Poštnina plačana v gotovini
Ljubljana, dne 1. oktobra 1937
Posamezna številka V— dinar
Izhaja vsakega 1. in 15. v mesecu	Leto	I.	—	Štev.	8
DELAVSKI LIST
ZA STROKOVNA, GOSPODARSKA, KULTURNA IN POLITIČNA VPRAŠANJA
Uredništvo: Oglarjeva 41, Ljubljana-Moste — Uprava: Poljska pot 38, Ljub-Ijana-Moste - Mesečna naročnina 2 Din; za Ameriko polletno 50 centov; za Francijo in Belgijo 10'— fr. frankov
Sporazum
Še 14. septembra je pisala »Samouprava«, glavni organ JRZ, da postaja prepad med UO in SDK vse večji. Kričavi fašistični vsevede?. veliki vodja Ljotič je pisal v »Zboru« uvodni članek pod naslovom:	»Ponavljamo:	Spo-
razum je nemogoč.« Podobne pro-roške izlive smo čitali tudi v ostalih fašističnih listih (»Jutro«, »Pohod« itd.). Tako so polemizirali šestojanuarci in drugi reak-ci^iarji z vsemi protifašisti, ki so zastopali potrebo in možnost sporazuma.
15. septembra pa so zastopniki vseh treh strank srbskega dela Združene opozicije (UO) sporočili dr. V. Mačku, da so se te stranke zedinile v načelnih točkah sporazuma s Hrvati, na podlagi stališča SDK.
Reakcionarji in fašisti so za-vreščali in začeli vsi skupaj enotno napadati vse te voditelje demokracije. Pri tej raboti so si reakcionarji spretno razdelili vloge. Fašistični agenti hegemoni-stičnih mogotcev skušajo prikazati srbskemu narodu voditelje UO kot izdajalce, ki so kapitulirali pred SDK, jih tako izolirati od množic ali vsaj zaustaviti na potu sporazumevanja. Ravno isto delajo oni tudi v Sloveniji z geslom: »Slovenski voditelji demokracije so v službi Mačka.« Tuji plačanci v Hrvaški pa pišejo, da se je V. Maček prodal Srbom. Tako si hočejo tudi pridobiti dragocen čas za zbiranje fašističnih sil in državni udar.
Načrt je dobro zamišljen, le da mu narodi Jugoslavije ne bodo nasedli, ker sporazum odgovarja njihovim težnjam, a fašistični mračni cilji so razgaljeni.
Mi smo že ves čas pisali o potrebi združevanja demokratičnih sil na temelju boja za narodno enakopravnost, svobodo, kruh in mir. Govorili smo o nevarnosti fašističnega državnega udara in o potrebi enotnega boja delavskega razreda v zvezi z vsemi ostalimi demokratičnimi silami proti fašistom. Zato danes pozdravljamo sporazum kot prvi korak na tej poti/ Vendar je naše najgloblje prepričanje, da ne sme ostati samo pri tem. Slovenski,
narodi morajo preko vseh svojih demokratičnih gibanj in voditeljev sodelovati pri sporazumu. Predvsem velja to za slovensko. demokratično, katoliško gibanje, v katerem se vrše precejšnja prerivanja v zadnjem času. Danes se pred vse one katoliške voditelje, ki jim niso tuje demokratične težnje katoliških množic, postavlja z vso ostrino vprašanje:	»Ali	bodo pomagali
izdvajanju enega dela slovenskega naroda od skupnega protifašističnega boja, ali pa se bodo pridružili temu boju za osnovne narodne zahteve? Odločitev ni težka, toda hitro se je potrebno opredeliti. Združiti se morajo in sodelovati pri sporazumu tudi vse ostale demokratske skupine v Sloveniji.
Najvažnejše vprašanje pa je brez, dvoma, vprašanje sodelova-
Tomaž G. Masaryk
V	času, ko se po vsem svetu bije odločilni boj med reakcionarnimi silami fašizma in med demokracijo, je zatisnil oči veliki demokrat, prvi predsednik čehoslovaške republike, Tomaž G. Masaryk.
Rojen v kolibi moravskega konjskega hlapca je Masaryk izšel iz ljudstva in ostal med ljudstvom v njegovem težkem boju za narodno neodvisnost in samostojnost. Kakor noben resnični borec za svobodo potlačenih narodov ne more biti nič drugega ko demokrat, tako je tudi Ma-saryk posvetil vse svoje življenje boju za tri velika gesla demokracije:	svobodo, enakost,
bratstvo. Bil je največji nasprotnik nacionalistične prenapetosti, šovinizma, antisemitizma, ki so danes našli svoj vrhunec v barbarskem fašizmu. »Ljubi resnico, išči resnico, govori resnico, brani resnico do smrti,« te besede velikega češkega reformatorja Jana Husa so mu bile vodilo v življenju, zaradi česar je često prišel v nasprotje z vsemi, ki smatrajo laž za najpripravnejše sredstvo političnega obračunavanja. Ko je odločno nastopil proti potvarjanju češke narodne zgodovine, so nazadnjaki nahujskali proti njemu nacionalistično drhal in ga psovali kot »moža, ki ni češke matere sin«. Ko je v znamenitem protijudovskem procesu v Polni zavrgel dokazovanja podkupljenih prič, so spet zatulili nanj: »Judje so te kupili«. Ko je v dunajskem parlamentu obtožil zunanjega ministra von Aerentha-la in njegovega belgrajskega poslanika Forgacha, da potvarjata špijonažne dokumente, so mobilizirali proti njemu ves državni aparat. Ko se je zavzel za osemurni delavnik in za pravice delavstva, so se proti njemu navzlic* vsem medsebojnim prepirom združili češki in nemški nazadnjaki.
Masaryk je bil prvi češki družboslovec. Ob njegovem »Socialnem vprašanju« je cela mlada generacija prvič prišla v dotiko s socialnimi problemi, s socializmom. Tudi-na predvojne slovenske socialiste je imel Masaryk velik vpliv. Vendar pa Masaryk ni bil marksist, narobe, dostikrat je prišel v ostro nasprotje z
marksističnim naukom in njegovimi predstavniki. To nasprotje je koreninilo v tedanji češki neresničnosti, ki je vprašanje nacionalne osamosvojitve postavila tako zelo v ospredje, da marsikomu ni bilo moči na mah razvoz-ljati vse celokupnosti vprašanj, ki so z nacionalnim tesno povezana. Toda realistični politik, kakršen je Masaryk bil, je večkrat v praksi prekoračil meje svojega svetovnega nazora. »Vi ste vzvod, ki lahko zaustavi svit!« je zaklical rudarjem v Kladnu, ko so 1. 1900 stopili v štrajk.
Toda kolikor bolj je v zadnjih letih pričel nastopati fašizem kot glavni sovražnik človeške kulture in napredka, toliko bolj je pri Masaryku odklanjanje socializma stopalo v ozadje. Posebno v zadnjih letih svojega življenja je ravno tako odkrito nastopil proti fašizmu, kakor se je nedvo-smiselno zavzemal za zvezo s Sovjetsko Unijo. V maju 1934 je dejal francoskemu novinarju Emilu Schreiberju: »Rusi so mi sila simpatični, tudi boljševiki... Med tistimi, kar je ustvarila ruska revolucija, je mnogo sijajnega, tako na primer federalizem, ki počiva na avtonomiji 36 neodvisnih republik, ali pa duhovno prebujenje tistih milijonov kmetov, ki so se končno naučili či-tati, pisati in misliti.«
Redkokdaj je kak mož tako resnično zaslužil, da ga je ljudstvo imelo za svojega osvoboditelja; kajti če so drugi ■— zlasti njegov naslednik dr. Beneš, mnogo pripomogli k temu, da je nastala Čehoslovaška in da vživa danes velik ugled, tedaj so napravili to kot njegovi učenci 111 pomočniki. In vendar je bil Masajk edini med glavnimi tvorci povojne zgodovine, ki ni nikdar podlegel izkušnjavi, da bi igral diktatorja. Če ga njegov narod ceni predvsem zato, ker ga je Masaryk skoval v narod, tedaj mu civilizirani svet dolguje neprecenljiv dolg, ker je zgradil demokracijo, ki ga bo preživela. Bil je Čehoslovak, Evropec, kos-mopolit. Hkratu pa je bil tudi primer, kako naj demokracija in demokrati izgledajo in kako bodo izglodali, ko jih ne bo več poniževal brutalni, nasilni pohlep bogatih.
nja delavskega razreda pri tem sporazumu. Njegova herojska borba proti vsem hcgemonistom njegove težke in številne žrtve v tem boju, v rušenju omračene diktature mu dajejo pravico in dolžnost, da sodeluje.
Danes v tein velikem trenutku, ko se odloča usoda narodov Jugoslavije, se pred delavski razred postavlja važna, težka naloga: »Zediniti mora svoje sile in tako enoten, kompakten stopiti v prve borbene vrste demokracije Delavski voditelji se morajo odločiti: »Ali enotni in skupaj z vsemi demokratičnimi silami v boj proti
drugim narodnim izdajal-
cem, ali pa neenotni, razcepljeni sprejeti boj z združenimi silami fašizma in reakcije?«
Vsa reakcija se zbira okoli he-gemonističnih mogotcev v boju proti narodom Jugoslavije. To nam mora biti signal, da zedinimo tudi mi naše delavske vrste v neprobojno falango, ker le tako bomo lahko izvršili našo na-logo-prvoborca demokracije. Čas je dragocen!
Naše geslo je: Enotno v boj proti vsem fašističnim zatiralcem in izdajalcem narodov Jugoslavije. Naša razcepljenost pomeni uspeli fašizma, naša sloga njegovo smrt.	-rej.
