POROČILO
VHT-VIDEO HOME TRAINING
Sva študentki četrtega letnika Visoke šole
za socialno delo. Jeseni leta 1998 sva se ude-
ležili trimesečnega seminarja v Nijmegnu
na Nizozemskem. Bilo nas je petindvajset
študentov iz različnih držav 0užna Afrika,
Rusija, Danska, Nemčija, Švedska in Slove-
nija). Naslov seminarja je bil Social Creative
Arts course. Pri nas bi temu rekli socialno
kulturno delo. Ko sva se udeležili trime-
sečnega seminarja, sva vedeli le to, da je
poudarek na videotehniki. Pred tem je bila
videotehnika za naju dokaj tuj medij in prav
zaradi tega sva odločili, da se podava novim
dogodivščinam naproti. V začetku se nama
je ob besedi kamera vzbudil neprijeten
občutek, ki pa je sedaj, kot vidiva, izhajal iz
nepoznavanja tega medija.
Rdeča nit celotnega seminarja je bila
uporaba video kamere, ki nam je služila kot
osnovno orodje pri vsem našem delu. Naši
glavni predmeti so bili metode, kjer smo
se učili o VHT, drama, ples in PBL (Problem
Based Learning, to je, način reševanja pro-
blemov). Naučili smo se veliko novih stvari
in v tem članku vam bova povedali nekaj
več o zadevi, ki se ji reče »Video Home Trai-
ning«.
VIDEO HOME TRAINING
Ta metoda se je razvila okoli leta 1980 na
Nizozemskem. Usmerjena je na družino, se
ne osredotoča na problem, ampak poskuša
dati družini perspektivo in ji pomaga razviti
manjkajoče starševske spretnosti. Družin-
sko interakcijo sistematično posnamemo
na video kaseto in se pri analizi skupaj z
družino osredotočimo na pozitivni
back družini.
PREDSTAVITEV
Metoda je namenjena zlasti družinam z
mnogimi problemi, kot so vzgojne veščine,
socialni in razvojni problemi otrok itn.
Ljudje nimamo vzgojnih spretnosti po
naravi, ampak jih moramo razviti. Razvoj
vzgojnih spretnosti paje odvisen od dobrih
ali slabih izkušenj, ki smo jih dobili v
otroštvu od svojih staršev. Namen VHT ni
dati vpogleda v to, kar je slabo, ampak ponu-
diti pozitivno alternativo za izboljšanje
vzgojnih veščin. Skoz zgodovino se je vloga
staršev močno spremenila. Ena izmed spre-
memb je tudi zmanjšanje avtoritete staršev
in zvečanje avtoritete strokovnjakov in insti-
tucij. Posledica tega je, da inštitucije, sicer
z dobrim namenom, prevzamejo skrb za
otroke, za katere starši ne znajo poskrbeti,
in jih večkrat odvzamejo družini. Metoda
VHT ponuja boljšo možnost. Pomoč mora
biti osredotočena na aktiviranje družinske
moči in ne na to, česa družina ne zmore.
Torej, pomoč mora potekati znotraj dru-
žine in s čim manjšimi posegi v njeno
naravno okolje.
TEORETSKA OSNOVA VHT
VHT temelji na več teorijah: humanistični
etologiji, psihiatriji, razvojni psihologiji,
pedagogiki itn., ki je vsaka na svoj način
dala svoj prispevek k razvoju VHT. Ugotovili
so, da je video kamera zelo dober pripomo-
ček pri proučevanju socialnega vedenja
staršev in otrok, komunikacije med družin-
skimi člani, spontanega kontakta med
staršem in otrokom, saj je kamera medij, ki
omogoča družini boljši vpogled v njeno
delovanje. Pri teoretskem učenju o VHT
smo se najbolj opirali na komunikacijsko
195
POROČILO
teorijo, kjer smo se osredotočili na vsebino
odnosa, metakomunikacijo, simetrični ali
nesimetrični odnos, paradoks, posebno
pozornost pa smo namenili tudi prepozna-
vanju neverbalne komunikacije. Ukvarjali
smo se s pojmi: udeležiti se, poslušati in
razumeti.
Prijem VHT temelji na principu dobre
komunikacije. Kontakt z drugimi je bistven
za razvoj človeka. V družini otroci vedno
dajejo iniciative, tudi če starši njihovih ini-
ciativ ne razumejo oziroma jih ne sprej-
mejo. VHT poskuša starše naučiti principe
dobre komunikacije, tudi s prikazom video-
posnetkov družin, ki imajo dobro komuni-
kacijo.
