NE MRCVARIMO JEZIKA!
Pri nas je bilo od Levstikovih »Napak« naprej že veliko vseh mogočih »anti-barbarusov«, »sit«, »jezik očistimo peg«, »pogovorov s poslušalci«, »pod rešetom«, »v ogledalu«, »mimogrede«, »jezikovnih kotičkov« in podobnih priročnih rubrik v listih in radiu, v katerih so skrbni varuhi slovenščine sproti opominjali in še zdaj opominjajo na »plevel, ljuljko, snetje in smeti« v jeziku. Tudi drugi narodi v tem niso na boljšem, zato so tudi pri njih stalne rubrike »jezikovna policija«, »vozi desno«, »snaga« in podobno. Vendar vojska skrunilcev in divjih šoferjev ne upošteva prometnih predpisov, temveč vozi, kakor ve in zna, mrcvari jezik v vsakdanji rabi in s tem zastruplja, kuži in spravlja v nevarnost tudi svojo okolico. Danes je res veliko nujne naglice, vendar je tudi veliko prirojene površnosti. Zato se ni treba čuditi, da se marsikdo rajši zapiše v tečaj angleščine, francoščine, nemščine kakor pa v tečaj materinščine, čeprav bi tega lahko brez prevelikih stroškov opravil kar doma, med štirimi stenami, v družbi dobrih knjig naših najboljših mojstrov besede. A lepe knjige so žal že nekako v znamenju »preteklosti«, sodobno je kvečjemu še branje raznih »zelenih«, »rumenih« in podobno barvanih zvezkov z detektivskimi, kavboj skimi in drugače dinamičnimi »umetninami«. Da te niso pisane v lepem jeziku, je jasno. Ne avtorju ne prevajalcu ni šlo za jezik, temveč za fabulo. In tako se med mladino bolj in bolj širijo ljudje, ki ne berejo lepih knjig, hlastajo pa za vsemi jeziki sveta, vendar se pri nobenem ne ustavijo toliko, da bi spoznali njegove zakonitosti in lepote. Se najmanj pa poznajo seveda materinščino, ker se te kratko in malo ni treba učiti. Tropu afektirancev, ki se tako radi bahajo in spakujejo z vsako cvetko, da le ni domača, se pridružuje trop učencev »plakaterske slovenščine«. Tudi v njihovih rokah
95
jezik ni manj skrpucan, skrotovičen in zmrcvarjen. O tem pričajo razni strokovni spisi, pisani sicer v latinici in s precejšnjim številom domačih besed, vendar tako nesrečno zloženi v stavke in misli, da so za navadnega bralca kot nedostopni rebusi, ki jih ni mogoče uganiti in razvozlati. To so primeri nekakšne »doktorske pisave«, ki jo more razbrati samo magister v lekarni, to je jezik raznih aktov, pisan v takem »esperantu«, da mu zlepa ne moreš blizu. To so žargoni, ki se zapirajo vase in dobivajo značaj tabujev kakor nekakšno srednjeveško padarstvo in čarovništvo.
Radi puščamo vsaki stroki njene nujno potrebne posebnosti v slogu in besedi, kakor priznavamo pokrajinam narečja, a poskušajmo tem umetno, dostikrat pod krinko zlagane strokovnosti govorečim »esperantistom« dopovedati, da so tudi oni Slovenci, da se da tudi po pisarnah, v korespondenci, v strokovnih spisih pisati po slovensko, če kdo hoče in — zna.
Ker je med množico ljudi, ki se mora dan na dan srečevati s to »vsakdanjo« slovenščino, tudi dosti takih, ki se jim tako pisanje in branje upira, smo se odločili, da jim bomo dali v našem listu prostor in priložnost, da bodo sprožili probleme, se oglasili v debati in se iz odgovorov mogoče tudi česa naučili, ne le zase, tudi za svojo okolico in za prihodnji rod.
