Dopisi. Iz Maribora. (Razne novosti.) Ranjencev in bolenikov imamo v tukajšnjima vojaškima bolenišnicama po 300—400 mož. Eateri le nekoliko ozdravijo, morajo zopet nazaj k svojim regimentom. Da se misliti, kako žalostni se, vračajo zopet na bojišče. Iz tega soditi, kakoršni so k nam pripeljani bolehavci, se mora ubogim vojakom res budo goditi. Najve6 morajo gladu pretrpeti. Dva naša gg. bogoslovca g. Eotnik in g. Osterc sta prišla iz Sarajeva srečno nazaj, liudo razdrapana, zdelana izstradana in močno spremenjena. Milosrčne gospe marljivo obiakujejo bolenišnico, pa tudi nekateri gospodje, in delivajo vina, cigar itd. Posebuo odlikujc se v tem blagem delu zavolj milosrčnosti aloveča hiaa gospe Smidererjeve. Bog plati vsem! — V nedeljo bila je buda nevihta in strela je udarila v hlev g. Schmidla v koroškem predmestju in ga užgala; akoda se ceni na 5000 fl. — Tukajšnji okrajni glavar g. Seeder tedaj vendar le kandidira na straui dobro znanega Seidla. Slovenci mu ne zavidamo Brandstetterjevega mesta pač pa bodemo Seidl-Seederja zvrgli in izvolili dosedanjega poslanca dr. Radaja in št. Peterskega kmeta in župaaa g. Fluherja! G. Seeder naj bo okrajni glavar, Seidl pa naj gre tudi v politični penzijon. Volitve volilnih mož bodo ta teden povsod skončaue. Za mesto se imenujejo razni kandidati: dr. Reišer, dr. Dubač, dr. Bitterl, vice — Stampfl. Iz Čadrama. Na cuera najlepših gričev naše prijazne faie stoji kiasno zidana poddružna cerkev 87. Barbare, tik stare rimske ceste, ki je nekdaj po dokazih dr. Enabla skoz Zrečki jarek mimo 87. Barbare, skoz našo Dobravo in stražo pioti 87. Vaclavu peljala iz starodavnega Celja v stari Ptuj. Na tem griču so celjski grofi našo najlepšo poddrnžnico postavili, kakor to napis na eneui zunajnih stebrov priča, ki pravi v latiuskem jeziku, da je bila 1. 1457. zidana. lz tega lepega griča 8 krasnim razgledom proti Ptuju, Bistrici in Konjicam se je 19. t. m. slišalo veselo pritrkovanje zvonov združeno s strelom o 5. uri popoldne, kakor bi bila kaka imenitna poroka, a take se pri sv. Barbari zdaj navadno ue obhajajo. Eajti nekdajua gotovo lepa rimska cesta se samo semtitje še v majhnih ostankib vidi in naše zdajšnje ceste so prerupaste, da bi se imenitna gospoda po njih vozila, temuč pripeljal se je tačas najlepsi stranski altar kraano ponovljen od zlatarja Jan. Vivoda v Gradcu (rodom Eranjca), ki je bil 3 dneve v cerkvi Maria Hilf v Gradcu na ogled razstavljen in se je staro delo, lepo rezlanje v reaaisance-slogu, kakor tudi zlatenje Vivodovo tako dopadalo, da so vse Graške novine o njem piaale. In zares, naš mojster je svojo nalogo izvrstno dokončal in staro- davnemu lepemu delu zopet življenje podelil. Priloga Graškega Volksblatta odločena ceikvenemu kinču omeni sv. Barbare, njene zgodovine in že davno potrebnega popravila te cerkve in pravi, da letos so se zunajni podporni stebri popravili, okna, ki so bila za Jožefa II. krivo zazidana, so se zopet v gotionem slogu napravila, cerkev se je dekorativno kakor v Stallhofnu izmalala, 7sa streha se prekriva. Ali vsa znotranja oprava z vsemi altarji je še silno potrebna popravila in zacetek se je storil z najlepšim altarjem sv. Jožefa. Gosp. vrednikpopisuje potem krasno delo nasega ponovljenega altarčeka ter še želi g. župniku milih okoljšin zato, da bi bilo mogoče še druga potrebna dela dovršiti in ž njim mora to vsak poznatelj naše lepe cerkve želeti in ae tudi vpraaati, kako da se lepa hisa božja