KDO BO ČISTIL ŽIRI-NOVSKEMU ŠKORNJE?
str. 2
PREVAJANJE JE PREKLETO TEŽKO
str. 6
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 4. decembra 1997 :® Leto VII, št. 24
Milan Kučan še pet let predsednik Republike Slovenije
NE ŽELIM SI VEČJE MOČI, ŽELIM NORMALNO DELATI
Dosedanji predsednik in neodvisni kandidat Milan Kučan je na volitvah za predsednika Republike Slovenije po neuradnih podatkih, uradne bodo objavili 2. decembra, dobil 55,55 odstotkov glasov in s tem že v prvem krogu premagal svoje nasprotnike: Janeza Podobnika (18,39 % glasov), dr. Jožeta Bernika (9,48 % glasov), Marjana Cerarja (7,05 % glasov), Marjana Poljšaka (3,21 % glasov), Toneta Peršaka (3.07	% glasov), dr.
Bogomirja Kovača (2,70 % glasov) in dr. Franca Miklavčiča (0,55 % glasov). V Sloveniji je bilo odprtih 3441 volišč in 29 volišč po svetu. Po podatkih državne volilne komisije se je volitev udeležilo 1.061.073 državljank in državljanov, ali 68,5 odstotka volivk in volivcev. Med nedeljskimi volitvami (23.11.1997) so v Sloveniji dobili tudi prvi sneg, sicer pa so potekale brez zapletov ali izgredov. Prve izjave poraženih predsedniških kandidatov so bile zelo različne. Od zadovoljnega Janeza Podobnika (ki mu nekateri pripisujejo največ možnosti, seveda če bo kandidiral, čez pet let) do dr. Jožeta Bernika, ki v ponovni izvolitvi dosedanjega predsednika vidi še pet let komunistične vladavine v Sloveniji. Čeprav gre za eno prvih izjav dr. Bernika po porazu, se vseeno ne bi smel spustiti na tolikšno podcenjevanje intelektualne ravni slovenskih volivk
in volivcev. Raznolike in polarizirane so bile tudi (in še bodo) izjave strankarskih prvakov, ki so bili sposobni sprejeti poraz na volitvah ali so se oprijeli svoje tradicionalne demagogije (Janez Janša in še kdo) po kateri bi kazalo, rečeno nekoliko cinično, zamenjati državljane Slovenije, ker niso in niso pripravljeni poslušati njihovih besed. Predsednik Milan Kučan je tudi prepričan, da ni zmagal po zaslugi predloga lustracijskega zakona (prer dlagatelja Janez Janša in Lojze Peterle), ampak zato, ker je prepričan, da ljudje cenijo njegovo delo in vanj verjamejo. Pred volitvami tudi ni imel posebnega političnega progra-
ma, ampak se je zavzemal in se zavzema za uresničevanje programa samostojne slovenske države in programa slovenske prihodnosti. “Bi/ sem eden tistih, ki so oblikovali ta program v različnih obdobjih, z njim sem zavezan in na tej funkciji se čutim za varuha tega programa. ”, _■
Novi predsednik tudi ne pristaja na ocene o zastoju pri razvoju Slovenije, ker meni, da razvoj nobene družbeni premočrten. “Bil je zelo skokovit, v zadnjih desetih letih pa se je naša zgodovina strahovito zgostila. Sli smo skozi velike preizkušnje, če pogledamo, kaj je bilo pred desetimi leti in je danes.
Takrat so bila tudi pri najbolj drznih razmišljanja o samostojni slovenski državi le sen, danes je to realnost, danes je življenje v tej državi odvisno od nas samih, od naših zamisli in sposobnosti, da te zamisli uresničimo. Tudi od skladnosti teh zamisli s tistim, kar hoče razviti svet in razvita Evropa. Slovenija je s svojim gospodarstvom močno vpeta v gospodarski prostor Evropske zveze, od tu tudi moje prepričanje, da Slovenija nima boljše možnosti kot je vključitev v Evropsko zvezo. Poudariti želim, da vsa gibanja, konjukturna in tista padajoča v gospodarskem prostoru Evropske
zveze, posredno vplivajo na nas. Tam so napovedi za prihodnja leta dobre, po tej logiki bi morala biti dobra tudi naša gospodarska gibanja, če jih bomo znali izkoristiti. Ni pa nobenega zagotovila, da se bo to zgodilo samo po sebi, ” je v pogovoru za Televizijo Slovenija povedal Milan Kučan.
Med važne naloge predsednik Milan Kučan uvršča dokončanje procesa lastninjenja, ker se mu to zdi ključna zadeva celotne družbene reforme. Tedaj bo dobila lastnina ekonomsko vlogo, končani bodo prepiri o pravnih nosilcih lastninske pravice, in začne se ustvarjati dohodek. Od izpeljave tega procesa je soodvisen tudi ves socialni kompleks, ki sodi na drugo mesto med nalogami novega predsednika. Na zunajepolitičnem področju predsednik ne razmišlja o posebnih novostih, ampak poudarja ustvarjanje dobrih odnosov s sosedi in vključevanje Slovenije v Evropsko zvezo in NATO.
Nič ne bo narobe, če novega predsednika Milana Kučana spomnimo na besede, ki jih je povedal ob odpiranju mejnega prehoda v Prosenjakovcih: “Moja srčna želja je, da bi odprli še prehod med Cepinci in Verico. Prehod je pomemben za porab-ske Slovence, takrat bo obljuba o prehodih dokončno izpolnjena.
eR
2
KDO BO ČISTIL ŽIRINOVSKEMU ŠKORNJE?
Pred referendumom o vstopu v NATO mi je neka starejša vaška ženica rekla, da kje neki bo šla ona na volišče, saj tovrstne stvari niso več za take stare in okorne vaške ljudi z nagubanim čelom, kot je ona. Oprostite gospa, sem ji hudomušno oporekal, ali ne mislite, da na volišča hodijo polnoletni državljani, ne pa manekeni in manekenke? Že, že, ampak od tega NATA ali kaj je že, boste imeli korist vi mlajši. Na kakšno korist mislite? Na to, da boste bolje živeli! Draga teta, ali mislite,
da je NATO nekakšno ministrstvo za boljše plače in boljše pokojnine?... Kolegica novinarka, ki sem ji omenil ta svoj doživljaj, je napisala gloso na podobno temo, nakar so se usula pisma tudi iz najbolj zakotnih vasi, češ, kaj neki misli gospa novinarka meščanka, da so oni na podeželju zares taki butci, ki pojma nimajo, kaj se dogaja po svetu?!? Sram vas bodi! Mi na kmetih vemo ravno toliko o NATU kakor gospa urednica ali kako se že reče takim ljudem, ki pišejo v časopise...
Če izhajamo iz dejstva, da je na dan referenduma bilo zoprno vreme - da ne govorimo o zoprnih politikih, katerih je večina ljudi do grla sita -, in je kljub temu polovica volilnih upravičencev šla na volišča, moramo pritegniti kritičnim bralčevim glasovom s, terena.
Druga pesem pa je, da tudi najbolj poklicani na Madžarskem ne vejo vsega o NATU, ker pač nihče ne ve točno, kaj se bo izcimilo iz vsega. Vsi pa vemo oziroma večina nas ve, da trenutno ni boljše rešitve za bivše socialistične države. Ne glede na to, da bo stvar imela vsekakor tudi neprijetne posledice, tako materialne kakor drugačne. Ve se tudi, da bi bila ti.i. vojaška nevtralnost najdražja rešitev, glede samoobrambe pa povrhu še neučinkovita, zlasti v primeru majhnih držav, kakršna je tudi Madžarska...