Odločen nastop prinaša uspehe
Italija in Nemčija sta nasprotovali sredozemski konferenci v Nyonu in izjavljali, da se sklepom ne bosta pokorili. Ko pa je z odločnim nastopom Rusije konferenca prinesla odločne sklepe glede pobijanja roparstva v Sredozemskem morju, je morala tudi Italija ugrizniti v kislo jabolko. Sedaj išče možnosti, da bi tudi ona prišla do sodelovanja v kontroli nad Sredozemskim morjem.
„Izgleda, da sta Anglija in Francija pripravljeni k odločnej-
šim korakom nasproti Italiji in Nemčiji. Tako je Francija vložila kot odločno zahtevo pred sporazumom z Italijo v Sredozemskem morju, da Italija umakne svoje, čete iz Španije in preneha oboroževati španske upornike. Anglija pa se je s to zahtevo solidarizirala. Francoski zunanji minister Delbos je ob tej priliki sporočil Italiji, da ne more več smatrati kot opravičen razlog za intervencijo v Španiji trditev, da je to boj proti marskizmu.
Uspeh vlade Negrina
Po konsolidaciji razmer v republikanski Španiji, ki je imela za posledico tudi povečanje ugleda v mednarodnem svetu, je doživela vlada Negrina nov uspeh. Dosegla je namreč sporazum z zmernimi republikanci, katerih voditelji so bili doslej v emigraciji, pa se bodo te dni vrnili v do-
movino ter podprli vlado ljudske fronte. To bo razširilo tabor demokratične Španije in okrepilo današnjo vlado ter njen ugled v inozemstvu.
Za »Slovenca« ostane pa vse pri starem: v Španiji vladajo rdeči in Španija je tik pred polomom.
Beli general izginil
Pred par dnevi je v Parizu nenadoma izginil komandant emigrantskih vojaških organizacij general Miler. Ves reakcionarni tisk je kriknil, da je to novo delo boljševikov novi Ku-tjepov itd. Izgleda pa, da je stvar nekoliko drugačna.
Med ruskimi emigranti obstojite dve glavni struji glede Sovjetske Zveze. Ena zastopa, da morajo emigranti stopiti v službo vsake države, ki vodi vojno proti Sovjetom, drugi pa so proti temu, da bi se Rusi vdinjali tujim silam v vojni proti Rusiji.
Prvo strujo financira Nemčija in ima tam tudi svojo centralo, druga pa ima center v Franciji in ji je pripadal tudi general Miler. Boljševiki nimajo torej nobenega interesa odstraniti Milerja, ampak bi jim to le škodovalo.
Danes je precej jasno, da je pri izginjenju Milerja igral važno vlogo general Skoblin, ki je kot general Denikin pripadal tej drugi struji. Bo torej bolj držalo, da sled za generalom Milerjem vodi v Berlin ne pa v Moskvo.
Boji na aragonski fronti
Aragonska fronta je zopet aktivna. Katalonska armada, združena pod enotnim povelj-
stvom je v ofenzivi v treh smereh z glavnim udarcem proti Sa-ragosi.
Roparji na delu
Po obsodbi morskih roparjev v Nyonu, kjer je dosežen sporazum za skupen boj proti gu-sarstvu, so se roparji pokazali na drugem koncu. V Brestu (Fran-
cija) so hoteli ukrasti špansko podmornico. Izkazalo se je, da je voditelj tolpe, ki je izvršila rop, polkovnik Troncoso, guverner generala Franca.
Dr. Puc in
Človek, ki se je ob sporazumu najbolj naširoko razpisal, je dr. Puc v »Slovenski besedi«. »Slovenska beseda« poje slavospeve Združeni opoziciji in sporazumu. To še ni nič hudega, ne Združene opozicije ne sporazuma ne more omadeževati, čeprav ga tudi dr. Puc, Jeftičev ban, hvali. Toda vprašanje je, kaj hoče dr. Puc, kaj hoče njegovo omizje. Ali ne vohajo spre-
sporazum
membe in ali ne računajo na ta ali oni stolček, Nobena demokratična skupina ne sme nasedati lepim frazam o demokraciji in sklepati z njim sporazuma. Demokratična fronta v Sloveniji mora nastati iz gibanj in strank, ki so zakoreninjena v slovenskem ljudstvu, ne pa iz diskreditiranih politikov, ki nimajo za seboj nikogar, pač pa pred seboj velike želje na mastne položaje.
Mussolini je šel v Berlin, kjer so ga sprejeli z velikim pompom. Cilj sestanka je jasen: učvrstiti zvezo med fašističnimi akcijami, preprečiti združevanje narodov za ohranitev miru in svobode malih narodov.
»Odkar sem stopil nemška tla, sem povsod obči duhovno ozračje velikega pri teljs.kega naroda Nemčije v sr ci Adolfa Hitlerja.«
Za stranko delovnega ljudstva
»Delavski list« štev. 6 in 7 je priobčil dva zanimiva članka, nanašajoča se na važnost in pomen politične stranke za delavstvo. Vse delavstvo, kakor tudi ostali sloji slovenskega ljudstva, z napetim zanimanjem spremlja slovensko delavsko kmetsko gibanje, kakor tudi delovanje ostalih demokratskih opozicijskih skupin. Zato mislimo, da ne bo odveč, če ponovno razpravljamo o važnosti stranke za nas delavce.
Vedno večja gospodarska kriza in splošna obubožanost delavcev kmetov in srednjih slojev, nas sili, da iščemo izhod iz tega zla. Pretežna večina našega delavstva prihaja vedno bolj do spoznanja, da je treba tu postaviti organizirano silo, to je, politično stranko slovenskega delavstva. Precej časa je že preteklo od takrat, ko je imelo delavstvo svoje javne politične stranke. Še naprej čakati pa ni več mogoče.
Vsi režimi, začenši od Živkovi-cevega šestojanuarskega režima, so sistematično odvzemali delavstvu pravico za pravico. Danes, ko je delavstvu in vsemu ljudstvu že tako težko, pa se zopet zbirajo najreakcionarnejše sile, da zopet udarijo po ljudstvu. To so razni Ljotici, Živkoviči, Jevtiči, Kramarji in drugi, ki pripravljajo diktaturo. Kakšno dolžnost ima sedaj delavski razred? Delavstvo mora organizirati svojo stranko, stopiti v politično borbo. Nobena opozicija v Sloveniji in Jugoslaviji ne bo popolna in odločna, če delavstvo ne bo zraven. Tudi pogajanja združene opozicije gredo tako počasi naprej, ker ni v njej delavstva potom delavske stranke.
Delavska stranka pa mora že od vsega začetka biti enotna. V pravilih I. Internacionale je zapisal veliki delavski borec in voditelj Karl Marks sledeče: »Če ostajamo mezdni sužnji, če se razvija boj delavskega razreda tako dolgo brez uspeha, je to zato, ker smo razcepljeni, ker delavci ne razumejo, da je treba imeti strnjeno organizacijo.« Od tedaj, ko je veliki Marks to zapisal, je minulo že skoro 70 let, in mi delavci vidimo in občutimo, da je ta razcepljenost še danes tudi pri nas Slovencih. Pri nas imamo krščanske socialiste,
narodne socialiste, socialiste, komuniste. Zakaj ta razcepljenost slovenskega delavstva? Ali je temu krivo delavstvo? Ne!
Danes, v dobi brezpravnosti delavskega razreda šele živo občutimo, kako težak je boj, ki ga mora delavstvo bojevati. Za nas delavce ne sme več veljati staro nemško vojaško pravilo:	»Ge-
trennt marschieren, vereint schla-gen« (ločeno korakati, skupno tolči), ampak, skupno korakati in skupno se bojevati, kar nam daje tako lep primer ljudska fronta v Franciji, ki je priborila delavstvu pa tudi ostalim slojem izboljšanje edinole potom enotnosti strokovno in politično organiziranega delavstva.
Pri nas večkrat slišimo koga, ki rad gdvori o uspehih ljudske fronte v Franciji. »Z nami Slovenci pa nikoli ne bo nič.« To je skrajno zmotno in škodljivo govorjenje. — V takšnih primerih je treba vse takšne nezavedne
delavce poučiti, da je naša največja napaka v tem, ker je precejšen del našega delavstva v našem slovenskem političnem življenju ob strani, ter pasivno pričakuje svoje rešitve od raznih meščanskih politikov in aktivnih borcev, ki postavljajo vse na žrtvenik za boljšo bodočnost delavskega razreda. Pokažimo vsi z aktivnim delom našo skrb za boljšo bodočnost delavstva in uspehi ne bodo izostali. Ne bodimo trotje v človeškem čebelnjaku. Zato je nujna in življenjska potreba ustvaritev del. stranke, potom katere si bo delavstvo priborilo svojo gospodarsko, kulturno in politično izboljšanje.
Naš delavski razred naj si ne ustvarja iluzij ter naj ne pričakuje rešitve od kod drugod. Naša edina rešitev je v enotnosti vsega delavstva in se najaktivnejše boriti za mir, svobodo, pravico in najbitnejše življenjske interese vsega slovenskega ljudstva. — Za to naj se bori naša delavska stranka!
