POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI E JUSTIN (ORIGINALNI LESOREZ) V&elfeima. ©. števalice: Marija Kmetova: Mati. — Ksaver Meško: Naš Peter. — Hudales Oskar: Triglavov p o let. (Nadaljevanje.) — K v a ki in Kraki. (Andersenova pravljica ) Priredil Viktor Pirnat, ilustriral E. Justin. — Štefan Schein: Ubogi krt. — O. Hudales: Tuji kraji — tuja ljudstva. (Nadaljevanje.) — O zimskem spanju nekaterih sesalcev. — D. Vargazon: Pomladanska uspavanka. — A. Debenak: Sprehod po nebu. — Opazovanje in delo v marcu — AL.: Za pirhe. — Cicibanov rod: A. Pirjevec: Nasredin in njegov osel. (Ilustriral H. Smrekar.) — Zgodba o prešernem loncu — A. Kosi: Pregovor. — Prispevki otrok. Kešllve ugank iz, S. šievlllte. Križanka vodoravno: brošura, vardanska, prenosi, Naš rod, urednik, Primorska, priroda. Po sredini: Šandor, Naš rod. Zagonetni kvadrat: I. kvadrat: bik, red, as; TI.: med, dan, uš; III.: ud, dež, bor; IV.: rž, dar, sod; V.: od’r, žge, og’r. V diagonali: Beograd. Uganke St. Scheina: I. Nič ni črešenj, ker na hrastu ne rasto. II. Vidi se samo nož in pasji rep — oba sta šla za stražnico. III. Položi na prvo igralno karto prve vrste, na drugo druge vrste, na tretjo tretje vrste in na četrto četrte vrste še po eno igralno karto. IV. 31. aprila ni bilo nikogar po vozovnico in nagrado. Uganka St. Mršola: Ptički in ptičja krmilnica. Uganka E. Tirana: Črke. Križanko in zagonetne kvadrate prav rešili: Bajc Maks v Marijanišču; Šega Vinko, Novo mesto: učenci in učenke 6. razr., Sv. Lovrenc. Uganke, vse tri prav rešili: Tone Švigelj, Borovnica; Zvonko Ciglič, Ljubljana; Brusnik Igor, Ljubljana; učenci in učenke 6. razr., Sv. Lovrenc, in Boža Vagaja iz JesenicsFužine, ki je poslala uredništvu prazen list v kuverti s prošnjo, da se naj odpre in čita rešitev dne 29. februarja 1931. ob 25. uri. MršoLuganko prav rešila: Kramberger Jelica, Sv. Lenart. Tirancuganko prav rešila: Klenovšek Kvirin, Laško; Marica Pungeršek, Petrovče. Od šaljivih ugank, so rešili 1. in 3. ug.: Josip Gorišek, Rajhenburg; učenci in učenke 6. razr. pri Sv. Lovrencu; Gemot Pučnik, Prevalje. 1. in 2. ug.: Marija Hauptman, Petrovče. „NaS rod“ izhaja osemkrat med šolskim letom in ga prejemajo naročniki „Mlaianske matice", ki plačajo letno naročnino za list in publikacije »Mladinske matice'1 Din 22'50, v 9 mesečnih obrokih po Din 2‘50. List izdaja „Udruženje jugoslov. učiteljstva" v Ljubljani, zanj odgovarja Andrej Škulj. Glavni in odgovorni urednik: Josip Ribičič. Uredništvo in uprava: Ljubljana, Frančiškanski ulica štev. 6. TISK UČITELJSKE TISKARNE V LJUBLJANI (PREDSTAVNIK FRANCE ŠTRUKELJ) Mati. Ze v pop je sokovi prišli so, z *¥ so iz zemlje pogna'e, že breze so čakale solnca pozdrav. Pa se jasnina neba je z oblaki prepregla, piš burje ko o božiču snega je v kosmičih nasul. Tedaj se dom mali ko z bliskom razsul je, očeta so v grob položili, z zvonovi se dece, se matere jok je glasil. Dvoje, troje, četvero, petero, šestero, sedmero, osmero otrok se z materjozvdovo pred hišo zaprto je zbralo: notri praznina toplega domka, zunaj svet mrzel, oddaljen, hladan. Osmero otročičev je kruha prosilo, želelo si posteljice, ždelo na vozu je z materjo, peljalo se v kraje tujih ljudi. Hiša za hišo se otrok je prestrašila: »Osem? Oj, zbogom!« Od jutra, čez poldan, v noč je mati s procesijo svojih otrok strehe prosila, molila, vila roke: »Moj Bog!« Pa so slednjič se vrata odprla: Dom, lakote poln, stradanja, hudih noči. Zime pretrdi ukazi so mater med trnje prisilili, da z rokami slabotnimi nalomila je butaro. Z njo se pečica je ogrela, prstki so laže naloge pisali. Že davno je osmero spečih otrok po sobi zasnulo, ko mati z rokami krvavečimi, z licem uvelim, z glavo bolečo, skelečo še zmeraj za mizo je ždela, krpala srajčke in hlačke, suknjiče, nogavice in jopice. In ni vedela, kaj zjutraj za v šolo otrokom bo dala. Tako iz jutra v noč, iz poletja v zimo, iz jeseni v pomlad: trud, delo, bolečina; pota za kruh, stotero ponižanj, kamenita srca. — Mati: Ko delo strojev neštetih, brnečih, vreščečih, vrtečih se iz dneva v dan. Vse do smrti. In ko človeku dnevi potekajo, v solncu in mrazu; v lepoti, tegobi živijo: misel le ena zmeraj ko lučka v cerkvi žari: Mati. M ari/ a Kmetova. Ksaver Meško: Naš Peter. naš Peter! Majhen je in okrogel kakor cmok, da se mu črne oči kar potapljajo v zalitih licih. mšSzmiM Razmišljam časih, odkod mu ta debelost, ko menda ne živi ^8=^ predobro: sin dekle služi zdaj že sam za pastirja, dasi mu ni še povsem osem let. In najdem edino ta odgovor: od njegove mirne narave mora biti. Zakaj miren in počasen je, da se menda vse življenje nikoli ne bo razburil, ako pač takšen ostane. Edino kar je upornega na njem, je njegov nosek Ta je pa res podjetno*uporno zavihan navzgor. Novak Pepi, sosed Petrov v klopi — tisti je to, ki govori tako počasi in po takih vijuga* stih in velikanskih ovinkih, da proti koncu že vsi pozabimo na začetek, kadar nam pripoveduje kak dogodek, ki ga je doživel doma ali na poti v šolo ali ia. šole — torej ta Pepi me je nekoč vprašal: »Zakaj pa ima Peter tako navzgor zavihan nos?« Videl sem, da je Petru vprašanje hudo neprilično. Tudi meni je bilo. Pa sem zavrnil Pepeta: »Zato pač, ker imaš ti zavihanega preveč navzdol.« Pa je bil Peter vidno potolažen in zadovoljen. Še nalahko nasmehnil se je. Ker je tak debelušček, mu je paleti silno vroče. Pa si rokave srajčice čez komolce zaviha, se z golimi rokami na klop nasloni, težko glavico v dlani položi in kar na vsem lepem zadremlje. Takšen zaspane je naš Peter! Zato se tako redi. A mi je zadnjič s svojim globokim in počasnim glasom odkrito* srčno priznal, da na paši še ni nikoli zaspal. Da le na paši ne! V šoli že sme malo podremati, misli pač ta naš Peter. Ker mu je neprestano vroče, so ga nekega dne tovariši ob potoku tik šole pošteno oškropili. Ves moker na hrbtu in na licih — a na licih od solz — je prišel v šolo. A zatožil ni nikogar. Samo drugi so mi povedali, kaj se je Petru zgodilo. A Peter se je malo razjokal, nato zadremal, pa je bilo spet vse dobro. Izpočetka smo vsi sodili, da bo s Petrovo pametjo bolj na slabo stran. Sestra, malo starejša od njega, res ni preveč brihtna. Tudi s starejšima bra* toma, ki že za hlapce služita, sv. Duh ni podelil preveč darov. A zdi se, da smo se v Petru zmotili. Ni kar tako, ta Peter. Očenaš zna že prav dobro. Tudi druge skrivnosti modrosti si zapomni, če le hoče. Seveda, prav počasi, silno premišljeno pove vse, kadar ga vprašam. Treba pač malo potrpeti z našim Petrom! Tu spodaj pod cerkvijo pase, z njim navadno dva še manjša domača fantka, kar je za Petra menda le hujša skušnjava kot pomoč. Tako se namreč vsi trije povsem potopijo v igro, ko bi Peter sam menda vendar pazil na živino. Šele kadar je krava ali teliček že nekaj časa v zelju in ga kdo pokliče, teče Peter zavračat; a tedaj beži s tako naglico, da mu je človek pri njegovi debelosti in majhnosti prisodil ne bi! Kadar grem mimo, me prav prijazno in lepo pozdravi. Spremljal sem pa zadnjič neko gospodo iz mesta. Peter pase, seveda, stoji ob cesti, zve* davo gleda, a sicer se ne zmeni nič, ne reče nič. »O, Peter, pa ne boš pozdravil?« Zelo počasi seže po klobuku, ga za spoznanje privzdigne, a ne reče besedice. Ko se vračam, ga vprašam: »Ti, Peter, neroda mali, kaj pa nisi pozdravil?« »Pred tujimi ljudmi ne smem govoriti,« mi zaupa počasi, s silno resnim obrazom. Menda so ga učili doma, da pred tujimi ljudmi ne sme govoriti. In Peter se tega skrajno vestno drži. Pred nedavnim pa huda nesreča pri Sečnjaku, Petrovem gospodarju: krava se je napasla detelje, napel jo je volčec, kar na naglem so jo morali zaklati. Pa vprašam Petra, ko grem mimo: »Peter, kaj pa si po detelji pasel?« »Saj nisem.« »Si. Ko so pa morali kravo zaklati.« »Šla je sama na deteljo. Nisem je jaz tja gnal.« Tako si umije naš Peter roke v nedolžnosti, mirneje ko Poncij Pilat. Dobili smo pred nedavnim novo učenko, majhno in drobčkano. Vedi Bog, kje je romala z materjo, deklo, da še nikjer ni v šolo hodila. — Pa sva se pogovarjala, ali Bog vse vidi. Ni se ji zdelo prav verjetno. In ali tudi ponoči? — »Če je luč, že,« misli ona. »Drugače pa ne?« »Ne. Ko je pa temai« »Oh, to je pamet!« zdihne tedaj kakor iz globoke žalosti nad tako neved* nostjo na glas Peter. Žukova Pepca v prvi klopi, zdrava, rdečelična, vsa živo srebro, pokonci. Pogleda Petra, se na glas zasmeje. Za njo v smeh ves razred. Pač ne ob nevednosti dekličini, ne, zaradi modrosti Petrove! Peter pa sedi mirno, resno in modro, da še modrec vseh modrecev Salo= mon na svojem kraljevskem prestolu ni mogel bolj modro. Bog se usmili, takšenle je naš Peter! Hiulalcs Oskar: Triglavov polet. (Nadaljevanje.) trie se je nasmehnil: »O Port Igarki govorite tako, kakor jaz o svo= jem letalu.