Ko so na Madžarskem pred dnem ob praznovanju 85. letnice rojstva vprašali predsednika Panevropske unije Otona Habsburga, kako se kaj počuti, je dejal, da si lepšega darila za rojstni dan ne bi mogel predstavljati, kakor to, da se je 85 odstotkov madžarskih volilcev zavzelo za vstop v NATO.
Madžarski zunanji minister Laszlo Kovacs je bil po objavi uradnih rezultatov tako vzhičen nad uspehom, da je na mah prepesnil tisti del madžarske himne, ki toži, da zla usoda (“balsors”) tepe Madžarsko skozi vso zgodovino. Glagol “tepe” je pretvoril v preteklik “je tepel”... Isti minister pa se
zelo trezno zavzema tudi za to, da mora biti proces vstopa v NATO popolnoma transparenten, da ne bi povzročal po nepotrebnem sumničenja s strani tistih držav, ki so izostale iz prvega kroga. Pravi tudi, da trenutni “zmagovalci” bodo morali biti v prihodnje še obzimejši do “drugouvrščenih”, ki so zdaj precej občutljivi. Naj spomnimo npr. na Slovenijo, kjer je opozicija zagnala vik in krik, češ da je vlada in njena zgrešena zunanja politika kriva, da Slovenija ni bila poklicana v prvi krog, zunanji minister Zoran Thaler je menda zavoljo tega tudi odstopil.
Namesto, da bi se spuščali v sfere visoke mednarodne politike, se raje vrnimo k referendumu. K dnevu, ko je bilo tisto gnusno megleno vreme. K temu, da imajo ljudje na Madžarskem poln kufer gnusnega politikantskega zamegljevanja, in kljub vsemu grejo na volišča. Se je tudi njim zmešalo? Ali ni to neke vrste duševna razdvojenost?
Kot kaže, ne gre za nikakršno shizofrenijo, prav obratno, za seizmografsko dojemljivost za politično treznost. Kot rečeno, ljudem gre včasih že skorajda dobesedno na bruhanje od samopašnih in brezciljnih političnih zdrah, in ko že odhajajo proti stranišču, zaslišijo trezno govorjenje na isti televiziji. Najprej mislijo, da je konec sporeda (v. cirkusa) iz parlamenta, in se je začela neka normalna oddaja, si pomanejo oči in se prijetno pre-
senetijo. Saj tile ljudje poznajo tudi človeško govorico! Kdo bi si mislil. Odprejo okna, da bi se malo naužili svežega zraka, ne sili jih nič več na bruhanje. Takoj se bolje počutijo. Vseh šest parlamentarnih strank se strinja z vstopom Republike Madžarske v NATO, in se strinja, da je o tej politični nameri treba vprašati ljudi. Tudi v madžarskem državnem zboru bi morali včasih odpreti okna in malo prezračiti. Nič hudega, če se državljani nekoliko prijetno presenetijo, nič hudega, če se celo najbolj optimistični politiki presenetijo glede volilnih izidov referenduma, nič hudega, če nekoliko zamaknjeno strmijo celo bodoči gospodarji na zahodu. Svež zrak je zelo potreben za dobro zdravje.
Politično svež vetrc je pri-pihal 3,3 milijona pozitivnih glasov za NATO in ogromen politični kapital. Kapitalna napaka bi bila namreč 3,3 milijona deliti s 6, ker bi to pomenilo le 550 tisoč glasov za, kar bi bilo premalo za vstop v NATO. V tem primeru pa bi se morda celo uresničila izjava Žirinovskega izpred nekaj let, ko so se prvič pojavile ideje o vstopu bivših komunističnih držav v NATO, in s tem z zvezi dejal: “Ha, ha, kje neki bo Madžarska članica Pakta NATO! Vi, Madžari boste veliko prej nam, Rusom škornje čistili, kakor se včlanili v NATO!...”
“Piši, piši, (h)laden vo-ter...”
Franček Mukič
Lendava: Srečanje vodstev madžarskih kulturnih organizacij iz Karpatskega bazena
MADŽARSKA POZABLJA MA MADŽARE PO SVETU
Na četrtem srečanju so se v Lendavi zbrali predstavniki madžarskih kulturnih organizacij iz sedmih držav iz t.i. Karpatskega bazena in se dva dni pogovarjali o medsebojnem sodelovanju. Ena izmed ugotovitev je tudi bila, da Madžarska pogosto pozablja na svoje manjšine v Karpatskem bazenu in jim ne pomaga vedno, ko so potrebni zlasti materialne pomoči.
Ocenili so, da je kar dobro dvostransko sodelovanje med narodnostnimi kulturnimi organizacijami, medtem ko so prireditve, na katerih bi se predstavile skupine iz več držav, za zdaj zelo redke. Predstavnik Madžarov v Vojvodini je dejal, da tovrstna srečanja utrjujejo zavest o narodnostni identiteti. Srečanja bodo prispevala k pestrejšemu sodelovanju med kulturnimi organizacijami, je prepričan dr. Laszlo Vago Sz6llosy iz Subotice.
V dvodnevnih razpravah je prišla do izraza vsa pestrost v življenju madžarskih manjšin v sedmih državah, pri čemer ne gre zgolj za posebnosti, ampak za različen položaj manjšin. S političnimi razmerami pa je v tesni povezavi položaj kulturnih organizacij, ki imajo zelo različne možnosti za delo. Čeprav od izkušenj ni mogoče živeti, pa je medsebojna informiranost eden izmed pomembnejših pogojev za delo narodnostnih kulturnih organizacij, zvez.
' •"	,■ ~; -v, '.	.. X' eR
NESREČE NE POZNAJO MEJA
26. novembra se je mudila na enodnevnem obisku v Szombathelyu delegacija Uprave za obrambo v Murski Soboti. Vodil jo je direktor Uprave Dušan Grof, njeni člani so bili Aleksander Krpič, poveljnik reg. štaba CZ za Pomurje, Martin Smodiš, namestnik poveljnika reg. štaba CZ in svetovalec za CZ občine M. Sobota. Bili so gosti županijskega poveljstva CZ Železne županije.
Goste je najprej sprejel Gyula Pusztai, predsednik Županijske skuščine, ki je obenem poveljnik županijske komisije za obrambo ter jih seznanil s tem, da je območje županije najbolj ogroženo zaradi visokih voda in zaradi prevelikega tranzitnega prometa. Promet proti Italiji se odvija preko županije in zaradi povečanja le-tega je tudi večja nevarnost nesreč z nevarnimi snovmi.
Dušan Grof je poudaril važnost sodelovanja med obmejnima regijama, kajti kot je rekel, nesreče ne poznajo meja.
Vladi dveh držav sta 1. 1995 podpisali Sporazum o sodelovanju pri varstvu pred naravnimi in civilizacijskimi nesrečami, ki je pravna podlaga sodelovanja.
Delegaciji sta na obisku sprejeli tudi načrt obmejnega sodelovanja za leto 1998. Dogovorili sta se o izmenjavi podatkov in informacij, o obveščanju o nevarnostih. V naslednjem letu bodo skupaj načrtovali ter izvajali usposabljanja ter vaje. Taka vaja naj bi bila 1. 1998 v Monoštru ter vaja Mura ‘98 v Prekmurju.
Delegacija se je popoldne v Monoštru seznanila z delovanjem Industrijske cone ter z načrti Naravnega parka Orseg-Raab-Goričko.
-MS-
Porabje, 4. decembra 1997
3
Štenjé
GLÜPO GAUŠČE
Dvej leti so bili že na Gorenjom Siniki plebanoš Košič, gda sé je slovenski pisateu Janez Trdina 1830-oga leta v pavarskoj držini naraudo. Badva sta dobra poznala pavarsko živlenje. Gospaud Košič so dojspisali, v kakši ižaj so živeli, ka so nosili, geli pa
kakše šege so meli naši starci na Gorenjom Siniki in v okaulici. Janez Trdina pa je tau dojspiso, ka je lüstvo pripovedavao. Včasi so kaj cü spisali tö, tau so bile prve slovenske no-vele.
