo proti Draču. Drug oddelek Srbov in Črnogorcev je od Gusinja prodrl na vesinah Mirdizze do Remisija in koraka dozdevno proti Lješu. Vsled teh dogodkov so morali Albanci nehati z obleganjem Drača in so odkorakali v smeri proti Škadru. Esad paša pa upa, da jim bo zastavil pot. S svojimi četami je tudi vkorakal v Tirano in je bil od Srbov prijateljsko pozdravljen. Drač je baje vsled obstreljevanja od Albancev hudo trpel. Curih, 15. junija. „Tagesanzeiger“ poroča iz Drača o srbskem pohodu v Albanijo: Srbske čete so zasedle najvažnejše okraje v notranji Albaniji. Od Tirane in Elbasana so srbske čete že tako daleč, da se jih opazi z Drača. Francosko bojišče. Francozi s svojo že tolikokrat napovedano ofenzivo nimajo sreče. Kolikorkrat jo začnejo, tolikokrat so tepeni. Dne 13. junija so začeli z ofenzivo na črti Lievin — Arras. Ko so začeli njihovi za naskok določeni oddelki prodirati, jih je pregnala nemška artiljerija. Proti večeru so napravili Francozi v gostih vrstah dva močna napada na nemške postojanke na obeh straneh višine Loretto in na črti Neuville—Roclincourt, pa so bili povsod z velikimi izgubami odbiti. Naslednji dan so z veliko trdovratnostjo obnovili napad na črti Liévin—Arras. Porabili so silno veliko streliva, pa vsled uspešnega streljanja nemških čet niso ničesar dosegli. Imeli so silno velike izgube. Tudi na drugih bojnih črtah na Francoskem se vršijo boji, pa povsod za Francoze s slabim uspehom. Raznoterosti iz vojne. S primorskega — avstrijsko-italijanskega bojišča piše slovenski častnik: Dela imam silno veliko. In če sem še pred mesecem dni mislil, da človeku ni mogoče živeti brez spanja, danes prihajam do prepričanja, da človek tudi brez spanja ali vsaj s prav malo spanjem lahko živi, če ima delo in to zvezano z veliko odgovornostjo. Danes so vozili mimo nas že nekaj ranjencev z nekega hriba, na katerega že tretji dan padajo težke italijanske granate. Zanimivo je gledati to udarjanje bomb ob skalovita kraška tla. Kamor je granata padla, tam se dviga velikanski steber črnega dima, ki se vleže potem kot odeja na vso okolico. Čudno je to, da so naši ranjeni samo na rokah ali glavi. Tolmačim si to stvar tako: Svet, v katerega streljajo, je zelo kamenit in ko granata eksplodira, vrže razstreljene kamenite drobce na vse strani in te škrbine razmesarijo človeka na glavi in rokah, ker so glava in roke nezavarovane. Sicer pa so ti naši Lahi grozno strahopetni in bodo šli, če Bog da, prav kmalu papcat polento domov. Seveda jim jo mi prej prav pošteno osolimo. Ravno, ko to pišem, grme topovi. Človek se na to grmenje tako privadi, da mu nič ni, in tudi ljudje, ki so ostali tu, so čisto mirni. Človek otopi, ko vidi, da zoper to ne more nič opraviti. Danes smo opazovali topovski boj in našteli v pol ure 53 granat ter šrapnelov. A Lahi merijo silno slabo in mene bi bilo naravnost sram, če bi tako „žajfaT‘ kot oni. Proti večeru sva šla z nekim nadporočnikom gledat našo baterijo, ki je popolnoma zakopana. Ta Lahom grozno nagaja, a je ne morejo izslediti. Že pet aeroplanov jo je iskalo. Metali so bombe doli, a niso pogodili in je niso mogli izslediti. Življenje je tu zelo zanimivo in želim si ostati tu ter pomagati, da sunemo sovražnika prav pošteno v želodec, da se mu bo kolcalo vse večne čase. Ljudi je ostalo tu še precej. Ruski letalski častnik o postopanju Italije. Iz vojnega časnikarskega stana se poroča: Ruski letalski častnik, poročnik Sergij Kustel-nicki, ki je bil na poizvedovalnem poletu dne 26. maja vsled poškodovanja letalskega stroja pri Tyszowniji prisiljen, da je pristal pri Skolah, je dal pri zaslišanju protokolirati dobesedno sledečo izjavo: Vojna napoved Italije nam je bila naznanjena uradno. Čeprav je treba ta dogodek z našega vojaškega