PRINCIPI DOBRE KOMUNIKACIJE
Namenjanje pozornosti in očesni kontakt.
Namenjanje pozornosti pomeni, da se z go-
vorico telesa, obraza, očesnim kontaktom,
tonom glasu pozitivno obračamo k otroku.
Potrjevanje. Pozitivno podpreti otroko-
vo dejavnost z namenom pritegniti otroko-
vo pozornost. Spet je pomembna govorica
telesa, obraza itn.
Sprejemanje. Pozitivno pritrjevanje otro-
kovim iniciativam. Npr. reči da, ponavljanje
otrokovih izjav, posnemanje dojenčkovih
glasov in podobno.
Pozitivno vodenje. Opogumljanje, vod-
stvo in dajanje občutka varnosti otroku.
Enakomerna porazdelitev pozornosti. V
družini mora biti zagotovljeno, da je pozor-
nost enakomerno porazdeljena med vsemi
družinskimi člani.
Reševanje konfliktov, pogajanje. Dovo-
liti otrokom, da izrazijo svoje mnenje in
pomagati jim pogajati se, ko pride do kon-
flikta.
Analiza posnetkov pokaže pozitivno ko-
munikacijo med staršem in otrokom. Video
staršem jasno pokaže, kaj njihovi otroci
želijo in kako se oni odzivajo na njihove
želje v vsakdanjem življenju. Staršem se ni
se treba več zanašati na svoja predvidevanja
in mnenje strokovnjaka, saj lahko sami
vidijo izboljšanje svoje komunikacije z
otrokom med primerjanjem zgodnejših in
poznejših posnetkov. Novejše posnetke
lahko uporabijo kot nov korak v izboljšanju
svoje komunikacije, ker lahko iz posnetkov
razberejo, kje imajo dober stik s otrokom.
Principi dobre komunikacije pa niso po-
membni samo za starše, pač pa jih lahko
uporabljamo v vsej naši komunikaciji. Iz
metode VHT, ki je namenjena družinam, se
je razvila nova metoda Video interaction
guidance, kar pomeni snemanje interakcije
tudi drugih situacij, npr. med otrokom in
vzgojiteljem, socialnim delavcem in klien-
tom, v psihiatričnih ustanovah, timskem
delu, povsod, kjer nam kamera omogoči
boljši pogled v komunikacijo in njeno iz-
boljšanje.
Obraz in telo sta zelo komunikativna, ce-
lo v tišini je lahko atmosfera prenapolnjena
s sporočili. Za prepoznavanje verbalne in
neverbalne komunikacije so pomembne
zlasti tri spretnosti: posvečanje pozornosti
klientu, poslušanje in razumevanje njego-
vega sporočila. Razumeti moramo klien-
tovo verbalno in neverbalno sporočilo v
kontekstu dane situacije. Pozorni moramo
biti na telesno vedenje, obrazne izraze, ton
glasu, fizično pojavo in splošno pojavnost.
Klient v sporočilu govori o svojih izkušnjah,
obnašanju in čustvih. Za strokovnjaka je
pomembno, da poskuša odkriti elemente
njegovega sporočila in jih razumeti. Razu-
mevanje sporočila pomeni, da to, kar sli-
šimo, preverimo pri klientu: »Slišim, kaj mi
praviš. Ali slišim prav?« Torej, četudi znamo
ponoviti besede človeka, ki smo ga poslu-
šali, to še ne pomeni, da smo razumeli nje-
govo sporočilo. Bolj pomembno kot fizično
poslušanje, je poslušanje, kjer smo prisotni
psihološko, socialno in čustveno, saj lahko
le tako razberemo pravo sporočilo, ki nam
ga klient pripoveduje. Včasih klienti ne
govorijo tistega, kar mislijo ali čutijo, kar
se vidi v njihovem neverbalnem vedenju.
Pri analizi verbalnega in neverbalnega spo-
ročila pa ne smemo pozabiti na celosten
kontekst klientovega sporočila.
O VHT smo se učili pri predmetu »meto-
de«, ki ga je vodil prof. Cor van den Berg
(teoretska podlaga VHT) in pri predmetu
196
VHT - VIDEO HOME TRAINING
AVE - Audio Video Equipment (praktična
uporaba kamere). Najpomembnejši tehnič-
ni napotek pri uporabi kamere je, da mora
kamera pri snemanju družinskih situacij
stati ves čas na stativu, brez premikanja. To
je pomembno za objektivni posnetek dru-
žinske situacije, saj se tako izognemo osebni
interpretaciji osebe, ki snema (npr. izbira-
nje prizorov, zoomiranje itn.).
