j MISLI ( ■?: (Thoughts) w * * J Mesečnik za versko !♦; ■♦S in kulturno življenje >; Slovencev v Avstraliji ?! I * I Ustanovljen leta H 1952 S 3 * ::: Urejuje in upravlja :J J P. Bernard Ambrožič $ | O.F.M. >; !♦: 6 Wentworth St., * * Point Piper, N.S.W., 2027 * S Tel.: 36 1525 £< * J £ Naročnina $2.00 >; •♦t letno se >; plačuje vnaprej :♦! I * >! Naslov: MISLI £ P.O. Box 136 Double Bay, N.S.W. 2028 * I * I >; Tisk: Mintis Pty. Ltd., * :♦= 417 Burwood Rd., Belmore, $ N.S.W. 2192. Tel. 759 7094 :♦! $................. '6 SKOZI LUCI IN SENCE 11. Ta DRUGI del doživetij RUDE JURČECA je izšel pred meseci v Argentini, pa je do nas romal skoraj pol večnosti. Zdaj ga imamo, po dolgem čakanju. Opisuje leta med 1929 in 1935. Za količkaj razgledane rojake prezanimivo branje. Ima OSEM poglavij, šteje skoraj 600 strani in ima 20 strani slik. Med drugim opisuje politično zborovanje predvojnih hitlerjancev v nekem nemškem mestu, čudno zanimivo je poglavje: “Per i soldi del Papa”. In tako dal je. Cena vezani knjigi $ 5, nevezani $ 4. Naročajte pri MISLIH — za poštnino 30 c. NA PONUDBO JE TUDI ŠE PRVI DEL (I.) Več o knjigi II. v pričujoči številki na strani 236 IN ŠE DRUGE IMAMO SPET SKOZI LUČI IN SENCE, — Ruda Jurčec, I. del $3. NEVIDNA FRONTA — Vauhnik — $3. ŽIVLJENJE KRISTUSOVO — Ricciotti — $ 5. DUŠA KRISTUSOVA — dr. J. Kolarič (krasna knjiga za premišljevanje) $ 1.50. DON CAMILLO IN PEPPONE, — Guareschi — zelo zabavno branje o župniku in komunistu županu. CENA $ 1.50. KNJIGE DOBITE PRI MISLIH LJUBLJANSKI TRIPTIH, moderna povest, spisal Ruda Jurčec. — $2. DOMAČI ZDRAVNIK, Knajpova zdravilna metoda z vodo. $ 1.50. BOŽJA PLANINA, spisal Metod Turnšek. Krasna zgodovinska povest o začetkih Sv. Višarij. Cena (nevezani) $1.50 s poštnino. SOCIALNA EKONOMIJA, spisal dr. Ivan Ahčin. Cena $3.00 s poštnino. DOM POD BORŠTOM. Povest. Spisal Janez Kmet. — $ 1.00 STOJI NA REBRI GRAD. — Zgodovinska povest. Spisal Metod Turnšek. — $ 1.50. ČLOVEK V STISKI. — Znani dr. Trstenjak rešuje v knjigi razne človekove težave. — šil.10. TEREZNIKA, povest iz Menišije, spisal Ivan Matičič. $ 1. DANTEJEV “PEKEL” v prevedbi Tineta Debeljaka — $2. PROTI NOVIM SVETOVOM, prvič okoli sveta in druga odkritja. — 6 sil. PREKLETA KRI, povest Karla Mauserja — 10 šil. PRI PODNOŽJU BOŽJEGA PRESTOLA, roman, spisal I.N. Krasnov — 10 šil. MEDITACIJE — nabožne pesmi Franca Sodja, pisatelja “Pred vrati pekla”. — $2. ČLOVEK NA OBEH STRANEH STENE. Povest. Spisal Zorko Simčič. — £ 1-0-0. LETO XVI. AVGUST, 1967 ŠTEV. 8 NA DELU ZA ZGRADBO BOLJŠEGA SVETA V SMISLU KONCILA in zlasti na pobudo Pavlove okrožnice “Napredek narodov” so v Rimu ustanovili papeško komisijo “Za pravičnost in mir”. V njej so zbrani socialni delavci iz raznih delov sveta. že kmalu po letošnji veliki noči so se sešli k polšnoštevilnemu zasedanju in se dogovorili za delovni program. Vsej javnosti so povedali, kaj hočejo. Skušali bodo doseči, da bo Cerkev prisotna v sodobni družbi povsed, kjer so ljudje na delu za zgradbo boljšega sveta. To nalogo so si naložili in jo bodo izvajali v dvojni smeri: 1. študirali in dalje razvijali bodo socialni nauk Cerkve. 2. Gledali bodo, da dobro razvit socialni nauk Cerkve ne bo ostal na papirju, ampak se bo tudi zares izvajal, kjer se bo pokazala nujna potreba. To se pravi z drugo besedo: Komisija za socialno pravičnost in svetovni mir ima biti šola za pravilno socialno vzgojo ,pa obenem tudi izraz otipljivega sodelovanja v družbeni javnosti. Čemu in zakaj je potrebna te vrste vzgoja? Današnji svet je poln obupnih kriz, pa je le malo ljudi, ki se teh kriz resno zavedajo. Neprestano raste razdor med bogatimi in revnimi, svetovno gospodarstvo je v neprestani krizi. Vsak dan je več milijonov, ki so brez zadostne hrane, brez primerne strehe, brez potrebne zdravstvene oskrbe, brez sredstev za šolanje. Čeprav več ali manj vse to vemo, si ne jemljemo resno k srcu. Ne mislimo dosti na vse to, nočemo videti, do kakšnih pretresov mora tako stanje privesti, če milijoni, ki se jim zaenkrat še dobro godi, ostanejo pri mislih zgolj sami nase. Čemu je potrebno otipljivo sodelovanje? Poglejmo, kaj pravi glede tega koncil v konštitu-ciji Cerkve v sedanjem svetu: “Spričo neizmernih nalog, ki še danes trpinčijo človeštvo, in v želji, da bi vsepovsod poživil pravičnost in Kristusovo ljubezen do ubogih, meni koncil, da bi bilo zelo koristno ustvariti za vesoljno Cerkev kako ustanovo, ki bi imela nalogo spodbujati vse katoličane, naj pospešujejo napredek v pokrajinah, kjer vlada pomanjkanje, in ostrijo čut za mednarodno socialno pravičnost. “Kristjani, ki se spominjajo besed Gospodo-dovih: Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste imeli ljubezen med seboj — ne morejo ničesar bolj goreče želeti, kakor to, da bi vedno bolj velikodušno in uspešno služili ljudem sedanjega sveta. Zvesto se oklepajoč evangelija in iz njega zajemajoč moči, združeni z vsemi, ki ljubijo pravico in jo goje, so prevzeli ogromno nalogo, ki jo je treba izvršiti na tem svetu, in o kateri bodo morali dati račun Njemu, ki bo poslednji dan sodil vse ljudi. Ne pojdejo vsi, ki pravijo “Gospod, Gospod”, v nebeško kraljestvo, marveč tisti, ki izpolnujejo Očetovo voljo in ki s krepko roko prijemajo za delo. “Oče namreč hoče da v slehernem človeku prepoznamo brata Kristusa in ga resnično ljubimo tako v besedi kakor v dejanju. S tem pričujemo za Resnico in delamo na to, da bi skupaj z nami tudi drugi uživali skrivnost ljubezni nebeškega Očeta. PETER GA JE POŠTENO LOMIL Vesekdo ČUDEN JE NAŠ JEZIK, včasih naravnost nepošten. Kar na lepem daje besedam v raznih zvezah ves drugačen pomen. Vzemite očitek: sinoči si pa bil pošteno natreskan. Tako je povedano, mišljeno pa: bil si grdo pijan. Ali pa: pošteno si ga polomil! Tako ti pove, misli pa: na debelo si ga lomil, da je kar pokalo. Znan je celo izraz: ta se je pa pošteno zlagal. Čudna “poštenost”, ali ne? Povedati pa hoče, da se je nekdo zlagal tako na debelo, da se je dala laž kar prijeti. Malo drugačna je stvar, če slišim koga reči: ta te je pa pošteno obrcal. Takoj razumem, da si dobil nekaj prav gorkih. Koliko so bile poštene, bi bilo treba šele preiskati. Pa se ne mislim dalje muditi pri “nepoštenosti” slovenščine. Ne maram, da bi mi kdo poočital: svoj lastni jezik si pošteno okrcal! Mislil bi pa, da sem ga — grdo. Rajši bom nekaj povedal o možu, ki ga je pridno lomil, pa zares pošteno. Lomil ga je iz dobre misli, iz gorkega srca, z eno besedo: pošteno. Zato ga pa ni lomil grdo, ne na debelo — razen pač enkrat. Saj takrat še ni bil svetnik. Rekli so mu samo Simon, včasih tudi Kefa ali Peter. SVETI Peter je postal šele potem, ko ga je nehal lomiti. Da, brez ovinkov povem, pišem o prvaku apostolov, preden je bil svetnik. Pišem o njem zato, ker je s sv. Pavlom vred prav on “kriv”, da imamo letos “leto vere” — v spomin 19001etnice, odkar sta moža tukajšnjemu svetu rekla zbogom. Noben evangelist se ne spušča v namerno opisovanje značaja, ki ga je imel Peter. Samo nekaj negovih besed in dejanj so nam zapisali. Toda prav te kratke opazke, skoraj mimogrede vržene na papir, so tako značilne, da se Petrov značaj vidi v njih kakor v zrcalu. Mož je bil brez zvijače, brez hudobije, dobrosrčen, čustven, naravnosten, ovinkov ni poznal. Zato je bil pa tudi nagel. Kar mu je prišlo na misel, je kar bruhnilo iz njega. Ni si vzel časa za premislek. Ali je čudno, da ga je lomil in včasih prav zares polomil? Toda lomil ga je pošteno. Zato, ker je mislil in vsaj prvi hip tudi verjel, da je tako prav. Tak človek ga ne lomi na debelo, tak človek ga ne lomi grdo. Kljub temu jo je Peter večkrat “pošteno” izkupil za svoje polome. Pa ker mu je “plačeval” sam Kristus Gospod, bomo rajši zasipali: pošteno, brez ušesc. Spomnimo se na prizor: Gospod je povedal apostolom, da pojdejo v Jeruzalem, tam pa se bo zgodilo to in to — na- zadnje smrt na križu in potem vstajenje. Peter posluša, z glavo maje, čudi se, ne gre mu v možgane. Ko ostali možje molče in premišljajo, plane Peter kar malo oblastno: Ne, Gospod, to se ne sme zgoditi . . . Kristus pa nazaj: Umakni se, satan, v skušnjavo si mi! Pošteno ga je polomil, pošteno jo je izkupil! Vzemimo drug prizor: Peter je z Janezom na ribjem lovu. Kar se prikaže Jezus hodeč po morju. Prvi ga spozna Janez: Gospod je! Peter ves vzhičen brez pomisleka zavpije: Reci, naj pridem k tebi! “Pridi!” štrbunk — Peter je že na gladini jezera. Dvakrat, trikrat mu stopi noga kot po suhem, tedaj mu pride misel: ali me bo držalo do tja? Tisti hip morje odneha in Peter se že potaplja: “Reši me, potopil se bom!” Gospod stegne roko: Malovernež tak! Zakaj si dvomil? Tako jo je Peter spet pošteno izkupil, ker ga je pošteno polomil. Tretji prizor: Na poti na Oljsko goro Gospod potoži apostolom: To noč boste vsi po vrsti izgubi- li vero vame. — Seveda je naprej dobro vedel in že kar videl, kako zdvajajo nad njegovo močjo in poslanstvom, razbežali se bodo in poskrili. Gotovo je bila ta Jezusova napoved vsem