742
Nebeški glas.
JLosluŠaj,  o  poslušaj  glas, Ki  v  sveto,  tiho  noč zveni, Z  neba prihaja na  zemljo In  osrečuje  vse stvari :
;;Mir bodi tebi,  širni svet, Mir tebi,  ves pozemski  rod, Mir tebi,  sleharno srce, Ki  krvaviš na  zemlji tod!"
Poslušaj,  o  srce,  ta glas, In  ne zakrkni se nikar! Ta klic naj  ti prodre  do dna, Kjer ti divja  strastij   vihar.
Naj  te nocoj  objame  mir, Naj   nikdar  ne zbeži iz te, Naj  stare ljuto  moč želja, In  potlej   —   blagor ti,  srce" !
Kristina.
Narodna pesem i
Da sem jaz ptičica, kam bi  zletela? Tja bi zletela na štajersko  stran ; Ljubemu tam  bi na okence sela, Pa  o  zvestobi  mu svoji  bi  pela, Glasno  mu pevala  noč   bi in  dan.
Da sem jaz  rožica,  kje  bi  cvetela ? Dragemu  bila bi   okenca  kras; On bi me trgal,   za trakom  duhtela, Ljubko  duhtela  bi,  jasno  žarela, Da bi v  nedeljo   me  zrla   vsa  vas.
Da sem jaz  zvezdica, kam bi svetila? Ljubemu  sevala  bi  na  obraz, Gledala lice mu, radost bi pila, K sebi  v  višave ga sinje vabila, Potlej  presrečna,  oh,  bila bi jaz.
Gojko.
Breza.
Ivot žalujoča  devica, Zagrnjena  v  zavoj  tenak, Z  lasmi  razpletenimi  —  breza, Vzdihuješ  v   mrzli zrak.
Vzdihuješ  v  nebo,  da  skoro Premine ledeni  vihar, Vzdihuješ  v  nebo,  da skoro Zasine  vigredi žar.
Oj  breza,   nikari  ne  prosi, Da  vrne  se  vigredi  cvet ! Oj   breza,   prosi,   da  dolgo Zemljo  še  pokriva  led !
Kedo  se  v  vigredi žarni Ozira  na-te,   kedo ? A  v  zimi se zdiš  mi najlepše Med vsemi  drevesi  drevo.
Gojko.
Verski dvom.
o
bdaja  krog in  krog  me neprodiren, Brezkončen  mrak;
Tu  v  temi  tavam   zbegan  in nemiren, Potrt,  šibak!
Kakov zli duh me v noči tej  podi', Obupom  silnim  srce  mi duši ?
Brezdanje žrelo pred nogo  mi zija; Pekel teman!
V globini zelen plam  vrši,  se zvija; Pogled strašan!
Žveplen  iz  žrela v  zrak  vali  se  dim. Oh,  dih  mi jemlje!  tresem  se,   medlim!
Pa  čuj,   nakrat  miloben  glas  šepeče Meni  v  uho:
Pogledaj  kvišku,  zbegano človeče! Poglej  v nebo !
Nad teboj  čuva  vsemogočni  Bog. Ki sam  rešiti   more te  nadlog.
•Oh mili glas !  oh  luč !  odkod mi siješ, Razganjaš  noč,
Ter  nov   mi  up   v  potrto  srce  liješ In daješ  moč?   .   .   . Oh,   vera sveta!  tvoj   nebeški  žar Me  ne  zapusti  več  nikdar,   nikdar !
Zamejski.