študentski list Ljubljana, 13. oktobra 1967 Letnik XVIII Številka 1 tribuna Čemu skrivnosti? V navadi je že, da v uvodniku povemo vse in to-rej nič. Naštejemo vse, kar mislimo, da bi moral naš časopis obravnavati, poleg tega pa skušamo še v najsplošnejših obrisih oceniti dano situacijo. Ker ne vidim smisla takega početja, naj mi bo odpuščeno, da obravnavam manj splošno vprašanje. V zgodovini delavskega gibanja obstajajo neka-teri zgledi, za katere se mi zdi, da pri nas še sedaj niso preseženi. Pri tem imam v mislih predvsem Pa-riško komuno in Oktobrsko revolucijo. V nekaterih aktih teh revolucij je tako visoka stopnja demokra-tičnosti, odkritosti, da nam še vedno lahko služijo kot norma. Komuna nas preseneti s svojo odkritostjo. Na-sproti spletkam in podlostim Drugega cesarstva po-stavi vsa svoja dejanja in odločitve pred oči celega ljudstva. Nič se ni delalo naskrivaj. »Komuna ni ime-la ničesar skrivati.« Tudi ravnanje z nasprotnikom je bilo bistveno drugačno, kot pa ravnanje njenih nasprotnikov. Komuna je bila tudi visoko moralna. Za časa njenega obstoja sta zločin in prostitucija izginila z njenih ulic. Demokratični in odkriti proletarski dub. se je ohranil tudi v Oktobrski revoluciji. Med prvimi ukre-pi Lenin razkrinka in prekine s tajno diplomacijo. Nadaljnji potek revolucije nam priča, da je bil ta duh prisoten v partiji sami. Kljub težki situaciji, v kateri je bila takrat nova sovjetska družba, se je v okviru partije vseeno odvijala ostra in javna pole-mika med Leninora in Trockim ter Buharinom. Za časa Stalina sq začeli nasprotnike fizično li-kvidirati, kar je naredilo socializmu veliko škodo ne samo v SZ, ampak posredno tudi v zahodni Evropi in drugje po svetu. Tu so ljudje začeli pojmovati so-cializem kot diktatorski sistem, kjerpavlada povrhu še materialno pomanjkanje. Torej politično in eko-nomsko slab sistem. šele po drugi svetovni vojni so se začele (z nastankom novih socialističnih držav) stvari spreminjati. Ves ta razvoj delavskega gibanja nam lahko orao goči da kritično pristopimo k naši situaciji. Glede demokratičnosti, javnosti, odkritosti lahko ugotovimo, da pravzaprav ni posebne razlike med na-mi in demokratičnimi kapitalističnimi državami. če-prav se mi zdi, da smo včasih, skoraj bolje poučeni o drugih državah kot o naši. Postavlja se prvo vpra-šanje: ali naša država kot socialistična, vodi svojo politiko zadosti javno? Drugo, važnejše vprašanje pa se tiče samega na-šega notranjega razvoja. Kljub nasprotjem, na ka-tera zadevamo v našem vsakdanjem življenju, se par-tija kaže javnosti kot homogena (zdi se celo, da so odločitve partijske, ne pa osebne). Skratka, ne ve se, kdo za čem »stoji«. Kljub temu, da obstajajo neso-glasja v partiji sami, se ta nesoglasja ne rešujejo v okviru nje same, »za zaprtimi vrati«. Le od časa do časa lahko neposvečena javnost po nepričakovanih izbruhih vidi, da je ta enotnost zgolj fasada, za ka-tero so pa tudi različni ljudje z različnimi koncep-cijami. Tak način pa v bistvu onemogoča ugotavlja-nje odgovornosti, kot tudi sposobnosti. To je tudi primerno okolje za razvoj birokratov, ki so »lastniki skrivnosti«. Ker širša javnost ne ve kdo je kaj, kdo kaj zastopa, ona sama ne more prispevati k razčišče-vanju vprašanj, ki se razčiščujejo v okviru vrhov partije. Prav tako, če ni javne in demokratične raz-prave o vseh stvareh, o stališčih posameznikov, če se partija navzven kaže kot neka celota, kar pa je samo navidez, šarša javnost težko sodi o odgovor-nosti. Pravzaprav ne vemo kdo je za kaj odgovoren. Javnost je tudi zato presenečena ob raznih izbru-hih in konfliktih. Zato je ena izmed naših zahtev, da se vse kar se dogaja in obravnava v vrhovih partije, stopi tudi pred javnost. V naprednem delavskem gibanju je bila vedno prisotna tendenca, da so bili njegovi vrhovi, vrhovi delovnega ljudstva. Kajti pred njim niso imeli niče-sar skrivati. Za neko demokratično in ^elo sociali-stično družbo, pa je nujno potrebno, da se ta maksi-rna docela ostvari. Tone Pačnik razgovor Odgovarja: rektor univerze v Ljubljani dr. Roman Mo&k VPRAŠANJE: Kot prorektor v minuli mandatni dobi se bržkone ozirate tudi na delo upravljanja v tej dobi. Kateri so bili ob nastopu tedanjega manda-ta problemi univerze, ki ste jih imeli za naj emi-nentnejše? Kateri so bili v času do danes razrešeni, kateri ne? In če ne, zakaj? ODGOVOR: Spomnili se boste, da sem bil izvo-ljen za prorektorja sredi prejšnje triletne mandatne dobe,, zato ne vem, če je obstajal ob njenem začet-ku kakšen formalen delovni program. Nedvomno je bilo ob mojem prihodu posebno pereče vprašanje potrditve statutov, ki so jih fakul-tete in drugi visokošolski zavodi predložili republi-ški skupščini. Statuti, ki jih je bilo treba spremeniti "zaradi vskladitve z dolocili nove ustave, so vsebovali še vrsto določil, ki bi vnesle bistvene spremembe v visokošolski sistem tudi v drugih ozirih. Znano je, da teh določil skupščina ni hotela potrditi, predno ne bi bila njihova umestnost preverjena v širši raz-pravi. Zato je ustanovila komisijo, ki je svoje delo končala v prvih mesecih tega leta. Stališča komisije je skupščina odbila v obliki sklepov, na osnovi kate-rih se pripravlja zdaj noveliran zakon o visokem šolstvu v naši republiki. Tudi bomo še letos pristo-pili k sestavi statutov, ki naj bi končno legalizirali organizacijo, poslovanje ter sistem študija na visoko-šolskih zavodih. VPRAŠANJE: Poznate stališča, ki bodo zastopa-na v novem zakonu. Ali jamčijo, da bo ta akt za ure-ditev institucionalnih vprašanj univerze dolgoročne-ga značaja? ODGOVOR: če se bomo dela dobro lotili in ga uspešno izvršili, bomo, o tem sem prepričan, izde-lali sistem visokošolskega študija, ki ga vsaj v bistve-nih potezah ne bo potrebno vsakih nekaj let me-njavati. Nadaljevanje na 3. strani Ob vprašanju stabilizacije gospodarstva Dvoletno uveljavljanje reformnih prizadevanj v našem gospodarstvu je navrglo vrsto vprašanj in dilem o nadaljnji usodi reforme. Zaostritev likvidnosti v gospodarstvu, povečana nezaposlenost, naraščajoče zaloge in podobno so pro-blemi, ki jih bo treba nujno na nek način razreševati. Napovedane so tudi di-skusije o teh problemih v skupščinskih organih. Ali nam lahko opredelitejDaše mnenje glede vprašanja, ki je vnekaterih krogih močno zastopano, namreč da bi bilo mogoče nekatere od gornjih problemov reševati z dodatno emisijo? Ured-ništvo Tribune se s tem vprašanjem obrača na tov. Viljema Merharja, asistenta na ekonomski fakulteti v Ljubljani. Na naše vprašanje, če je emisija ena izmed rešitev naših družbeno gospodar-skih problemov sedanjosti, (verjetno mi-slite z emisijo inflacijo, čeprav ni nujno, da bi bila vsaka emisija tudi inflacijska, opomba V.M.) bom poskušal odgovoriti posredno. Kot je znano, je poglavitni cilj naše druž-beno-gospodarske reforme preorientacija našega gospodarstva iz ekstenzivnega v in-tenzivno gospodarjenje. V predreformnem družbeno-gospodarskem razvoju smo do-segli gospodarsko rast v glavnem na ek-stenziven način, za katerega je bila med drugim značilna visoka stopnja zaprtosti našega gospodarstva nasproti tujim gospo-darstvom z močnimi inflacijskimi tenden-cami. To je začelo vedno bolj destimula-tivno vplivati na razvijanje domače pro-duktivnosti. Struktura produkcije, ki smo jo v tem ekstenzivnem gospodarkem raz-voju dosegli, je izzvala zahteve nekaterih proizvodnih grupacij po njihovi vedno več-ji institucionalni zaščiti ter zahtevo po za-gotavljanju domačega in tujega trga nji-hovim proizvodom za vsako ceno. Uresni-čevanje teh zahtev je vedno bolj zahte-valo pospešeno emisijsko dejavnost izdaja-teljske banke, ki se je izražala v vedno večji stopnji inflacije. Ekstenzivna logika gospodarskega razvoja prihaja zato v ved-no večje nasprotje z nujnostjo pospešene-ga razvijanja produktivnosti dela, ki se ne povečuje, čeprav je edina materialna osnova za naraščajočo blaginjo družbe. S spoznanjem, da po tej poti gospodarske-ga razvoja ne moremo več naprej, smo sto-pili v reformo. Z reformo hočemo predvsem spodbuditi nadaljnje razvijanje družbene produktiv-nosti v našem gospodarstvu. Ukrepe za to spodbujanje konceptira reforma in se iz-vajajo v težnji naše gospodarske politike, ki naj zagotovi nadaljno in za naš nada-ljni razvoj nujno razvijanje produktivnosti ob poglobljenem vključevanju našega go-spodarstva v svetovno delitev dela. Le-to pa bo mogoče dosegati ob stabilizaciji go-spodarstva. Zaradi tega je stabilizacija go-spodarstva nujni element naše družbeno-gospodarske reforme in sredstvo za ures-ničevanje reformnih ciljev. Stabilizacija gospodarstva zaradi tega ni cilj sam po se-bi, temveč sredstvo za doseganje pomem-bnejših družbeno ekonomskih ciljev kot: večje efektivnosti gospodarjenja, razvija-nje družbene produktivnosti dela, vklju-čevanje našega gospodarstva v mednarod-no delitev dela, formuliranja jasnejših kalkulacij kot osnov za dolgoročna gospo-darska odločanja, ter na tej osnovi razvi-janja družbene blaginje in standarda na-šega delovnega človeka ob samoupravnih produkcijskih odnosih, v katerih bosta tu-di dohodek in njegova delitev čistejša. če je stabilizacija gospodarstva tako važen pogoj pospešenega in uspešnega nadaljne-ga razvijanja našega gospodarstva, je prav, da jo v kratkem opredelimo. Gospodarstvo je stabilizirano tedaj, lco v dinamiki gospodarske rasti splošni nivo cen ne doživlja večjih fluktuacij navzgor — ko kupna moč denarja ostaja stabilna. V tem primeru sta dinamika rasti blagov-nih in denarnih skladov sorazmerni, pa za-to ne pride do spreminjanja splošnega ni- voja cen. V tem konceptu stabilizacije ne gre za absolutno stabilnost cen — kupne moči denarja, ki bi jo bilo v gospodarstvu zaradi različnih vzrokov tudi težko dose-či, pač pa za relativno stabilnost, v kate-ri je še dopustno sorazmerno majhno zvišanje nivoja cen (2 — 4 odst. letno). Takšoo majhno inflacijo ekonomisti celo priporočajo zaradi njene spodbudne vlo-ge v gospodarskem dogajanju. S tem pa smo monetarnemu vidiku stabilizacije, ki jo ocenjujemo samo glede na kriterij, sta-bilnih cen, dodali še nov vidik — nivo skupne zaposlitve produkcijskih faktorjev (dela, kapitala in zemlje). Tu se stabiliza-cija kombinira z dvema ekonomskima ci-ljema — polno zaposlenostjo in stabilno-stjo cen. Ta dva cilja pa sta si lahko tu-di v nasprotju, ker je polno zaposlenost mogoče zagotoviti z inflacijo — torej ne-stabilnostjo. Naš predreformni intenzvini gospodarski razvoj je bil primer te vrste. Uvodoma smo že ugotovili, da je eksten-zivna logika našega predreformnega go-spodarskega razvoja prišla v nasprotje z družbeno ekonomsko nujnostjo nadalj-nega razvijanja produktivnosti dela. To na-sprotje želimo razreševati prav z reformo, z večjim vključevanjem našega gospodarstva v mednarodno delitev dela in s prestruktu-riranjem naše produkcije. Za oboje pa je po mojem mnenju potrebna stabilizacjja v prvem pomenu, ki bo predvsem stimu-lirala prestruktiranje naše produkcije gle-de na efektivne potrebe domačega in tu-jega trga. Cilja (polna zaposlenost in sta-bilne cene) sta si namreč toliko bolj v na-sprotju, kolikor bolj je destruktirana pro-dukcija. Predreformni intenzivni gospodar-ski razvoj pa je našo produkcijo destruk-turiral glede na potrebe domačega in tu-jega trga, saj je zanj značilna inflacija omo-gočala družbeno priznanje tudi produkci-ji, ki tega značaja zaradi nizke produk-tivnosti in nezmožnosti vključevanja vmed-narodno delitev dela ob stabilnejših po-gojih gospodarjenja ne bi imela. Res je, da smo v obdobju ekstenzivnega gospodar-skega razvoja dosegali sorazmerno viso-ke stopnje rasti družbenega produkta, to-da s tem razvojem smo prišli do meje, ki je ne smemo več podaljševati, ker bi vsako podaljševanje te meje prihajalo v vse-J^eČie nasprotje z nujnostjo napredo-vanja učinkovitbšti v našem gospodarje-nju. Monetarno pojmovana stabilizacija, ki je v naših reformnih prizadevanjih navzo-ča, ima za neposredne posledice : a) manj-šo stopnjo rasti družbenega produkta in b) počasnejšb ali celo stagnirajočo zapoi-slevanje. Ta dva neposredna efekta reforr-me, ki v bistvu pomenita začetek proce:-sa prestrukturiranja naše družbene pro*-dukcije, ki se je v ekstenzivnem — infla-cijskem predreformnem obdobju destruk;-turirala glede na dejanske družbene po»-trebe, po