Spominjam se našega prvega snemanja.
Cor van den Berg, ki nas je poučeval me-
tode, je pripravil kamero, jo postavil na
stativ in vklopil. Ko smo zagledali ta zlovešči
pripomoček, pred katerim ne moreš niče-
sar skriti, nas je zgrabila panika. Naša naloga
je bila, da se vsakdo predstavi s pomočjo
svoje risbe, pove nekaj o sebi in svoji deželi.
Verjetno nam je bilo vsem neprijetno, da
smo morali govoriti, takrat še pred štiriin-
dvajsetimi neznanimi študenti, poleg tega
pa je vse zabeležila kamera. Zgodbe mojih
sošolk in enega sošolca so bile vse zelo za-
nimive, tako da sem prav kmalu pozabila,
da nas snema. Ob koncu ure je Cor izključil
kamero in povedal, da bo do naslednjič
izbral določene posnetke, ki si jih bomo
skupaj ogledali. Naslednja ura, skupno gle-
danje posnetkov, je bila zame prava mora,
saj sem bila na izbranih posnetkih tudi
sama. Naša naloga je bila, da analiziramo
neverbalno komunikacijo in skupinsko
dinamiko ljudi na posnetku. Cor je sliko us-
tavil. V prvem prizoru sva se z zanimanjem
pogovarjali sošolka Ulrika in jaz. Tiščali sva
skupaj glavi in se sproščeno hihitali. Ob
meni je sedela druga sošolka Sabine in se
trudila z nama navezati stik, saj je ves čas
gledala proti nama in dajala inciative, ven-
dar je nisva opazili. Na trenutke, ko je Sa-
bine poskušala z nama navezati stik, nas je
Cor opozoril in ustavil sliko, ki je jasno
pokazala najino zavračanje sošolke Sabine.
Počutila sem se grozno, razgaljeno, saj
nisem mogla skriti, da mi Sabine ni najbolj
simpatična. Tega se tedaj nisem zavedala,
vendar je kamera jasno pokazala. Skupinska
dinamika je bila med nami zelo zanimiva.
Vsi smo se spoznavali, tipali. In sedaj mi je
jasno, kako pomemben je prvi vtis. Že na
prvem snemanju so prišle na dan nekatere
stvari, ki so se pozneje izkazale za resnične.
Z Ulriko sva še sedaj zelo dobri prijateljici.
s Sabine pa se nikoli nisva zelo zbližali.
Ustavili smo se pri naslednjem posnetku,
ki je prikazoval sošolko Bodil iz Ugande, ki
je pripovedovala svojo zgodbo, Ulriko, ki je
gledala Bodil, in mene, ki sem gledala stran.
Publika je sklepala, da me njena zgodba ni
zanimala. Vendar se jasno spomnim, da me
je prav njena zgodba najbolj zanimala, saj
je bila drugačna in pretresljiva. Ob kritiki,
da me zgodba ni zanimala, sem se počutila
nemočno in jezno, saj mi ni bilo všeč, da
drugi bolje vedo, kaj sem mislila in čutila v
tistem trenutku. Poleg tega je nekdo izja-
vil,da vedenje Bodil izraža njeno željo po
obvladovanju drugih. Vsi analizirani smo
bili prizadeti. Tukaj je Cor analizo ustavil
in rekel, da smo zašli, saj namen analize ni
psihologiziranje in analiza osebnosti. Po-
udaril je, da je ključni element pri analizi
neverbalne komunikacije to, da moramo
vedno preveriti svoja opažanja pri analizi-
rani osebi, poleg tega pa moramo biti po-
zorni, da damo pozitivni feedback. Vendar
se mi zdi zelo pomembno, da nam je naš
učitelj dopustil brez vnaprejšnjih napotkov,
da smo analizirali, kot se je nam zdelo prav.
S tem nam je omogočil, da smo dobili izku-
šnjo, kaj lahko povzroči napačna analiza, in
da lahko napačna uporaba kamere naredi
več škode kot koristi. Analiza neverbalne
komunikacije mora analiziranemu omogo-
čiti občutek varnosti. Tisti, ki analizira,
mora analizanta postopoma pripeljati do
lastnega razumevanja svoje komunikacije.