velika uganka. Nič ni zapisano, da bi bili kaj rekli, na tihem so skušali uganko razrešiti. Le Peter je spet pozabil, da velja besedo do dna premisliti. Bila mu je tako nenadna in neprijetna, da je planilo iz njega: Naj se vsi tu stoječi pohujšalo nad teboj, jaz se ne bom. Pripravljen sem iti s teboj v smrt . . . Spet so bile besede prenagljene. Sledila je napoved: Preden bo petelin ... in tako dalje. Ta napoved je obveljala, Petrovo zagotavljanje pa ne. In vendar je bil tudi ta polom pošten, ker ga je povzročilo ljubeče srce. Ljubezen je odrinila premislek. Četrti prizor: V vrtu Getzemani navali na Jezusa trop vojakov in drugih oboroženih odposlancev. Jezus stoji in čaka. Peter gleda, strmi, ne utegne razmišljati. Naglo seže po meču, zamahne in nekomu odseka uho. Menda bi v hudi jezi še dalje mahal in se uprl vsemu tropu oboroženih. Saj je bilo iz ljubezni do Gospoda, ki ga je bilo treba braniti. Toda — brez premisleka! En sam proti množici!' In jo je spet pošteno izkupil: Vtakni meč v nožnico! Premislek je prišel Peter je mirno ubogal in — zbežal. Gospod je pa Petrovo prenagljenost ljubeče popravil, odsekan uhelj in pripel nazaj. Nazadnje je pa le prišlo do tega, da ga je Peter grdo polomil, komaj komaj bi se v tem polomu našla mrvica poštenosti. Na samem sodnem dvorišču je kar trikrat zatajil njega, ki ga je sicer iz srca ljubil. Zatajil ga je pred moškimi in ženskami: Ne poznam tega človeka! še prisego je navrgel, da bo povsem držalo . . . Za njegov prvi “ne poznam” bi še skušali najti opravičilo in bi Petru pripisali en pošten po- lom več. Čeprav je tajil, je bila menda le kriva ljubezen do Gospoda. Hotel je biti blizu njega in “videti konec”. Če bi ne bil tajil, bi ga pognali z dvorišča v noč, morda pograbili in vgrli v ječo. In Janeza bi spravil v hudo zadrego, ko mu je izposloval vhod na dvorišče. V naglici ni bilo časa za premislek, kratka laž se je zdela najboljši izhod. Toda še drugič in tretjič — pa ko je bilo vmes dosti časa za resen premislek . . Ne, Peter naš dragi, to pa ni bil pošten polom, bil je brez olepšavanja ostudno grd. Toda, skesal si se in Gospod ti je odpustil — tudi mi smo ti že davno odpustili. Prav tako iz vsega srca “odpuščamo” Gospodu — zares še bolj iz globine srca — da je prav tebe, takega kot si bil — izbral za poglavarja apostolov, pa še za skalo, ki naj bo temelj Njegovi Cerkvi. Saj je Gospod vnaprej natanko vedel, kar vemo zdaj tudi mi: mož dobrega srca, čeprav počasne glave, je bil povsem primeren, da je iz njega nastal SVETI Peter, ki o njem pravi naša pesem: trdna skala, Cerkev bo na tebi stala! — Prišle so binkošti, Petra je prijel za roko sam Sveti Duh — odslej mu je bila pri velikem delu prav tako hitra glava kot goreče srce. Pa ni Gospod tega in takega moža izbral le zaradi njega, še bolj zaradi nas. V zrcalu, ki mu je ime Peter, gledamo sami sebe. Polomimo ga pošteno, polomimo ga na debelo, polomimo ga grdo — če le srce ni do konca pokvarjeno, še davno ni vse izgubljeno! PREDSEDNIKOV GOVOR NA OBČNEM ZBORU (Sydney, 1. julija 1967) USPEH DRUŠTVENEGA DELA bo v glavnem odločen v volji in zagonu odbora prihodnjih dveh let. Društvu je treba poživiti idejo in razjasniti cilje. Kulturno, nestrankarsko, nepolitično itd. — so vse preveč obrabljene fraze, da bi pritegnile ljudi. Da je število članov sorazmerno majhno, ne moti. Glavno je, da imajo le ti zavest, da s plačilom letne članarine še niso opravili svoje slovenske in društvene obveznosti. Zavedati se moramo, da je namen našega društva s pomočjo slovenske kulture in družabnosti ohranjevati slovenske izseljence našemu narodu. Za dosego tega cilja se moramo poslužiti vseh sredstev in virov, ki so nam na razpolago; predvsem je treba navezati tesnejše stike s kulturnimi ustanovami doma in po svetu. Poučna predavanja z razgovori, večeri skioptičnih slik in podobno, se mora vrniti med društvene aktivnosti. Igrati in peti moramo — mladina mora nastopati in hoditi v šolo. Širiti je treba slovenske knjige in revije — rojakom je treba vliti narodno zavest v meri, ki je še niso imeli v Avstraliji. Širiti jim moramo obzorje, ne omejevati, da se bodo mogli sami prepričati o vrednosti slovenskega društva v tujini. Veliko naših rojakov gre v domovino na obisk. Vsak prinese od doma svojo sliko in svoje vtise. Vsak ima v sebi oživljen vtis svoje domovine, ki je tudi naga. Zakaj jih ne bi naprosili, da nam povedo, kaj so doma videli, kako žive danes naši doma? Pet, deset, dvajset let z doma je veliko. Življenje našega naroda nas mora interesirati, pa naj se s politično ureditvio strinjamo ali ne. če hočemo z društvom uspeti, ne smemo iz njega narediti skupino tarnajočih “vsevednežev”. Društvo mora biti živ izraz hotenja posameznikov, prostovoljno združenih ob skupnem interesu ;tistih posameznikov, ki vkljub udobjem tujine niso pozabili smisla, ki ga vsebuje domovina. V upanju, da bo v prihodnjem poslovnem letu iz želje postala volja in bomo iz životarjenja prešli v življenje, se vam v imenu odbora najlepše zahvaljujem za razumevanje in sodelovanje v preteklem letu. Ne morete mi zameriti, če imam v tem trenutku v mislih predvsem g. Valenčiča, ki je v preteklem letu pokazal veliko več kot svoj del zagona in požrtvovalnosti. Novemu predsedniku želim, da bi pri delu za lepe in žrtev vredne cilje imel večji uspeh kot sem ga jaz. Vsi se moramo zavedati, da je Slovensko društvo kot zdravje: dokler ga imamo, ga nihče ne pogreša!!! P. Basil Tipka BARAGA HOUSE Tel. 86 7787 19 A’Beekett St., Kew VIC. 3101. Tel. 86 8118 * ZDAJ PA JE NAŠ NOVI NADŠKOF, katerega sem omenil v eni prejšnjih številk, že med nami. V nedeljo 30. julija je bil Jemes Knox slovesno ustoličen v melbournski stolnici. Slovenske sestre je zastopala pri slovesnosti sestra Silvestra, sam se pa žal ustoličenja nisem mogel udeležiti, ker sem bil v Sydneyu na novi maši. Sem se pa zato srečal z nadškofom v sredo 2. avgusta, ko smo imeli duhovniki z njim skupen obed. Je zelo prijazen mož in prepričan sem, da bo dobro vodil obširno nadškofijo. * Da, sydneyska slovenska nova maša je bila tudi lepa slovesnost, ki je tamkajšnji Slovenci ne bodo zlepa pozabili. Z novomašnikom so nas pa res Sydneyčani prekosili in jim kar zavidam. Verjetno bo kdo drug poročal o prelepem dnevu v paddingtonski cerkvi in dvorani, kjer se je na novo mašo zbralo okrog 700 Slovencev. Tu naj omenim le to, da sem se vabilu res z veseljem odzval in mi ni žal dolgega pota. Vsekakor se je p. Valerijan izkazal kot dober organizator, sydneyski rojaki pa kot lepa skupina, ki z veseljem priskoči patru na pomoč. Tudi v številu narodnih noš je Sydney prekosil Melbourne, za kar jim moram izreči svoje priznanje. Slovenske sestre sta na novi maši zastopali s. Ksaverija in s. Ema. Rojaki so jih kar s silo hoteli obdržati tam. Pa jih še ne damo. Za enkrat ena močna sestrska družina več pomeni kot dve šibki. Bo že prišel čas, ko bo številka nabirke za sydneyski sestrski dom višja in ko se bo tudi število sester povečalo. * Ko to pišem, s. Monike še ni med nami. še tri dni, pa jo bomo sprejeli in odpeljali z ladje v Slomškov dom. “Galileo Galilei” se že ziblje (upam, da ne preveč!) ob avstralski obali in dospe v melbournsko pristanišče v soboto 5. avgusta. Par deklic v narodnih nošah bo s. Moniko sprejelo s cvetjem, v Kew pa seveda Kregarjevi dve, kakor nedavno s. Ksaverijo. Še enkrat: Dobrodošla med nami! Je pel o polžu že France Prešeren in je pripisal: Le niks poiameren! “Višnjani, kam ste svojga polža djali ?” “Za Pegaza smo pevcem ga prodali". Ni treba Pegazu v Melbournu polža, brez njega pesmi je bogata molža. Tako bi pel jim danes pesnik Vrbe, ki je poznal premnoge častne grbe: Ne pride v grb vaš polž močno sloveči, se sam je odpovedal taki sreči. Na grbe se prislinil je zidarjem, pa še tesarjem in — na vrh — kleparjem... Jahač — kot vest — na delo jih priganja, ko pater pridno s tipkami pozvanja. Polž nosi hišo s sabo na pohodu, rad dal bi jo Cirilu in Metodu . . . Zdaj še: kako zapisal je Prešeren po svoje tisti: Le niks pozameren: “Naj misli, kogar bi puščice te zadele, da na visoki vrh lete iz neba strele”. * Naša krstna knjiga ima tale nova imena: Dne 8. julija je bil krščen Peter, sinko Franca Slavca in Ivanke r. Zorman, Mitcham. — Isti dan je oblila krstna voda Štefana Elvisa, prvorojenca Milana Muršec in Olge r. Šantl, Kew. Tretji krst tega dne pa je bil krst Sonje Malije, hčerke Antona Cvetka in Vere r. Erjavec, Glenroy. — Dne 9. julija sta bila dva krsta v St. Albansu: Anton je novi prirastek k družinici Antona Stembergarja in Angele r. Grah. Edvarda Borisa pa je dobila družinica Franca Flisarja in Marije r. Pečak. — Dne 16. julija je zopet zajokalo pri krstnem kamnu v naši kapeli v Kew: Daniel Emil je ime prvorojencu družinice Emila Zajca in Julijane r. Jesenko, Clajrton. Vsem srečnim družinam iskrene čestitke! * Tiskarski škrat je zadnjič med novimi poročnimi pari ženinu Gvidonu spremenil priimek iz Mikolič v Nikolič. Toliko v popravek, da