mojem mnenju kažeta na pozii-tivne procese v našem gospodarstvu, k:i jih je reforma sprožila. Gre za procese;, ki na novo stabilnim pogojem ustreznco strukturirajo našo produkcijo, ki se kako>-vostno in količinsko usklajuje ustreznro z zakonom o proporcionalni delitvi delsa ob vse bolj odprtera gospodarstvu. Usklat-jena produkcija, ki tako nastaja, bo šel«e lahko silidna osnova za nadaljnjo gospoi-darsko ekspanzijo, v kateri bo mogočce zopet dosegati viLje stopnje gospodarske rasti. Z njo se bo namreč tudi ožilo nai-sprotje med polno zaposlenostjo in nestai-bilnostjo, ki se je v predreformnem ob>-dobju nakopičilo do mere, ki ga je bilo treba z reformo nujno rešiti. Jasno je, da opisani neposredni posledii-ci stal ilizaeijske politike (nizka stopnja rasti in zaposlevanja) nista povšeči tistim posameznikom, ki jim je predreformno ga-spodarjenje omogočalo »inflacijski kos kru-ha«, ki je z reformno stabilizacijsko p»-litiko odpadel. Ti ljudje, se zavzemajo za star način ekstenzivnega gospodarjenja., ki jim bi zopet omogočil inflacijsko »doi-bičkarjenje«. Politično pa uporabljajo v zagovor njihovih individualnih interesov prav prve neposredne razultate reforme, ki se kažejo v procesu prestrukturiranja naše produkcije ob začasni nižji stopnjji rasti našega gospodarstva. Nočejo pa se poi-truditi, da bi poizkušali ugotoviti in spo-znati tudi posredne rezultate reforme, k jo pri Pionirskem domu v Ljubljani obvešča študente univerze in visokih šol, ki bi se radi aktivno udejstvovali v gledališču ter se preizkušali v igri, režiji, scenografiji ali kostumografiji, da bo spreje-malo prijave za vstop v ŠTU-DENTOVSKO GLEDALIŠČE od 12. do 18. oktobra v taj-ništvu Pionirskega doma, Trg VII. kongresa 1, od 8. do 12. ure. V sezoni 1967-68 bo ŠTU-DENTOVSKO GLEDALIŠČE uprizorilo MoUerovega »Na-mišljenega bolnika« in pa »Ve-čer sodobne enodejanke«. (Priloženi posnetek pred-stavlja prizor iz Anouilhove »Antigone«, ld 1e z njo prete-klo sezono ŠTUDENTOVSKO GLEDALIŠČE eostovalo v Klubu slovenskih študentov na Dunaju.) predsedstva CK ZMS časopisje ni poroča-lo, ampak samo o drugi. Ali more neko politično vodstvo v dveh dneh spremeniti svoje prepričanje iz po-polne afirmacije v popolno negacijo? To je seveda kaj malo verjetno, saj bi mora-lo iti za izredno močne argumente ali pa ta ljudi, ki nimajo svojega trdnega mne-nja in ga zelo hitro spreminjajo. Zgodilo se je namreč nekaj še mnogo slabšega. Clani predsedstva CK ZMS sploh niso spre-menili svojega mnenja o inkriminiranih pesmih, vsak zase so po izjavi predsedni-ka svoje prejšnje mnenje lahko obdržali, le na zunaj so svoje uradno stališče pri-bllžali stališču vodstev drugih družbeno-političnih organizacij ali — z drugimi be-sedami — obrnili so plašč po vetru. Pa če bi se uklonili pritisku samo v tem smislu, da bi umaknili svojo prvotno iz-javo, bi človek še ne bil tako budo razo-čaran. Misiil bi si, da so žal pač klonili in da niso pokazali toliko poguma, kot bi ga človek od njih pričakoval. Predlog uredništvu Problemov, naj odstopi, pa se-veda presega vse meje in razkriva kaj ža-lostno politično moralo. Prav tako ali še bolj, pa dejstvo, da domnevna sprožitev kazenskega postopka zoper pesnika naših mladinskih voditeljev ni spodbudila k te-mu, da bi še z večjo energijo zastavili svo-je sile v obrambo krivično obtoženega pes-nika, ampak je bila nasprotno celo eden od razlogov za to, da so svoje resnično prepričanje potegnili v svojo privatno *fe-ro, kjer ne more nikomur škoditi, koristiti Pa tudi ne dosti. Kesnici na ljubo pa je treib^ povedati, da se je pri glasovanju o predfftgij uredništvo Problemov, naj od-stopi, dei članov predsedstva vendarle zga-nil in je glagoval proti, tako da je bil ta predlog sprejet le z majhno večino 7:5). Ob vsem tem se poleg vprašanja poli-tične morale našega mladinskega vodstva, o kateri bi najbrž tahko kakšno besedo rekel tudi plenum centralnega komiteja ZMS, postavlja tudi vprašanje o politični pravilnosti in konec koncev tudi moralno-sti ravnanja tistih, ki so pritisk na mla-dinsko vodstvo izvajali. Normalno in pra-vilno je sicer, da se člani raznih vodstev (poleg posvetovanj s članstvom seveda!) tudi medsebojno posvetujejo in prepriču-jejo. Toda če tako prepričevanje preide v pritisk, pa se moramo vprašati, ali si ta vodstva morda na ta način zamišljajo proklamirani boj proti oportunizmu in karierizmu \ vrstah mladinskih funkcio-narjev? To drugo vprašanje je seve-da upravičeno le v primeru, če je pred-sednik CK ZMS v svojih konzultacijah tem vodstvom pošteno povedal, da ga njihovi argumenti ne prepričujejo in da »privatno«« ostaja pri svojem. V nasprotnem primenu bi bilo to vprašanje seveda treba umaknitii, zato pa bi se toliko močneje postavilo on« prvo. Predsedstvo CK ZMS s takimi postop-ki pristaja na svojo transmisijsko vlogo, s tem pa seveda sebe izničuje kot politič-no efektno organizacijo. Seveda kaže o teli težavab spregovoriti predvsem na plenin-mu CK ZMS, brž ko bo sklican. Tribuna beleži navedena dejstva v prepričanju, d;a je delovanje predsedstva CK ZMS več ko>t težava ene same politične organizacije, in ker sodi, da je bila javnost pomanj-kljivo obveščena o nekem pojavu, ki jte vreden javne pozornosti. Dimitrij RupeH TRIBUNO UREJAJO: NADA ČAČINOVIC, IZTOK GEI-STER, MATJAŽ JUGOVIČ, BO-ZIDAR LAKOTA, TONE PAC NIK (ODGOVORNI UREDNIK), RUDI RIZMAN (ZASNOVE), DIMltRIJ RUPEL, PETER VO- DOPIVEC TRIBUNA — IZDAJA UO ZSJ — UREDNIŠTVO IN UPRAVA TRG REVOLUCIJE l/II — TELEFON 21-280 — TEKOCI RACUN 501-8-78/1 - LETNA NAROCNINA ZA ŠTUDENTE DESET NDIN, ZA OSTALE PET-NAJST NDIN — POSAMEZEN IZVOD 50 PAR — ROKOPISOV IN FOTOGRAFIJ NE VRACAMO — TISK ČP DELO, LJUBLJA-NA, TOMŠICEVA 1, TELEPON 23-522 — POŠTNINA PLACANA V GOTOVINI Na$ razgovor Nadaljevanje s 1. strani VPRAŠANJE: Zakon bo prinesel tudi določilo o »racionalizaciji« organizacije izobraževanja. Morda pomeni to tudi ukinjanje nekaterih študijskih usme-ritev. Ali ni pri tem pretirano prisotna trenutna fi-nančna situacija v naši republiki in zato ukrepi pre-kratkovidni? ODGOVOR: Ne vem še, v kakšni obliki naj bi zakor takšno določilo prinesel. Vsekakor pa sem mnenja, da je visokošolski študij potrebno raciona-lizirati. Vendar to ne pomeni le, da je potrebno za-jeziti prehitro ustanavljanje novih študijskih smeri in usmeritev ter preveriti smotrnost obstoječih, kar lahko sodi k ukinitvam. Smatram, da je treba kot raciomalizacijo razumeti tudi vsebinske premike, ki naj dajo poudarek študiju osnov neke stroke na ra-čun sistematike, empiričnih podrobnosti in tehno-loških izvedb. Osnovna znanja neke stroke pa je tre-ba pridobiti temeljito, saj bo kasneje le redkokdaj prilika za to. Obenem nudi tako znanje tudi boljši tepelj za bodoče ustvarjalno delo na nekem strokov-nem področju kot ozka specialistična izobrazba. Po-misliti moramo namreč, da tehnologije dandanes hitro zastarajo in da podrobno znanje o današnjih izvedbah ter postopkih že čez nekaj let ne bo imelo nobene posebne vrednosti več, medtem ko ima temelj-no znanje pač mnogo trajnejšo vrednost. Menim to-rej, naj bi bil pouk sorodnih strok v nižjih letnikih čimbolj podoben in v okviru rednega diplomskega študija čimmanj razvejan. Za posebno izobrazbo na ožjem področju imamo še vedno čas in prostor v njegovih podiplomskih oblikah. Nedvomno bi pomenila takšna orientacija pri-spevek k racionalizaciji študija. Vendar bi morebitni materialni prihranki, ki bi iz nje izvirali, morali ostati visoki šoli za krepitev njenih temeljnih strok in disciplin. VPRAŠANJE: Kaj pomeni racionalizacija v po-gledu kadrovske politike na univerzi? ODGOVOR: Predvsem menim, da bi ob uvelja-vitvi novih statutov in racionalnejših oblik dela ne smeli začeti vsevprek z ukinjanjem delovnih m©st in podobnimi ukrepi, ampak dopustiti določeno dobo za prilagoditev novim zahtevam in potrebam. Pri tem bo nedvomno tudi čas opravil svoje in če bomo znali voditi pametno kadrovsko politiko, bo mogoče s sposobnimi mladimi ljudmi kmalu dati nov polet razvoju pedagoškega in znanstvenega dela na fakul-tetah. Prepričan sem, da imamo dovolj mladih entu-ziastov, ki so pripravljeni posvetiti svoje sile in pri-zadevanja razvoju temeljnih teoretianih in aplikativ-nih disciplin, čeprav se zavedajo, da za to ne bodo posebno dobro materialno nagrajeni. VPRAŠANJE: V debatah, ki so se odvijale pred tremi leti, je bila pogostokrat imenovana di-lema: numerus clausus ali prost vpis na univerzo, dimenzioniranje pedagoških in finančnih zmožnosti ali osip. Kako gledate na te dileme danes, ko nasto-pate rektorsko mesto? ODGOVOR: Velik osip je gotovo tudi posledica prostega vpisa. Osip v prvem letniku me zato ne pre-seneča, skrbi pa me osip v naslednjih letnikih. Uni-verza ne more sprejeti odgovornosti za regionalno strukturo in tudi ne za socialno strukturo študentov. To je igra drugih faktorjev in prav je, da na univerzi o njih govorirno. Brezpogojno pa je univerza odgo-vorna za to, da podeli diplome sposobnim in ne ne-sposobnim. Izbor se mora nekje izvršiti — čimprej, tembolje. Prav je, da je to prvi letnik, s tem pa pre-hajamo na vprašanje pripravljalnega letnika, ki ga nekatere univerze že uveljavljajo. To je leto, kjer študentje izenačijo znanja, ki jih prinesejo iz sred-nje šole in se strokovno adekvatno usmerijo. Mor-da bi o tej metodi kazalo organizirano razpravljati. VPRAŠANJE: Na tri humanistične fakultete se je letos vpisalo toliko študentov kot na vse tehniške ¦fakultete skupaj. Ali to vodi k disproporcem v ka-drovskih in finančnih razmerjih med tema vrsta-ma šol? ODGOVOR: Večji vpis na humanistične fakultete ima najbrž vzrok v povečanem prilivu abiturientov gimnazij. V zadnjem letu je tudi konjunktura za zaposlitve na strani ekonomije, prava in nekaterih drugih družboslovnih strok. Diplomanti srednjih teh-ničnih šol niso stimulirani za vpis na univerzo. Z ma-terialnega vidika umestnejša je takojšhja zaposlitev srednjih tehnikov, ki po petih letih, (kolikor bi tra-jal študij), zagotavlja boljšo pozicijo kot univerzitet-na diploma. Mnenja sem, da absolventov srednjih tehniških šol tudi ne smemo preveč vabiti in stimu-lirati za vpis na fakultete, če nočemo postaviti kvali-fikacijske strukture na glavo. Kar se tiče kadrovskih razmerij med tehniko in družboslovjem, moram po-vedati, da nisem nikoli razumel, kako lahko na celi ekonomski fakulteti ob tolikšnem številu študentov shajajo s približno toliko asistenti, kolikor jih ima katedra, ki ji pripadam, sama. Nisem mnenja, da je treba za izboljšanje študijskih uspehov bistveno po-večati število univerzitetnih učiteljev. Pač pa je tre-ba v ta namen organizirati študij v skupinah in temu primerno povečati število asistentov. VPRAŠANJE: Univerza je velika ustanova, na kateri daje značaj dejavnosti veliko težo vsakovrst-nim evidencam in obdelavi številnih podatkov; skrat-ka — univerzitetna administracija je tisto, s čimer se po svetu mnogo več ukvarjajo kot pri nas. Mi ne poznamo ne sprememb ne analiz o teh vprašanjih. Ali vi smatrate to za pomembno vprašanje? ODGOVOR: Pri tem mislim, da je treba univerzi spremeniti pravni status in ji dati izvirne pristojno-sti, ne pa le posvetovalne in koordinacijske pravice. Za to se je enoglasno izjavila zadnja univerzitetna skupščina, pa tudi druge jugoslovanske univerze ima-jo podobne težnje. Mnenja sem, da je popolna samostojrost fakul-tet in nekaterih inštitutov znotraj univerze bistvena ovira za boljšo organizacijo administrativnih služb, ki bi bile v drugačnih razmerah la^ko vsaj deloma skupne za vse fakultete. Ne vem še točno, kako b^*o z novim statutom Univerze vprašanje njenep^Ratusa uredili v okviru veljavnih zakonov. Imam pa občutek, da predpisi, ki urejajo samoupravne odnose na univerzi in na fakul-tetah, niso povsem ustrezni. Isto pripombo imam na uveljavljene oblike delitve dohodka in še posebej osebnega dohodka. Moram pa obenem tudi priznati, da ne morem dati predloga za boljše rešitve. Morda ga bomo našli s skupnim prizadevanjem vseh jugo-slovanskih univerz, ki je dalo obravnavanju tega vprašanja prvo mesto v svojem letošnjem delovnem programu. VPRAŠANJE: Kakšen je vaš projekt glede me-sta univerze v družbi, oz. kako si predstavljate druž-beni pomen in vpliv univerze v prihodnjem obdob-ju? Pri tem bi vas spomnili, da smo o bistveno