in političnega stališča pozdraviti z veseljem, vendar se kot poštenjak ne sramujem priznati, da smatram postopanje Italije napram Avstriji kot nemoralično in kot podlo nesramnost. Spopad s Črnogorci. Južno od Avtovca (Avtovac leži kakih 7 kilometrov severno od črnogorske meje v Hercegovini) je kakih 200 Črnogorcev napadlo naše poljske straže, ki so bili pa po kratkem boju pregnani. Sicer je na balkanskem bojišču položaj neizpremenjen. Naši letalci nad Kragujevcem. Iz Bukarešta poročajo 14. t. m.: Srbsko vojno vodstvo poroča, da so avstro-ogrski letalci bombardirali Kragujevac in vrgli nanj deset bomb. Kam da so bombe padle in kakšno škodo da ‘so naredile, o tem molči srbsko poročilo. Poroča le, da so bili štirje ubiti, deset ljudi pa je bilo ranjenih. Rusija utrujena. Iz Bukarešta se poroča: Ruski zunanji minister Sazonov je rekel poročevalcu petrograjske „Rječ“, da se Rusija ne pripravlja na novo zimsko vojno, ker bo po njegovem mnenju vojna veliko prej končana. Kako da se bo končala vojna, tega minister ni povedal, iz odredb ruske vlade pa se da sklepati, da hoče Rusija iz notranjih vzrokov vojno prejkoslej končati. Mosciska zavzeta. Uradno se poroča, da so čete generala von der Marwitz 14. t. m. v naskoku zavzele Moscisko. Desno krilo armade, ki ji poveljuje -general Lin-singen, je naskočilo višine zapadno od Jezupola. Nov ruski vojni načrt. Berolin, 15. junija. V petrograjskih listih se pripominja, da se mora javnost sprijazniti z mislijo, da bo ruski generalni štab moral začasno svojo glavno pozornost odvrniti od Galicije in jo obrniti na rusko bojišče. Rusko armadno vodstvo da hoče po novem, presenetljivem načrtu delati, ki bo nasprotnika prehitel in številno premoč zravnal. Vojna v Galiciji da postaja gverilna vojna. Rusom primanjkuje municije. Pariz, 15. junija. „Journal11 izjavlja na podlagi zanesljivih informacij, da je glavni vzrok ruskih porazov izrazito pomanjkanje municije; proti tisočem sovražnih topov in milijonom uporabljenega streliva ima le smešno majhno število na razpolago, tako da je morala podleči sovražni premoči. Pomanjkanje streliva pa je vsled zaostalosti industrije na Ruskem, potem ker inozemski dobavitelji niso držali besede in ker pristanišče Arhangelsk ni porabljivo. Angleška ugibanja. London, 15. junija. „Westminster Gazette11 zagotavlja v uvodniku, da vojna še lahko cela leta dolgo traja in bo najbrž tudi še trajala. Ko je angleška vlada ob začetku vojne to izjavila, veliko ljudi da to ni smatralo za resno. Z ozirom na to vojaški položaj na splošno ni tako slab. Položaj je resen, kakor je vedno bil. Moč naše dežele se ne kaže v tem, da bi takoj prodrli, ampak v tem, da imamo velike rezerve, ki jih lahko uporabimo, ko bo sovražnik utrujen. Žetveni dopusti in začasne oprostitve. Domobransko ministrstvo je sporazumno z vojnim izdalo 8. junija glede žetvenih dopustov te-le določbe: 1. Kolikor pripuščajo vojaške zadeve, se bo dovolil dopust samostojnim poljedelcem, oziroma njihovim družinskim članom, kakor tudi poljedelskim delavcem v ravno isti meri, kakor svoječasno za pomladne setve. Isto tako se bodo na prošnjo po možnosti odposlali tudi vojaki, da poskrbijo žetvena opravila. V čisto izrednih in ozira vrednih slučajih se bodo na utemeljene prošnje dovolila tudi oproščenja od vojaške službe samostojnim poljedelcem, kakor tudi posameznim poljedelskim uradnikom pri veleposestvih in gospodarskih zadrugah za omejen čas (kvečjemu 14 dni). Prošnjo vloži ali vojak sam, ki želi biti oproščen, in sicer pri svojem poveljništvu, ali pa njegovi domači potom okrajnega glavarstva. V dopustnih listih je natančno povedano, zakaj je bil dopust podeljen. Dopustni listi dajo pravico do proste vožnje na železnicah. AkO se vojak po preteklem