Rudar, Trbovlje.
kaj piše izseljenec
Carvin, septembra 1937. Čutim za dolžnost, da se oglasim v našem priljubljenem »Delavskem listu«. Tukaj v Carvinu in okolici se nahaja okrog 32 Jugoslovanov. Vsi smo organizirani v strokovni organizaciji in imamo svojo jugoslovansko sindikalno sekcijo, da se lahko posvetujemo v svojem jeziku. Moram tudi omeniti, da smo vsi prav pridni v akciji. Podpiramo na vse strani naše trpeče sodruge. Podpiramo tiskovni sklad, kakor na primer »Izseljeniški glas« in druge popularne liste. Smo naročniki raznih demokratičnih listov. Prirejamo razne zabave v korist naših trpečih sodrugov, za tiskovni sklad itd. ^Tako bomo tudi stopili energično v akcijo za tiskovni sklad našega »Delavskega lista« in ga podprli, da mu bomo omogočili izhajanje ne sa-
mo 14 dnevno, ampak redno tedensko izhajanje. V splošnem pa apeliramo na vse tukaj v Franciji in tam v domovini, da naj se znajde »Delavski list« v vsaki hiši in vsak naj podpre tiskovni sklad.
Sporočiti pa moram tudi žalostno vest, da je naš sodrug in prijatelj, zaupnik »Delavskega lista«, sodrug Ponedeljek Alojz, borec za mir in svobodo, padel kot junak na španskih tleh kot žrtev fašizma.
Vaš prijatelj in sodrug
Štefan Štruc, Carvin, Francija.
za Kitajsko stojijo sovjeti in da imajo Kitajci z Rusijo tajno pogodbo, da je vse to delo Kominterne.
Če bi bil »Slovenec« pametnejši, bi videl, da si v lastno skledo pluje. Kjerkoli je še bil kak narod ali mala država napadena (Abesinija, Španija, Indija, Kitajska), je zopet: »Kominterna na delu«, »Sovjeti podpirajo (Abesince, Špance, Indijo, Kitaj-
ce itd.)«. Kadarkoli so bili mali narodi zatirani in ubijani, je sam »Slovenec« moral pisati: »italijanski fašizem podjarmil Abesi-nijo«, »Italijani priznavajo, da je zmaga nad Baski njihova zmaga,« »nemški fašizem zatira lu-žiške Srbe«, »Japonci hočejo z orožjem zavzeti Kitajsko«. Kdo je torej sovražnik malih narodov, gospodje pri »Slovencu«?
Pismo federacije
Delavec, ki beti Iz razredne
strokovne organizacije je dezerter razrednega boja!
»Slovenec«
Vloga vsega fašističnega in reakcionarnega tiska glede dogodkov na Kitajskem je: omiliti zločinsko prodiranje Japonske in prikazati Kitajsko v najslabši luči. Anglija, Amerika in druge demokratske države bi morale podpreti Kitajsko proti japonskemu imperializmu. Nemčija in Italija ter z njimi vsa svetovna
in Kitajska
reakcija pa hoče vse te države in vso demokratsko javnost prestrašiti s tem, da kaže Kitajsko kot orodje Sovjetske zveze.
Tako tudi »Slovenec« v duhu rimskih in berlinskih tiskovnih agencij piše, da Japonska uničuje kitajska mesta, ker hoče skleniti z njo »prijateljsko pogodbo«. Zdaj se je pa razkričal, da
Cenjeno uredinštvo!
Podpisani Vas prosi v imenu Federacije, da v Vašem cenjenem listu priobčite naslednji članek:
Iz Lensa. V »Domovini« smo čitali članek od nekega delavca iz Kreuzwalda, v katerem hoče dopisnik dokazati, da to, kar so poročali izletniki o stanju delavstva v Franciji, ni resnično. — Predvsem moramo ugotoviti to, da so bili vsi izletniki, ki so potovali v Jugoslavijo, pod delavskim vodstvom (iz Alzacije so vsi potovali pod duhovniškim vodstvom) iz Pas de Calais in Norda. Ako so oni opisovali tukajšnje razmere, je jasno, da vse to velja za Pas de Calais in Nord. Mi vemo, da so na primer stanovanja v Alzaciji dražja kot pa v Pas de Calaisu, toda kdo pa je temu kriv? Delavstvo samo, ker ni organizirano. Poglejmo malo Jugoslovane. — Po celi Franciji imamo že svoje Jugoslovanske sekcije, v Alzaciji pa, kjer so naši delavci najštevilnejši, nimamo niti ene. Pač pa so naši tamkajšnji delavci organizirani v raznih društvih, ki so ustanovljena od buržoazije le zato, da odvračajo delavstvo od pravih razrednih organizacij.
Dopisnik sam se hvali, da je že 8 let naročnik »Domovine«, s tem je povedano vse. 13 let je že v Franciji, pa še ni našel pota v delavske razredne organizacije, temveč tava in išče pomoči pri buržoaznih časopisih. Vse, kar so naši ljudje ob priliki izleta raznesli po domovini, je resnično, ker nimajo razloga, da bi govorili neresnico. Kjer pa so razmere slabše kot v Pas de Calaisu, so pa krivi delavci sami. Organizirajte se, borite se za zboljšanje vašega položaja, kot to delamo mi v Pas de Calaisu, pošiljajte vaše dopise v delavske liste, ne pa v buržoazne, kot je »Domovina«.
Ustanavljajte povsod Jugoslovanske sindikalne sekcije, da bomo enkrat vsi Jugoslovani v velikem CGT, pod okriljem katerega se bomo borili za naše pravice!
V	imenu Federacije Jug. sindikalnih sekcij v Lensu, se vam za priobčitev teli vrstic najtopleje zahvaljuje predsednik Lens, dne 23. septembra 1937.
Močilnikar.
Zahvala
Povodom izleta naših rudarjev iz Francije v Jugoslavijo, nam je sla Zveza rudarjev Jugoslavije tako na roko, da se čutimo dolžnega se njej še posebno zahvaliti.
Posebno pozornost nam je izkazoval njen tajnik sodrug Arh, ki se je tekom našega 16 dnevnega bivanja v domovini bavil skoro izključno z nami. Zveza je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da smo lahko stopili v stike z rudarji Zagorja, Trbovelj in Hrastnika. Zveza je preskrbela za sodruga Louarta dovoljenje, da si je ogledal rudniško ter drugo napravo po revirjih ter stanovanjske prilike naših rudarjev. Informirala ga je o stanju naših rudarjev, kakor tudi drugih delavcev v Jugoslaviji.
Sodrug Louart je odnesel iz naših revirjev najboljše vtise, boli Ra samo to. da je tako veliko število rudarjev, ki stojijo še izven organizacije. Mi Jugoslovani smo dobili v njem velikega prijatelja, ki bo zastavil ves svoj vpliv, da nam pomaga, kjerkoli bo potreba. Pooblaščen sem od njega, da se tudi v njegovem imenu zahvalim Zvezi rudarjev ter njenemu tajniku Arhu za pozornost, ki so mu jo izkazovali, zahvaljuje se pa tudi vsem drugim delavcem, s katerimi je prišel v stike.
Jugoslovenska sindikalna Federacija v Lensu.
ienolDostj
Velik del organiziranega in neorganiziranega delavstva v Sloveniji je za strokovno enotnost, s pomočjo nje si bo priboril svoje pravice. — Predvsem je za enotnost vsega marksističnega delavstva in tudi za enotnost s krščanskimi socialisti in narodnimi socialisti. To v akcijah delavstvo vsak dan tudi pokaže.
Toda delavci, ki propagirajo enotnost, naletijo pri tem na ovire, ki se včasih zdijo nepremagljive. Toda ovira je v prvi vrsti nerazumevanje nekaterih voditeljev strokovnih organizacij, ki vidijo v paroli »za enotnost« le manever gotovo skupine, nevarnost za strokovne organizacije, ali nevarnost za svoje pozicije v strokovnih organizacijah ali karkoli že in ko se zaradi tega upirajo enotnosti na vso moč. Del delavstva jim pa naseda in vidi v svojem sodelavcu in druge strokovne organizacije, najhujšega sovražnika.
Kaj je torej naloga tistih delavcev, ki so se zavedli, da neenotni ne bomo dosegli ničesar in da z medsebojnimi spori samo olajšujemo delo našim razrednim sovražnikom.
Oni morajo z vso silo delati na to, da vse delavce in vse voditelje prepričajo o potrebi enotnosti strokovnega gibanja, ki naj se doseže v delavskih borbah in potom soglasja vseh smeri v strokovnem gibanju. Zagovorniki enotnosti morajo odstraniti vse, kar ovira, da hi vsi delavci in vsi delavski voditelji videli nujnost takojšnje združitve vsega delavstva. Toda ravno tu se pa morajo mnogi pristaši enotnosti potrkati na prsa in priznati, da niso niti poskušali odstraniti ovir na svoji strani in s svoje strani ugla-
diti pot do vseh delavcev in vseh delavskih voditeljev.
Kje so zapreke, ki bi jih pristaši enotnosti sami morali popraviti?
Prvo je vprašanje obstoječih strokovnih organizacij. — Pristaši enotnosti so tisti, ki so v celi državi največ pripomogli, da so naše strokovne organizacije tako močne. Odkar so oni rekli: »Vsi v sindikate«, so strokovne organizacije začele naglo rasti. V strokovnih organizacijah se je razvila aktivnost, ki .jim je pridobila ugled med delavstvom. Saino v Sloveniji vemo, da so bile strokovne organizacije najmočnejše in najbolj aktivne ravno tam, kjer so bili zagovorniki enotnosti najmočnejši. Čisto neutemeljen je torej očitek, da borci za enotnost razbijamo strokovne organizacije. Toda, ko je letos prišel od strokovne centrale udarec za udarcem, ki je razbijal strokovni pokret v Sloveniji in ko so delavci zaradi tega začeli izstopati iz strokovnih organizacij, mnogi aktivni strokovni-čarji niso povsod in dovolj odločno nastopili proti temu bezanju iz strokovnih organizacij. Prav tako niso odločno udarili po vseh govoricah nezadovoljnežev o snovanju pete »slovenske« strokovne centrale.