večji vlogi univerze govorili že ob startu v reformno ob-dobje, pa smo danes doživeli, da so velika podjetja, ki so edina imela interes za podelovanje z nami, da-nes v kritični situaciji, da povpraševanje po kadrih diktirajo obrtniška podjetja in da je posledica tega brezposelnost diplomantov univerze. Da angažiranje tujega kapitala pomeni tudi angažiranje tujih inte-lektualnih kapacitet, da se pojavljajo gospodarstve-niki, ki jim ni nerodno vztrajati na obstoječi izo-brazbeni strukturi Ijudi, ki zasedajo vodilna mesta v gospodarstvu, itd... ODGOVOR: Vsa ta vprašanja stojijo in smo o njih znotraj in zunaj univerze že mnogokrat raz-pravljali. Mnenja sem, da rnora univerza prispevati k afir-maciji tistih koncepcij, ki jih danes splošno zastopa-mo in ki vidijo napredek v modernejši organizaciji in tehnologiji, zasnovani na znanstvenih spoznanjih, ter v večjih, možnejših gospodarskih aglomeracijah. Vloga univerze v naši družbi se počasi, a stalno veča. Prepričan sem, da to ni posledica nekih for-malnih sprememb, ampak leži vzrok za to v kvalitet-nejšem in obsežnejšem delu njenih članov in sode-lavcev tako na izobraževalnem kot raziskovalnem področju. Sodelovanje na raziskovalnem področju je med Univerzo in gospodarstvom res še pretežno indivi-dualno, in želimo si boljših, organiziranih oblik, ven-dar je iz leta v leto obsežnejše in čvrstejše. Za kvali-teto izobraževalnega dela pa je dokaz ta, da nismo še bili v zadregi za priznanje naših diplom v tujini. S tem seveda ne mislim trditi, da sem z vsem zado-voljen: nezadovoljstvo je gonilna sila napredka! Dovolite mi, da ob koncu našega razgovora in na začetku svoje mandatne dobe želim vsem študentom mnogo študijskih uspehov in vsaj takšne pogoje za življenje, da bi se lahko z vsemi močmi posvetili na-šemu skupnemu delu na Univerzi. V Ljubljani, 5. oktobra 1967 Razgovor so pripravili: Franci Pivec Dimitrij Rupel Peter Vodopivec PREDSTAVNIKA UNIVERZITETNEGA ODBORA STA BILA PRI TOVARIŠU STANETU KAVClCU Dne 13/9-1967 sta se predsednik UO ZšJ Peter Rupnik in sekretar UO ZŠJ Mitja Zupanek razgovar-jala s predsednikom IS skupščine SRS tov. Stanetom Kavčičem o materialnem položaju študentov in ga seznanila z aktualnimi vprašanji s tega področja, pa tudi s problematiko zaposlovanja in zdravstvenega varstva študentov. Podatki o vpisu na univerzo v študijskem letu 1966/67 kažejo, da se socialna struktura študeniov vedno bolj odmika od te, ki bi si jo želeli. Podatki, ki jih je socialno ekonomska komisija UO ZšJ zbrala ob vpisu v študijsko leto 1966/67, kažejo, da je med 6818 vpisanimi študenti iz SRS 50«/o itudentov iz uslužbenskih družin, 20% iz delavskib, 10% iz kmeč-kih, 13,7«/o iz upokojenskih družin in 6,25% ostalih. Ta struktura kaže v zadnjih letih stalno tendenco rasti in tako oži osnovo, iz katere izhajajo študentje, saj je od vseh študentov skoraj 50»/o iz Ljubljane. Porasli so tudi stroški bivanja v kraju študija. Student, ki stanuje v študentskem naselju, porabi na mesec povprečno 420 NA tisti študentje pa, ki stanu-jejo privatno, porabijo okrog 520 ND mesečno (te številke zaradi pomanjkanja ustrezne evidence ni mo-goče točno ugoioviti). Povprečna višina štipendije znaša 242 ND, itipendije pa prejema 21,4°/o redno vpi-sanih štud«itov. Posojilni sklad pri univerzi kredi-tira 1467 Studentov. Sredstva sklada znašajo 3,020.000 ND, vtvidar sklad do sedaj ni bil v celoti izkoriščen, ker je riziko prejemanja kredita za študente dokaj-šen. UO ZšJ meni, da je v letu 1968 treba zagotoviti več sredstev za štipendijski sklad pri sekretariatu za kulturo in prosveto SRS in za sklad Borisa Kraigher-ja pri Umiverzi v Ljubljani. Zagotoviti moramo vsem nadarjenim študentom srednjih šol nadaljevanje štu-dija na univerzi ne glede na to, ali jim sredina, iz katere izhajajo, zagotavlja sredstva za študij ali ne. V preteklem študijskem letu se je UO Zš aktivno angažiral pri ustvarjanju zakona o štipendiranju in kreditiranju, upajoč, da bo ta zakon položaj, v ka-terem se nahaja študentska populacija, izboljšal. V razgovorih s predstavniki IS SRS so predstavniki UO Zš poudarjali, da mora ta zakon postati osnova, za dolgoročno in vsklajeno reševanje materialnega polo žaja študentov. Ni pa prišlo do končnega sporazuma iz značaja samega študija. Zakon kot pravna formu-lacija sicer zavira najhujše nepravilnosti obstoječe prakse, vendar študentu ne pomeni tistega živega za-konskega organizma, ki bi lahko sam po sebi vplival na normalizacijo njegovega življenjskega položaja. Danes je edina pot do zadovoljive rešitve tega vpra-šanja aktiven odnos vseh zainteresiranih činiteljev, ne le kampanjski pritisk na delovne organizacije, ki ob neregularni in šibki razvojno-kadrovski politiki ne morejo ustrezno in predvsem ne dolgoročno reagi-rati. IS SRS bi lahko igral veliko vlogo tudi pri kon-kretnem ustvarjanju odnosov na tem polju, še bolj pa kot zgled preostalim dajavnikom v procesu. štu-dij je dejavnost nacionalnega pomena in kot tak ne sme biti prepuščen stihijskemu razvoju. Republiški organi morajo ne le sanirati sedanje stanje, ampak tudi graditi enotno študijsko politiko, saj bo tako cilj dosežen z najmanjšim tfošenjem in izgubljanjem sredstev. Po teh uvodnih mislih predsednika in sekretarja UO, je povzel besedo predsednik IS skupščine SRS tov. Stane Kavčič, ki je med drugim dejal, da ne deli popolnoma njihove zaskrbljenosti glede tega stanja. »Menim, da je takšno izhodišče pri obravnavanju strukture študentov v Sloveniji nekoliko enostran-sko. Socialna struktura slovenske družbe se ves čas po vojni, zlasti pa zadnja leta, zelo hitro spreminja in brez dvoma ne morejo več veljati klasifikacije, ki so bile veljavne deset ali petnajst let nazaj. Ni bistve-nega pomena to, če se šola več ali manj otrok iz Ljubljane ali s podeželja, pač pa je zaskrbljujoče to, da v današnjih razmerah še nismo zagotovili šolanja vsem, ki so za to zares sposobni.« Skrbi me pred-vsem struktura »sposobnosti« slovenskih študentov. Menim, da je zmotno zavzemati se za to, da bi iz vsake naše pokrajine študiralo proporcionalno število študentov, kajti s tem prav nič ne rešujemo bodočega profila slovenske inteligence, slovenskih strokovnja-kov. Vsi, tudi Zveza študentov, bi se morali zavzeti za to, da študirajo zares sposobni ljudje, najsi so od koder koli in iz katerega Isoli socialnega sloja. Clovek kar ne more verjeti, da je med slovenski-mi gospodarskimi organizacijami tako malo razume-vanja za podpiranje nadarjenih mladih ljudi. To se je namreč pokazalo pri odzivu na poziv za formiranje sklada Borisa Kraigherja. Ta sklad bi moral razpo-lagati s precejšnjimi sredstvi, tako da bi že v bližnji perspektivi lahko zares nadarjenim mladim ljudem zagotovili možnost do študija na univerzi. Povedala sta, da ima sklad sredstva samo za letošnje študijsko leto, toda lahko ste prepričani, da ga ne bomo pu-stili propasti. Hkrati pa moramo tudi stalno poveče-vati sklad za kreditiranje študentov. če bomo ubrali v materialnem podpiranju štu-dentov takšno smer, če bomo omogočili študij spo-sobnim, potem sem globoko prepričan, da se bo spre-menila tudi slika socialne in regionalne strukture študentov, kot ste mi jo prikazali v začetku našega razgovora. Štipendiranje s strani delovnih organizacij je po mojem mnenju samo eden od načinov, s katerim bo mo našemu gospodarstvu in naši družbi sploh zago-tovili potrebni strokovni kader. Sami namreč vidite, da pri gospodarskih organizacijah ni vedno pravega razumevanja za pridobitev novih strokovnih potencia-lov. Zato bi bilo iluzorno misliti, da bo gospodarstvo edini reproducent strokovnjakov. Seveda moram takoj pribiti, da ne gre samo za nerararaevanje. Res je namreč, da tarejo prav zdaj naše gospodarstvo hude materialne težave. Vendar tudi drži, da se mar-sikje novih strokovnih moči otepajo. se zmerom smo priča hudi konservativnosti nekaterih, celo vo-dilnih ljudi v gospodarskih organizacijah. Pred dnevi sem slišal predstavnika neke delovne organizacije, ki je dejal, da v naslednjih petih letih ne bodo potre-bovali pri njih nobenega strokovnjaka. In takšno iz-javo da v času, ko tehnologija napreduje z neslute-nim korakom. človek bi pričakoval, da bo vsaka gt)-spodarska organizacija pripravljena zaposliti vrsto mladih strokovnjakov, od katerih bi si morda pet let in več ne mogel obetati posebnih materialnih ko-risti. Hudo je to, da takšne delovne organizacije niso osamljene. Tudi v tem se izraža ekstenzivnost našega gospcv darstva, ki ne čuti dovolj potrebe po intenzifikaciji proizvodnje, po modernizaciji. Priča smo primitivne-mu odporu do novih strokovnjakov in intelektualnih kadrov, ki je v bistvu samo izraz naše primitivne in nizke produktivne proizvodnje. Tudi zaradi takih od-porov in nerazumevanja za nove strokovne moči mo-ramo zaostriti reformne pogoje, ki bodo prisilili go-spodarske organizacije, da bodo iskale poti v boljšo in učinkovitejšo organizacijo in proizvodnjo. To pa bodo lahko dosegli edino, če bodo imeli dovolj mo-čan strokovni in intelektualni potencial. V času, ko ves svet mrzlično šola nove strokov-njake, vzgaja intelektualce, jih išče in odkupuje, kjer koli jih najde — jih šolamo mi za drage denarje, jim nato zapiramo vrata k delu, ti pa odhajajo v tujino. Lahko ste prepričani, da se bo Izvršni svet zavzemal za to, da se sedanje stanje popravi. Vplivali bomo na to, da bi povečali sklad za posojila študen-tom in sklad Borisa Kraigherja, iz katerega nai bi štipendirali nadarjene študente. Razmišljam celo o tem, ali ne bi bilo morda koristno, da bi študente, ki zavlačujejo študij, ki ponavljajo letnike, na neki na-čin »obdavčili«. Najbrž bi si marsikateri starši, ki skušajo zdaj za vsako ceno šolati syoje otroke, celo če pri študiju niso uspešni, premislili, ko bi morali plačevati za ponavljavce šolnino. Kaj mislite, ali se ne bi tudi na ta način nekoliko spremenila slika o socialni strukturi študentov? Ob zaključku je tov. predsednik dodal: »Vse kar sem vam povedal, je tudi mnenje našega Izvršnega sveta. Kaj bomo lahko konkretno ob danem material-nem in finančnem stanju, ob danem proračunu in ob dani delitvi nacionalnega dohodka storili že letos, je težko reči. Toda kljub temu sem prepričan, da bo za te namene nekaj več sredstev. Hkrati pa še enkrat pribijem, da si bomo prizadevali postopoma izbolj-ševati sedanje stanje na tem področju v smeri, ki sem vam jo orisal v današnjem kratkem razgovoru.« Pnrcl L/usan Maledictio I In jaz si moram primerno vsakemu izrazu sposojati preobleke ... plešem, plešem kot ciganov medved, kot opica blebečem, vreščim kot papagaj. (Th. S. Eliot) In si brezkrila ptica v zrnatih jutrih gladu ko s topimi nogami svet puhti skozi rose mrtvih Ožmeš si čeilo Resnicnost ti prekriža pot kakor naščeperjena žival II Izkušnje zoglenijo Od hiše do hiše se seliš s svojo prosjaško besedo Tačas si lahko cigan Roke klešejo strah v kosti in od smradu trepetajo duše v temi In zlahka vsakega spoznaš Peruti so izmerjene Cuker se usiplje z jezikov na oltarje in v primernem hipu se rodijo zaprisege Beseda je molk Molk je sok zemlje Čas ima nenasitno telo V neogibnosti ne slutiš da se spreminja nujnost tvojega gorenja Raztrgal si si zenico ' Razglasil si svoj glas Togotna opica mrmra o možnostih omračitve ko traja vsakdanjost od zvezde do zvezde III —-fjgrezaš se kamen v svojo apnenost ker so pretehtani cilji slepila Zapiram ti senilne veke zakaj nerazložljiva gorečnost lačnih stvari je v rojstvu in smrti In z jasnim dnevom na plečih Zidam Karavanke brez geografije Hočem živeti Teodartš Ital On in čebula Zgrbljeni čas pobešene minulosti, oči, rdeče od čebule. Jedla sem jo za večerjo. Nemi krokarji na mojem tilniku, kljujejo, kljujejo ... Rana je vedno globja. Osamljen strah brez tolažnika. Vem, da je ura šest, ker je šepava ženska prinesla časopis. še štirinajst minut in prišel bo on, štiridesetletnik z ribjimi očmi. In bova legla, smrdela bom po čebuli, toda vseeno bom jutri brezbrižno hladna kot vsak večer jedla čebulo. In nekoč se bom obesila, a ne zaradi čebule, ampak zaradi štiridesetletnika z ribjimi ocmi, ki postaja vedno bolj senilen in koristen le svoji ženi za dekoracijo stanovanja kot starina. Pesek Sivi pesek obale na jugu, zajeda se v moje pore. Pride Jack, ki je tudi v tem kraju. Spet