dopustu ne vrne na svoje mesto, se strogo kaznuje. Nadzorovanje. Ali vojaki, ki imajo dopust, res opravljajo žetvena opravila, nadzoruje občina in politična oblast. Če bi se dopustniki ne ukvarjali z žetvenim delom, mora okrajno glavarstvo takoj povzročiti, da se vrnejo v vojaško službo, predno poteče dopust. Med dopustom dobijo vojaki svojo vojaško plačo neprikrajšano in tudi njihove družine obdržijo podpore. Posamezne občine ali tudi posamezni poljedelci lahko prosijo pri okrajnem glavarstvu, da se jim dovolijo za delo oddelki do 20 mož. Za stanovanje in hrano teh oddelkov morajo skrbeti občine ali posamezni posestniki, katerim so se dovolili ti vojaški oddelki. Hrana in stanovanje za te oddelke se plača od vojaške oblasti, vendar ne sme odškodnina znašati več, kakor je določeno za tisti kraj, kjer je stalno nameščeno dotično moštvo. To odškodnino za hrano in stanovanje mora poveljnik dotičnega oddelka plačati pri občini proti potrdilu. Časovno omejene oprostitve samostojnih poljedelcev se morejo doseči le v izrednih slučajih, in sicer se prošnje smejo vlagati le potom okrajnega glavarstva. Ako se take prošnje vložijo na domobransko ministrstvo, se ne bo oziralo na nje. Dnevne novice in dopisi. Peregrin Vunček f. Velike so žrtve, ki jih doprinašamo domovini na oltar Slovenci; skoro vsa naša inteligenca se nahaja v službi domovine, in tudi izmed duhovščine je na bojiščih pro-centualno morda največ naše. In vendar so te velike žrtve za domovino potrebne, četudi so za posamezne, prizadete osebe huda izkušnja, za narod pa bridka izguba. Slovenci smo in bomo storili vso svojo patriotično dolžnost in prostovoljno še veliko več, kakor zahteva od nas domovina, zato pa imamo trdno upanje v bodočnost slovenskega naroda. Zvestoba za zvestobo ! Mnogo naših najboljših mož in mladeničev je padlo za domovino, in ni najzadnji izmed teh Peregrin Vunček, črkostavec tiskarne Družbe sv. Mohorja. Kdo ni poznal rajnega Peregrina po slovenskem Korotanu? Ni ga bilo javnega narodnega delovanja, ki bi se ga ne bil z vnemo udeleževal Peregrin. Posebno marljiv je bil kot odbornik koroške podružnice „Slov. planinskega društva1' in kot blagajnik celovške podružnice „Slov. Straže". Za svojo osebo silno skromen, ponižen, je bil v narodnih zadevah skrajno odločen in dosleden. V izpolnjevanju svojih verskih dolžnosti je bil zelo natančen, njegova pobožnost je bila naravnost ginljiva. Našemu listu je bil vedno zvest in cenjen sotrudnik. Še pred nedavnim je pisal z bojišča našemu uredniku: „Daj nam Bog prav kmalu zmagoslavni konec in srečno svidenje ob domačem ognjišču." Ta želja se mu ni izpolnila. Zapušča ženo in malega sinčka. Mnogoštevilni njegovi prijatelji, ki so cenili njegovo značajnost in ljubeznivost, bodo rajnemu junaku, padlemu za domovino na severnem bojišču, ohranili blag spomin. Pokoj njegovi blagi duši! Imenovanja pri domobranstvu. Za kadete v rezervi so bili imenovani enoletni prostovoljci Henrik Gobel, Karol Raimann, Josip Purkowitzer, Ivan Trieb, Herman Castellazzi, Leopold JObstl, Rihard Planešic, Viktor Stark, Franc Holzinger, Emil Lenhart in Alojzij Seebacher, vsi domobr. pp. 3'; Peter Birnbacher, Ernest Vogel, Julij Ko-trnec, Herman Fiirpass, Makso Hevelka, Karol Kramer, Ferdo Schdfman, Maks Primus, Roman Hutter, Ivan Kandolf, Tone Lemmerhofer, Josip Stedner, Emerik Maixner, Jožef Unterluggauer, Ivan Serno, Feliks Widder in Ivan Frauscher, vsi dpp. 4. Na severnem bojišču je padel 16. majnika pri naskoku na neko rusko postojanko nadporočnik Jožef Bittner od 5. pp., brat mil. g. stolnega prošta Gvido Bittnerja v Celovcu. Rojen je bil v Milštatu in je bil v 46. letu. Izprva častnik po poklicu je povodom svoje ženitve stopil v civilno državno službo, meseca februarja