Posledica tega je, da danes po kongresu Splošne strokovne zveze, mnogi dobri sodrugi, sodrugi v Ljubljani, v Mariboru in drugod silijo iz razrednih strokovnih organizacij. Seveda je glavni vzrok nedemokratičnost in neaktivnost, ki vlada danes v naših strokovnih organizacijah.
Toda vsi sodrugi, ki želijo enotnost delavstva in močne strokovne organizacije, morajo vedeti, da je boj za enotnost mogoč le preko naših Ursovih strokovnih organizacij, ne pa mimo njih, da je treba jačati te Ursove organizacije in da bo de-
mokracija v njih tem večja, čim večje delavske množice bodo v njih organizirane.
Za uspeh bojev, za razmah in pravo demokracijo v organizaciji je nadalje potrebno, da spoštujejo sklepe organizacije posebno tedaj, ko bi neenotnost v organizaciji lahko škodovala delavski borbi, ki je ravno v teku. Dogajalo se pa je, da so zelo dobri in aktivni delavci ogorčeni nad oportunističnimi in likvidatorskimi ukrepi vodstva, šli mimo teh sklepov in vzeli v odločilnih momentih vodstvo akcij v svoje roke mimo vodstva. Kljub temu, da je bila večina delavstva za njimi in da je bilo njihovo stališče pravilno, vendar niso prav ravnali, ker je nastal razdor, ki je akciji škodoval. Kljub temu, da je bilo za neuspehe v osnovi krivo vodstvo z oportunistično in nedemokratično politiko, so nazadnje odgovornost, če akcija ni uspela, nosili ravno ti najboljši in najaktivnejši delavci.
Tak slučaj je tudi snovanje tekstilne podzveze v Ljubljani. Zamisel. da se tudi v Sloveniji osnuje podzveza Tekstilno-oblačilnih delavcev, je zrastla pri tekstilcih samih v Liubljani. Kranju in dr., ker je tekstilcev največ v Sloveniji, organiziranih je pa najmanj in ker Splošna strok, zveza, posebno, ker je to mešana zveza, ni mogla pritegniti tekstilnih delavcev, mnogo zelo aktivnih je pa celo izključila.
Vsak delavec-strokovničar mora priznati, da je ideja združitev tekstilcev bila pravilna in da je v okviru Urša tekstilcem treba kakor povsod v državi, dati svojo organizacijo. To je podzveza tudi pokazala, ker je potrojila število organiziranih tekstilcev. Vendar se danes, ko, centrala URŠA in Strokovna komisija ovirata delo tekstilnemu podsavezu in ko se ustanavljanje
tekstilnega podsaveza jemlje kot razlog za boj proti enotnosti, pojavlja vprašanje, ali ne bi bilo boljše, da bi tekstilna centrala ustanovila podsavez v Sloveniji v soglasju z URS-om in Strokovno komisijo. Strokovna komisija, posebno pa Splošna strokovna zveza, bi najbrž prav tako nasprotovale, toda, če bi vse tekstilno članstvo zahtevalo vsaj podsavez, bi se morale le vdati.
Seveda bi pa bila še večja napaka Tekstilni podsavez, ki si kljub velikim oviram krepko utira pot med delavstvo, sedaj likvidirati in prepustiti v njem organizirano delavstvo svoji usodi.
V	našem delavskem gibanju obstojajo tabori, med katerimi vlada na videz nepremostljivo nasprotje. Marsikje se sliši: »s farškimi nič skupnega«, »s steničarji, moskovci itd. ni kompromisa«, »s socialpatri-oti se ne da nič delati« itd. Zagovorniki enotnosti morajo rušili plotove med temi tabori, posebno med socialdemokrati in levimi delavci in funkcionarji. Staro sovraštvo mora izginiti in zagovornik enotnosti mora v vsakem delavcu in vsakem funkcionarju videti človeka, ki ga je treba in se ga da pridobiti za enotno fronto, za sodelovanje.
Nepravilno je mišljenje, da je enotnost v tem, da se spodrinejo vodilni funkcionarji ene struje iz njihovih mest in jih zasedejo drugi. To ni nobena enotnost, ampak nova neenotnost. To je tisto, kar zahtevajo mnogi nasprotniki enotnosti: pridite pod našo komando, priznajte, da ste zločinci, pa ubogajte nas, pa bomo vsi enotni.
Enotnost slovenskega delavstva se bo torej sklepala v tovarni, v vsakdanjem boju, v podružnici, pa tudi v vrhovih mod Sedejem, Žumrom, Traterjem, Jakominom, Juvanom,
Arhom in Leskošekom itd. Tega se morajo tudi vsi zagovorniki enotnosti zavedati. Ni res, da so med delavskimi funkcionarji vsi proti enotnosti. Ne, že danes se kaže, da med njimi vedno bolj dozoreva spoznanje, da je enotnost in sporazum med vsemi skupinami potrebna in mogoča. Med večino nižjih funkcionarjev, pa tudi med višjimi. Čimbolj bo delavstvo enotno in čim večji bo pritisk delavstva za enotnost, temveč bo teh voditeljev. To morajo spoznati vsi aktivni borci za enotnost, znati si morajo pridobiti zaupanje delavcev in tudi delavskih voditeljev. To pa ne bodo dosegli z udomačenimi načini medsebojne borbe, zmerjanja in sovraštva. Seveda se ne smejo odreči kritiki, toda ta kritika naj bo konstruktivna, učeča, pridobivajoča kritika, čeprav ostra. Glavno merilo pri tem naj bo, ali je dotični zakrknjen sovražnik enotnosti ali ne, ne pa njegov svetovni politični nazor. Na žalost pri nas še vedno vlada v delavskih vrstah razmerje: farški, steničar, so-cialpatriot, fašist in tudi pristaši enotne fronte se tega še niso popolnoma otresli. O teh stvareh pišem, ker se mi zdi potrebno in pošteno, da opozorim na vse ovire, ki jih pristaši enotnosti snini pri sebi morajo odpraviti, da bi do enotnosti čimprej prišlo. MaTSx, ,J?.° plan*L aha, že se vdajajo! Ne! Mi ne moremo in ne bomo kapitulirali, ker je na naši zastavi zapisano: zn enotnost vsega delavstva, za enotno in močno strokovno organizacijo, samo v boju, bo proletarijat zmagal. Ker nismo špekulanti, ampak pošteni borci, je naša dolžnost, opozoriti vse delavce, v prvi vrsti pa aktivne borce za enotnost na napake, ki se jim moramo sami izogibati, da bi čimprej prišli do svojega ciljaj enotnosti slivenskega proletariata!
L. F.
Naše gibanje
Varstvo enotnosti fn^ ohranitve
discipline in reda
v strokovnih organizacijah URSSJ-a
Brez dvoma mora v vsaki or- celo v III. rajhu in pri takozva-
gamzaciji vladati red in disciplina. Bolj kot vsaka druga pa mora biti disciplinirana organiza-
nih divjakih.
Kdor v časopisju rohni proti fašizmu, a v lastnih vrstah izvaja
cija, ki si je na svoj prapor zapi- najhujše samodrštvo, je proti sala: »mi vodimo dosledno in ne- jvsaki obliki demokracije. Zanj je prekidno borbo proti našemu raz- demokracija španska vas. rednemu nasprotniku. Naša moč | Organizacijska enotnost je je v zavesti idejne skupnosti pro- mogoča le tam, kjer vlada or-letarijata. Naš cilj je dosega kul- ganizacijska demokracija. V or-turnega človeka dostojnih živ- ganizaciji, kjer ne more priti do ljenjskih pogojev, vse do popol- izraza volja večine članstva, kjer ne osvoboditve izpod mezdnega neka ožja skupinica z nasiljem robstva.«	uveljavlja svojo voljo, je beda-
V naših razrednih strokovnih sto govoriti o enotnosti v orga-organizacijah mora tisti, ki za- nizaciji, ker je ne more biti. hteva red in disciplino od dru- j Nesebična vdanost poedincev gih biti predvsem discipliniran in do organizacije, je najboljši Čuše mora sam najstrožje držati ivar njene enotnosti. Gorje pa or-reda. Red in disciplina sta ne- ganizaciji, kateri na čelo so se, dvomna pojma. Kar je za ene- na kakršenkoli način, postavili ga nered, ne more biti za dru-1 »čuvarji enotnosti« z nahlinjeno gega red. Tsto je z disciplino. Or- ljubeznijo do nje. Ona je na naj-ganizacijski disciplini se mora boljši poti, da bo od svojih pre-podvreči vsakdo brez ozira na to, gorečih čuvarjev zadušena. (Po:
kakšna je njegova funkcija, ludi ne odloča posameznik ▼
Vlad. II.)
Gotovo pa se bo v takem slu-
organizaciji, kaj se smatra za di- čaju zgodilo nekaj: nastala bo sciplino in kaj za nered. To je [organizacijska enotnost — izven določeno v organizacijskih šta- njih in proti njim. tutih. V slučaju, da v gotovih j Funkcijonar delavske stro-primerih niso določila štatutov kovne organizacije, ki smatra dovolj jasna, tudi ne more izpopolnjevati teh določil posameznik, ne skupina samozvancev, nego forum, ki ima legitimacijo od večine članstva.
Če je član organizacije zagrešil prestopek, za katerega statut določa suspendiranje, se ne more kar izključiti. Ako pa določa izključitev, se izključi.
Vsaka izključitev mora biti dovolj utemeljena in jo sme iz-rači samo foi.mii. ki je zato kompetenten, ne pa posameznik ali skupina samozvancev, ki jih članstvo ni hotelo niti želelo imeti na čelu.
