YU ISSN 0021-6933
JEZIK   IN
SLOVSTVO
letnik XXXI - leto 1985/86 - št. 4
Jezik in slovstvo
Letnik XXXI, številka 4 Ljubljana, januar 1985/86
časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk)
Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik: Gregor Kocijan, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Gregor Kocijan (slovstvena zgodovina), Hermina Jug-Kranjec (jezikoslovje), Aleksander Skaza (primerjalna slavistika), Franc Žagar (metodika) Lektor in korektor: Jože Sever Tehnični urednik: Ivo Graul
Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednica), Marjan Javomik, Marko Juvan, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vurnik in uredniki Tisk Aero, kemična, grafična in papirna industrija, Celje Opremila inž. Dora Vodopivec
Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265
Letna naročnina 400- din, polletna 200- din, posamezna številka 50- din
Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 100- din
Za tujino celoletna naročnina: 1.200 - din
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Revijo gmotno podpirata Kulturna skupnost SRS in Znanstvenoraziskovalni center SAZU,
razliko med polno in znižano ceno za dijake in študente pa krije
Izobraževalna skupnost SRS za družboslovje
Naklada 2.600 izvodov
Vsebina četrte številke
Razprave in članki
101   Pavle Meiku, Enkratnost Rezije
108   Gregor Kocijan, Cankarjeva in Matoševa kratka pripovedna proza
ob prehodu iz 19. v 20 stoletje 115  Franc Žagar, Obravnavanje in prepoznavanje besednih vrst v osnovni šoli
Zborovanje slovenskih slavistov
119  Zoran Božič, Slovenščina, šolstvo in slovenstvo
Literarnozgodovinsko gradivo
123  Joža Mahnič, Župančičeva spominska zbirka v Ljubljani 126  Radoslav Poljanec, Tri srečanja
Kulturnozgodovinske ekskurzije
129  Janez Dolenc, Vodnik za literarne ekskurzije po Tolminski
Ocene in poročila
138 Aleksander Skaza, Turgenjev in slovenski realizem
139 Jasna Honzak-Jahič, Knjižni jezik
Iz dela Slavističnega društva Slovenije
143  Boža Kiakar-Vogel, Pouk slovenskega jezika in književnosti v srednjem usmerjenem izobraževanju
143 Boža Kiakar-Vogel, Stališča metodične sekcije, ki so se izoblikovala na kongresu Zveze slavističnih društev Jugoslavije v Sarajevu 18. 10. 1985
Knjižne novosti
144 Nekaj novosti Knjižnice oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani
4/rV   Prejeli smo v oceno
UDK 908(450.365 Rezija):808.63-087 i Pavle Merku |
Trst
ENKRATNOST REZIJE
Navezanost na kulturne korenine in sliizoglosija
Slovenec iz nekdanjih habsburških dežel, ki se preko nekdanje beneške meje spravi med beneške Slovence, naleti na stvarnost, ki mu je v marsičem tuja in nerazumljiva. Že v poznem srednjem veku je namreč med obema Slovenijama nastal razpor, ki je v stoletjih ras-tel in ima usodne posledice. Goriška grofija, devinsko gospostvo in od leta 1382 samostojno mesto Trst so namreč predstavljali trdno jugozahodno postojanko habsburškega j političnega dominija. Ozemlje onkraj Idrijce pa je bilo politična posest oglejskega patriarha (do leta 1420) in Serenissime vse do Napoleona. Ta politična meja, ki sovpada v glavnem z državno mejo med Avstrijo in Italijo med letoma 1866 in 1918 in z današnjo upravno mejo med goriško in vidensko provinco, je - trdna in stahia skozi stoletja - ločevala in v marsičem še ločuje avstrijske in beneške Slovence.
Že sama etnična imena, ki so jih eni in drugi rabili zase, so različna: avstrijski Slovenci so se imenovali predvsem Kranjce, Korošce in Štajerce; to poimenovanje kaže pač na tedanjo politično neenotnost in še vemeje na tedanjo upravno razkosanost slovenskega narodnega prostora; čakati je bilo do prejšnjega stoletja, da je narodno osveščanje razširilo etnično ime 'Slovenci' s Štajerske na vse avstrijske Slovence. Zahodno od Idrijce pa so rabili in še rabijo vsi, razen Rezijanov, starejše etnično ime Sloveni; to ime so očitno prevzeli Italijani in ga rabijo od nekdaj za vse Slovence, beneške in avstrijske; v italijanskih ustih se je torej naša narodna enotnost uresničila prej kakor v naših. Le etnični pridevnik je na obeh straneh davne meje enoten: 'slovenski' (v terskem narečju: slovejski).
Drugačne politične in upravne razmere na obeh straneh davne meje ob Idrijci so sprožile vrsto razlik. Celo razhka v značaju ljudi je otipljiva.
Avstrijski Slovenci so dolgo stoletij tlačanili in plačevali vseh vrst dajatve cerkveni in zemljiški gospodi po fevdalnih navadah. Beneški Slovenci - razen Rezijanov - so uživali posebne pravice, kakršne so v fevdalni ureditvi uživale vojne in mejne marke: povsem prosti so bili dajatev zemljiški gospodi in drugih fevdalnih obveznosti: v zameno za čuvanje meja 'domovine' so uživah upravno in sodno avtonomijo, slednjo ne le v civilnih zadevah, kakor je bila navada v podobnih okoliščinah, temveč celo v kriminalnih. In na vse te svoje pravice, ki so jih patriarhi in doži skozi stoletja venomer potrjevali, so bili ponosni in bolestno navezani. Ta ponos in ta bolestna navezanost na 'domovino', na posebnosti te 'domovine' (=la Patrie dal Friulj, je še danes nepogrešljiva značajska poteza Benečanov. (V nadiškem narečju pomeni domovina očetovo hišo).
Rezijani pa so bili skozi stoletja vse do usodnih sprememb za Napoleona odvisni od benediktinske opatije sv. Gala v Možnici (Moggio Udinese).
¦ Prebrano na strokovnem slavističnem zborovanju 3. oktobra 1985 v Novi Gorici.
101.
Navezanost na očetovo hišo, na rodno vas in njen zvonik, na sosednjo, na ožjo doUnico in na banko je pri njih še danes močnejša kakor drugje na Slovenskem. Pri njih ima želja po lastni upravi in samoodločitvi v vseh stvareh trdne korenine.
Sredi nekdanjih patriarških in beneških posesti tvori Rezija prav svojevrstno enoto.
Že zemljepisna lega je pripomogla do te svojevrstnosti. Dolina leži jugozahodno od Kanina v smeri od vzhoda do zahoda. Morensko dolino obdajajo strma pobočja visokih gora: na severu si z vrha Kanina (2587 m) sledijo proti zahodu upadajoči grebeni Sarta (2324 m) (naši nacionalisti so ga poslovenili v Žrd!), Pustega gozda idr.; na vzhodu zapirata dolino obe Babi (Baba je tudi slovensko ime Matajurja!) in jo ločujeta od Soške doline; na jugu zapira dolino veriga Mužcev (1875 m). V zaporednih morenskih terasah, ki predstavljajo položno dno doline, je potok Rezija (njeno domače slovensko ime je Bila) izdolbel globoko strugo.
Podnebje samo se razlikuje od vlažnega podnebja sosednih slovenskih dolin (Soška, Ter-ska, Karnajska idr.): Mužci zadržujejo vlago, ki jo vetrovi prinašajo z juga, in jo zgoščajo v padavine: vasica Mužac na južnem pobočju Mužcev ima prvenstvo padavin v celotni Italiji! Rezija pa ima suho in zdravo visokogorsko podnebje. Na dnu doline (ca. 450 m) raste gorski sleč, katerega nižja meja rasti je drugje pri 1000-1200 m nadmorske višine. V prodnatih tleh morenskih teras raste malo odličnega krompirja, nekaj koruze, nekaj fižola in povrtnine. Gorski pašniki ob nekdaj razslojeni montikaciji so primerni za ekstenzivno živinorejo in zagotavljajo izredno okusne mlečne izdelke. Ko je bil bhžnji Gamin v srednjem veku pomembna mejna postaja za blagovni promet in so morah tu nočiti in menjati konje, je Režij a pomenila naravni prostor za pašo konj. Eno domačih imen za Rezijo, Konjska dulyna, je morda zgodovinski spomin na to.
Preden je potres leta 1976 temeljito spremenil zunanjo podobo vasi ter življenjske razmere prebivalcev, so domačini živeli le delno ob kmečkem in živinorejskem gospodarstvu, ki ni moglo zadostiti njihovim potrebam. Zato so moški hodOi s trebuhom za kruhom po svetu, medtem ko so ženske ostajale doma in skrbele za njivo, za živino in za družino, pozimi rezljale suho robo in jo raznašale po bližnjih mestih. V službo nista Rezijan in Re-zijanka stopila nikoli, nikoli se nista udinjala za hlapca ali za deklo. Moški so krošnjarili, vezali lonce in popravljali dežnike, brusili nože in škarje, zidarili in v najboljšem primeru odpirali zunaj Rezije prodajalne, trgovine in trgovska podjetja. Ženske so v hudih zimah v skrajnosti hodile prosit bogajme. Ponosna nrav Rezijanov se prav v ničemer ne razlikuje od nravi Benečanov.
Če se zdaj ustavimo ob glotonimični analizi imen, moramo najprej ugotoviti, da rabijo Rezijani zase, za svojo doUno, za svojo govorico predvsem ime, ki v njihovem narečju ponavlja predslovansko ime Resia/Rezija. Odpovedal se bom razlagi tega imena, kakor hitro ugotovim, da je ime predslovansko, in bom prepustil strastnim kabinetnim specialistom ugibanje, ali je to ime romansko (nekateri ga spravljajo v zvezo z latinskim glagolom re-secare 'sekati' in to menda zaradi oronimske oblikovitosti doline) ali je celo predroman-sko. V glavnem rabijo Rezijani etnični samostabiik Rozajan, etnični pridevnik rozajdnski, vodno ime Rezija. Druga imena, ki jih rabijo za doUno, niso več v konkurenčnem razmerju s tem osnovnim imenom. Nekateri vedo povedati, da so stari poznali ime Konjska dulYna (Bila), drugi se spominjajo imena fiožina do!Yna (Solbica), vendar spadata obe imeni med muzejske eksponate, čeprav je slednje ime postalo pred leti ime solbaške zadruge. Sosedje Furlani jih imenujejo Roseans in radi pojejo pesem La Roseane z abotnim besedilom in plitvo narodnozabavno vižo: ampak Furlani verujejo v abotna pesemska besedila in plitve narodnozabavne viže nič manj kakor sosednji Slovenci, zato bo Zardinijeva La Roseane še dolgo na sporedih furlanskih in slovenskih zborov.
Celo za svoje slovenske sosede rabijo Rezijani drugačna imena, kakor jih poznamo mi. Ti njihovi neposredni slovenski sosedje so na jugu terski, na vzhodu pa obsoški Slovenci.
102 y^''
Terjani so jim Görjani, obsoški Slovenci pa ta Buški. Ta Buški lomonijo po buškeh, zato so za Rezijane vsi, ki romonijo po buškeh, le ta Buški. Edina gorska pot, ki iz Rezije vodi na vzhod, to je v Soško dolino, pelje čez sedlo Kamico (1050 m), ki je skozi vso dolgo zimo zasuto s snegom, v bivši planšarski zaselek Učja in ob potoku Učji v Soško dolino, kjer se potok v bližini Žage (odtod pogosten učjarski etnični priimek Siega) zliva v Sočo; odtod vodi pot v Bue = Bovec. V tem primeru imamo opraviti s preprosto sinekdoho, ki se je v zavesti Rezijanov razširila in danes krije ves slovenski prostor: za Rezijane smo vsi ta Buški in vsi Tomonimo po buškah.' Izraz Sloveni (ali rajši Jugožlavi) rabijo le, ko nas opredelijo v italijanščini s popačeno furlansko ali beneško izgovarjavo. Za ime Görjani, s katerim označujejo Terjane, se jim ti oddolžujejo, ko za Rezijane rabijo izključno substantivizirani etnični pridevnik ta Bieški: tudi v tem primeru imamo opraviti s sinekdoho, zakaj bieški zadeva najprej Bieli patok, ki izvira vzhodno od Tanamejskega sedla, priteka v Učjo in nadaljuje združno pot, da se takoj za državno mejo preimenuje v Učejo: zakaj za ta-Buške je značilno, da morajo popačiti rezijanska in benečanska imena. Drugače bi njihov narodni ponos trpel in stohce za slovenistiko v Ljubljani bi se omajale.
Brez nadrobne glotonimične vednosti bi se sploh težko znašU med našimi ponosnimi hribovci; naj dodam še nekaj zanimivosti: Terjani imenujejo Nadiževce Konauce, ker živijo v dolini in kanal (-u) je stara izposojenka, ki pomeni točno isto kot 'dolina'. Zato ni Kanalska dolina (izgovarjaj Kanduska, ker je izposojenka stara in ker stari domačini to ime tako izgovarjajo) nič drugega kot tavtološko ime.
Da bo slika popolnejša, naj dodam še ime, s katerim Nadiževci kličejo vse avstrijske Slovence: Unéjci; zato pač, ker živijo na oni strani (davne) meje. Končno ste si vi po istem miselnem postopku izmislili za nas (odurno) ime Zamejci. Kakor da bi samo Slovenci v Italiji, Avstriji in na Madžarskem živeli za kako mejo.
Ob teh glotonimičnih podatkih sem se namerno ustavil, da pokažem pač na položaj, ki je podoben stanju v osrednji Sloveniji pred poenoteno rabo etničnega imena 'Slovenci'. Tu pa je stanje dejansko atomizirano do skrajnosti in živi še naprej v političnih in upravnih razmerah, ki so omogočile glototomijo in v primeru Rezijanov kar shizoglosijo. Kolikor vem, se slovenisti še niso pomudih ob teh pojavih, s katerimi se že leta ukvarjajo nemški in angleški jezikoslovci. Sam se sklicujem na zanimivo študijo dunajskega romanista, zdaj profesorja na salzburški univerzi, Hansa Goebla Glottonymie, Glottotomie und Schizoglossie^ in nanjo opozarjam vse kolege, ki bi radi globlje segli v te pojave: prof. GoebI posveča pozornost tudi problematiki koroških Slovencev/Vindišarjev in Rezijanov, vendar bi slovenisti njegove temeljne ugotovitve lahko pregledali in raztegnili na atomizirano stvarnost skrajnega slovenskega zahodnega prostora.
»Glottotome Eingriffe setzen allerdings neben einem entsprechenden Machtpotential auf selten des Staates auch das Vorhandensein gewisser Kohärenzprobleme innerhalb der betreffenden Sprachgruppe voraus, wodurch es erst möglich wird, zwei oder mehrere Teilgruppen der betreffenden Sprachgemeinschaft gegeneinander auszuspielen ...« (op. cit, Str. 31-32)2
Glototomija in shizoglosija sta pogostoma vzporedna in sovisna pojava, toda v primeru Rezijanov, pri katerih se je shizoglosija dejansko uresničila (to pomeni, da Rezijani zanikajo pripadnost rezijanskega narečja - lozajansko lomoninje - slovenskemu jeziku in s tem seveda zanikajo lastno pripadnost slovenskemu narodnemu občestvu), mi ni moč preprosto ugotoviti (vseh) vzročnih korelacij. Vendar je moč ugotoviti vsaj nekaj povo-.
' Objavljeno v Ladinla Sfoi cultural dai Ladlns dles Dolomites nr. 3, Istitut ladin »Micura de Rii« - San Martin de Tor 1979, str. 7-38.
^ Qototomski posegi predpostavljajo vsekakor poleg ustreznega potenciala moči s strani države tudi obstajanje določenih problemov sovisnosU v okviru prizadete jezikovne skupnosti, kar šele omogoča dve ali več delnih skupin določene jezikovne skupnosti izigravati drugo proti drugi...«, op. cit, str. 31-32.
103
dov za današnje stanje, ki so jih sprožOi - daleč od vsake glototomične namere - znanstveniki. Kar sta ob prehodu med 18. in 19. stoletjem J. Potočki in A. Pisely obiskala Rezijo in opozorila na zaprto dolino, kjer živi starinsko narečje slovanskega jezika, ki ga Rus z lahkoto razume, kar sta J. Dobrovsky in J. Kopitar opozorila učeni svet na to osamljeno vejico slovenskega narodnega debla,' je bila pot »ruski« teoriji o Rezijanih odprta. »Spomladi leta 1841 sta iz dotlej še nedotaknjene rezijanske folklorne zakladnice zajela nekaj vzorcev Izmail Sreznevskij in Stanko Vraz.« Toda zgodovinski spomin Rezijanov ne pomni danes ne Potockega in Piselyja, ne Sreznevskega in Vraza, ne ve za Vrazove najstarejše zapise rezijanskih ljudskih pesmi ne za delo, ki ga je v daljnjem štajerskem Framu opravljal Oroslav Caf, ki Rezije nikoli ni videl, a je le dokumentiral rezijansko besedišče in dosegel zanj, edino med narečji slovenskega skrajnega zahoda, častno prisotnost v Ple-teršnikovem slovarju.
Vsa Rezija pa se po spominu, ki se živo prenaša iz roda v rod, naveže na »ruskega« profesorja, ki je več let prihajal v Rezijo (1873-1887); kaj za to, če Jan Ignacy Baudouin de Courtenay sploh ni bil Rus; v skladu s tem, kar je Baudouin de Courtenay izjavil na mednarodnem kongresu ob enajststoletnici Paola Diacona v Čedadu leta 1899," je marsikomu pozneje prišlo prav vztrajati pri neslovenskem izviru Rezijanov. Kaj zato, če je Baudouin de Courtenay pred smrtjo svoje teorije prekhcal; kaj za to, če so si resni jezikoslovci po vsem svetu danes edini o tem, da spada rezijansko narečje v slovens'no celo.' Kdor je manipuliral javno mnenje v Reziji in zunaj nje, je pač imel »znanstveno« podlago, da je vz--trajal pri ruskem izviru Rezijanov in s tem krepil glototomične posege, ki so privedli do najhujšega primera shizoglosije v obsegu slovens'ne cele.