me gleda ostudno poželjivo. Are you well, Jack? You look so pale. Naj izgine iz sivine peska. Doživljam pozitivno stanje bivanja. Noče izginiti, jaz pa ne morem, ker se ljubim s peskom. / CREDO Ko usmerjam Svoje enrgije h kulturnim stranem Tribune, se sprašujem, Če jc dovoij pristati na že uhojene poti študentskega novi-harstva, ali kaže vendarle poostriti stare krite-rije in jih mestoma nadomestiti z novhni. CASOPIS. Tribuna je časopis, torej sred-stvo za sporočanje. Kako je s tem sta-tusom, je bilo že marsikaj dogovorjenega, mar-sikaj pa ostaja odprtega praktičnemu, sprotne-mu opredeljevanju. Dogovorjeno je bilo, da kul-tura ne more biti izvzeta iz prostora, kjer se kri-žajo politične ter družbene silnice, da je in mo-ra ostati sredi najrazličnejših temperatur in pritiskov. časopis mora takšne odnose čim av-tentičneje opazovati. Sporočati mora o teh od-nosih, kajti pogoj sodobne druzbe je, da je dina-mična in obveščena. Prav tako pa se mora v te odnose naseljevati, utaboriti se mora sredi družbe in se kazati v vsej svetlobi, kakršen je, kos ali ne kos položaju. Fenomen časopisa, to-rej sredstva za sporočanje, vsebuje že po člove-ški naravnosti k črkovitosii določene razsežno-sti, ki so specifične zanj kot za fizični pojav. V časopisu so stavki, ki si sledijo, besede, ki so izbrane za tanko uho, so stolpci, so velike in male črke, slike ... č as opis j e že sam s p o r o č il o. Sporočilo v tem pomenu, da ga razumemo skupaj s papirjem (sredstvom) kot enoto. Forma in funkcija sta v časopisu ne-razdružna enota, To sredstvo, ki je hkrati spo-ročilo (sredstvo je sporočilo) ima več lastno-sti. Sporočilo je prva lastnost sredstva, čeprav sporoča predvsem svojo formo, svojo posred-nost. Kaj hočem reči? Da v trenutku, ko vza-meš časopis v roko, preneha varnost in tudi strah; da se začne časopis. časopisa je eno sa-mo sporočilo, je, kot če se gledaš v dveh na-sproti postavljenih zrcalih... Sem za to, da se ne sprašujemo, o č e m j e Tribuna, kot se ne sprašujemo, o čem je suknjič in žarnica. Tribuna j e ne k aj, mora blti nekaj enotnega in vročega. KULTURA. V procesu, ki ga sicer trnenuje-mo z najrazličnejšimi imeni: od liberalizacije odnosov do intelektualizacije družbe, vidim predvsem novo razporeditev kriterijev družbe tukaj in zdaj. Kaže, da smo pristali na stopnji družbenega razvoja, ki zahteva spraševanje o avtonomiji kulture nasproti poliličnim forumom. To sklepam predvsem iz odporov proti tistim druzbenim pritiskom, ki se drže enotnega kriterija za presojo vseh manifestacij našega prostora. Reforma je postavila vpraša nje o posebnih kritrijih gospodarstva, v zvzi s tem pa tudi o posebnem (lastnem) kriteriju inteligence. Zahteve po avtonomnosti, po »pro-fesionalni integriteti, ki bi kulturi zagotovile status nasproti ideologiji« so znanilci tega ve-likega in pomembnega procesa v naši družbi. Zavzemam se za specializacijo intelektualnega dela, tudi v kulturi, za strokovnost pri pre-soji kulturnih stvaritev. Toda pogoj je odgovor-nost in zagotovljene meje okvirnega kriterija, ki j& v hotenju naše družbe k skupnim ciljem. S tem, da si kultura izbori neke vrste avto-nomnost v okviru družbenga kriterija, ki ga razumem kot intenziven naboj čustev in volje do ustvarjanja in spreminjanja, s tem. ni po-stavljeno (zavie vsaj) vprašanje samostojnosti kulture, njene samozadovoljnosti, njene herme-tičnosti. S tem je zame dan obema stranema meč za enakopraven dvoboj. Kultura vis-a-vis politiki je tedaj ustvarjalen, nenehno spremi-njajoč se, kompetenten odnos. Nočem in ne na-meravam se odpovedovati kriteriju in kriteri-jem družbe. Svoje »kulturno poslanstvo« ra-zumem kot aktivizem, kot dialog, kot borbo vmenj, kot političen angažma. REVOLUCIONIRANJE. Ekonomski način življenja v naši družbi je določil okvire oseb-nemu opredeljevanju. Družba, ki proizvaja za trg in sama postaja komponenta blagovnega od-nosa, sproža vrsto frustrativnih procesov, ki jim vsakdo podlega. Toda odtujen značaj človeko-vega delovanja ne more biti prepreka za revo-lucioniranje. Revolucije, od francoske, kot jo fcaže Peter Weiss, prek ruske, fcol jo kaže Pa-sternak.do revolucij vesti, kot jih manifesti-rajo levi intelektualci Evrope, kažejo, da so ma-nipulacija in polom moralnega angažmaja. Mo-ralen angažma, kot ga gledamo v srditem na-stopanju Russellovega protiameriškega sodišča, je konec koncev praktično polom. VojnavViet-namu še traja in če sodišče ne izbere enakih sredstev, kot jih uporabljajo ameriški vojaki, ter ne uveljavi načela »zob za zob« — to pa bi seveda pomenilo angažma sil, proti katerivi sodišče nastopa — je njegova revolucija tra-gična revolucija vesti. Russellovo sodišče ven-dar gradi z drugačnimi predpostavkami in na-paja svet z nabojem čustev in energije, ki vsaj vznemirja človeka k opredelitvi. Dejanje, ki ya vodijo intelektualci, angažirani v Russellovem gibanju, je dejansko edino možno dejanje zo-per otrplost sveta. čeprav z zavestjo o neuspe-hu in o tragični poti se je vendarle treba revo-lucionirati. Revolucioniranje je prvi dokaz o ži-vosti. To je , kot pravi Camus, sposobnost, da odmeriš: do tod da, naprej ne. To je izhodišč-ni kriterij, to je nenehno uporništvo, to je več-ni konflikt, obup, bolečina in radost. Brez re-volucioniranja zame ni živlfenja. Zato izbiram poti, možnosti, zato kažem s prstom, odkrivam plesen in razkrivam zarote, brezbrižnost, otrp- lost, pasivnost. Je gibanje. Ne vem, kam. Samo to vem, da moram ... PROJEKT. Moj projekt je samo moj. Vse, kar gradim, delam s sabo, hočem, da me ta-ko tudi razumejo. Ponujam svoj projekt. Ne vsiljujem ga. Nimam objektivnega kriterija za presojo sveta. Imam samo svoj osebni projekt, ki vključuje določen del Ijudi, del sveta... Marsičesa ne sprejemam, toda pri tem vztra-jam. Politiko Tribune si predstavljam kot pro-dukt projektov, ki afirmirajo, pa tudi zavrača-jo. Projektov, ki so strpni, a odločni. Vsega ni mogoče objaviti, v zameno za neobjavljeno po-nujam sebe. Sicer odstopim. Tudi napisati ni mogoče vsega. Vendar marsikaj moram. D. R. \\ PAPIRNATIH AVIONIH D. RUPEL Odklanjam film Matjaža Klopčiča Na papir-natih avionih. Odklanjam ga, ker se počutim prevaranega za tisto bistveno, kar mimo vseh formalnih spodrsljajev iščem in zahtevam v ne-ki umetnini. Menim, da brez posebnosti, novosti in zavezanosti filma ni in ga biti ne more. Ka-ko si predstavljam zavezanost? To je zame vpmšanje moralnega in ustvarjalnega izhodi-šča. če pristopam k umetniškemu delovanju, prevzemam odgovomost do sveta, ki bo vsebi-na tega mojega delovanja in naslov, kamor to vsebino sporočam. Osnovna zavezanost je se-veda ustvarjalna. Iz sveta in za svet moram ustvariti neko resnico. Sporočati moram te-mu svetu neko resnico tega sveta. Da je to spo-ročilo umetniško in sploh sporočanja vredno, mora biti novo in posebno (moje) sporočilo. Trdim, da Klopčičev film nikomur ničesar novega in posebnega ne sporoča. Sam si umetniško in seveda druzbeno delo-vanje zamišljam kot afirmacijo nekih pogledov, nekih stališč, nekega projekta. Kot umetnik moram biti agresiven, ta svoj projekt, to svo-jo posebno resnico moram vsiljevati, z njo mo-ram angažirati. Vsebina Klopčičevega filma je v kratkem lakšna: treba se je Ijubiti in pozabiti na življenj-ski projekt. Vera bi sicer rada postala baletka, toda kaže, da to zaradi Ijubezni do Marka ne bo mogoče. Trdim, da Ijubiti že dejansko j e življenjski projekt. Trdim, da ni možno postav-Ijati dileme med življenjem na eni in Ijubez-nijo na drugi strani, predvsem pa se ni mož-no odreči življenjskemu projektu. Sleherni ko-rak, ki ga storimo, je naš življenjski projekt. Korak, ki ga ne storimo, ne more biti življenj-ski projekt. Kar storimo, storimo v skladu s svojim temeljnim šivljenjskim konceptom. če-sar ne storimo, prepustimo storiti drugim Iju-dem, s tem pa to, česar ne storimo, postane projekt nekoga drugega. V nobenem primeru pa ni mogoče afirmirati dileme, iz katere afir-macija projekta izpade. Odklanjam film, ki mi hoce dopovedati, naj se odpovem dopovedova-nju. Tak film se mi zdi neumen film. Matjaž Klopčič mi hoče med drugim pod-takniti pogreto jed. Film Matjaža Klopčiča smo videli že tisočkrat prej, preden smo ga videli. Res, občutek imam, kot da je scenarist dobil ide-jo za svoj film v nekem drugem filmu, v že splošnem, predelanem, prežvečenem stanju. Vsebina je namreč tako splošna in neobvezu-joča, tako daleč in tako precejena, da v njej ne najdem niti trenutka čiste zavzetosti, niti koščka na novo in posebej ustvarjenega. Ljud-je v filmu govorijo jezik, ki ga ne razumem. Dialogov v tem filmu kljub izjavam, da so in da so papirnati, ni. Noben stavek ne izhaja iz predhodnega in se ne izteka v naslednjega. Ta ftlm je, kot bi zbral tisoč strani iz tisoč različ-nih slabih romanov, jih zmešal, raztrtal, nato %z krp napravil papirnate avione, nato bi čakal, katere bo veter pripihal do mene, dobil bi jih kakšnih dvajset in vz njih sešil scenarij. Ta film o ničemer ne pripoveduje, ampak kaže slike, ki so sicer Ijubke, vendar si jih lahko ogledam tudi kje drugje, na bolj svežem zraku. Snežana Nikšič je igrala smešno, pozirala je, govorila s tujim glasom, tekala gor in dol brez zveze, se malo zafilozofirala s svojo mamo, ali naj živi, ali naj Ijubi, nato pa odšla strmet v svojo balet-no učiteljico, ki je zelo zgovorna za svoj po-klic, v ostalem pa zelo ponesrečen kliše. Be-sede so oglate, težko grejo iz ust, nekam sploš-ne in tuje so, igralci jih izgovarjajo z rnuko. Mutjaž Klopčič si je razmeroma dobro za-pomnii nekatere kadre iz Resnaisove Hiroši-me, Godard mu je posodil idejo o napisih, ki so tu nerodni in nerazviti, Antonioni mu *e od-stopil fotografa iz Bloioup, Truffaut pa razpo-loženje iz svojih prvih filmov. In že spet oči-tek: film ne more biti le montaža, neka po-greta izjava tudi ne. Odklanjam Matjaža Klopčiča v Jilmu Na va-pirnatih avionih. Puljski festival je značilno ne-duhovita in snobistična farsa. In za statično režijo plus estetsko samozadoifoUne likovne re-šitve tudi ne kaže dajati družbencSipdpore. Alt>s Kvrtnurnvr JAZ-VLOGA 1. duh je izvor vloge 1.1 bivajoče stoji v biti 1.11 bivajoče je »vloženo« v to, da je, in se nam v tem izvorno daje 1.2 duh je razkritost bivajočega 1.21 duh je svet-loba, v luči katere se nam bivajoče izvorno daje 1.211 v razkritosti stopa vloga v očitnost 1.3 vloga bivajočega izvira iz svet-lobe 2. duh razsvetljuje bistvo in zastira boga 2.1 bistvo je pris(o)tnost posameznega biva-jočega 2.2 bistvo se raz-svet-ljuje skozi tu-bit 2.21 tu-bit je tedaj, ko je bit tu 2.22 bit je tu tedaj, ko smo tu 2.23 ko smo tu, smo v svet-lobi duha 2.3 svet-loba tu-biti razsvetljuje posamezno bivajoče 2.4 duh nas usmerja med bivajoče 2.41 v svet-lobi se prepuščamo bivajočemu in pozabljamo bit (boga) 2.411 bit je svet-loba sama 2.412 bit je naš odnos do biti 2.5 razkritost bivajočega je prikritost boga 3. vloga je nujno poljubna 3.1 bit JE! posamezno bivajoče 3.11 bivajoče, ki stoji v biti, je poljubno bivajoče 3.2 omejitev poljubnosti vloge je »onanija« 4. vloga je izvor bivajočega v njegovi seri-jalnosti 4.1 posamezno bivajoče JE 4.2 bit(vloga v biti) podarja posameznemu bivajočemu obstoj 4.3 bivajoče je serijalno v svojem je (ob-stoju) 4.31 bivajoče si sledi v serijah: je-je-je-je-je 4.4 bit je, da JE, tj. je ona sama, v kolikor JE posamezno bivajoče 4.5 izvor serijalnosti je JE (vloga v biti) 5. vloga preprečuje »onaniranje« 5.1 »onaniranje« je samo-zadovoljevanje, za-dovoljevanje s samim sabo 5.11 »onaniffanje« je •antropocentrizem = hu-manizem = nibilizem 5.12 ko člowek »onanira«, se sam meče v pred-met in se nato v njih prepoznava (»naj-de« smisel), tako ostane v sebi in se za-dovolji s sabo 5.2 umetnost ni »onaniranje« 5.21 bit u-met-nosti je u-met-nost biti 5.211 bit se meče v umetniško delo 5.212 umetnost ostaja »na površini reči« 5.213 umetnost je rnerjenje razdalj 5.3 ko človek »onanira«, gre preko biti 5.31 ker človek vrže sebe v predmete, ne vidi njihove vloge v biti 5.4 raz-svet-ljena vloga preprečuje človeku, da bi šel preko biti 6. »onaniranje« omejuje JAZ v smeri akcije 6.1 JAZ je tu-bit kot izvor svet-lobe 6.2 JAZ »onanira«, tj. sredi svet-lobe pozab-lja na svet-lobo 6.3 zastrta vloga dopušča človeku, da se me-če v predmete, tj. išče smisel 6.4 smisel