Cor nam je mojstrsko pokazal, da je lahko
analiza zelo učikovita. Pri tem se spomnim
njegove analize moje neverbalne komuni-
kacije. Poudaril je pozitivne elemente in mi
z vprašanji omogočil, da sem bolje razumela
svoj način komunikacije, ki se ga prej nisem
zavedala.
Na njegovih urah smo vse bolj spoznavali
postopek analize in svoja opažanja zapiso-
vali v tako imenovani Log-book. To je bil
nekakšen dnevnik, v katerega smo zapiso-
vali stvari, ki smo se jih naučili, občutke in
dvome v povezavi z novo pridobljenim
znanjem. O svojih zapiskih smo se pogo-
varjali v manjših skupinah.
Po nekaj tednih, ko smo se naučili upo-
rabljati kamero, smo morali posneti različ-
ne situacije (igro vlog družinske situacije.
197
POROČILO
skupinsko delo, socialno delavske situacije,
izkušnje iz prakse socialnega dela itn.), ki
smo jih pozneje sami analizirali.
POSTOPEK VHT
INTAKE-TALK
Prvi stik z družino je tako imenovan intake-
talk. To je prvo srečanje, pri katerem video
home trainer upošteva zakonitosti prvega
pogovora z družino. Pogovarjajo se o sami
metodi in kaj je njen namen. Video home
trainer pove, da bodo srečanja potekala en-
krat tedensko, od najmanj enega do največ
šest mesecev. Video home trainer bo po-
snel vsakdanje situacije v domačem okolju
(kosilo, večerja, igra). Snemanje družinske
situacije traja približno 10 minut. Kamera
objektivno pokaže komunikacijo v družini.
Posnetki so last družine (upoštevanje etič-
nega načela zaupnosti). Samo s privolje-
njem družine lahko začnemo video home
training.
SNEMANJE DRUŽINSKE SITUACIJE
Video-home trainer pride v družino in
posname neko vsakdanjo situacijo. Kamera
stoji na stativu, na istem mestu, zato da se
izognemo interpretaciji osebe za kamero.
Video home trainer se lahko udeleži družin-
ske situacije, lahko pa samo stoji za kamero.
EDITIRANJE POSNETKOV DRUŽINSKE SITUACIJE
Video home trainer uredi posnetke in
izbere prizore, ki jih bo pokazal družinil.
ANALIZA PRVEGA POSNETKA DRUŽINSKE SITUACIJE
SKUPAJ Z DRUŽINO
Gledanje in analiza izbranih posnetkov, sku-
paj z družino. Ti prizori so izbrani tako, da
omogočajo pozitivni feedback, dajejo pod-
poro družini, opozarjajo na trenutke, ko
imajo družinski člani med sabo dober
kontakt. Tako se zavejo stvari, ki jih delajo
dobro. Video home trainer mora ves čas
spraševati in vabiti družinske člane, da
skupaj analizirajo posnetke.
SNEMANJE ANALIZE PRVEGA POSNETKA
DR UŽINSKE SITUA CIJE SKUPA J Z DR UŽINO
Video home trainer posname analizo po-
snetkov družinske situacije. Analiza se po-
glablja na istem, prvem posnetku.
DRUGO EDITIRANJE POSNETKA ANALIZE
Video home trainer spet uredi posnetke
drugega snemanja in jih pokaže družini.
Proces se tukaj ne konča, ampak se po-
novno začne s snemanjem nove družinske
situacije, in omogoča objektivno videnje
napredka, ki ga družina doseže skoz proces
VHT.
Delo na VHT se nama zdi zelo zahtevno. To
smo izkusili na lastni koži, ko smo morali
odkrivati elemente v komunikaciji in dajati
pozitivni feedback, ki omogoča spremem-
bo, saj starši jasno vidijo, kaj morajo storiti
za boljši odnos s svojimi otroci. Pojavil pa
se nam je nov dvom; kaj storiti z negativnim
in ali pozitivni feedback pomeni, da zanika-
mo negativno v družini. VHT mora upošte-
vati negativno, mora imeti celovit vpogled
v družino, vendar pa družini pomaga, jo
opolnomoči, tako da ji da pozitivni feed-
back.
Pri gledanju realnega družinskega po-
snetka smo videli, kako pozitivni feedback
dejansko prinese spremembe.
Mati samohranilka je imela dva sina. Sta-
rejši sin je bil lažje duševno prizadet, imel
je probleme z motoričnimi spretnostmi.
