Iz mladosti cesarja Jožefa (Čertica iz povesti.) ,,Zdaj je pa že dosti tožeb Čez malega reveža, katerega nihče v dvoru ne terpi; sicer je res mali porednež, očetov ljubček, ali da bi vsi na-nj toliko vpili, vendar ne terpim. Se vč da, Polde je že boljši, ali saj je Jožef tudi moj otrok, zakaj ga vendar zrairaj tožite? Dan za dnevom se mu kazni da-jejo in revček se teh kazni nikoli rešiti ne bo mogel", — tako je govorila mati malega Jožefa v vidnej nezadovoljnosti grofinji Pithrichšfceinskej, ki je bila varhinja njenega ljubčeka. ,,Ali presvitla Gospa", poreče grofinja, ,,mladi priuc me je zel<5 raz-žalil. Ko je na dvorišči s svojo sestro nadvojvodinjo Dragotinko pilo metal, se je prav neuljudno obnašal. Stopila sem namreč k oknu in pila mi je vštric glave zabrencala. — Mala nadrojvodkinja se je vstrašila in bojazljiro na me pogledala, ali mladi princ dosti glasno poreče: ,,Naj le tercjalka par očenašev izmoli, da jej bolečine nehajo, saj pravi, da molitev vse bolečine prežene." Komaj je to raladi princ izgovoril, odleti smejaje s svojo sestrico iz dvorišča. ,,Ali je pa on res tako mislil, kakov ste vi slišala, ljuba grofinja, po-vejte mi odkritoserčno, saj veste, da sem mu jaz mati, da takošni govori povednost kažejo in da bi me to zel6 bolelo," —¦ nastavi skerbna mati vprašanje. ,,Nadvojvodkinja Dragotinka je bila zraven in more poterditi", poreče grofinja. ,,No, to bi pač lepa priča bila", zaverne mati, ,,zakaj raji koj mojega Franceljna ne pokličete, da pov^, če je res. Jaz bom fanta kaznovala, ker je proti Bogii grešil, ali vam tudi povem, da so vaše tožbe mojemu sercu zel<5 neljube. Fautš naj se posti 24 ur pri kruhu in. vodi pa naj na grahu — 25 — kleči, da se poboljša. Vas pa ljuba grofinja, naj bo sram, da zmiraj le Jo-žefa tožite; revček je zdaj zavolj vas že tretjikrat kaznovan." Pri teh be-sedah si slavna rnati solz<5 obriše. lzgovor ni tukaj nič pomagal. Jožef je moral ,,rajtengo" dati. Oii ni kar nič tajil. Vse je za resnico spoznal, kar je grofinja o lijem materi pri-povedovala, ter še pvistavil, da mu je njegov gospod učitelj vere že večkrat rekel, da ,,molitev vsako bolezen ozdravi." ,,Tedaj vendar ni slabo mislil", poreče cesarica, ,,saj v njegovih be-. sedah ni resnobe, pa se titdi ni smejal." -'•-.. ,,Gospa mati", zaverne z brihtnim glasom Jožef, ,jaz neresnice ne morem terpeti: smejal sem se, sinejal." ,,No ta smeh boš pa zopet občutil," odgovovi mati, ,,postil se boš in na grahu klečal in sicer v izbi grofinje Spiegelberg, pa ti drugopot gotovo ne bo smeh v mislih, porednež!" G-rofinja Špiegelberg, kafcera je imela mladega poredneža v kazen spre-jeta, bila je zel<5 ostra gospa, tenuiega pogleda. Iraela je §est otrok, pa vsi so jej pomerli. Ona sama je še živela, in sicer brez da bi kogar ljubila, pa tudi nje ni nihče ljubil. Bila je prevzetna na svoje visoko pleme in je vsaki nižji stan od sebe zasramovala. Edino, kar je starko veselilo, bila je niilost, katero je pri cesaiici uživala in pa križ, ki ga je za svoje zasluge na persih nosila. Cesarica je svoje otroke tej grofinji le takrat izročila, kedar so kazen zaslužili. Bila je grofinja neusmiljena, terda ko kamen, tedaj za poredneže — dobra. Ko so drugi na cesarskem dvoru zvedeli, kaj se bo z Jožefom zgodilo, bili so zeld žalostni. Celo jokali so se uekteri, ko je mali Jožef v izbo gro-finje Špiegelbergove stopiti moral. ,,Ne storite fantu nič hudega," reče cesarica Špiegelbergovki, ,,saj je vendar moj, a Vi sama kot mati bote pač vedela, kako je lastni otrok uaateri pri sercu. Mkarte ga dolgo časa pustiti klečati, pa rau potisuite kakšno jabelko — ste me razumela ? " Grofinja je na te besede le z rarnami namignila in ko so jej malega poredneža pripeljali, je z ostrim glasom rekla: ?,Tak(5 mlad, pa že tako brezbožen!" ,,Tak<5 stara, pa še tak6 brez vsmiljenja", jej hitro in pogumuo mali Jožef odgovori. Grofinja je bila od jeze vsa bleda. Nič jo nf moglo tako zelo