Iz upravne prakse. 47
Iz Upravne prakse.
K postopanju pri odmeri dohodnine.
C kr. upravno sodišče je na pritožbo Matije Jonko iz Bolca po dru. K. Sežunu, odvetniku na Dunaji, proti odločbi C. kr. finančne  direkcije  za  Primorsko z dne 13. marcija   1893,
48 Iz upravne prakse.
št. 1418 zastran dohodnine za leta 1889. do vštetega 1892. po ustni javni obravnavi dne 23. decembra 1893, k štev. 4303 spoznalo za pravo, da se izpodbijana odločba po§-u 6. zakona z dne 22. oktobra 1875, drž. zak. št. 36. iz 1876. 1. za radi nedostatnega postopanja razveljavi.
Razlogi.
Matija Jonko izvršuje v Bolci obrtne pravice a) kot gostilničar in kramar, &) kot veletržec s sirom, drobnico ter žitom in č) kot pek, plačuje od tega pridobnine 8 gld. 40 kr., odnosno 2 gld. 621/2 kr. in 2 gld. 621/2 kr. ter mu je bilo nadalje za ta podjetja po prvotni odmeri od dohodka, dognanega za leta 1889., 1890. in 1891. povprečno z zneski 744 gld. 80 kr., 722 gld. 80 kr. in 908 gld. 60 kr, plačevati dohodnino I. razreda v rednih letninah po 23 gld. 59 kr., 22 gld. 99^/2 kr. in 31 gld 78 kr. z državnimi in drugimi prikladami vred. Leta 1891. pa se je finančni upravi videlo potrebno, da dohodnino za preje navedena tri leta iznova odmeri; ob jednem se je odmerila tudi dohodnina za leto 1892. Glede na to se je dohodek iz pritožiteljevih podjetij protivno njegovim napovedim nastavil s povprečnimi zneski, ki so se bili dognali po smislu mnenja zaupnikov in ki se za zadevna štiri leta gibljejo med 13.220 gld. največ in 12.986 gld. najmanj. Izpodbijana odločba je potem dohodnino za leta 1889., 1890. in 1891. popravila tako, da znaša za vsako 597 gld. 35 kr., a dohodnino za leto 1892. tako, da znaša 600 gld. 68 kr.
Pritožba se obrača poglavitno proti postopanju davčnega oblastva, da bi se določilo, kolik dohodek je davku podvržen, potem zoper to, da se je ta dohodek določil na podlagi mnenja zaupnikov in konečno zoper samo volitev zaupnikov.
Upravno sodišče je spoznalo, uvažujoč nastopno:
Administrativni obravnavni akti kažejo, da se je pritožitelju mnenje zaupnikov, zaslišanih v tej dohodninski reči, predložilo uže v prvi administrativni instanci in da se je zapisalo v zapisnik, kar je bil o tem izjavil. Vzlic temu je pritožitelj, da bi dopolnil svoje nove napovedi in pobil mnenje zaupnikov, v svojem rekurzu zoper novo odmero dohodnine za leta 1889. do 1891. predložil izkaz izdatkov pri svojem obrtovanji in izkaz proti podlagam obdačenja, želel, naj se zaslišijo imenom navedene osebe kot zaupni možje in
Iz upravne prakse. 49
priče, in tako v rekurzu sam zahteval, naj se prično zanesljive poizvedbe, da se dopolni in popravi izvr.šeno postopanje.
Tu pač misli finančna uprava, da jej ni bilo potreba, odobriti teh nasvetov in odrediti zasli.šanja imenovanih zaupnikov, ker se kaj takega ni zahtevalo poprej pri prvi instanci tekom administrativnega postopanja.
Toda upravnemu sodišču je bilo pomisliti, da je c. kr. finančna direkcija za Primorsko vsled omenjenega rekurza z dopisom z dne 21. oktobra 1892, št. 20661 bila zaukazala, naj se popravijo pri-tožiteijeve nove napovedi, da je tako zadevna stvar povrnila se v stadij postopanja in da je torej bilo treba tudi zaslišati pritožite-Ijeve, imenoma navedene zaupnike in iznova prejšnje zaupnike o izkazih rekurza, to tem bolj, ker je bilo vsekakor števillce v izkazih po §-u 25 dohod. pat. smatrati kot dopolnilo preje nepopolno vloženih napovedij in ker se je pritožitelj dne 20. januvarija 1893. 1. iznova zaslišan, izrecno vzkliceval na poprej označene navedbe in priloge rekurza.
Razven tega je upravno sodišče pomislilo, da se ni ugodilo pritožitelju, prosečemu, naj bi se mu naznanilo mnenje zaupnikov gled^ odmere dohodnine za leto 1892. To ni bilo pravilno. Kakor je stvar bila, pritožitelj namreč ni bil v stanu, pobijati predloženega mnenja točko od točke, in torej mu je bilo po smislu prošnje, izrečene v zapisniku z dne 25. aprila 1892. 1. dati priliko, da se izjavi na široko o navedbi zaupnikov, tako da je bilo najmanj poskrbeti njegovo zaslišanje na zapisnik o posameznih, od zaupnikov izrečenih nastavkih, če se mu ni hotelo dati prepisa mnenja, ka-katerega je prosil bil.
Konečno g\ed6 ugovorov zoper zaupne može je sodišče bilo mnenja, da finančna uprava ima pač brez dvojbe pravico, izbrati zaupnike po svoji volji; toda § 25 dohod. pat. tudi piše, da je zaslišati zaupnike iz občine, katere imenuje za ta posel občinski načelnik. Istina je, da je nekaj zaupnikov bilo res pozvanih iz občine in to bi samo na sebi zadostovalo; ali, kar zadeva imenovanje po občinskem načelniku, ne da se iz aktov določno posneti, je li občinski načelnik Bovški sploh imenoval zaupnike in katere. Nasprotje sicer tudi ni dokazano, sosebno ne z občinskim uradnim potrdilom, priloženim pritožbi,  ker se to tudi potrdilo lahko tako
4
60 VIL redna glavna skupgCina društva „Pravnika".
iimeje, da za le-to odmero niso bili imenovani posebe zaupniki (tega po zakonu tudi ni bilo treba), ali prav tako po rečenem potrdilu ni izključeno, da se imenovanje sploh ni vršilo.
Ker po vsem tem treba dejanski položaj, na katerem temelji izpodbijana odločba, popolniti v bistvenih točkah in ker so se tudi bistvene oblike administrativnega postopanja v nemar pustile, zategadelj bilo je izpodbijano odločbo razveljaviti po §-u 6. zak. z dne 22. oktobra 1875, drž. zak. .št. 36. iz 1876. 1. —