« Ahmed je prikimal in rekel: »Saj se še meni vrti v glavi od te naglice. Se vidi, da je že dolgo, kar sva z Muhičem zapustila Ameriko. Samo v Ameriki so navajeni take naglice. Ko pojdemo v tajgo na sprehod, se bom kar odpočil.« »Odpočili sc v tajgi ne boste. Boljše bi bilo, če bi v Port Igarki počakali tako dolgo, da tajga zamrzne. Takrat je laže dostopna. Tudi živali se tedaj vrnejo v njo. Sedaj so se umaknile višje gori na sever.« »Dotlej bi menda res ne bilo treba dolgo čakati,« je odgovoril stric, »saj so že danes zvečer zmrzovale mlake na ulici. A iz Sibirije se nam mudi. Ne bi radi prezimili tu.« »Če je tako,« je končal Krjuhov pogovor, »vam jutri preskrbim kakega Samojeda, ki govori ruski, da vas bo vodil. Sicer bi še kam zablodili. Sedaj pa lahko noč in sladko spite v mestu sredi pragozda.« Drugo jutro jih je zbudil isti ropot, ki je vladal ves prošli večer. Spali so slabo. Bil je september. Na jugu je solnce še toplo sijalo v lepe dni. V Port Igarki pa je bilo mrzlo tako, da jih je zeblo pod debelimi odejami. Prehitro so prišli iz večno tople Indije v večno mrzle kraje onstran polar* nega kroga. »Nič kaj prijetno ni tu,« je menil Jožek med zajutrkom. »Sami gozdovi, blato, voda in mraz.« V gostilno je stopil Krjuhov v spremstvu majhnega, trščatega Samojeda, oblečenega v kožuh. Še okroglo lice, z naprej štrlečimi ličnicami, nekoliko poševnimi očmi in debelimi ustnicami mu je obkrožala kožuhovinasta kapuca. »No, tega pa že ne zebe,« je tiho rekel Ludvik Jožku. »To je vaš vodnik Čurkan,« je predstavil Krjuhov Samojeda. »Vodil vas bo po tajgi okrog Port Igarke. Če bo mogoče vam bo pokazal, kako so po njej raztresena ležišča premoga. Če pa ne, je že radi tajge same vredno iti. Priporočal bi vam pa močno obuvalo. Ali pojdeta dečka tudi?« »Seveda,« je pritrdil stric in vprašal: »Ali bi vzeli puške s seboj?« »Menda ne bo treba,« je odgovoril Krjuhov. »Živali najbrže ne boste nobene srečali, ker se še niso vrnile iz tundre. In če bi tudi ugledali kakega sobola, ga ne smete ustreliti. Prepon vedano je streljati nanje, dokler se spet ne zarede. Kakega napada se vam pa ni treba bati.« »Torej pojdimo brez pušk,« je menil Ahmed. »Še laže bomo hodili brez njih.« Ob slovesu se je Rus prisrčno zahvalil stricu za njegovo gostoljubljc in zatrdil, da mu tega ne bo nikdar pozabil. »Danes odpotujem in se pred spomladjo ne vrnem,« je rekel. »Ta* krat vas ne bo več tu. Pridite pa nas zopet obiskat, kadar se bomo lahko z vlakom peljali iz Port Igarke do Turnhanska in Jenisejska.« Stric mu je prisrčno stisnil roko: »Morda. Takrat nam boste ves deli še več zanimivega povedati o teh krajih.« Ko je Rus odšel, so se založili š potrebno hrano in se v Samojcdovem spremstvu odpravili na pot. Čurkan je bil molčeč možakar. Govoril je samo takrat, če ga je kdo kaj vprašal. Ves čas je molče korakal pred njimi. Odšli so navzgor ob Jeniseju. Na obrežju so psi in ljudje vlačili velike čolne proti toku. Oni, ki sedi v čolnu, samo krmari. V dopoldanskem solncu so se tla kmalu razmočila. Naši potniki so čofotali po neznosnem blatu. Ko so prispeli v gozd, so upali, da bo bolje, a se je kaj kmalu izkazalo, da s tem niso nič na dobičku. Bili so v tajgi. Skoraj, da jih je minila \ sa radovednost. Dečka sta se spomnila domačih gozdov in Jožek je samo tiho pokimal, ko mu je rekel Ludvik: »Ne indijski gaji ne ta močvirnata tajga ne odtehtajo našega smrečja in bukovja.« Tajga plava tako rekoč na ledu. Ko je stric porinil dolgo palico v raz= močeno zemljo, je v globini enega metra zadel ob ;ledeno, zamrznjeno plast. Zato tudi voda v poletju ne more pronicati v globino, temveč plava na površini. Na vsej tej vlagi valovita mah in jelenovec. Našim znancem se je zdelo, kakor bi hodili po pernatih blazinah. »Glejte, glejte, sneg!« sta zaklicala dečka, ko se je nekaj zabelilo skozi drevje. »To ne sneg,« je rekel Čurkan v slabi ruščini, »to jelenovec.« »Kaj pa je to, jeilenovec?« je vprašal Ludvik strica. Ta mu je pojasnil, da je to mahu podobna rastlina, ki je skoraj edina hrana severnih jelenov. V tajgi ne stoji drevje gosto drugo poleg drugega. Korenine ne segajo globoko v zemljo, ker ne morejo prodreti ledenega oklepa pod seboj. Drevje se v tajgi da skoraj z rokami izruvati. Zato ga tudi pomladni viharji mnogo pomečejo po vlažnih tleh. Po večini rasto v tajgi vrbe, breze, mccesni in dragocene sibirske cedre. Živali je v poletnem času malo. Le tu pa tam se izpod grmovja, podobnega bombažnim rastlinam, splašijo kavke ali divji golobi. Naši znanci so le počasi prodirali naprej. Če se niso hoteli pogrezniti v blato, so morali skakati od enega travnega šopa na drugega. Ponekod se je globoko v zemljo zajedel potok. Treba se mu je izogniti in skakati od grička do grička, izbočenega nad blatna gozdna tla. Neki tajinstveni glasovi plujejo skozi tajgo, včasih kakor živalski krik, včasih kakor udarci sekire, a ko človek odhiti v smer, odkoder je prišel glas, je vse tiho in mirno. Na teh čudnih tleh ne zapuščajo živali nikakega sledu. Edi« no za veverice se ve, kje so bile. Na tleh so pustile luščine cedrinih ore= hov, iz katerih pridobivajo ljudje dra* goceno rastlinsko olje. Po dveh urah hoje sta dečka pri* čela pešati. Jožek je prosil: »Stric, odpočijmo si malo! Komaj že vlačim noge za seboj.« »Jaz tudi,« je dostavil Ludvik. »Pa se ustavimo malo,« je pritrdil stric. »Saj smo že res vsi premočeni. Ogenj bo treba narediti.« Ahmed in Čurkan sta nabrala suhih vej. Kmalu je na močvirnatih tleh zaplapolal vesel ogenj. Zgnetli so se okrog njega, južinali ter ogrevali pre= močene in omražene ude. Vsi so se nekako kislo držali. Gotovo si niso bili mislili, da je tajga tako malo očarljiva. Vrhu vsega so jih kar v rojih napa* dali moskiti, tako da je vsako otepanje bilo zaman. Ludvik je rekel, na nima na telesu več mesta, kjer ne bi bil pičen. Toplota ognja jih je nekoliko poživila, a se jim kljub temu ni ljubilo dvigniti se. Zato je nekako plašno vprašal Ahmed molčečega Samojeda: »Ali je še daleč do tistih premogovih ležišč?« »Da, da,« je kimal Čurkan in iztegnil roko proti vzhodu. »Tam, tam.« »Nak!« je vzkliknil stric. Če bi samo zlato ležalo tam okrog, ne grem več naprej. Tajge sem se že nagledal. Vrnimo se rajši. Nihče mu ni ugovarjal. Vrnili so se. Znova se je pričelo skakanje čez mlakuže in plezanje preko podrtih dreves. V bližini nekega močvirnatega pasu, pokritega z očrnelim mahom, je začul Ahmed, ki je stopal zadnji v vrsti, za seboj nekako lomastenje in zamolklo renčanje. Ko se je ozrl, je skoraj prav za seboj ugledal velikega medveda. Pojavil se je, kakor bi padel iz neba. Selimbegovič je skočil naprej in zakričal na ves glas: »Medved, medved!« Ta .klic je iz neznanega vzroka razdraženo žival še bolj razdražil, kajti ko so se ostali ozrli, so videli medveda, kako sc je s široko odprtim gobcem vrgel za njimi. Čeprav jim je od strahu zledenela kri, so planili naprej, vsem na čelu preplašeni Ludvik. Svojo rešitev so videli samo v preko močvare podrtem drevesu. Upali so, da jim po tej poti medved ne bo sledil. Stopali so po deblu z gotovostjo, ki jo more zadati samo smrtni strah. Komaj je Ludvik na drugi strani skočil na trdnejša tla, je za seboj začul tresk in zamolkel plosk. V svojo grozo je ugledal ostale sjedi močvare, do podpazduh udrte v blato in loveče se za ostanke prelomljenega drevesa. Slišal je Jožkov jok in Ahmedove kletvice. Še medvedu se je zdel ves prizor nekam čuden. V zadregi je nekaj časa stopical ob robu močvirja in slednjič izginil v tajgo. Stric. Ahmed in Jožek so sc na vse mogoče načine mučili, da bi splezali na prelomljeno deblo, le Čurkan sc je nepremično držail zanj. »Mir, mir!« je zaklical onim. »Samo tuja pomoč nas reši. Čim ne= mirnejši ste, slabše je za vas. Sami se tega blata ne rešimo.« V resnici se jih je blato tako oklenilo kakor železen oklep. »Kličimo na pomoč,« je predlagal Ludvik. In res so klicali tako dolgo, da so vsi onemogli in ohripeli. Nobenega odgovora, nobenega .tujega glasu ni bilo slišati. »V Port Igarko pojdem po pomoč,« se je slednjič ojunačil Ludvik. »Ali boste mogli vzdržati tako dolgo?« »Če vedržimo, pač vzdržimo,« je hladnokrvno rekel Čurkan. »Hodi naravnost proti zahodu in pazi, da šc ti ne zaideš v kako močvaro.