Fašizem je kajpada ta nesporazum še podpiral in stopnjeval. Za fašizma so bili o uspehih svoje glototomične politike tako prepričani, da so celo opustili nasilno spremembo priimkov, medtem ko so priimke nasilno in množično poitalijančih v vseh »novih« provincah Gorici, Trstu, Pulju in Reki.
Tako še danes najmanj devet Rezijanov od desetih veruje v rusko pravljico in tako misli še veliko Furlanov in Italijanov: saj, pri tako izoliranih »Rusih« je slovenska grožnja ob državni meji reducirana na obseg pravljice, ki jo pripoveduješ otroku, ali smešnice, ki jo poveš odraslemu. Le redki Rezijani, ki so si resno postavili vprašanje jezikovne in narodne pripadnosti, so lahko izključno z italijanskimi znanstvenimi in resnimi poljudnoznanstvenimi publikacijami preprosto ugotovili, da pomenijo skrajni slovenski zahod. A rezijanski župani in občinski možje ponavljajo med tem časom ob vsakem obisku oblastnikov, da so Rusi. Ko je tedanji ministrski predsednik, današnji predsednik republike, obiskal Rezijo nekaj dni po potresu, ki je leta 1976 uničil devet desetin rezijanskih hiš, je smehljaje ponovil pred televizijskimi kamerami, da je našel rusko skupnost v Itahji, ki jo je potres močno prizadel.
Kako naj se visoki državni predstavnik obvaruje pred osmešenjem, ko preštevilni predstavniki krajevne oblasti in krajevnih skupnosti še danes uporabljajo najbolj proslula sredstva glototomije in to ne samo proti Rezijanom, temveč proti vsem Benečanom? Kolikokrat še danes slišimo in beremo, da Rezijani in Benečani ne govorijo slovenskega narečja, temveč »davni slovanski jezik«, »arhaično slovansko narečje«, tako rekoč samo praslovanščino? (Nihče v Italiji ne trdi, da govorijo Sardinci latinščino in Grki v južni Ka-labriji starogrščino!)
' Navajam passim Milka MaUčetovega Pregled ustnega slovstva Slovencev v Reziji (Italija), referat za VI. mednarodni slavistitni kongres v Pragi, SR 1968, str. 203-229.
* J. Baudouin de Courtenay, Sull'appartenenza linguistica ed etnografica degli slavi del Friuli, v Atti e memorie del congresso storico tenuto in Cividale nei giorni 3, 4, 5 settembre 1899, XI centenario di Paolo Diacono, str. 197-207. ' Giovan Battista Pellegrini, Introduzione all'Atlante storico-linguistico-etnografico friulano (ASLEF), Padova-Udine 1972, str. 74-91, posebnost.
104
Ne čudite se, da take 'izjave' godijo ponosnemu značaju teh hribovcev, ki so v zgodovini vedno uživali posebne pravice in ki jih je »sveta« meja vedno ločevala od narodiča, kateremu nekateri hočejo, da bi pripadali! In to, ko jim sami ugledni možje ponujajo rodovnik v sami sveu Rusiji? V oddaljeni, nepreverljivi, nepregledni varuhinji vseh Slovanov? Ko jim ponujajo krvno sorodstvo prve stopnje z največjim Slovanom, če se le odpovejo sorodstvu z najmanjšim, najšibkejšim, najmanj ponosnim, najmanj skrbnim slovanskim sosedom, ki mu za krvno zvezo z Rezijani sploh mar ni? (Stanko Vraz in Oroslav Caf pomenita izjemo, a nanju preradi pozabljamo,- Vraza je sam Čopov krog odbil in prisilil v kulturno zdomstvo.)
Poskusi glototomije v Benečiji niso še privedli do shizoglosije, in to do desetletja ali dveh desetletij od tega zgolj po zaslugi domačega slovenskega klera, na katerega smo tudi že vsi pozabih; če se ga danes še spominjamo, se zatekamo rajši k metafori Čedermaca, kakor da bi se zanimah za živo stvarnost rečem pač 'živo', ker je marsikateri teh Čedermacev še živ, a zagotovo pozabljen od vseh. Toda v poslednjih letih so v Benečiji mladi osveščeni ljudje, ki s svojim vsakdanjim delom onemogočajo shizoglosijo kljub stalnim glototomič-nim posegom. Le v Reziji je shizoglosija postala stvarnost.
Po prikazu problemov v zvezi z zgodovino in shizoglosijo Rezijanov je čas, da vstopimo v dolino pod Kaninom in opazujemo, kohko so Rezijani navezani na svojo kulturo in kako ponosni so na izročilo.
Če je jezik tisto sredstvo, po katerem najjasneje spoznamo narodno pripadnost govorečih, potem se bomo najprej zatekli k Ramovševi Dialektologiji, da spoznamo značilnosti tega dragocenega narečja. Skozi Ramovševo analizo izvemo za koroški izvir rezijanskega narečja, zaradi česar so najzanimivejše rezijanske starine enakovredne ziljskim (štetje na redi, refleksi za jat idr.). Romanizacija Dunje in Reklanice v poznem srednjem veku je pretrgala popkovino med Rezijani in koroško matico: odslej so se rezijanske razvojne značilnosti opirale na sosednja obsoška in beneška narečja (izgovor trdonebniškega g, prehod izglasnega -m v -n, !j v /, končnica -i v gen. pL oksitonskih osnov na -a idr.). Hkrati pa je prav ta zemljepisna izoliranost, ki je omogočila ohranitev starin, omogočila tudi nastanek endemičnih novosti (postanek zasophh vokalov, vigezimalno štetje, prilikovanje nenaglašenih samoglasnikov po naglašenih, prehod mn v ml idr.).
Kljub naglemu razvoju narečja, ki ga je potres prizadel, čeprav le v manjši meri v primerjavi z drugim izročilom, kljub izgubi aorista in imperfekta že ob začetku stoletja (nekateri slovenisti še govorijo o teh dveh starinah, kakor da sta vedno in večno živi), preseneča vzdržnost in vztrajnost štirih govorov, ki ustrezajo štirim zgodovinskim občinam Bili, Njivi, Osojam in Solbici. Te štiri občine je odpravila napoleonska uprava ob začetku 19. stoletja in tedaj je postala Ravanca enotno upravno središče dohne: na Ravanci je že več stoletij stala plebanska cerkev Vnebovzete in je zato že pomenila duhovno središče Rezije. Toda kljub temu da je od odprave starih občin minilo 180 let, to je čas sedem rodov, vam še danes celo otroci pokažejo, kod so tekle meje med občinami: ta kamen, to drevo, ta potok so bih nekoč meja; pravzaprav pravijo: ta kamen, to drevo, ta potok »so« meja. Zahodno od tega kamna, drevesa, potoka, romonimo po biskeh, vzhodno romonijo po njivaš-keh. Nekaj let od tega me je na meje opozorU osemletni Brunič Klitav, ki mi je bil najzanesljivejši in najstrožji učitelj biskega govora.
Na razdalji 10 km, to je na razdalji med skrajnima koncema kateregakoli večjega slovenskega mesta, govori nekaj stotin ljudi štiri jasno opredeljene in zgodovinsko utemeljene govore, ki so si včasih toHko vsaksebi, da se v celem stavku ne sklada niti ena beseda ali oblika. Navedel bom preprost primer stavka s tremi besedami, ki se po buškeh glasi: je polno muh. V Osojah se stavek glasi: je punčihu muhi; skladnja je slovenska z brezosebnim glagolom, splošnoslovenski pridevnik 'poln' zamenja tu spoznavna varianta punčihu, nmožinska rodilniška oblika ženskih samostalnikov je tu inovacijski -/, ki ga poznajo tudi
105
vsa beneška narečja do briškega Toda v 3-4 km oddaljeni Bili se stavek glasi; so káije múou; skladnja je tu romanska z množinsko glagolsko obliko, namesto pridevnika punčihu rabijo prislovni količinski izraz kurje iz otroškega govora, ženski samostalniki so tu maskulinizirani z množinsko rodilniško končnico -ov, povrhu pa v biskem govoru povsem onemi nebniški pripomik h. Štiri bistvene razlike na tri besede in oblike. Kje v slovenskem prostoru najdete tohko razhk, nagnetenih na tako majhnem prostoru?
Ko govorijo Rezijani med sabo, uporablja vsak svoj govor in se odlično razumejo. Vsak Rezijan vam zna tudi povedati, kako govorijo porabniki ostaUh govorov, vendar so na razlike ponosni in jih čuvajo z enako vdanostjo in zavednostjo, kakor čuvajo v celoti kulturno izročilo.
K temu izročilu spadajo pravice, ki so si jih nekoč pripovedovali pri delu, luze, ki so jih peli na paši in pri delu, plesne uize, ki so jih godu o Pustu, za Šmarnomišo, ko praznuje vsa dohna praznik Vnebovzete, za žanike, ko so hodili s citravci po nevesto in so ji ob izhodu iz hiše godii fa do po štiglah in se po poroki doma ali v gostilni veselih s plesom rezijčnkice. Beseda in glasba se v tem izročilu prepletata in sta pogostoma nerazdružljivi. Tudi v rezijanski glasbi so prisotne starine ter inovacije prav tako kakor v njihovem narečju, starine segajo v stoletja nazaj in izpričujejo stanje, ki se je drugje zgubilo pred več sto leu. Starejši godci godejo in starejše babe pojejo po netemperiranem sistemu, ki v našem času naglo izginja pod pritiskom radia, televizije in glasbenih strojev, na razlike v ui-iah, kjer ima spet vsaka vas svoje značilnosti in posebnosti, so ponosni in ljubosumni, vsi še vedno najrajši plešejo rezijankico, ki ni nič drugega kot ohranjeni srednjeveški 'contradanza'. Noben specialist ni še nedvoumno pokazal, kje je ločnica med slovanskimi starinami in mestnimi inovacijami (ki so kajpada romanske) v melodijah, ritmih in morfoloških strukturah plesnih viž. Prav tako je čutiti tudi v petih uižah nekaj inovacijskih potez ob prevladujočih starinah. Godci rabijo še viohno in bas, harmonika jih ni še izpodrinila; in z violino in basom še oponašajo dude, ki so tudi tu kakor pri vseh pastirskih občestvih kraljevale brez konkurence še dve ali tri stoletja od tega. Potres je sicer prizadel praznovanje pusta s prisotnostjo ta bilih in ta čarnih maškar (ta bile maškare so spet redka starina v slovenskem prostoru), sprevod bábaca in maškar obujajo po potresu prej iz turističnih razlogov kakor iz nuje, muzejska sla po ohranjevanju je že v veliki meri nadomestila samobitnost in nujo. Vendar se je to v Reziji zgodilo v trenutku, ko so bile ljudske navade še žive in so na ta način žive prešle v muzejsko obnavljanje. Toda ljudska pesem in glasba je še živa, domači godci in pevci še improvizirajo in ustvarjajo v popolnem skladu z izročilom. Pesem Upa ma Marica, ki je postala himna Rezijanske folklorne skupine in razpoznavni znak za Rezijane, je stara komaj dobrih 60 let, a folklorna skupina gode tudi uiže, ki jih je v letih po potresu sestavil njihov član Berto Vysak (ta Lipauška). Domača obrt se je umaknüa pred industrijskimi izdelki, nihče ne izdeluje več tobačnih ščatul iz brezovega lubja, toda prijatelj mi je eno izdelal, da lahko hranim doma predmet, ki mi dolino lahko stalno prikliče v spomin.
Današnje življenje zahteva nagle in temeljite spremembe. Vendar so Rezijani strastno navezani na svoje izročilo in na svojo identiteto: v nobeni drugi slovenski deželici in dohnici ni danes opaziti podobne navezanosti na kulturne korenine. Ta navezanost je povsem zavestna in se pojavlja v obhki prepričanega ponosa. Mladi rezijanski pesniki, ki so po potresu začutilipotrebo, dajati duška z novo, osebno, sodobno poezijo navdušenju za njihovo Rezijo in gnevu ob stiskah, uporabljajo svoje narečje = sereno romoninje. Njihovo narečje, njihova kultura, ljubezen do skrbno čuvanega izročila je predvsem potreba po ugotovitvi lastne identitete. In ta je, shizoglosiji navkljub, etnična identiteta. Naj se za Slovence priznajo ali ne, prav skozi svojo kulturo izpričujejo, da 'so' Slovenci.
Za to izpričevanje uporabljajo danes Rezijani vsa sredstva, ki jim jih daje na voljo tehnika Rezijanski grafični delavec Arturo Longhino, ki živi in dela že dolgo let v nemškem zdom-
106
stvu, zalaga in tiska plošče in kasete z govorjenimi in igranimi posnetki ljudskega izročila, hkrati ponatiskuje dela Baudouina de Courtenava, Elle de Schoultz Adaiewske in drugih, ki so se v preteklosti posvetUi študiju narečja in ljudskega izročila. Folklorna skupina »Gruppo folkloristico Val Resia«, ki se ponaša z izredno dolgim življenjem, saj so Rezijani v skupini nastopili v Vidnu že v prvi polovici prejšnjega stoletja, nosi ne brez žrtev in težav po vsem svetu uiže in plese, ker se zavedajo, da so v evropskem merilu ena najzanimivejših folklornih skupm. Poleti se Rezijani, ki živijo razkropljeni po vsem svetu, vedno vračajo domov - tedaj lahko srečaš delavce, tehnike, uradnike, trgovce in celo dva člana osebne garde predsednika itahjanske repubUke - da doživijo svojo Rezijo, da se čutijo Rezijane med Rezijani. Tedaj se zanimajo za domačo hišo in jo popravljajo, za cerkev, zvonik in zvonove, ki jih je bilo treba po potresu popraviti in obnoviti, za društva in institucije. Zakaj Rezija mora živeti in biti čim lepša.
A tudi tedaj, ko se Rezijani srečajo zunaj domače dohne, kjer koli po svetu, si z rozeanskin romoninjen in obujanjem domačnosti to domačnost poustvarijo. To sem sam večkrat doživel, ko sem Rezijane srečal in z njimi romonil po biskeh: in to se je zgodilo v Kvirinalu ob sprejemu pri predsedniku republike kakor tudi ob srečanju z benečanskimi in rezi-janskimi emigranti v švicarskem Tesinu. Prav zunaj Rezije so vezi med njimi in vezi z domačim narečjem in izročilom še trdnejše, zavestnejše in je stik med njimi in redkimi ta Ruškimi, ki se zanje zanimamo, lažji, pobiejši, naravnejši.
Summary
THE SPECIFIC FEATURES OF RESIA
The ethnical denomination Slovéni/Slovénci (Slovenes) has long been used in the Slovene extreme West in a colourful denomination of the population as a whole and of its groups, a consequence of the poUtical disunity and of the administrative dismemberment. The frontier between the Patriarchate and the Most Serene Republic, on the one, and the Habsburg possessions on the other side, early separated the Slovenes, creating quite different conditions for the social development and for the mental physiognomy of the individual members of the people.
Along with these characteristic features the uniqueness of Resia is created also by its geophysical conditions.
The glottotomic interference made recently by the authorities have in Resia only caused a real schizoglossia: up to the present, attention was paid to this phenomenon only by foreign specialists.
Notwithstanding, the Resians are strongly attached to their cultural roots, jealously preserving their dialectical characteristic features, precisely distinguishing between the peculiarities of the four »historicaI« idioms at Bila (S. Giorgio di Resia), Njiva (Gniva), Osoje (Oseacco), and at Solbica (Stolvizza)i in the same conscientious manner they are preserving their oral, musical and folklore tradition. And it is this attachment that has during recent decades been demonstrated in a careful research into the historical past and half-past, in the reprints of not easily accessible scientiflc works originating from the past century, in the publishing of the records of oral and musical traditions, in the conservation of the traditions through conscientious efforts towards conservation.
107
Gregor Kodian UDK 886.3.09.-32+886.2.09-32
Pedagoška akademija v Ljubljani
CANKARJEVA IN MATOŠEVA KRATKA PRIPOVEDNA PROZA OB PREHODU IZ 19. V 20. STOLETJE
Ivan Cankar in Antun Gustav Matoš sta svoji prvi zbirki kratke pripovedne proze objavila istega leta, in sicer 1899. Pri tem je pomembno, da se je to dogajalo v času, ko so se tako v slovenski kot v hrvaški književnosti bolj ali manj intenzivno uveljavljale lite-rarnostihie premene. Cankarjeve Vinjete in Matoševo /ve/;e veže hkratnost objave, medtem ko med pisateljema ni bilo neposredne zveze. Tri leta starejši Matoš je pretežni del časa, ko so nastajale njegove pripovedi, objavljene v Iverju in Novem iverju (1900), živel v Beogradu in nato v Ženevi ter Parizu,' Cankar pa je v istem času največ prebival v Ljubljani in na Dunaju.^ Iz sicer skromnih korespondenčnih zapisov lahko sklepamo, da sta poznala delo drug drugega v precej omejenem obsegu. Za zdaj ni znano, ali sta se kdaj srečala, ni dokazov, da bi si dopisovala, ipd., skratka, o medsebojnih stikih ne bi mogli govoriti.