zahteva akcijo 6.41 »onaniranje« je pred-postavljanje smisla 6.42 vloga kaže odsotnost smisla 6.43 z akcijo skušamo doseči skladnost smi-sla z bivajočim smisel kontituira prav po razklanosti smi- 6.431 doseči to skladnost je nemogoče, ker se sla in bivajočega 6.432 s smislom je JAZ omejen na stalno ob-navljajočo se akcijo 7. JAZ je poduhovljeno bivajoče, ki širi se-be v svet in narobe 7.1 Jaz bivam, zato sem absoluten izvor 7.11 JAZ je tu-bit, tj. bivajoče, ki je v raz-svet-ljavi 7.2 svet-loba JAZa konstituira svet 7.3 bivajoče, ki ni JAZ, je znotraj-svet-no (bivano) 7.31 JAZ kot izvor svet-lobe se širi v svet, ker je vsako bivajoče že znotraj-svet-no 732 svet se šiiri v JAZ kot svoj izvor, tj. svet-loba napolnjuje JAZ 7.33 svet se širi v JAZ in JAZ se širi v svet, ker se v »medsebojnem odnosu« ne po-dvojujeta, marveč sta oba prav ta »odos« (isto) 8. bistvo daje stniscl JAZu 8.1 JAZ je izvor svet-lobe 8.2 skozi svet-lobo je posamezno bivajoče pris(o)tnio 8.3 razkritosit posameznega bivajočega, ki JE bit, omogoča JAZ kot tu-bit Siavoj Žižek NA PAPIRNATIH AVIONIH V V S N. ČAČIMOVIČ Pri ostalih sodbah se to, kar poskušam zapisati kot osebno, tudi že sliši — da nimamo nobene prave strpnosti, da ne maramo tega tako zelo nespregled-Ijivo predvajanega filma. Reči, da ta film ne izreka resnice časa, je že kar preimeniten očitek. če ga pa uporabimo, pa ne pomeni, da obujamo načih preso-janja z izrazom realistično, kvečjemu v smislu do-mislice, da je realistično vse, razen kar je z name-nom potvorjeno. Seveda bi se nam lahko zdela takšna sestav-Ijenka na stare teme samo nezanimiva in bi si rekli, da pač nimamo posluh za tisto nekaj neizrek-Ijivega, kljub Ijubeznivim opozorilom na Annabel Lee, Pont Mirabeau in ostalo. Vendar pa je vse v zvezi s tem filmom toliko Ijubljanskega, poleg po-snetih ulic in Ro&nika, da postane zadeva le neko-liko bližja. Lahko bi ne vedela ali se ne menila za družbenokulturne navade, pa tudi Kolpčičev Jilm ni edino in odločilno za sedanje kulturnopolitično in po-litičnokulturno. Kaj iz le-tega nastaja, ne vem. Mor-da bo vsak lahko pisal in delal, kar mu jd njegovo, z odzivom in brez; morda vsesplošna toleranca z dialogi in razumevanjem, ali gotovo pa z denarjem, kolikor ga pač je, snemali filme, kot so Papirnati avioni, ki so, kolikor lahko sodim, bolj »kakor« ne-kaj, kot pa zares. Ah še in še mednarodno nere-tvanskih filmskih epopej. Pa to bi prenesli, če bi le ostal kos pogače za ostalo. I. G. PLAMEN Dve različni vprašanji locirata sleherni film. Prvo, človeško, ki vprašuje po prikazovanju. Drugo, stvarno, ki vprašuje zgolj po kaza-nju samem. Primer. Bradati starec in dimrikar se na filmskem traku kažeta po svoji figuri. Tako, kot sta se pokazala na tem filmu, se ne moreta pokazati na nobenem drugem. Istočasno, ko sta se na filmu kazala po svoji figuri, sta bila v filmu pokazana kot simbola. To pa pome-ni predvsem dvoje. Najprej, da se tako poka-zana nista kazala avtentično, se pravi fenome-nalno, ampak sta bila pokazana v smislu suro-gata za nek drug pojav, ki pa filmsko ni očiten. Obenem je filmska očitnost zdrknila v navidez-nost, dogajanje na filmskem traku je potonilo v dogajanje v filmu. Primer z bradatirn starcem in dimridcarjevi je značilen, ker omenjeni po surogatu za\rit pojav v filmu z naslovom Na papirnatih avio-nih prežema vidno strukturo tega filma v celoti. Kot rečeno je za ta film značilna neka kom-paktna prežetost. če zdaj skušamo vsebino te prežetosti (apriornosti predvsem v tem smi-slu, da se ne more zgoditi nič nepričakovanega) razložiti po omenjenih dveh simbolnih prikh-zih, moremo govoriti predvsem o dveh huma-nitarnih vrednotah, to je času in sreči. Preže-ta sta tudi simbola sama. Bradati starec fčns) se kasneje kaže kot prodajalec srečk) kar je v tranfcedentalni zvezi s srečoj. Tako so še ti-sto, kar se zgodi, zgodi v tem smislu, da se nič ne zgodi. čas, ki prinaša srečo, je že ves čas sreča sama, se pravi, čas srečo le prenaša.Kveč-jemu se sreča meri v času; kolikor ni čas ve-čen, ker je sreča totalna. če je bila nekdaj svo-je dni srečna mati in je zdaj svoje dni srečna hčerka, potem je sreča prisotna ves čas Ijubeznt Svet papirnatih avionov je vrednoten kot otroški svet. Toda že otrok dojema svet tran-scedentalno. Se pravi, da je že otrok »slep«? Pa-pirnati avioni zanj niso papirnati, temveč pra-vi (kovinski) avioni. Takšna metamorfoza je mogoča v domišljiji (nikakršni avioni v filmu niso očilni). Toda otroci ne razlikujejo med tetn, kaj živijo tn tem, kako šivijo. Zanje je vse en svet, svet popolne identitete. Odrasli ži-vijo realni svet, mislijo pa, da živijo izmišljeni svet. Film z naslovom Na papirnatih avio-nih takšno eksistendalno zmoto zadržuje v sebi. O kakovosti filma odloča način filmskega traku, ki razkriva vsebino filma. V filmtu, o ka-terem govorimo, njegova vsebina zaradi ome-njene zmote zakriva način filmskega traku. Ker kaj zakriva kako, o kakovosti omenjenega filma ni mogoče govoriti. SLOVENSKIFILM T. PAČNIK Pred kratkim je bila premiera novega slo-venskega celovečernega filma. Taki dogodki so pri nas redki in zato je umljivo, da jim po-svečamo toliko več pozornosti. Poleg tega pa se za naše, t.j. slovenske filme, zanimamo bolj tudi prav zato, ker so sad naše kulture in v nekem smislu tudi prikaz kulture in zmožno-sti naroda. Zakaj se je podjetje Viba film odločilo po-sneti zgodbo »Na papirnatih avionih« in kaj se je ustvarjalcem v tej zgodbi zdelo posebnega? Poizkušajmo najprej stopiti na režiserjevo stran. Iz tistega, kar smo na filmskem platnu videli, lahko sklepamo na zamisel, koncepci-jo in ambicije ustvarjalcev filma. Film naj bi prlkazoval današnjo meščansko družbo in človeka, ki je v tej družbi izgubljea, brez ciljev. Film tioče pokazati, kako se ta člo-vek distancira od te družbe, ki pozna sa-mo golo čutnost, nesmiselne in brezvse-binske pogovore, od družbe, ki si je postavila za cilj denar in zabavo. Ljubezen do lepe mlade balerine naj bi bila tisti medij, tista čistost nasproti umazanemu svetu, tista strast naspro-tij v svetu brez strasti, tisto vseobsegajoče, ki prekrije vse ostalo, ki vse drugo naredi za nič, tista mogočina sila, ki glavnega junaka vleče za seboj. »Lepota vzvišenega« naj bi bila tisto, kar je vredno. Ta lepota pa se gledalcu pokaže kot plehkost, zlaganost in narejenost. Kaj je tisto, zaradi česar je film neprepričljiv in »narejen«? že sam začetek filma je značilen za njegovo celotno podobo. Reklamni fotograf,ki njo slu-čajno ujame s svojo kamero. Celoten film v bistvu ne more prekoračiti tega začetka. Od-nosi med osebami v filmu ostanejo brezosebni, zunanji, brezskrbni. Fotograf nikoli ne more priti do balerine (čeprav se sestajata). V vsak-danjem jeziku bi lahko isto misel približno iz-razili tako, da drug na drugega nista »globlje navezana«, ampak sta v odnosu nekih zgolj zunanjih manifestacij. Režiser ni uspel ustvariti potrebne notranje dinamike filma.Početje obeh protagonistov fil-ma postane lažno, kakor hitro dejanje ne sle-di kot nujna posledica predhodnih dejanj, ka-kor hitro nekatera dejanja niso v skladu z dru-gimi. Lepota ljubezni, ki naj bi bila temelj fil-ma, se zato kaže dvojno: kot prazni, puhli dia-logi in kot prazna ter brezvsebinska dejanja. Ker med glavnima junakoma režiser ni mogel spostaviti neke temeljnejše povezanosti, si je pomagal tako, da je to povezanost dodal »na vrh«. Ta torej ne obstaja v dejanjih in se v njih ne gradi, ampak obstaja poleg njih. Zato se zdi gledalcu romantična zanesenost (ki naj bi morda tudi po svoje prikazovrla, da gledamo nekaj pravzaprav nekaj velikega in lepega), glav-nega junaka, privlečena za lase in lažna. Tu lah-ko gledalec zelo nazorno opazi dvojncrst, ki jo film nosi v sebi. Na eni strani ta prazna de-janja, na drugi strani pa to globoko čustvo in ta navidezna strast. Ko človek gleda ta film, pride včasih do tako jasne razlike, do take za-vesti o zlaganosti filma, da bi najraje vstal in protestiral. Tako recimo tam, kjer jo on po-spremi do vrat in ko štejeta stopnice. Gleda-lec te izumetničenosti in prisiljenosti, ki se kaže v takih in podobnih dejanjih, nikakor re more sprejeti kot resnično čustvo, kot tisto pravo, doživeto. Zakaj film ni prepričljiv, bi se po drugi pla-ti dalo pojasniti tudi s samo dinamiko filma. Tu bi bilo po mojem mnenju treba ločiti raz-voj zunanjih elementov in njihov odnos do te-meljnih elementov filma in dinamiko zgodbe same. Ni nujno, da je film slab že, če zanemar-ja te zunanje elemente, če so za filmsko zgod-bo samo irelevantni. Zdi se celo, da je lahko tak film celo boljši, ker ima večjo trajnost, ne-odvisnost od zunanjih lementov. Klopčičev film tem elemntom res ne daje posebnega pomena, saj sploh bistveno ne vplivajo na samo zgodbo. Vsaka zgodba pa mora imeti neko svojo lastno dinamiko. Lahko pa trdimo, da v tem primeru nima tudi te notranje dinamike. Celoten film je eno samo ponavljanje »istega«, ena sama »harmonija«. Vse je vsebovano že v samem za-četku. Ljubezen je v bistvu dana že v začetku, namesto da bi bil filtn njena eksplikacija. Ce-lotno dogajanje v filmu je zato prikazovanje istega, kljub spremembam v času in prostoru. V filmu se nič ne zgodi. Vse je eno samo ni-zanje dejanj, brez bistvene spremembe in raz-ličnosti. Film je tudi brez notranjih konfliktov, ti-sti, ki so, pa so ali nebistvemd ali »zastareli«, nevažni in nimajo neke temeljnejše dimenzije. Tak je na primer konflikt med materjo in hčer-jo. Mati hčerki odsvetuje, da bi se poročila. Ta spor, ki obemem zaključuje film, kaže tudi, ka-ko se film končuje — z razmišljanjem o poro-ki. Za malomeščane je seveda to priljubljen problem. Skratka, vsa »problematika«, ki jo film obravnava, so načrti za sestanke, podrob-no prikazovanje le-teh, hrepennje ločenih lju-bimcev in pa razpravljanje o življenjski poti. Vse je tako lepo, svet je čudovit, zaljubljen-ca sta srečna in na filmskem platnu vidimo »najboljši svet med vsemi možnimi svetovi«. Toda čemu je potrebno to prikazovafci. Poleg tega pa gledalec ne more verjeti v srečo tega malomeščanskega sveta. Kajti film nam o njej pripoveduje, namesto da bi jo prikazoval. Ti-sto, kar naj bi bila rešitev iz tega sveta, je na-rejenost in zlaganost. Iz filma spet namreč iz-stopa ta dvojnost: to, kar film dejansko je, in to, za kar se deklarira, da je. Poseben problem v slovenskih filmih je je-zik. To, kar smo lahko čutili že v Samorastni-kih, se ponovi tudi v tem filmu. Jezik je tea-terski, posebno nas moti izgovor nedoločnikov (plesat). Dobra je v filmu montaža in fotografija. Pa tudi glavna igralka Snežana Nikšič ni slaba kot..., drugače pa je njena vloga preveč sta-tična in pasivna. Na pesku prekritim s soncem so ležali tihega obraza z žametnimi predmeti okoli sebe Ustavili so se da bi gledali v sence onkraj doline Z dlanmi so se dotikali toplih tal In se bali obrisov razstopljene svetlobe , In plavajočiti postav Proti večeru ko se je sonce odmaknilo In so se predmeti zgostili z nočjo so začeli govoriti zasopli so zrli predse globoko Im emakotmerno so vdihavali nočni zrak pogledujoč na mirujoče kovinske ptice Potem se je zrak ohladil postal je gost in težak ostro se je zajedal v njihova grla oni pa so v presledkih korakali dalje Postajali so za velikimi belimi hišami hodili mimo nejasnih obrisov postav posedali po nevidnih klopeh Tla so se začela spuščati oni pa so se pognali v divji tek bežali so proti ulicam ki so se iztekale k oddaljenemu robu na koncu nepredirnega gozda Gozd je bil teman in nedoločen oglašal se je naglo In sunkovito Zaradi glasov ki so bili nerazumljivi so odšli ne da bi se ustavljali Nekaj je bilo v teh neznancih nespremenjeno IN prekleto Kovinske ptice so se spremenile v glasove In dolina je bila polna bega .In nenadnega preplaha (kakor da so ljudje pravkar na vsern lepem In v strahu pobegnili iz nje) Kipmv lojfin-ittubbt/ Somrak moj svet je moj zato ker je tebi tuj moj svet je svet skrhanih mečev in odrezanih glav plavajočih v slonovem žolču moj svet je svet plahutajočih prikazni v ranem jutru moj svet je svet plavajočega brezna v breznih usodnih noči polnih zamolkle mesečine moj svet je svet kanibalske požrtije na prvomajski paradi moj svet je svet padajočih zvezd padajočega sonca padajoče lune osomračenega božanstva zato ga sovražim ta