ne bo zamere ali pa skrbi, da je tudi v poročni knjigi ista napaka. — Nova poroka pri nas je bila dne 22. julija: Branko Sosič je podal roko Heleni Cvetko. Poročila sta se v hrvaški cerkvi bi. Nikolaja v Clifton Hillu. Branko je rojen v Belgradu, a je pristen Slovenec; Helena pa je iz Polenšaka na Štajerskem. Oba sta melbournskim Slovencem znana z našega odra: Helena je v “Svojeglavčku’ igrala Polonco, Branko pa gorskega vodnika Toneta. Na, pa sta se res srečela tudi pred oltarjem, ne samo na odrskih deskah. Obema iskrene čestitke z željo, da bi oba še vedno videli pri naših prireditvah! Nisem še omenil majske poroke v Mt. Gambier-ju, S.A., za katero sem zvedel šele nedavno. Dne 13. maja sta se tamkaj poročila Alenka, Mežrtar (rojena v Ljubljani) in Ronald Co (iz Kadine, S. A.). Alenka je iz znane Mežnarjeve družine, z najboljšimi uspehi je končala učiteljišče ter že nekaj časa uči v Mt. Gambierju. Tudi njen zakonski drug je učitelj, čestitke mlademu paru! ★ Me zanima, kaj bo urednikov polž imel povedati v tej številki. Menda bo res prišel v naš grb, če bomo tako “pridni”. V Sydneyu mi je bilo kar nerodno, ko so me vsi spraševali, če je streha na cerkvi že končana. Resnici na ljubo sem moral odgovarjati, da še ne. Res sem se lahko vsaj delno izgovorjal na slabo vreme, ki nas v Melbournu tako rado obišče ravno za sobote in nedelje, v srcu me je pa le peklo, da iščem samo izgovor našega zastoja pri gradnji. Takole je: Čaka nas še dva dni tesarskega dela in dva dni kleparskega, ki tesarskemu sledi. Vedno priskočijo na pomoč iste pridne roke, ostalih ni nikjer, pa je vendar toliko tesarjev med nami. Ni časa ... Vsota nabirke ja danes: $21,115-31. Iskrena zahvala vsem novim dobrotnikom! K delu pa vljudno vabim zidarje, da bi končali notranje stene! + Mnogo rojakov se seli in čisto slučajno zvem za njihove nove naslove. Vesel sem, kadar dobim pismo s sporočilom: Selili smo se in naš novi naslov je ta in ta .. . Znak, da družina hoče imeti zvezo s svojim duhovnikom in ji ni vseeno, če vem ali ne vem za njihov naslov. Razumejo, da mi v času zidave in drugih skrbi razvoja našega dela ni mogoče mnogo na obiske družin, za slučaj nesreče in hitre potrebe je pa le nujno, da vem za naslove naših ljudi. Te dni sem dobil tudi pismo rojaka Karla Klemena, kateremu sem kot zidarju poslal pismo, enkrat pa telegram. Zdaj se je oglasil daleč iz dežele: ‘‘Ljudje, ki žive na mojem naslovu v Melbournu, so poslali za mano Vaše pismo in tudi telegram. Rad bi prišel na delo, pa sem žal tako daleč. Čim se vrnem v mesto, bom z veseljem priskočil na delo pri cerkvi..Tudi takole pismo me prijetno razveseli. Saj na mnoge druge prošnje ne dobim odgivora, včasih pa je odgovor, a ostane samo pri obljubi . . . ★ Bliža se “očetovski dan”. Letos ne bomo imeli posebne proslave, ker se otroci Slomškove šole že pridno uče za praznovanje Miklavža, a dvojne vaje naenkrat bi bile zanje preveč. Pač pa bodo v nadomestek za predstavo otroci peli pri slovenski maši prvo nedeljo v septembru (3. sept.) ob pol dvanajstih. Naj bo to poleg Bogu tudi našim očetom v čast. Obenem bo malo spremembe, naš cerkveni pevski zbor pa ima vsaj eno nedeljo “počitnic”. * Pobožnost v čast Materi božji z blagoslovom bomo imeli v kapeli Marije Pomagaj v Kew v petek 8. septembra (praznik Marijinega rojstva) in pa v petek 15. septembra (Marija sedem žalosti) ob pol osmih zvečer. Vsi vljudno vabljeni! IZVEN PROSTORA I. Burnik Zmanjšan do najnižje mere, telo je krhka glina. — Živim le iz minulega spomina in iz jutrišnje satire. V prostoru tem nobeden ni središče, razen velikega čuda NJEGA — Kdo naj z mano se za višje krega in mimo Njega temo v temi išče? Sam sem brez snovi . . . “jaz” izven razsežja in prostora. Če jutri spet napoči zora, od mene čisto nič ne zavisi. St. Aalbans; Vesela je bila novica, ki so jo prinesle prejšnje MISLI. Kar verjeti nismo mogle, ko smo čitale: Novomašnik, bod pozdravljen! Ze- lo rade bi se pridružile narodnim nošam za proslavo, pa je predaleč od nas v Sydney. Ni pa predaleč za našo molitev za g. novomašnika. Tudi molimo za novomašnika v domovini, Jankota Kosmača, ki smo že enkrat pisale, da bo letos imel novo mašo. Tudi v Melbournu bi želeli, da bi enkrat prišel k nam g. Edvard Sedevčič. Drugih novic nimamo, pač pa polno dela v šoli in doma. — Uršičeve sestre. DOBRI PAPEŽ JANEZ XXIII. K.V. Truhlar KONCIL NT BIL LE DELO DUHA, temveč obenem tudi delo človeka. Zato sta se oba, Duh in človek, v njem izrazila. Tako je bilo v koncilski avli in v svetu, ki je bil s to avlo notranje povezan, po eni strani nekaj tistega binkoštnega dne, ki ga rišejo Apostolska dela: “Nenadoma je nastal z neba šum, podoben bližajočemu se viharju, in je napolnil vso hišo”. (Apd 2.2.) Hkrati pa je iz koncilskega dogajanja vse bolj zasijal obraz človeka: notranji obraz Janeza XXITL, človeškega pobudnika in prvega človeškega gibavca koncila. Poteza, ki je v tem obrazu vse druge preglasila, je bila poteza človeške dobrote: Janez je bil predvsem “dober človek”. Besedi je treba jemati v vsej globini, ki sta je zmožni. Bil je “dober”. Ljudje, naj bodo kakršni koli že, imajo inštinkt za razpoznavanje pristne, neponarejene, resnične dobrote. V Janezu so jo takoj začutili; vsi: katoličani, protestantje, pravoslavni, judje, ostali nekristjani, ateisti. Postal je “dobri papež” — il papa buono. Protestantski časnikar je zapisal: “Zdelo se je, da izhaja iz njega velik duh ljubezni, velika dobrota do vseh, tako močna in tako prepričevalna, da so tudi ljudje po najbolj oddaljenih delih sveta postali pozorni na moč tega silnega, skrivnostnega čuta za dobroto”. Preproste žene iz rimskih borgov so po izvolitvi, ko so ga prvič videle, takoj odločile: “Lep ni, a obraz je obraz dobrega človeka”. V tej svoji dobroti pa je bil Janez XXIII. hkrati čisto “človeški”, ves “človek”. Eden največjih živečih italijanskih pesnikov, Giuseppe Ungaretti, ga označuje kot “najbolj človeškega človeka našega časa”. Tn Henri Fesquet pravi o njem, da je “demitiziral obrt papeža”. Odgrnil je izpred te “obrti” zaveso vsega bajnega in pokazal papeža kot polnokrvnega človeka. Ob prihodu v Benetke se je takole predstavil svojim novim vernikom: “Sem človek kot vsi ljudje na zemlji. Imam 71 let. Po božji pomoči sem še trdnega zdravja. Imam nekaj dobrega čuta, ki mi pomaga, da stvari pregledam hitro in jasno, čutim težnjo po ljubezni do vseh ljudi. Ta mi daje zvestobo do evangeljske postave v spoštovanju mojih pravic in pravic drugih ter mi brani, da bi komur koli škodoval”. V vseh teh besedah je preprosta, neponarejena človeškost. Dobroti je lastno, da se ne zapira. Njena sila se nujno usmerja v ljudi in v svet. Njeno bistvo je: razdajati se. JanezXXIII. je svet toplo ljubil. In sicer ves svet: “čutim težnjo po ljubezni do vseh ljudi”. Posebno kot papež se je zavedal, da se mora dajati vsemu svetu. V njegovem dnevniku iz leta 1959 najdemo zapisek: “Odkar me je Gospod . . . določil za to veliko službo, čutim, da več ne pripadam nobeni posamični stvari v življenju: ne družini ne zemeljski domovini, ne narodu, ne posameznostim na področju študijev, načrtov, čeprav dobrih ... Ves svet je moja družina. Ta čut vesoljne pripadnosti mora dajati smer in živahnost moji misli, mojemu srcu, mojim dejanjem”. Ob tem obratu v svet se je Janez XXIII. izkazal v vseh lastnostih pristne dobrote: v dejavni socialni zaskrbljenosti; v globokem spoštovanju do vsakega človeka; v čutenju z njim, tudi z drugače mislečim, z nekristjanom, ateistom; v preprostosti, skromnosti, neponarejeni ponižnosti. V tej ponižnosti ima svoje korenine njegova pokorščina. A ta je predvsem pokorščina Bogu, Duhu, zato pa tudi zgodovini in razvoju, ki ju Duh preveva in vodi. Prav iz občuta lastne povezanosti z Duhom pa izvira poznani Janezov optimizem in njegov drzen pogum. Sam piše leta 1959 v dnevnik: “čutim se v pokorščini v vsem. In ugotavljam, da mi ta drža v velikih in majhnih rečeh podeljuje silno moč drzne preprostosti (audace semplicita). Ker je vsa evangeljska, izziva in dosega splošno upoštevanje”. Tak je bil Janez XXITT, to je njegov notranji obraz. — (MOST, Trst.) SOLZE V OČEH I. Burnik Je že tako — drugače menda bi ne moglo biti. Premalo je ljubezni, preveč je goljufij, umorov in laži. A ko vsega tega bilo ne bi, bi bili mi kot vklenjene papige, brez smeha in brez vsake brige, krakajoči vrani — in brez solz v očeh. Misli, August, 1967 NE, DUHOVNIKA BI NE VPRAŠAL Dr. Janez Janžekovič NEKAJ ČASA SEM SE UKVARJAL z mislijo, da bi poslal nekaterim osebno pismo: Kaj je po vašem prepričanju smisel življenja? To vprašanje, prosim, razumite tako, kakor če bi vprašal nekoga, ki je v vlaku ves zatopljen v to, kako se bo najudobneje namestil, kam se pravzaprav pelje. Ali mu je bivanje na vlaku edini smoter, ali mu je vožnja samo sredstvo, da nekam pride? Ali ima po vašem mnenju življenje tak celosten smisel, ki se mu morajo podrediti vsa vaša dejanja, ali pa ni nič drugega kot vsota drobnih