« Ludvik ga je le napol razumel. Vedel pa je sam, v kako nevarnost se podaja. Kaj mu je storiti, če ga sreča medved? Ali če tudi njega zadene usoda tovarišev? Zbogom tedaj Započje, za zmeraj! Stisnil je zobe in se skušal iznebiti teh misli. Hitro, kolikor so mu dale moči, je prodiral skozi tajgo. Preskakoval je luže, bredel potoke, plezal preko podrtih debel, se plazil skozi grmovje vedno v smeri solnca, padajočega v zapad. Ne konca ne kraja ni bilo te strašne tajge. Ko se je vlegel na zemljo mrak. je pritisnil mraz. Mlake so zmrzovale. Vsakokrat, kadar mu jc pod nogami hrestnil led, se je prestrašil. Čevlji so mu bili že čisto premočeni, obleka raztrgana, krva= vele so mu razpraskane roke. Bal se je, da ga ne doteče noč, zato je hitel vedno bolj. Slednjič je dan že popolnoma ugasnil. Mrzle zvezde so se užgale na temnem nebu. Skozi tajgo je tajinstveno šumelo. Ludvik je z grozo spoznal, da je izgubil smer. Obupno je zajokal in pričel klicati na pomoč. Ko jc prisluhnil, je slišal samo razburjeno utripanje srca. Končno je pretresel zrak neki glas. V smeri pred seboj je zaslišal tuliti ladijsko sireno. Da, tam nekje mora biti Port Igarka. Z novimi upi je šel dalje. Ko je začutil pod nogami trdnejša tla, so mu pred očmi zabliščalc luči iz Port Igarke. Pomislil je na one siromake, zmrzujoče v tajginem močvirju ter stekel proti mestu, kar so ga nesle trudne noge. Prišel je v gostilno, kjer so prenočevali, bolj podoben prikazni, ko človeku. Blatna in premočena obleka je v cunjah visela z njega, roke raz* praskane, obraz pobrizgan od umazane vode. Z rokami, očmi in besedami je skusil zbranim gostom povedati, kaj se je pripetilo. Ko so se slednjič sporazumeli, so ga odvedli v poslopje političnega urada. Tam je ponovil vso zgodbo in preden je minilo pol ure se je v tajgo odpravila rešilna ekspe^ dicija, broječa dvanajst mož in noseča s seboj luči, kole, vrvi in nosilnice. Ludvika so pokrepčali s toplim, na poseben način pripravljenim mlekom ter ga trepetajočega po vsem telesu odpravili v zasilno bolnico. Kljub smrtni utrujenosti od samih skrbi ni mogel vse dotlej zaspati, da so prinesli ostale ponesrečence. Vsi štirje so težko zboleli, le Čurkan je že naslednje jutro vstal zdrav in čil. Mirno, kakor je bila njegova navada, se je poslovil od bolnikov. Debel sneg je pokrival sibirske stepe, ko so se z ne preveč lepimi spo* mini na tajgo zopet izkrcali v Jeniseju. VI. Volkovi. Tako jih je vendar le zatekla zima v Sibiriji. Strica je najbolj skrbel aeroplan, ki je moral biti izpostavljen hudi sibirski zimi. Najobčutljivejše dele na njem je dal zavarovati proti mrazu ter z vsakdanjm mazanjem skušal ubraniti kovino pred rjo. To delo je bilo tudi dečkoma v zabavo. Bila sta kakor dva prava Sibirca. Stric jima je kupil kožuhe in ruske kučme. Če bi ju Videli prijatelji iz Zapačja, bi ju gotovo ne spoznali. Tudi stric in Ahmed sta se tako oblekla, ker je tako oblačilo najprimernejše za tiste kraje. Snega je padlo vsak dan več. Izpred letala so ga morali dnevno odmetavati. Pretiranega mraza še ni bilo. Zato sta Jožek in Ludvik rada opravljala to delo, ker sta se pri njem segrela, da so jima lica kakor pirhi gorela pod kosmatima kučmama. Dokler ni bilo prehudega mraza, so bivali in nočilli kar v letalu. Slednjič pa je mraz le tako pritisnil, da so sc morali umakniti v hotel. Le Ahmed in stric sta menjaje prenočevala v kabini, da sta obenem tudi stražila letalo. Snežni meteži so bili od dne do dne red* kejši, nebo se je zjasnilo, sneg je zmrznil v trdo skorjo. Nekega dopoldne, ko so sedeli v kabini pri vročem čaju, je nenadoma ■ vstopil Kurnozenko. Bil je videti nekoliko razburjen, ko si je pulil debeli srež z brk in brade. »Po pomoč sem prišel k vam,« jc rekel po pozdravu. »Gre za življenje šestem ljudi, ki so vse žrtvovali za znanost.« Stric je ponudil Kurnozenku čaja in sedež ter ga prosil, naj vse natančno pove. Rus je pripovedoval: »Kakor sc gotovo spominjate, je leta 1908. padel na zemljo velikanski meteor, ki bi lahko naredil ogromno škodo, če ne bi priletel v popolnoma neobljuden kraj v tunguški tajgi. Na ta meteor bi gotovo popolnoma poza= bili, ker ni nihče natančno vedel, kam je padel. Le Tunguzi so pripovedovali o mestu, kamor je priletel iz neba sam bog ognja, in na dotično mesto sploh niso hoteli več iti. Šele leta 1927. se je v tiste kraje napotil profesor Kulik, da poišče bajni meteor. To sc mu takrat ni popolnoma posrečilo. Zato se je letos na spomlad odpravila tja nova ekspedicija. Vse do danes se še ni povrnila. Včeraj zvečer smo o njih po radiju slučajno dobili poročilo, da jih je zasegla letošnja zgodnja zima. Poleg tega so še štirje člani ekspedicije zboleli, tako da se ne morejo nikamor ganiti, kljub temu, da imajo tam konje in sani. I udi hrane zase in živali jim že močno primanj* kuje. Zato prosijo nujne pomoči. Včeraj smo na seji premišljevali, kako bi jim pomagali, a nismo našli izhoda. Lahko bi se odpravili na pot s sanmi in severnimi jeleni, toda tako reševanje bi bilo prepočasno. Med tem časom nam lahko že vsi pomrjejo. Sklenili smo torej vas naprositi, da bi jih šli reševat. Pristali bi čim bližje taborišča, ki se nahaja ob reki Čušmi, pritoku Podkamenaje Tunguzke, kakih 700 km zračne črte od tod. Od letala pa do taborišča samega bi morali peš. Saj nam ne boste te prošnje odbili?« »Dragi Kurnozenko,« je odvrnil stric, »saj vidite, da v tem snegu ne morem ne zleteti ne pristati. V kakem drugem letnem času sem vam rad na razpolago, a sedaj je izključeno. Če bi mogel, bi že sam zdavnaj odplul iz Sibirije.« »Tudi na to smo mislili,« je kimal Kurnozenko. »Dobili bi kakšno poštno letalo, ki ima mesto koles sani. A tega bi morali šele naročiti iz Moskve. Poleg tega so ta naša letala veliko premajhna, da bi naenkrat mogla natovoriti toliko ljudi in vse dragocene aparate, ki jih ima ekspedicija s seboj. Ali bi šli, če bi mi na svoje stroške pritrdili sani na vaše letalo?« »Potem seveda,« je rekel stric. »Koliko časa boste potrebovali za to?« Rus je ves vesel skočil pokonci: »Da ste le pristali! Drugo uredimo mi. Vse razpoložljive strokovnjake v Jenisejsku zbobnam skupaj. Vso noč bomo delali in če treba še jutri ves dan. Pojutrišnjem moramo odriniti. Najlepša vam hvala!« In že ga ni bilo več. Skozi okna kabine so videli, kako je podil konja proti mestu. Kmalu za tem sta na saneh pribrzela dva inženjerja, stopicala okrog letala, merila, primerjala, zapisovala in risala. Odšla sta ravno tako hitro, kakor sta prišla. Kakor je pravil Kurnozenko drugo jutro, so v neki tovarni delali vso noč, da so zvarili ter skovali potrebne sani in materijal za pritrjenje istih na letalo. Vse to so pripeljali k »Triglavu«. Množica de* hivcev se je oprijela težavnega dela. Delali so ves dan in še del noči. Zjutraj tretjega dne so pred letalom odmetali še nekaj snega in poiz* kusili startati. Dečka sta morala ostati spodaj, ker se je stric bal, da se le, ne bi zgodila kaka nesreča. Toda njegov strah je bil neopravičen. Gladko so vzleteli in ravno tako gladko so pristali. Poizkus se je popolnoma po= srečil. Nikake razlike ni bilo, le Jožku in Ludviku se je »Triglav« zdel na saneh nekako tuj. Še isti dopoldan je Kurnozenko preskrbel vse potrebno za pot in odpluli so preko zasneženih step naravnost proti vzhodu. Nebo je bilo popolnoma jasno, v milijonih biserov se je lesketal sneg pod njimi. Stric je izvabil motorju najostrejšo brzino. Ko jim je izginil Jenisejsk z obzorja, so pluli tri sto kilometrov na uro. Pokrajina je enakomerno valovita, nizka hribovja se vrste za dolinami. Za gorovjem Pit, kjer kopljejo zlato, pa je sama ravnina, obširna tajga in step. Ko so dosegli Podkamenajo Tunguzko, so zapluli ob njej navzgor. Reke same ni bilo mnogo videti. Ledeni oklep jo je prekril čez in čez, le ponekod je bil led prebit v večjih ploščah. Najbrže je bilo to delo Tun-guzov, ki so tod iskali pitne vode in mest za ribarjenje. Kakih sedemdeset kilometrov dalje so zagledali pritok Čambe. Kurnozenko je velel pluti ob tej reki vse dotlej, da dosežejo reko Čusmo, kjer se mora nekje nahajati ekspedicija. Že od Čambe dalje so pluli nad ogromno jaso, veliko več sto kvadratnih kilometrov, na kateri ni bilo videti nikakega življenja, le ob robeh so štrlela v zrak suha debla brez kron, kakor bi vso to valovito jaso obdajal velikanski trnjev venec. (Se nadaljuje.) iveli sta dve žabi, ki sta bili dvojčka in samca in sta se imenovali Kvaki in Kraki. Čisto spodaj na dnu globoke luknje poleg apne; nice na ledini sta imela dvojčka svoj dom. In tam doli sta čepela ves dan, vsak v svojem kotu in nista črhnila besedice. Toda ko se je zvečerilo in je solnce zašlo, sta prikobacala iz svoje luknje in se skrila pod velikimi lapuhovimi listi, ki so rasli gori ob robu apne* nice. Tam sta ležala na svojih mastnih trebuščkih in oprezala, če se bo prikazalo kaj za pod zob. Nalovila sta marsikaj in hrana jima je tako teknila, da sta jima visela trebuščka doli do kolen in oči so jima štrlele za pol palca iz glave. »Oženiti bi se morala, gospoda, vidva oba!