svet brez sonca lune zvezd z osonlračenim božanstvom in ljubim in iščem svet kjer hodi star vrtnar scat v cvetlične lončke jabolka pridi k meni in te bom ubil počasi kos za kosom bom seciral tvojo glavo tvoje lase tvoje možgane počasi kos za kosom bom seciral tvoje prsi rezal jih bom tvoje lepe male prsi počasi in nežno in rezal bom tvoj trebuh in tvoje razkošne boke in tvoje nežne roke in tvoje izpahnjene gležnje in tvoje raskave dlani in tvoja umazana kolena rezal jih bom počasi in nežno veš lepo te je rezati v megleno jesensko jutro UITDLI) GOMBROUflCZ DEVISTVO WITOLD GOMBROVVICZ je rojen 1904. leta v kraju Malocsyce (Opatow na Poljskem.) študiral je filozofijo v Varšavi in Parizu. Njegovo najbolj znano delo je roman FERDYDURKE,, 1937. (Izdano v srbo-hrvaščini pri Mladosti v Zagrebu). Označujejo ga za groteskno-fantastično kritiko oz. ironizacijo družbe-nih konvencij, oblik, mitov in navad. Izdal je še ro-man TRANSATLANTIK, 1954, parodistični igri IVO-NA, BURGUNDSKA KNEGINJA in POROKA, pa še DNEVNIK, ki zajema obdobje 1953-56. Od 1939. leta živi v Argentini. Naš tekst je prevden po izboru njegovih tekstov založbe Rowohlt, 1966. Nebistveno je skrajšano. Ničesar tako nenaravnega ni, kot so opisi mladih deklet in iskane primere, ki jih vzpostavljajo pri tem. Usta kot češnje, prsi kot vrtnice; ko bi le bilo opravljeno s tem, da si v trgovini omisliš sadje in cvetje! In če bi usta resnično imela okus po zrelih češnjah, kdo le bi si upal ljubiti? Koga neki bi zami-kal sladkorček — dejansko sladek poljub? Pa dovolj 0 tem, to je skrivnost in tabu, nikar preveč o ustih. — Alisina komolca, gledana skozi prizmo čustva, sta bila bele, gladke, deviške čipke ali pa tudi okro-gla, sladka jamica, tih kotiček, stranska kapela nje-nega telesa. Sicer pa je bila Alisa podobna vsaki drugi hčerki upokojenega majorja, ki bi jo vzgajala Iju-beča mati v predmestni vili. Kot druge si je včasih zamaknjeno božala komolce, kot druge se je naučila vrtati z nožico po pesku. Pa to ni tako pomembno ... življenje doraščajočih deklet se ne da primerja-ti z življenjem inženirja ali gospodinje, zakonske žene, matere. Vzemimo na primer le hrepenenje in šumenje krvi, nepretrgano kot tiktakanje žepne ure. Nekje so že izrekli misel, da ni nenavaclnejšega kot biti vabljiv. Sploh ni lahko najti bitje, ki mu je zvab-ljati življenjski smoter; Aliso pa so dobro varovali kanarček Fifi, njena mama gospa majorjeva in pinč Bibi, ki ga je vodila na vrvici na popoldanskih spre-hodih. Nekega lepega avgustovskega večera se je Alisa ob sončnem zahodu sprehajala po vrtni stezici in se zabavala z vrtanjem majhnih okroglih odprtin s ko-nico sončnika. Vrtek ni bil lep, pa Ijubek, z zddom obdan ta pa z ovijalkami prekrit. Nekakšen potepuh, ki se je na zidu veselil sonca, je odlomil kos opeke in ga zagnal v Aliso. Zadeta v lopatico je omahnila, skorajda padla — in že je hotela zakričati, ko je opazila, da preganjalec ne kaže ne jeze ne zadovolj-stva, pač pa ji je vrgel še drug kos opeke v hrbet. Obraz suroveža je izražal zgolj lenobnost popoldan-ske sieste, ravnodušnost in cinizem. Alisa se mu je zategadelj nasmehnila, z ustnicami, trepetajočimi od bolečine, nakar se je nepridiprav spustil z zidu in izginil, ona pa se je vrnila domov, ponavljaje neneh-no: »Smehljala sem se ...« »Alisa, Alisa!« je klicala gospa S., njena mati. »Čas južine je, Alisa. »Prihajam, mama!« je odvrnila Alisa. »Zakaj tako srebljaš, otrok moj? Kako le mo-reš piti čaj na tak način?« »To zato, ker je tako vroč,« je odgovorila Alisa. »Toda Alisa, ne jej vendar ko-ščka kruha, ki je padel na tla.« »To je zaradi varč-nosti, mama.« »Glej, kako se Bibi dobrika, da ne bi pozabila na njegov kos kruha z maslom. Sramuj se svoje sebičnosti — o, zakaj si stopila psičku na tač-ko? Kaj pa ti je danes, kaj pa je s tabo?« »Ah, tako raztresena sem,« je zasanjano rekla Alia. »Mama, za-kaj nosijo moški hlače, saj tudi mi imamo noge? In, mama zakaj imajo moški kratke lase? Ali si jih zato strižejo, ker ... ker si... morajo ali to hočejo tako?« »Dolgi lasje jim ne pašejo k obrazu.« In zakaj ho-čejo, da jim pristoja?« Ko je to govorila, je naskrivaj vtaknila srebrno žličko, s katero je pila čaj, za rokav. »Zakaj?« je rekla gospa S. »In zakaj si ti delaš pričesko s kodrčki?« »Da bi bil svet lepši in da bi ljubo sonce privoščilo ljudem svoje žarke.« Pa Alisa je že vstala in odšla na vrt. Izvlekla je žličko iz rokava in jo neodločno opazovala. »Ukradla sem jo! Pa kaj bom sedaj z njo?« In končno jo je zakopala pod neko drevo. Ah, ko ne bi vrgli kamna v Aliso, nikoli ne bi ukradla žličke. ženske morda ne marajo skrajnosti v vnanjem življenju — notranje pa že vedo, kako izčrpati situacijo do temelja, če le ho-čejo. Medtem se je prikazal major S., močan, obilen mož in v vratih hiše zaklical: »Alisa! Jutri pride tvoj zaročenec — vrnil se je s potovanja v Kitajsko!« Ali-Sina zaroka je bila pred štirimi leti, ko še ni štela sedemnajst pomladi. »Ali bi gospodična dovolili,« je nerazločno vpra-šal mladi mož, »bi gospodična dovolili, da bi bila ta ročica moja?« »Kako neki?« je vprašala. »Prosim za vašo roko, Alisa,« je vzdihujoč izjecljal mladi ljubimec. »Pa ne, da bi hoteli, da si odrežem svojo ročico?« je reklo mlado dekle, le zardevajoč. »Torej nočete biti moja zaročenka?« Pač, seveda,« je odvrnila »pa le s pogo-jem, da nikoli več ne boš prosjačil za kakšnega od mojih udov — to nima smisla!« Nedvomno je bil mladenič namoč prikupnega videza, svetle polti in z rdeče odstopajočimi ustni-cami, njegov duh pa v ničemer ni zaostajal za nje-govo telesno izoblikovanostjo. Kako bogat in razno-vrsten je človeški duh! Enim je morala v pošteno-sti, enim v srčni dobroti, Paulu pa je bilo alfa in omega temelj in vrh devištvo. Tvorilo je osnovni njegovi višji instinkti. Tudi Chateaubriand je imel princip njegove duše, okoli tega pa so se vzpenjali devištvo za nekaj izbornega in ga je častil govoreč: »Vidimo torej, da se devištvo vzpenja od najnižjih členov bitij jc Ijudem, od Ijudi k angelom in od angelov k bogu, pri katerem se zgublja. Bog sam je veliki samotnež v vesolju, večni mladenič svetov. Da je Paul vzljubil Aliso, je zato, ker sta njena komolca, njene ročice in nožice bile še bolj nedolž-ne, kot se jih sicer srečuje, morda po naravi, morda zaradi skrbne zaščite staršev — in ker se mu je zdela devištvo samo. ,Devica' je mislil. ,Ona — ničesar ne razume. Štorklja. Ne, vse prečudovito je, da bi mislil o tem, kleče kvečjemu.' Kako torej ne častiti stvarnika?! Nepojmljivo! Kako čudežna je narava, da je taka reč, kot je devi-štvo sploh dopustno v tej solzni dolini. Devištvo — se prav' posebna kategorija vase zaprtih, izoliranih, nevednih, s tenkimi zidki zamenjeinih bitij. Trepetajo v boječem pričakovanju, globoko dihajoč se drgnejo ob tem, ne da bi vdrli — drugačna, kot kar jih obdaja, s ključem zaprti pred prostaško nespodobnostjo, zapečatena, in to ni le puhlica in retorično, ampak pravi pečat, tak kot vsak drugi. Omamna združitev fizičnega in metafizičnega, abstraktnega in konkret-nega — iz majhne, zgolj telesne podrobnosti izvira celo morje idealizma in čudežev, dražljivo nasprot-no žalostni resničnosti. Torej bi bil rad deviški. Pa kako bi to? Devica nisem. Lahko bi se sicer kot menih ali duhovnik ob-dal s črnino, s postom in sutano, bil spolno vzdržen toda kako bi mi to pomagalo. Sta mar duhovnik ali menih deviška? Ne, stokrat ne; skrivnost moškega devištva je drugje. Zapreti je treba oči in se pred-vsem zaupati instinktu. čutim, da mi bo instinkt po-kazal pot. Tako, kot instinktivno čutim, da so njena ušesa bolj deviška kot nos in bolj od ušes blago padanje njenih ramem —, da je palec manj deviški kot kazalec — in kakorna ta način znam preceniti vsako podrobnost njene postave — mi bo moj instinkt vodič, kako doseči moško devištvo in postati Alise vreden. Ali je treba dalje navajati, kam ga je vodil nje-gov instinkt? Vsak je doživljal podobno med trinaj-stim in štirinajstim letom. Starši so mu namenili poklic trgovca, sam pa je omahoval le med dvema poklicema — vojak ali mornar je mislil biti. Pri voja-kih je sicer pokorščina slepa in ležišče trdo, pa ši-rine primanjkuje. Mornarje pa odlikuje to, da oro-pani družbe drugega spola imajo prostranstva, ele-ment in svobodo — morska voda pa je vrh tega še slana. Rahlo pozibavajoča se ladja jih nosi v daljne dežele, med fantastične palme in pisane Ijudi, v ena-ko nestvarni svet, kot ga sanjajo v svojih belih po-steljah Alisa in njej podobne. Ne brez globljega vzroka pravijo tem deželam, da so deviške, dežele, kjer moški nosijo kite, kjer z obroči in kovino ob-težena ušesa segajo do lopatic in kjer pod baobabi bogci žrejo jetnike ali dojenčke, medtem ko se pre-bivalstvo vdaja ritualnim zvijanjem. Ali poljub z drgnjenjem nosov, običajen pri teh Ijudstvih, ni ka-kor da bi ga živega prenesli iz ene sanjajočih glavic? Dolga leta je Paul preživel tam. Zaposlovalo ga je dejstvo, da so bile tamkajšnje device čisto na po-vršju brez kril in bluz. izničenje mikov... Sicer že barva odloči zadevo... če si rdeč, črn ali rumen ne glede na krilo ali bluzo, nimaš nobene pravice, da bi se imel za devico. Pri moških so čudovite skrivnosti, s sedmimi pečati zapečatene reči — zastava, smrt pod njo. Kaj dalje? Vera je veliki misterij, slepa vera. Brezbož-nik je kot javna ženščina, vsakomur dostopna. Nekaj bi moral povzdigniti, počastiti kot svoj ideal, slepo verjeti in biti pripravljen življenje žrtvovati — am-pak kaj? Karkoli. Le da imaš ideal. Jaz, moška de-vica, s svojim idealom zapolnjen. In sedaj, po štiriletni odsotnosti, se je sprehajal z zaročenko po vrtnih stezicah. Lep par sta bila. Gospa S. ju je z okna ljubeče opazovala, in hkrati vezla prtiček, Bibi pa je skakal za ptičkami, ki so ščebetaje bežale pred njegovim rdečim jezičkom. »Spremenila si se,« je žalostno rekel mladi mož, »ne klepetaš kot nekdaj in tudi ročic ne premi-kaš...« »Ne, ne, nič manj te ne ljubim,« je raztre-seno odvrnila Alisa. »No vidiš! Nekdaj mi ne bi re-kla, da me ljubiš. česa takega pa se res nisem nade-jal od tebe, da ti to pride prek ustnic, da tvoj jezik in ustnice zmorejo izustiti tak izraz. Sploh si nekam nemirna, razburjena — imaš morda angino?« »Lju-bim te, vendar...« »Vendar kaj?« »Alt se mi ne boš smejal?« »Veš, da se nikoli ne smejem, le smehljam se svetlo.« »Razloži mi, kaj pomeni ljubezen in kaj jaz pomenim?« »O, že dolgo pričakujem ta trenutek! Kaj pomeni ljubezen? Pridi k tej klopci!« »Ko so prvi starši sledili hudičevemu šepetanju in okusilidrevospoznanja, sejevse obrnilo na slaib-še. ,O bog,' so prosili ljudje ,vsaj nekaj malega čisto-sti in nedolžnosti nam privošči!' Gospod bog si je ogledoval to sodrgo ne vedoč, kaj naj ukrene, kje in kako naj nastani čistost in nedolžnost v tej neotesani čredi. Potem pa je ustvaril devico, posodo nedolžno-stii, jo tesiio zapri in pustil med Ijudi, da so vzplam-teli v domotožnem hrepenenju.« »Pa zakonske žene?« »Te niso nič, spuhtele ste-klenice.« »Pa zakaj, povej mi, zakaj mečejo možje kamne za devicami?« »Kaj? Kako to misliš, Alisa?« »Včasih se mi je pripetilo,« je rekla Alisa, vsa prekrita z rde-čico »da je ta ali oni moški, ko sem ga srečala na cesti in ni nihče videl, vrgel kamen vame.« »Kaj ne poveš,« je Paul začudeno rekel. »Tega nikoli nisem slišal,« je zašepetal. »Zakaj neki? Kamen da je vrgel?« »Kamen je vzel, veliko opeko in jo vrgel vame. Bo-lelo je,« je šepetala Alisa. »To ... to ni nič ... to so gotovo zlobni Ijudje... za zabavo ali da se vadijo ci-ljati. Ne misli več na to!« »Ampak zakaj se morajo device smehljati?« je silila Alisa dalje. »Zakaj se smeh-ljajo? Zakaj to? Kaj govoriš? A se ti je to večkrat pripetilo, Alisa?« »Zelo pogosto, skoraj vsak dan, ko sem sama ali z Bibijem.« »In tvoje prijateljice?« »Tudi one se pritožujejo. Ni mogoče, da se ne bi smehljala,« je zamišljeno nadaljevala, »čeprav boli.« Alisa Paulu: »Paul. Saj to je nekako drugače, kot si pravil. To me nekako steguje in vleče! Včeraj sem slišala, kako je mama rekla očetu, da se brezposleni stra-hotno »množijo«, da hodtjo »polgoli« okrog, jedo ne-kakšne čudne odpadke in število tatvin, pretepov, raz-bojništev raste kot gobe po dežju. Povej mi vse— kaj I I >a ra- i to pomeni, čerrvu so jim ti odpadki, zakaj »polgoli« — Paul, daj, da zvem, da zvem, česa naj se oprimem! Vedno tvoja Alisa.