Janez Trdina (1830 -1905) sé je včiu na gimnaziji v Ljubljani, v Beči pa na univerzi zgodovino i zemljepis (föld-rajz). Slüžbo je daubo v Varaždini, na Rijeki na Rovačkom, po tistom pa na Slovenskom v No-vom mesti. Najbole erič-ne so pripovesti v knigaj Bajke in povesti o Gorjancih - med temi pa pripovest düha loza (Glüpo gaušče).
Pavle je v nedelo mesto meše v krčmi popivo s padaši, pa sé je z njimi Stavo, ka sé vüpa iti v glüpo gaušče, gde sé zvon ne čüje, gde so vrazgé. Rejsan odide pa prestrašeno pride nazaj, tak ka peneze ranč ne vzeme, ka je gvino. Baug ga je kaštigo, postrašo v glüpi gaušči, ka je nej k meši üšo v nedelo, liki v krčmej piu. Pavle je v glüpi gaušči dojseu pod edno lipo, pa je tau vüdo:
“Pred očmi sé mi je vlekla čma megla, po kateri so švigale ognjene strele. Bleščalo sé mi je tako silno, da nisem razločil nič drugega kakor čeveljce, ki so poskakovali mimo mene. Ceveljci so bili spleteni iz pisanih gadov! O tem pogledu je kar kri v meni zaostala. Sele Zdaj sé mi je razjasnila prava resnica. Tako obuvalo nosijo vražje vile. Spoznal sem, da sé nahajam v vilinskem kolu in da poslüšam omotljivo vilinsko petje. Spreletele so me vse človeške groze, ali tisti trenutek mi je vdihnil Bog tudi dobra misel, ki me je rešila pek-lenske sile. Pobožno sem sé prekrižal in začel moliti angelsko češčenje, katero sem bil na potu, ne čuvši zvona zanemaril.”
(po našom: “Pred očmi sé mi je vlejkla Črno megla, po šteri so čofotale ogenjske strejle. Tak fejst sé mi je blisketalo, ka nika drügoga sam nej vüdo, kak male črejvle, štere so skakale mimo mene. Crejvli so bili spleteni iz pisani káč! Gda sam tau zagledno, je krv v meni stanila. Samo Zdaj sam vüdo pravo resnico. Takšo obütev nosijo vrageče vile. Gor sam prišo, ka kouli mene plešejo vile in poslüšam njino mautno spejvanja. Strašno sam sé zbojo, ali v tistom ipi mi je Baug poslo dobra miseu, štera me je rejšila peklenskoga zlodjá. Po krščansko sam sé prekrižo i začno moliti angeo Gospodov, štero sé po pauti pozabo moliti, ka sam nej čüu zvoniti. ”)
Marija Kozar
ŠTEVANOVSKE ŽENSKE V BUDAPEŠTI
Nej davnik, 15. novembra, je Števanovski ženski zbor prišo v Budapešt gor staupiti Na tau so je pozvali peštarski Slovenci, Slovensko društvo v Buda-pešti. Društvo je nji čakalo
pa smo notri pokazali Karčija Krajcara nauvo knjigo. V njej je slovensko prpovejdanje, ka je on zbrau. Irena Pavlič je notri pokazala profesori Krajcara in njegovo delo. Po-
pejvale, Škoda, ka je konec postau. Gospa Marija nas je pa še z vici zabavala. Sploj dosta smo sé smejali. Lejpi prijeten večer je bijo. Ka so števanovske ženske bile pri nas na gostüvanji, s tejm so že vse porabske skupine bile tü pri nas. Tau pa vse pripravi za nas Zveza Slovencev na Madžarskem. Potne stroške so nam do etiga mau vsikdar plačati. Gnauk pa Državna samouprava že tö. Za nas je tau velko, če z daumi, z rojstnoga kraja stoj pride k nam. Srečajo sé znanci, dobri prijatelji, a ka je najvekšo, da vküp pridemo, gučimo slovenski. Doma, na delovnom mesti pa vsepovsedik sé tü guči Vogrski. Držine so tö tak, ka je eden Slovenec, drügi je Vogrin. Zatau si tü na srečanji dvojezično gučimo, slovenski pa Vogrski, naj vsakši razmej. Kak vadite, težko je v tom velkom
Varaši ostati Slovenec. Mlajši že ne gučijo slovenski, tü pa tam kakšen malo vej. Rejdka je držina, dej dobra znajo mlajši tö slovenski. Zatok smo sé prvin tö srečevali, Zdaj pa društvo mamo. Zatau öj-dimo vküp pa držimo stike z domanjimi iz Porabja pa s skupinami iz Slovenije.
V imeni društva sé lepau zavalimo Državni slovenski samouprava, ka nam je dala mesto, Zvezi Slovencev, da nam pripravi skupine in je pripela v Budapešt; da nas pomagajo, ka brez te pomauči bi nej mogli delati.
Irena Pavlič
v lejpom nouvom mesti, v Rumbach Sebestyén ulici. Tau mesto je dobila Državna slovenska samouprava. Pa je dala mesto drüštvi za delo in za srečanja.
Zbor je gora staupo pod vodstvom gospe Marije Rituper, ki je iz Murske Sobote doma. Gospa Marija je glasbena pedagoginja. Štirinajset lejt pa je urejala novine Mure. Vodila je folklorne skupine, za mlajše pa za velike, pevske zbore, gledališke skupine, mažo-retke je pa prva mejla v Sloveniji. Velik strokovnjak je, »zatau je dobila dosti odlikovanj, tak ka je sploj priznana. Zdaj, da je že v penziji, sedem skupin vodi, med njimi dvej naši, števanovske pa Varaške ženske. Naše skupine njej leko zavalijo, da so postale kvalitete, dobre, leko gor staupijo vsepovsod, tak doma kak v Pešti pa v Sloveniji.
Peštarski Slovenci smo sé lepau zbrali. Meli smo pa ugledne goste, tak smo pozdravili veleposlanika R Slovenije Ferenca Hajósa, generaínega konzula v Ce-lovcu Jožeta Jeraja, predsednika Zveze Slovencev na Madžarskem Jožeta Himöka pa profesora Karla Krajcara iz Števanovec. V programi je gor staupo ženski zbor iz Števanovec
tejm pa nam je še g. Krajcar pripovejdo, kak je začno zbirati pripovejdke, balade pa različne pred-mete za vaški muzej. Ka je on pripovejdke vküp zbrau od starejši duga lejta, iz toga so že gratale tri knjige.
Prve so vödane bile leta 1984, druge 1990., takrat je šče vödala Zveza južnih Slovanov na Madžarskem. Tau tretjo knjigo je pa vodau “Kmečki glas” v Ljubljani, pod naslovom Kralič pa lejpa Vida. Karči nam je gora pršto eno pripovedko slovenski, žena Éva pa v Vogrskom geziki. Našim peštarskim Slovencom smo pa razdeliti knjige, ki so bile vödane 90. leta.
Potejm so nam ženske zapopejvale še veliko pesmi, tak smo bili navdušeni, ka smo mi tüdi z njimi spejvali. Sploj so lepau po-
Porabje, 4. decembra 1997
4
Proračun
Slovenski parlament še vedno hi sprejel letošnjega proračuna, kljub temu je slovenska vlada po treh mesecih usklajevanja sprejela predlog proračuna za leto 1998 in ga poslala v parlamentarni postopek. Letošnje usklajevanje proračuna ie ministrski predsednik dr. Janez Drnovšek ocenil kot najtežje do sedaj, za proračunsko leto 1998 pa je dejal, da bo najtežje, naslednja pa bodo nekoliko lažja.