« je rekel nekega ves čera jež, ko je prišel doli k vodi pit. »Otroci bi vama delali kratek čas!« je dejal in bodice na njegovem hrbtu so se mu naježile. »Ože* nita se, pravim, oženita!« »Sam zase skrbite!« se je odrezal Kvaki, »nihče vas ni ničesar vprašal!« Kvaki pa je še bolj izbulil svoje oči, pogledal ježa postrani in pripomnil: »Sicer pa je to na; jina voda!« »Za božjo voljo, oprostita!« je prosil jež, ki je bil vljuden in dobrodušen dečko. »Tega ni; sem vedel! Toda požirek mi vendar dovolita? Sem tako žejen!« Nobeden izmed bratov ni odgovoril; oba sta okrenila hrbet in poželjivo bulila na lepo, zeleno muho, ki se je sprehajala gori pod širo* kim lapuhovim listom; vsak se je bal, da bi jo dobil drugi. Pa ko jo je hotel Kraki pohlasniti nosa, je odletela. »Ali sta me hotela, kaj?« je zaklicala in že je ni bilo več. »Ni sreče!« je pripomnil jež. svojemu bratu izpred »Pojdite že vendar po svojih opravkih!« je zarežal Kvaki. »Nihče ni poslal po vas!« je pristavil Kraki. »No, pa lahko noč! In dober lov!« je vljudno pokimal jež in od= lezel proč. »Bodež!« je zamrmral Kvaki in obrnil svoje dolge oči za njim. »Zijalo!« je potrdil Kraki. Toda v resnici nista bila vesela, da je jež odšel; rada bi imela nekoga, nad komur bi bila razlila svojo jezo. Nekaj časa sta sedela molče, a nič ni prišlo mimo za želodec in postajala sta vedno bolj razkačena. Spodnja čeljust jima je visela čisto doli do prsi in potila sta se zeleno od jeze. »Zdi se mi, da je govoril jež o tem, naj bi se midva oženila?« je slednjič zagodrnjal Kvaki. »He, da!« se je kislo smehljal Kraki. »Jež ima polno otrok. Muči se zanje, pa bi rad, da bi še drugi imeli skrbi!« »Koliko pa ima jež otrok?« »Sest!« »Da bi jih vrane odnesle!« je zaželel Kvaki. »In še ježa povrhu, ker nam svetuje, da bi se oženila in redila otroke!« »Ko še sama nimava dovolj!« je dodal Kraki. Tako sta bratca sedela in govoričila in mrmrala in godrnjala pozno v noč; zdaj sta pohopala muho, zdaj zopet nočnega metulja, pa spet mušico in cmokijala sta s svojimi širokimi čeljustmi. Toda nasitila se nista. Proti jutru, ko se je začelo svetlikati, sta zlezla k svoji luknji in se zavalila na dno. Tam sta čepela od solnčnega vzhoda do zahoda in spala in prebavljala in si trebila zobe. Temno je bilo tam spodaj in vlažno in mokro; pa to jima je ravno ugajalo. Toda zgoraj v svetlem solnčnem svitu je bilo življenje in luč in veselje in radost. Zunaj nad vodo so se podili metuljčki in kačji pastirji in so sedali zdaj na to cvetko, zdaj na ono; lične majhne ' ribice so plavale po vodi in otepale z repčki in se igraje lovile. Bolj zunaj na polju so skakali po sveži travi zajci; visoko v zraku so kr o* žile lastovice in škorci. Izza grmovja je prikoračil štrk (štorkljamat mec). V dolgokrakih škornjih je zagazil v kot apnenice. Noge je vzdi* goval visoko in previdno in jih postavljal doli spet čisto tiho, da bi ne povzročil najmanjšega šuma. Naenkrat mu obvisi oko na okrogli luknji, ki je bila v blatu gori nad vodno gladino. »Bog zna, kdo neki tu stanuje?« si je mislil in šel tja. In ko je stal poleg luknje, je nagnil glavo na stran in kukal doli. »Varujte se, varujte se!« je zaklical metulj, ki je ravno priletel mimo. Toda preden je štrk utegnil vprašati: pred kom? je bil proč. »Ste li blazni, ste li blazni?« je vpil kačji pastir, ki se je solnčil gori na bičkovi konici, »ste li blazni, ste li blazni?« In mala modrozelena muha, ki je priplavala na listu vodne lilije, je tudi kričala: »Kaj ste neumni?« in bi se bila od strahu kmalu pre; kucnila na glavo v vodo. »Ali Bog varuj!« je dejal štrk in postalo mu je nekam čudno pri srcu, »kdo stanuje tu doli v tej luknji?« »Brata Zelenca!« je odvrnil kačji pastir in se ob samem imenu prekrižal s perutmi. »Brata Zelenca!« so klicale muhe pod trpotčevimi listi. »Dvoje naj hujših pošasti na vsem svetu!« »Brata Zelenca!« se je drl deževnik. »Snoči sta požrla mojo ženo.« »Morda smem vprašati, iz katerega živalskega rodu sta?« je vprašal štrk. »Žabe, žabe, žabe!« je zadonelo od vseh strani. »No!« je dejal štrk. »Če je tako, grem lahko kar ponje!« In vtaknil je povsem brezskrbno cel kljun v luknjo. Globoko, globoko spodaj na dnu sta sedela dvojčka in spala, vsak v svojem kotu. Kraki na levi in Kvaki na desni. Kvaki je sedel po* konci in sanjal, kako je bas hotel hlastniti po lepi, mastni, svetli konjski pijavki. »Miruj, Kraki!« je zagodel jezno, ko se ga je zdaj nekdo dotaknil. »Pijavka je moja! Jaz sem jo prvi ugledal! Prihodnjo lahko dobiš ti!« »Halo!« si je mislil štrk, »tu imamo pošast!« In zgrabil je Kvaki j a za eno zadnjih nog in ga potegnil gor. »Kakšen velikan pa si?« ga je vprašal in položil žtibo predse na zemljo. »Jaz sem Kvaki!« je odvrnil dvojček. »Pustite me v miru! Me nič ne miče hoditi gor na svetlo!« In s tem je okrenil štrku hrbet in hotel zopet odkobacati v svojo luknjo. »Ne, stoj!« je ukazal štrk, »tako se nisva zmenila, dobri prijatelj!« In zgrabil je žabo z enim mahom \za hrbet in jo pridržal. »Nesramnež!« je sikal Kvaki. »Kaj ne slišite, da hočem doli k svojemu bratu!« »Da, to je res! Ti imaš še brata!« je dejal štrk. »Grem ponj.« »Izpusti me!« je psoval Kvaki in cepetal. »Doli hočem! Solnce mi sveti v oči!« »Da, saj pojdeš dol!« ga je potolažil štrk. »Počakaj trenutek!« In je nato odprl kljun tako široko, kolikor je mogel, in požrl Kvakija. »Kaj tako norega nisem videl še svoj živ dan!« se je čudil kačji pastir, ki je sedel še vedno na bičku, »tak požirek!« Pa štrk ni odgovoril ničesar, vtaknil je kljun zopet v luknjo do oči in iskal okoli. »Kaj pa se je zgodilo?« je vprašal Kraki, ki se je ob tem motenju zbudil. »Ali greva gor?« »Da, greva!« je odgovoril štrk in ga potegnil za zadnjo nogo ven, prav tako kot je bil napravil z njegovim bratom. »Dobro jutro, vaše blagorodje!« »Kaka riba si ti?« je vprašal Kraki zagrizeno in zbulil oči, da bi poglede. korja, žlico smetane, kos klobasice. Mogoče ste si na plotu raztrgali hlače, pa ste rekli, da vam jih je pomeril sosedov Čuvaj. Morda se vam je kdaj pripetilo, da niste izvršili naloge, pa ste v šoli rekli, da ste pozabili zvezek doma. Naj vam povem o ljudeh, ki se jim nikdar ni treba izpovedati takih grehov. Na vrhovih gorovja Kendeng na Javi živi pleme Baduj. To so potomci že davno propadlega hindujskega kraljestva. Padjadjaran v zapadni Javi. Tja so se zatekli pred prodirajočimi Mohamedanci, da ohranijo nedotaknjene stare običaje svojega rodu. Zato pa tudi ne puste v svoje kraljestvo nobe= nega tujca. Doslej se je samo enemu Evropcu posrečilo med Badujci preživeti kratek čas. Vsa naselbina obstoji iz desetih velikih vasi. Tri izmed teh stoje na »svetih tleh«, ostalih sedem pa je razvrščenih ob robu državice. Te zunanje vasi imajo edino nalogo, čuvati tri osrednje vasi pred radovednimi tujci ter vzdrževati rahle vezi z zunanjim svetom, največ še s holandsko vlado, ki je lastnica te pokrajine. Obmejnim vasem načelujejo poglavarji, ki so podložni velikim duhovnom — puunom — glavarjem treh osrednjih vasi. Puuni so posredovalci med bogovi in Badujci. Njihovim vasem je dana naloga, čuvati sveta tla, prastare grobove sredi goščave. To mesto velja tudi kot prebivališče duš umrlih Badujcev. Število družin, ki prebivajo v osrednjih vaseh, je odmerjeno na štirideset. Ako se to število prekorači, se morajo nadštevilni naseliti v eno izmed obrobnih vasi. Navadno se za to določijo družine, ki so kakorkoli prekršile običaje. Ako pa se vslcd smrti ali česa drugega število skrči, se iz obmejnih vasi doseli potrebno število družin. Za doselitev pridejo seveda v poštev oni, ki so se izkazali z vzornim življenjem. Tako je v osrednjih vaseh vedno le cvet naroda. Nič veselega in zaželenega, kar bi se lahko dobilo iz zunanjega sveta za olajšanje življenja, ne sme v badujsko državico. Do skrajnosti se njeni prebivalci drže načela, da je samo to dobro in dovoljeno, kar je od pred; nikov posvečeno. Konj in goveda ne marajo, ne pečajo se s pridelovanjem riža, o pouku nočejo ničesar vedeti, košček popisanega papirja smatrajo za zelo škodljivo reč, nakit je prepovedan, srebro in zlato zaničujejo. Nihče ne poseduje več kot mu je za življenje neobhodno potrebno. Obleko si izdelujejo sami. Zdravljenja po evropskem načinu jim vera ne dopušča. Bolezen in smrt smatrajo za božjo voljo, proti kateri se nima smisla boriti. Zato za Badujce ne veljajo niti strogi predpisi glede cepljenja koz. Njihov najvišji bog je baje sam zbolel na kozah in je torej ta bolezen celo verska zasluga. Ples in igra sta jim nepoznana. Le ob priliki verskih obredov se sliši tiha, otožna godba. Edina zabava jim je pripovedovanje verskih in zgodovinskih bajk. Kdor se pregreši proti običajem, je izključen iz družbe. To je najhujša kazen, ki more Badujca doleteti. Radi strogosti tega samotarskega življenja stoji narodič na visoki čed* nostni stopnji. Tatvina je pri njem nepoznana reč, a tudi laž strogo obsojajo. Lahko rečemo, da je narodič ostal pošten in nepokvarjen ravno radi tega, ker se je vedel ubraniti vseh vplivov evropske kulture. 