zadevic, ki se z njimi dan za dnem ukvarjamo in ki so same sebi edini smoter — ali kvečjemu sredstvo za tisto izmed njih, ki se nam v neki dobi zdi najvažnejša? Ali so izleti in avto, ki mi izlete omogoča, nikomur podrejen smoter, ali je samo eden izmed pripomočkov, da morem vršiti svojo življenjsko nalogo ? Če je samo sredstvo, kaj je potem po vašem mnenju smisel in smoter življenja? Morda pa moram vprašati, kaj je pravzaprav vaša življenjska naloga. Ali nam je po vašem mnenju življenjska naloga od koga dana, recimo od narave, ali pa smo slučajno, brez vsakega namena in smisla tu in sme vsak zase tej nesmiselni zadevi bodisi dati poljuben smisel, bodisi pustiti jo brez smisla? Z eno besedo: ali sme po vašem mnenju živeti človek, kakor hoče in more, ali pa ima kake dolžnosti, kako nalogo, kak zadnji, najvišji smoter, ki mora imeti voljo, da ga doseže? Celo vrsto naslovov sem imel pripravljenih. Mislil sem na zdravnika, na gledališkega igralca, na častnika, na leposlovca, na politika — tudi kak komunist bi bil vmes. Kaj pa duhovnik? Ne, duhovnika bi pa ne vprašal. Duhovnik bi mi odgovoril, kaj pravi moralka, ki se opira na razodetje, mi se pa sprašujemo, kaj pravi naravna zdrava pamet. Tudi kakšno kmečko mamico bi morda vprašal. Kaj neki bi rekla? Bojim se, da bi nič ne pomislila, v kaj je v resnici usmerila svoje življenje, marveč bi mi odgovorila iz katekizma: Na svetu sem zato, da bi prišla v nebesa. Že, že, bi ji dejal, toda nebesa, to je že plačilo, to je božja zadeva. Bog je plačnik. Kaj je pa vaša zadeva? Marsikak preprost vernik morda misli, da življenje nima nobene posebne naloge, da potem takem ni treba ničesar storiti, marveč zadošča, če “nc grešiš” in da je zato najbolje umreti kot “nedolžen otrok”. Moje pismo ni bilo nikoli odposlano in svojega vprašanja nisem zastavil nikomur. Skušajmo sedaj (vsak zase) premisliti, kakšen smiser bi utegnilo imeti človekovo življenje. (Iz knjige: SMISEL ŽIVLJENJA) Narodne no*e ob novi maši v Paddingtonu Bi se (spet) poročili? ODGOVORI NA GORNJE VPRAŠANJE v naši vprašalni poli nam pokažejo dve zelo vidni zanimivosti. Skoraj tri četrtine ljudi bi se poročilo, ali spet poročilo, če bi imeli priložnost še enkrat živeti. Je pa razlika med moškimi in ženskami. Moških bi se hotelo poročiti blizu 77%, ženskih pa le 58%. Razumljivo pa je, da želja po zakonu upada z leti, toda spet veliko hitreje pri ženskah kot pri moških. Kar ginljivo je brati, da si komaj 30-letna zakonska žena želi ostati sama: “Moja edina želja je še, da bi vsaj nekaj let lahko živela svoje življenje, neodvisno od vsakogar. Moje življenje je zanimiv roman. Živim in delam vse proti svoji volji in čustvom. Toda tako je. Vse je treba prenesti in žrtvovati zaradi otrok, čeprav vem, da od njih nimam kaj pričakovati — niti hvaležnosti ne”. To bi se reklo, da znajo ženske s svojimi življenjskimi silami in zahtevami bolj varčevati, da z njimi bolje gospodinjijo, da znajo z njimi previdneje ravnati. Po svojem naravnem nagnjenju razodevajo “čustvene ženske” mnogo večjo treznost razuma kot “razumarski moški”. Skoraj bi mogli v tej zvezi narediti sklep: manj ko človek od življenja zahteva, več dobi; manj ko življenje uživa, delj ga uživa. Seveda utegne veliko število žen tej misli dati dopolnilo v nasprotnem smislu: bolj ko človek trpljenje vdano prenaša, delj ga mora prenašati. Je pač tako: če človek prepušča delo in trpljenje razvoju, s tem življenjskim silam pomaga, da se raztegnejo v časovno daljavo in “čas ozdravlja rane”, če pa skuša s preveč napornim in nasilnim delom priti do hitrih učinkov, življenjske sile naglo izgorevajo in se predčasno izčrpajo. Ženska narava je tu zastopnica “matere zemlje” in se upira modernemu hlastanju in blaznemu tempu — tudi avtomobile vozijo ženske kljub hitremu refleksu povprečno znatno počasneje. Pri vsem tem pač instinktivno čutijo, kako neumno je naglo drveti svojemu koncu naproti. Dr. Anton Trstenjak: ČE BI ŠE ENKRAT ŽIVEL Kaaočaranje naj lakonom Odgovori na vprašalno polo so ugotovili, da bi se približno 70% odstotkov poročilo — ali prvič ali ponovno. Podrobno pregledovanje odgovorov nam pa pokaže, da ljudje izgubljajo ali dobivajo veselje do zakona vzporedno s tem, v koliko so z zakonom v sedanjem življenju zadovoljni ali pa nad njim razočarani. Celo tako daleč gre ta vpliv, da nas vodi do zaključka: kdor bi se ne hotel več poročiti z isto osebo, se po večini sploh ne bi več poročil. Pač pa je tu zanimiva razlika med moškimi in ženskami. Ženske se v mnogo večjem številu izjavljajo proti zakonu z isto osebo, s katero so zdaj ali so bile poročene. Torej so mnogo pogosteje razočarane kot moški. To razočaranje je največje pri mlajših ženah, dočim se starejše ne izražajo več tako ostro. Izjave, ki jih ljudje glede tega dajejo, so pa enako zanimive tudi v načinu, kako se izražajo. Človeka kar spreleti, ko bere odgovor na vprašanje, če bi se hoteli spet poročiti z isto osebo. Odgovori so: Hvala! — Ne, ne želela bi svojega življenja nobeni ženski. — Ne, ker žena mora preveč pretrpeti, preveč preizkusiti. — Mož je pijanec, a mu tega nikoli ne očitam. Povejte tudi drugim, naj v življenju vztrajajo. — Ne, če bi bila v novem življenju spet ženska, se ne bi spet poročila. — Bi se, če bi bil mož vreden spoštovanja in ljubezni. — Ne vem. — Rada bi umrla. — Da, če bi odpravili alkohol. — Ne!1 Pa vendar je bil moj zakon od moje strani sklenjen iz velike ljubezni. Anketa je pokazala, da tudi drugi ali tretji zakon — vdovcev in vdov — navadno ne prinese izboljšanja in le malokdaj prihrani razočaranje. Vendar 40-letni delavec piše: S sestro pokojne sva se sporazumela in sklenila drugi zakon in smo vsi hvaležni in srečni. Petdesetletna žena piše: Ker sem bila po prvem možu vdova, bi se z njim zopet poročila, ker je bil zelo dober in pošten. Pa tudi z drugim zato, ker je bil zelo dober, pošten in lep in mlad in ker imam otroke z njim. Mnoge pa k izbiri med prvim in drugim kratko zapišejo: Z nobenim! Vse preveč je bilo razočaranja, odpovedi, žaljenja in vsega hudega. — Mo- ški pogosto pišejo: ne s prvo ne z drugo ne s tretjo, z novo! Piše 40-letna žena, samska: “Človeku je dano, da sluti, v kateri družbi bo našel pravo ozračje za svoje ‘ups and downs in life’. Ljudje se mi zde v nekem smislu podobni kemičnim prvinam. Nekatere so malovalentne, druge pa večvalentne. Te se lahko vežejo v več valencami na drugo prvino ali pa na več drugih prvin: lahko pa se vežejo, tudi tako, da nekaj valenc ostane prostih”. To res velja tudi o človeku, ko se kot posameznik “spoji” v zakonskem življenju tako, da sta dva “eno telo”. Nekateri ognjeviti postanejo v zakonu kakor voda, ki pogasi vsak požar; drugi, prej dobričine, se razvijejo v zakonu s svojim zakoncem v strup, ki mori vsako sožitje. Nekoč se je neki zet pritožil čez ženo svojemu tastu, češ da je uporna in zadirčna. Tast mu je odgovoril s pomenljivimi besedami: Dal sem ti za ženo svojega najboljšega otroka, ki me je vedno na besedo z veseljem ubogal in nikoli ugovarjal. Če je zdaj pri vas drugačna, ste drugačno naredili — pri vas!1 — In zet je zamišljen odšel. Prvina — žena — je bila dobra, pač pa so bile druge prvine — elementi — s katerimi se je zvezala, takšnega značaja, da so dale v novi mešanici (družini) — strup. Sicer pa bo menda razlika med moško in žensko brezobzirnostjo približno taka, kakor je med samozavestnim medvedom, ki po hos-ti vse polomasti, in med vodo, ki se skromno zgubi med drevjem in zelenjem pod zemljo, iz katere pa po sili naravnih zakonov privre na dan tam in takrat, kjer in kadar najmanj pričakujemo. Neka kmetica je pomenljivo odgovorila: Poročila bi se s svojim prvim fantom. S tem je nehote odprla celo novo poglavje: mnoge žene namreč v svojem zakonu nikoli ne pozabijo svoje prve ljubezni, s katero se pa iz kakih razlogov niso poročile. V novem življenju, če bi ga bile deležne, se jim hoče, da bi se tisto zgodilo. Morda bi bil to samo poskus, ki bi se utegnil izkazati kot neuspešen. V tem smislu je odgovoril neki kmet z veliko modrostjo: Poskusil bi še enkrat . . . PRIPRAVA ZA ZAKON V MARIBORU V okviru verskega pouka za študente so imeli deset večerov po vrsti poseben tečaj o krščanskem zakonu. To je bilo letos že tretje leto. Vsako predavanje je trajalo eno uro, nato je sledila debata za kake pol ure ali več. Udeležencev fantov in deklet je bilo do 80 ali 90. Vsi poslušalci dobijo tiskano potrdilo, da so tečaj z uspehom končali. S tem dokumentom v roki so oproščeni posebnega pouka pred zakonom, kadar se zanj odločijo. Poročilo poudarja, kako prav je to, zakaj tik pred poroko imajo ženini in neveste tako ali tako polno drugih zadev na roki, da se za poseben zakonski pouk ne morejo prav zbrati. Duhovnik jim le prevečkrat zaman govori. Udeleženci tečaja so zelo hvaležni, da imajo priložnost za tak pouk. List DRUŽINA navaja nekaj mnenj iz ust udeležencev in udeleženk: “Tako odkrito in spoštljivo je bilo vse povedano, da človek kar obstane in se zamisli”. “Take