Vsaki član. ki je izključen — bodisi po pravici ali krivici — ima v štatutih zagarantirano možnost pritožbe na najvišji forum. t. j. na kongres svoje stro-
vsako avtokritiko za poniževanje svoje osebne veličine je poosebljena nadutost. Posebno kar se tiče strokovne taktike, ni papežev v naših strokovnih vrstah.
Vsakemu, ki dela v strokovnih organizacijah, se more zgoditi, da stori taktično napako. Kdor nič ne dela, je storil eno samo veliko napako s tem, da se je pustil postaviti na tako mesto, ki zahteva vztrajnega in nesebičnega delavca.
Pogreške in napake v sindikalnem delu kritiziramo. Ako niso zlonamerne, jih kritiziramo sodružno in dobrohotno. Kritiko izvajamo zato, da se ne ponavljajo.
Kdor je storil napako in ne prenese kritike, naj prizna, da je nesposoben in nepoboljšljiv. Zato
no sedaj, kateri gospodarski razlogi so dali vzpodbudo vladajočim, da so nam dali take zakone.
Za danes hočem samo javno povedati, da nam nova zakona v tej obliki skoro ničesar ne nudita, pač pa nalagata nove denarne dajatve in onemogočujeta svobodno mezdno gibanje. Njih namen je samo potolažiti delavstvo in zavreti borbo za boljše delovne pogoje. Iz tega sledi, da je naša naloga: vstopimo vsi v strokovne organizacije ter se tam skupno borimo za temeljito zboljšanje teh zakonov, da bodo v resnici odgovarjali delavskim interesom!
»V slogi je moč!«
Tekstilec, Ljubljana.
ke. Kdor izključenemu onemo- naj se umakne. To je minimum, goči pritožbo, krši štatut. Mož-|kar zahteva razredna borba od nost zagovora ima obdolženec ljudi, ki ji stoje na čelu. it.
Delavsko zborovanje v Ljubljani
Krajevni medstrokovni odbor je priredil dne 20. septembra t. 1. ■dvorani Delavske zbornice javno zborovanje, da delavstvu obrazloži določbo o starostnem zavarovanju, ki je pred kratkim stopila v veljavo.
Reieriral je s. Likar, ki je v obširnem govoru razložil zbranim poslušalcem pomen in določbe zatona o starostnem zavarovanju. Obrazložil je, da ima pravico do starostne rente vsak, ki .je dosegel 70. leto in je plačeval določene prispevke vsaj 10 let. Onemoglostno rento pa prejme oni, ki ga uradovi zdravniki spoznajo za onemoglega in je plačeval prispevke vsaj 4 leta.
— Strokovni tajnik Tome je obrazložil stališče delavstva do novega zakona, ki načelno pozdravlja na novo uvedeno zavarovanje, pač pa zahteva temeljito zboljšanje uredbe. Pokazal je tudi na razne hibe in nedostatke.^ki so mestoma povzročili med poslušalci viharno ogorčenje.
— Končno je poročal strokovni tajnik Tratar, kako se izigrava v praksi zakon o minimalnih mezdah v korist podjetnikov. Poročal je tudi o nedostatku starostnega zavarovanja z ozirom’ na sezonsko delavstvo, ki mora, ker je le par mesecev v letu zaposleno, čakati na pravico do starostne podpore dvakrat toliko let kot ostalo delavstvo.
S. Tratar je po referatu prečital resolucijo, ki vsebuje v glavnem sledeče delavske zahteve: izboljšanje uredbe o minimalnih mezdah, svobodo strokovne borbe, neomejeno pravico stavkanja; uvedbo Burnega delavnika za gradbeno delavstvo: učinkovito zakonsko zaščito delavskih zaupnikov; zakonito ome-jitev dviganju cen za nujne življenjske potrebščine: določitev minimalnih mezd, ki odgovarjajo cenam življenjskih potrebščin; raz-
pust kartelov, ki vplivajo na podra- ali pa v zitev življenjskih potrebščin; ukini-lo, zakaj
tev mitnin, trošarin m carin na življenjske potrebščine, ki jih kupuje delovno ljudstvo; ukinitev davkov na mezde, ki ne dosegajo eksistenčnega minima; razpis volitev v delavske ustanove. Nadalje je prečital poziv, naj delavstvo čim številneje vstopi v strokovne organizacije ter poziv vsem strokovnim organizacijam in njih voditeljem za enoten nastop v borbi za zboljšanje delavskega položaja. S. Tome je zahteval v posebni resoluciji zboljšanje starostnega zavarovanja, znižanje starostne dobe od 70 na 60 let jn prispevanje primernega zneska tudi s strani države.
Vse resolucije so bile soglasno sprejete ob živahnem odobravanju zborovalcev. Mnogoštevilna udeležba na zborovanju pa jasno govori o velikem zanimanju delavstva za sv°j položaj in o potrebi takih zborovanj, ki naj seznanjajo delavstvo s socialno zakonodajo in pravicami, ki mu pripadajo po zakonu. Poživljena deluvnost Krajevnega med-strokovnega odbora je ugodno odjeknila tudi med delavstvom,' ki pričakuje še več enakih zborovanj, kjer bi se govorilo o vseh važnejših delavskih vprašanjih.
K resolucijam je treba pripomniti, da zahteva po akcijski enotnosti ne zadostuje več. Današnje razmere zahtevajo popolno združitev vseh strokovnih organizacij v eno samo, skupno strokovno gibanje, ki j*nj združuje v sebi celokupen delavski razred. Trenotna enotnost pri posameznih mezdnih borbah pa naj bo. le stopnja, ki naj vodi do tega cilja.
Najbrž radi premnogih podrobnosti se nobeden od referentov ni dotaknil najvažnejšega, bistva in splošnega pomena novo dobljenih, socialnih uredb. Prav bi bilo, če bi se na kakem bodočem predavanju ~ v »Delavskem listu« poveda-
ŠTRAJK MESARSKIH POMOČNIKOV V LJUBLJANI.
Mesarski pomočniki 60 imeli zelo neurejene delovne pogoje. Delali so marsikje po 12—18 ur in celo v posameznih slučajih 20 ur. Zahtevali so kolektivno pogodbo, povišanje plač in ureditev delovnega časa. Mojstri so na treh pogajanjih odbili podpi-sanje kolektivne pogodbe in tudi slavno arbitražno postopanje. Zato so pomočniki 6topili 22. t. m. v štrajk.
Stavka je bila popolna. Mnogi pomočniki, ki so stanovali pri mojstrih, so morali iti spat v mrvo. Drugi dan so nekateri mesarji podpisali pogodbo in je stavkovni odbor izdal letak na občinstvo, naj kupuje le pri teh mesarjih, ki so podpisali izjavo, da bodo sklenili pogodbo.
Magistrat je za 1. oktober sklical shod mesarjev, na katerem se bo sklepalo o ureditvi spora. Pomočniki pa so se vrnili na delo.
O poteku stavke bomo še poročali.
JARŠE
»Našemu listu« iz Grobelj, ki nas, delavce v tovarni »Indu-plat«, obtožuje, da smo protidr-žavni elementi, nervozni hujskači itd., odgovarjamo:
Že dalj časa opažamo, da se »Naš list« zaletava v delavstvo vseh tovarn v domžalski okolici. Povsod iztakne kaj nevarnega za »pošteno« človeško družbo, kar takoj pošlje v svet menda zato, da bi delavstvo spravil na »pravo« pot in še »neokužene« delavce obvaroval pred »garjavimi ovcami«. Hvalevredno in za vse človeštvo koristno nalogo si je zastavil »Naš list« — toda mi te gospode pri listu poznamo, prav dobro poznamo in vemo, da hočejo le vodo napeljati na svoj mlin, ki ima ogromno prostora za kupičenje naberačenega blaga, vemo, da jim ni nobena obdolži-tev pregrda, samo da bi s tem pridobili še enega pripadnika, ki bi mu takoj zavezali oči in ga varno vodili po labirintu izkuš-njav k luči resnice.
Bodite brez skrbi, gospodje okrog »Našega lista«, da ne bomo nasedli vaši razbijaški taktiki, pač pa se bomo radi obrnili na vas, če bomo potrebovali navodil za »kurjo rejo« ali »pitanje ka-punov« ali kako se je treba izogniti zasluženi kazni s tem, da pobegneš v inozemstvo. — Bog z vami!	Tekstilci,	Jarše.
mo pa doumeti, kako more slovenski inženjer slovenskega delavca izigravati na tak način, kot to dela ing. Bonač. Ta mladi gospod si je dal v zidu nad kartonskim strojem izkopati majhno luknjico, skozi katero opazuje delavke v sortirnici. To luknjico e dal napraviti čisto pod streho tako, da mora do nje plezati po vseh štirih. Pa ga to niti ne mo-i, da ne bi šel opazovat delavk vsak dan po trikrat. Tudi slika jih včasih. Če zaloti katero, da je jedla jabolko, ker drugega jesti sploh ne upajo, jo takoj zapiše, večer pa jo čaka pred izhodom vratar in jo odvede na raport k mlademu ravnateljčku. Toda to še ni vse. Po strehi je dal iznajd-jivi Bonač namestiti lestve, da aliko iz ptičje perspektive nadzira delavce. Gorje mu, kogar zaloti, da je vsaj za 1 minuto postal.
Da bi se še bolj izkazal, je začel ing. Bonač zapisovati imena onih delavk, ki prve zapuste obrat, pa to seveda potem, ko tovarniška sirena oznani konec »šihta«.
Po našem mnenju so taki inže-nerji podjetju le v škodo. Zakaj? Delavec je vesten in marljiv, če postopa gospodar z njim kot s človekom, ako pa dela z njim kot z živaljo, mora nujno postati uporen in nima veselja do dela.