3. Koncerti v pragozdu. Doba večjih konccrtov je že skoraj za nami. Oni, ki ste bili toliko srečni, da ste kateremu prisostvovali, veste, da pride človek s koncerta kakor prerojen. Godba in petje oplemenita dušo in ji vlijeta novih moči ter vzbujata veselje do življenja. Vsak, še tako malo kulturen narod se peča z glasbo. Le, da glasba vedno odgovarja kulturni stopnji naroda. Pri nas je glasba žo tako razvita, da smo se že razvadili. Hoteli smo nekaj novega. No in nastale so jazz {izg. džez) godbe. Da bi umetnost te vrste godbe opravičili, so se razširile vesti, da je to posnetek godbe prirodnih narodov. To pa ni res. Jazz je izum kultiviranih ameriških črncev. Poglejmo, kakšnih instru* mentov se poslužujejo prebivalci pragozdov na otokih razsežnega južnega morja. Muzika teh ljudstev nima namena izražati duševnih občutkov in služi le kot spremljava k plesu, veslanju ali dajanju znakov (signalov). Zato so tudi instrumenti zelo preprosti. Različni bobni, piščalke in rogovi iz školjk (trobente). To je vse. Na nekaterih otokih spremljajo enolično zborovsko petje z majhnimi bobniči v obliki peščenih ur. Ti bobni so navadno pre= oblečeni s kačjo kožo. Na nje bobnajo otočani z rokami. In vendar ima ta preprosta godba svoj poseben čar. Navadno se razlega ob jasnih mesečnih nočeh skozi bujni pragozd šepetajočih palm, spremljajoč temne postave otočanov, plešoče okrog ognja. — Precej udomačena oblika bobna je kos izvot* ljenega debla, ki ima le na zgornjem koncu ozko režo, prevlečeno s kožo. Igrajo pa na boben tako, da krepko suvajo na prepono z debelo palico. Na otoku Buka v Salomonskem otočju izdelujejo žvegle različne velikosti. Orkester žveglačev šteje navadno pet do šest mož. Pri igranju se strogo drže melodije, določene za ples. V Melaneziji uporabljajo za trobente po* dolgovate školjke, ki jih na ožjem koncu preluknjajo. Na otočju Tahiti vtaknejo v to luknjo še dolgo bambusovo cev in jo pritrdijo z vrvcami. Tako podaljšana trobenta ima izboljšan glas in je tudi igranje na njo precej lažje. Prebivalci tega otočja izdelujejo tudi 3—4 dm dolge piščali s štirimi luknjami, jih vtikajo v nosnice in — piskajo. Kaj bi pri nas rekli takemu muzikantu? Čudno je to, da Samoanci, kulturno najbolj visoko stoječi južnomorski otočani, ne poznajo skoraj nobenih godal. Pri plesu si pomagajo na zelo enostaven način. Za plešočo skupino sede vsa vas z otroki in ženskami vred, zapojo melodijo, takt si pa dajo s ploskanjem. S takimi godali se vrše koncerti sredi pragozdov. Nič ni tam slavnostnih oblek, nič imenitne gospode, nič električnih žarnic, nič vstopnine. Skozi palme šumi vetrič, na nebu visi ogromna obločniea — luna, ob ognjih sede otočani, pojejo, igrajo, plešejo in se zabavajo kakor mi v koncertnih dvoranah. O zimskem spanju nekaierih sesalcev. Starka zima je čas, ki nekaterim živalim ni prav nič všeč. Je mrzla in nudi premalo hrane. Zaradi tega se ji nekateri sesalci skušajo izogniti. Kje naj bi netopirji dobili muhe in mušice, kje ptički gosenice, polh sladko sadje, če se je narava pokrila z ledom in snegom? Ptiči si hitro pomagajo. Tisti, ki bi zime ne prenesli, se predajo svojim perotim in zlete v južne kraje, drugi, ki preneso mraz, pa ostanejo in trkajo pozimi na naša okna. Kako pa naj si pomagajo razni sesalci, ki jih njihove štiri noge ne morejo dovolj hitro odnesti v južne kraje? Iznajdljiva narava je našla izhod. Ta izhod je zelo enostaven, kakor je presenetljiv. Kjer ne more narava življenja pozimi vzdržati, ga enostavno uspava. Ali ga uspava le navidezno in za kratek čas — do pomladi. Hrčkova družina. Vendar narava ne dela prevelikih skokov. Nikoli ne pretirava. Povsod počasi prehaja v to, kar hoče. Pri večini živalih je zimsko spanje le nekaka nepremagljiva zaspanost. Veverica n. pr. ne prespi pozimi vsega dneva, temveč le povprečno 22% ur. Druge živali spe cele tedne in se nato zbude, da se spet najedo in zapuste ob lepih zimskih dnevih svoj brlog; nekaterim živalim pa niti tega ni treba, temveč prespe vso zimo do pomladi. Če pa kdo misli, da so te živali, ki prespe vso zimo, zaradi tega tako naspane, da jim poleti zato sploh spati ni treba, se moti. Nasprotno! Živali, ki zimo prespe, so po večini nočne živali, ki tudi drugače prespe polovico svojega življenja. Ni brez pomena, da pra* vimo človeku, ki rad spi, da spi, kot polh. Polh namreč prespi tri četrtine svojega življenja. Nič boljši nista jazbec in veverica, ki spita poleti 11 do 12 ur dnevno. In zakaj toliko spe te živali poleti? Zato, da se debele. Zato, da se naberejo masti, ki jih varuje pozimi med spanjem pred poginom. Debele in z visečim trebuščkom ležejo te živali v pozni jeseni v svoj brlog; suhe in sestradane ga zapuste spomladi. Ali so spomladi vkljub mrša* vosti zdrave in sveže in z novo močjo začno iskati živež, da se spet kmalu zdebele in so na jesen spet debele in polne maščobe. Polhi in hrčki n. pr. so jeseni spet tako debeli, da jim nožiče komaj gledajo iz maščobnega tre; buščka. Iz te maščobe jim telo srka pozimi življensko moč. Dokazano je, da uporabi speča žival čez zimo masti za Vn do 1/a svoje telesne teže. Živali, ki prespe zimo, si pazljivo izberejo svoje zimsko stanovanje. Neto; pirju n. pr. ne prija vsaka duplina. Dolgo izbira, preden se odloči. Vse pregleda in presodi, na katero stran je odprtina obr= njena, ali ga zadostno varuje pred vetrom in mrazom, kateri prostor v duplini je najprimernejši in najvarnejši; ali je duplina dovolj varna pred podlasicami in drugimi roparji, ki pozimi iščejo speče živalce. Največjo važnost pa polagajo netopirji na to, da jim je zimsko stano* vanje dovolj vlažno. Kajti vlaga varuje te živalce pred izsušenjem. V suhem pro= štoru bi se speče živali izsušile in padle mrtve na tla. Suslik zasuje hodnik, ki pelje v njegov pravi stan, z zemljo do vrha. Nato izvrta poseben ozek rov skoro do površja, tako da mu spo* mladi ni treba drugega kot prevrtati tenko plast zemlje in že se greje na pomladanskem solncu. 1 udi godrnjavi hrček zadela skrbno vhod k svojemu lepemu in prostornemu stanovanju. To stanovanje leži do tri metre globoko v zemlji, medtem ko sega poletno bivališče le polovico tako globoko v zemljo. Svoj stan nastelje z drobno zgrizenimi slamnatimi bilkami, ki so mehke kakor svila. Poleg glavnega brloga so shrambe, ki so napolnjene z lepo zloženimi zrni. Komur se posreči najti hrčkovo gnezdo, bo našel pravi za* klad, zakaj v shrambah bo našel trideset do pet in trideset kilogramov najlepšega žita. Če ga operemo in presušimo, ga lahko damo v mlin kakor vsako drugo žito. Preden se ta leni požeruh spravi spat, se še do sitega naje. In kadarkoli sc v zimi zbudi, si spet napol speč po* šteno nabaše želodec. Tudi spomladi, ko preneha spati, živi še dolge tedne v svo* jem gnezdu in se hrani s tem, kar je lansko jesen nakradel. Saj ve, da na polju še ni dozorela ozimina. Tudi tiste živali, ki prespe zimo v svojih gnezdih nad zemljo, si izberejo taka mesta, ki jih varujejo pred kruto Vevencmo gnezdo zimo. Bodeči jež si pripravi na kakem skritem kraju mehko ležišče iz suhega listja, trave in mahu. Tudi smrečne veje ne zametuje. Ko je vse gotovo, leže, se pokrije z nabranim listjem in zaspi. Preden živali zaspe, postanejo lene, zaspane in ne ljubi se jim jesti. Zadnji dan preden zaspe, se še povsem osnažijo in nič ne jedo. Želodec in čreva so jim prazna in čista. Nekatere živali spe same, kakor hrček, druge pa v družbi, nekatere celo po par sto skupaj, kakor n. pr. netopir. Zanimivo je to, da je toplota telesa spečih živali enajva toploti zraka, ki jih obdaja, med* tem ko ni v poletju nič nižja od sesalcev, ki zime ne prespe. Dihajo speče živali tako nalahko in poredko, da se komaj zapazi. Povprečno dihajo te živali poleti dvajsetkrat hitreje kot pozimi v spanju. Tudi srce jim ne bije tako kot v bdečem stanju. Bije nalahko in zelo počasi. Pri bdečem netopirju so n. pr. našteli od 100 do 120 udarcev na minuto, v spanju je znašalo število srčnih udarcev le 14 do 28. Zimo prespečim sesalcem ne prija, če jih zbudimo in jim damo jesti. To jim celo škodi. Napravili so že take poizkuse, in ježi n. pr., ki so jih zbudili in