tečaje bi morali razširiti na vso Slovenijo.” “Spoznanja s tega tečaja bom s pridom uporabljal v debatah s kolegi in kolegicami.” “Takšen pouk je nujno potreben.” “Spoznala sem, da zakon ni ne pravljica ne mučilnica.” “Nisem pričakoval kaj tako globokega, resnično lepega in predvsem — življenjskega”. “Ta predavanja bi morali izdati v knjigi”. IZ DNEVNIKA NEVESTE Včeraj je prišlo Pavlovo pismo. Potem sva se dobila. Dolgo sva stopala brez besed, nazadnje me je prijel za roko. Nič ni bilo treba besed. Tih, vdan poljub je povedal vse. Kdor 7tna trpeti, ozdravi. On in jaz sva v teh dneh postala drugačna. Bolj tiha. Nisva v vsem edina, toda ni sile, ki bi naju zdaj ločila. Čisto novo veselje je v naju, veselje, ki krepi. Tudi ljubezen se je spremenila. Pavel je bolj moški in nezahteven. Prej me je samo gnalo za njim. Zdaj se bolje poznava. Pavel je dejal: Kadar bo spet prišlo kaj navzkriž, bova bolje vedela, kako bova krizo prebrodila. Bo že šlo. Včasih si mislim, da Pavlova vernost ni prevelika. Ne vem, kdaj je bil zadnjič pri spovedi. Zdi se, da je imel o dekletih drugačne predstave, kakor je zdaj med nama. Kmalu mu bom morala govoriti o veri. Saj se je med nama vnela kriza zaradi verskega gledanja na življenje mladih. Še se bova morala razgovarjati. Kakšna poroka naj bi to bila, če bi ne bila v najvažnejših vprašanjih, ki zadevajo življenje, edina? Ali naj bom sužnja? O, Bog, kako težko je biti zaročen! Prihodnost ni le v mojih rokah. Le kako bova potrkala pri župniku? Ne razumem, zakaj ima Pavel strah. Kolikorkrat smo se še srečali, smo se lepo pomenili. Zato upam, da bo vse dobro, samo da se vse-demo z župnikom k najvažnejšemu razgovoru. (DRUŽINA) Izpod Triglava EDVARD KARDELJ je nekje zapisal o slovenstvu: Kakor je narod nastal na osnovi specifične družbene delitve dela skozi epohe kapitalizma, take bo kot določena družbena kategorija z nastankom novih oblik in obsegov družbene delitve, ki jo bo prinesel socialistični oziroma komunistični družbeni red, tudi postopoma izginil z zgodovinske pozornice. — Kardeljeve misli pobija znova v tržaškem ZALIVU Boris Pahor in med drugim pravi: Ponavljam, da sem za laično družbo, a če se bom v stiski moral odločiti za to, kar je za narodno skupnost koristneje, potem bom rekel: Prav, rajši naj krščanstvo rešuje narodnost, kakor da ga ne rešuje nihče. BOJAN ŠTIH V MURSKI SOBOTI je zapisal: Prav vseeno je, ali imamo eno tovarno več ali manj, zlasti še, če moramo podpirati nekatere tovarne in nadomestovati njihove izgube samo zato, da se lahko pohvalimo z obličjem industrijske države. Nikakor pa ne moremo živeti brez prosvete, kulture in umetnosti. Seveda lahko živimo, toda le tako, da se odpovemo svoji zgodovini, svojo prihodnost pa prodamo grabežljivim tujim rokam, a slovenskega človeka spremenimo v mutastega termita in občudovalca zlatega teleta. V MARIBORU JE ZALOŽBA ‘ OBZORJE” izdala novo knjigo s pesmimi Josipa Murna-Alek-sandrova. Izšle so v zbirki Iz Slovenske kulturne zakladnice. Obširno spremno besedo knjigi je napisal Jože Snoj. PET NOVOMAŠNIKOV iz ene same družine se obeta sloveski hiši v fari sv. Eme v mariborski škofiji. Pišejo se Krašovec, po domače se reče pri Marinškovih. Kmečka hiša, bilo je 9 otrok. Najstarejši je med letošnjimi novomašniki, trije za njim so še v bogoslovju, pa imajo že preračunano, kdaj bodo zapeli prvo glorijo. Peti je še v ljudski šoli, pa je že odločen, da pojde za brati pred oltar. Sliko štirih v talarju so prinesli listi v Ameriki. In to je mogoče, bo rekel kdo, v “današnji” Sloveniji? Mora že biti, ko je pa res! Celo sliko očeta in matere Jožeta in Marije Krašovec, smo vide- li v tisku, da še bolj drži. VERSKI LIST “DRUŽINA” v Ljubljani je dobil dovoljenje, da poveča naklado od 105,000 na 115, 000. Toliko ga zdaj tiskajo vsakih 14 dnij. Bree ovir gre list tudi čez mejo in ga precej prodajo v Primorju in na Koroškem, pa tudi med izseljenci. Vladarji doma radi vidijo ta promet. Seveda nad DRUŽINO niso navdušeni, zato pa toliko bolj nad — devizami! ŽEBOTOVA KNJIGA “Slovenija včeraj, dane« in jutri”, ki je izšla nedavno pri Mohorjevi v Celovcu, je v domovini naletela na hudo obsodbo. Ljubljansko DELO je pisalo -o njej pod naslovom: Belogardističen pamflet. Kmalu potem je prišla uradna prepoved uvažanja in širjenja te knjige. Čutijo, da je najbolj nevarna mladini, zlasti sinovom vladajočih komunistov. Mnogi se čudijo, zakaj je bila potrebna izrecna prepoved, knjige, ko itak prepoved velja za ves izseljenski tisk, razen kakega Novega lista v Trstu, ki je titovcem naklonjem. Nekateri hočejo vedeti, da je prepoved prav nalašč zato izrecno dana, da bi knjiga zbudila pozornost in zanimanje. Saj so tudi pri koritih ljudje, ki želijo, da bi se knjiga doma brala ir širila. Z javno prepovedjo so to gotovo dosegli, “tihotapci” dobro vedo, kako spraviti čez mejo prepovedano blago. LJUBLJANA IMA med 17 sedanjimi župnijami celih 7, ki štejejo dosti več kot 10,000 prebivalcev, od teh sedmih so pa tri, ki imajo kar 18,000 ljudi. Teh 17 župnij ima 46 dušnopastirsko delujočih duhovnikov, torej niti ne tri za vsako župnijo. Res je poleg teh še 48 drugih duhovnikov, ki imajo drugačna opravila, pa vendar mnogo pomagajo po župnijah. Kljub temu je sorazmerje kričeče. (Tako je napisal rajni kanonik Franc Glinšek). AKCIJO ZA VARSTVO NARAVE zahteva Prirodoslovno društvo v Sloveniji skupno z drugimi podobnimi organizacijami. Onesnaženje zraka že presega ponekod dopustno mejo, pravijo, pitna voda postaja problem. Nenačrtno zidanje novih naselbin jemlje delovnemu človeku prostor za obnovo telesnih in dušnih sil. “Žal, pri nas ni neznano varčevanje na napačnem kraju, hlastanje po naglem dobičku na račun naravnih dobrin in preziranje koristi skupnosti in zanamcev”. NOVEGA NADŠKOFA IMAJO V GORICI v osebi dosedanjega nadžupnika v Monfalcone-Trži-ču. Ime mu je Peter Cocolin. šolal se je v Gorici in slovensko govori že od mladih let. Je prvi nadškof domačin, odkar je moral odstopiti nadškof Frančišek Borgia Sedej. Goriški Slovenci so ga z veseljem pozdravili. IZVIRNO POROČILO IZ TRSTA Saša Rudolf ZASTOPSTVO SLOVENSKE SKUPNOSTI iz Trsta je bilo v ponedeljek 3. julija uradno sprejeto v Rimu pri podtajniku predsedstva ministrskega sveta Salizzoniju in prosvetnem ministru Guiju. Gre za sila pomemben dogodek v življenju slovenske manjšine, saj je bil to prvi uradni stik z italijansko vlado v povojni zgodovini tržaških Slovencev. Predstavniki Slovenske skupnosti: deželni svetovalec dr. Škerk, pokrajinski odbornik Rudolf, član tajništva dr. Poštovan in izvedenec za šolstvo dr. Šah, so seznanili podtajnika Salizzonija o položaju Slevencev v Italiji, o potrebi zaščite manjšine in njenih pravic. Po orisu splošnega položaja, ki ga je podal dr. Poštovan, je dr. škerk postavil zahtevo po upravnih pooblastilih, ki naj jih osrednja vlada posreduje deželi Furlanija-Julijska Benečija. Pretežno gre za pooblastila, s katerimi bo deželni svet lahko zakonsko zagotovil pravice slovenskega prebivalstva. O pravici do uporabe mate-riščine v odnosih z javnimi uradi in ustanovami je podal krajše poročilo pokrajinski odbornik Rudolf. Pri tem vprašanju je bilo med drugim govora tudi o namestitvi v javne službe določenega števila uradnikov z znanjem obeh jezikov. Takšna rešitev iznesenega vprašanja ne bi bila novost, saj je že avstrijska ustava iz leta 1866 predvidevala trojezično uradovanje v javnih ustanovah naših krajev. Podtajnik Salizzoni je poudarili razumevanje do iznesenih vprašanj, vendar je naglasil, da so nujno potrebni nadaljnji sestanki, na katerih bo moč pričeti konkretno reševati posamezna vprašanja. FILM BEN HUR so kazali po Sloveniji v tako skrajšani obliki, da je tekel le okoli 150 minut namesto 230. Tako poroča list DRUŽINA, ki je o tem napisala dosti dolg članek in vsaj narahlo stvar pokritizirala. Sicer pa kritiziranje ni bilo posebno nevarno, zakaj dnevni tisk je o tem veliko povedal in spravil tovariše v precej neprijetne zadrege. Vendar je moralo ostati pri tem, da pač film v celoti “ni ustrezal ideološko” . . . Partija ne da iz rok vajeti, čeprav mnogi ne morejo dovolj opisovati, kako “se je doma že vse spremenilo”. Nekaj tega je pač res, povečavati pa nima pomena. V popoldanskih urah je zastopstvo Slovenske skupnosti sprejel minister za prosveto Gui. Sestanek je potekal okrog konkretnih vprašanj slovenskega šolstva na Tržaškem. Strokovnjak dr. Šah je ministru in višjim funkcionarjem, ki so prisostvovali razgovoru, predočil vprašanje končne zakonske ureditve didaktičnih ravnateljstev in nadzornika za osnovne šole. Za srednje šole bo že v bližnji bodočnosti izdan ustanovitveni dekret, glede nove strokovne industrijske šole, za katero se Slovenska skupnost že dalj časa poteguje, je minister sporočil, da je njegovo ministrstvo zadevo že pozitivno rešilo, vendar je še v pričakovanju soglasnosti drugih ministrstev. Vsekakor je moč upravičeno upati, da bo šola pričela delovati že s prihodnjim šolskim