« Paul Alisi: »Ti moja najdražja! Kaj se mota po tvoji Ijubi glavici! Pri najini Ijubezni te rotim, nikar ne misli na takšno. Take reči sicer so in včasih se jih vidi, toda če razmišljaš o njih, v trenutku izgubiš devi-štvo — in kaj potem? Od umazanosti dejanskega je resnica nedolžnosti oddaljena kot so zvezde. Bodi-mo nevedni, živimo svojo nedolžnost, svoj mladost-nodeviški instinkt in nikar ne glejmo, kamor niL treb\ kakor se mi je enkrat primerilo, ko sem U spoznal. Vedenje poneumlja, nevednost lepša. Večnc tv^j Paul« Instinkt — je mislila Alisa. Pa kaj hoče ta in-' stinkt, kaj hočem jaz? Umreti ali kaj ostrega poje-sti. Našla ne bom miru, dokler ... Tako nevedna sem, trak imam preko oči, kot pravi Paul, da mi včasih postane tesno... Instinkt, moj deviški instinkt mij bo ' ".zal pot! Prihodnji dan je dejala zaročencu, ki je zamak-i njeno strmel v njen komolec: »Paul... divje fanta-j zije se me lotevajo!« »Toliko bolje, najdražja, to pričakujem, kaj pa bi bila brez muhavosti in domišljije? To čisto nera-zumnost občudujem!« »Toda moje fantazije so čudne, sramovati se jil moram.« »Kakšne pa naj bi imela, nevedna kakor si?« odvrnil. »Bolj divje in čudaške scr, bolj goreče ti jih' bom izpolnil, cvet moj. Podrejajoč se jim bom tebe in tvoje devištvo počastil.« »O, Paul,« je ekla Alisa, »kako čudovit dan nobenega oblačka in sonca se moramo braniti z rokc kot strešico nad očmi.« Zatopljena v pogovor sta obhodila hišo in se znašla pred kuhinjo — kjer je na kupu smeti ležala kost z ostanki rožnatega mesa, kjer jo je pustil Bibi. »Glej, Paul — kost,« je rekla Alisa. »Pojdiva od tod,« je rekel Paul. »Pojdiva stran od teh smrdljivih vo-njav in vreščavega vrišča kuhinjskih dekl. Res, Alisa, čudim se, kako morejo v tej glavici nastati takšne misli.« M »čakaj, čakaj Paul, ne še stran od tod — Bibi« kosti še ni čisto zglodal. ...Paul ..saj še sama ne vem, kako... mi je ... Paul.« »Ti ni dobro, najdraž-ja? Morda te je utrudila vročina, vroče je.« — »Ne, kje pa... Glej, kako nas gleda — kakor da nas hoče ugrizniti — požreti. Ali me zelo ljubiš?« _ »Tako te ljubim, da je enako ljubezen moči najt^H samo v višavah. polna raznih izjem v upravičenih primerih. Za nas je ¦ zanimivo tudi to, da uživajo pravico zavarovanca tudi , člani študentove družine, kolikor jo le-ta osnuje, in da je zdravstveno in socialno materinsko skrbstvo za študente razvito v okviru njihovega zdravstvenega var-stva kot posebna kategorija. , Financiranje študentskega zdravstvenega zavaro-vanja, ki ga izvaja organizacija Vzajemnega študent-skega zavarovanja, sloni na članarini, državnih dota-cijah in prispevki, ki jih v ta namen plačajo osta-le veje socialnega zavarovanja, in sicer v razmerju 10—20—70 odstotkov. Med socialističnimi drzavami ima zdravstveno var-stvo študentov najzgledneje urejena SZ, kjer je vpra-šanje finandranja rešenov o kviru generalizacije zdrav-stvenega zavarovanja, razen zdravstvenega varstva in organizacije zdravstvene službe pa uživajo študentje še vrsto pravic, ki pravzaprav priznavajo študentu sta-tus aktivnega intelektualnega delavca, kar ima velik-vpliv na-vse študentsko sindikalno delovanje. Tudi pristojni organi priznavajo študentu status delavca (na seminarju v Dubrovniku sem se o tem razgovarjal z uglednimi univerzitetnimi delavci — op. prir.J. Politika zaposlovanja študentov je tako le lo-gično nadaljevanje dotedanje sindikalne politike štu-dentov. Na Ijubljanski univerzi je po osvoboditvi najprej deloval zdravstveni fond, ki je po raznih manjših spremembah leta 1958 prerasel v Zavod za zdrav-stveno varstvo študentov, ki je bil organiziran podob-no kot drugi zdravstveni zavodi. Zavod je svojo de-javnost postopoma dopolnjeval kvantitetno in kvali-tetno, tako da je zadnja leta začel postajati res to, za kar se je univerza dolga leta borila: ustanova, ki ne opravlja le zdravstvenih uslug, ampak tudi preventiv-no obdeluje specifično populacijo, ki jo po namenu dela zajema. Prenehanje zavoda kot samostojne enote bi povzročilo, kot že rečeno, nazadovanje interesa predvsem za preventivno delo. V tem primeru bi za-kon, ki sicer pozitivno ureja organizacijo zdravstve-ne sluzbe, pomenil neupravičeno uravnilovko. V osov-nem interesu študentov je, da: 1. Zavod ostane kot samostojna enota z izključ-nim delokrogom v študentski populaciji in hkrati kre-pi raziskovalne in preventivne dejavnsti, za kar mu je treba dati ustrezne pogoje. 2. Da so v najkrajšem možnem času rešena vpra-šanja študenta kot samostojnega ali nesamostojnega zavarovanca, ker sedanji način tretira študenta v bi-stvu kot otroka, ne zajema celotne študentske popula-cije (poseben problem so poročeni pari) in ne defini-ra značaj študija kot aktivnega in samostojnega dela. 3. Proučiti nadaljnje možnosti za definicijo zna-čaja tega dela samega, ker je to edina pot do rešitve celotnega socialno-materialnega problema študentov. Za rešitev teh vprašanj je po našem mnenju po-trebna maksimalna angaširanost vseh delov družbe, kar bi omogočilo poleg optimalne rešitve problema tudi tesnejše vklapljanje univerze in študentov v to-kove naše družbene in gospodarske reforme. O problematiki zdravstvenega in socialnega var-stva študentov je 6. otk. razpravljal odbor za zdrav-stvo in socialno politiko republiškega zbora Skupščine SRS. Po informaciji in predlogih za rešitev problema, ki jih je podal direktor zavoda dr. Hofman, so raz-pravljali še predstavniki prizadetih strani in nekate-ri poslanci. Predstavnik republiške skupnosti sotiial-nega zavarovanja dr. špicar je odločno zavrnil predlo-ge za vspostavitev statusa primarnega zavarovanca za študente, pa tudi predstavnik sekretariata za zdrav-stvo in socialno politiko repub. zbora Skupščine Po ponovni diskusiji dr. Hofmana in predstavnika ZŠJ so poslanci problem osvetlili še s širše družbe-ne plati zavarovanja študentov, pa tudi o integrirani obliki zdravstvenega varstva študentov, kar nikakr ne more biti delo neke regionalne institucije, ampak je del širše druzbene problematike. A. K. MEDNARODMA DEJAVNOST JŠTLDENTOV Za vsakega visokošolca pomeni danes področje mednarodne študentske dejavnosti širok okvir mož-nosti, obenem pa tudi obveznost naprednega anga-ižiranja, saj je v trenutnem svetovnem položaju vsak še tako majhen prispevek k reševanju stalnih pro-blemov in k boljšem razumevanju med narodi ne samo potreben, pač pa nujen. Organizacijo medna-rodne študentske dejavnosti v okviru ljubljanske univerze že nekaj let vodi posebna komisija pri univerzitetnem odboru ZŠJ, ki pa zaradi specifičnosti delovanja nosi ime MEDNARODNI ODBOR. Ta ko-misija v skladu z osnovnimi sftternicami skupščine Zš in univerzitetnega odbora vodi in usmerja celotno mednarodno dejavnost, skrbi za stike s tujimi štu-dentskimi gibanji, organizira izmenjavo delegacij, seminarje, obiske, kontaktne štipendije in študijska potovanja. Iz navedenega sledi, da okvir dejavnosti MO zavzema precej široko področje. Naj omenimo samo nekatere akcije, ki so bile izvedene med letoš-njim letom: — ustanovitev odbora za podporo RUSSELLO-VEM sodišču in vietnamskemu ljudstvu; —organizacija kongresov latinskoameriških in je-menskih študentov v Ljubljani; — organizacija gostovanja in bivanja dveh av-strijskih in češkega akademskega zbora; — aranžma gostovanja študentskega gledališča iz Ljubljane na Dunaju; — organizacija mednarodne študentske turistič-ne izmenjave. Udeležili smo se seminarjev v Cambridgeu, Stock-holmu, Marburgu, Tampereju ter Beogradu in Du-brovniku. Naše delegacije so obiskale in spostavile nove stike z univerzami v Budimpešti, Gdansku, Pragi, Košicah, Dunaju, Leidenu, Helsinkiju, Turkuju in Grenoblu. Z vsako izmed omenjenih študentskih zvez je bil podpisan protokol, ki obsega skupno de- lovanje in iskanje enotnih stališč pri mednarodnih problemih, program izmenjave kulturnih skupin, tu-ristično in športno izmenjavo, kontaktne štipendije, izmenjavo publikacij, časopisov ter ostale dokumen-tacije. Kakor je razvidno iz kratkega orisa dosedanjega dela MO, je bila letošnja dejavnost usmerjena pred-vsem v ponovno navezavo stikov z nekaterimi uni-verzitetnimi središči v tujini. To je bilo nujno po-trebno zaradi stagnacije dela na tem področju v zad-njih dveh letih. Sedaj mislimo, da imamo dobro osnovo za razširitev dejavnosti. Prihodnje leto naj bi MO pristopil k proučevanju politike in dela naših partnerjev y tujini. S tem bi lahko s posameznimi univerzitetnimi središči sodelovali na njim najbliž-jih področjih na res strokovni ravni. Tako bi odpadla letošnja praksa »šablone« kohtaktiranja s kolegi v za-mejstvu, v katero smo bili primorani letos zaradi premajhnega poznavanja posameznih organizacij, s katrimi smo navezovali stike. MEDNARODNI ODBOR RAZPIS Mednarodni odbor pri UO ZŠJ v Ljubljani, Trg revolucije 1, razpisuje dve kontaktni štipendiji na Univerzi na Dunaju v času od 28. oktobra do 12.novembra 1967 P o g o j i: 1. REDEN ŠTUDENT 2. AKTIVNO ZNANJE NEMŠKEGA JEZIKA 3. AKTIVNO DELOVANJE V ZŠ Kandidati naj pošljejo prijave na zgornji na-slov do 15. oktobra t.l. Prijavi mora biti prilože-no frekventacijsko potrdilo, potrdilo o znanju nemščine, priporočilo FO in področje študija, ki ga izbere vsak kandidat sam. O izbiri kandi-datov bo odločal univerzitetni odbor. O rezul-tatih razpisa bodo vsi kandldati obveščeni pi-smeno. MEDNARODNI ODBOR ŠTUDENTJE iN DIJAKI! NDUSTRIJA ZA ELEKTROMEHANIKO, TELEKOMUNIKACIJE, ELEKTRONIKO, AVTOMATIKO IN ELEMENTE KRANJ za šolsko leto 1967/68 ponovno razpisujemo naslednje štipendije: TOVARNA ELEKTROTEHNIČNIH IN FINOMEHANIČNIH IZDELKOV KRANJ - fakulteta za elektrotehniko - jaki tok 2 štipendiji - smer telekomunikacije - fakulteta za elektrotehniko - jaki tok 2 štipendiji - smer merilna tehnika - fakulteta za strojništvo 3 štipendije - tehnološka smer - fakulteta za naravoslovje in tehnologfjo 2 štipendiji - kemijska tehnologija - ekonomska fakulteta 1 štipendija TOVARNA ELEKTRIČNIH MERILNIH INSTRUMENTOV, OTOČE - fakulteta za strojništvo 1 štipendija - tehnološka smer TOVARNA POLPREVODNIKOV, TRBOVLJE - fakulteta za elektrotehniko - jaki tok 1 štipendija - smer splošna elektronika - fakulteta za elektrotehniko - jaki tok 3 štipendije - smer merilna tehnika - fakulteta za strojništvo 2 štipendiji - tehnološka smer - fakulteta za naravoslovje in tehnologijo 4 štipendije - kemijska tehnologija - ekonomska fakulteta 1 štipendija - pravna fakulteta 1 štipendija - filozofska fakulteta 1 šttpendija - industrijska psihologija - tehniška šola za strojništvo 3 štipendije - tehniška šola za kemijo 1 štipendija TOVARNA KONDENZATORJEV, SEMIČ - fakulteta za elektrotehniko - šibki tok 1 štipendija - smer splošna elektronika - pravna fakulteta 1 štipendija - višja administrativna šola 1 štipendija PRODAJNO-SERVISNA ORGANIZACIJA - fakulteta za elektrotehniko - šibki tok 1 štipendija - smer telekomunikacije - ekonomska fakulteta 1 štipendija Prednost pri podelitvi štipendije imajo ti-sti študentje in dijaki, ki imajo boljši učni uspeh in ki stanujejo v bližini tovarne, za katero se bodo šolali. Višina štipendije je na fakulteti od 20.000 do 27.500 Sdin, na srednjih šolah pa od 16.000 do 23.000 Sdin. Višina štipendije je odvisna od uspeha in letnika. Kandidati za štipendijo naj pošljejo svoje vloge na naslov: Združeno podjetje Iskra Kranj - referat za štipendije, Ljubljana, Mi-klošičeva 28, kjer dobe tudi vse potrebne informacije. K vlogi naj priložijo letno spri-čevalo oziroma potrdilo o vseh dosedaj opravljenih izpitih z ocenami, potrdilo o premoženjskem stanju in o višini osebnih dohodkov staršev. V vlogf naj bo navedeno, za katero tovarno želi biti štipendiran. Raz-pis velja do 21.oktobra 1967. Kandidate bomo obvestili o sklepu komisije za šti-pendije do 5. novembra 1967. Jaroslav Hašek ZGODBA 0 SLIKI CESARJA FRANCA JOŽEFA I. V Mladi Boleslavi je živel gospod Petiška, trgo-vec s papirjem, spoštoval zakone in že od nekdaj sta-noval nasproti vojašnic. Na cesarske rojstne dneve in ostale cesarskokraljeve avstrijske svečane prilike je obesil na svoji hiši črnožolto avstrijsko zastavo in dobavljal oficirskemu kozinu lampione. Prodajal je slike Franca Jožefa židovskim žganjarnam in žan^ darskim postajam, dobavljal bi jih tudi šolam, toda slike niso bile v skladu z velikostjo, predpisano od deželnega šolskega svetništva. To mu je dejal tudi deželno cesarskokraljevi šolski nadzornik: »Zelo rni je žal, gospod Petiška, toda vi nam hočete dobaviti cesarja daljšega in širšega, kot je predpisano z de-kretom slavnega deželnega šolskega svetništva z dne 22. oktobra 1891. Z dekretom dovoljeni cesar je malo rrumjši. Dolg je samo 48 cm in 36 cm širok. Vaš cesar je dolg 50 cm in širok 40 cm. Pravite, da imate Oicrog 2000 cesarjevih slik. Nikar ne mislite, da nam boste podtaknili nekakšne smeti. Cel vaš cesar je ' roba najslabše vrste in nesramnega videza. Kot da bi si nikoli ne česal brk. Na nos so mu namazali gro-mozansko veliko rdeče barve in poleg tega tudi škili.a Ko se je gospod Petiška ves besen vrnil domov, je ženi omenil: »Lepo smo nadrsali s tem sentlnim star-cem.