Matoš je v pismu Andriji Mučinoviču 24. julija 1901. leta zapisal: »Silno žalim, te nemam nipqma o Cankaru ..Decembra meseca istega leta pa mu je zagotavljal; »Od Cankara poznajem tek crticu, vrlo lijepu, prevedenu u Brankovom Kolu. Slovenačke literature nikako ne poznajem.«* Pozneje se je očitno nekohko bolj zanimal za Cankarja, o čemer smemo sklepati na podlagi pisma Milanu Ogrizoviču 22. avg. 1907. leta; » Uporedjivahu me, čujem, sa Cankarom. Nedavno sam (u srp. prevodu) čitao Vinjete in ja, iskreno Ti velim, ni jedne ne bih počastio mojim potpisom.«' Matošu Cankarjeva zgodnja pripovedna proza toliko let pozneje ni ugajala, vprašanje pa je, kako bi mu takrat, ko je zbirka izšla. Ena sama noč, ki jo je prevedeno bral v Brankovem kolu dve leti po izidu Vinjet,^ se mu je zdela »zelo lepa«.
Cankarjeva sporočila o Matošu so še bolj skromna; le iz pisma Franu Zbašniku 2. jul. 1903. leta zvemo, da bi rad napisal »kaj malega o Matošu in Milčinoviču, edinih hrvaških pisateljih, kijih sodim lahko z evropskim merilom.«'' Vemo, da je bral Milčinovičevo zbirko ,
' Sestavek je Wl delno prebran na 11. kongresu Zveze slavističnih društev Jugoslavije 16. oktobra 1985 v Sarajevu. :
' Prim. I. Frangeš: Matoš, Vidrič, Krleža Zagreb 1974, 8; J. Tomič: Matoš i francuska književnost, v: Hrvatska knji- , ževnost prema evropskim književnostima Zagreb 1970, 367. ' Prim. R Dobrovoljc: Cankarjev album, Maribor 1972, 251-261. > Matoševa Sabrana djela XIX, Zagreb 1976, 344.
' Prav tam, 352 O Vinjetah je ob izidu pisal M. Nikolič v 241. št zagrebških Narodnih novin (prim. Govekarjev prevod odlomkov v Slovenskem narodu 27. okt 1899; Cankarjevo Zbrano delo VII, 1969, 369). ' Matoševa Sabrana djela XX, 1976, 55. Izbor iz Vinjet v prevodu Miloša Ivkoviča je izšel v Beogradu leta 1907 ' (prim. F. Dobrovoljc: II. Srpskohrvatski prevodi iz slovenačke kjiževnosti, v: S. Janež, Istorija slovenačke književ- : nosti, Sarajevo 1959, 560). Matoša sta s Cankarjem primerjala A. Milčinovič v oceni Novega iverja v Nadi 1900 ¦ (335) in M. Marjanovič v obsežni razpravi o Cankarjevi drami Za narodov blagor, Brankovo kolo 1901, 727-733, i posebej na str. 728-729.
' Jedna sama noč, Brankovo kolo 1901, 714-718, prev. Iv. (prav gotovo Miloš Ivkovič).
' Cankarjevo Zbrano delo XXVIII, 1972, 188. ¦
108
Zapisci (1900),* zato bi lahko domnevali, da je poznal tudi kakšno Matoševo pripoved iz Iverja in Novega iverja, ali je poznal celotni zbirki, pa ni mogoče ugotoviti.'
O medsebojnem vphvanju seveda ne more biti govora, sicer pa nam tudi njuno delo ne daje povoda za domneve v tej smeri. Toda s tem nismo izključih možnosti za preučevanje koincidenčnega pojava in za primerjanje lastnosti ene in druge zbirke. Pojav zbuja zanimanje in nas nehote napeljuje na raziskovanje, kakšne so značilnosti Matoševe in Cankarjeve prozne pripovedi in ali gre za podobnost v pisanju, ki je nastajalo in bilo objavljeno v času, ko se je realistična stilna formacija nagnila k zatonu in so se ob naturalističnem intermezzu začeli vse intenzivneje uveljavljati novodobni literamo-umetnostni pogledi in stikii postopki: impresionizem, dekadenca, simbolizem.
V našo obravnavo je smiselno zajeti Cankarjevo zbirko Vinjete in Matoševi Iverje in Novo iverje. Cankar je v Vinjetah objavil 29 kratkih pripovedi (zadnja je Epilog), medtem ko je Matoš v obeh zbirkah \2 »skic in sličic«, kot je vrstno podnaslovil svoji knjigi. Cankarjeve »knjižne« vinjete - nekaj jih je ostalo raztresenih po listih'" - so nastajale in bile večji del objavljene v leUh 1897-1899," Matoševe pripovedi pa so nastajale v letih 1895-1899, izjemno v zač. 1900, razen pripovedi Moč savjesti, ki sega v leto 1892.'^ Po času nastanka, objave in s tem recepcije sodobnikov se Cankarjevo in Matoševo delo ujema, je sočasno, kar spodbuja k primerjanju, in sicer tipološkemu.
Oba pisatelja sta posegla po kratki pripovedni prozi, ki je v napovedujočem se obdobju postala prevladujoča književnovrstna skupina. V dotedanji slovenski in hrvaški književnosti sta imela bogato kratkoprozno zaledje (tradicijo), saj je zlasti 2. pol. 19. stol. ustvarila na tem področju pripovedi, ki so bile nepogrešljivi del pripovedništva tako v eni kot v drugi književnosti. Naj omenimo nekaj nosilnih imen: A. Šenoa, E. Kumičič, K. S. Djalski, V. Novak, J. Draženovič v hrvaški književnosti" in S. Jenko, J. Jurčič, J. Kersnik, I. Tavčar v slovenski. Matoš in Cankar sta tradicijo dobro poznala, ji delno tudi sledila, vendar se vsak po svoje trgala iz njenih okvirov in iskala nove možnosti. Že v 2. pol. 19. stol. se je kratka pripovedna proza v svojem najbolj kakovostnem delu odločno otresla pragma-tično-utilitamih primesi, te so ji vsiljevale zlasti družbeno-nacionalne razmere in potrebe, in se postavljala na stališče hterature kot hterature. Lotevala se je tudi tem, ki so bile obrnjene k posamezniku in k njegovim bivanjskim problemom. Za kaj takega je bila kratka pripoved zelo primerna in zato ni presenetljivo, da je prav v dobi modeme doživljala pravi razcvet K temu razcvetu sta močno prispevala tudi Matoš in Cankar, ki sta s svojim ar-tizmom še posebej pripomogla k uveljavljanju resnične Uterame funkcionalnosti kratke pripovedi.
Z zbirkama Vinjete in Iverje sta pisatelja že navzven, to je z naslovom, izrazila privrženost h kratki pripovedni prozi, ki naj bi bila čimmanj tradicionalna in naj bi odsevala nove poglede ter pripovedne postopke. Obojno poimenovanje je že v naslovu ponujalo vrstno specifiko z izrazoma (vinjete, iverje), ki ju je seveda treba razumeti v prenesenem pomenu, in dalo slutiti drugačne izrazno-postopkovne lastnosti, kot so bile dotlej v navadi. Takšnega naslavljanja niti v hrvaški niti v slovenski književnosti ni bilo mogoče srečati,,
' Cankar je v pismu Alojzu Kraigherju 19. avg. 1900 zapisal: »Te dni sem dobil iz Hrvatskega knjigo nekega Mil-činoviča - majhno zbirko nenavadno lepih črtic. Skoda da je deloma tudi tega človeka pohujšal Jelovšek s svojim prenapetim slogom. Pisal bom o njem par besed za 'Narod'.« Cankar o zbirki ni pisal v SN, pač pa je poročal v novembrski številki lista Der Süden, prim. Cankarjevo ZD XXVlll, 68, 304.
' O Iverju je pisal Ljubljanski zvon 1899, 388-389. Obsežnejšo informacijo o moderni hrvaški pripovedni prozi pa je objavil M. Marjanovič v LZ 1901,- 770-776, 821-829, pod naslovom Noviji hrvatski pripovjedači (o Matošu na str 824-825).
'»Prim. Cankarjevo ZD Vn, 1969, 201-246, 410-414. "Prav tam, 389-410.
" Prim. Matoševa Sabrana djela 1, 1976, 284-288, 290-295.
" Prim. M. Sicel: Pregled novije hrvatske književnosti, Zagreb 1966,' 1979.
109
torej je šlo za novum, ki ga ne bi smeli prezreti. V obeh primerih sta pisatelja z naslavljanjem napovedovala pripovedno kratkost in poudarjala delnost, skiciranost, nekaj, kar je le drobec in ne celota, kar je fragmentarizirano, morda le zaris. In res je ta delnost izražena v predstavljenem dogajanju, v življenjskih izsekih književnih oseb, v njihovih odločilnih življenjskih trenutkih, usodnih prelomih, v trenutkih duševnih stisk, razpoloženjskih položajih itd., kar vse ustreza kratkoproznemu pisanju, ki naj bi v enem samem pripovednem zamahu zastavilo problem in vsaj nakazalo (ponavadi nesrečen) izid. Pri obeh gre za kratko pripoved, v kateri se kaže težnja uresničiti bodisi novelsko sestavo (zlasti pri Matošu), črtično nakazanost (zlasti pri Cankarju) ali obrazno (shke) osredišče-nost na osebo, ki doživlja usodni življenjski prelom ali zlom (izjema je Matoševa pripoved Nekad bilo - sad se spominjalo, ki pretežno sloni na memoaristični aditivnosti).
Reahstično-naturalistični objektivnosti sta najprej obrnili hrbet lirska pesem in kratka pripoved ter odprli zatvomico subjektivnemu raziunevanju in doživljanju sveta in živ-ljenja.i3a Xo je bila tudi značilnost, ki je druzüa Cankarja in Matoša. Stopnja subjektivi-zacije je v njunem delu sicer različna, morda nekoliko večja pri Cankarju, toda tako prvi kot drugi stojita na začetku novih pogledov in stilnopostopkovnih inovacij v slovenski oz. hrvaški književnosti, ki napovedujejo in obenem že uresničujejo dezintegracijo realizma."
Pri obeh je z manjšimi izjemami prevladala pesimistična usmerjenost," ki je bila pogojena v njunih življenjskih izkušnjah in spoznanju, delno pa je imela socialno in filozofsko podlago. Pri enem in drugem je to posledica zavesti o nemožnosti harmoničnosti med svetom in človekom, po kateri oba hrepenita, zavesti o človekovi razdvojenosti, razklanosti. V svojem delu razkrivata disonantnost modernega človeka, posameznika, ki je v navzkrižju s konvencionalno moralo in vladajočimi družbenimi normami in ki svojo individualnost postavlja nad vse drugo. V konfliktu s stvarnostjo se posameznik krha, omahuje, pada v depresivna stanja, postavlja se v dekadentno-nihilistično držo, hrepeni po drugačnem svetu in doživlja udarec za udarcem, se nemalokrat zlomi, propade. Etološka perspektiva v pripovedih se pri obeh avtorjih preveša v tragičnost, nesrečnost, žalost, prevladuje melanholično doživljanje in razpoloženje, posameznik tone v brezizhodno sivino prihajajočega. Toda (tudi) na ta način se individuum upira obstoječi stvarnosti.
Najvidnejši izraz subjektivizacije je obmjenost navznoter, v človekov notranji svet V najbolj modernistični Cankarjevi in Matoševi pripovedi se to manifestira kot iskanje človekove druge »resničnosti«, pravzaprav njegove prave podobe, ki se izpričuje v sanjah, vizijah, slutnjah, hrepenenju, torej na način, ki ni (povsem) dostopen razumski razčlenitvi. (Pri Cankarju to ni tako izrazito v njegovi družbeni in literarni satiri: O človeku, ki je izgubil prepričanje, Gospod davkar se je zamislil. Poglavje o bradavici. Literarno izobraženi ljudje, pri Matošu pa v pripovedih, ki imajo trdnejše stvamostno zaledje in transparent-nejšo idejo: Nezahvalnost, Pereči, friški pereči..., Kip domovine leta 188', Nekad bilo - sad se spominjalo.) Pisatelja sprejemata dve resničnosti - stvarnost in ne-stvamost - ki sta v medsebojnem razmerju prek simbolov, kar naj bi bila značilna poteza simboUzma." V postopkih upovedovanja tega se pisatelja nekohko razhkujeta, in sicer je Cankar v tem ves prevzet od simbolističnega pojmovanja »duše«, prek katere se razkrivajo skrivnostne, za človeka usodnejše sile, medtem ko se je Matoš bolj naslonil na realistično psihološko no-velistiko, ki jo je oplemenitil in dinamiziral s poejevsko fantastiko" in »motivacijo not-
V zvezi s Cankarjem prim. F. Bemik: Inovativnost Cankarjeve vinjetne proze. Slavistična revija 24, 1976, 239. "Prim. A. Flaker Stilske formacije, Zagreb 1976, 82-83, 85. " Prim. D. Pirjevec: Ivan Cankar in evropska literatura Ljubljana 1964, 23-24. " Prim. A. Haker, n. d, 86.
" Prim. S. Bašič: A. G. Matoš prema E. A. Poeu, v; Hrvatska književnost prema evropskim književnostima 393-412.
110
ranjega postopka«'* (prim. Miš, Camao, U čudnim gostima, Iglasto čeljadej ter človekov notranji svet razgrinjal skoraj s psihoanalitičnim prijemom. V pripovedih obeh so meje med sanjskimi prividi in budnostjo, resničnostjo praviloma močno zabrisane.
V simbolistični literaturi je »duša« nepogrešljiva sestavina ustvarjalčevih nazorov in doživljanj ter izvir globljega in zanesljivejšega pogleda na svet in človeka." Matoš je v tem eksplicitnejši le v pripovedi Camao, medtem ko si je Cankar na tej podlagi zgradil pogled na literarno ustvarjalnost, ki ima po njegovem svoj začetek na povsem drugem koncu, kot je bilo to značilno za »skrajni realizem«. V Epilogu k Vinjetam je Cankar zapisal:
»Moji modeli so oživeli. Iz teh motnih oči je zasijala duša, - sončna luč izza megle... To ni bil več samó kos blatnega življenja, to ni bila samó pest mastne ilovice, pobrane na najbližji njivi... Vdal sem se s tiho razkošnostjo samemu sebi. K vragu vse teorije! Moje oči niso mrtev aparat: moje oči so pokoren organ moje duše, - moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva ...«
»Realni resničnosti nasproti postavlja pisatelj svojo individualno predstavo, ki je v službi duše, ustvarja nov svet, povsem drugačen od empirično ugotovljenega sveta.a^" Ob tem pa ne smemo spregledati, da so se že v zgodnji fazi Cankarjevega simbolizma - podobno bi lahko rekh tudi za Matoša - jasno pokazali obrisi posebnosti njegovega subjektivizma: kljub obmjenosti navznoter je bil odprt v stvarno, družbeno dogajanje.^'
Če hočemo pravilno razumeti razlike in podobnosti med Matoševima zbirkama in Cankarjevimi Vinjetami, moramo upoštevati, da je Cankarjeva knjiga rezultat že druge faze v njegovem pripovednoproznem ustvarjanju, medtem ko je Matoš v Iverju in Novem iverju zbral vso svojo produkcijo, ki je nastajala v dveh življenjskih etapah, neposredno vezanih na njegovo bivanje v Beogradu oziroma v Ženevi in Parizu. V prvo obdobje spadajo vse pripovedi iz prve zbirke, razen morda pripovedi Miš, v drugo pa vse iz druge zbirke. Vinjete so zato ohranile dosti manj tradicionalnih pripovednih lastnosti, kot jih vsebuje npr. Iverje. Cankar je namreč »plačal davek« tradiciji v glavnem že v predvinjetni prozi," čeprav je res, da se nekaj vinjet opazneje še naslanja na preteklo, npr. Na večer, O čebelnjaku. Ti sam si kriv, Ada, delno Nina, Signor Antonio, Julija, Jadac in morda še kakšne. Na tradicionalne postopke opozarjajo: epičnost, ki se neposredno veže na otipljivo zgod-beno podobo pripovedi, razpoznavnejša karakterizacija oseb, upoštevanje zlasti psihološkega motivacijskega sistema itd. Cankarjeva predvinjetna in obvinjetna pripoved imata te lastnosti precej vidne, opaziti pa jih je tudi pri naštetih vinjetah, le da so tu njihove konture že močneje zabrisane, in kar je posebej pomembno: pripovedi so posute z lirskimi impresijami in simboličnimi pomeni predmetnega sveta. Pri Matošu je omenjeno bolj navzoče in se povsem umakne le v pripovedi Samotna noč. V njegovi prozi so osebe izraziteje karakterizirane; dosti trdno je tudi epično ogrodje s fabulo, ki je sicer reducirana in v vsakem primeru podrejena temeljnemu razpoloženju in doživljanju središčne osebe; delno je upoštevana psihološka motivacija, vendar zlasti v Novem iverju (razen v Nekad bilo...) »pogosto opušča realno motivacijo«^' in vsakršno vzročno-posledično zvezo. Svoj pripovedni postopek je Matoš nazorno opisal v pismu Milanu Ogrizoviču:
»Moji 'junaci' redovito umiru jer ja ostajem živ, umiru kao simboli mojih prolječa i pokojnih jeseni. Dobro si shvatio niti moje pripovjedačke metode: realne, moje, kontroHsane senzacije,
" M. Sicel: Odjeci simbolizma u hrvatskoj modemi. Obdobja 4,1, 1983, 104. "D. Pirjevec, n d., 203-219.
"F. Bemik: Tipologija Cankarjeve proze, Ljubljana 1983, 100.
" Prim. B. Paternu: Problem simbolizma v slovenski književnosU, Obdobja 4,1, 1983, 65-66.
" F. Bemik: Cankarjeva tradicionalna črtica, SlavisUčna revija 27, 1979, 161-192.
" M. Sicel: Književnost moderne, v: Povijest hrvatske književnosti V, Zagreb 1978, 170.