Ing. Bonač, ki je komaj pred par leti doštudiral univerzo, kjer se je naučil toliko lepega, si s takim svojim početjem prav gotovo ne bo dobil mnogo ugleda med delavstvom. Vsi delavci kar trepetajo ob misli, da bi se mu pri nočnem izprebodu po strehah lahko zvrtelo v glavi in bi se moral prepričati, da je tudi on človek.
Vse delavstvo tovarne je organizirano v JSZ. Imamo zaupnike, ki sicer za vsako stvar intervenirajo, pa zelo malo dosežejo, ker so dosti premalo odločni in samostojni in se dajo gospodom tako le zlepa pogovoriti. Delavstvo pa zato trpi. Toda prav gotovo bo pri prihodnjih volitvah temeljito pretehtala vsakega, preden ga bodo postavili za svojega zaupnika.
Še se bom oglasil!
Količan.
KOLIČEVO.
Še nekaj o suženjskih razmerah v naši tovarni.
Pretekli sta že dve leti, odkar so se delavci na Količevem organizirali, da bi tako mogli izboljšati svoj položaj in napraviti konec šikanam, ki so jih morali prenašati pod raznimi tujci-rav-natelji, katerih krona je bil ravnatelj Vulč, ki je bil v tovarni pravi diktator — tudi pretepal je delavce.
Po stavki je moral Vulč zapustiti tovarno. Na njegovo mesto je prišel domačin ing. Bonač, še čisto mlad. Razumeli smo, da je tujec znašal svoj gnev nad zakaj so te uredbe nastopile rav- 'slovenskim delavcem, ne more-
JAVNOSTI V VEDNOST.
Kar se dogaja zadnje čase v kuhinji Delavskega doma v Ljubljani zahteva, da zve vsa javnost. Posebno sedaj je to potrebno, ko se bo čez en mesec blagoslavljal prizidek k Delavskemu domu in bodo spet peli Glorijo in slavo, da imamo novo socialno pridobitev v Ljubljani. Na žalost pa je vse to le na zunaj socialno, na znotraj pa je vse nesocialno in naravnost nesramno.
Uprava del. kuhinje bi res lahko dobila bolj sposobno in pravično upraviteljico, ki bi napravila red in mir v kuhinji. Sedanja upraviteljica pa je pravi diktator, ki se ji vse klanja. Stoji brez dela sredi kuhinje in zmerja dekleta, da se kar kadi. Javno vprašamo upraviteljico, ali ne ve, da je 16 urno delo po zakonu kaznivo. Dekleta morajo zjutraj od 6. ure pa zvečer do 9. ure dobro delati, posebno opoldne, ko skačejo kakor nore, medtem ko madam kriči na nje in jih zmerja z garjavimi babami. V kuhinji je vsaj pet deklet premalo, da bi lahko opravile vse delo. Tudi, če so dekleta bolna, ne dobe dopusta ali kako lažje delo, zadnjič je ena z gnojnimi prsti morala pomivati.
Pred kratkim je bila preiskava, pa je najbrž šlo vse v koš kot je po navadi, če gre za pravice delavca. Toda zahtevamo, da se razčisti, če ne bomo javno povedali še vse druge stvari.
Obiskovalec del. kuhinje.
JESENICE
Nova smrtna nesreča v naši tovarni dokazuje, kam smo prišli v letošnjem letu. Toliko težkih nesreč, kot jih je zadnji čas, pri nas še ni bilo! Mladega delavca Vebra je zmečkal žerjav. KID uporablja pri mnogih delih delavce »Slograda«, ker so še zmerom cenejši.
Smrtne nesreče in pohabljanja bomo preprečili samo s skupnim nastopom vsega delavstva proti brezobzirnemu postopanju z nami. Zdaj, ko je KID zaključila fašistične izlete, opajanje naših možgan z alkoholom, trezno preudarimo svoj položaj. Nič dobrega se nam ne obeta! Vendar mislimo, da se ne bomo pustili kar tako, saj nas je skoro 3000. Prav za prav s stavbinci še več, dovolj so nas že s kolom po glavi, dobili smo medajle v spomin, sama KID jih je izdelala, da nam odkrito pove svoje namene. Nesreče so posledica priganjaštva. Kar je doletelo Vebra, čaka vsakogar izmed nas! V časopisju beremo, da ni nihče kriv nesreče. Torej je je vsak sam kriv, da, sami smo krivi, ker dopuščamo možnosti za nesreče. Postavimo se, saj gre za edino, kar imamo: naše življenje.
RAZMERE V TOVARNI STANE VIDMAR
Delavstvo v tovarni Vidmar je imelo dne 26. septembra t. 1. zborovanje, na katerem so sklenili, da zahtevajo kolektivno pogodbo in povišanje plač ter vpoštevanje socialne zakonodaje. Dne 29. septembra je g. Vidmar sklical v tovarni zborovanje, na katerem je izjavil, da ako bo moral podpisati kolektivno pogodbo, bo moral odpustiti 50 delavk. Čudi se on delavstvu, kako se je moglo dati v take demagoške roke kakor je organizacija, in da se pustijo zapeljati od novinke, ki je koma j en mesec v tovarni.
G. Vidmar, ako se socialna zakonodaja ne upošteva, kakor predvideva § 219, 220 in 221 O. z., kadar se plača po 70 in 80 din na teden, za ljudi, ki so začetniki, ne upošteva § 35 zakona o zaščiti delavcev, ni potreba nobenega zapeljivca! Ne vtikavajte se, ako se delavstvo hoče organizirati, kakor se delavstvo ne vtikava v vašo organizacijo, katere ste član. Danes je po zakonu še svobodna koalicija in je tudi vi ne boste preprečili!	Delavke.
Širite »Delavski list«
DELAVSTVO
HOČE ENOTNOST.
(Dopis iz Zagorja.)
Pri nas v Zagorju se je vršil shod rudarjev, na katerem se je poročalo o mezdni razpravi, ki se je vršila 15. t. m. pri ravnateljstvu TPD. Poročali so za JSZ s. Rozman, za zvezo rudarjev s. Arh. za narodno strokovno pa tov. Mekše.	*
Rudarji so zvedeli, da dobijo enkratno doklado od 300 do 150 Din. Gotovo je to uspeh, vendar se lahko reče, da celo majhen in se je treba naprej boriti, da bomo dosegli vse, kar smo zahtevali, ne pa samo kako drobtino.
Referenti so tudi pozivali delavce, da se vsi organizirajo, ker da se le organizirano da nekaj doseči. To je zelo resnično, toda delavci so šli še en korak naprej in so z medklici spraševali tri strokovne organizacije, zakaj ni samo ena. ker če bi bila ena organizacija, bi bilo še več organiziranih in boljše uspehe bi dosegli.
Delavci-rudarji, v vaših rokah je vaša usoda in vaš uspeh. Če se boste vsi organizirali in če se boste združili v enotno organizacijo, boste nekaj dosegli. Če pa ne, pa boste še naprej pobirali drobtine.
*. ■ tod.
Drobne vesti
Zaključen je štrajk krznarskih delavcev v Beogradu z uspehom. Dosegli so kolektivno pogodbo in 30—50% povišanje mezd.
Luški delovci v Gružn so dobili kolektivno pogodbo in zvišanje mezd za 18°/o.
Grafičarji v Beogradu so sklenili novo kolektivno pogodbo, ki jim izboljšuje njihov položaj.
V Angliji je stopilo 700 vajencev v stavko, zahtevajo izboljšanje delovnih razmer in povišanje plač.
Žene
Rudarjeva iena piše:
Moj mož dela v rovu že 27 let. Imam 5 otrok. Letos živimo vsaj od rok do ust, lani in preje je bilo za obupati. Mož brez dela ali pa samo par šibtov na teden, otroci lačni in strgani. Najstarejši je star 18 let in dela že tri leta v steklarni. Je slaboten in slabo razvit, tudi zdravnik pravi, da bi moral imeti boljšo hrano, sonca in zraka. Pa ne more biti brez tistih 15—18 Din, kolikor zasluži na dan. Drugi je star 14 let ih je končal šolo. Zelo rad bi študiral, ali se pa vsaj naučil kakšne obrti. Tudi jaz bi rada, da bi mu bilo dobro. Računam in računam, toda ne gre. Tudi tega bom morala dati v steklarno. Otroci so vsak dan večji in vedno več rabijo, draginja pa raste, tako da bom vesela, ako bo dobil delo v steklarni. Tri najmlajše hodijo še v šolo in mi pomagajo doma. Kaj bo z njimi, ne vem. Srce me boli, kadar gledam svoje otroke, ki sem jih s tako ljubeznijo in trudom vzredila, za katere bi dala vse, pa jih moram vendar pustiti, da gredo takrat, ko bi najbolj rabili sonca in dobre hrane, delat v zdravju škodljive tovarne in zatohle delavnice. Vse bi dala za svoje otroke — toda danes jim vsega ne morem dati, pa čeprav bi sebe uničila. Sama jim ne morem dati. Po svetu nas je toliko mater v istem položaju, pripravljene smo vse žrtvovati za svoje
otroke. Vsaka posamezna ne more doseči, da bi naši otroci dobili zadostno hrano, obleko, knjige, da bi ne bilo treba stanovati v tesnih, nezdravih stanovanjih, da bi ne delali preko svojih moči, da bi ne bilo bede v naših družinah. Toda me vse to hočemo doseči. Zato pa združimo svoje sile, skupno bomo priborile našim otrokom lepše življenje!
Anglikanski škof Barnes je v Cambridgeu v Angliji izjavil, da je vzrok vsemu zlu na svetu hiperprodukcija (preveliko število) žen in da se naj v primeru nove vojne pošlje v prve jarke žene, posebno starejše, da bi se vsaj tako obvarovala moška mladina,
Turška vlada je predložila parlamentu načrt zakona o izenačenju moških in žensk z ozirom na vojne dolžnosti.