Mati ni našla stika s sinom, zato je razmišlja-
la, da bi ga dala v zavod. VHT je prišel v dru-
žino in posnel prvo družinsko situacijo
družino pri zajtrku. Mati je pripravljala
zajtrk, starejši sin pa je našel budilko in se
začel z zanimanjem igrati. S kričanjem in z
198
VHT - VIDEO HOME TRAINING
zvonjenjem budilke je poskušal pritegniti
pozornost mame, ki pa se na njegovo sit-
narjenje ni zmenila. Sin je postal še bolj
neučakan, mati pa še bolj živčna. Potem je
pogledala, kaj ji poskuša povedati, in sin je
prenehal kričati in videti je bil zelo zadovo-
ljen. VHT je ta prizor izbral in ji ga nasled-
njič pokazal. Mati je lahko videla, kje ima s
sinom dober stik, in razumela, da je bilo
kričanje samo sinov poskus dialoga z njo.
Pred tem ni bila pozorna na sinove inicia-
tive. Gledali smo zadnji posnetek družinske
situacije po nekaj mesecih. Vsi smo videli
razliko v odnosu med materjo in sinom —
na posnetku se je mati igrala s sinom s koc-
kami in mu naklanjala veliko pozornosti.
Čeprav je govoril nerazumljivo, je bilo vide-
ti, da ve, kaj ji hoče povedati. Pomemben
pa je bil stik med materjo in sinom, saj je
mati s pomočjo posnetkov spoznala, kaj ji
sin s svojim načinom komunikacije, ki je
pred tem ni razumela, poskuša povedati.
Pojavil pa se nam je nov dvom. Dvomili
smo, ali lahko kamera res prikaže dejansko
družinsko situacijo, saj se lahko klientova
komunikacija zaradi prisotnosti kamere
spremeni. Pri tem se spomnim na naš pro-
ces navajanja na kamero. Od začetka nam
je bilo neprijetno, vendar smo se na kamero
zelo hitro privadili in na koncu je nismo niti
opazili več. Tudi kliente se postopoma na-
vaja na kamero. Od začetka je lahko njihova
komunikacija nekoliko drugačna od običaj-
ne, vendar pa le težko prekrijemo svojo
neverbalno komunikacijo, ki jo izražamo
nezavedno, težko pa se tudi upremo vsak-
danjemu družinskemu scenariju, v katerega
smo vpeti vsak dan. O tem smo se prepričali
ob gledanju posnetkov resničnih družin-
skih situacij. Od začetka so vsi nekoliko
zadržani, vendar kmalu ne morejo več nad-
zirati svojega obnašanja in dana situacija jih
ponese v njihovo običajno družinsko
situacijo. Otroci se zelo hitro navadijo na
kamero in zato se obnašajo kot običajno,
to pa onemogoča staršem, da bi imeli celot-
no kontrolo nad situacijo, saj obnašanja
svojih otrok ne morejo vnaprej predvideti.
Dober VHT vidi njihovo dejansko komu-
nikacijo, saj družina delovati drugače kot
zna, ne more, in prav VHT ji lahko pomaga,
da razume svoje delovanje.
Kot vsaka metoda lahko ima tudi ta ne-
gativne učinke, ali pa jih nima učinkov, zato
se nam je pojavilo novo vprašanje — kdaj
uporabiti VHT in kdaj ne.
Prvo raziskavo, ki je ugotavljala uspeš-
nost uporabe VHT, sta leta 1993 izvedla
Bauman in van den Heide. Ugotovila sta, da
je bila metoda VHT v 66% uspešna, v 5%
neuspešna, v 25% pa ni bilo nobenih spre-
memb.
VHT ne uporabljamo v primeru zasvoje-
nosti, nasilja, spolnih zlorab, travmatskih
izkušenj, nesodelovanja itn. V teh primerih
je potrebna predhodna terapija in šele nato
uporaba VHT. Ali je metoda učinkovita, je
odvisno od pripravljenosti družine in pa
seveda od usposobljenosti izvajalca.
KAMERA KOT PRIPOMOČEK OZAVEŠČANJA
(UPORABA PRI UČENJU)
Kamera je bila naš večni spremljevalec.
Spremljala nas je tudi na tridnevnem jadra-
nju. V drugi polovici seminarja, ko se je
skupina že formulirala in smo se spoznali,
smo šli na tridnevno jadranje po Wadden-
zee v Frieslandijo. Pluli smo med otoki. Dva
tedna prej smo morali sami organizirati, ko-
liko hrane bomo vzeli s sabo, kdo bo kuhal,
kako bomo poskrbeli za nabavo, transport
in pripravo hrane...