letom. Minister Gui je nadalje dejal, da se strinja z zahtevo Slovenske skupnosti, da morajo imeti profesorji slovenščine ustrezno izobrazbo, in je zato sprejel predlog zastopstva, da se na tržaški univerzi ustanovi stolica za slovenski jezik in slovstvo. Posebna šolska komisija pri Slovenski skupnosti je v teh dnevih že stopila v stik z akademskim senatom na tržaški univerzi, ki mora osvojiti predlog in ga predložiti ministrstvu. Zastopstvo Slovenske skupnosti se je na sestanku s prosvetnim ministrom dotaknilo še nekaterih drugih perečih vprašanj sloveskega šolstva, med temi slovenskih uslužbencev pri šolski upravi. Predstavništvo Slovenske skupnosti je spremljal tržaški poslanec Belci, saj je uradni sprejem slovenskih zastopnikov v Rimu spadal med točke politično-upravnega sporazuma, ki ga je Slovenska skupnost podpisala s strankami leve sredine za sestavo odborov pri tržaški pokrajinski in občinski upravi. ROMANJA K GOSPE SVETI na Koroško so se po prepovedi velikega skupnega v maj vršila v manjših skupinah. Na enem takem romanju je dejal mariborski škof dr. Držečnik: Sveti Modest in drugi irski misijonarji so imeli pri svojem delu uspeh med Bavarci in Slovenci, ker so oznanjali Kristusov evangelij v duhu enakopravnosti in bratstva vseh narodov. Zato je bilo njihovo delo blagoslovljeno in uspešno. KAKO JE RUDA JURCEC ZAČEL PISATELJEVATI RUDA JURCEC, predsednik Slovenske Kulturne Akcije v Argentini, pisatelj, člankar itd., nam je znan še posebej po svoji knjigi SKOZI LUČI IN SENCE. Sedaj je izšel II. del te knjige — pisateljevo doživljanje v letih 1929 — 1935. Za količkaj izobražene rojake prezanimivo branje. DRUGI del obsega skoraj 600 strani in vrsto slik. Cena knjigi pri nas je vezani 5 dol., broširani 4 dol. MISLI sprejemajo naročila. Tu objavljamo košček zanimivosti iz knjige. — Ur. KDAJ SEM ZAČEL PISATI PROZO — časnikarstvo je bilo samo izhod v sili — ne bi mogel točno razložiti. Res mi je Jože Pogačnik (zdaj ljubljanski nadškof — ur.) tiskal prvo novelo v marijaniškem Plamenu z naslovom Dva brata in jo je Narte Velikonja na sestanku literarnega krožka prebral in analiziral. Vendar sem ohranjal do nje podoben odnos kakor v ljudski šoli, ko nam je (nadučitelj) Rajšp v zadnjem razredu naročil, naj v domači nalogi popišemo, kar nam pač pride na pamet. Misel je bila predrzna in niti slutili nismo, da je v bistvu imela literarne namene. Čez nekaj dni sem vrnil zvezek s spisom “Naša kokoška.” Zgodilo se je, da se je naši mani rodilo eno samo pišče; koklja ga je takoj prepustila Usodi. Otroci smo ga prenašali na pašo, mu tolkli s prsti ob tla, kakor bi morala delati koklja, in ga učili jesti, nosili smo ga napajat in tako je pišče zraslo po svojevrstnih zakonih. Kakor je vsako pišče tekalo za kokljo-mamico, tako je naše pišče tekalo za nami. Poznalo nas je po glasu, in ko je bilo malo večje, nas je ločilo in se odločalo, za kom bo šlo na pašo. Iz piščeta je postala kokoška in se ni pridružila skupini, ki jo je imel pod poveljstvom petelin. Ko so druge kokoši, njegove zakonske polovice, mirno korakale za njim in mu bile vdane, kakor se spodobi, se je ona zjutraj odcepila od njih in hodila za nami po mestu, kakor se ji je zljubilo. Najraje je šla za mano v trgovino, ki smo jo imeli za oglom, kakih sto metrov daleč. Ko se je v trgovini najedla in napila, se je sama vrnila na dvorišče in čakala, kdaj smo bili otroci toliko Urejeni, da je mogla z nami v park na pašo ali na sprehod v mestno grabo. Celo mesto je našo čudno kokoško poznalo in se nanjo navadilo ter se ni v ničemer vznemirjalo. Hudo je bilo samo za nas otroke in sicer v poletnem času, ko smo bili bosi. Kokoška bosih nog ni mogla videti. Komaj smo pritekli v sobo ali trgovino in je bila blizu, se je besno zagnala v nogo in včasih s kljunom prebila kožico, da se je pokazala kri. Za dekliče ni bilo hudo, ker so takoj počepnile in s kiklico zakrile bose noge, fantje pa smo se reševali tako, da smo skakali na stole ali pa se zagnali na mizo in obsedeli v primerni višini. Kaj je bilo primernejše za domačo nalogo kot popisati to kokoško in njene navade? Vem, da sem vnesel celo imena prijateljev in prijateljic, ki jih je kokoška poleti do krvi oklala. Zvezki so že naslednji dan bili na katedru in Rajšp je najprej prebral zgodbo o kokoški. Dodal je neke opazke o pomanjkljivostih — sicer pa besedovanje zaključil s pohvalo. Nato je prebral nalogo Slavice Serajnikove, poznejše učiteljice pri Svetinjah, ki je opisala navade njihove mačke. Ohranil sem v spominu učiteljevo pripombo, da snovi ni obvladala, dasi je motiv zagrabila nežne je, globlje od mene. Vse je ostalo daleč zadaj kot nekaj nepomembnega, samo za Rajšpa zanimivega. Marijaniški Pla-nen je ostal podoben poskus. Vanj sem verjetno pisal zato, ker sem hotel biti discipliniran član hišnega literarnega krožka. Časnikarski tisk me je potegnil mnogo močneje, najbrž zaradi ostre aktualnosti, kakor jo je ponujala napeta politična borba v našem mestecu (Ormožu.) Bilo je v prvi ali drugi gimnaziji, ko sem med počitnicami začel dopisovati v mariborsko STRAŽO. List je izhajal v tiskarni sv. Cirila, najprej trikrat na teden, pozneje pa je moral preiti na enkratno tedensko izdajo, dokler — še pred mojih odhodom v Pariz, ni zamrl. Imel sem vtis, da se je list hotel vriniti med štajerske meščanske sloje, kjer so imeli pristaši liberalne stranke najmočnejši položaj, in je zato rad prinašal kar po dve strani dopisov iz večjih krajev. Ker v Ormožu ni imel stalnega dopisnika, sem začel pošiljati lokalne novice in tudi že odmeve raznih političnih polemik in dogodkov. Uredništvo mi lista ni pošiljalo — bogve zakaj ne — zato sem hodil po mestu, da so mi list pokazali; tako sem ugotovil, ali je bil prispevek objavljen. Sosednja, ogelna hiša je bila gostilna, kjer je bila že skoraj petdeset let za natakarico ženica zanimivih lastnosti: toliko velika kakor okrogla; vedno zaprta usta, a so oči govorile več, kot bi i mogel najbolj oster jezik; roki, ravno dovolj veliki za nalivanje brizgancev, sta ohromeli takrat, ko je začel pijani gost za mizo prepevati ali celo kvantati. Kadar je slednje preveč stopnjeval, ga je samo pogledala z mrzlimi, sivimi očmi in nisem buka ali čepice in se šel kam drugam odteščevat svojih nemarnij. poznal pijanca, ki ne bi pri tisti priči pobral klo- Ravno tisti teden sem poslal Straži daljši dopis in bil ves vročičen, ali bo objavljen. Pomislil sem, da Ankina gostilna mora imeti list naročen. Stekel sem čez cesto in z bosimi nogami obstal pred točilnico, kjer je dostojanstveno urejevala skladovnico visokih kozarcev, ki so služili samo za brizganec. “Anika, prosim lepo, ali imate Stražo ...” Roki z mokrimi prsti sta obstali za hip v višini, ki bi mogla služiti duhovnikom, kadar izganjajo hudobnega duha iz obsedenca, niti jih ni obrisala — mrzla vlaga je komaj vidno zasijala v sivih očeh, glas je zazvenel ledeno mirno: “Veš, Ruda, jaz pa prav nič ne potrebujem straže. Pri nas kar sama vse postražim.” Obstal sem na mestu brez glasu. Pred golo logiko sem bil brez moči, nisem se pa upal strogi Aniki razložiti, za kakšno “stražo” gre. Ker sem molčal, je gledala name kot na nekaj nebogljenega, na gimnazijca, ki mora imeti nekaj čudnega v sebi, ker pri belem dnevu sprašuje za stražo. Seveda; klobučarjev je, pa študent . . . Stekel sem v sobo, kjer so ormoški liberalni gospodje imeli stalno omizje. Po stari navadi sem spet zagrebel v stran in se zakompleksiral v premlevanje med stražo z veliko začetnico in stražo z malo začetnico, dokler nisem končal pri spoznanju, da zame ni ne ena ne druga — in sem nehal pošiljati dopise v mariborski list. Aniko sem osumil, da mora biti v njej kaj več kot samo zvestoba mali začetnici: najbrž je vlekla na liberalno stran, dasi je tudi to ni moglo preveč zanimati. One pri stalnem omizju je najbrž sodila tako kot mene: mokri prsti in mrzle oči so za izgon duhov obsedenosti. IMA 97 LET, PERO MU SE TEČE To je upokojeni župnik Jurij Trunk v San Franciscu. Vsak teden napiše še celo kolono v Ame-rikanskem Slovencu. Na primer tako-le: 'Človeštvo je enota. O tem ni prerekanja. Kako se ta enota pojavlja v praktičnem življenju, to je pa drugo vprašanje. Do velikega napredka je prišlo v zadnji dobi. Prišlo je do organizacije “Zedinjenih narodov — United Nations”. Vsi za enega, vsak za vse, tako bi nekako bilo. Kvišku glave, napredujemo! Že organizacija sama je dober pojav. Organizacija pa še ni delo organizacije. Priznajmo, nekaj se je tudi že naredilo. U.N. je posegla v marsičem zelo uspešno v zamotana vprašanja. Sedanji predsednik, U-Thar.t, je zmožen mož. Nastalo je mnogo narodov, o katerih prej ni bilo ne duha ne sluha, posebno v Afriki in južnih delih Amerike. Ampak gola revščina na mizah in v glavah. Kako tem narodom pomagati"? Amerika je odprla špehkamro, poslala za mize. Saj bodo ti novi reveži nas radi imeli, stopili na našo stran. Tudi za glave je bilo to in ono. Ne kritiziraj. Dvigniti kak narod ni