111
realizovane u sasvim realnim, dobro opserviranim ljudima, a da hude senzacija što veča i jača, roman/!/je stisnut u što uži mider (da curi krv), a monotonija psihološkog doživljaja, da što jače frapira i djeluje, smještena je u što dramatičnije, drastičnije, bizarnije, enervanlnije kombinacije, jer-sve se dogadja, a čita se samo što je 'nevjerojatno', dakle ri jelko. Običnu senzaciju rarificirati, kristalizirati - eto afere', eto mag lilerarnog postupka, na koji dodjoh kao gimnazijalac u Moči savjesti sasvim spontano, našavši tek kasnije analognu metodu kod Poea, Merimeea i našeg Kovačiča .. .«^*
V tako opredeljeno temeljno pripovedno strukturo je vtkanih še mnogo subjektivističnih prvin, kar v končnem nasledku daje vtis močnejšega odmika od tradicionalne pripovedne proze in uresničenja novih stilnih in postopkovnih značilnosti v smeri simbolizma. Matoš npr. vpeljuje Urskorazpoloženjske pasaže, barvno-zvočne impresije, prefinjeno, presenetljivo metaforiko (ki v glavnem ne zapušča varnih tal logično razložljive prenesene konstrukcije), uporablja ironijo ter groteskne situacije, redukcije in hiperbolizacije,^' vse skupaj pa je oprto na bizarnost književnih likov in na nenavadnost motivov.
Tematski posegi v podeželski svet (Čestitka, Pereči, tiski pereči... Nekad bilo - sad se spominjalo, delno Iglasto čeljade) ga ob erotični motiviki vračajo v naročje romantično-rea-lističnih pripovednih postopkov, pri čemer osvežujoče delujejo lirične impresije s čustveno vzhičenostjo ob lepotah rodne hrvaške dežele (domoljubna navdušenost!) ter rit-mično-muzikalna vznesenost prenesene besede in lokalno obarvanega govora (kajkav-ščina), npr. v Pereči, hiški pereči... ali v Nekad bilo... Bistveni sestavini sta tudi humor-nost in ne preveč prizanesljiva karikatura, ki oplazi tako kmeta kot plemenitaša. Razen v pripovedi Pereči, friški pereči..., ki na koncu dobi simbolične poteze (mladi par: mladost, ljubezen), v nobeni od teh pripovedi ne zazveni optimizem, marveč prevladajo žalost, izguba, nesreča, ki so človekove nenehne spremljevalke in ki - kljub hotenju - ne dopustijo življenjske ubranosti. V okviru mestne oz. velemestne tematike Matoš vpeljuje bizarno motiviko, ki postavlja v središče posebne, nenavadne, duševno razrvane in celo mejne osebe. Sem sodijo pripovedi; Miš, U čudnim gostima, Camao, Božična priča, delno Iglasto čeljade. Motivno so te pripovedi večinoma vezane na erotiko, ki pa se ne nagiba v sen-zualizem dekadenčne smeri, marveč v iskanje ženske - ideala, ki je nedosegljiv, tako da ostane samo neuresničeno ljubezensko hrepenenje.
Socialnih poudarkov ni vehko in še ti so skriti v bizarnosti oseb (Božična priča, U čudnim gostima, Nezahvalnost). Posebno mesto med Matoševimi pripovedmi ima Kip domovine leta 188', ki s simboliko in delno z grotesknostjo postavlja v ospredje idejno zaledje, hkrati pa je pripoved zanimiva po kompozicijski plati, saj je primer baladnodramatične zgoščenosti pripovedovanja, ki izzveni v bridki tragičnosti.
Motivno simboličnost, ki je pri Matošu bolj razvidna in »pojmovno izrazljiva » kot pri Cankarju," npr. v pripovedih Miš, Camao, Iglasto čeljade. Samotna noč (njegova tretja zbirka Umorne priče, 1909, je bliže Cankarjevemu simbolizmu, poleg tega izraziteje odseva tudi življenjsko-literamo izkušnjo, ki si jo je pridobil v stiku z modernimi literarnimi tokovi med bivanjem v Franciji), podpirajo mnoge mikrostrukturne sestavine, med katerimi so posebej vidne: sinestezije, paralelizmi, komparacije, barvna epitetoneza ipd.2' in sploh nepričakovana, večpomenska, tudi nenavadna raba besednega izrazja. V izbiri teh sredstev sta si Matoš in Cankar v marsičem podobna, seveda pa sta različna v posameznostih, pač v skladu s stilno specifiko enega in drugega. Pri obeh srečamo tudi npr. sim-
»Matoševa Sabrana djela XX, 1976, 54.
" F>ri Matošu je grotesknost izrazitejša v pripovedih Moč savjesti, Miš, Božična priča. Iglasto čeljade; prim. D. De-
toni-Dujmič: Začinjavci grotesknog, Forum 22, 1983, knj. 46, 822-835.
" Prim. F. Bernik- Modema in njeno mesto v slovenski literaturi, Obdobja 4, 1, 1983, 85.
" Prlm. I. Frangeš: Matoš, Vidrič, Krleža, 37-39; D. Pirjevec, n. d., 255-266.
112
bolične paralelizme, ki se pojavljajo v različnih odtenkih in funkcijah (pri Cankarju so pogostejši)." Poglejmo primeral
Matoš: »Srce hotijaše da joj od grdne strave prepukne, a možak da izgori. I jaučud, trči več niz zamrznule stazice parka, a mjesec sija na olovnome nebu kao srebrna lubanja, a oblači se viju kao plaštevi, a ledene se po drveču rese krijese kao sviječe, a golo granje šuškara i Uepeče kao kosti mrtvačke. A vjetar duva, pa leči suzne oči, a snijeg škripi, škripi, kao da ržu tajanstveni konji.« (Čestitka)
Cankar; »Čutila je, da se ji bliža nekaj strašnega, a ona se je odvračala in zatiskala trepalnice.
O mrtvih deževnih dneh, kadar ni bilo vsenaokrog ničesar drugega, kakor siva, dolgočasna megla, - ali o sončnem zahodu, kadar so pričele stopati z neba velike, tihe sence, - postali so njeni pogledi vznemirjeni, in govorila je zmedeno in hitro, kakor da sanja v vročici.« (Matilda)
Stična točka med paralelizmoma je v tem, da gre v obeh primerih za ponazarjanje mo-rečega, grozljivega, nesrečo znanečega ozračja in za napovedovanje nesrečne usode središčnih ženskih oseb v pripovedih. Osebnostilne razlike pa so povsem logične.
Cankar je bil v Vinjetah glede epičnosti bolj radikalen kot Matoš, saj jo je intenzivno razblinjal in njeno bistvo je bilo močno načeto celo v pripovedih, ki so sicer ohranile nekaj več tradicionalnih lastnosti. Mislimo na že omenjene pripovedi Na večer, O čebelnjaku. Ti sam si kriv. Julija idr. Spričo te težnje so tudi posamezne vinjete tematsko teže opredeljive in včasih dajo le slutiti, da gre npr. za mestno oziroma velemestno ali podeželsko-trško okolje itd. V pripovedih, ki so se otresle tradicionalnosti (npr. Tisti lepi večer. Pismo, Glad, Čudna povesi, Matilda, Mrtvi nočejo, V pozni jeseni. Človek idr.), v glavnem središčne osebe niso opazneje označene, so le obrisno predstavljene, ob njih pa valovi razpoloženje in njihovo doživljanje dobiva simbolične poteze. Spričo močno razrahljane epičnosti je v mnogih pripovedih kompozicija vidno fragmentarizirana. Tak ustroj je Cankar dosegel s sestavljanjem različnih pripovednih segmentov, npr. impresionistično bežnih opisov narave in sploh čutnih zaznav predmetnega sveta, meditacij, neposrednih izpovedi, razširjenih prispodob, drobnih prizorov in situacij, sanjskih vizij itd." Te delce med seboj vežejo razpoloženja, doživetja ali imperativno postavljena vprašanja, ki neizprosno zahtevajo odgovor. Med najizrazitejše primere takih pripovedi sodijo: Tisti lepi večeri, Matilda, Čudna povest, Marta in Magdalena, Glad, V pozni jeseni. Stvarnostna motivacija je ob tem izgubila svoj smisel in funkcijo, zakaj vse je podrejeno pisateljevi razpoloženjsko-izpo-vedni naravnanosti. Glede na vse to je bila za upovedovanje zelo primerna poudarjeno kratka oblika pripovedi, in tako skoraj dve tretjini vinjet vsebuje od manj kot 1000 do 2000 besed.'"
Na račun razrahljane epičnosti se je v Vinjetah razbohotila liričnost ki daje pripovedim pretežnostno obeležje. Liričnost sloni na neposrednem pripovedovalčevem izpovedovanju, ki je odsev pisateljeve literarne metode, opisane v Epilogu in izvirajoče iz pojma »duša«. V več kot polovici vinjet to podpira tudi prvoosebni pripovedovalcev položaj." (Matoš je neposredno prvoosebnost uporabil le v pripovedi Samotna noč, medtem ko mu je sicer ustrezala tretjeosebna pripoved, razen v nekaj pripovednih okvirih in vloženih
" Prim. D. Pirjevec, n. d., 187-201. . \
» F. Bernik, n. d., 84.
1» Vinjete (29); 19 pripovedi ima od manj kot 1000 do 2000 besed, 10 pripovedi pa med 2000 in 6000 besed. Iverje, Novo iverje (12): 8 pripovedi ima od manj kot 1000 do 3000 besed in 3 od 5000 do nekaj nad 8000, Nekad bilo -sad se spominjalo pa vsebuje ok. 12000 besed.
" Prim. F. Bernik: Slogovne tendence Cankarjeve črtice. Slavistična revija 31, 1983, 272.
113
pripovedih, v katerih pripovedujejo središčne osebe. Pač pa Matoš pogosto seže po obhki pisma in dnevnika.) Podobno kot Matoš je tudi Cankar veUkokrat vpeljal erotično motiviko, ob kateri se izrazijo nekatere dekadenčne lastnosti, npr. pri predstavljanju ženske, ki s svojo diabolično senzualnostjo dobiva negativni predznak (npr. Pismo, A jaz pojdem. Čudna povest, Ada); na drugi strani pa je ženska objekt hrepenenja in njena podoba postaja nosilka simboličnega pomena (Nina, Matilda).
Tudi pri Cankarju sta tako kot pri Matošu sredstvo subjektivizacije ironija in grotesknost (Glad, Čudna povest); poleg tega pa Vinjete vsebujejo nekaj družbeno-literarnih satir (omenili smo jih že prej), ki Cankarja in njegovo zbirko postavljajo v odprto in skoraj ak-tualistično soočenje s sodobno družbo in njenimi nazori.
Pričujoče razpravljanje, ki je hotelo biti čimbolj sintetično, je s primerjanjem lastnosti literarnega dela enega in drugega pisatelja skušalo ugotoviti nekatere podobnosti in razlike v njunem pisanju ter želelo ozavestiti, katere sestavine novih stilno-nazorskih smeri so dobile prednost na eni in drugi strani. Ne glede na različna pota, ki sta jih Matoš in Cankar prehodila, posebnosti okolja, iz katerega sta izšla, in svojevrstnosti v njunem delu, je več kot očitno, da sta sočasno, toda vsak na svoj način, težila po stilni, idejni in oblikovni inovaciji in to uveljavljala z bolj ali manj radikalnim opuščanjem tradicionalnih postopkov ter z uvajanjem prvin impresionizma, dekadence in simboUzma v slovensko in hrvaško književnost S svojo kratko pripovedno prozo sta ob koncu prejšnjega in na pragu našega stoletja v obeh književnostih pospešila dezintegracijo realizma ter z Vinje-tami oziroma Iverjem in Novim iverjem sprožila in tudi udejanila stilno-nazorske premene in s tem zakoličila obdobje moderne v slovenskem in hrvaškem pripovedništvu.
Summary
CANKAR'S AND MATOS'S SHORT NARRATIVE PROSE AT THE TURN OF THE CENTURY
At the turn from the 19*^^ to the 20th century, Ivan Cankar and An tun Gustav Matos were, in the Slovene and Croatian narrative prose the exponents of the search for a new style. In 1899 Cankar published his collection Vinjete (Vignettes) and Matos his collection of »sketches and little pictures« Iverje (Chips) and Novo iverje (New Chips) in the next year. The two writers had no direct contact and so did not exert influence one upon the other, still this coincidental phenomenon is an interesting one, for they were, each in his own way, abandoning the traditional way of the narrative prose writing, introducing the elements of new stylistic orientation. Irrespective of different courses adopted by Matos and Cankar, of the peculiarities of the environment they came from and of the peculiar features of their work, they were tending towards an innovation in style, ideas and form, thus working in the direction of impressionism, decadence and symbolism. At the turn they sped up in their short story-telling, in both the literatures, the disintegration of realism, and through Vignettes and Chips and New Chips, respectively, started and made the changes in style and views, and thereby founded the Modem Period in the Slovene and Croatian narrative prose.
114
Franc Žagar UDK 372.880.863:371.3J
Pedagoška akademija v Ljubljani i
OBRAVNAVANJE IN PREPOZNAVANJE ]
BESEDNIH VRST V OSNOVNI ŠOLI 1
Eno od pomembnih vprašanj pri izobraževanju je, kako učenci dosegajo načrtovano znanje. Največkrat se izkaže, da učitelji bolj zaupamo v znanje svojih učencev, kot ga pokažejo preizkusi znanja. Da ne bi samo ugibali, kako šolarji poznajo besedne vrste, smo naredih na šestih ljubljanskih osnovnih šolah preizkuse znanja. Vanje smo zajeh 611 učencev.
Na osnovnih šolah A in B je 395 učencev 6., 7. in 8. razredov določalo besedne vrste v povedi: V Jugoslaviji živi petsto vrst različnih ptičev; pri nas prebivajo srednjeevropski in sredozemski ptiči; pozimi pa priletijo v naše kraje tudi ptiči iz severne Evrope. Na šoli A so učenci pravilno določili v 6. razredu 65 %, v 7. 80 %, v 8. pa 88 % besednih vrst; na šoli B pa v 6. razredu 48 %, v 7. 63 %, v 8. pa 68 % primerov. Med dvema ljubljanskima šolama je kar večja razlika, kot bi jo pričakovali. Tudi po poznavanju posamezne besedne vrste je precej razlike. Pri določanju samostalnika, pridevnika in glagola je okrog 80 % pravilnih rešitev; pri samostalniškem ali pridevniškem zaimku ali pri slovničnih besedah pa se je znanje znižalo pod 60 %. Členek je poznalo samo 12 % učencev. Zelo pogosto so učenci mešali besedne vrste in stavčne člene.
Podoben preizkus smo ponovih še pri 216 osmošolcih osnovnih šol C, Č, D, E. Zdaj so učenci morali podčrtavati besedne vrste v določenih povedih. Samostahiike so podčrta-vali v povedih: Behna snega me je oslepila. - Vesna je dobila iz lizike dobro. Predloge v povedih: Fant s psom je šel proti domu. - Teta in Mojca sta se z ladjo peljali z Reke v Dubrovnik. Veznik pa v povedih: Od obljub in nasvetov se ne da živeti. - Želodca ni mogoče pregovoriti ali prevpiti. - Glej, da ne prideš s konja na osla. - Leti, kakor bi ga sršeni podili. - Ce se ti slabo godi, se sovražnik veseli. Pri zaimkih je bilo zahtevano zamenjavanje ponavljajočih se samostalnikov ali pridevnikov z zaimki v naslednjih povedih: Iskal sem Igorja, toda Igorja /.../ nisem mogel najti. - Učitelj je pohvalil Viktorja, Viktor /.../ pa je bil na pohvalo ponosen. - Nataša je iztrgala list iz beležnice in na list /.. ./nekaj zapisala. - Bojan in Bojanovi /.. ./prijatelji so pustili za seboj vse razmetano. - Najraje berem zgodovinske romane, iz zgodovinskih /.../ romcmov se veliko naučim.
Število pravilnih rešitev je bilo precej podobno kot pri prvem preizkusu: na šoh C 78 %, Č 72 %, D 71 %, šola E pa je z 48 % precej zaostala za drugimi šolami. Podčrtavanje samostalnikov je manj uspelo kot določanje samostalnikov v prvem preizkusu, bilo je samo 62 % pravilnih rešitev, učenci so slabo določali besede belina, lizika, dobro. Pri pozaimlja-nju je bilo 65 % pravilnih rešitev; učenci so imeli zlasti težave z zaimkoma nanj in takih. Pri podčrtavanju predlogov je bilo 71 % pravilnih rešitev. Svojevrsten je bil rezultat pri veznikih: 90 % učencev je poznalo veznika in in ah, pod 60 % pa se je znižalo število rešitev pri veznikih da, če, kakor. Pri tem preizkusu znanja se je pokazalo, da je rezultat besedne analize precej odvisen od tega, kako zapletene primere je treba analizirati.
Rezultati obeh preizkusov znanja niso ravno porazni, dobri pa tudi ne: 80 % ali 70 % pravilnih rešitev ni veliko; kadar pa je samo 60 % pravilnih rešitev, je to že bolj ugibanje kot znanje.
' Prebrano na strokovnem slavističnem zborovanju 4. oktobra 1985 v Novi Gorici.
115
v razliki v uspehu posamezne šole se poleg večje ali manjše prizadevnosti učencev verjetno odraža tudi to, kakšen pomen pripisuje besedni analizi učitelj slovenskega jezika. Na svoje presenečenje sem odkril, da sem v mladih letih tudi sam dvomil o vrednosti besedne analize. V Prosvetnem delavcu sem takole pisal o njej: Besedna analiza se mi zdi podobna lepljenju etiket na kozarce raznih velikosti, ne da bi se lepilec brigal za to, kaj je v kozarcih. Motila me je abstraktnost te analize. Pri tem sem bil še zmeren, drugi osnovnošolski učitelji so bih prejšnje čase še hujši nasprotniki besedne analize in sploh slovnice. Pedagoški list Popotnik je prinašal takele izjave: Vprašam vas, ali zna učenec spret-neje govoriti in pravilneje pisati, ako zna povedati, kaj so samostalniki, kaj pridevniki, kaj glagoli (...) Potem pa je tudi za iz šole izstopivšega učenca brez pomena se imenuje ta ali oni člen predmet ali prirastek, Peter ali Pavel, ali cipfel ah caplel {J. Klemenčič).