t. 1. je bil pa zopet aktiviran, je odšel meseca marca kot stotnijski poveljnik na bojišče in je postal dva meseca pozneje žrtev zvesto izpolnjene dolžnosti. Izprememba v železniškem prometu. Od 14. t. m. naprej vozi poštni vlak št. 413, odhod iz Celovca ob 6. uri 47 minut zjutraj, do Fran-zensfeste, dohod tja ob 2. uri 40 min. pop.; nadalje poštni vlak št. 420 na progi Franzensfeste— Beljak in sicer odhod iz Franzensfeste ob 3. uri 38 min. pop., dohod v Beljaku ob 10. uri 11 min. zvečer. Ranjenci v celovških bolnišnicah. Od začetka vojne do 13. junija je bilo v poslopjih rezervne bolnišnice 1 vCelovcu voskrbi 11.850ranjenih in bolnih vojakov. Dne 13. junija je bilo v vojaški bolnišnici 159 mož in 8 častnikov, v sirotišni vojašnici 775 mož, v šoli pod Križno goro 294 mož in 2 častnika, v samostanu sester uršulink 177 mož, skupaj torej 10 častnikov in 1515 mož. Od 5. do 13. junija so bili v rezervno bolnišnico 1 od domačih čet sprejeti v oskrbo : Polkovni poveljnik p. top. p. št. 9 g. polkovnik Fr. Steiner pl. Treuendorf. Od pp. št. 7 : Četovodja Martin Schurian in Friderik Felfernik ter inf. Jakob Male. Od pol. lov. bat. št. 8 : lovec Urban Neu-holzer, od dpp. št. 4: inf. Rajnhard Schweiger, Martin Ape, Janez Hohenberger, Miha Sorjak in Franc Lang. V rezervni bolnišnici št. 2 so bili sprejeti od 7. pp. Leopold Stefanella iz Št. Lenarta v Lab. dol. Od c. kr. kora prostovoljnih strelcev četovodja Janez Ujci, rojen leta 1888 v Maloščah; strelci: Alojzij Lingitz iz Volšperka, r. 1. 1897, Kristijan Friessner r. 1898 v Africi pri Beljaku in Štefan Baier, r. 1. 1897 v Krems-briicken. V rezervno bolnišnico 2 v Celovcu so bili 12. in 13. t. m. od domačih čet sprejeti od 7. pp. poddesetnik Tomaž Kaiser, inf. Janez Vilernik, Andrej Samic, Jožef Rubic in Lovro Potočnik; od p. 1. b. št. 8 lovec Jožef Ebner iz Št. Petra pri Špitalu, od dpp. št. 4 int. Janez Sarai c, Tomaž Kaiser roj. 1891 iz občine Važenberg, Matija Pegrin iz Dobrij pri Greifenbergu ; od c. in kr. kora prostovoljnih strelcev strelec Jožef Vran, roj. 1. 1898 v Gospa-Sveti. Od začetka vojne do 15. t. meseca je bilo v tej bolnišnici v oskrbi 16.972 mož. Transport ranjencev. Dne 14. t. m. zvečer je došlo v Celovec na državni kolodvor s posebnim vlakom južne železnice 239 ranjencev in bolnikov. Odtam so jih prepeljali v bolnišnico Rdečega križa v Marijanišče. Ženske pri celovški električni. Pri celovški električni železnici opravljajo od 14. t. m. službo sprevodnikov štiri žene, katerih možje, sprevodniki pri električni, so bili vpoklicani v vojno službo. Vojno ljubljansko sodišče razpuščeno. Domobransko divizijsko in brigadno sodišče v Ljubljani je razpuščeno. Njegove agende je prevzelo graško divizijsko sodišče. V Celju je umrl v 71. letu svoje starosti znani zdravnik dr. Riebl. Po rodu je bil koroški Slovenec, doma iz vovberske župnije pri Velikovcu. „Grazer Volksblatt" poroča, da je bil rajni dober katoličan in dober Nemec; kolikor je nam znano, rajni nikdar ni kazal kakega nasprotstva do svojega naroda. N. p. v m. ! Smrt v tujini. V Neunkirchen na Nižje-Avstrijskem je umrla dne 9. junija vdova po gozdarskem nadzorniku, gospa Josipina Wiech roj. Nagode v 66. letu svoje starosti. Pred osmimi dnevi se je izselila iz Celovca, da bi se oddaljila vojnemu metežu, pa božja previdnost jo je nenadoma odpoklicala s tega sveta. Trbiž. Služkinja Barbara E. je dne 11. t. m. našla znesek 1350 K ter s tem denarjem in z ukradenimi 20 K pobegnila. Od najdenega denarja so dobili še 1145 K 95 v. Deklica je stara šele 15 let in je rojena v Celovcu. Iz Pulja. C. kr. okrajno glavarstvo je priobčilo nastopno odredbo: Luči se smejo prižigati samo v takih stanovanjih, ki so jim okna zaprta na način, da ne prodira skozi nje noben