malenkost. Politika zaide tudi na slaba, napačna pota. Na mizah je bilo več, več pa tudi v zibelkah, saj razumete, v glavah pa ni bilo več, še marsikaj škodljivega je bilo v glavah, torej nobenega pravega napredka ni bilo, pač pa tudi dosti strupenega močvirja. Politika: “Delili bomo in mesečne plače bodo”, je satanska politika. Ni čuda, da ne gre. U-Thant, ki je šel na vse kraje, je to videl. Tudi njemu se je posvetilo. Zato priporoča — samopomoč. Tisti, ki nimajo za na mize, nimajo dostikaj v glavah, si morajo pomagati sami. Sami morajo iti na delo za na mize, sami tudi si skušati zbistriti razum, priti do boljših socialnih razmer. Bo začelo svitati tudi v ter zanikrnih glavah"? Si bodo sami pomagali, kjer je to mogoče, ali čakali, da drugi nekaj pošljejo? Razmere so postale kritične posebno v južnih krajih Amerike. V Washingtonu to vidijo. Amerika je vozila, pa je bilo le vedno več v zibelkah! Dne 11. aprila so se zbrali doli v Urugvaju, 19 držav je bilo. Kaj je priporočal predsednik Johnson ? “Self-help”. KAJ IN KOLIKO VEMO O PRETEKLOSTI AVSTRALIJE? Janez Primožič OMENIL SEM ŽE DA O GLAVNIH MESTIH Avstralije napišem v posebnem članku. Naj pride ta napoved do izpolnitve v pričujoči številki. Najprej malo ponovitve. Videli smo, da so prišli prvi EVropejci v Avstralijo kot kaznjenci iz Anglije s kapitanom Cookom v januarju 1788. Pristali so v Botany Bay, ki je današnji Sydney. Razvoj nove dežele, pridobljene za angleško krono, je. bil počasen. Toda odkritje zlata in druge okoliščine so pripomogle, da se je vseljevanje povečalo. Ljudje so prihajali morda največ z upanjem, da bodo hitro obogateli. Deloma jih je gnalo v svet zgolj veselje do raznih avantur. Novi prihajači so se naseljevali večinoma po južnih in vzhodnih predelih kontinenta. Severni in zahodni del je ostal sam sebi prepuščen. V glavnem je ostalo pri tem še do današnjega dne, čeprav je po drugi svetovni vojni Avstralija začela za velikopotezno politiko masovnega vseljevanja. Sydney — najstarejše mesto Najstarejše avstralsko mesto, prestolica države NSW„ je tudi še vedno največje, šteje že precej nad 2,000,000 prebivalcev. Sprva je bila tudi kaj preprosta kazenska naselbina- velika ječa. Toda odlična luka — Sydney Harbour — je mikala in vabila k hitremu razvoju. Kmalu je postal Sydney prvovrstna trgovska, vojaška in mornariška baza, znana daleč po svetu. Od tu so začeli graditi ceste in železniške proge v notranjost dežele. Industrija raznih vrst je enako kmalu zacvetela. Sydney je bil center vseh podjetnosti širom po novi koloniji. Melbourne. Glavno mesto današnje države Victorije se je sprva imenovalo Dootila. Leta 1837 mu je guverner Bourke dal današnje ime. Anglež Melbourne je bil ministrski predsednik pod vlado kraljice Viktorije, po kateri je dobila svoje ime država, ki ji je Melbourne glavo mesto. Potreba po bančnih operacijah je dvignila Melbourne v avstralski denarni center. Posebno je prišlo to do veljave tedaj, ko so našli zlato in se je denarni promet začasno silno razbohotil. Vse to je tudi pripomoglo k temu, da je Victorija postala država zase. Zanimivo je, da je bil Melbourne vse do leta 1927 glavno mesto celokupne Avstralije. Brisbane. Glavno mesto Queenslanda — Kraljičine dežele — je bilo prvotno prav kakor Sydney zgolj kazenska naselbina. Negov začetek sega v leto 1824. Ime je naselbina dobila po tedanjem guvernerju NSW, ki se je imenoval Thomas Macdougall Brisbane. Polagoma se je naselbina razvila v mesto in postala središče nove države. Njegov današnji razvoj in lepi izgledi za bodočnost dajo upati, da bo mesto uspešno tekmovalo s svojimi sestrami bolj na jugu. Adelaide Glavno mesto države Južna Avstralija so ustanovili leta 1838. Ime mu je posodila žena kralja Viljema IV. Mesto je središče trgovine v državi in se bavi v glavnem z izvozom vina, usnja, žita, železnine in avtomobilov. Direktna telegrafska linija preko Darwina v London ima svoj začetek v Ade-laidi. Tako tudi prva prekocelinska telefonska linija do Darwina. Potegnjena je skorej točno po sledeh ekspedicije Johna Stuarta, ki je sredi 19. stoletja prvi prehodil Avstralijo od juga do severa, od Adelaide do Danvina. Perth Glavno mesto Zahodne Avstralije je oddaljeno od Sydneya preko 2,000 milj. Ima svojo luko Fre-mantle. Kljub veliki izolaciji Pertha se tudi v njem razvija industrija. H o b a r t Glavno mesto šeste avstralske države — Tasmanije — je bilo ustanovljeno leta 1804 ob reki Dervent, imenovano po tedanjem državnem tajniku za kolonije. Tasmanija je znana po dobri in zmerni klimi in je bila primerna za eno prvih kolonij na avstralskih tleh. Dežela je zlasti znana po svojih odličnih jabolkih. Vsako leto v marcu je luka polna ladij za izvoz jabolk. D a r w i n Visoko na severu avstralskega kontinenta je majhno mesto Darwin, ki je glavno mesto Severnega Teritorija, še ne v državo povzdignjenega dela dežele. Prvotno njegovo ime je bilo Palmer-ston, pozneje so ga spremenili v Darwin. Kot že znano, je vsa pokrajina Severnega Teritorija pod upravo zvezne vlade v Canberri. Canberra Zvezna avstralska prestolica je pravi Benjamin med avstralskimi mesti, saj ima za seboj še dokaj kratko zgodovino. Leži kakih 300 milj severovzhodno od prejšnjega glavnega mesta Melbourna. Načrt za Canberro je napravil ameriški arhitekt Walter Burley Griffin iz Chicaga. Za glavno mesto so jo določili že leta 1908, vlada in parlament sta se pa v njej nastanila leta 1927. Mesto Canberra in precejšnja okolica tvorita upravno področje zase — A.C.T. DOBROVO v Brdih — domovini pesnika Gradnika UMRL JE V LJUBLJANI pesnik dr. Alojzij Gradnik v svojem 85. letu. Spadal je med vrhunce slovenskega pesništva. Izdal je več zbirk pesmi in veliko tudi prevajal. Po žalnih slovesnostih v Ljubljani so rajnikovo truplo prepeljali v njegova rojstna Brda, v Medano. Tam je nekaj časa ležal na mrtvaškem odru, nakar se je razvil pogrebni sprevod: do cerkve civilen, od tam na pokopališče verski. Ob odprtem grobu je imel glavni govor rajnikov osebni prijatelj in dušni pastir p. Roman Tominec, župnik v Bežigradu. On ga je tudi previdel za odhod v večnost. O MAJNIŠKI DEKLARACIJI je dnevno časopisje doma molčalo, kakor je bilo priakovati. Z zelo lepim člankom se je pa spominu nanjo ob 50-letnici oddolžil znani publicist Lojze Ude v reviji “Naši razgledi” in pravilno poudaril njen pomen v narodnostnem in kulturnem življenju Slovencev. V MORAVČAH POD LIMBRSKO GORO je bi- lo takoj po vojni 250 komunistov, zdaj jih je še 17. Tako ugotavlja domači komunistični list in z gnje-vom razlaga, zakaj je do tega prišlo. Komunisti so obetali prave čudeže, ko bo zemlja okoli Moravč rodila po volji in pod oskrbo komunističnih načrtov, v resnici so pa zemljo kmetom pobrali, nato jo pa pustili samevati lepo “arondirano”, kakršna je še danes. TRENUTEK OB JEZERU YAMANAKA Vladimir Kos, S.J., Tokio (Pesem posvečena skritemu jubileju prijatelja) ŠE ENKRAT SI VITKA DREVESA PODALA ROKE SO V PRAZNINO. SONCE V SREDINI, SONCE V SREDINI JE VZKLILO V SVOJ ZADNJI PLES. POTEM JE JEZERSKI VETER ODRINIL ČOLN OD BREGA V ZELENI MRAK. OSTANI! ZAPROSIL SEM SONCE — TAKO KOT ME PESMI UČIJO — MREŽE SO POLNE BISEROV . . . HIŠE PRIPRAVLJAJO RIŽNO JED . . . OSTANI! DOTLEJ, DA TEMNO SRCE DOUME TAJNO NA DNU SMEJANJ. ŠE ENKRAT SO VESLA VZPLAMTELA IN MRAK JE IZBRISAL STOPINJO. K BUKVI NASLONJEN REČEM: LE KAK MORA BITI SVETLOBE SVET, DA ZMERAJ SE VRAČA K NJEMU. LAHNO POBOŽAM LES BREZ ODGOVORA. < ► :: KAJ SE VAM ZDI O KRISTUSU? < ► ČIGAV SIN JE? (Mat. 22,42) Vernim katoličanom je odgovor lahak. Vendar se je bati, da Kristusa premalo poznamo in malo vemo o njem. Pozabili smo. Prav bo, če ponovimo vsak mesec nekaj, kar so evangelisti o njem napisali. Poznanje Kristusovega življenja in delovanja bo poglobilo našo vero vanj. Besedilo evangelijev imamo tu spodaj na levi strani, na desni pa pojasnila k besedilu, da nam bo laže razumljivo. Priložena je zemljepisna karta Palestine, da lahko sledimo, kje se dogodki evangelije zv vršijo. Ce pravimo, da smo Kristusovi moramo Kristusa kar najbolje poznati! MARIJA MAZILI JEZUSA Sest dni pred ve/iko nočjo je Jezus prišel v Betanijo, kjer je bival Lazar, ki je bil umrl in ga je Jezus obudil od mrtvih. Napravili so mu tam gostijo in Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. Marija je vzela funt dragocenega olja in ga izlila na njegovo glavo, mazilila njegove noge in jih obrisala s svojimi lasmi in hiša se je napolni/a z vonjem olja. Ko so učenci to videli, so bili nejevoljni in so govorili: Čemu ta potrata? Rekel je tedaj eden izmed njih, Juda Iškariot, ki ga je pozneje izdal: Zakaj se to olje ni prodalo za tristo denarjev in razdalo ubogim? — Tega pa ni rekel, kakor da bi imel skrb za uboge, ampak ker je bil tat in je imel denarnico ter je izmikal, kar se je vanjo devalo. •Cona vth . MT TcbO' •Mum rr /mCa49ana. \ - S ik .m* « % H & Aenon* J H X /? T 1 < 0 /c (H 05 h'! »S id .N jar £ Stb ( / Emmauf,. Y J’8'**«'* •Htbron BILO JE KAKOR LA POGREB Dogodek se je izvršil v soboto pred cvetno nedeljo. Verjetno je Jezus z učenci in drugimi romarji prišel do Betcmije v petek zvečer. Ondi je prenočil. Sobotni dan je dovoljeval zelo kratko potovanje, zato so ostali v Betaniji in neki Simon Gobavec je ]>orabil priložnost za pogostitev. Povabil je Jezusa z učenci in Lazarjeve. Dragoceno olje je verjetno imela Mariji katekizem, sveto pismo. Pisal je prav tam, kjer je Sj tudi pokopan. Proslava rojakov pri Trubarjevem :♦! v s°boto 26. avgusta od 7:30 11.30 p.m. jjj grobu je bila deloma verska, deloma narodnostna sj in družabna. Prisotni so bili tudi nekateri odlični !