napitali, so po par dneh poginili. Hrano so našli v njihovih želodčkih neprebavljeno. To priča, da neha pri teh sesalcih želodec delovati čez zimo. Čim trdneje spijo živali, tem manj moči imajo njihove mišice. Ako oddamo v duplu, kjer spe netopirji, slep strel, popade mnogo teh živalc na tla. že sam zračni pritisk jih je vrgel s stropa. Netopirji spe tako trdno, da je težko ločiti spečega netopirja od mrtvega, kar dokazuje, da je od začasnega spanja do večnega le mal korak. J Jazbec pred jazbečino. Dušan Vargazon: Pomladanska uspavanka. Tiho vetrc čez polje nosi nam cingljanje, beli zvončki naj zvone, dete, v tvoje sanje! Mesec čez nebo hiti, kam gre neki v svate? Z njim nešteto zvezd blesti: vse so, vse so zlate. Naj ti vsipljejo zlato v sanje, dete malo! Jaz kramljala bom z nočjo, da boš slajše spalo. A. Debenak: Sprehod po nebu. (Potovanje po nebu.) i. Blago so se ozlatile daljne gore v zahajajočem solncu. Doline je napolnil prvi mrak, in mirna, temno višnjeva in sajasta nebesna modrina je zaplavala in pritisnila nad dolino, da je legla neka utrujenost v naravo, ki se je pripravljala na počitek. Vedno bolj in bolj se je nagibalo solnce k zatonu, da se je tiha svetloba beže umaknila pošastnim sencam. Zdaj se je potopilo v ocean, da se okoplje za svoj jutrišnji dan. Vse se je pripravilo na počitek — samo človek ne. V tem času ga neka tajins stvena moč sili, da vrže pogled k nebu, na nebesni svod, na to najveličastnejšo kupolo na vsem svetu. A, kaj mu sili oko in srce k nebu? Komaj so utrnile zadnje večerne bar* ve, že so se na nebu užgale male, sijajoče lučke, ki te s trepetanjem svoje svetlobe zazovejo, da vržeš svoje oko k njim; a v tebi se javi vprašanje: kaj so te lučke, od kod so in čemu so? Neko neodoljivo hres penenje te privlačuje k njim in nehote si zaželiš, da bi spoznal to tajno prirode. Ali dolga je pot k temu! Ali je sploh mogoča? Nad glavo se ti je razpelo v obliki polkrogle svinčeno temno nebo, a na njem so se pojavile zlate in srebrne zvezde, ki jih v začetku lahko šteješ, a ko mine dobre četrt ure, pa jih je tako število, da štetja ne zmoreš več. Osupneš nad tem pojavom in tvojemu očesu se otvori brezmejni vsej mir. Milijoni in milijoni zvezd vise v tem neskončnem prostoru in ti začutiš, kot da ti pošiljajo pozdrave iz teh neizmernih daljin in da ti doklicujejo: »nisi sam!« in nehote se iz tebe izvije odgovor: »da ste mi zdrave, neznane prijateljice!« A glej, kaj se tam med milijoni zvezd snuje? Čuden, bel pas se svetlika, deli v milijone zvezd, zopet zgoščuje in deli: Mlečna ali Rimska cesta, ki je okrasila že itak prekrasno nebo. Gledaš, se čudiš, uživaš in v duši te vprašuje: kaj je vse to? Čemu vse? Kaj je to vsemir? Dete bi ti reklo: dobri Bog je hotel razveseliti človeka, pa je pometal te srebrne in zlate zvezde po nebesnem svodu. In tako je človeški rod nekdaj tudi mislil. Danes pa vemo, po tisočletnem prizadevanju zvezdoslovcevsvelikanov, da so ti milijoni zvezd solnca, kot je naše, a mnoga izmed njih še mnogo mnogo večja. Ta solnca pa se nam zato zdijo tako mala, ker so neizmerno daleč od nas in zvezdoi slovci ne uporabljajo za izračunanje teh daljin kilometer ali mirijameter, ampak merijo oddaljenost zvezd z »zvezdno daljino«, a najpogosteje z »letom svetlosti«. Ena zvezdna daljina pa je okroglo 31 bilijonov kilometrov (30,,937.500,000.000). 2,02 Imamo pa zvezde, ki so odaljene 10 zvezdnih daljin, 15 ali pa še več. Druga mera je »leto svetlosti«. Svetloba prevali v sekundi 300.000 km dolgo pot, v eni minuti 18 milijonov kilometrov, a za eno leto nam račun pokaže nič manj kot okoli 9'j.j bilijona kilometrov. Gledamo na primer v poletni noči zvezde, pa se spomnimo, da je svetloba onole zvezdo zapustila pred 50 leti in nam ta trenutek prišla v oko. Na ta način nam svetloba razodene, kako je bilo takrat na tisti zvezdi in ne, kako je danes. Čudno! Mi vidimo tisto zvezdo tako, kot je bila pred 50 leti. Ako bi na tisti zvezdi bilo razumno bitje, bi videlo stvari na zemlji take, kot so bile pred 50 leti. Tako bi bilo samo potrebno, da se odselimo na eno zvezdo daleč v vsemir, s katere bi videli n. pr. Napoleonov pohod nad Rusijo, ali pa celo gladiatorske igre Rimljanov. Mogoče pa je tudi, da se je katera od teh zvezd že davno utrnila, a mi je radi njene svetlobe še vseeno vidimo. Pa pojdimo se malo izprehajat po nebesnem svodu, ki je posut z zvezdami kot z zlatim in srebrnim prahom, kajti mnogokrat se je kateri vprašal: koliko je le teh draguljev? S prostim očesom bi zamogli največ našteti okoli 3000 do 5000. Seveda, ako pa pomagaš očesu z daljnogledom ali teleskopom (ki ga vidite na risbi), pa se ti odpre nov svet nebesnih teles, in čim jačji je ta daljnogled, tem več zvezd vidimo. Danes imamo že izredno velike teleskope, po 10, 20 in še več metrov merijo in njih leče imajo v premeru do enega metra in še več. Takega največjega orjaka imajo v Kaliforniji (Mount \Vilson), a v Evropi je znan tisti v zvezdami Potsdam pri Berlinu. Tak teleskop, ali kot ga zvezdoslovei imenujejo tudi refraktor, zamore kako nebesno telo povečati do 5000krat in bi nam n. pr. prinesel luno do 75 km oddaljes nosti izpred oči. Zvezdoslovei so izračunili, da bi s takim teleskopom zamogli videti 43 milijonov zvezd! Seveda še to ni ves vsemir! Čim večje imamo teleskope, tem več vidimo zvezd, da se tako nehote vprašamo: kje je temu kraj? Ako samo pol ure motrimo zvezde, že opazimo, kako se na nebu premikajo — torej ni na nebu mirovanja! Pa ne samo ena, dve, ampak vse se gibljejo. Posebno opaziš to, ako pogledaš tja, kjer se nebesni svod prividno dotika zemeljske ravnine. Zvezde, ki jih pred pol ure vidiš na začetku obzorja, so sedaj že visoko nad obzor* jem in se vedno dalje vzpenjajo, vzhajajo.. . Tako na vzhodni strani. Ako pa se obrneš k zahodu, pa vidiš sliko ravno naopak: zvezde se spuščajo vedno nižje k obzoru in počasi izginjajo našim očem, zahajajo... Torej: vse zvezde, milijoni zvezd so v neprenehanem gibanju! In vse to gibanje se vrši mirno, brez vsakega zvoka, brez glasu od vzhoda proti zahodu, nečujno in tajinstveno, nekam praznično. . . Kot da se lovijo: se prikažejo na vzhodu, vzhajajo..., pomičejo in vzpenjajo — se spuščajo, skrijejo za obzor, zahajajo ... kot na velikem kolesu — se zopet prikažejo in zopet in zopet ..., danes, jutri, pojutrišnjem... In, ko vse to gledaš, opazuješ, se ti porajajo nove misli, nova vprašanja: kako se gibljejo, s kako hitrostjo, zakaj in kam in še sto drugih vprašanj? II. Vsa polna nam je glava raznih vprašanj in misli in dobro nam bo del mali izlet. Zato pa le urno na pot. Dvignimo se v duhu v zrak in izletimo z bogato domiš; ljijo v svetovni prostor; skozi zemeljsko ozračje, ki obdaja našo zemljo v čim dalje redkejših plasteh. Najbližja nam je luna, ki je oddaljena samo 384.000 kilometrov. Račun nam pokaže, da bi pešec šele v desetih letih priromal k njej. Tudi ona je okrogla, samo je sila pusta, mrtva, brez ozračja in 50krat manjša od zemlje. Pokrita je z vulkaničnimi pogorji in polna ugaslih vulkanov, izmed katerih je največji oni, ki so mu dali ime Kopernik in ki ima v premeru skoraj 100 kilometrov. Krijejo jo tudi visoke gore, ki v višini nič ne zaostajajo za najvišjimi zemeljskimi vzpetostmi. Svetlobo pa sprejema od solnca, zato pa tudi lunine gore mečejo na nasprotno stran dolge, temne in pošastne sence. Po dolžini teh računijo zvezdoslovci višino pogorij. Tako sedaj vemo, da so svetle pege, ki jih vidimo; s prostim očesom, vrhovi pogorij in vzpetosti, temne pa doline. Ker je na luni vsaka stvar 6krat lažja kot na zemlji, lahko preskakujemo 30 metrov ali pa še več široke razpoke, ki jih je vsepovsod polno; pri tem pa se bo to vršilo tiho, brez šuma in bobnanja, ker na luni ni zraka, ni vode, ampak vsepovsod kraljuje le mrtvičenost, tišina in sveti mir, katerega le mi motimo s svojim posetom. Kot zvesta spremljevalka naše zemlje potrebuje za enkratno pot okoli nje nekaj ur manj kot 30 dni. Taka nebesna telesa, ki se podijo okoli drugih, so sopremičnice ali trabanti. V tem tekanju lune okoli zemlje nastajajo lunine izpremembe (mlaj, prvi krajec, polna luna ali ščip in zadnji krajec). Pravilo, po katerem se te lunine izpremembe zopet ponavljajo, je iznašel Meton iz Aten 1. 