Pri primerjanju osnovnošolskih in nižjegimnazijskih jezikovnih vadnic se pokaže, da je bila včasih precejšnja razUka med osnovnošolskim in nižjegimnazijskim jezikovnim poukom. V osnovni šoli je prevladoval prakticizem, v nižji gimnaziji pa intelektualizem. V osnovni šoli so bile takele vaje: Uporabi v stavkih v orodniku ednine naslednje samostalnike: lice, bič, polž, kraj, učitelj, konj. V nižji gimnaziji pa je bilo največ besedne analize z latinsko terminologijo: ;'e zašei - verbum, perfektivni, intranzitivni, 3. oseba, singular, perfekt, indikativ, aktiv. Danes bi rekli, da so bile v nekdanji osnovni šoli pretežno sintetične vaje, v nižji gimnaziji pa analitične. Današnja osnovna šola kot dedič obeh tipov šol bi najbrž morala gojiti sintezo in analizo, sintezo predvsem v srednjih razredih, analizo pa v višjih.
V današnjih razmerah, ko večina mladih ljudi pridobiva srednješolsko izobrazbo, bi bilo nesmiselno nasprotovati besedni analizi v osnovni šoli. Kvečjemu lahko premišljamo, kako bi se znebili njene šablonskosti in kako bi jo povezali z interpretacijo besedil in sporočanjem. Besedna anaUza je izvrstno sredstvo za utrjevanje slovnične učne snovi. Primerna je tudi za samostojno delo učencev. To znanje bodo učitelji na naslednjih šolah od učencev pričakovah; obenem bo to tudi pogoj, da bodo učenci lahko uporabljali in razumevali jezikovne priročnike.
Ce sprejmemo mnenje, da morajo osnovnošolski učenci prepoznavati besedne vrste, pa ostaja nič manjši problem: kako naj jih obravnavamo in utrjujemo. To je učna snov, ki se vleče od prvega do osmega razreda osnovne šole. Besedne vrste spoznavamo po pomenskem, pregibnostnem in skladenjskem merilu. V nižjih razredih osnovne šole jih učenci spoznavajo predvsem pomensko, v srednjih po pregibanju, v višjih pa po skladenjski vlogi. V nižjih razredih učenci zbirajo samostalnike, pridevnike in glagole. V srednjih razredih dobijo trdnejšo oporo za določanje besednih vrst s sklanjanjem, pregibanjem po spolu, spregan jem in drugim. V višjih razredih pa učenci povezujejo oblikoslovno in skladenjsko ravnino: vidijo samostalnik kot osebek ali predmet, glagol kot povedek ali del po-vedka, pridevnik kot prilastek ali povedkovo določilo itd. Pri zaimkih ali slovničnih besedah, kjer so manjši seznami besed, se marsikateri šolar odloči, da si jih bo enostavno zapomnil, ne da bi se brigal za njihove slovnične lastnosti. Tudi to ni čisto brez vrednosti.
Kje nastajajo možnosti za nesporazume? Samo pomensko, samo pregibnostno ali samo skladenjsko merilo je po navadi premalo za določitev besedne vrste, šolar pa ne zna kombinirati po več meril. Učencu je bel sneg, belina snega in sneg se beli skoraj eno in isto; ne gre mu v glavo, da iz pridevnika lahko nastane samostalnik ali glagol. Se težje razume konverzije ali sprevrnitve, npr. zna dobro, dobro znanje, ima dobro-, beseda dcbro se glasi popolnoma enako, pa je enkrat prislov, drugič pridevnik, tretjič samostalnik. Učenec težko sprejema, da beseda lahko celo brez obhkovne spremembe, samo glede na položaj v stavku menjava besednovrstno pripadnost Drugič so učencu bližji skladenjski in pregib-nostni kriteriji kot pomenski. V povedih Sosedovi otroci se igrajo in Njihovi otroci se igrajo se mu zdita besedi sosedovi in njihovi pridevnika; razlika med poimenovanjem in prikU-cevanjem brez poimenovanja se mu ne zdi tako bistvena, da bi se lahko odražala v pripadnosti razUčnim besednim vrstam (podvrstam).
116
Dokler daje učitelj analizirati čiste primere, gre; kakor hitro pa so primeri nejasni, se učenec zbega Kadar je učenec v stiski pri določanju besedne vrste, nič ne pomaga učiteljeva jeza; treba mu je potrpežljivo znova in znova posredovati merila (ključe), s katerimi bo besedno vrsto prav prepoznaval. Priporočljivo je, da v kabinetih za slovenski jezik visijo plakati z merili za določanje besednih vrst (npr. po vzorcu Naš jezik 8, str. 72-73). Ne samo s številnimi vajami, ampak predvsem z dobrim miselnim vodenjem se bodo zboljšali uspehi naših osnovnošolcev.
Vir nesporazumov so tudi nerazumljivi slovnični izrazi. Za slovničarje je ime sopomenka za samostalnik ah pa za samostalnik in pridevnik skupaj, za učenca pa je ime samo lastno ime. Slovničarjem sta osebek in predmet stavčna člena, šolarjem pa bitje in stvar. Učitelj pazi, kdaj je prislovno določilo prislov in kdaj zveza predloga in samostalnika; učenec pa ima vsako prislovno določilo za prislov. Tako delo učitelja slovenskega jezika zahteva neprestano preverjanje, ali učenec slovnični izraz razume prav ali narobe.
Tudi metodične postopke za obravnavanje besednih vrst je treba vzeti v pretres. Skoraj aksiom v osnovni šoh je, da je treba vsak slovnični pojem prikazati v strnjenem besedilu ali vsaj v povedih. Treba je vendar premisUti, kako je kakšno besedilo primemo za predstavitev določene besedne vrste.
Pridevniki se navadno predstavljajo v umetnostnih besedilih, npr. Črni kos se je spreletal okoli Jerine bajte. Tako nastaja vtis, da je pridevnik samo dekorativna beseda. Pridevnik je treba pokazati tudi v neumetnostnem besedilu, npr. Vesoljska ladja je odletela proti Marsu. Vesoljska ladja ni isto kot ladja, tako se začuti, da pridevnik ni zmeraj samo dekoracija, ampak lahko tudi del poimenovanja.
Besedilo je dostikrat preveč zapleteno za predstavitev besedne vrste. Tudi model je za razumevanje delovanja česa velikokrat boljši kot naprava sama ah shema preglednejša kot fotografija. Za razlaganje besednih vrst je zelo primerno zamenjavanje besed po Li. paradigmatični osi, npr.:
Andrej riše.
Miha
Barbara
Barvnik
On
Tole
Brez zamenjav (substitucij) se skoraj ne da razložiti razhk med besednimi vrstami in podvrstami.
Pri obravnavi zaimkov se lahko učitelj opre na sobesedilo ali na življenjsko situacijo. Pri naslonitvi na sobesedilo se zaimki izkažejo kot nekakšni nadomestki za samostalnike ali pridevnike, npr. Iskal sem Viktorja, toda Viktorja nisem mogel najti - toda nisem ga mogel najti. Če pa se opremo na življenjske situacije, se nam izkažejo kot skupine precej različnih besed, ki omogoč^o govorjenje brez poimenovanj: Kaj bi rad? - Tole potrebujem. -Nekaj takegale mi dajte. Če jih hočemo natančno obdelati, si je treba izmisliti vrsto situacij, npr. povpraševanje po izgubljeni stvari, nakupovanje stvari, ki je ne znamo imenovati itd. Z malo iznajdljivosti se da zaimke dobro obravnavati, samo da si v šoli zanje navadno ne vzamemo dovolj časa.
Tudi pri obravnavanju veznika in predloga je umestno primerjanje, npr. miza in stol-miza s stolom, stol pri mizi. Ali te male besedice in, s, pri kaj pomenijo? Kakšne so skladenjske razlike med njimi? Veznik večinoma predelujemo hkrati z zloženimi povedmi, pa vendar učenci nimajo dobrega pregleda nad njimi. Pri preizkusu znanja se je izkazalo, da učenci pojmujejo veznik samo kot sponko med stavki. Pogosto se dogaja, da besed ko, če, čeprav, ki stojijo na začetku povedi, ne štejejo za veznike, pač pa štejejo mednje naslonke me, se,
117
je. Naslonke so zanje samo majhne besede, ki jih ne znajo povezati z imenovalnikom ali nedoločnikom: me, mene, jaz - je, sem, biti.
Slab rezultat pri členku kaže, da te v naši slovnici nove besedne vrste še ne znamo dobro predstavljati učencem. Členek se da izvrstno predstavljati z vstavitvami, npr. Imam tisoč dinarjev, samo tisoč dinarjev, skoraj tisoč dinarjev, najmanj tisoč dinarjev, že tisoč dinarjev, še tisoč dinarjev. Poved Imam samo tisoč dinarjev, pomeni, da ima tisoč dinarjev in nič več; poved Imam skoraj tisoč dinarjev pomeni, da še malo manjka do tisočaka itd. Kako kratka besedica, pa kako spreminja pomen stavku!
Poleg problemov predstavljanja in prepoznavanja besednih vrst niso nič manjši problemi njihovega utrjevanja in uporabe tega znanja. V navadi so delne in popolne besedne analize, npr. samo analiza zaimkov v povedih ali pa analiza vseh besednih vrst Kar preveč je zanemarjena hkratna anahza stavčnih členov in besednih vrst; z obojno analizo se ob-likoslovna in skladenjska ravnina tesneje povezujeta. Tudi sintetični postopek z uporabo slovničnih izrazov je lahko zanimiva poživitev pouka, npr. Naslednji dan biti (1. os. mn.) ogledati (del. na -I v mn.) glavno mesto (tož. ed.) Jugoslavija (rod. mn.). Take sintetične vaje sestavlja najprej učitelj, nato pa učenci sami.
V osmem razredu, v katerem bi moralo biti doseženo že razmeroma zanesljivo poznavanje besednih vrst, lahko delamo statistiko besednih vrst v krajših besedilih. S šolarji smo naredih statistično obdelavo Tavčarjevega opisa viharja v Šarevčevi slivi in Kosmačeve-ga odlomka o senčni črti v Baladi o trobenti in oblaku. Dobili smo prav zanimive podatke. Tavčar je uporabil 26 % samostalnikov, Kosmač pa samo 18 %; pač pa Kosmač po glagolih presega Tavčarja: ima jih 36 %, Tavčar pa le 22 %. Tavčar ima v tem besedilen samostal-niško izražanje, Kosmač pa glagolsko. Razlika se je pokazala tudi v veznikih: Tavčar jih ima 7 %, Kosmač pa 11 %. Kosmačev odstotek veznikov preseneča, vendar se med njimi kar desetkrat ponovi in,- ne gre torej za zelo logično strnjeno besedilo, ampak za nagnjenje k mnogoveznosti. Tavčar je povprečno porabil v vsaki povedi po 25 besed, Kosmač pa samo po 11. Tavčarjev odlomek je mogoč predvsem kot pisna tvorba, Kosmačev pa bi bil mogoč tudi v navadni ustni pripovedi. Takale preprosta statistična obdelava izbranih odlomkov je lahko izvrsten temelj za stiUstično obdelavo tega ali onega avtorja, te ali one literarne dobe. Tovrstne obdelave besedil odpirajo možnost za povezavo jezikovnega pouka z interpretacijo besedil, pa tudi s sporočanjem.
S tem niso izčrpani vsi problemi obravnave besednih vrst v osnovni šoli. Prikazan je primanjkljaj v poznavanju besednih vrst in hkrati razvito nekaj idej za njegovo odpravo. Učitelj ne more samo tožiti zaradi nesposobnosti učencev, ampak mora odkrivati sto načinov za razvijanje njihove ustvarjalnosti. Seveda se učitelj slovenskega jezika ne sme ukvarjati samo z odpravljanjem te ali one pomanjkljivosti, na katero je bil po naključju opozorjen. Če bi bil tak, bi spominjal na trenerja, ki zahteva zdaj počepe, zdaj skakanje po levi nogi, nikoh pa ne dovoli sproščenega igranja košarke ali nogometa. Učitelj naj odpravlja pomanjkljivosti v znanju tako, da hkrati v celoti povečuje zanimivost in miselno poglobljenost pouka slovenskega jezika.
Literatura:
Olga Kunst-Gnamuš: Razumevanje veznika v petem razredu osnovne šole, JiS 1976/77, str, 10-14, 44-50;
Mira Medved: Izpolnjevanje učnega načrta iz slovenskega jezika v osnovnih šolah, Vzgoja in izobraževanje 1978, št 5-6, str. 23-36;
Jože Sirec: Učna zmogljivost slovenskega osnovnošolskega učenca z vidika minimalnih učnih norm iz slovenskega jezika in matematike na sondažnem vzorcu, Ljubljana 1971, 190 str.;
Jože Toporišič: Esej o slovenskih besednih vrstah, JiS 1974/75, str. 295-305.
118
Summary
THE TREATMENT AND IDENTIFICATION OF WORD-CLASSES IN PRIMARY SCHOOL
Tests of knowledge carried out in higher classes of primary schools in Ljubljana have revealed that pupils are capable of identifying only ca. three quarters of cases required; at some schools, and also in more compUcated cases the results were even poorer. The pupils could not combine semantic, morphological and syntactic aspects for identifying | word classes and also fail to understand much of grammatical terminology. The article attempts to suggest how instruction in grammar might be enriched through comparisons, with synthetic and statistic methods. The discrepancy between what is planned and what is achieved points to inadequacies in the organization of our primary schools.
SLOVENŠČINA, ŠOLSTVO IN SLOVENSTVO
Jezik je čar. je strast, je svoboda! Jezik je vez, ki druži učitelja in zdravnika, zgodovinarja in \ matematika, pisatelja in filozofa: jezik razgalja, prepričuje in zdravi.
Slovenščina je učni jezik našega šolstva, slovenščina je temelj slovenstva. Odtod torej naslov. Besed svojega jezika ne bom zavijal v celofan, saj kriza ni čas za leporečje. Kritičen bom in \ oster, današnji plenum pa naj razsodi, ali sem ravnal prav. K stvari.
Na lanskem zborovanju v prestolnici sem začel razmišljati o metodah našega zborovanja. Po ; strokovnih razpravah v bleščavi Cankarjevega doma smo se v veliki predavalnici Filozofske ' fakultete nenadoma znašli sami Sami v našem starem hramu - hramu tisočerih trenutkov ; strahu in upanja. Kot da se je vez med nami in univerzo nenadoma pretrgala, kot da naši \ življenjski problemi niso hkrati tudi problemi univerze. Kljub temu smo se zavedaU, da je naš \ temeljni problem število ur slovenščine v srednji in osnovni šoli. Ker pa je neustrezno število ur materinega jezika v posledicah tudi problem gospodarstva in razvoja slovenskega naroda, smo upravičeno zahtevali, naj Slavistično društvo začne s takojšnjo akcijo. Izpeljavo smo pre- \ pustih upravnemu odboru. Mislim, da je za naše prihodnje delovanje nujno, da spremenimo j metode dela, zato vas s potekom te akcije seznanjam. Imenujem ga zgodba o nemoči, pri če- j mer pa še najmanj krivde pripisujem našemu predsedniku, ki sem ga spoznal kot poštenega in angažiranega človeka: gre za nemoč nas samih. Citiram: 22. 10. 1984 je bila imenovana osemčlanska komisija, ki naj bi v zvezi s številom ur slovenščine sestavila resolucijo in jo poslala vsem pristojnim organom, tudi Skupščini SRS, ter v objavo dnevnemu časopisju.
Dne 8. 12. 1984 je predstavnik Zavoda SRS za šolstvo predlagal, naj bi tudi zahtevo po večjem številu ur najprej obravnavali skupaj z Zavodom, da Društvo ne bi naslavljalo pritožbo na forume, ki za to niso pristc^ni.
\\9
Dne 30. 3. /985 je bila na sestanku s predstavniki Zavoda za šolstvo ponovno izražena zahteva po 4 urah tedensko v vsakem letniku, čeprav so predstavniki Zavoda dokazovah, da je v povprečju v vseh smereh število ur slovenščine večje kot prej. V naslednjih dveh zapisnikih o zadevi ni več govora, zato se lahko upravičeno vprašamo: Mar je bila s to ugotovitvijo zadeva dokončno rešena?
Da še zdaleč ni, dokazujem z naslednjim:
1. dejstvo je, da se je zadnja leta fond ur slovenskega jezika v osnovni šoh znižal za več kot 20 %,
2. dejstvo je, da gre pri večini srednješolskih smeri za zmanjšanje števila ur slovenščine v zadnjem desetletju,
3. dejstvo je, da pri večini smeri postaja slovenščina vedno manj pomemben predmet (sistem po letnikih 4 + 3 + 2 + 2),
4. dejstvo je, da ima smer računalniški tehnik v tretjem in četrtem letniku trikrat več ur tujega jezika kot zgolj slovenskega jezika, da ima smer administrator v tretjem letniku 4 ure slovenščine in U ur strojepisja, da ima smer naravoslovno-matematični tehnik 107 ur manj slovenščine kot nekdanji gimnazijec. Seveda sem izbral najbolj drastične primere.