tako dolgo celo nič popravljala ni? Uzrok temu je deloma v tem, da prebivalci naaib krajev so bolj ubogi in da njih revšino so tudi zadnje slabe letine še pomnožile. Kajti pri nas nima navaden kmet denarja uikjer dobiti, ako ne more kakega zrna pšenice ali kake kaplje mošta prodati. Zato in pa gotovo tudi, ne prikrivajmo si tega, ker premožnišim prebivalcem v naših vaseb pomanjkuje cerkvencga duha in darežljivosti, se v ccrkvab pač silno težko kaj popravi in nasa obljudena fara, ki apada že med atare, bi že bila lebko marsikaj storila, ako bi takih zavor ne bilo. E dozdajšnjim popravilom sv. Barbare, ki stanejo črez 1400 fl. vložil je uzvišeni knez Hugo Windiscbgratz 100 fl., konjiški trg po nabranib milodarih 92 fl. domači in sosedni farmani okoli 260 fl., cerkev sama 200 fl. zapuščina f 6. g. Eunaja 100 fl. Eje pa se bo ae ostalo najšlo, se ne ve. Prižnica, že 3 altarji, tlak, cerkveni stoli in okna bi se imela cerkvi primerno ali vnovic napraviti ali ponoviti in k temu nam Bog novib dobrotnikov nakloni, zgoraj omenjenim pa stoterno povrni! Od sv. Bolfanka v Ljut. gor. (Ogenj.) Dne 16. t. m. začela je v Jastrebcu vincarija g. grofa Brandis-a goreti. Ogenj je zatrosil nek za šolo že dorasel deček igraje se z žveplenkami. Ta žalostna prigodba naj bi bila svarilo vsem takim staršem, ki puš6ajo otroke brez posla doma pobajkovati, a ne da bi jib marljivo v šolo pošiljali. Ogenj se je naglo razširil in požrl ae 2 drugi hiši in 2 kleti. Gotovo bi ae ae dalje razprostranil, ko uebi vrli okolicani naglo na pomoč pritekli. Med pomagalci sta se posebej hvale vredno pri gasenji obnašala gg. L. Eofler in F. Zabavnik, župan v Vodrancih, ki sta večji del pobištva otela. Celo nasprotno obnašal se je župan v Jastrebcu, ki je v tem trenotku, ko je najbolj gorelo, marljivo otavo vozil. Nek posestnik iz Vodranec, katerega poslopje bilo je v sila veliki nevaraosti, poprosil ga je, naj bi kmetom zapovedal, da bi pripregli  in ali vode vozit, ali župan se uiu odrcže: nEaj sem jaz tvoj blapec ? Ako bočeš, da bodo ti vodo vozili, da jim piti, pa bodo že šli". To ne kaže prevelike ljubezni do bližnjega pa tudi ne posebne Bposobnosti za župana! Od netnške meje. Z letino smo pri nas siedje zadovoljni. Ni se tako obneala, kakor smo pričakovali. Pšenica, žito in ječmen so srednje zdali. Sadje je pri nas dozorelo. Po jabelkih zelo poprasuje, a za slive se ae nihče prav ne zmeni. S kositvijo otave smo tukaj gotovi. Imeli smo nektere dneve lepo vreme, kar nam je bilo ravno prav, da smo mogli otavo posušiti. Vinogradi nam letos slabo obetajo. Res visi ae precej grozdja, ali redke so jagode in pikaste, ter ae jako trde. Ker pa do tergatve nimamo ve6 kakor 6 tednov, nimamo preveč upanja na dobro kapljico. Tudi nas je razveselila novica, da so naši vojaki pridrli v Sarajevo, glavno mesto Bosne. Eakor ve6krat, tako tudi sedaj so se skazali, kako zvesti cesarju in hrabri da so Slovenske zemlje sinovi. Tukaj so že 2kratv peljali po južni železnici navzgor vjete Turke. Cloveka je groza obšla, ako je nje pogledal. V obrazih začrneli, in pod nosom strašanske barnse, da bi si je lebko za ušesa obesili. Že pogled na Turčina je strašanak, kolikor strašnejse je ae vojskovanje ž njim, to vedo sedaj naši vojaki. Bog daj, da bi to dolgo ne trpelo. Povsod naai vojaki veliko trpijo, ali zmaga je povsod njiho^a. Spominjajmo se tedaj mi v pobožni molitvi na že padle vojake in prosimo Boga, da bi blagoalovil njih orožje !