“Zastavili smo cilj da bi se približali 820 milijardam tolarjev odhodkov, s tem da bi spodbudili zniževanje zahtev in pričakovanj Po zelo podrobnih usklajevanjih po vseh ministrstvih in investicijskih pro-aramih smo danes ‘pristali’ na 839 milijardah tolarjev proračunskih odhodkov in pri dobrih 810 milijardah tolarjev proračunskih prihodkov,” je dejal Drnovšek.
Konferenca v Bruslju
Slovenija je v ponedeljek, 1. decembra, v Bruslju priredila konferenco, na kateri je javno predstavila svojo pristopno strategijo za vključitev v Evropsko unijo. Poleg zunanjega ministra Borisa Frleca in ministra za evropske zadeve Igorja Bavčarja so se dogodka udeležili številni visoki predstavniki, tako Slovenije kot EU, ki se intenzivno ukvarjajo s pripravami na širitveni proces povezave.
Ljubljana dobi
novega župana
Po odhodu Dimitrija Rupla za veleposlanika v ZDA je slovenslta prestolnica ostala brez župana. Na nadomestnih volitvah, ki bodo v nedeljo, 21. decembra, se bo za županski stoček potegovalo osem kandidatov: Vika Potočnik, ki jo je predlagala LDS, ljubljanska podžupana Anton Colarič in Bogdan Bradač, s podporo svojih strank ZLSD in SLS, Biaž Svetek (Naprej Slovenija), Zoran Milano-vič (predagatelj je Nikola Milanovič in skupina volivcev), dr. Anton Jeglič (predlagatelj je Tone Kuntner in skupina volivcev), Danica Simšič, ki jo je predlagala Demokratska stranka, ter Bojan Brolih (Komunistična partija Slovenije).
RÜKVERC V ČLOVEŠKA! GLAVAJ
Jajjaaa?!?
Vej pa don nej?!?
V rükverci do Kőszega. Nikši kölnar odi delat iz Kőszega v Sombotel Gda je ništamo nauč zgotovo, pa sé je nutri vseu v auto, malo ga nazaj tisko, natau je Sto naprej , pelati. Te napamet vzeme, ka ne more vö z rükverca vzeti pa v prvo dati. V drugo, tretjo pa štrto ranč tak nej. Samo rükverc. Nej pa nej, kakoli je delo, vnoči mehanikov tö nega. Dje, zranek sé je približavo, nika nega drugo, v rükverci sé je do Kőszega pelo (17 km!)! Na srečo sé ma je nika nej Zgodilo. Od tistoga mau ma prej glava tanazaj stogi, obraz tam má, gde hrbet. -
Leko bi sé zglaso pri Vogrski vladi v Budimpešti, gvüšno do nücali kakše tanače, ka sé je madžarski kormanj tö na tau specializérao, ka v rükverci vozi z rosagom. Mamica Sneguljčica (Hóferhérke) pa sedem palčkov. Zdaj, ka sé je v Meriki eni mladi materi narodilo sedem mlajšov, so Merikanarge - šteri radi eni drugomi pomagajo, nej tak, kak mi - začnili vsefele djüjtivati za (ne)srečno držino. Meni sé najbole vidi tista informacija, ka so dobili 30 gezaro plenic. -Kak koli gledamo, te mlajši do (sé) zato postano mogli (zjdelati, če do steli cejle plenice ponücali. O materi naj ranč ne gučimo: Pleničke je prala pri mrzlom stü-denci... Naslejdnje eške našec dobi!
WC-paper kak plača. Nikša rusoška fabrika vör je nej mejla penaz za plače, zato je svoje delavce vöplačati z wc-paperom.
Delavci so prej tri gni nosili domau s papera potače, vsakši delavec ji je daubo 150 falatov. - Ruski sistem? Wc-paper za plačo, rubel za drek? Ali pa drek vam rubele? Leko, ka nam zato don baukše baude v NATOM, kak v Varšavskom (Wc)pak(e)ti? Leninov bančni račun v Švajci. Vladimir Uljanov je prej v Švajci nej samo sifilis daubo, liki bančni račun tö. Ka bi bilau, če bi njegve penaze domau spravila pa tiste lüdi v vörini fabriki postano vöplačali? Baja je samo tau, ka je na računi samo blüzi 100 švajcarski frankov, za ka ranč eno smilano švaj-carsko vöro ne dobite. — Tak te ovi Rusi v vörini fabriki brez vöre ostanejo. Njino vöro, samo nej ka bi pa k nam po vöre prišH, kak med bojno!?!
Čeden Rus. Eden od najbole bogati Rusov má takšo firmo (vállalat), v šteri drugo nika ne delajo, samo nalepke (címke). Če sé ena
druga fabrika za dobre penaze (!) zglija z njim, te leko na svoje produkte gorzakelijo njegve nalepke, na Steraj je zvekšoga njegvi kejp gor. Istina, ka na šterom produkti je gor, tistoga leko za drakše penaze odajo, če rejsan je blago nika nej baukše, liki tisto, na šterom nega gor njegvi kejp. Lüstvo pa dá valati, ka je tisto blago s kejpami ruskoga milijonara baukše. Samo en pidjanec je istinol vöpravo: vodka s kejpom milionara je kak kakšo po-mije. - Zaman, Rusi sé zato razmijo na drek pa šmek.
Menje čedni Madžari. En šaular je nej üšo v šaulo, ka je mogo k padari, ka je betežen büu. Naslednje je padare proso potrdilo (igazolás), ka de v šaulo ne-so. Doktor je pravo, na žalost, toga ti ne morem dati, ka moremo šparati s paperom. Idi domau, pa prinesi svoj izkaz (ellenőrző)! - Samo pa idi-te nikam!
Fr.M
Pismo Iz Sobote
ŽE PA GA MAMO
Koga?
Ja, koga? Predsednika, nej? Že pa mamo nouvoga predsednika, pravzaprav, doubili smo nouvoga-staroga predsednika. Tak smo sé odloučili na volitvaj in tak de Zdaj naslejdnji pet lejt naš stari predsednik naš nouvi predsednik. Vej smo tou skur vsi vedeli, ka de tej stari predsednik grato nouvi predsednik tö. Dobro, nej si je tou dalo valati tisti sedem, steri so si tak brodili, ka bi mogouče pa leko uni gvinali na tej volitvaj. Dapa, ka de vse tak, kak mora biti, po pravim, so volitve bile in vsej tisti sedem vküper je nej obodilo tak, kak tej naš nouvi-stari predsednik.
Ške isto nouč, gda sé je že vse tou, ka smo že znali, vöovadilo tö, te so sé začali velki guči, Zakoj je nej eden od nji kak boukše obodo. Eden je gučo, ka bi več lüdi zanga dalou svoj glas, če bi nej snejg išo. Drugi je nej mogo vörvati, Zakoj je tak malo glasov doubo, Vej je pa telko pejnez za propagando ta lüčo. Trejči je biu vesejli, ka je bar telko doubo, kelko je sploj doubo in tak tadale in tak ta naprej.
Kak je, tak je, za pejt lejt je s tem gotovo. Mi, navadni lidje, si od toga več ne brodimo, brodili mo za pet lejt. Brodijo pa že gvüšno tisti, steri do škeli biti predsednik} pa znan tej pet tö, ka so obečali, ka za pet lejt do nas pa doj s plakatov glejdali, sé nan smijali in obečavali, da so glij uni najboukši za našoga predsednika. Zato ka tej naš nouvi-stari predsednik več nede smeu kandidejrati, de gvüšno puno lüdi melo vüpanje, ka sé sejdejo za kormanj te male Slovenije. Letos nas je osem lidi gledalo na vsikšon stopaji in nan prejk po radiji in televiziji obečavalo vse
takšo, ka smo si že brodili, Vej pa, če de vse tou istina, ranč več delati nede trbelo, pa mo puno pejnez meli. Zdaj pa si brodite, ka de nas za pet lejt glejdalo, obečavalo dvajsti ali mogouče cilou tresti takši čedni možakarov in ške mogouče kakša ženska.