433. po Kristusu. Zagonetna je tudi lunina privlačnost, ki se javlja do zemlje v dviganju morske površine, kar imenujemo plimo in v padanju na drugem kraju, čemur pravimo oseka. Tako kipenje, oziroma padanje povzroča tudi solnce, samo v zelo mali meri. Prvi, ki je temeljito proučeval privlačnost lune, je bil znani angleški učenjak Izak Nevvton (Njutn). Ker pa se je treba požuriti, da bomo na našem sprehodu čim več videli, zapus stimo ledeno luno in jo udarimo nasproti solneu, kjer nam bo ob teh mrzlih dnevih bolj toplo, če ne prevroče? Že pred davnim časom je solnce najbolj zanimalo ljudi, že pred 7000 leti so ga opazovali in o njem marsikaj vedeli, saj so že grški zvezdoslovci domnevali, da je solnce zvezda stalnica, z drugimi besedami, da stoji pri miru. Šele mnogo pozneje, v začetku 17. stoletja je znameniti Galilej to mnenje na novo oživel in podprl z dokazi. Na starost je moral ta nauk celo preklicati, ker se ni strinjal z nauki sves tega pisma. Če smo prej omenili, da bi pešec potreboval za pot do lune 10 let, bi do solnca pač mnogo več. Pomislite: nad 3400 let in to, ako bi potoval dan in noč. Ko je prej omenjeni Galilej sestavil prvi daljnogled, je z njim odkril na solneu tako zvane pege, ki so v dokaz, da se solnce ohlaja kot tudi druga nebesna telesa, n. pr. luna, ki se je že popolnoma ohladila; solnce pa še vsled velike ogromnosti pač isto čaka, kot tudi našo zemljo, ki se bo nekoč izumrla in pusta podila po svoji določeni poti okrog solnca. Omenjene pege pa se premikajo in sicer od vzhoda proti zahodu, kar je v dokaz, da se solnce vrti okoli svoje osi, tako da je dan na njem dolg 26 naših dni. Razen omenjenih peg pa še zapazimo fine in tanke megle, katere obdajajo solnce tako, kot zrak zemljo. Te megle niso nič drugega kot plini raznih raztopljenih kovin in rudnin, ki imajo temperaturo + 8000 do + 10.000° in še več in obdajajo solnce kot megla v debelosti 400.000 kilometrov. Vse to priča, da je solnce žareča masa, kjer so vse kovine, rudnine in druge zmesi v gorečem topljivem stanju, in vse to se kuha, meša, vre, poganja v višine, pada, se razteza in valovi kot ognjeno morje. Ker pa daje vsaka razžarena kovina posebno barvo, svojstveno samo dotični kovini, lahko na ta način doženemo, iz katerih prvin je sestavljeno kako nebesno telo. Da boste imeli jasnejšo sliko o velikosti solnca, mo* rate vedeti, da je njega premer 1,400.000 kilometrov in da bi iz solnca narezali 1 */a milijona naših zemelj. No, do dobra smo se ogreli, zato pa sedaj le naprej, da bomo obiskali in spoznali še tudi druga nebesna telesa, posebno tista, ki jim je solnce mat1, ki spa» dajo k eni in isti družini. Solnce ne daje toploto in svetlobo samo zemlji, ampak tudi drugim svojim otrokom, katerih je z zemljo vred osem in sicer: Merkur, Mart in Venera so manjši, Jupiter, Saturn, Uran in Neptun pa so večji od zemlje. Pozabiti pa ne smemo še na približno 800 malih nebesnih telesc, tako imenovanih planetoidov ali asteroidov, katerih nekateri imajo samo par kilometrov v premeru. Vsa ta omenjena nebesna telesa pa spadajo v eno skupno družino, ki jo imenujemo solnčni sistem. Samo 58 milijonov kilometrov porabimo od solnca in že smo pri Merkurju, ki je 18krat manjši od zemlje in potrebuje za enkratno pot okoli solnca četrt leta. Še skok petdeset milijonov kilometrov in že smo pri Veneri, ki je najbolj podobna naši zemlji; imenovana tudi Danica ali Večernica. Danes so že dognali, da ima tudi ozračje in srednjo temperaturo + 47° Celzija. Pač je vedno zavita v vlažno meglo, ki onemogoča jasno opazovanje. Na njenih tečajih pa odgovarja srednja temperatura temperaturi naše zemlje in ji zato dajejo prednost v pogojih razvoja višjih orga< nizmov. Na nadaljnjem izletu naletimo na rdečkasto zvezdo z imenom Mart ali Mars, ki je danes najbolj znano svetovno telo, ker se o njem nekaj desetletij govori in piše vsemogoče in ga nekateri opazujejo vsako noč in zraven kujejo načrte, kako bi prišli z njim v stik ob porajanju vprašanj: ali ne bivajo na njem razumna bitja in ali so podobna nam zemljanom, ali so pametnejša in tako dalje. Kadar zaznamus jejo radiosaparati kake znake, vedno že mislijo, da so poslani z Marsa. Ta različna namigavanja in domnevanja so postala snov raznim pisateljem in tako je angleški pisatelj Wels spisal roman, v katerem opisuje napad Marsovcev na zemljo; sin veliš kega Leva Tolstega pa nam je celo opisal razmere in način življenja na njem. Povod temu je dal leta 1656. Atanazij Kircher, ki v svojem potopisu po vsemirju prvi omenja neke »kanale«, ki se vlečejo po dolgem in počez. Pozneje je neke temne proge na Marsovi površini, ki so v resnici vidne, proučeval italijanski zvezdoslovec Schiaparelli, ki jih je tudi tako krstil kot Kircher. V italijanščini pomeni ta beseda vodni pretok, ki pa je lahko umetnega ali naravnega izvora. Nemci pa so si ta izraz prisvojili in od takrat so razvijali domnevo o človeku podobnih bitij, ker v nem« šeini pomeni vedno le umeten vodni pretok. In po vseh teh opazovanjih vemo danes le, da potrebuje za svojo pot okoli solnca 687 dni, da znaša njega premer 6750 kilos metrov, da je od solnca oddaljen nekaj manj kot 230 milijonov kilometrov in da se opazijo neke temne proge ter da ima srednjo temperaturo 17° pod ničlo. Ker se v vseh teleskopih in refraktorjih ne vidijo ali pa različno, domnevajo, da so mogoče celo optične prevare. Tudi niso mogli zaslediti zraka ali pa je silno redek, tako, da bi ne moglo živeti nobeno živo bitje. Ne smemo pa biti preveč domišljavi in živeti v misli, da je naša zemlja edino torišče živih bitij, ker ako niso na Marsu dani pogoji, pa so lahko na mnogih drugih nebesnih telesih, o katerih življenju še niti ne sanjamo. Dolgo smo se zamudili pri tem toliko opevanem in čudnem Marsu, ki je tolikim že delal preglavice, težke misli in vroče hrepenenje po razrešitvi njega skrivnosti. Na poti proti Jupitru še srečavamo prej omenjene planetoide, ki brez življenja tavajo kot neki nebesni mrliči v različni oddaljenosti okrog solnca po določenih in začrtanih potih. Jupiter je največji sin našega solnca, je 1300krat večji od zemlje in skupno s svojimi 8 lunami, ki ga obkrožujejo, obleti solnce v 12 letih. Do Saturna pa smo morali premeriti 4kratno pot kakor je od zemlje do solnca. Zanimiv je Saturn po svojem obroču ali kolobarju, ki je sestavljen iz samih manjših in večjih lun. Že izmučeni smo prišli do dveh zadnjih sinov solnca, ki sta tako močno oddaljena od njega, da bi z njiju solnce videli le kot majhno, belečo se piko. Od obeh je najods daljenejši Neptun, ki potrebuje za enkratni obhod okoli solnca kar 165 let. Daleč smo že priromali, mnogo videli, tako da smo čisto pozabili na našo zemljo. Kako pa tudi ne bi? Pa se sedaj samo za trenutek ustavimo in poglejmo po njej! Izginila nam je izpred oči. Tam daleč nekje na nebu miglja, miglja kot milijon drugih zvezd. Utrudili smo se, polna nam je glava novih vtisov in vprašanj ter ugank in zagonetk; povrh pa smo še dobili zemljotožje, četudi smo si le tako površno in v malem času ogledali druge svetove in spoznali neizmernost in neograničenost vesolj« stva, v katerem ne vlada nobena neurejenost, ampak vse se dogaja z zadivljenim redom in točnostjo, ob katerem se čutimo ubogi zemljani nemočni in ničevi. Ob tem in takem premišljevanju smo zopet, da sami ne vemo kedaj, dosegli našo zemljo, ko so se že davno prižgale nebeške popotnice. Le tam daleč za sanja* jočimi gorami je črno modrino pretrgala svetla nit, za hip zažarela in ugasnila. In tudi v nas je zažarelo novo vprašanje, iz tega zopet novo, katerega in še druga bomo drugič razrešili, ker bi se drugače v vaših glavicah vse pomešalo. Rimska cesta, ki je okrasila s svojo tiho in mehko svetlobo nebesni svod, vas naj objame in zasanja v carstvo prelestnih sanj. Opazovanje In delo v marcu. Narava se pripravlja, da sprejme mlado pomlad. V mestnih nasadih mole grmičevja gole veje proti nebu, a v popju je skrito življenje in komaj čaka, da požene. Ako gremo izven mesta, nas na vlažnih krajih pozdravijo mačice vrb. Veselo se pozibavajo v vetru. Kakor lesnika, ki tudi že cvete, je vrba nastavila svoje mačice že jeseni. Te razcvele mačice so prvi znaki pomladi. Tu nabirajo čebele svojo prvo hrano. In čebele nas opominjajo, da moramo še mi poskrbeti za jesen. Stopimo tedaj na vrt. Marec je zelo važen mesec na vrtu. V tem mesecu se začne življenje nekaterih rastlin že razvijati. Kar posejemo marca meseca, požene bolje kot to, kar aprila. In marčne rastline rasto bolje, kot one v aprilu. Ne čakajmo tedaj boljšega vremena, temveč sejmo in sadimo čimprej, če niso rastline preobčutljive za mraz. Starejše drevje slabe, nerodovitne vrste precepimo s cepiči boljših vrst in takih, ki najbolje v kraju uspevajo. Potem ne bo več pritožb, da sadno drevje ne rodi več tako, kot je rodilo. Mesec marec je tudi prikladen za zasajenje mladega sadnega drevja, v mrzlih, mokrih in vetrovnih krajih še prikladnejši kot oktober. Obrezovanje špalirnih in pritlikavih dreves, ki jim hočemo dati lepo obliko, se mora v