SPOMIN NA JOŽA GAŠPERŠIČA V oktobru 1989 je bila v Kovaškem muzeju v Kropi razstava o domačinu Jožu Gašperšiču (1896-1964), ki ga poznamo kot zborovodjo, dirigenta, glasbenega pedagoga, skladatelja, organista, igralca, režiserja, muzealca, zgodo vinarja in ob vsem tem je bil še 21 let ravnatelj (direktor) Žebljarske zadruge (od leta 1939 Plamen). V petdesetih in šestdeseth letih je Joža Ga- šperšič objavil precej člankov v Kroniki (časo pisu za slovensko krajevno zgodovino) in Lo ških razgledih, ki opisujejo tudi na loškem ozemlju zgodovino železarske industrije in njen razvoj do danes. Ob razstavi je izšel tudi katalog, v katerem je predstavljeno življenje, predvsem pa šte vilne dejavnosti Joža Gašperšiča, razvejane na številna, med seboj različna področja. Ukvarjal se je z zadrugo, glasbo in kulturo ter muzealstvom in zgodovinopisjem. Na Gašperšičevo življenjsko pot je usodno vplivala poškodba zapestja, saj mu je bila tako pot glasbenika za vedno zaprta (onemo gočeno mu je bilo igranje klavirja in violine). Tako se je leta 1918 vrnil v Kropo in se zaposlil v Žebljarski zadrugi kot uradnik, leta 1924 je prevzel posle prokurista, leta 1926 je postal ravnatelj zadruge in od leta 1953 pa do upokojitve je opravljal delo višjega komercia lista. Njegovo delo je bilo komercialno, admi nistrativno, organizacijsko. Skrbel je za stro kovni pouk v zadrugi. Poleg rednega dela je študiral organizacijo sorodnih podjetij doma in v svetu, organizacijo socialnega gospodar stva in zgodovino lokalne železarske industri je. Ko je prevzemal dolžnosti ravnatelja, si je postavil tri poglavitne naloge: vzpostavitev jasnih računov in točnih kalkulacij; uveljav ljanje reda in discipline ter smotrno porabo časa in denarja; zagotavljanje ter stalno pove čanje trga. Ob tem pa je ves čas skrbel za oživljanje in širjenje ljudske kulture med ljud mi. Takoj po vrnitvi v Kropo se je vključil v delo prosvetnega društva. Njegov namen je bil, da bi poleg zbora, ki je v kraju že deloval, ustanovil še orkester. Poudarjal je, da naj tudi amatersko kulturo goje sistematično in obrav navajo široko in ne le kot priložnostno, neza htevno in neodgovorno razvedrilo. Ustanovil je orkester Zvezda (komorno-instrumentalni) in zanj je napisal številne skladbe. Gašperši- čeva lastna glasbena ustvarjalnost je bila ves čas podrejena potrebam društva. Novo obdobje je nastopilo po drugi vojni. Začel je delati z zborom in bil v petdesetih letih glavni organizator, vodja in pedagog v kroparski glasbeni šoli. Ta naj bi vzgojila potrebno število kvalitetnih instrumentalistov za kasnejši orkester (v simfoničnem orkestru in pihalni godbi je bilo okoli 50 godbenikov). Načrt dela je skrbno pripravil in je tekel tako dolgo, dokler Gašperšič ni zbolel. Z boleznijo se je končalo redno delo z zborom in orkestrom in tudi delo v glasbeni šoli je počasi zamrlo. Po upokojitvi se je Gašperšič posvetil delu v muzeju. Bil je med glavnimi pobudniki za njegovo ustanovitev (1952). Med njegovim de lom naj omenimo odkritje t. i. slovenske peči 126 (1953) in leta 1955 razstavo Žebelj in vijak, ki je bila pripravljna ob 60-letnici Plamena. Po leti istega leta je pod vodstvom muzeja pote kalo raziskovanje rudnih jam na Jelovici. Leta 1956 je Gašperšič na pobudo F. Basa napisal brošuro Vigenjc. V knjižici je opisal in pred stavil zgodovino vigenjcev, njihova imena, lo kacijo, opremo, orodje njegovo poimenovanje ter običaje, ki so se vezali na življenje in delo v kovačnici. Zanimalo ga je, od kod sama beseda vigenjc in kako daleč sega nastanek vigenjca. Gašperšič je poudarjal, da je muzej nastal iz ljudskih vrst in pobud, kar pa naj ne pomeni, da ne more v celoti izvrševati svoje kulturne in zgodovinske poslanice. Zavzemal se je, da bi muzej pridobil čimveč muzealij in predvsem ustrezne prostore za njihovo pred stavitev. Vzporedno z delom v muzeju se je Gašperšič ves čas ukvarjal s krajevno zgodovino, pred vsem tehnično. Pri pisanju člankov mu je pomagalo znanje tujih jezikov, saj je s tem dobil vpogled v širok spekter pri nas še ne prevedene te vrste literature. Gašperšičevo zgodovinopisje sega pravzaprav že v trideseta leta, ko je predlagal, da začno izdajati tovar niško glasilo Zadrugar, ki naj zadružnike pouči o tekoči problematiki zadruge (domače in tudi tujih) in jih seznani z zgodovino Krope in železarske obrti. Gašperšič je bil več let glavni urednik glasila in je sam prispeval številne članke, katere je pisal sam ali jih samo prevedel. Zadrugar je še danes pomem ben vir za proučevanje, saj v njem sledimo krajevni kroniki in razvoju kraja in zadruge. Ob petindvajstletnici Gašperšičeve smrti se ponovno spomnimo njegovega dela in se mu na ta način oddolžimo za vse, kar je Kropi in domoznanstvu dal. Bibliografija J. Gašperšiča - Vigenjc - vodnik po zgodovinskih žebljar- skih kovačnicah v Kamni Gorici, Kolnici, Kropi in Železnikih, Ljubljana 1956, 104 str., ll. - Loški žeblji in žebljarstvo, Loški razgledi 4, 1957, 35-41. - O oglarstvu na Jelovici, Loški razgledi 6, 1959, 98-109. - Nastanek in delo Kovaškega muzeja v Kropi, Kronika 7/1, 1959, 54-55. - Gorenjsko železarstvo v XIV. in XV. sto letju, Kronika 7/1, 1959, 5-10. - O jelovškem rudarstvu, Loški razgledi 7, 1960, 63-75. - O nekdanjem žebljarstvu na bivšem Kranjskem, Kronika 8/1, 1960, 9-20. - Ferdinandejski rudarski red za fužine pod Jelovico, Kronika 8/3, 1960, 149-158. - V spomin zadnjim rudarjem na Jelovici, Loški razgledi 9, 1962, 140-149. - O tehniki in opremi nekdanjih rudarjev na Jelovici, Kronika 10/1, 1962, 9-19. - Rudarsko poklicno znamenje »kladivo in klin«, Kronika 10/3, 1962, 157-163. - Novo železarjenje v fužinah pod Jelovico v XIX. stoletju in njegov konec, Kronika 11/1, 1963, 12-22. - Iz vigenjca in fužine v tovarno, Kronika 11/3, 1963, 148-166. Alenka Klemene 127