razje-ziti, kakor če jej je kdo starost očital. ,,Princ", mu svarljivo reče, ,,ue pozabite, da ste moj jetnik." ,,Vi pa", odgovori fante, ,,nikarte pozabiti, da sem sin cesarice." ,,Cesarica vas je meni izročila, da vas kaznujem," nadaljuje grofinja. ,,Da, da," reče Jožef, ,,moja mati je na mč jezna, pa me je takej ba-buri izrocila." Te besede so staro grofinjo hudo razkačile. Vstane, jezno pogleduje in s pestjo žuga. Jožef je pa stal mirno ko steber. ,,Jaz sem sicer že otrok" pravi, ,,pa — 26 — se vendar stare babe ne bojim. Zdaj zapovem, da me v izbo odpeljete in bodite preverjena: ko bom večji, ?ara se bom že maščeval." Grofinja se je pri teh besedah nekaj umirila. Jožef pa odide v izbico, ter se vleže. Preden zaspi, poklekne in glasno raoli: ,,Odpusti mi o moj Bog moje grehe, kakor tudi jaz odpuščam svojim dolž-nikotn. Amen." Zadnje besede te otročje molitvice slišala je grofinja, ter je bila res ganjena. ,,Jaz sem otroka razžalila in zdaj moli za-me, — Bog pa usliši otročjo molitev", si misli. Kakor težki kamen jej nekaj odpade od serca, solzč jej stopijo v očesa in kakor da je neki duh pred njo stopil, ki jej ce-saričine besede ponavlja: ,,Ne bodite preveč ostra z mojim otrokom." Hitro' gre v izbico, da vidi svojega rnladega jetnika, katerega so ravno angeljci v sladke sanje zazibali. Na njegovih ustnicah se je videl presladki smeh — nedolžnosti. Grofinja se ne more dalje vzderžati. Prigne se k spijočemu otroku, vzdigne ga in odnese v svojo spavnico, ter ga v svojo posteljo po-ložf. Ona sama pa zvaven poklekne in moli. Cesarica pa to noc ni mogla očesa zatisniti. Jezila se je nad grofinjo Ditrichšteinsko, ki je otroka zatožila. Serce jo je bolelo, ka se je na rev-čeka zmislila. Ali bi otroka k sebi poklicala? misli si. Po dolgem pre-mišljevanji odloci, otroka obiskati, da vidi, kaj revček dela. Ogerne se v ženski plašč, vzame svetiljko v rok<5, ter odide pred izbina vrata, kjer je Jožef bil. Vrata niso bila zaperta. Cesarica Marija Terezija pritisne klju-čalnico, vrata se odprd in — o joj! Kaj vidi? Izbiea prazna — Jožefa ni. V sredi izbe stoji človek v našemljeuej obleki, v roki derži — meč! ,,Kje je moj otrok? Kje je moj Jožef? — " vpraša cesarica z zapo-vedajočira glasora. Človek, ki je v sredi izbe stal, ničesar ne odgovori. Meč spusti na tla in osupnjeno gleda v cesarico. Cesarici je strah in obup še večji pogurn podelil. Vzdigne meč, na-meri ga na persi našemljenemu človeku in zavpije šeenkrat: ,,Povej, kje je moj sin, drugače si v tem trenotku mertev." Neznani človek še zmiraj molči. Namesto, da bi odgovoril na vprašanje, izvleče iz žepa malo skle-ničico, pristavi jo na usta in reče: ,,Cesarska visokost! Sovražaiki grofinje Špiegelbergovke so me semkaj poslali, da otroka umoriin. Bekli so, da ga v tej izbici najdem, ali nikjer ga ni. Angeljci ga varujejo!" Pri teh besedab. nagne sklenico in izpije. Pade znak — bil je mertev — strup je izpil. Grofinja Špiegelberg na ta hrup in ropot naglo pride v izbo in glej čuda! Pred njo merlič in — cesariea. Ko je potem cesarica v postelji grofinje našla svojega sinka, ni mogla od hvaležnosti ni besedice spregovoriti. ,,Angelji so raojega otroka varovali", poreče večkrat. Princa odnesejo koj v njegovo cesarsko spavnico in ko se zbudi, dozdevalo mu se je vse kakor da sanja. Marija Terezija in grofinja Špiegelberg obljubile ste si o celem do-godku molčati, temveč, ko je skrivna preiskava dokazala, da namenjena 0-K- umoritev ni nobenega druzega narnčna imela, kakor da grofinjo Spiegelberg z umorstvom obdolži, da bi na ta način njeno premoženje v roke ostalih žlahtnikov prišlo. 0 tej dogodbi ničesar ni bilo znati. Cel<5 povestniki so jo zamolčali. Še le te dni naili so na Dunaji vee spisov v cesarskem dvoru, iz katerih so zvedeli to dogodbo. Nemški časopisi se ve, da so jo koj svojim bralcem podali, tudi jaz sem jo tam bral in se čudil: kako vendar Bog svoje otroke vamje tudi v temnej noči! ________ Lj. T.