500 kitajskih deklet se pripravlja, da bodo po navodilih Su-njatsenove vdove poučevale kitajske vojake v disciplini, patriotizmu in socijalnih dolžnostih.
Ko so v Berlinu, Hamburgu in Breslau predvajali v filmu bombardiranje Šanghaja po japonskih avijonih, je prišlo do demonstracij. Pred kratkim smo videli ta film tudi v Ljubljani — brez demonstracij.
Kako je bilo na kongresu v Celju
Dne 5. in 6. septembra t. 1. se je v Celju vršil kongres splošne delavske strokovne zveze. Prvotno je bilo napovedano (tudi v časopisih), da bo kongres v Ljubljani. Zadnji moment pa je bil kongres preložen v Celje, kjer je baje za vodstvo »bolj varno« in da ja ne prišli izključeni člani pritožit se na kongres. Tudi drugače je bil kongres dobro pripravljen. Že poprej je s. Jakomin vzel mandat s. Kumarju, čeprav je bil s. Kumar z veliko večino izvoljen na članskem sestanku podružnice-za delegata in je tudi pri pobiranju podpisov bilo za njega 66 članov; s. Svetek sploh ni bil član SDSZ, ampak ga je s. Jakomin tik pred kongresom kooptiral v odbor Ljubljanske podružnice. Dalje je bil izključen sam predsednik Centralnega odbora s. Koman, ki je najbolj poznal delovanje s. Jakomina. Poskrbljeno je bilo, da pridejo na kongres samo neinformirani delegati ali pa ožji prijatelji.
Tudi na samem kongresu je bilo vse tako urejeno. Vsak delegat je smel govoriti samo enkrat in to ne k vsaki točki, ampak sploh samo enkrat. Zato tudi ni moglo priti do izraza kritike, delovanje centralnega odbora in centralnega tajnika.
Posebno zato ne, ker so delegatom bila zamašena usta s tem, da je vsaka opozicija bila proglašena za boljševiško, moskovsko itd. in so spričo oblasti delegati raje molčali in kimali z glavo. Tudi vse komisije so bile sestavljene tako, da niso mogle dati garancijo, da bodo delovale objektivno in v interesu same zveze. Tako verifikacijska komisija, komisija za pritožbe izključenih, komisija za izpremembe pravil itd.
Zato je kongres tekel »gladko« kot namazano. — S. Sedej Lojze je imel referat o akciji in taktiki. Namesto, da bi s. Sedej dal delegatom kake prave smernice, kako voditi organizirane delavske borbe, je ves čas udrihal po nekih temnih elementih, eksponentih Moskve, plačanih zmešancih, razbijačih in ne vem kaj še vse. Izjavil je, da je treba z vso silo preprečiti vsako spontano divjo stavko. Rekel je, da so namreč stavke ekonomske in politične, in da politične stavke forsirajo temni elementi za dosego svojih ciljev. Kakšnih posebnih ciljev, s. referent ni povedal. Torej delavci so zadovoljni s svojim položajem in se jim dobro godi, pa ti pride tak temni element in jih požene v stav-
ko ne za večji kos kruha, ampak zaradi »svojih posebnih ciljev«. Kar se tiče »eksponentov« in »plačancev« bi bilo pa bolje, če bi referenti na delavskih kongresih prepustili to gospodom iz Kopitarjeve ulice, to je njihovo res plačano opravilo, čeprav tudi oni tega o »plačancih« ne verjamejo. S. Sedej bi kot predsednik Strokovne komisije moral biti glavni zagovornik delavske enotnosti in je tudi nastopil proti razbi-jaštvu. Toda kako? Pozdravljal je dosedanje izključitve najagilnejših sodrugov in organizatorjev, odobraval, da se povsod na nje kaže kot na prevratne elemente: glejte jih, to so tisti, primite jih! in je tudi za dva delegata na kongresu izjavil, da bi bilo pravilno, če bi že na tem kongresu ne bila navzoča ter da se bo tudi naprej nadaljevalo z izključevanjem. Ali je to pot k enotnosti?
Zanimiva je tudi bila točka iz-prememba pravil, po kateri je sedaj podružnicam vzeta vsaka najmanjša avtonomija, ter za vsako najmanjšo stvar odločuje centrala. — Zakaj tako in da to ni v interesu Zveze, ampak posameznika, je vsakemu jasno.
Izvoljen je bil seveda z večino glasov nov odbor, kjer je predsednik s. Svetek in tajnik s. jakomin.
Kongres je pokazal, da se nekateri strokovni funkcionarji požvižgajo na voljo članstva, na demokracijo v naši zvezi, na bodočnost zveze, na koristi delavstva. S tem pa sebi samim kopljejo grob, ker mora delavstvo spoznati njih škodljivo delovanja.
Vsak/elan zveze je soodgovoren za n-jeno delo in njen uspeh za nazaj, pa tudi za naprej. SDSZ je naša zveza, to moramo vsi vedeti. Delovala in razvijala se bo tako, kakor bomo mi znali aktivno delati zanjo.
Na kongresu je bila sprejeta cela vrsta sklepov. Naj je bil kongres kakršenkoli, mi moramo te sklepe sprejeti. S prav vsemi silami moramo delati za izvedbo vseh dobrih sklepov kongresa in da se razmere v zvezi popravijo. Najboljša pot k izboljšanju razmer je, da niti en delavec ne izstopi iz zveze, da vsi aktivno v njej delamo, da bodo podružnice aktivne in da bodo resnično delale v korist delavstva. Samo dotok novih delavskih množic lahko ozdravi bolno organizacijo.
Gotovo bodo podružnice pri aktivnem delu naletele na ovire, med drugimi tudi s strani centrale (kot n. pr. v Ljubljani), toda to ne sme nikomur vzeti poguma. Nasprotno, treba je vse, kar se le da, delati v sporazumu s centralo in doseči, da bo ona aktivno delala.
Vsi na delo za našo strokovno organizacijo!
Delegat vevške podružnice SDSZ.
Kitajska v boju za svojo samostojnost
številke v vojni med Kitajci in Japonci naraščajo. Vedno bolj se bližajo onim, ki jih poznamo iz svetovnega klanja v 1. 1914—18. V severni Kitajski in pred Šanghajem je sedaj že okoli 2,000.000 mož, ki se bore drug proti drugemu. Do 18. septembra so Japonci zasedli že
160.000	km® kitajskega ozemlja. Nezavarovana kitajska mesta zasipajo iz aeroplanov z bombami. Točna japonska statistika omenja 65 takih napadov na mesta v zaledju v enem samem tednu. Bombe padajo na ženske bolnišnice, na zgradbe Rdečega križa. Japonske vojaške oblasti ne vedo o tem nič in se čudijo, če jim novinarji to omenjajo. Japonci uporabljajo vojne strupe. Iz Nancinga, na katerega so Japonci pri onem samem napadu zmetali 50 ton bomb, se je izselilo 600.000 prebivalcev.
Kljub vsem naporom Japonci le počasi napredujejo. Ofenzive pri Šanghaju se druga za drugo razbijajo na junaškem odporu kitajskih čet, katerih pogum se dviga zaradi posameznih uspehov nad tehnično mnogo močnejšim sovražnikom. Kitajci so se pri Šanghaju nekoliko umaknili, toda celo Japonci priznavajo, da je bil ta umik iz vojaških razlogov popolnoma pravilen. Topovi z japonskih vojnih ladij jih ne dosegajo več s svojimi izstrelki.
Kitajski vojak je odkril popolnoma novo taktiko: umakne se iz strelskih jarkov, ki jih preveč obdeluje japonsko topništvo; ko pa jih hočejo Japonci zasesti, takoj navale Kitajci nanje in jih v boju moža proti možu poženejo v beg.
Kitajci skušajo uporabiti vsa kulturna sredstva, da bi svoje ljudstvo rešili pred še hujšimi posledicami vojne kakor so dosedanje. Njihov zastopnik Welington Koo je v Društvu narodov obtožil Japonce zaradi imperialističnega napada na svobodoljubni kitajski narod. Welington Koo je opozoril vse članice Društva narodov na to, da bodo prišle za Kitajsko tudi druge države na vrsto. Mislil je s tem posebno Združene države ameriške in Anglijo. Te države pa se omejujejo samo na papirnate proteste v Tokiju. Združene države ameriške so dejansko japonske imperialiste celo podprle. Prepovedale so ameriškim ladjam prevažanje orožja in municije na Japonsko in Kitajsko. S tem so zadele predvsem Kitajsko, ki ji grozi prav tako »nevmešavanje« kot španski vladi.
Z odločno blokado proti Japonski bi po^ mnenju nekaterih listov bilo mogoče končati japonski napad v nekaj tednih. To pa ni preveč verjetno, zato se bo najbrž tudi ta spolna Daljnem vzhodu precej zavlekel.
Ljubljanska drama
je vprizorila 28. septembra dramo znanega socialnega pisatelja Pahorja »Viničarji«. Predvsem prikazuje veleposestnika Laha, njegovo izkoriščanje viničarjev, zlorabe in nasilja. Drama je zlasti za delavstvo zelo zanimiva, ker v njej nastopajo viničarji, ta najbolj zapostavljen del slovenskega proletariata. Naj si jo vsakdo ogleda! Posebno je učinkovita v zadnjih dejanjih. Režiral jo je B. Kreft. »Viničarji« bodo zelo dobrodošli vsem ljudskim odrom, zlasti ker se scena le enkrat spremeni. Delavstvo bi moralo večkrat v ljubljansko gledališče, kadar igrajo sodobne stvari. Nihče naj ne prezre »Beraške opere« v režiji B. Stupice.