Ge o tom ranč broditi ne moren. Čidale bole si tak brodin kak moja tašča Regina, trno čedna ženska. Una pravi: “Vej pa naj nan mer dajo! Eden ali drugi, vsi so gnaki. Najboukše bi bilou, ka bi je vö iz krščaka potejgnoli ali iz ove škatule, kak za loto vövlačejo. Vsi so gnaki.” Mogouče pa moja tašča Regina, trno čedna ženska, rejsan trno čedno pamet ma.
MIKI
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI vsako drugo sredo ob 14.00 na I. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v sredo, 10. decembra 1997. Ponovitev v soboto,
13. decembra, ob 10.45, na 2. programu.
Porabje, 4. decembra 1997
5
KREPKA NATURA PA DELO ČLOVEKA GOR DRŽI
Lüdi na dostafele leko takšno. Tak šegau majo povedati, ka prej gestejo, šterim je napona dobra šlau, gestejo lüdje, štere je pa skauz živlenje nevola zaojdla. Pravica je pa tau, ka zatok vsakši ma svojo nevolo pa vsakši zadobi v svojom živlenji veselje tü. Vse pa shaja od toga, kak gor primemo tisto, ka nas zacdi. Nistamomi človeki je na svejti tau najvekša nevola, če povejmo, sé ma stere edna posauda. Tomi drugomi pa je samo tau nevola, če ma povejmo, ram doj zgori. Zatok pa je istina: nej smo gnaki.
Edno žensko, morem povedati, mojo dobra paj-dašico sam te dni gorpoiskali v Števanovci. Marija Merkli žive s svojov držinov v svojoj le-poj iži na srejdi vesi. Po domanje sé iža zove So-dükini. Depa naša Marija je es prišla za snejo k So-dükini. Ona je z Mon-tinstje iže rodjena. Od te iže pa moremo znati, da je ranč tak skrajek k Saka-lovcom kak v Števanov-com. Nej Zaman, ka so sé gnauksvejta eške k Saka-lovcom držali.
Moja padaškinja gvüšno nede čemerna za toga volo, če ge njau malo vöna-pišem pa vsakšomi ovadila, ka so oni doma sploj velka držina bili. Starišje so meli deset mlajšov, etak moja padaškinja ma devet bratov, sestre. Tau je tü istina, ka so v držini nej razkapali v dobrotaj. Etak je pa deca, med njimi Marija tü, včena bila vsega takšoga, ka leko človeka kakša težava zaodi.
Mariš, kak sé maš? “(H)vala, sploj dobra,” pravi veselo Mariš.
Müve sé poznave od mala malüj mau, kakoli ka si ti pet lejt mlajša kak ge. Tak vejm, ka si že ti tü v penziji. Dobro ti je nazaj misliti na svoja mjada lejta?
“Če je človek mladi, je vse lejpo. Etak so meni tü moja mlada lejta najlepša, kakoli so bila žmetna.”
Nika neve kraužile, ge tak mislim, da si ti takša ženska, ka na svejti vse vöprstojiš. Guči mi nika od toga!
“Kak sva že gučale, iz velke držine sam rodjena. Gde v držini deset mlajšov geste, tam je ovak, kak povejmo, gde sta dva ali trge. Ge sam štrta bila
med decov, pa gda sé je dalo, sam že delat üšla. Oče so nam rano mrli. 1966. leta sam sé oženila k Sodükini. Dva pojba pa edno čer sam rodila v zakona. Gda je najmlajši pojbič - Čaba - 6 lejt star bio, mi je mauž mrau. Takšo samo leko človek v lagvom senji zadobi. Žau, meni je resnica bila. Pa kak tadala? Tau je bilau velko pitanje.”
Pa rejsan, kak si mogoča bila naprej živeti? “Drugo ne Znam na tau povedati, samo telko: človek sé more trdi naredti. Trdi. Zaman bi bilau sé žaurgati, djajckati. Kakoli ka sam sé strašno čütila, deca je živela, trbelo ji je raniti, šolarivati, gvantati. Pa gor na tau smo nej davnik zidali nauvi ram. Tam je ešče tü dosta vse trbelo. Ešče gnauk morem povedati: trda sam sé mogla naredti, pa sé vzeti za vse, ka je moja mala držina želejla.”
Kakšo slüžbo si pa mejla? Dobro si slüžila?
“Ge bi tistoga reda, gda sam mlada bila, rada v židano fabriko prišla. Samo ka te, gda sam kak mlada, nej oženjena, stejla ta titi, so me nej gor vzeli. Mojo starejše sestro
so vzeli, namé več nej. Ge sam pa te tüj v vesi dobila delo v šaulskoj, taborskoj künji. Tüj, v tauj künji sam delala 30 lejt, od tec sam üšla v penzijo. Ka bi pa v takšoj künji lüdje dosta slüžili, mislim znaš, ka nej. Depa meni so te lejta lejpa bila, z veseljom sam slüžila. Napona smo deco
ranili, slüžili, zame je pa tau sploj lepau bilau. Istina, ka med tejm smo dosta pa dosta programov vöslüžiü. Znano je, ka je künja v Števanovci v pionirskom tabori delala. Tam so bili narodnost™ dnevi pa dostafele programov. Vsakšo leto pa tabor za mlajše. Sploj lejpe spomine mam od tej lejt, od te slüžbe.”
Malo mi vadlüvajod tvoji mlajšov. Kak so, gde so?
“Dva sina sta z menov doma, imata svojo slüžbo. Čerka - Ildiko - je oženjena v Slovenskoj ves}. Njeni mauž je tüj v Števanovci školnik v šauli. Njiva živeta v Slovenskoj vesi pri starišaj od moža. Imata že dva deteta, tak ka sam sploj Vesela babica. Moja deca sploj vküp drži. Njim dosta vse leko zavalim. Brez njij bi nej mogla vse skauz sprajti, ka sam zadobila.”
Od tebe sam nej tak dugo tau zvejdla, ka si Zdaj že cajt vzemeš za drüštvo tü, pa tam si najbola aktivno. Guči mi nika od toga!
“Mojo cejlo živlenje je bila edna velka ”borba" za držino, za deco. Zdaj, da sam deco gor zranila, gda
sam že v penziji, sam tak mislila, ka si leko do-püstim kaj takšega tü, ka sé meni vidi pa je leko drügim kaj na hasek. Rada popejvam, etak sam pa letos not staupila v Števanovski ženski pevski zbor. Ne morem povedati, kakšo velko veselje sam tüj najšla, kak fajn drüžba je tau. Istina, ka eške delat tü Odim, kakoli sam že v penziji, depa Zdaj si že leko dopüstim, da tü pa tam kaj napravim za dobra volo."
Lani smo ustanovili v Porabji drüštvo upokojencev. Tam si ti člen predsedstva, ti organizi-raš števanovske člene. Klara Fodor, Sekretarka Zveze, pomaga tau drüštvo. Gnauk mi je tak prajla, ka gda ona tebi telefonira pa kaj prosi, eške vö ne povej pa si ti že kreda s tistim delom. Zakoj?
“Sploj me veseli, ka so mi zavüpali pa so namé zbrati za tau funkcijo. Gnauksvejta takše nej bilau. Namé sploj veseli, ka je iz Števanovec že 16 členov v našom drüštvi. Mamo edno organizacijo za tau, ka kak starejši, šteri smo že nika zadobili, sé leko Srečamo pa sé vküp veselimo. Z veseljom njim oz-nanim tau pa tisto, zatok ka Znam, da je vsakšomi na veselje kakšo srečanje, kakši program. Tak mislim, ka je naša generacija tau sebi zaslüžila. Sploj je dobra, ka je tak.”