Naša zahteva po 4 urah tedensko v vsakem letniku je torej res zgolj minimum, ki ob dveh urah književnosti predstavlja le dve uri jezika, kar je za resno delo vsekakor malo. Menim, da je akcija za povečanje števila ur slovenščine v osnovni in srednji šoli naša prva in neodložljiva naloga, zato predlagam, da na današnjem plenumu izvolimo komisijo, ki naj pripravi načrt za akcijo, ki naj sklepe posreduje javnosti, ki naj to akcijo med letom vodi, predvsem pa nam mora čez leto dni poročati o rezultatih. Stvar nas vseh pa je, ali to našo zavezanost potrdimo tudi s podpisi in z njimi prevzamemo tudi polno posamično odgovornost. Samo od naše aktivnosti bo odvisno, ali bo v naši javnosti končno prevladalo spoznanje, da nikakor ni res, »da zna vsak slovenščino za dve«, temveč da je glede na to, da je slovenščina učni jezik, od njenega obvladovanja odvisna tudi kakovost znanja pri drugih predmetih, da torej stopnja obvladovanja materinščine še kako vpliva na šolsko in tudi na kasnejšo produktivnost.
Naš drugi, seveda predvsem interni problem pa so seveda učni načrti. Potrdih ah ovrgh boste mojo domnevo, da se le-ti niso dovolj prilagodili zmanjšanju števila ur v osnovni in srednji šoli. Rezultati sprejemnih izpitov in diagnostičnih testov kažejo, da v osnovni šoh ni časa za utrjevanje, da je nekaj narobe tudi s sistematiko, da pa se predvsem premalo dela z učitelji. Kako naj srednja šola poglablja znanje, če pa niti družboslovci nimajo predstave o besednih vrstah ah ne poznajo zvočnikov? Še zlasti zato, ker tisto, česar se kdo nauči v osnovni šoli, marsikomu ostane za vse življenje, bi se tudi v osnovni šoli morah ravnati po načelu: obdelati manj, pa tisto temeljito in za vselej! Podobno je v srednjih šolah, kjer se je kmalu pokazalo, da se vsega tistega, kar smo prej obravnavali v štirih letih, ne da brez škode stlačiti v dve leti. Zdaj nekateri izpuščaja, drugi zaostajajo, oboji pa imajo slabo vest. AU je res rešitev v tem, da se bodo nekateri enostavno ravnali po predlogih za nove učne načrte, ali ne vodi to v še večjo anarhijo?
Ker sem s predlogoma le delno seznanjen, imam samo eno splošno pripombo. Vsa naša prizadevanja bodo ponovno padla v vodo, če se bomo spet celotni generaciji približevah z domala istimi učnimi načrti. Medtem ko smo pred usmerjenim izobraževanjem imeh kar dobro prilagojene učne načrte za gimnazije, strokovne in poklicne šole, hočemo zdaj zanikati v povprečju zelo različne interese in zmožnosti učencev na posameznih smereh. Če nismo sposobni narediti vsaj dveh vrst učnih načrtov, tj. za štiriletne in za triletne smeri, potem je to zanesljiv znak, da je stroka v globoki krizi.
Na problem enotnih učnih načrtov se seveda navezujejo učbeniki. Veliko je bilo kritike in najbrž precej tudi upravičene. Po moje je problem dobrih učbenikov problem našega podiplom-
120
skega študija. Prepričan sem namreč, da lahko dober učbenik napiše samo človek, ki ima dolgoletno poučevalno prakso in hkrati tudi ustrezno metodično razgledanost. Kolikor vem, lahko na prste ene roke preštejemo ljudi, ki imajo magisterij iz metodike slovenskega jezika oziroma književnosti. Koliko sestavljavcev učbenikov je izpolnjevalo oba pogoja? Menim torej, da moramo ambicioznejšim učiteljem omogočiti, da razširijo in poglobijo svoje znanje. Zdaj zasnovani podiplomski študij tega ne omogoča, saj učitelj slovenščine ob delu prav gotovo ne more študirati, ker je že brez tega preobremenjen. Zato rotim naše predstavnike, naj razmislijo o stališču, da slovenistike ni mogoče obravnavati enako kot drugih strok na Filozofski fakulteti: mislim, da upravičeno zahtevamo posebne pogoje in posebno skrb.
Glede na to, da torej tudi za slovenščino pomeni usmerjeno izobraževanje korak nazaj, menim, da je prav, da skupaj povemo tudi svoje mnenje o pomanjkljivostih usmerjenega izobraževanja oziroma šolstva nasploh. Mislim, da so dosedanje evalvacijske raziskave in polemične razprave jasno pokazale, da ni možno izobraževati hkrati za začetek dela in za nadaljevanje šolanja, da je rezultat napačne zasnove predvsem izredna ekstenzivnost študija, ki ji je prilagojen tudi pravilnik o ocenjevanju, da usmerjeno izobraževanje povečuje razlikovanje po socialnem izboru, geografskem poreklu in spolu ter da iz leta v leto zmanjšuje vpis v srednje šole kakor tudi v zahtevnejše smeri. Zato predlagam, da razmislimo o
1. ponovni uvedbi šole, ki bi izobraževala zgolj za nadaljevanje šolanja,
2. zmanjšanju števila predmetov,
3. uvedbi izbirnih predmetov za tiste učence strokovnih šol, ki nameravajo nadaljevati šolanje,
4. ponovni uvedbi male in velike mature,
5. premestitvi delovne prakse v čas izven pouka.
Menim, da bi morah čimprej uresničiti predlog našega predsednika in se povezati z drugimi strokovnimi društvi, jih seznaruti z našimi sklepi in se dogovoriti za sodelovanje. Prepričan sem, da lahko dosežemo pozitivne spremembe samo ob povezavi z matematiki, fiziki, zgodovinarji, sociglogi in drugimi.
Prav je, da danes spregovorimo tudi o vrednotenju učiteljevega dela, predvsem pa o vrednotenju našega dela. Sprašujem, kdo je bil tisti, ki je v našem imenu dvignil roko, ko so v skupščini sprejemah zakon o usmerjenem izobraževanju in je bil sprejet tudi tisti znameniti člen, ki govori o do 23-urni učiteljevi tedenski učni obveznosti. S katerimi argumenti je bil za in ali se je zavedal posledic? Rekel bi samo tole: v tem stoletju se je delovna obveznost t. i. fizičnega delavca ponekod zmanjšala za polovico (od 72 na 36 ur tedensko), medtem ko se zadnje čase učiteljeva delovna obveznost celo povečuje. Če ob tem vemo, da je danes učiteljeva plača le malo nad republiškim povprečjem, medtem ko je nekdaj lahko sam dostojno preživljal ženo in otroke, potem nam je hitro jasno, kateri poklic je naša samoupravna socialistična družba najbolj razvrednotila. Ali je potemtakem čudno, da je znanje v naši družbi tako malo cenjeno?
Vsi vemo, da mora slavist že ob 20-urni učni obveznosti krepko delati še doma in da samo s pripravami, korekturami in samoizobraževanjem preseže 42-urni delavnik. Zato mislim, da bi morah zahtevati ustrezno spremembo zakona o usmerjenem izobraževanju, hkrati pa tudi utemeljiti razlike med obsegom dela pri posameznih predmetih. Nesprejemljivo je, da se vsaka šola zase bori za osebne dohodke, da učitelji ure in ure premlevajo pravilnik o delitvi dohodka in osebnih dohodkov, da nenazadnje ponekod vrednotijo šolske naloge s po 15 minutami, drugod pa sploh ne. Vse to bi moralo biti urejeno enotno za vso republiko, saj imamo konec koncev tudi Pedagoški inštitut. Menim, da ne potrebujemo takega samoupravljanja, ko se lahko zgolj prepiraš o tem, kako razdeliti dohodek, ki ti ga kot plačilo za tvoje delo določijo drugi, menim, da ne potrebujemo take svobodne menjave dela, ki lahko samo še poglobi razlike med šolami. Žalostno je, da mora učitelj razmišljati o denarju, žalostno, da se
121
mora zanj boriti. Pri tem niso oškodovani samo učenci, oškodovana je prihodnost slovenskega naroda. Kriza šolstva je namreč še kako tudi kriza slovenstva.
Pred nami je jugoslovcmski slavistični kongres Čeprav se bo morda tudi tokrat zgodilo, da bo ob referatih v slovenščini kdo odšel iz dvorane, menim, da bi morah to pot iskati predvsem skupne interese. Ob razpravi o »jedrih« so nas vsaj po odmevnosti preglasili pisatelji, zato bi bilo prav, da naša udeležba to pot odmeva v nasprotnem smislu. Morali bi se skupaj zavzeti za boljši odnos šolstva do materinščine kakor tudi za hitrejše odpravljanje napak v usmerjenem izobraževanju. Vsekakor pa bi morah razmisliti o pobudi za sklep, da se moralno obsodi branje v naših skupščinah in drugih delegatskih organih. Menim, da je problem branja tesno povezan s problemom rabe slovenščine v zveznih organih. Samo dokler se bo lahko bralo, bodo naši delegati v zveznih organih praviloma uporabljali srbohrvaščino. Prosto govoriti namreč pomeni imeti večje sposobnosti, širše znanje in več poguma, in ker je veliko težje govoriti prosto v nematerinem jeziku, lahko prepoved branja predstavlja pozitivno kadrovsko selekcijo. S problemom jezika, ki ga naši delegaU uporabljajo v zveznih organih, namreč problem slovenščine v SFRJ stoji in pade. Če v tem okolju ne bo uresničeno načelo, naj govori vsak po svoje, pa se bomo vsi dobro razumeli, ne bo rešen niti problem pouka slovenščine na jugoslovanskih univerzah niti na nižjih ravneh. Če tega problema ne bomo po črki ustave reših v samoupravnem socializmu, ga ne bomo reših nikoli.
Nazadnje, ko govorimo o slovenstvu, ne smemo mimo mnogih naših izobražencev, ki delajo zunaj meja naše domovine. Tako kot bi morah utrditi gospodarski in kulturni most z našimi zamejci, bi morah, kot je pred dnevi ugotovilo tudi Predsedstvo SRS, naše možganske potenciale, preizkušene in oplemenitene v tujini, pritegniti v naše gospodarstvo, znanost in tudi izobraževanje. Le tako lahko računamo na manj temno prihodnost in le tako lahko skupaj s Prešernom vzkliknemo:
»Vremena BODO Kranjcem se zjasnila, jim milši zvezde kakor zdaj sijale.«
Zoran Božič predsednik SD Nova Gorica
Slavistično društvo Slovenije je sprejelo referat, ki ga je Zoran Božič prebral 3. oktobra 1985 na slavističnem strokovnem zborovanju v Novi Gorici, kot izhodišče za nadaljnje reševanje perečih vprašanj v našem šolstvu.
dr. Alekscmder Skaza predsednik Slavističnega društva Slovenije
122
ŽUPANČIČEVA SPOMINSKA ZBIRKA V LJUBLJANI
Pesnikova družina se je pred nekaj leti odločila, da prepusti vso očetovo zapuščino brez sleherne odškodnine slovenski narodni skupnosti: rokopise naj bi prevzela Narodna in univerzitetna knjižnica, pohištvo s knjižnico in shkami pa Mestni muzej. Obe ustanovi sta se z odločitvijo strinjali, čeprav je šlo pri Narodni in univerzitetni knjižnici samo za prevzem, pri Mestnem muzeju pa je bilo uresničenje načrta zvezano s stroški. Zatem so | se pojavile težave ne le hnančnega, temveč tudi pravnega značaja. Po odloku, objavlje- i nem kmalu po pesnikovi smrti v Uradnem listu, se zapuščina ne bi smela niti deliti niti premakniti s prvotne lokacije, tj. iz zadnjega pesnikovega stanovanja. Končno je le prišlo do razumne rešitve problema, pesnikova družina je podpisala darilno listino, obe usta- \ novi pa sta po natančnem pregledu in popisu zapuščine le-to prevzeh. Narodna in uni- ] verzitetna knjižnica je svoj del zapuščine predstavila javnosti s posebno razstavo že ju- i nija meseca. Mestni muzej pa odpira Župančičevo spominsko zbirko kot sestavni del svo- ; jega kulturnozgodovinskega oddelka danes.'
Posebna Župančičeva zbirka obstaja že od prej kot del Belokranjskega muzeja v Vinici, i V prvotnem skromnejšem obsegu jo je kmalu po pesnikovi smrti uredil prof. Gspan, za ' stoletnico pesnikovega rojstva smo jo pa zelo spremenili in razširili, tako da danes zajema i v hiši skoraj celotno pritličje. Viniška zbirka je docela različna od te, ljubljanske: njen > koncept izhaja iz Bele krajine, prikazuje tamkajšnjo folkloro in izseljenstvo ter pesnikov rod in mladost obenem pa obiskovalca obširneje seznanja z razvojem in področji Župan- : čičevega ustvarjanja. Nova, ljubljanska zbirka nasprotno v vsej možni pristnosti ponazarja njegovo ljubljansko bivališče z dvema sobama in poleg tega njegove osebne predmete, izvirno in prevodno književno delo, pesnikove risbe in portrete pesnika, javna priznanja ; za življenjsko delo in darila, ki jih je prejel ob jubilejih, dosledno vse z eksponati iz pesnikove zapuščine.
Naša zbirka bi seveda sodila tudi v že dolgo načrtovani slovenski slovstveni muzej, do ' njega pa spričo sedanjih hudih gospodarskih razmer bržkone še lep čas ne bomo prišli.' Zato se je okvir Mestnega muzeja zdel najbolj naraven in primeren: pesnik je namreč najdlje živel v Ljubljani, ki ga je ob 50-letnici tudi izvolila za častnega meščana,- naše mesto ' vsako leto razpisuje in podeljuje nagrade za umetniške in kulturniške dosežke, ki se imenujejo prav po Župančiču,- končno ima Mestni muzej med svojimi zbirkami od svoje : ustanovitve izpred zadnje vojne zbirko stilnega pohištva, torej nekaj podobnega naši i zbirki.
Morda se bo komu zdela predstavitev pesnikovega bivališča in pohištva - čeprav pri naši; zbirki ne gre samo zanju - obrobna in nepotrebna zadeva. Resda ne more kaj dosti pri- ! spevati k razumevanju njegove osebnosti in umetnosti, pač pa predvsem ponazarja okolje, v katerem je vsak dan živel in delal. Avtentično obnovljena stanovanja, posebno delovne sobe velikih ustvarjalcev prikazujejo s spoštovanjem in ponosom povsod po kulturnem svetu, tako na zahodu kakor na vzhodu. Pri nas v Sloveniji je naši spominski zbirki soroden predvsem Prešernov muzej v Kranju, tam so prav tako zbrane materialne priče poetovega življenja, kolikor jih je mogel najti in ohraniti njegov genealog Tomo Zupan.
'Nagovor ob otvoritvi 1. oktobra 1985.
123
(Župančič bi se tudi tokrat iskreno, nehlinjeno jezil, češ zakaj ga po nevrednem primerjamo z genijem iz Vrbe.)
Avtor Samogovorov, ki so mu otroška leta tekla v Beli krajini in Novem mestu, mlada pa v tujini, na Dunaju, v Gradcu, Parizu, Bregenzu in drugod, je v Ljubljani živel najprej od IV. do VIII. razreda gimnazije in nato v drugem semestru šol. leta 1902/03 kot suplent na gimnaziji, za stalno in strnjeno pa od konca leta 1910, ko se je vrnil iz tujine, in tja do smrti v juniju 1949. Kot gimnazijec je s starši, bratom in sestro stanoval na Šentpetrski 66 (poleg Polakove tovarne), po vrnitvi v Ljubljano 1910 se je naselil v Wolfovi 6 (tam se je za Obiske pogovarjal z Izidorjem Cankarjem), ko je bil dramaturg deželnega gledališča, ga najdemo na Rožniku (kjer je danes Cankarjeva spominska soba), po poroki se je kot mestni arhivar naselil na Bleiweisovi 3, od jeseni 1916 pa vse do konca okupacije je z družino stanoval v Dalmatinovi 1 (danes je v pritličju stavbe trgovina Slovenija šport) in od osvoboditve do smrti v Veselovi 8 (poleg današnjega Cankarjevega doma). Te pesnikove ljubljanske postaje v raznih življenjskih obdobjih smo v naši zbirki nakazali na vrhu vitrin z dvojico povečanih fotografij, npr. Župančič kot maturant - Šentpetrska 66.
Pohištvo za obe sobi, ki je v glavnem bidermajersko, je za hčer in zeta izbirala in nakupovala Marija Kessler; imela je smisel in veselje za stilno pohištvo in antikvame predmete, z obojim je opremila tudi počitniško hišo v Zaki na Bledu. Pohištvo v naši zbirki predstavljamo karseda zvesto po stanju in razporeditvi v zadnjem stanovanju na Veselovi; na odmike od idealne avtentičnosti smo morah pristati pri predmetih ob prednjih stenah obeh sob, ki sta za zbirko seveda odpadh. Na stanovanju v Veselovi se je z dolgega hodnika najprej prišlo v nekak salon, sprejemnico za goste, ki je bila hkrati knjižnica. Inventar v tej sobi so med drugim sestavljali dve temni kotni omari in dvokrilna omara za knjige, vse s steklenimi vrati, ter svetlejša okrogla miza iz orehove korenine s tapeciranim kanapejem in prav takimi stoh pa s pozlačenim, iz lesa izrezljanim lestencem. Drugi, vzporedni prostor je pesniku rabil za delo in med boleznijo tudi za spanje. Opremljen je bil z obširno pisalno mizo in preprostima knjižnima policama, z zofo za morebitni oddih med delom, s šahovsko mizico za partijo šaha ah taroka, z udobno posteljo (prek nje smo položih pesnikovo delovno haljo) in z okovano skrinjo (ki ga je spremljala po tujini).
Po obeh sobah se srečujemo tudi z umetniškimi podobami in kipom, ki že sami pomenijo vehko dragocenost, a so jih člani pesnikove družine prav tako kot drugo brezplačno odstopili slovenski javnosti. V salonu visijo Kobilčina portreta pesnika in njegove žene Ani ter diploma kamniškega častnega meščanstva - Maleševo delo. Po delovni sobi pa so razvrščeni Jakopičevi olji Gabri in Večer na Savi, Dohnarjev kip Jakopiča in Pavlovčeva krajina Kal.