žarek luči. Kdor se ne bo pokoril odredbam glede prikrivanja luči, bo odstranjen iz trdnjave, oziroma aretiran. Vsa stanovanja v podstrešjih treba takoj izprazniti in zapreti. Po noči se ne sme hoditi v podstrešje. Slednjič se naznanja, da bodo osebe, ki ne nosijo nikakega traku na nadlaktu, takoj izgnane iz Pulja. Slava Slovencem. Vojaški telegrafist Emil Douth je poslal z italijanskega bojišča nemško-nacionalnemu listu „Reichenberger Zeitung" vojno dopisnico s sledečo vsebino: Pred vsem zvesto-nemške pozdrave iz doline Soče. Slovensko prebivalstvo v kraj ih, skozi katere smo se vozili, zasluži vso pohvalo. Povsod so nas obsipali z darovi, osobito na Jesenicah in na Bledu. Dobro mleko nam je prišlo kaj prav. Na Bledu je moral vlak postati na progi, da nam je moglo slovensko prebivalstvo izročiti svoje darove. Gromenje težkih topov dela na prebivalstvo čuden utis, kljub temu pa ne zapusti rodne grude, dokler ni prisiljeno. Iz ruskega ujetništva je pisal učitelj C. M. šole v Trstu, skladatelj Emil Adamič: V bližini Taškenta, za Turkestanom, sem v taborišču. Daleč, daleč od domovine, ki je najbrž ne bom videl več. Izrecite prisrčne pozdrave vsem znancem, vsem Slovencem v Trstu. Povejte jim, naj mi pišejo. Tu nas je nad 50 tržaških Slovencev. Vsi smo brez denarja in brez sredstev, da bi si zboljšali življenje. Jesti je sicer dovolj, toda človek ima tudi še druge potrebe. Mislite torej na nas. Moj naslov: Emil Adamič, vojni ujetnik, Turkestanski kraj, mesto Taškent, Tro-jeki art, Ruska Azija. — Tisoče pozdravov! — Dopisnica je bila oddana na pošto 22. aprila 1.1. Živinski potni listi za čas vojne. Deželna vlada koroška je izdala odredbo z dne 11. junija 1915 glede živinskih potnih listov za živino in svinje za čas vojne. Odredba določa: Pravica za spisovanje živinskih potnih listov za živino in svinje, če so namenjene preko koroške meje, se prenese na politične okrajne oblasti kraja bivanja živine. Politične oblasti smejo take živinske potne liste dajati le na podlagi dovoljenja, ki ga daje od slučaja do slučaja v sporazumu z dež. kulturnim svetom c. kr. deželna vlada. Tozadevnim prošnjam je priložiti ogledni list živinskega ogledovalca. Izvzeti so transporti, ki so dokazano last armadne uprave. Košnja In kosci. Na Koroškem bo letos blagoslovljeno leto, kakor ga že dolgo ni bilo, če nas bo Bog varoval neviht in toče. Posebno travnike je letos Bog blagoslovil. Po nekaterih krajih je letos zrastla nad dober meter visoka in gosta trava. Le ena težava je. Čas za košnjo je tu, toda koscev je premalo. Ljudje so celo predčasno začeli kositi, samo da bi mogli travo poseči. Koscev za drag denar ni mogoče dobiti. Zato so večji posestniki prosili za ruske ujetnike, toda sam Bog ve, kdaj da jih bodo dobili. Opozarjamo kompetentne oblasti, da nastane velikanska škoda, ne samo za živinorejce, ampak tudi za državo, če bi se košnja ne opravila o pravem času. Kadar je trava zrela, jo je treba takoj pokositi, ker sicer izgubi na svoji dobroti in ker mora tudi otava imeti dovolj časa za rast. Košnja torej ne sme čakati, da bi uradni šimelj nosil prošnje, ki se jim lahko v treh dneh ustreže, po 14 dni ali še dalje iz roke v roko. Trava je za košnjo zrela. Naj bi se torej skrbelo, da se nemudoma pošljejo ruski ujetniki posestnikom, ki so zanje prosili. To je tem važnejše, ker se nam poroča, da je po nekaterih deželah suša vzela travo. Darovi poslani slov. komiteju v Celovcu (Družba sv. Mohorja): Za pohabljene koroške vojake: G. Janko Šemrov, sod. oficijant v Borovljah, 2 K; cerkvena zbirka po č. g. župn. Premru v Možici 23 K; vč. gosp. župnik Premru 32 K; župni urad Št. Jakob v Rožu (dar faranov) 30 K. — Za sirote padlih: Vč. g. župnik Fr. Premru v Možici 32 K; župni urad