Od kda j so ljndski nčitelji. Napisal lvan Tomšie. Kdor se le nekoliko ozre v cerkveno zgodovino, vidi, da je mati katoliška cerkev k izobraževanju in vzrejanju cloveskega roda položila pervo podlago. Cerkev tedaj, ktero je postavil nebeški zveličar sam, bila je začelnica pravega Ijudskega izobraževanja. Vzrejanje in izobraževanje nježne mladine je tedaj prav za prav naloga katoliške cerkve. Ona prevzame človeka po zakramentu sv. kersta že precej po porodu v svoje naročje, in skerbi s primernimi pomočki, da bi ga ves čas njegovega življenja varovala hudega, in ga napeljevala le k dobremu. Ze v pervi dobi keršanstva vzela je ona dečke in ileklice v število lako imenovanih katehumenov; v srednjem veku je zbirala olroke vseh fara k splošnemu nauku, ki se je imenoval n a u k za o t r o k e. Pozneje je vstanovila, kakor so nanesle potrebne okoliščine šole, ktere so oskerbovali nje služabniki; kajti cerkev je imela vsikdar šole kot zavode za požlahtnovanje in izobraževanje serca. V dvanajstem stolefji je zapovedal tretji cerkveni svetnik Lateranski, da naj se v vsaki stolni cerkvi postavi učitelj, da podučuje v naj potrebniših resnicah sv. vere in v branji otroke revnih, nialozmožnih staršev. Tako se je prosto Ijudstvo podučevalo, in kakor se vidi, iz pervega, le najbolj v sv. veri. Učitelji pa, ki so bili postavljeni v srednjem veku v tako imenovane stolne — ali samostanske šole, bili so iz nižega duhovskega reda, in sicer iz tako zvanih bravcev (lectores), kleri so v cerkvi imeli to nalogo, da so vernim pri službi božji brali sveto pisnio in škofuve ukaze. Te stolne in samostanske šole so se pa pozneje prenaredile v farne in mestne šole, in vpeljale so se tudi na kmetih. Pervi Ijudski učitelji, ki so bili iz nižega duhovskega reda, bili so po tem takem s cerkvijo ozko združeni. Tridentinski cerkveni svetnik, spoznavši sveti namen in pa preimenitno nalogo matere katoliške cerkve, je zapovedal, da vsled svetih zakonov katoliške cerkve, naj nje služabniki, tedaj tudi tisti, ki so prejeli perve niže redove, opravljajo samo svoja cerkvena opravila. Tako je šla zapoved, da naj se ne le v stolnih cerkvah in samostanih, ampak tudi po farah in dekanijah, duhovnom nižega reda da zopet njih pervo opravilo. To se je zgodilo, in njih mesto so prevzeli ljudski učitelji. Naši današnji ljudski učitelji so tedaj pravi nasledniki nekdanjih cerkvenih bravcev (lectores); in naši današnji cerkveuiki so to, kar so bili nekdanji cerkveni vratarji (ostiarii). — Bilo je pa podučevanje in vzrejanje nježne mladine v srednjem veku zelo težavno; kajti ni bilo še nobene tiskarnice, in najmanje knjižice, ki so je v tadašnjih časih morali pisati, stale so veliko denarja. Zarad tega so bile tadanje šole, dasiravno so se otroci tudi nčili brati, vendar le naj več zavodi, v kterih se je le bolj serce požlahtnovalo in k dobremu napeljevalo. Otroci so se vzrejevali po potrebah ondašnjega veka glede na Iepo obnašo, pohlevnost, razumnost, spoštovanje predpostavljenih, delavnost, nravnost, pobožnost in spolnovanje svojih dolžnosti. — A dan danes je to vse drugače. Po naših Ijudskih učilnicah gleda se pa veliko bolj na mladinske spodobnosti, nego na dobro in pravo vzrejo šolske mladine. Miadina se uri in izobražuje v vseh mogočih vedah — še celo v takih, ki so ji Ie v zgubo zlatega časa — serce pa ostaja sirovo, in se obrašča z naj hujim morivnim plevelom. Dasiravno se trudijo dan danes učitelji na vso moč 9 podučevanjem solske mladine, vendar je po šolah le kaj malo pravega blagoslova božjega. Hudobni duh zasejal je namreč Ijuliko med rodovitno pšenico. — Naj bi se tedaj veliko bolj gledalo, kako bi se to slabo seme v nježnih mladinskih sercih že zgodaj zatiralo, in pa kako bi se mladina napeljevala k bogoljubnemu in družinskemu življenju, nego pa na one prazne marnje, kako bi se hitreje naučila tujih jezikov, s kterimi v naj lepši svoji dobi le čas trati, in se že zgodaj mesto pridnega delovanja privaja le postopanja. Naj bi se pa tudi Ijudski učitelji spominjali, da bi vidili, kdo so bili njih predaiki, in spo- znali, da je njih perva in prava naloga, da mladino izrejajo naj pred za dušno, potem pa tudi za telesno živijenje. To se pa doseže, ako s« podučuje na podlagi prave katoliške vere; kajti le edino v pravi veri je vse, kar nam je treba vediti in spolnovati, da dosežemo svojo časno in večno srečo.