Poleg navedenih Ukovnih umetnin in še bolj od njih je dragocena pesnikova zasebna knjižnica. Vsebuje kakih 2600 del v raznih jezikih, slovenskem, srbohrvaškem, nemškem, angleškem, francoskem in drugih, in z raznih področij, največ seveda iz domačega in svetovnega leposlovja, posebno dramatičnega, obihio pa so zastopani tudi filozofija in religija, zgodovina in zemljepis, naravoslovje in etnologija. Knjižnica je dragocena predvsem zato, ker jasno priča o pesnikovih duhovnih interesih in obzorjih. Prenekatero od del mu je rabilo kot pripomoček pri študiju, v nazorsko orientacijo ali kot pobuda za ustvarjanje. Med deli so tudi mnoga, ki so jih pesniku s posvetilom in podpisom poklonili razni sodobniki, npr. Louis Adamič. V delovni sobi je imel na poUci stalno pri roki bogato zbirko shakespearian, jezikovna pomagala za prevajanje, Štrekljevo zbirko ljudskih pesmi in vezane letnike naših revij. Na pisalni mizi opozarjajo na pesnikovo zanimanje v zadnjem času Homerjeva epa, Shakespearov Henrik IV., Goethejev Faust pa razni Rusi in Prešeren. Na nočni omarici leže Prešernove nemške pesmi. Puškinov Bronasti jezdec in Prežihove Solzice, s temi deli se je ukvarjal prav nazadnje. Ko bo po vseh strokovnih načehh sestavljena natančna kartoteka Župančičevih knjig, in sicer v dveh primerkih, za
124
Mestni muzej in za Narodno in univerzitetno knjižnico, bodo te knjige dostopne, seveda ob primernih varstvenih pogojih, tudi resnim znanstvenim interesentom.
V tem in takšnem stanovanju je pesnik živel z družino, ustvarjal izvirna dela in poustvarjal tuje umetnine ter sprejemal obiske. Iz njega je zjutraj odhajal v bhžnjo kavarno pre-letet časnike, nato pa v službo v Dramo prebirat dela za uprizoritev ali nadzirat vaje. Popoldne se je udeleževal sej Pisateljskega društva, Penkluba ali Slovenske mauce. Zvečer je bil navzoč pri krstnih predstavah v gledališču, sicer pa se je pridružil živahni druščini penatov pri Kolovratu. Ob lepih nedeljah je z družino rad odhajal na izlete v ljubljansko okolico, poleti pa na daljše oddihe na Bled, v Kamnik, na morje ah drugam. Zlasti v letih med vojnama je veljal za našega najbolj vidnega in, kljub občasnim sporom s kritiko in javnostjo, tudi najbolj pomembnega živečega besednega umetnika Častno vlogo je odigral tudi s sodelovanjem in objavami v narodnoosvobodilnem gibanju.
Poleg opisanih sob smo v Župančičevo spominsko zbirko vključili prostor pred njima in zunanji hodnik. Na le-tem smo na panojih z izbranimi fotografskimi povečavami in pripadajočim Župančičevim besedilom nakazali pesnikov rod in mladost ter literarno družino modeme oziroma njegovo sodelovanje z Osvobodilno fronto med zadnjo vojno. V vitrinah na hodniku smo razpostavili razna darila, ki jih je Župančič dobival ob svojih življenjskih jubilejih, npr. zanimiva albuma s fotografijami, ki sta jih posnela prof. Štele in notar Grobelnik, album slovenskih slikarjev in arhitektov z njih izvirnimi risbami in ak-vareh, miniaturno jamsko svetilko - dar trboveljskih rudarjev, rdečkasto vazo iz brušenega stekla, izdelano v Rogaški Slatini, umetelno okovan album - delo kroparskih žeb-larjev in leseno posodo s prstjo z grobov talcev, ki so jo prinesli šolarji iz gorenjskih Begunj.
V prostom pred sobama si moremo ogledati v smeri kazalcev pri uri štiri vitrine. V prvi so razporejeni pesnikovi osebni predmeti, zlasti pripomočki za delo, pisanje, pa škatla za šah s figurami, servisi iz starega porcelana itn. V dmgo smo postavili pesnikove izvirne knjige kakor tudi prevode dram in romanov, nazadnje pa posmrtno masko, mavčni od-htek njegovega obraza in roke. V tretji vitrini smo pokazali izbrane poetove risbe in akvarele iz raznih krajev, posebno iz Loške doline, pokrajine ostrnic, poleg njih pa v zapuščini ohranjene portrete in karikature Župančiča: po dva Pilona in Vavpotiča ter po enega Smrekarja in Dremlja. V četrti vitrini smo razstavili priznanja za opravljeno kulturno umetniško delo, razna odlikovanja in diplomé, ki jih je pesnik prejel od tujine in domovine, od mesta Ljubljane, znanstvenih ustanov in državnih oblasti.
Z arhitektom Nikom Matulom, ki je kot izkušen strokovnjak domiselno, zanesljivo in lepo obhkoval prostor in se mu za odlično sodelovanje prisrčno zahvaljujem, sva se na moč tmdila, da bi postavila in uredila takšno muzejsko zbirko, ki bi dostojno počastila spomin velikega poeta in bi obiskovalcem kar najbolj nazorno predstavila njegovo življenjsko okolje v Ljubljani, pa tudi njegovo umetniško delo in pomen.
Joža Mahnič Akademija za glasbo v Ljubljani
125
TRI SREČANJA
Šolskega leta 1911/12 sem bil petošolec na poljanski gimnaziji v Ljubljani. V tistih letih so poglabljah Gruberjev prekop. Ko so zaprli dotok Ljubljanice, so v prekopu nastale velike luže, ki so se pozimi spremenile v izvrstna drsališča. Posebno velike mlake so bile okoh Štepanje vasi, tako da so nekatera drsališča po veUkosti prekašala celo »gosposko« drsališče v Tivoliju. Ker ni bilo vstopnine, a led je bil za drsanje imeniten, so se prihajah v Štepanjo vas drsat tudi mnogi Ljubljančani. Stanoval sem tam bhzu, v tedanjem Novem Vodmatu, zato sem bil tudi jaz tam tako rekoč stalen gost.
Nekega lepega zimskega popoldneva - bilo je v prvih mesecih leta 1912 - sem se vračal z drsanja proti domu. Pred dnevi je zapadlo vehko snega in gaz v njem je bila podobna ozkemu hodniku. Ko sem tako hitel med zasneženimi njivami, opazim naenkrat, da mi nasproti prihaja mlad, visok in slok moški z belo pleteno kapo na glavi, a v roki mu bin-gljajo drsalke. Ko je prišel malo bliže, sem mogel videti njegov ozki, podolgovati obraz z rdečkastimi brki in prav tako bradico. »To je pa Župančič!« sem pri priči dognal. Bil je natančno tak, kakršnega sem nekaj pred tem videl na fotografiji, olbjavljeni v Dom in svetu, kjer je o svojem obisku pri njem pisal Izidor Cankar. Kar zadrhtelo je v meni: to je torej tisti umetnik besede, idol nas mladih, ki smo se zanimali za hteraturo in znali prenekatero njegovih pesmi na pamet, na primer Pesem mladine:
Mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci,
in pred nami plamen gre skoz noč, kot Bog pred Izraelci.
Z Ivanom Cankarjem in drugimi pesniki je bil Župančič zame nekaj nadčloveškega, nadnaravnega, neko vzvišeno bitje, stvaritelj čudovitih pesmi - zdaj ga pa vidim pred seboj kot navadnega človeka, ki čvrsto in urno koraka po zaledenelem snegu in se gre drsat, kakor smo se hodili drsat mi navadni smrtniki. Ko sva se srečala, sem z največjim spoštovanjem pustil pesnika mimo in že mi je šinilo v glavo: »Te priložnosti pa ne smem zamuditi!«. Sklenil sem, da se vrnem na drsališče, da vidim, kako se drsa moj oboževanec. Pustil sem ga, da se je nekoliko oddaljil, potlej pa se spustil za njim. Ko si je pritrdil drsalke in stopil na led, se je videlo, da ni bil preveč trden na nogah, a je še kar šlo. Sicer je enkrat ah dvakrat padel, vendar se je ročno pobral in nadaljeval vajo.
Ne vem več, koliko časa sem tako stal in v zanosu gledal veUkega pesnika, ki se drsa kakor drugi navadni ljudje. Ni bilo več dolgo do mraka, pa sem moral domov. Težko sem se ločil od pogleda na pesnika, toda »duša mi je bila zidane volje, kot bila bi pila kraški teran«.
Kot petošolec, ki sem do tedaj prebral precejšnjo kopico raznih knjig in se živo zanimal za književnost, njeno teorijo in zgodovino, sem postal član tistega dijaškega literarnega krožka, ki se je zbiral okoh takratnega prefekta v Marijanišču Izidorja Cankarja in o katerem tako lepo piše moj tovariš in sošolec Ciril Jeglič (JiS 1975-76/3,8). Nekoč smo zaprosili Izidorja, naj nas popelje k svojemu stricu Ivanu, ki je tedaj - zdi se mi - skupaj z Zupančičem živel na ljubljanskem Rožniku. Izidor je rad obljubil. In res, nekega lepega majskega popoldneva smo se zbrali v rožniški gostilni za veliko mizo v kotu. Naš mentor je odšel po Ivana in se kmalu vrnil z njim in Zupančičem. Vsi trije so sedh med nas za mizo. Naročiti smo nekaj pijače, škatlo cigaret smo pa bih prinesh že s seboj. Koj je stekel pogovor, a o čem vse se je govorilo, se ne morem več domisliti, spominjam se le še, da je največ govoril Ivan, Župančič pa ves čas ni črhnil besedice. Tedaj je Ivan dejal: »Prebral
126
vam bom nekaj Župančičevih pesmi«. Vzel je v roke eno ali dve drobni knjižici prijateljevih pesmi in začel brati. Med prvimi so bile pesmi iz cikla »Manom Josipa Murna Aleii-sandrova«. Posebno sem si zapomnil, kako je Cankar bral pesem »Grobovi' tulijo« in tisto, ki se začenja z besedami: »O Batjuška, zakaj si šel od nas?« To je bilo zame globoko doživetje in pravo odkritje. Pisatelj je bral s takim razumevanjem, s tako globokim čustvom in tako se je vživel v vsebino pesmi, da se mi je krčilo srce. Poznal sem seveda vse te pesmi, toda tako globoko jih nisem nikdar doživel kakor tedaj v Cankarjevi interpretaciji. Pozneje sem slišal dosti raznih recitatorjev, tudi nekaj umetnikov, vendar lahko trdim, da je bilo malo takih mojstrov govorjene besede, kot je bil Ivan Cankar.
Župančič je - sedel sem mu za dolgo mizo nasproti - ves čas, kar je Cankar bral njegove pesmi, mrko in nepremično gledal predse ter hlastno kadil cigareto zacigareto. Do smrti bom hvaležen Ivanu Cankarju ne samo za tisti neponovljivi užitek ob Župančičevih verzih, temveč posebno še za to, ker mi je prvi pokazal in me naučil, kako je treba brati pesmi - tudi kadar jih bereš v sebi.
Ko je Anton Aškerc 10. junija 1912 umrl, so ljubljanske tercijalke raznesle glas, da je pesnik, nekdanji duhovnik, ki je odvrgel talar in spet šel »v civil«, neizrečeno težko umiral. Tri dni in tri noči, so pravile, se je dajal s hudičem, ki je prišel po njegovo dušo, ter klel, tulil in rjul brez prestanka, tako da so menda vse usmiljenke, ki so mu stregle v Leonišču, zbežale od njega. Te babje čenče mi niso dale miru. Ni in ni mi šlo v glavo, da bi tako razgledan človek, umetnik in filozof mogel bih tako pod vphvom smrtnega strahu, ali je pa imel revež pred smrtjo strašne bolečine, tako strašne, da je morda proti svoji volji tulil V tiste storije s hudičem pa seveda nisem verjel. Zato sem sklenil, da po vsej sih moram videti pesnika, ki mi je bil tako pri srcu zaradi prekrasnih balad in drugih pesmi - če že ne živega, pa vsaj mrtvega.
Gredoč iz šole sem stopil v mrtvašnico deželne bolnišnice ob Ljubljanici. Tam da leži mrtvi pesnik, so mi rekU. Mrtvašnica se mi je zdela precej veUka, ker je bila prazna in nikjer žive duše. Na sredi je stala črna miza in na njej odprta krsta z mrtvim pesnikom, na vsaki strani vzglavja pa sta mu goreli sveči. Bilo je okoli poldne, zunaj je sijalo in grelo bleščeče junijsko sonce, v mrtvašnici pa je bilo polmračno in hladno. Pristopil sem bliže in se zagledal mrtvemu v obraz. Naj sem še tako pazljivo gledal, nisem mogel nikjer okoli ust ali sploh kje na obličju opaziti nobenih sledov kakega »boja s hudičem«. Mirne, spokojne črte obraza so delale samo vtis tiste posebne resnobe, kakršno vtisne človeku smrt, a to resnobo je še stopnjevala že precej siva brada in brki.
Dolgo sem gledal ta izmučeni, toda mirni, resni obraz. Tako živo sem si ga zapomnil, da ga imam še danes pred očmi. V sebi sem se pogovarjal z njim in mu govoril tisto, kar je on rekel za kalifa Abduramana: »V delih svojih sam boš živel večno«.
Tiho sem se poslovil od pesnika, s katerim sem se srečal prvič in zadnjič tu, v mrtvašnici
Radoslav Poljanec Zagreb
127
VODNIK ZA LITERARNE EKSKURZIJE PO TOLMINSKI
Tolminska je deželica zase, obdana z gorami in le po dolini Soče, Idrijce in Nadiže odprta v svet Zajema pokrajine Bovško, Kobariško z Breginjskim kotom. Tolminsko kotlino, Baško grapo, spodnji del doline Idrije in Šentviško planoto z delom Cerkljanskega hribovja.
Verjetno je bila Tolminska že v času Karolingov grofija s sedežem na Kozlovem robu. Po oslabitvi frankovske oblasti je tu zavladal oglejski patriarh. Takrat je bilo ozemlje urejeno kot gastaldija na čelu z gastaldom, ki je stanoval v gradu na težko dostopnem Kozlovem robu. Patriarh, ki je prihajal v Tolmin le poleti, si je postavil udoben gradič Dvor nad Tolminko. Po razpadu patriarhove svetne oblasti v začetku 15. stoletja je tolminsko glavarstvo pripadlo goriškim grofom. Ko so leta 1500 iziunrh, so se za deželo bojevali Habsbur-žani in Benečani in jo hudo opustoših. Leta 1509 so zmagali Habsburžani in poslej tu vladali do konca prve svetovne vojne z izjemo kratke francoske vladavine (1809-1813). Med prvo in drugo svetovno vojno je to ozemlje pripadalo Italiji, nato je doseglo narodno osvoboditev v okviru nove Jugoslavije. Kot obmejno področje sedaj ene, sedaj druge države je bilo pogosto prizadeto zaradi vojn, vsekakor najhuje tedaj, ko je po njenem ozemlju tekla soška fronta. Tudi zadnja vojna, ko se je domala vse prebivalstvo vključilo v NOB, je pustila za seboj hude posledice.
Tolminska je znana po mnogih kmečkih puntih, in to leta 1515, 1627, posebno pa 1713, ko so Tolminci spodbudih k uporu Primorsko vse do Devina. Vehko je trpela Tolminska tudi zaradi potresov; potres leta 1348 je opisal France Bevk v zgodovinskem romanu Cmi bratje in sestre, potres leta 1511 pa Ivan Pregelj v romanu Plebanus Joannes in ga povezal s prastaro tolminsko balado o svet noseči ribi Faroniki, ki samo z repom zgane in povzroči potres. Ganljiva je prošnja trpečih ljudi:
Oh nikarte, riba, riba Faroruka, zavolj otrok nedolžnih, zavoljo porodnih žena.
Leta 1976 so hudi potresni sunki spet prizadeh Tolminsko, k sreči brez človeških žrtev, a s hudo poškodovanimi domovi posebno v Breginjskem kotu in na Kobariškem. Literarni odmev tega strašljivega dogajanja je novela Pavleta Zidarja Jarc in poezija tohninskih ljudskih pesnikov in pesnic, objavljena v Potresnem zborniku 1980.
Sedaj pa na pot po Tolminski!
Iz ljubljanske oziroma idrijske smeri vstopimo v tolminsko občino v Daberski grapi blizu Stopnika. Od tu je do Mosta na Soči 20 km, z Mosta v Tolmin 5 km, iz Tolmina do Kobarida 16 km, iz Kobarida v Bovec 22 km; skozi Trento do meje občine na Vršiču pa je še 30 km
Po dolini Idrijce smo mimo Stopnika kmalu v Dolenji Trebuši, kjer se v Idrijco z leve izhva Trebušnica; le-ta priteka iz 13 km dolge doline Gorenje Trebuše. V tej dohni, dostopni le z osebnimi vozili, je v 18. stoletju zaradi obilja lesa in kremenčevega peska več steklarn izdelovalo zelene steklenice in motno steklo. Med NOB je bil v Gorenji Trebuši ustanovljen IX. korpus, na kar opozarja na Bratuževi gostilni vzidana spominska plošča. V Dolenji Trebuši so na novi kulturni dvorani leta 1984 odkrili spominsko ploščo prvemu te-
128
čaju primorskih partizanskih učiteljev leta 1944. Od tod je bil doma mladinski pisatelj Vlado Klemenčič.