Mariš! Dosta vse, depa nej vse, sva si zgučale od tvojoga živlenja. Ka misliš, kak bi bilau dobro stari postaniü, stari gratati?
“Istina, ka sé gnes eške ne čütim za staro. Lejta dejo naprej. Ka je pa sploj potrejbno, je po mojem, da bi človek emo zdravje pa te je vse mogoče. Želim si, da bi vsi bili, ostanili zdravi. Samo etak mo leko ostali dobre vole, ka sploj trbej, če človek ške Preživeti vse, ka ga čaka.” I. Barber
Premier Gyula Hom v Avstriji
Madžarski ministrski predsednik je bil 23. novembra na enodnevnem obisku v Avstriji. Na obisku so podpisali tudi izjavo o namenu, aa želita Madžarska in Avstrija skupaj prirediti nogometno evropsko prvenstvo 1. 2004.
Madžarski nogomet je trenutno v zelo slabem položaju. Po zadnjih dveh porazih naše reprezentance z Jugoslavijo v predkvalifika-cijah za svetovno prvenstvo v Franciji je odstopilo celotno vodstvo madžarske nogometne zveze. Na teh dveh tekmah smo namreč dobili 12 golov (7 doma, 5 v Beogradu), dali pa le enega.
Po mnenju Gyule Homa bo pobuda naletela na pozitivni odziv tudi pri Evropski uniji, kajti unija podpira vse akcije, ki služijo zbliževanju njenih članic s sosedami.
Gyula Hom in Viktor Klima sta srečanje izkoristila tudi za priprave na mad-žarsko-avstrijsko-slovaški vrh, ki ga nameravajo prirediti v sredini decembra v Budimpešti.
Usposabljanje
vzgojiteljic
2. decembra je bilo izpopolnjevanje za slovenske vzgojiteljice v Porabju. Na uri slovenskega jezika so se zbrale v vrtcu v Slovenski vesi. Aktivnost je pripravila na temo Miklavž Valerija Perger, svetovalka za po-rabske narodnostne šole.
Prireditev
Slovenskega
društva
v Budimpešti
Slovensko društvo v Budimpešti prireja 13. decembra božični koncert in likovno razstavo v prostorih Državne manjšinske samouprave (Budimpešta, Rumbach u. 12/III. nadstropje).
Svoja dela bodo razstavljali slikarji* člani Likovne skupine Društva upokojencev M. Sobota, Ernest Brans-berger, prof. Vlado Sagadin in Lojze Veberič. Na božičnem koncertu bo pel mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gornjega Senika.
Porabje, 4. decembra 1997
6
PREVAJANJE JE PREKLETO TEŽKO
Orsolpa (Urška) Gallos je ena najbolj znanih prevajalk slovenskih literarnih besedil na Madžarskem. Srečala sem jo na znanstvenem simpoziju Količevega sklada v Budimpešti, kjer je bila tudi sama med predavatelji in govorila o prevajalskem poklicu, o svoji prevajalski delavnici. Kdaj in kako se je začela ukvarjati s prevajanjem, sem jo vprašala.
“To se je začelo pred 25. leti. Zmeraj sem se ukvarjala z literaturo. Zakaj sem začela prevajati slovensko literaturo? Moja mama je Slovenka iz Slovenije, iz Ribnice na Dolenjskem, kjer še zdaj živijo sorodniki. Od otroških let smo obiskovali Slovenijo, tako sem nekako zrasla med obema kulturama. Med drugim me je tudi to spodbudilo, da sem začela s prevajanjem slovenske literature.” Katero je bilo prvo delo, ki si ga prevedla?
“V tistih časih so pri založbi Europa od prevajalca najprej prosili poizkusni prevod. Zame je bil prvi prevod skoraj alegoričen, kajti prevedla sem odlomek iz Samorastnikov Prežihovega Voranca. Na založbi so ga sprejeli in tako dali v zbirko A szloven irodalom
kistukre (Malo ogledalo slovenske književnosti), ki sem jo takrat pripravljala. Na tej podlagi sem potem dobila nadaljnje naloge. Druga knjiga, ki sem jo pre-
vedla, je bila Mira Mihelič: Mavrica nad mestom, temu je sledil Ciril Kosmač itd. Hvala Bogu sem do sedaj skoraj vsako leto "naredila" eno knjigo, en prevod."
Ali se da le iz prevajanja preživljati ali imaš tudi civilni poklic? “V tem času, ko se ukvarjam s prevajanjem litera-
ture, sem poučevala na šoli, potem sem delala pri dnevniku v Pecsu, zdaj delam še za Dunantiili Naplo. Z dnevnikom sem prekinila, kajti bila je zelo velika obveznost. To sem naredila zaradi prevajanja, saj se zdaj ukvarjam predvsem s prevajanjem literarnih del. Ob tem sprejmem tudi simultana prevajanja. Za časopis pa delam le honorarno, to mi namreč dopušča večjo svobodo.”
Kateri prevod ti je najljubši? “Vse prevode sem imela zelo rada, posebno mi je pa pri srcu in dragoceno, da lahko prevajam Janki je najbolj uveljavljen avtor po svetu po Ivanu Cankarju. Slovenci niso imeli od Cankarja do danes takega po svetu znanega avtorja. Med nama z Jančarjem obstaja delovni stik kakšnih petnajst let. To je tesno sodelovanje, tako da včasih že v rokopisu spoznam njegove stvari, vem o njegovih načrtih. Ce se vrnem na
prvotno vprašanje, kateri je moj naljubši prevod, zmeraj morda ta zadnja knjiga. To je Pogled angela (zbirka novel).”
Kaj je najtežje pri prevajanju?
“Celotno je prekleto težko, včasih človek tudi preklinja. Pri vsakem tekstu najdeš kakšno presenečenje. Ali prijetno presenečenje ali težavo. Prevajanje nikoli ni dobesedno, to je produktivno delo, ustvarjanje.”
Ali si že vrgla v koš kakšen prevod?
“V koš ga sicer nisem vrgla, ni pa bil objavljen. Na Madžarskem je praksa - tako je bilo pri založbi Europa in tudi zdaj pri Jelenkor v Pecsu - da obstaja t.i. kontrolna redakcija. To se pravd, da še pred objavo in poleg urednika kdo drug tudi pregleda tvoj prevod. To je zelo koristno, to potrebuje vsak prevajalec. Resne založbe, resna uredništva to tako delajo.” Ali je na Madžarskem zanimanje za slovensko literaturo? Kje lahko “prodaš” svoje prevode?
“Od osamosvojitve Slovenije na Madžarskem vsako leto izide kakšna slovenska knjiga, na moje veliko ve-
selje. Nalogo, ki jo je opravljala štiri desetletja založim Europa, je na nek način prevzela založba Jelenkor v Pecsu, osebno Gabor Csordas, ki je dober poznavalec slovenske, poljske, hrvaške literature, razgledan človek in dober urednik. Pri tej založbi so izšli Slovenski eseji 1.1992, zbirka Tomaža Šalamuna, ki je živi klasik slovenske lirike, potem lansko leto pesmi Aleša Debeljaka, zdaj se pripravljajo njegovi eseji in tudi Jančarjeve novele.
Knjige izhajajo s pomočjo Trubarjeve fondacije. To je zelo pomembna inštitucija, kajti preko nje slovenska država sofinancira izid slovenske literature v tujini.