Jadrali smo z veliko barko za trideset
ljudi. Na jadrnici so bili trije mornarji, tako
da je morala biti na krovu ves čas vsaj
tretjina skupine, da je pomagala mornarjem
vleči vrvi, spuščati ali dvigati jadra itn. Imeli
smo srečo, saj smo imeli po vsakodnevnem
deževju v preteklem mesecu zdaj lepo, son-
čno, a zelo mrzlo vreme.
Drugi dan po zajtrku, ko smo bili še
zasidrani pri otoku Terschelling, smo imeli
v podpalubju pouk. Gor nam je razlagal o
Paolu Freiru in njegovi pedagogiki zatira-
nih. Govorili smo o zatiranih in tistih, ki
zatirajo. Paolo Freire ni bil psihoanalitik,
orientiran je bil tako na posameznika kot
na družbo. Oba principa sta značilna zanj.
Ni delal s standardiziranimi metodami,
ampak kreativno, s čimer je stimuliral po-
sameznika. Pravi, da se je treba odpreti za
nove poskuse, perspektive, ustvarjalnost, iti
199
POROČILO
Čez svoje fiksirane poglede. Vsak poklic ima
svoj način dela s klienti. Moč vpliva na klien-
ta. Freire pravi: »Če zatiraš, ustvariš zatirane.
Zatirani utihnejo in inferiornost postane
osebna, pride do kulture molčanja.« Freire
se zavzema za princip emancipacije klienta
z dialogom in akcijo. Bolje je spraševati
klienta, kot mu dajati rešitve. Pravi, da je
vsaka oseba unikat, zato je bolje delati sku-
paj s klientom kot po neki standardizirani
metodi.
Pozneje smo poslušali pesem. Sting -
They dance alone (plešejo same), pesem o
vojni, ki jemlje sinove, može, ljubimce, o
nesmislu vojne in o vrtečem krogu: sinovi-
vojaki-sinovi.
Po predavanju in poslušanju glasbe smo
dobili nalogo. Razdelili smo se v skupine
po pet. Vsaka skupina je dobila video ka-
mero. Šli smo na otok in smo morali posneti
videospot na temo zatiranje. Šele ko smo
pogledali skoz objektiv kamere, smo se
zavedeli, koliko je pravzaprav zatiranja okoli
nas. Posneli smo morje, ki so ga Nizozemci
zatrli z osušitvijo, psa na vrvici, otroka, pri-
vezanega v vozičku, ograjeno in privezano
drevo, viseče meso v mesnici, stolp, ki v
simboličnem smislu rabi kontroli ljudi, in
video končali s svečo, ki je v temnem pro-
storu v zamreženi svetilki gorela na steni
vaške gostilne. Luč je ujeta v kletki, saj so
bogovi kaznovali Prometejev poskus, pri-
nesti ljudem luč in s tem spoznanje, ki bi
odpravilo tudi zatiranje. Šlo je za dejansko
doživetje, ujeti zatiranje na kamero, v vsak-
danjem svetu, v naravi. Zvečer smo si ogle-
dali vse spote in se nato pogovarjali o za-
tiranju. Za učenje in ozaveščanje se mi zdi
kamera idealen pripomoček, saj je kot oko,
s katerim vidiš stvari, ki jih z lastnimi ne
opaziš. Učenje na podlagi lastne izkušnje
se mi zdi veliko bolj učinkovito kot učenje
iz tujih izkušenj in njihovih teoretskih
konceptov.
Za konec bi še radi povedali, da imamo
tudi na naši šoli kamere, ki čakajo na koga,
ki jih bo koristno uporabil. Meniva, da bi
bila uporaba kamere pri našem študiju zelo
koristen pripomoček, saj bi jo uporabljali
pri vajah in s tem bolje ozavestili določene
teme, boljši vpogled pa bi dobili tudi v
lastno komunikacijo.
Kamera je zgolj tehnični pripomoček, ki
se ga lahko zelo hitro naučiš uporabljati.
Velikokrat se stvar konča pri tehničnem
vidiku. Pri uporabi kamere v delu z ljudmi
pa se vse skupaj šele začne. Potrebnega je
veliko teoretskega znanja z različnih po-
dročjih in praktičnih izkušenj, da je kamera
res učinkovito orodje.
Mojca Šolar
Mateja Rozman
200