Št. Jakob v Rožu (dar faranov) 30 K; uredništvo „Mira“ 10 K; g. Iv. Kolenc, vodja tiskarne Družbe sv. Mohorja 1 krono. Prošnje za izkopavanje in prevoz na bojišču padlih ali v vojnih sanitetnih zavodih umrlih vojakov morajo stranke vlagati pri pristojnem vojaškem poveljništvu prosilčevega bivališča. Izkopavanja so mogoča le pri posameznih grobovih. K temu se še pripominja, da se sme v Avstriji dovoliti izkopanje, oz. prevoz na pegastem legarju, kozah, azijatski koleri ali kugi, na Ogrskem tudi na Škrlatici in difteriji umrlih še le eno leto po smrti. Želi pa se, da občinstvo odloži izkopavanja in prevoze na čas po vojni in da so železniške uprave obljubile 50 °/0 ni popust le za prevoze po končani vojni. Poziv za prepustitev sanitetnih in vojnih psov. Psi opravljajo v vojni važno službo bodisi kot sanitetni psi, bodisi kot čuvaji pri patruljah. Najsposobnejši za to službo so štiri pasme policijskih psov (Airedale-Terrier, nemški ovčarji, Dobermanovi pinči in Rottweilerji); v poštev pa pridejo tudi dobri, utrjeni čuvaji. Psi, ki se prepustijo vojni upravi in se povrnejo z bojišča, se izročijo seveda zopet gospodarjem. V upoštevanja vrednih slučajih se tudi nakupijo. Vsa vprašanja, prošnje in ponudbe je nasloviti na generalni se-kretarijat avstro - ogrskega društva za policijske in vojne pse, Dunaj VIL, Kirchengasse 41. Št. Rupert pri Celovcu. Tukaj se je dne 15. t. m. zvečer pri nakladanju gramoza ponesrečil bivši postrešček, nazadnje dninar, Luka Stifter, rojen 1. 1841 v Libeličah. Nesreče ni kdo drug povzročil. Št.Rupert pri Celovcu. (Trije dezerterji aretirani.) Tukajšnjim orožnikom se je posrečilo, aretirati dne 7. t. ra. tri infanteriste 7. pp. Ti trije vojaški begunci so brata Jožef in Emil Wlček iz Litomeric in Janez Sibitz iz Otoč, ki je bil že tridesetkrat predkaznovan. Oddali so jih vojaškemu postajnemu poveljništvu v Celovcu. Kotmaravas. Krogla priletela, fanta je zadela in ga smrtno ranila. To narodno pesem zdihuje na stotisoče ljudi po naši avstro-ogrski domovini, ki žalujejo po svojih dragih, padlih na bojišču za cesaija in domovino. Kolikor je bilo mogoče izvedeti, jih je iz naše župnije padlo 11. Dne 18. majnika je padel na severnem bojišču Pavel Goričnik, posestnik iz Šmarjete pri Kot-marivasi. Bil je značajen mož, izboren cerkven pevec in zaveden Slovenec. Bil je skrben, umen gospodar in zapušča tri otroke. Njegov brat Rupej je v ruskem ujetništvu. Rajni Pavel je pisal dan pred svojo smrtjo domov še dopisnico. Prvi je o njegovi smrti poročal neki Klemenčič, drugo poročilo pa je od njegovega tovariša Miškulnika z Bilčovsa, ki piše, naj domači ne pišejo več Pavlu, ker je mrtev; umrl da je lahke smrti. N. p. v m.! Medgorje. (Od mrtvih vstal.) Dne 2.t.m. je pd. Muda dobila iz Ruskega dopisnico od svojega moža, ki je 40 let star, oče sedmerih otrok, sin bivšega župana in rimskega romarja in je bil od začetka vojne v Przemyslu ter je zadnjikrat pisal dne 17. januarja 1.1., na svoj god, in častital za god svojemu dušnemu pastirju. Dopisnica od 2. t. m. se glasi: „Ljuba žena! Jaz te srčno pozdravljam in Ti naznanjam, da sem v ruskem ujetništvu v Samarkandu zdrav in neranjen. Tudi Boštan je tukaj zdrav in Vas vse srčno pozdravlja. Moj naslov je: Anton Drobiunig, vojni ujetnik, Sakaspikaja Oblast 5 v Samarkandu, Rusie d’Asie." Steckenpferd- IllllnonileCnafo milo slej ko prej neutrpno za racionalno oskrbo polti in lepote. Vsakdanja priznalna pisma. Po 1 K se dobiva povsod. Književnost in umetnost. Zemljevidi južnega bojišča. Znameniti kartografski zavod G. Freytag & Berndt, Dunaj VH., Schottenfeldgasse 62, je izdal tri nove zemljevide, ki jih priporočamo vsakomur, ki hoče razvoj vojne z Italijani zasledovati na zemljevidu: Italija, merilo 1:1,500.000, cena