To rubriko bi v listu radi napravili zanimivo in praktično; pisano brez učenj aških razprav, preprosto, vsakemu dostopno, obenem pa prijetno, če se le da rajši obrnjeno na veselo plat. Konček mikavnosti bo seveda že v tem, ker bodo »cvetke« na videz natrgane na sosedovem vrtu, tako da bo hkrati izrabljena splošna človeška slabost, da rajši gledamo, kako jih kdo drug skupi, kakor da bi sami nastavljali pleča. V resnici pa ima tudi tepež po tuji grbi svarilno moč za naprej, saj prej ali slej predrami v nas zavest, da je šlo vsaj malo mogoče tudi na naš, ne le na sosedov račun ...
Za začetek vzemimo dva taka zgleda iz vsakdanje prakse.
1. Pred časom sem bral v listu odstavek iz govora direktorja, ki je kolektivu takole prikazoval napredek: »Doslej je bilo naše načelo upravljanje z ljudmi, odslej bo upravljanje po ljudeh.« Čeprav sem stavek dvakrat prebral, mi kar ni hotel v zavest tisti pozitivni razloček reforme, ki ga je hotel poudariti govornik. Beseda »upravljati, upravljanje« je namreč še preveč nova, da bi imela ob sebi že zadosti gibčen aparat zvez in fraz. Od prej poznamo zvezo »upravljati šolo, premoženje, posestvo«, tudi »upravljati z zalogo, z denarjem«, čeprav nam je v tem pomenu bolj domač izraz »ravnati, gospodariti z zalogo, z denarjem«. Ce je torej govornik rekel »upravljanje z ljudmi«, se je mogel v poslušalcih prebuditi nekakšen podoben vtis kakor pri »upravljanju z denarjem«. Med obema zvezama je namreč navidezna oblikovna podobnost, vendar pa velik pomenski razloček. Faza »upravljanja z ljudmi« v našem gospodarstvu je vendar značilna ravno po tem, da so »vodstva upravljala podjetje s pomočjo svojih kolektivov«, torej »s pomočjo ljudi« ali še bolje: ljudje so vodstvom pomagali pri upravljanju podjetij, zadrug, tovarn. In kakšen je napredek do stopnje »upravljanje po ljudeh«? Kakor v prejšnjem stavku predlog »s«, tako tudi v tem predlog »po« nekako ne more dati zvezi domačega in zgovornega pomena. Predlog »po« ima namreč predvsem drugačne funkcije: hoditi po cesti, tepsti po glavi, poslati po pismo, sporočiti po slu. 2e v frazi »izrabljanje človeka po človeku« je slab in izginja. Kaj je torej hotel povedati govornik z besedami: »odslej bo upravljanje po , ljudeh«? Kdor količkaj spremlja sodobni razvoj naše uprave in gospodarstva, bo zlahkoma rešil to uganko. Govornik bi bil namreč svojo misel bolj domače, pa tudi bolj razumljivo in učinkovito povedal nekako takole: »Doslej so se vodstva pri upravljanju podjetij opirala na pomoć kolektivov, odslej pa bodo kolektivi sami vodili podjetja, sami gospodarili z njimi (ali v njih), jih sami upravljali.« Približujmo ljudem dragocene pridobitve po domače in razumljivo, obenem pa tudi v lepem jeziku, da bo sad vsestranski!
2. S kupa raznih »humorističnih« javnih napisov si oglejmo le enega: »Opozorilo! Vsled obratovanja H. E.-Medvode, vodostaj v strugi Save niha, kopalci in ostali, čim opazite naraščanje vode bodite nato pozorni, ker vas ista lahko ogroža in povzroči nesrečo. H. E. Medvode.« Za danes besedila ne mislimo razčlenjevati. Omenimo naj le, da napis opozarja nase ne le s svojo optično ličnostjo in vidnostjo, temveč tudi s svojim »lepim« jezikom in pri tem »vzgaja« ne le kopalce, temveč tudi druge bralce. Kdo je kriv za tako reven napis? Predvsem tisti, ki ga je dal napisati, manj pa tisti, ki ga je napisal, saj je videti, da se je potrudil in ga zložil po svojih najboljših močeh po podobnih zgledih in receptih. Pomagajmo torej podjetju in oskrbimo mu dostojen, lepo sloveski napis, ko se barva na dosedanjih tablah vzdolž Save odlušči. Uredništvo bo, mislim, rado primerno nagradilo najboljši »prevod«. Janko Moder
96