*s NORTH MELBOURNE TOWN HALL >: Nemci, zlasti predstavniki Cerkve. S (Queensberry Street) H JANEZ ZUPAN, rojak iz okolice Kranja, je ORKESTER M.R.4 pred leti šel čez mejo in dalje v Ameriko. Pokli- :♦! cali SO ga k vojakom in poslali v Vietnam. Bil je >; Vstopnina po navadi. — Pijačo lahko >; letalec. Letos v aprilu je izgubil življenje. Na prinesete $ stroške ameriške vlade so ga pokopali v Št. Janžu H " M na Koroškem, kjer mu še živi stric. ...... NADALJNJI DAROVI ZA SKLAD in druge namene $ 6: Tomaž Možina; $ 4: Marg. Hazetič, Lucijan Mozetič, Ivan Mesar; $ 2: Mirko Muha, Peter Arlič, Frane Erpič, Marija Jaklič, Anton Šajn, Angela Dodič, Stanko Sivec, Ivan Urbas, Peter Bizjan, Ferdo Strehar, Feliks Plazer, Vera Zadnik, Francka Anžin, Ivanka Iskra, Andrej Fistrič, Justina Glajnarič, Matija Okorn, Miha Hočevar, Ema Simčič. $ 1 Lina Grassmayr, Stanko Vrbnjak, Andrej Grlj, Štefka Fretze, Rudolf Iskra, Olga Saulig, Alojz žagar, David Pahor. P. PODERŽAJ, INDIJA. — $ 4: Ana Kustec, Neimenovan; $ 2: Fr. Koren, Slovenka, (Maffra). i A SLOMŠKOV SKLAD. — $ 4: Cvetko Falež; $ 2: Slovenka (Maffra) SLOVENIK V RIMU. — $ 10: Neimenovan, Matija Okorn, Ivan Legiša, Neimenovan; $ 6: Edvard Golja: $ 4: Jože Grilj; $ 2: Evgen Braidot, Neimenovan. Vsem spet najlepša hvala in drugim prošnja za naprej! Bog povrni! STAVKA ŽURNALISTOV pretekle dni je od vseh stavk in štrajkov, ki se tako radi pojavijo med nami, napravila najmanj zgage in sitnosti splošni javnosti. Morda pa celo kaj dobrega. Koliko manj nepotrebnega papirja se je valjalo po hišah, koliko manj nepotrebne tinte se je prelilo. In koliko manj človeškega mesa je bilo na slikah! Urednik MISLI, ki je tudi kos žurnalista, je ugibal, če naj tudi on gre na štrajk. Saj so bili na štraj-ku že pred zgoraj omenjeniim štrajkom mnogi znanci MISLI: Mira, Vanda, Joh, Gustl, Čmrlj, Ludvik, Vlasta, Stanislav, pa še kdo. Kaj šele mnogi naročniki! Ali bi ne bilo kar prav, da bi se “podal na štrajk” tudi urednik? Kaj pravite? ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ ” V spomin profesorja Lamberta Ehrlicha 1 ;; ob 25 letnici njegove smrti izšla knjiga uni- "; • • verzitetnega profesorja dr. Cirila Žebota ■< ► , , :: SLOVENIJA il VČERAJ, DANES IN JUTRI Knjiga je izšla v založbi avtorja pr iMo- .. ” horjevi družbi v Celovcu (Viktringer King ” ” 26). •* Cena: $3. .! V Avstraliji se knjiga lahko naroči na !! naslov: dr. Zvonimir Hribar ■* ► < ► '• 970 Curlew Cres. No. Albury, NSW. PREHLAD, NAHOD, ZAMAŠEN NOS Ni prava bolezen, pravijo, pa je vendar vredno ° njej pisati. 'Če pišejo doktorji, modre in vešče glave, zakaj ne bi mi? Pišejo, da je prehlad najbolj razširjena nadloga in to po vsem svetu, pa zraven dostavljajo, da bo še nekaj časa tako. Iznašli so že ne stotine zdravil zoper prehlad, ki je bolezen, pa ni prava bolezen, vendar čisto pravega zdravila še niso iznašli. Bodo ga pa. Potrpljenje! Ni prava bolezen, pišejo, ker sama na sebi ni nevarna, še manj pa smrtna. Vendar se iz nje lahko izcimijo prave bolezni: sinusitis, vnetje prsne stene, pljučnica . . . Prehlad je nalezljiv, tudi to vedo povedati. Povzročajo ga “virusi” in ko prehlajenec kiha, bruha svoje viruse v soseda in ga okuži, da lahko en prehlad mnogo mladih dobi. Zdravil je na pretek, pa so vsa bolj tako in tako. Prehlajenci pa zelo pridno segajo po njih. V Avstraliji zmečejo za zdravila zoper prehlad na leto kar celih 85 milijonov dolarjev. No, ni popolnoma res. V tej številki so vključene tudi izgube zaradi izostajanja ljudi od dela. Pa je prav, da prehlajenci ne hodijo na delo v tovarne in še kam. Vsaj tam ne kihajo in ne kuži jo sodelavcev. Kljub temu je res, da nekaj milijonov dolarjev izmečejo za sama zdravila. Posku*sijo vse mogoče, ko pa učeni doktorji zmerom kaj novega iznajdejo, kupujejo tudi tisto, čeprav doktorji odkrito povedo, da bodo “ta pravo” zdravilo iznašli šele “nekoč”. Doktorji tudi pišejo, da ni poglavitno, kaj jemlješ za zdravilo, ampak kako ga jemlješ. Če pa hočeš vedeti, kakšen je tisti “kako”, moraš biti že sam vsaj polovico doktorja. Pa naj pravijo in pišejo doktorji tako ali tako, “mi” še vedno trdimo, da je prepozno zdravilo jemati, ko je prehlad že tu. “Naš” predpis je: vzemi zdravilo točno dve uri prej, preden te prehlad napade. To bo gotovo pomagalo. Kdor ne verjame, naj poskusi! Nimamo pa še do konca dognano, če to pomaga tudi zoper okuženje. Zaenkrat torej svetujemo: Kadar te hoče kak prehlajenec okihati, beži od njega tako naglo, da mu boš mogel šele čez rame nazaj zaklicati: Bogpomagaj! JUGOSLAVIJA -AVSTRALIJA -JUGOSLAVIJA - “ P U T N I K ” organizira AVIONSKA IN LADIJSKA SKUPINSKA IN POSAMIČNA POTOVANJA v Jugoslavijo in nazaj: V Strokovno Z ladjami: Melbourne — Atene cena izven sezone je okoli $ 305 Melbourne — Djenova izven sezone okoli $ 333 Melbourne — Djenova v sezoni okoli $ 395 Melb. — Djenova — Melb. izven sezone okoli $ 730 Melb. — Djenova — Melb. v sezoni okoli $ 786 Z avioni: Melbourne — Evropa $ 587 Melbourne — Evropa in nazaj (skupinsko) $ 781 “P U T N I K” je JUGOSLOVANSKA organizacija v Avstraliji, ki BREZPLAČNO postreže vsem jugoslovanskim emigrantom za vsa potovanja po svetu in za dobavo dokumentov. “P U T N I K” ima svoje urade v vseh večjih mestih v Jugoslaviji. Prosimo, pišite, pridite osebno ali telefonirajte : “ P U T N I K ” Travel Agency P/L 245 Gertrude Street (vogal Smith St.) FITZROY, Melbourne, VIC. 3065 :: TELEFONI: 419-1584 IN 41-5978 — Po urah: 44-6733 t >; >: POD VODSTVO ROJAKOV JE PREŠLA >! * B. P. G A R A Ž A ------------------------------- 190 Canley Vale Rd., Canley Hts., NSW. £ Prevzela sta jo slovenska rojaka | FRANC BERKE & TOMAŽ KLINAR M Priporočata se vsem v kraju Canley Vale in okolici za vsa avtomobilska popravila. >; ♦; >; >; ♦;> delo, zmerne cene, postrežba« pnjazna Imamo tudi instrument za elektronski “tune-up” vašega motorja. Tel. v garaži: 72-5853 — na domu: 72-1049 STANISLAV FRANK | H 74 Rosewater Terrace, Ottaway, S.A. LICENSED LAND AGENT: 1 Posreduje pri nakupu in prodaji zemljišč ’ in hiš. ij! DARILNE POŠILJKE v Jugoslavijo posreduje. SERVICE ZA LISTINE: napravi vam £ razne dokumente pooblastila, testamente itd. >J ROJAKI! S polnim zaupanjem se obra-čajte na nas v teh zadevah! J 42777 42777 Šjj MAGIČEN LIK REŠEN Vodoravno in navpično: 1. pridevnik — 2 moderator — 3 merilec valirji — 5 Monte Rosa. Rešitev poslal (samo) Jože Grilj. — ka- Dr. J. KOCE G. P. O, BOX 670, PERTH, W.A. 1. ROJAKI! PRISTNO ŠTAJERSKO BUČNO OLJE PRVOVRSTNE KAKOVOSTI LAHKO DOBITE PRI Mr. OLIPU, 65 MONCUR ST., WOOLLAHRA: TEL. 32-4806. 2. KDOR NAROČI KARTO PRI MENI ALI NA ČIGAR PRIPOROČILO IN POSREDOVANJE DOBIM NAROČILO ZA VOZNO KARTO, MU DAM BREZPLAČNO INFORMACIJE IN NASVETE V PRAVNIH IN POSLOVNIH ZADEVAH, KAKOR TUDI GLEDE ZAPOSLITVE NA SEVERU ZAPADNE AVSTRALIJE. 3. ROJAKOM ŠIROM PO AVSTRALIJI SPOROČAM, DA SEM VPOSTAVIL ZVEZO Z ROJAKOM INŽENIRJEM PAVLOM KAUČIČEM, KI IMA POTOVALNO AGENCIJO V GENOVI. VSI, KI JIH KLIČETE SEMKAJ, BODO SREČNI, KO JIH BO OB PRIHODU V GENOVO PPOZDRAVIL SLOVENEC IN JIM ŠEL NA ROKO VSE DO ODHODA LADJE V AVSTRALIJO. IMETI V TUJINI OB STRANI IZKUŠENEGA ROJAKA, JE VEDNO RAZVESELJIVO, DOSTIKRAT NUJNO POTREBNO. ISTO VELJA ZA POTOVANJE IZ AVSTRALIJE V DOMOVINO. Z OZIROM NA TO SVETUJEM ROJAKOM, DA NAJ NAROČAJO VOZNE KARTE (ZA LADJE ALI LETALA) PRI MENI, SAJ VOZNE KARTE PRI MENI NE STANEJO NITI EN CENT VEČ KOT KJERKOLI DRUGJE. ZASTOPNIK za N.S.W. Mr. R. OLIP, 65 Moncur St., Woollahra, N.S.W. Tel. 32-4806 ZASTOPNIK za VIC. Mrs. M. PER3IC, 704 Inkerman Rd., CAULFIELD, VIC. Tel. 50-5391 >; >; >: r«s >: >: >. >; >; >; >; >; >; >; >; >; >. >; >; >; >; ;•; >; SLOVENSKA MESNICA ZA WOLLONGONG ITD. TONE IN REINHILD OBERMAN 20 Lagoon St., Barrack Point, NSW. Priporočava rojakom vsakovrstne mesne izdelke: kranjske klobase, ogrske salame, slanino, sveže in prekajeno meso, šunke itd. Vse po najboljšem okusu in najnižjih cenah. Razumemo vse jezike okoliških ljudi. Obiščite na* in opozorite na na« v*e svoje prijatelje! AVTOKLEPARSKO PODJETJE :: S ♦* 8 8 8 S H :: :: s: s: ♦« h :: :: :: :: IVAN ŽIŽEK GRANVILLE SMASH REP AIR” 10 Rawson Rd. Guildford, N.S.W. Tel. 632-4433 10 Larra St. Yennora, N.S.W. Tel. 632-8543 Delo opravi v sporazumu z zavarovalnico ali po osebnem dogovoru s stranko. Ponoči in podnevi ‘Towing Service” Izučeni avtokleparji lahko dobijo delo s.: :: :: s: !> J! ! :: H S.! g