Torej je zanimanje za slovensko literaturo in tudi kritika jo kar sproti spremlja. Recimo poleti so v Elet es Irodalom (Življenje in književnost) zelo ugodno sprejeli (odkrivali) obe Jančarjem knjigi. Avtorji, ki sem jih omenjala, so v madžarskih literarnih krogih dobro znani, zahvaljujoč tudi Vilenici."
M. Sukič
čarja,
“LEPŠE JE ŽIVLJENJE, ČE JE VESELO”
V soboto, 22. novembra smo v sakalovskom kulturnom daumi meli veseli večer. Gledališka skupina iz Odranec je zašpilala svojo najnovejšo igro, z naslovom Butalci. Gda smo stapali prauti kulturnom daumi, smo že čütili, ka de sé tü nika veseloga godilo, igralci so nas čakali z veselim popejvanjom.
Čüdivala sam sé samo na tejm, ka v tauj vesi, gde je gdakoli kakšna prireditev, je dvorana nabita z lidami, Zdaj nas je pa kumar bilau. Istina, ka so ške naše novine tak pisale, ka de ta igra špilana na Gorenjom Seniki. Med kednom sé je pa zvedlo, ka do v se-ničkom kulturnom daumi plin (gáz) nota vlekli. Zatau sé je tak na naglo spremejno kraj predstave. Etak so vendar Sakalauvčarge nej vedli, komi naj vörvlejo, novinam ali . plakatom.
Samo pa šanalivam tisto lüstvo, steri radi poglednejo kaj veseloga, pa so Zdaj dolaostali s toga koraž-noga večera. Dapa tisti, steri so taum bili, so s svojim ploskanjom vödjali za cejlo ves.
Igro odranske gledališke skupine je pripravo župnik g. Lojze Kozar.
Kak je nastala ta igra? “Knjigo z naslovom Butalci je .napiso Fran Milčinski. Ge sam te kratke zgodbe spremejno v igre pa tüdi v naše domače narečje, naj vsi bole razmijo. Vodo sam tüdi priprave.”
Kak dé vküper, biti župnik pa biti režiser Vesele igre?
“Ja, Jezuš nikdar nej pravo, ka sé ne smejmo veseli, ka moramo žalostni biti. Zakoj bi nej bili veseli, če je tau leko. Lepše je življenje, če je veselo. Tau pa nika nej bilau grdoga.
Na lejpi način sé je potrejbno veselili. V življenji je dosta slaboga pa žalostnoga, zatau je prav, če sé včasin malo razveselimo.
Tak sam sé te zatau odlaučo, ka bi eno takšo igro pripravili, ka bi sé lidge veselili, ka bi njim lepše bilau življenje.”
Ka pomejni Vam osebno tau delo?
“Meni posebno lejpoga. Že zatau, ka Vidim Vesele lidi na audri pa v dvorani. Če komi napravi! že čisto malo veselje, je tau tistomi,
šteri tau napravi, dosta vrejdno. Tau je najvekša plača.”
Gda pa kak je nastala ta skupina v Odranci? “Zdaj že tretjo leta je ta skupina. V začetki je menja igralcov bilau pa so bole
kratke igre špilali. Za tau igro smo pa ške vküper iskati. Dosta takši sposobni lüdi je vsepovsedik, samo trbej najti človeka, šteri jih vküperspravi pa z njimi dela. S tau igro smo že spomladi začnili nastau-pati. V Porabji smo Zdaj prvin.”
Nej Vam je žau, ka nas je tak malo bilau v dvorani?
“Nej, tau je razumljivo. Mi smo nej čakali, ka bi tü ne vejm kak dosta lüdi prišlo. Tau je mala ves pa mi smo nej poznam, nika so nej čüli eške za nas. Nej važno, če je dosta ali malo lidij. Glavno je tau, kakši so. Tü so pa tak lepau sprejeli našo igro, ka ka smo do Zdaj špilali, nin nej bilau tak veselo, ka bi nam tak ploskali cejli čas, kak pa Zdaj tü.”
Klara Fodor
Porabje, 4. decembra 1997
OTROŠKI SVET
Karel Krajcar
VRAG PA CIGANJ
Gnauk je eden dganj bijo pa je trno dosta mlajšov emo. Nej je mogo raniti, zato si je üšo slüžbo iskati Dé, dé, daleč dé. Pride na eno püstino. Nej daleč na brgej je ena kuča bila pa je on tan nota üšo slüžbo prositi V njej je pa vrag prbivo. Ranč je doma bijo. Ciganj not dé pa sé pogodita: slüžo de tri dni, tou tri leta bou. Eden den de eno leto valau. Če vö spravi, me dá vrag telko pejnaz, tjelko de mogo tá nesti.
Vrag je krave tü emo pa je ciganj mogo opravlati. Eno babo emo pa sta si večer gončala, ka de zranja vrag üšo s ciganjon na plamine kamenje vtjüp trgat. Probala ta, steri bola na dravna razmoždji.
Ciganj misli, kak bi si leko pomago. Večer je baba sir naprajla v globancaj pa jim ga dala za večeijo. Ciganj pa sir nej zo, zasüko si ga je v vaceležec pa djau v žepko.
Zazranka deta z vragon na plamine. Vrag je kamen zgrabo pa ga je tak vtjüp strou, ka je mela postala z njega. Ciganj pa segno v žepko, da ga vrag nej vido, vzejo sir pa ga je tak stisno, ka je voda z njega tekla, natou ga je pa zo.
Joj, vrag sé je prestrašo.
“Té je ešče vekši vrag kak dja!” si misli.
Domov deta pa vrag babi pravi: “Tou je ešče vekši vrag kak dja. Kak sé ga pa rešiva? Na, njajva ga! Zranja va pa šla kamenje lü-čat na plamina. Steri kamen više pa dale liči, tisti dobi.”
Tou ciganj pá čöje. Vrabli so sedli na gnezda pa je enoga zgrabo. Rejsan, zazranka rano deta z vragon kamenje lüčat na plamine. Ciganj vrabla s seuv nese.
Vrag vzema kamen pa ga švigna, ka dugo, dugo ne prleti dola. Ciganj pa segna v žepko po ftiča pa ga liči, ka nigdar več nazaj ne prleti. Vraga pá doubo.
nec vökopati.
Vrag si naleje Vodo v bečko pa ciganja pravi: “Zdigni mi!”
“Če si si nedejo, zdigni si! Mena nada trbelo zdigniti, ka dja namo v bečtji noso, dja mo čeli stüdenec neso domov.”
Vrag pa rejsan mislo, ka de ciganj čeli stüdenec neso domov pa ma ne dá.
Na, trej dnej dola prteklo. Ciganj vözaslüžo. Da pa aštja itak eden den ga
vrag tan stavi, ka bi ga dön rad doubo.
Zdaj ta pa šla v goščo, steri več drv pmese domov. Ciganj si zema niša vouže pa deta z vragon v goščo. Vrag si je vtjüper znoso drva pa je celo bre-men vleko domov. Ciganj pa tiste vouže kolek gošče vleko.
“Kaš pa ti delo?” pita vrag ciganja.
“Eh, pa dja mo celo goščo domov neso nagnouk, namo tak malo noso kak ti,” pravi ciganj. Vrag pa rejsan mislo, ka de ciganj celo goščo vleko domov. Ka de pa on, vrag s temi drvi, Vej pa nede mesto emo za nje. Pa me pá ne dá nesti. Tak je ciganj pá doubo vraga.
No, Zdaj ga te vöplača. Dau ma je veltji žatjau zlata pa srebra, aj si nese domov. Ja, kaj bi pa tisto mogo srmak ciganj nesti! Vej si pa nej mogo na pleča zdigniti.
Te pravi ciganj vragej: “Tej si mena tou doužan nesti, Vej sem tak eden den duže slüžo toj.”