K PSO; Avstrijsko-italijansko obmejno ozemlje, merilo 1:600.000, cena K 1’20; Avstro-ogrske primorske dežele, merilo 1:600.000, cena K P20. Zemljevidi so natančni, pregledni, vendar pa imajo še vedno staro napako, ki se ponavlja v vseh nemških zemljevidih; vsa slovenska in hrvaška krajevna imena na Primorskem in v Dalmaciji so — italijanska. Že davno bi bila morala iz šolskih knjig in zemljevidov v Avstriji izginiti krajevna imena kakor „Ragusa, Spalato, Sebenico, Lissa" itd., ki so posiljeno italijanska; tamošnje hrvatsko ljudstvo pozna le Dubrovnik, Split, Šibenik, Vis itd. Tako se čisto brez potrebe in na umeten način po svetu vzbuja mnenje, da so to italijanski kraji in da se Italija poteguje s sedanjo vojno za italijanska mesta, za italijansko prebivalstvo. — Avstrijsko primorje pa je v res- niči z malimi izjemami hrvatsko in slovensko. Tega ne vedo niti avstrijski državljani, ki se v šolah učijo umetno narejena italijanska krajevna imena. Je to pametno? Je to dobro? Ali bo sedanja vojna z Italijo našo naučno upravo kaj izmodrovala? Tu bi bilo — v interesu naše države —, treba korenite izpremembe, ne pa v slovenskih srednješolskih čitankah. „Mehrsprachiges Handbuchlein.“ Pod tem naslovom je izšla v samozaložbi misijonske hiše (lazaristov) na Dunaju, XVIII/1 Vinzenzgasse 3 knjižica, ki pomaga duhovniku, da more spovedovati v vseh v naši državi domačih jezikih. Da je taka knjižica veliko vredna zlasti za tiste, ki imajo priložnost spovedovati vojake, je naravno. V zadnjem času je izšlo več takih praktičnih knjižic, toda od vseh, kar smo jih dobili v roke, je ta najporabnejša, najpraktičnejša. V njej dobi spovednik molitve za spovedance in bolnike, vprašanja in odgovore, spovedno ogledalo in kratek nauk o najvažnejših verskih resnicah v nemškem, madjarskem, češkem, poljskem, hrvatskem, slovaškem, rusinskem, romunskem, slovenskem in italijanskem jeziku. Nekaj manjših napak, ki se nahajajo v knjižici, bo treba v novi izdaji popraviti. Knjižica se dobiva tudi v komisijski založbi knjigarn Majer & Comp. in Henrik Kirsch, oba na Dunaju, I. Singerstrasse 7 ter se naroča lahko pri vseh katoliških knjigarnah. Pri naročbi več izvodov se dobi primeren popust; sicer stane broširan izvod K P50, vezan K 1'80, po pošti 10 vi- -narjev več. Velika vsota denarja se zamore naključiti vsakomur, ki postane naš naročnik. Brezplačna pojasnila pošilja: Srežkovno zastopstvo 17, Ljubljana. Fo HajniSjem naročilu Hjeg. ||| c. in kr. Bpnst. ffeličanstca 31. c. kr. državna loterija za skupne vojaške dobrodelne namene. Ta denarna loterija ima 21.146 dobitkov v gotovini v skupni vrednosti 625.000 kron. Glavni dobitek znaša f Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu s tem naznanja, da je njen delavni sotrudnik, gospod Peregrin Vunček umrl na severnem bojišču junaške smrti po zadobljeni rani v 31. letu svoje starosti ter bil pokopan dne 14. junija 1915 v Marmaros Szigetu. Sv. maša za pokojnika se bo darovala v pondeljek dne 21. junija, ob 7. uri zjutraj, v cerkvi sv. Duha v Celovcu. Vsem prijateljem in znancem priporočamo pokojnika v molitev in blag spomin. Celovec, 15. junija 1915. Paramenti! fi s! i o l Mulina oblačila U VX c Šmizete Hirati v preprosti in tudi v bogati opremi, dobro blago in poceni. Plašči za Cerkvenika in ministrante, ovratni plaščki in štole zelo ceno. v različnih oblikah od 1 K naprej. Komplet z ovratnim trakom od K 2'— do K 2-80, kakršen je izdelek, v vsakršni obsežnosti po K 3'80, K 4-—, K 4-80. II !-S t! £ ž Rožaste svetilke za večno luč za pa- ° J _ tftntftTrfl.nl »teni. ® S O) O HM O) v «s 1 o a> CD C aj > tentovani stenj. Prosimo, da poizkusite, in prepričani smo, da bodete stalen odjemalec oddelka za paramente, knjigarne in trgovine ložefovega društva v Celovcu. 