tem mesecu dovršiti. Drevje, ki na* stavllja prebogato cvetje ali ki nima dovolj poganjkov, moramo dobro po* gnojiti. Močno poganjajočemu in drevju, ki nima dovolj cvetnih nastavkov, bi gnojenje škodilo. Zatiranje škodljivcev se mora dovršiti še pred brste* njem, ker bi razna škropljenja popju škodila. Na zelenjadnem vrtu se prične prekopavanje takoj, ko se zemlja odtali in toliko presuši, da lahko po njej hodimo. Pri peščeni zemlji je to kaj kmalu, pri ilovnati pa moramo še čakati. Če se zemlja pri delu drobi in se ne lepi v kepah, tedaj je dobra, če se pa lepi in noče z lopate, ji moramo dodati druge peščene zemlje ali pa samo pesek. Predelajmo čim večjo ploskev zemlje in koj sejmo nanjo: grah, peteršilj, solato, špinačo, radič, čebulo i. dr. Gorke in mrzle grede zahtevajo v marcu obilo skrbne nege: treba je tu sejati, saditi, zračiti, namakati, pleti itd. V cvetličnih gredah se tudi delo prftne. Treba je poti osnažiti in urediti grede. Vkoreninjene vrtnice nočejo več ležati na tleh, treba jih je osvo* boditi in po potrebi porezati. Če se vreme skuja, jih itak obvarujemo s slamo ali papirjem, dokler spet solnce ne prisije. Rastline, ki so prezimile v kleteh, kakor Javor, oleander i. dr. se pre= neso v vežo, kjer ni prepiha, kjer so varne pred morebitnim mrazom in kjer se polagoma utrde. Po štirih tednih jim lahko odkažemo stalen prostor. Enako postopamo s fuksijami in pelargonijami. Potrebno obrezovanje izvršimo takoj v začetku meseca, preden začne rastlina poganjati. Obrežu* jemo pa tako, da porežemo vse vejice, ki so obliki v kvar. Rastline, ki cveto v zgodnji pomladi, se ne obrezujejo preden ne odcveto. Tudi najobčutlji= vejše rastline se polagoma morajo utrditi. To se zgodi, če jih vsak dan bolj izpostavljamo svežemu zraku in damo v lepih dneh opoldne za par ur na vrt. Preden pa jih presadimo na cvetlično gredo, morajo v loncih biti vsaj tri dni zaporedoma na prostem. Spomladi so rastline kakor dete, ki potrebuje skrbne nege. Povzročajo nam skrbi in truda, ali vse nam povrnejo stotero. Za pirhe. Še nekaj tednov in zopet bo Velika noč. Gotovo ste že kar nestrpni, saj vem kako željno pričakujete dneva, ko pojdete k botri ali botru po pirhe. Kajne, včasih jih je kar zvrhan koš. Kaj pa, če bi še vi razveselili botra ali botro! In veste s čim? Pošljite jima velikonočno razglednico. Ker pa hočemo biti prav imenitni, naredimo razglednico sami. Kakor vidite sem vam narisal tri raz* glednice in kdor izmed vas je prav uren, lahko izdela kar vse tri ter jih pošlje še kam drugam, stari mami, teti ali stricu. Pripravimo si bel ali svetlosiv precej tenak karton ter urežemo ali izstrižemo pra= vokotnik v velikosti običajne razglednice. Lahko pa vzamete tudi trd risalni papir ali pa prelepite z gostim papirjem kako sta’ ro razglednico. Kdor to stori, jo mora se« veda obtežiti, da se posuši in lepo zravna. Nato pa narišite in pobarvajte ali pa izstri= žite in nalepite iz raznobarvnega papirja katerokoli teh razglednic. Pirh je seveda rdeč. Okrasek, ki je po= dolgovato črtkast, napravite rumen, vodo; rfivno črtkast 'elen, poševno črtkast pa črn. Lahko pa barve tudi izpremenite in nares dite po svojem okusu. — Gospo zajklo, ki tako mogočno sedi pred košaro pisanih pir> hov, bomo prav živo oblekli. Košato krilo naj bo živo rdeče, kot pristni pirh, jopica svetlozelena in nagubani ovratnik bel ali pa rumen. To pa sami veste, da mora biti glava svetlorjava, kakor so pač zajčki. Nekoliko temnejše zeleno bomo pobarvali trato, na kateri ždi ta imenitna gospa. Košaro pobarvajte kot so pač košare, svetlorumeno ali svetlorjavo; pirhe pa žive in pisane, da bo joj! — In piški? To pa že sami veste, da so rumeni kot samo zlato, in trava, po kateri tako radi brskajo, sočno zelena. Barvo rožic pa prepustim vam. Kdor izmed vas bo nalepil s pisanim papirjem, naj pa rožice izpusti, če mu delajo preveč preglavic. Končno še napišite VESELA VELIKA NOČ ali VESELE VELIKONOČNE PRAZNIKE, kakor pač kdo hoče. Na naslovni strani razglednice morate lepo načrtati, kakor to vidite na kupljenih razglednicah, da boste lahko razločno napisali na eni strani naslov, na drugi pa besedilo. Mislim, da tako lične velikonočne karte mora biti vsakdo vesel. Vi ne veste, ljubi otroci, kako si jo sama želim; mogoče mi jo pa kdo izmed vas pošlje? A. L. CTV/TIN A. Pirjevec: Nasredin In njegov osel. Nasredin pred pašo. V mesto, kjer je živel Nasredin, pride nov paša in vsi hitijo, da ga počastijo, kakor je to navada in mu prinašajo razne darove. Tudi Nasredin se odloči, da pojde k paši, nabere nekega večera kutine in jih položi v košek, da jih ponese drugo jutro paši v dar in pozdrav. Nasredinova žena je videla, kako izbira mož lepe in debele kutine ter ga vprašaj: ,,Komu je to namenjeno?" Nasredin ji odvrne: ,,Saj veš, da smo dobili novega pašo, čas je, da se mu poklonim in mu nesem darilo.“ „Mar se kutine nosijo v dar, Bog se te usmili," reče žena, ,,bolje bi bilo, da nabereš fige, dateljne ali kaj podobnega!" ,,Ne!“ odvrne Nasredin, ,,samo kutine mu ponesem, drugega nič.“ Vzame lepo vezan prtiček, pokrije ž njim kutine in leže spat. A ženska je ženska in hoče, da obvelja njena; čaka, da zaspi mož, gre na vrt, nabere fig, jih položi mesto kutin v košek in jih zopet pokrije. Drugo jutro vstane Nasredin, se praznično obleče, vzame košek, ne da bi odgrnil prtiček in gre k paši. Paša, ki je že poprej slišal o Nasredinu, se je hotel ž njim pošaliti. Nasredin stopi pred pašo, pade na kolena in se mu klanja; sluge pa odnesejo njegovo darilo paši, ki zapove, naj vržejo Nasredinu fige v glavo. Sluga jemlje fige iz košarice in jih meče Nasredinu v glavo, a ta se samo klanja in vpije: ,,Hvala, hvala, hvala . . ,“ vse dotlej, dokler ni dobil vseh fig v glavo. Paša se silno začudi in vpraša Nasredina: ,,A zakaj in komu se zahvaljuješ?'1 ,,Moja hvala ne gre tebi, presvitli paša, temveč moji ženi, ki je bila toliko pametna, da je položila fige v košek. A če bi bile to tiste kutine, katere sem jaz pripravil, bi bila zdaj moja glava mehka kakor figa,“ mu odvrne Nasredin. Pobožni Nasredin. Nasredin se je umival po predpisih turške vere ob neki reki, da si umije grehe. Umiva se, umiva, pa mu pade čevelj v vodo. Reka odnese čevelj, a Nasredin vzdihne ter reče: ,,Odnesi moje grehe, a vrni mi moj čevelj!" Nasredin in bisage. Nekega dne izgubi Nasredin svoje bisage in vpije na ves glas: ,,0j, ljudje, najdite mi moje bisage, sicerbom nekaj naredil!1' Iščejo sosedi in prijatelji, najdejo bisage, jih zanesejo Nasredinu in ga radovedno vprašajo: ,,No, hodža, kaj bi naredil, če bi ne bili našli bisag?“ ,,Kaj bi bil naredil", odvrne Nasredin, ,,doma imam staro vrečo, pa bi bil naredil druge bisage." Neki 3$ je pasel 'MB- BLIZV puSTf w Ji. f&t PA CK fCo V 00 LE DA k VI Sl KUL VIDI NEK*U SPLEZA N A 5. K0*$'' NA 5KODO. \/M, SKOCI iiC-VZant^'' IN TEPE 0^4% PR,DE »N GA POSV/A^/. JE SRftn »N ODPuSČftW' Radovan Požar, ITT. r., Šmartno v Ro/, dol. 211 ZGODBA O PREŠERNEM LONCU. SREČATA SE PRSTEN IN ŽELEZEN LONEC. PRSTENI LONEC JE VLJUD* NO PRIVZDIGNIL KLOBUK IN POZDRAVIL: »DOBER DAN, GOSPOD SO* SED!« TUDI ŽELEZNI LONEC SE JE ODKRIL IN ODZDRAVIL: »BOG GA DAJ!« POTEM PA SE JE SE HOTEL POŠALITI IN JE DEJAL: »GOSPOD PRSTE« N JAK, MIDVA SVA PRAV ZA PRAV SORODNIKA. PRIDITE, DA VAS OBJA* MEM IN POLJUBIM!« IN SE JE NAGNIL IN JE PRITISNIL SVOJE LICE TAKO MOČNO NA PRSTENJAKOV OBRAZ, DA GA JE RAZBIL. PRSTE* NJAKA SO VELIKE RANE MOČNO BOLELE, ZATO SE JE ZAČEL JOKATI. ALI ŽELEZNJAK GA TOLAŽI: »PRAVA REC! MALO ŽICE VZEMITE, PA BO VSE DOBRO.« TO REKOČ, SE ZASMEJE IN GRE PROTI SVOJEMU DOMU PRSTENJAK JE ŠEL DOMOV IN LEGEL V POSTELJO. DOLGO JE LEŽAL BOLAN. KO JE NEKOLIKO OZDRAVEL, JE SEDEL NA STOL IN POKLICAL VSE PRSTENE, PORCELANASTE IN STEKLENE ZNANCE. POVEDAL JIM JE, KAJ SE MU JE ZGODILO. ZNANCI SO SE ČUDILI IN JEZILI. SKLENILI SO, DA SE ZBEREJO IN Z ZDRUŽENIMI MOČMI NAPOVEDO VOJNO ŽELEZ* NEMU LONCU. OBOROŽILI SO SE Z ZAJEMALKAMI, ŽLICAMI IN VILICAMI IN NOŽI IN ŠLI V BOJ. SPREDAJ JE KORAKAL RANJENI PRSTENJAK, ZA NJIM VRČI, KOZICE, STEKLENICE, KROŽNIKI IN ŠE MNOGO DRUGIH. KO ZAGLEDA ŽELEZNI LONEC LONČENO VOJSKO, SE ZAČNE SME* JATI. NIC SE NI USTRAŠIL SOVRAŽNIKOV. HITEL JIM JE NAPROTI. KO PRIDE DO NJIH, SE ZALETI V NJE IN JIH RAZBIJE VSE, KI NISO ZBEŽALI. ALI PRSTENA VOJSKA SE ŠE NE VDA. ZBEREJO SE JUNAKI OKROG PRSTENEGA LONCA IN SE POSVETUJEJO, KAKO BI SOVRAŽNIKA PR Es MAGALI. IN SI PRSTENJAK IZMISLI: »VESTE KAJ. NAREDIMO SI TOP IN GA USTRELIMO!« VSI SO BILI S TEM ZADOVOLJNI. POIŠČEJO TOP IN GA DAJO VELIKI KOZICI, NAJ GA NESE. NA TOP ŠE NAVEŽEJO ZABOJ SMODNIKA. PRSTENJAKA PA POŠLJEJO NAPREJ POGLEDAT, KAJ DELA ŽELEZNJAK. ■