« To je bilo še pred vojno. Skratka, dva tisoč cesarjevih slik je obiskalo g. Petiški na vratu. Ko se je pričela vojna, se je bospod Petiška zelo razveselil; > mislil je, da se bo naposled le rešil te robe. V iz-ložbo je obesil slike krvoločnega starca z napisom: »Ugodna kupčija. Cesar Franc Jožef I. za 15 kron.« Prodal jih je šest. Pet v kasarne, kjer naj bi ti lito-grafirani plakati zadnjega Habsburga po kantinah navdihovali rezerviste, eno pa je kupil trafikant Schmir. Ta avstrijski rodoljub je zbil ceno na 12 kron in še pripomnil, da je to razbojništvo. Vojna se je nadaljevala, cesar pa nikakor ni šel v prodajo, čeprav se je gospod Petiška posluževal oglašanja v časopisih. Oglašal je v Narodni Politiki in Baštyrovskem Glasu Naroda: »V teh težkih časih ne sme v nobeni češki hiši manjkati slika vladarja, ki je okusil toliko brid-kih ur, za 15 kron«. Namesto naročila je dobil g. Pe-tiška poziv, naj se javi na okrajnem načelstvu, kjer so mu dali na znanje, naj v prihodnje ne uporablja besede; »težkj časi« in »ki je okusil toliko bridkih ur«. Svetovali so mu, naj uporabi: »Slavne čase« in »zmagoviti vladar«, sicer da bo imel težave. Objavil je torej nov oglas: »V teh slavnih časih ne sme v no-beni češki hiši manjkati slika našega zmagovitega ce-sarja za 15 kron.« Vse zaman. Dobil je zgolj nekaj nesrammh pisem, v katerih mu neznani prijatelji povsem iskreno svetujejo, naj cesarja obesi tja, kamor gre tudi cesar peš; tudi na okrajno glavarstvo so ga ponovno poklicali, kjer mu je dežurni uradnik sporočil, da je treba slediti vesti cesarskokraljevega informacijskega urada in se po njih ravnati, ko sestavlja oglase. »Rusi so zavzeli Lvov in Premisl in temu se ne pravi slavni časi, g. Petiška! To je kot norčevanje, iro-nija. Zaradi takih oglasov se znate znajti pred di-vizijskim sodiščem v Hradcu.« Gospod Petiška je obljubil, da bo pazil in sesta-vil sledeč oglas: »Vsak čeh bo rad žrtvoval 15 kron, da bi lahko obesil cesarja v svoji hiši.« V mestnem časopisu so oglas odbili. »človek božji,« je dejal eden od urednikov, »menda ne želite, da nas vse skupaj postrelijo.« Gospod Petiška se je ves razburjen vrnil domov. Zadaj za trgovino so se valjali svežnji cesarjevih slik. Brcnil jih je v kot, se nemirno ozrl in ko je ugotovil, da ga nihče ne vidi, melanholično pričel brisati prah z njih. Pri čemer je ugotovil, da so vlaž-ni in plesnivi. Malo dalje je sedel maček, tako da ni bilo dvoma, čigava krivda je, da so vlažni. Da bi od-vrnil sum od sebe, je maček pričel presti, nakar je gospod Petiška vrgel metlo vanj. Trgovec je pričel rohneti nad ženo: »Mrha mora stran iz hiše. Kdo pa bo kupil cesarja, ki ga je maček ponesnažil. Cesar je plesniv. Treba ga bo sušiti. Naj grom požge vse sku-paj.« Medtem, ko je bila popoldne v trgovini žena, je gospoda Petiško tlačila mora. Sanjalo se mn je, da so prišli po mačka žandarji m da ju oba peljejo na so-ciišče. Potem je sanjal, kako so ju obsodili na smrt z obešenjem. Najprej naj bi obesili mačka, potem njega, on pa sodišču govori sirašno grde besde. Za-čel je vpiti. Zagleda ženo, ki mu govori: »Moj bog, kaj pa govoriš, če bi te kdo slišal.« Drhte mu je povedala, da je dala slike sušit na vrt in da so jih neki jakini obmetavali s kamenjem in da so take kot rešeto. Ugotovljene so bile še nadaljnje izgube. Na eno cesarjevih slik so se spravile kokoši in zahvaljujoč svojemu prebavnemu traktu obarvale obrvi njegovega apostolskega veličanstva na zeleno. Dve siki je na vsak način poskusil požreti bernardinec mesarja Ho-lečka, ki ni ničesar vedel o paragrafu 63. Vendar mu je to bilo že v krvi. Njegovo mater je pred enim le-tom justificiral konjederec, ker je na vežbališču po-šrl zastavo 36. polka. Gospod Petiška je bil nesrečen. Zvečer ]e v go-stilni nekaj govoril o ugodnem nakupu in o tem, kakšne težave ima s cesarjem, tako da se je iz vsega skupaj dalo razbrati, da dunajska vlada s sumom gleda na čehe, ker le ti ne kupujejo vladarjcve slike za 15 kron od tvrdke Františka Petiške v Mladi Bole-slav:. »Dajte to ceneje,« mu je dejal gostilničar, ko je odhajal, »sedaj so slabi časi. Horejsek prodaja mla-tilnico za tristo kron ceneje kot lansko leto, s cesar-jem bo prav taka.« Zato je gospod Petiška napisal v izložbi nasled-njo reklamo: »Glede na gospodarsko krizo razpro-dajam večjo količino lepih cesarjevih slik po 10 kron namesto po 15.« V njegovi trgovini pa je še kar naprej vladala ti-šina. »Kako je s cesarjem,« ga je spraševal gostilni-čar. »žalostno,« je odgovarjal gospod Petiška, »nihče se še zmeni ne zanj.« »Veste,« mu je zaupno svetoval gostilničar, »zne-bite se ga, dokler je še čas.« »Malo bom še počakal,« je odgovarjal g. Petiška. Konec — Bernard Na cesarjevih slikah je še naprej sedel črm ma ček. V letu in pol je plesen napadla že tudi spodnje svešnje. Avstrijci so se pričeli osveščati in cela situa-cija Avstrije je bila mačja Gospod Petiška je vzel svinčnik in težkega srca iz-računal, da se tako ne bo obogatil, toda če bi proda-jdl cesarja po dve kroni, bi še vedno zaslužil po krono. Napravil je torej primerno reklamo. V izložbo je obesil cesarjevo sliko in pod njo napis: »Ta stari ce-sar se namesto po 15 kron prodaja samo še za dve kroni po komadu«. Cela Mlada Boleslava je drla skupaj pred trgovi-no gospoda Petiške, da vidi kako so padle delnice Habsburške dinastije. Ponoči so prišli žandarji po gospoda Petiško in potem je šlo vse skupaj zelo hitro. Zaprli so trgovino, zaprli so tudi gospoda Petiško, ga postavili pred voja-ško sodišče zaradi izgredov zoper javni red in mir in veleizdaje. Zveza borcev ga je na izredni letni skup-ščini izključila. Gospod Petiška je dobil 13 mesecev težkega za-pora. Dobil bi sicer pet let, toda kot olajševalno oko-Uščino so mu šteli, da se je pri Custozzi boril za Av-strijo. Svežnje cesarjevih slik so spravili v depozit vo-jaškega sodišča v Terezinu, kjer so čakali propad Av-strije, da bo potem vanje kak podjeten trgovec zavi-¦jal skuto. MISLI OB PRIHODU BROCOV NA UNIVERZO GLASliJEM ZA IMJIHOVE SAIMJE Predvsem je jasno eno. Ko se bruci s Kindlebnovo O kratkos>;i xiv)je-nja, oziroma Gaudeamus igitur po njihovo, pojavijo na pragu matere Univerze, pričakujejo čisto dolo-čene stvari. Z vso oholostjo so si bili ob zaključku srednje šole potaknili nageljne po gumbnicah ali z več odločnosti uporabili metode kozmetičnega obar-vanja realne stvarnosti. Dosegli so tisto slutnjo zna-nja, ki jim je jasno pričala, da o znanju nič ne slu-tijo. Torej pri vstopu y zakladnico znanosti pričaku-jejo, da bodo mučeni, zaničevani, gnjavljeni, poši-ljani sem ter tja, poučevani in različno ustrahovani. Mislim, da je moja dolžnost, da se zavzamem za sanje teh mladih Ijudi. Ostro rnorarn kritizirati tiste tovariše po fakul-tetah, ki so stene ovesili s številnimi oglasnimi de-skami in tisoči navodili na njih, ki velevajo brucom, kako ravnati. Tako je dolžnost delati zmedo in izgle-dati neumen odpadla na višje letnike, ki so to v ve-liki meri izkoristili. Stvar bi morala biti vsaj takale. časopisi bi morali objaviti prvi dan vpisa. Na vhodnih vratih fakultet bi tistega dne morali viseti napisi, da je vpis brucom prepovedan, v skrajnem primeru pa, da samo odpade. Poleg tega bi morali tja postaviti nekaj študentov višjih letnikov, ki bi sistematično dajali napačne in med seboj protislov-ne informacije. Prva stopnja panike bi bila s tem v glavnem dosežena. Prodajo vpisnih formularjev bi bilo treba še po-sebej organizirati. Pri vratarju Univerze bi zapo-slili posebnega usmerjevalca, ki bi pojasnjeval, da za bruce prodajajo formularje na najsevernejši točki mesta. Obenem bi vodil evidenco, kdo od brucov je prvič pri njem. V najeti sobi na najsevernejšem delu mesta bi uslužbenec pojasnjeval, da so formularje prodajali do pet minut pred tem, ko je interesent prišel. Danes da bi se jih dalo dobiti na najjužnejši točki mesta. Od tam bi šlo potem še na najzahodnejšo in naj-vzhodnejšo točko mesta. Od tam bi bili vsi poslani nazyaj na Univerzo, kjer bi uslužbenec po evidenci videl, kdo je že uspel priti drugič in bi dejal, da da-nes žal ne bo nič in da jutri. Na faklutetah ne bi viselo nič, le nekaj starih bajt bi se slučajno sprehajalo tam okoli. Dajali bi toono napačne podatke o tem, kaj je treba vpisati k predmetom prvega letnika. Potem bi novodošle poši-ljali v drugo nadstropje, po hodniku levo do konca in tam na desno. Glede na faklultete bi te napotke prilagajali tako, da bi skratka prišli v prostor, kjer so v srednjih šolah kadili. Ali pa v sobo najstrašnejšega profesorja, ki bi si jih po možnosti zapomnil. V sobi vpisa bi morali urediti, da bruci odsto-pijo vrstni red vsakemu študentu višjega letnika in ga glasno pozdravijo. Vpisovalka bi jih nadirala, kakšna kracarija je to, kar so napisali v indekse in jih poši-ljala nazaj, kolikokrat bi se le dalo. Za vsako napako bi plačevali kazni. Poleg vpisnine bi bilo treba vpla-čati takso, ki bi dajala pravico sploh hoditi po istih hodnikih, kjer hodijo starejši. Obvezno bi bilo treba naročiti tri izvode Tribune in potem še, odvisno od primera, Kmečki glas, Dolenjski list, Areno in druge liste. Treba bi bilo natisniti tudi posebno knjižico — Kako se vedem na fakulteti, kjer bi bile opisane vse lastnosti profesorjev, vendar z nasprotnim predzna-kom, tako, da bd se zelenjad vedla maksimalno na-pačno in dosegala s tem kaj posledic. K uvodnemu ceremonialu vsekakor spada tudi nagovor dekana. Ta bi moral podčrtati pomembnost fakultete v naši družbi, kakor tudi lepoto znanosti, ki jo fakulteta obravnava. Nežni oris bi zaključil z vzklikom, da brucov sploh ni preveč in da se bodo trudili napraviti jim življenje čim slajše. Bruci bodo morda besede množili z do takrat morda že počasi empirično spoznanim korigirnim koe":cientom. Na tem mestu ne bi želel navajati tudi groženj s pogoji in možnostmi, ki realno obstoje, da bi kakšen izpit celo napravili. Preden bi skromen prikaz zaključil, bi želel še podčrtati vlogo brucovanja. že ob vpisu bi morali eksemplarji prejeti posebno pismo za starše. V njem bi morala stara bajta, ki se je že v osncrniošolskih spisih odlikovala s pestrostjo pridevnikov, nakazati nekaj silnic, ki so bile doslej ugotovljene na teh pri-reditvah. S tem bi zelenjad odstranili iz dogajanja, ki de-jansko ni namenjeno njej. Zavedam se, da je moj prikaz nepopoln, da je mnogo tez, ki bi se jih še dalo akceptirati in vnesti v razpravo. Moje nedomišljene misli so le rezultat hipne duševne stiske ob stvareh, za katere menim, da pri nas, bodimo odkriti, res ne tečejo v pravi smeri. Zakaj ne bi vložili vseh naših sil, da življenje ure-dimo v taki smeri, kot ga naš človek res hoče!? Mislim, da je bila moja dolžnost, zavzeti se za sanje teh mladih ljudi in to sem po svojih močeh tudi skušal storiti. Slavko Pregl R A Z P I S za volitve predstavnikov študentov v univerzitetni svet univerze v Ljubljani Ker je v smislu člena 13 in 164 statuta univerze potekla mandatna doba predstav-nikom študentov na ekonomski fakluteti, fakulteti za elektrotehniko, fakulteti za strojništvo ter medcinski fakulteti, ki so bili izvoljeni v prvi univerzitetni svet za dobo dveh let, je univerzitetni svet sklenil, da se bodo na temelju 10. člena pravilnika o volitvah in odpoklicu predstavnikov štu-dentov v univerzitetni svet in v skladu s 16. členom statuta univerze vršile volitve za predstavnike študentov na zgoraj ime-novanih fakultetah v sredo, dne 15. novembra 1967