200.000 hran. Žrebanje se vrši jauno na Dunaju dne IS. julija 1915. Ena srečka stane 4 krone. Srečke se dobivajo pri oddelka za dobrodelne loterije na Dunaju, III., Vordere ZollamtsstraCe 5, v loterijskih kolek-tnrah, tobačnih trafikah, davčnih, poštnih, brzojavnih in železniških uradih, v menjalnicah itd. Igralni načrti za kupce srečk brezplačno. Srečke se pošiljajo poštnine prosto. 6d c. kr. glavnega ravnateljstva drž. loterij (oddelek za dobrodelne loterije). W Učenka se sprejme v trgovino z mešanim blagom. Katera je bila že v kaki trgovini, ima prednost. Janko Klun, Kotmaravas pri Celovcu. Fridobiuajle Jiru" novih naročnikov ! Za obolele živce se kot domače zdravilo z uspehom robi Ganglional-čaj. Ta čaj miri živce, odpravlja bolečine, pospešuje telesno moč in poživlja ter pospešuje prebavo. Edino in le pristen se dobiva ta čaj pri o. in kr. dvornem in nadvojv. komornem dobavitelju Julij Bittner lekarn aiju v Reichenau, Nižje Avstrijsko. Ta čaj „Ganglionala se po vposlatvi 3 kron razpošlje franko na vse kraje; po povzetju so zviša cena za 35 vin. Globoko potrti naznanjamo žalostno vest, da je po kratki mučni bolezni umrl v 61. letu svoje starosti Andrej Wieser posestnik p. d. Šošel v Slov. Plajbergu dne 6. junija 1915, ob 11. uri dopoldne in bil pokopan na domačem pokopališču dne 8. t, m. Vsem, ki so mu izkazali zadnjo čast, izrekamo najtoplejšo zalivalo. Žalujoča rodbina. Alesto posebnega oznanila. Vabilo na redni letni občni zbor Hranilnice in pnsnjilnice v Črni r. z. z n. z. ki se vrši v nedeljo, dne 20. junija 1915 ob 12. uri opoldne v posojilniških prostorih. Dnevni red: 1. Poročilo o letnem računu. 2. Poročilo o zadnji reviziji. 3. Slučajnost. Opomnja. Ako bi občni zbor ob 12. uri ne bil sklepčen, se vrši eno uro nato drug občni zbor, ki sklepa pri vsakem številu udov. Načelstvo. Podpirajte sirote in «dose vojohov ! Raramente, cerkvene zastave, društvene zastave, baldahine in vse cerkvene reči priporoča po najnižjih izjemnih cenah Jožef Neškudla = specialni zavod za cerkveno umetnost = Novi Kraljevi Gradec, Češko. Stari paramenti se poceni popravljajo. Pošiljatve na izbiro brezplačne 1 Priporočam kot posebno dobro popolne črne ornate. Za vso človekoljubno podporo ubogih zapuščenih izrekam svoj odkritosrčni „Bog plačaj !“ Tržne cene v Celovcu 10. junija 1915 po uradnem razglasa: 100 kg 80 litrov Blage od do (biren) K 1 v K v K V Pšenica . . . . Rž 'C Ječmen . . . . Ajda s Oves .... Turščica . . . Proso Pšeno • • > Leča Pižola rdeča . Repica (krompir) 15 16 Deteljno seme . — • — — Seno, sladko . 6 — 7 20 ., kislo . . . 6 . 6 50 Slama . . . . 5 — 6 — Zelnate glave po 100 kosov Repa, ena vreča • • • Mleko, 1 liter Smetana, 1 „ 28 30 . # . — 60 1 20 Maslo (goveje) . . ; Snrovo maslo (putar) 1 kg 3 3 40 60 3 4 80 Slanina (Špeh), povoj. 1 3 30 4 20 „ „ surova 1 3 10 3 80 Svinjska mast . 1 n 3 80 4 80 Jajca, 1 par . — — — 20 Piščeta, 1 „ . 3 20 3 80 Race .... — — — — Kopuni, 1 par . — — — — 30 cm drva, trda, 1 nr . 3 20 3 50 30 „ „ mehka , i n • 3 — 3 20 Počrez 100 kilogramov Živina žive vage zaklana I o "3 od do od do od do "o V kronah Ph Ph Konji .... Biki Voli, pitani . . 194 240 15 12 „ za vožnjo . 1200 2 2 Junci .... 400 — — — 1 l Krave .... 420 960 180 190 46 30 Telice .... 560 1 1 Svinje, pitane . Praseta, plemena Oves .... 24 — 76 — — — 230 200 Hranilno in posojilno društvo v Celovcu Pavličeva ulica št. 7. -------------- uraduje vsak dan, izvzemši nedelje in ----------— praznike, od 10. do 12. ure dopoldne. Varno naložen denar; najugodnejši kredit za posestnike. Pavličeva ulica št. 7. Lastnik in izdajatelj: Gregor Einspieler, prošt v Tinjah. — Odgovorni urednik: Otmar Mih&lek. — Tiskarna Dražbe sv. Mohorja v (Jelovcu.