Pa me je vrag mogo nesti pejnaza. Nesé vrag, vlače pa deta že proti ciganja doma. Ciganja mlajši sé völetijo s kuča pa krčijo: “Ati! Ati! Ati!” Grdi zamazani so bili. Vrag pa mislo, ka so mladi vrazdje. Tá liči žatjau pa kumaj vujda. Brez sape prbeži domov pa babi pravi: “Joj, tan več vragov dje, kak v pekli! Kumaj sé vujšo. "Ciganj pa obogato pa itak živi, če nej mrau.
“Tou je ešče vekši vrag kak dja! Té me zapravi! Na, nika ne deje, na zranjek va šla po Vodo, mo vidli, steri več vode pmese domov.”
Dobro, zazranka té deta po Vodo. Vrag vejn eno pet akovo bečko neso k stüdenci, kumar go je vleko. Ciganj pa lopato, kraump pa vouže nese. Začne stüde-
Miha Mate
ODREŠILNE BESEDE
Sredi Tratnikovega sadovnjaka se je tisto jesen bohotila velika hruška, polna sočnih zlatorumenih sadežev. Joj, kakšne skomine je vzbujala Juretu, ko je šel mimo nje v šolo.
Nekega dne pa je bila želja le prevelika, zato je skočil čez plot, spodaj odložil torbo in kot bi mignil splezal na hruško. Z veliko slastjo je pojedel prvo, potem pa si jih je pričel tlačiti za srajco. Tako je bil zaverovan v svoje početje, da niti opazil ni, da ga spodaj nekdo opazuje. Bil je stari Tratnik.
Jure je kot veverica smuknil po vejah navzdol in zgroženo obstal pred njim.
“Tak, tako, hruške si kradel, a!?” je zagrmelo iz kmetovih ust.
“Saj, saj...” je pričel jecljati Jure.
“Nič, saj ... saj...” je povzel Tratnik in že iskal njegova ušesa.
“Pa veš, da ni lepo krasti?”
“Ooo... Oprostite, oprostite, prosim... Tako so me zaskominale,” je Jure prestrašeno izdavil.
Tedaj pa se je zgodil čudež. Tratnikove roke so nenadoma popustile, čez njegov obraz pa se je razpotegnil širok smehljaj.
“Oprostite in prosim pa znaš reči, ni kaj! In prav je tetko. Hruške pa le obdrži, za vse jih bo dovolj!”
Ko se je tisti dan vrnil Jure iz šole domov, mu je oče dejal: “Ti, fant, stari Tratnik me je srečal!”
Jure se je zdrznil in sramežljivo povesil pogled. OČe pa je nadaljeval: “Rekel mi je, da pridi po hruške. In košarico naj prinese, mi je še zabičal. S čim si se mu pa tako prikupil, da je rekel, da si prima fant, a?”
“Ah, nič,” je dejal Jure in že stekel skozi vrata.
“Pa ne pozabi se mu zahvaliti-za hruške,” je še za njim vpil oče.
Jure ga ni več slišal, pa saj tudi ni bilo potrebno.
Tone Pavček
BELA VILA
Na topli blazini pravljice spi mala bela vila.
Hudo lepa je.
In strašno mila.
Mesec ji sije v laseht roža raste na dlani. Zapiskal bom na piščal, naj se predrami.
Ona je pesem sama, ona vas štuparamo odnese čez Holadri v svet, ki ga ni.
Porabje 4. decembra 1997
IZ ŠTEVANOVEC V OTKAUVCE
Gda sam štrmo od Oči-ni (Marija Dončec-Föl-desi) v Otkauvci po pauti srečala, je lepau sunce sijalo, poštija süjo bila, pa so donk pejški šli, na piciklini so turbo tiskali.
-Strina, kama dete, Zaka sé ne pelate?
- Den v bauto. Dva kilo-mejtara je daleč od nas.
Vsikdar sam sé pelo, pa sé te gnauk tak graubo spadno, pa veča ne smejm gorasejst. Bojim sé. Samo tiskam, pa tisto ka tjüpim, domau pelam.
- Vsigdar vi odite v bauto?
|iÍ Mauž ne more, ka samo eno nogau má, ka so ma v bojni vkraj vzeli.
Čej je tü doma pa zet. Včasi uni dejo v bauto. Zet ne dela0 emo delo, pa zgübo. Čej pa tü ne dela zavolo betega. Doma vertivamo. Maro smo meli prva dosta, Zdaj pa že samo eno ma-mo. Eno kravo. Pa tau mo mogli nutanaklasti, ka mladi neščejo delati. Bujcetje mamo štiri, kokauše pa vejn dvajsti više mamo. Samo tau nej dobra, ka tü Zdaj vsikder odi lisica, pa tista vsikder vse táznosti. Lani smo tak Prišli, ka nam je samo pet njala. Zdaj zatok nej, ka mamo takše pse, tak kak vuk. Tisti furt latejo, pa lisice Zdaj ne smejo vcuj.
-	Repo pa kukarco ste dosta dobili letos?
-	Nej je bilau. Ka takšo leto bilau, ka je vsikder dež üšo pa je vse mokro bilau. Malo smo dobili zato. Krunče, tisto smo dosta dobijli. Litji ku-karce nej dosta bilau. Pšenico zato smo tö dosta dobijli. Depa tau itak ne dojde, ka moramo tji-püvati.
-	Že vse doma mate, nika nemate vanej na mazevaj?
-	Nika nemamo vanej, vse doma mamo. Že je zejma tü.
-	Zdaj cajt mate, kaj štete novine Porabje?
-	Ja, ja, tau vsikder, furt. Moj mauž sigder šte, pa dja tö. Zdaj cajt djesta pa trno duga nauč je. Takša duga nauč je, ka sé. Dja vse táopravim pa po tistim štem.
-	V Števanovci kaj odijo lidgé vküper kukarco, koškice lüpat, perge česat?
-	Tau več nega, tau prva bilau. Vsakši, steri je emo, na mazevaj lüpa dola. Koškice, steri dosta majo, kaj pozovejo ftjüper, steri malo, tisti nej. Perge več ne čej-šejo, Zdaj veča dunja nej trbej. Veča fart sam sé korijo z našimi unutji. Zdaj ešče telko dunje mamo pa vankišov. eno-ma nika nej tarbiej. S poplanom sé odejvajo. Pa z dunjami tö leko poplane napravi! Nej, uni si tjöjpijo. Perge eške mamo, tačas ka mo živali, ka je Škoda taličiti. Če de koma tarbölö, te ma dam.
-	Vi ste Zdaj v Števanovci doma ali v Otkauvci?
-	V Števanovci.
-	Zaka te v Otkauvcé v bauto odite?
-	Tü je skrajej, ta gora dja tm težko dem, na tisti brejg tavö. Tü pa itak leži, tü sé doj. Tü vse dje. Ka nejga, tisto pa vnük mi pamase z Varaša. (Strina Marija je na našom kejpi v objektivi.)
-mkm-
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od
katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13.točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS. št. 4/92). ISNN 12187062.
Časopis izhaja z denarno pomočjo Javnega sklada za narodne in etnične manjšine.
DRAGI BRALCI!
Gvüšno ste že čüli, ka mo meli v Monoštri Slovenski radio, šteri de sé čüu par vör vsakši den. Pomagajte sé nam odlaučiti, štere vöre bi po vašom najbaukše bile?
a.	n.oo -14*00
b.	12.00 -15.00 C. 13.00 -16.00
Lepau vas prosimo, s kem več nam odgovorite, ka sledik té že žmetno bau spremeniti cajt, zbrodite si samo malo na časovno torturo Slovenskoga programa Győrskoga radiona.
Odgovorite leko po pošti na Zvezin atrejs (Szentgotthárd, Pf: 77.), ali pa dajte cejtli tistomi človeki, šteri vam drugo paut novine Porabje prinese!
Hvala lejpa!