Drobne vesli
Špansko prosvetno ministrstvo je
objavilo, da se bo s 1, oktobrom začelo zopet redno predavanje na vseučiliščih v Madridu, Barceloniji in Murciji.
Delavci v Kanadi so poslali svoji vladi zahtevo za 6 urni delavnik in 5 dnevni delovni teden in zahtevo, da se kanadska vlada ne spušča v nobeno vojno, dokler ne dobi zato od svojega naroda potom plebiscita dovoljenje.
V Budapešti in Pečuhu stavka
15.000	stavbinskih delavcev; zahtevajo 8 urni delavnik in povišanje plač. Med socialistično omladino in fašisti je prišlo do pretepanja; 14 je bilo ranjenih, 6 pa aretiranih.
V Francovi Španiji sežigajo knjige. Na dan sv. Ignacija Loyole, ustanovitelja jezuitov, so v Bilbau-u priredili sežiganje knjig. Med drugim so sežgali knjige AnatolaFran-
ce-a in Emila Zola-ja, Charlesa Dickensa, Ernesta Renau-a itd. Tudi knjige svojega najbolj znanega pisatelja Blasca Ibaneza so zmetali na grmado.
Odlikovanje mehanične delavnice v KID
Kakor smo čitali v jeseniškem »Kovinarju«, je KID odlikovala delavce v mehanični delavnici. Posrečilo se nam je dobiti tako medajlo, katere je delavstvo še poleg vse ironije moralo plačati po 2 din.
Komentarja ni potreba, poznamo razmere v KID.
Itelan Vidonif iD Djegeva pravita
Belgrajska »Politika« prinaša sledeče poročilo o procesu proti delavcu Štefanu Vidoviču pred Skopljanskim okrožnim sodiščem. Poročilo kriči po izboljšanju razmer v našem socialnem zavarovanju in po delavski kontroli v njem.
Jetični delavec Štefan Vidovič je 27. julija t. 1. v pisarni sreskega zdravnika OUZD v Skoplju,'dr. Dušana Lekiča, trikrat ustrelil z revolverjem. Potem je odvrgel revolver, se je s težkim korakom privlekel do prve klopi na hodniku in krčevito zajokal. Nato so prišli žandar ji...
Stefan Vidovič se je radi tega moral zagovarjati pred okrožnim sodiščem v Skoplju.
Državni tožilec: »Vidovič je hotel ubiti javnega organa. Njegova obramba, da je hotel samo demonstrirati, je neumestna, ker če bi hotel samo demonstrirati, ne bi streljal proti g. dr. Lekiču.«
Štefan Vidovič pripoveduje:	»Ne
čutim se krivega. Streljal sem samo v zrak. Zakaj sem to napravil — poslušajte: Prvič sem obolel 12. januarja. Neprestano sem kašljal in hlj uval kri. Dr. Lekič me je pregledal in mi dal »Algo« za masiranje telesa. Bržkone veste, da se z »Algo« ne zdravi jetičnega bolnika. Po enem mesecu sem se zopet obrnil
do zdravnikov Okrožnega urada. Toda tudi poleg praškov, ki so mi jih dali, sem kašljal in bljuval kri. Večkrat sem se obrnil na zdravnike na Okrožnem uradu in zahteval sa-natorijsko zdravljenje. Odgovarjali so mi, da ni prostora in da naj čakam. Pet tednov sem čakal. V tem času so lažje bolni tovariši dobivali sanatorij sko zdravljenje. Da je bila nesreča še večja, je tuberkuloznega dispanzerja ga. dr. Pljačkovič odšla na nekakšen kongres, tako da smo ostali brez zdravnika za pljučne bolezni. Zopet sem se obrnil na g. dr. Lekiča, ki mi je odgovoril: »To ni moja stvar, obrnite se na zdravnika za pljučne bolezni.«
»Ni ga tu, je na kongresu.«
»Počakaj ga, da pride.«
Ga. dr. Pljačkovič se je res vrnila čez nekaj časa, a je zbolela.
Petmesečno potikanje.
Nato je Vidovič pripovedoval, kako se je pet mesecev potikal okoli zdravnikov na uradu, da bi dobil sunatorijsko zdravljenje. 30. junija ga je dr. Lekič prvič poslal na ko misijski pregled.
Pregledali so me,« pripoveduje Vidovič, in rekli, naj pridem v petek. Ta petek sem čakal z veliko nestrpnostjo. Uradnik v okencu mi je objavil odlok komisije: »Sposoben za delo, s pravico pritožbe na rentni odbor v roku 15 dni.« »Prosim vas: gospod predsednik, jaz sem tisti čas bruhal kri in preden bi prišla rešitev moje pritožbe, bi lahko umrl. Zato sem šel takoj k pri-
vatnemu zdravniku, specialistu za pljučne bolezni, ki mi je rekel: »Človek, za boga, z vami je slabo. Potrebujete brez odlašanja sanato-rijsko zdravljenje.«
V	ponedeljek sem bil ponovno pregledan. Nova komisija je ugotovila samo, da nisem za delo sposoben. —
»Dajte mi rešitev...«
»Pojdite lepo domov, rešitev vam bomo poslali po pošti. Veste, mi imamo mnogo dela ...«
Urad uraduje...
14. julija sem bil ponovno pregledan in zopet sem čakal na petek, da izvem.
»Kaj je s sanatorijem?«
»Ne vem,« je rekel glas izza okenca. »Tu o tem nič no piše. Vas niso poslali na komisijski ogled radi sanatorija, ampak zato, da se ugotovi, da ste bolni in komisija je to ugotovila.«
»To jaz vem tudi brez komisije. Toda kaj je z rešitvijo?«
»Ne vem, nekje se je izgubila.
Pridite v ponedeljek.«
Čez nekaj dni je dr. Lekič objavil Vidoviču:
»Dali smo vam zdravilišče.«
»Hvala Bogu, da ste se usmilili.«
To je bilo v sredo. V soboto so mi priobčili: »Vaš odhod je določen za 2. ali 3. avgusta. Sedaj nimate pravice pritožbe.«
Zutemnilo se mi je pred očmi. Hotel sem se strmoglaviti po stopnicah. Nekaj me je davilo. Prijel sem se za zid. Planil sem v pisarno dr.
Lekiča. On je sedel za mizo. Zakričal sem: Zakaj ste me zopet preva-
»Kaj, kaj,« je zajecljal dr. Lekič. »Evo, kaj, Kaj! Potegnil sem revolver. Dr. Lekič je pobegnil pod mizo. Ustrelil sem dvakrat v zrak, da ga prestrašim.
On je pokleknil za stebrom v pisarni in sklenil roke. — Glej, sedaj je prišla na tebe vrsta in sedaj ti mene prosiš. —
V	sebi sem pomislil — bolje je, da zbeži.
In on je zbežal. Planil sem z revolverjem za njim. Naprej ne vem, kaj je bilo.
Gospod predsednik, nikdar v življenju nisem lagal, pri Bogu.«
Dr. Lekič je pri zaslišanju pripovedoval, kako je bilo tistega dne in pristavil:
»Čudim se, da je Vidovič to napravil, ker je bila tudi moja želja, da gre v sanatorij.«
Privatni specialist, ki je preiskal Vidoviča, je izjavil: »Vidoviču sem izdal potrdilo, da ima pljučno tuberkulozo. Prav tako s.em napisal, da ni sposoben za delo in da mu je potrebno hitro zdravljenje v sanatoriju ali vsaj v vsakem slučaju bolniško zdravljenje.«
Priča, zdravnik OUZD, ga. dr. Pljačkovič je izjavila: »Preden sem šla na kongres, Vidovič ni bil resno bolan. Takrat ni bil za sanatorij. Seveda, poslabšanje je lahko nastopilo vsak čas.«
»Kako ste pa potem gospa dr., 1. februarja napisali v bolniški list, da ima Vidovič odprto tuberkulozo na obeh straneh?« ji je vpadel branilec. Ga. dr. se malo zaplete. »Verjetno sem se zmotila. Ta befeška veste, ni izvedeniško mnenje, ampak čisto upravna zadeva.«
Nato je državni tožilec prečila! zanimiv akt OUZD iz Skoplja, iz katerega se vidi, da Vidoviča niso poslali na sanatorijsko zdravljenje, ne radi njegove bolezni, ampak zaradi tega, ker je stalno nadlegoval in ker je med delavce vnašal neraz-položenje napram uradu.
Obsodba.
Branilec je govoril:
»To je samo demonstracija, nič več. V vsej naši državi se že leta slišijo pritožbe proti uradu: ogromen in počasen uradni aparat in slično. Vidovič je kvalificiran monter z mezdo 70 din. pQleg tega težko tuberkulozno bolan. Oprostite ga, da se bo lahko zdravil in da bo koristen član družbe. Sicer pa naj bo vaša sodba taka ali taka, Vidovič je že od nenapisanih zakonov obsojen na smrt radi tuberkuloze.«
Ob 12. uri je predsednik sodišča
prečital obsodbo:
»Obtoženi Štefan Vidovič je kriv, du je z namenom, da ubije, dvakrat izstrelil revolver proti dr. Lekiču. Obsojen je na dve leti robije in eno leto izgube častnih pravic.« j Državni tožilec in branilec sta 'vložila priziv in revizijo.
Izdajata: Leskovšek Franc, Oglarjeva 41 In Dolinšek Anton, Poljska pot 38 - Odgovorni urednik: Leskovšek Franc, Oglarjeva 41, Ljubljana-Moste
Tiskarna »Slovenija" v Ljubljani, predstavnik H. Kolman