Peljimo se še nekohko dalje ob Idrijci navzdol in že smo na Slapu ob Idrijci, v svetu pisatelja Cirila Kosmača (1910-1980). Ce žehmo obiskati njegovo rojstno hišo, moramo čez Idrijco na drugi breg in potem levo 20 minut iti peš. Vendar je do hiše mogoče priti tudi z osebnim vozilom ah kombijem. Rojstna hiša je pod spomeniškim varstvom in je ohranjena v glavnem taka, kot je že 300 let: pokrita s slamo, s črno vežo in staro izbo s kmečko pečjo in harmonijem, na katerega je igral pisateljev oče, organist in pevovodja. V njej živi pisateljev brat Vladko z družino, treba pa bo hišo prej ali slej spremeniti v spominski muzej. Na hiši so ob 70-letnici rojstva, a že po smrti pisatelja, jeseni 1980 vzidali spominsko ploščo.
Izpred hiše je onstran Idrijce videti Modrijanov travnik, ob katerem je Kosmač v povesti Pomladni dan izpovedal svoj odnos do rodne zemlje, svoje pojmovanje domovinske ljubezni:
»Domotožje je čustveni privid domovine. V njem je nekaj sanjskega, pretresujoče lepega in vabljivega. Na tujem me je ta privid zvesto spremljal ter me pretresal; zdramil je v meni marsikaj, verjetno celo slo po pisanju. Zato pa v moj pisateljski svet, ki je naposled spet le svet čustvenih prividov resničnega sveta, sodi tudi Modrijanov travnik - in bo v njem živel kot eden najlepših travnikov... Tako! Da, zdi se mi, da mali narodi bolj ali vsaj drugače ljubimo svojo domovino, kakor jo ljubijo vehki. Majhna je... In ker ne moremo opevati njene prostornosti, opevamo in poveličujemo njene kotičke, ki pa so polni lepote, kajti lepota je podobna resnici; resnica ne potrebuje debele knjige, da se nam razjasni, lepota ne širnega, brezmejnega prostora, da se razmahne, razbohoti in razcvete. Naj prostranost bobni in poje svojo mogočno pesem, resnična lepota tiho žari...«
Ciril, ki je izgubil očeta v Mauthausnu, je želel biti pokopan poleg matere na pokopališču podružne cerkve v Ročah. Ta kraj je pa čisto v drugi smeri: s Slapa se peljemo lahko tudi z avtobusom 2 km po asfaltirani cesti, ki vodi na Planoto. Ker v Ročah avtobusa ni mogoče obrniti, naj tačas, ko si ljudje ogledajo Kosmačev grob, voznik zapelje še 1 km dalje in o-brne vozilo. Mimo cerkve z značibiim gotskim portalom in letnico 1550 (leto izida prve slovenske knjigel) pridemo na majhno pokopališče, kjer je skromen pisateljev grob, brez omembe, da je bil Ciril pisatelj - je pa od tu lep pogled po dohni, ki je bila njegov mik-rokozmos.
V primeru, da si žehmo ogledati tudi Planoto, se peljemo iz Roč naprej, in če na razcepu ceste zavijemo desno, se pripeljemo po 7 km vožnje na Šentviško goro, ki je zelo stara fara. Tu naj bi bil po izročilu doma skladatelj Jakob Gallus, rojen v hiši št 105 pri Petelinovih. Zares pa je tu živel skladatelj Ivan Lahamar (1866-1944). V cerkvi sv. Vida so ohranjene freske Jerneja iz Loke, naslikane v prvi polovici 16. stoletja; leta 1940 je njeno notranjščino poshkal Tone Kralj in med mučitelji Kristusa upodobil tudi Mussohnija. Hiša pri Lukšu ima ljudske slikarije in sončno uro iz 18. stoletja.
Planota je bila zgodaj poseljena, v prejšnjem stoletju so tu izkopali kip boginje Izide in grobove iz halstattske dobe. Leta 1699 so se farani uprh župniku Bandlju, bratu davkarja Bandlja iz Gorice, in ga izgnah iz fare. Izmed voditeljev punta 1713 sta bila s Planote Gregor Kobal in Andrej Lahamar.
Ce na razpotju nad Ročami zavijemo na levo, pridemo po 4 km vožnje na Pečine. Od tu je bil doma prvi popisovalec Planote Jakob Kafol (1820-1864), narodno zavedni duhovnik, ki je prvi v goriškem deželnem zboru govoril v slovenskem jeziku. Pri Črvu imajo usmerjeno kmetijo in kmečki turizem, v vasi pa je tudi obrat tovarne Metalflex iz Tolmina, da imajo ljudje doma zaslužek ui ne sihjo v sveL Ce se peljemo še naprej, pridemo na Ponikve, ki veljajo za največjo in najlepšo vas na Planoti. Tu je ogleda vredna Marijina
129
cerkev na hribčku nad vasjo; med vojno so jo požgali Nemci in po vojni je bila obnovljena po Plečnikovem načrtu.
Vrnimo se s Planote spet v dohno Idrijce! Po 5 km vožnje s Slapa se pripeljemo pod mogočnim železniškim viaduktom na Bačo pri Modreju, kjer priteče iz 30 km dolge Baske grape reka Bača v Idrijco. Tu so tudi našli halstattske grobove, bila pa je še mitnica tolminskega gospostva in ohranile so se nekatere mitninske knjige, o katerih je pisal Fran Gestrin. Če si žehmo ogledati Baško grapo, tu zavijemo desno. Skozi tesno grapo od leta 1908 vozi tudi železnica skozi mnoge predore in čez mnoge mostove. Vpliv gradnje železnice na prebivalce v grapi je prikazal France Bevk v romanu Železna kača.
Po 6 km vožnje pridemo na Knežo, znano iz Pregljevega romana Zadnji upornik. S Kneze je bila puntarska družina Goljevih, pa tudi Andrej Smrekar (1868-1913), pesnik, pripovednik in prevajalec med ameriškimi Slovenci. Na puntarske čase spominja tudi hrib Tlaka (913 m) nad vasjo.
S Kneze je levo odcep stare prometne poti čez Ljubinj proti Tolminu; po njej kmalu pridemo v Podmelec. Tu je bila v 6. stoletju langobardska vojaška naselbina. V tem prijaznem kraju sta bila doma pisatelj novel, povesti in romanov [Človek in pol, Pot za razpotjem) Ivo Šorh (1877-1958) in zapisovalec ljudskih pesmi Ivan Murovec, ki je prvi zapisal pesem o ribi Faroniki.
Od Kneze naprej se cesta nad lesno tovarno dvigne v serpentini, ki pripelje do napisne table za vas Temljine in kamor je še 1 km makadama. Tu sta bila doma učitelja in zbiratelja ljudskega blaga Josip Kenda (1859-1929) in Ciril Drekonja (1896-1944). Prvi ima spominsko ploščo, drugi pa spominsko mizo. Drekonja je bil ustreljen kot talec, pisal pa je pripovedno prozo (Listi bele Marjetice), pedagoške spise in pesmi. Pesem Cokle je shka težkega življenja v teh krajih; v zadnji kitici pravi:
Šklimp šklomp! udarja železo ob kamen, dolgi in težki so naši koraki, na hrbtu bremena, na nogah bremena, od rojstva do groba pod koši ramena, šklimp šklomp - na tlaki, na tlaki.
Dalje po Baski grapi pridemo na Grahovo, kjer so 1978 odkrili spomenik prvemu slovenskemu povojnemu filmu Na svoji zemlji, posnetemu 1948. To je lesena plastika samouka izpod Blegoša Petra Jovanoviča. Z Grahovega vodi desno cesta na Bukovo, kamor so po izročilu pridrh Turki, a jih je zaustavil zvon sv. Lenarta in Žrelo pod vasjo, kjer so se začeU turški konji udirati. Z Bukovega je moč priti po cesti tudi v Bevkovo Zakojco.
Vehko posnetkov iz hima Na svoji zemlji je iz naslednjega kraja ob glavni cesti, iz Ko-ritnice; naj omenim samo tistega, ko so se vaščani-talci sezuli, preden so jih ustrelili. Tu je bil doma slikar in likovni pedagog Ljubo Brovč (1919-1974), ki je v olju upodabljal domače kraje. Napravil je tudi lep osnutek za spomenik padhm sovaščanom v NOB. Ob tem spomeniku je odcep asfaltirane ceste v Rut (7 km) in Grant (8,5 km). To sta naselji, kolonizirani v 13. stoletju s Tirolskega, zato imajo hribi okrog nemška imena (Špickogel, Hohkogel itd.), pa tudi vehko priimkov je nemškega izvora (Dakskobler, Loncner, Štend-ler, Kemperle ipd). Zanimivo je tudi narečje, ki ima en sam glas za c in č, nekak vmesni glas, ki ga dialektologi označujejo z e; podobno je tudi z glasovoma s in š ter z in ž (sle-kanje).
V slikoviti vasi Rut je kraj cerkve sv. Lamberta, ki jo je 1898 poslikal shkar Delneri, mogočna stoletna lipa, pod katero je nekoč rihtar razsojal spore med vaščani. Simbol te samouprave je bil meč z letnico 1414, ki ga zdaj hrani tolminski muzej. Znano je, da se Rut 1713 ni udeležil punta in je zato prejel celo nagrado, vendar se je vse drugače izkazal pod itahjansko okupacijo in med NOB. Tu je bil doma, kot nam pove spominska plošča na roj-
130
stni hiši pri Korošcu, tigrovec Simon Kos (1911-1941), ustreljen na Opčinah. Vas je dala še revolucionarja Nikolaja Loncnerja, ki je bil ustreljen kot talec v Begunjah. Spomenik padlim v NOB sredi vasi priča, kako so se Rutarji izkazali v usodnem času.
Če se vrnemo spet na Koritnico in nadaljujemo pot po Baski grapi, pridemo kmalu v kraj z nenavadnim imenom Hudajužna (9 km od Kneze). Ime kraja naj bi po izročilu zakrivili Turki, ki so domačine presenetiU ravno pri južini. Od tu je levo pot v Zakojco (4 km), desno pa v Znojile in Stržišče (povest Ljudje iz Stržišča pisateljice Joži Munih). S Hudajužne je bil Ivan Kokošar (1860-1923), skladatelj in zbiralec ljudskih pesmi z melodijami. Vse to okolje je tudi svet mnogih Bevkovih povesti za odrasle in mladino, nad katerim se gora Kojca (Bevkov Osojnik) kot mogočen trikot vzpenja proti nebu.
Ob koncu doline, 8 km od Hudajužne, je središče Baske grape Podbrdo z znano tekstilno tovarno Bača, urejeno iz nekdanjih italijanskih kasarn. Od tod je bil doma Andrej Munih (1875-1919), publicist in narodni voditelj v Slovenski Istri. Kraj na južni strani zapira gora Porezen, na severni pa Črna prst (1844 m), ki slovi po svoji bogati planinski flori.
Ker od tu skozi 6 km dolgi železniški predor pod Koblo ali čez prelaz Petrovo Brdo pridemo na Gorenjsko, se vrnimo spet na pot ob Idrijci. Idrijca se 2 km od Bače pri Modreju izliva v Sočo, ob sotočju stoji prastari, slikoviti turistični kraj Most na Soči, ki premore hotel Soča in več gostiln. Zaradi jezu v Podselih za hidrocentralo Doblar je Soča potopljena v umetnem jezeru, ki je ravno tu najlepše in se v njem čudovito zrcali gorska okolica. V kraju je bilo halstattsko in rimsko naselje, kjer so že pred prvo vojno izkopali prek 5000 grobov. Številne dragocene najdbe bogatijo muzeje na Dunaju in v Trstu. Po zadnji vojni, ko se je kraj širil, so strokovnjaki Goriškega muzeja odkrili ostanke večjega naselja, v njem pa dobro ohranjene temelje halstattske hiše. Odkrili so tudi delno ohranjeno rimsko hišo, ki so jo restavrirali in opremili s pojasnili za obiskovalce. Pri Lovriču se pravi rojstni hiši pisatelja Ivana Preglja (1883-1960). Na hiši je klub starih goriških študentov vzidal spominsko ploščo, na kateri so poleg podatkov o pisatelju vklesani njegovi verzi:
VSE PESMI MOJE TEBE POJÓ, VSE MISLI MOJE K TEBI GREDO, VSE SOLZE MOJE TEBI TEKO - O DOMOVINA!
Čeprav je Pregelj tu preživel le svojo mladost, je Tolminsko vse življenje nosil v srcu in njegove tolminske snovi (Plebanus Joanrtes, Tolminci, Zadnji upornik, Matkova Tina, Tha-bita kumi) so umetniško najboljše. V Otrocih sonca je zapel svoji ljubljeni Tolminski:
»Tam je košček sveta, tako svojega, da mu ne vem imena. Čudovit svet, srecU med žarkim južnim soncem in senco Nadne gorske noči. Prečudno so tam tesne dohne. Pobočja hribov vise tako strmo, da bolijo: z južne v severno, z vzhodne v zahodno stran; sama vase, kakor v lijak. Togi slapovi, ki so onemeh v mirno grozotnem dnu, ki je bilo v davnini jezero. Jezero je odteklo, toda vode niso usahnile. Neskončno je tam bogastvo voda, vrelcev in rose. Kadar pa napolni poletni poldan tihe dohne, vonjajo sončni lazi v pohoti, v polteností, ki veje iz Ru-bensovega cvetočega mesa. A samo tri korake za ovinek pojdi, pa boš kakor v mrzU kopeh. Še ni zamrla romanca na tvojih ustnicah, že te je streslo v baladra grozoti.«
Na lepem razglednem kraju ob poti k stari cerkvi sv. Mavra so rojaki postavili Preglju za 100-letnico rojstva lep spomenik, delo akad. kiparja Negovana Nemca. Cerkev sv. Mavra omenja papeževa bula že leta 1192. Na pokopališču ob njej je pokopan in ima ohranjen nagrobni spomenik Pregljev dobrotnik župnik Jožef Fabjan, ki ga je ubila granata v prvi vojni v mostarskem farovžu. Ko so konec 16. stoletja gradili niže v vasi novo cerkev sv. Lucije, po kateri se je kraj dolgo imenoval, je tu delovala verska sekta skakačev. To cerkev je tudi sedaj vredno pogledati zaradi čudovitih fresk Toneta Kralja. Znani so bih mo-starski sejmi, kjer so se zbirah tudi taki posebneži, kot jih prikazuje Kosmačev Tantadruj.
131
Pregelj je v Zgodbah zdravnika Muznika upodobil sorojaka Antona Muznika (1726-1803), goriškega protomedika, avtorja znanstvenega dela Clima goritiense. Od tu je bil narodni heroj Dušan Munih-Darko, po katerem so poimenovali tukajšnjo osemletko. Vugova gostilna pa je rojstni dom pisatelja Saša Vuga (1930), ki iz Pregljevega izročila išče nove izrazne in osnovne razsežnosti.
Z Mosta proti občinskemu sedežu Tohninu pelje cesta ob Soči. Kmalu nas pripelje v Mod-rej, po potresu lepo obnovljeno vas, od koder je doma pedagoški pisec Benjamin Jurman. Na nasprotni strani Soče so Modrejce ob znožju Bučenice, rojstni kraj prevajalca Homerja profesorja Andreja Kraglja (1853-1904) in prozaista ter urednika Trinkovega koledarja Jožka Kraglja. Na pečini Pod ključem pri Modreju naj bi bil po izročilu obroč, na katerega so priklepah čokie, ko je bilo v Tolminski kotlini še jezero. Ko pa je divja baba zelenih las z veliko plevenico (motiko) prekopala zajezitev pri Mostu, je jezero odteklo.
Ko cesta zavije okrog Bučenice, se pred nami odpre Soška dolina vse do kobariškega Stola; na Dobravah je pred nami že Tolmin, razgrnjen na terasi od znožja hriba Kozlov rob (428 m) do sotočja Soče in Tolminke. Ozadje mu je prelep venec gora, kot je zapel Alojz Gradnik:
Ob nogah Krnu, Kuku in Škrbini se lesketajo v soncu rjavi krovi, Tolminke jih objemajo bregovi in Soča teče mimo po ravnini.
Grad na Kozlovem robu, ki je v razvalinah, pa je stoletja gospodoval tolminskim podlož-nikom, kot je v Sholarju iz Trente zapisal Joža Lovrenčič:
Tolminski grad - siv jastreb vrhu smrečja -mogočno z griča po dolini gleda, ko da oblastno svoje se moči zaveda: Jaz vladam Sočo in njena porečja!
Tolmin ima sedaj že okrog 3800 prebivalcev in je po potresu 1976 doživel veliko prenovo. Center mesta je s Trga 1. maja prestavljen na Trg maršala Tita, kjer so zrasle nove stavbe: 2 blagovnici, pošta, banka in avtobusna postaja. Mesto je dobilo še nov šolski center Vojvodina (ime je zaradi hnančne pomoči te avtonomne pokrajine ob gradnji), nov dijaški dom in čudovito novo knjižnico Cirila Kosmača, kjer so tudi likovne razstave in druge kulturne prireditve. Poleg prenovljenega hotela Km je skromen spomenik tolminskemu puntu 1713 z bronasto plastiko Toneta Kralja. Za domom krajevne skupnosti (nekoč grajska kapela) je doprsni spomenik Simonu Rutarju, piscu znamenite Zgodovine Tolminske iz leta 1882. Napravil ga je kipar Negovan Nemec.
Ime Tolmin je iz predslovenskih časov (dr. France Bezlaj domneva izhodiščno obliko Ta-lamon). Pod prvotno naseljenim Kozlovim robom so leta 1965 odkrili halstattsko grobišče in v naslednjih letih je Goriški muzej raziskal 458 grobov; del najdb je shranjen v arheološkem oddelku tolminskega muzeja. Prvotno jedro Tolmina je bilo na pomolu med Tolminko in Grapo, kjer so si oglejski patriarhi v 13. stoletju postavili svoj dvorec. Nanj še spominja ledinsko ime Na doru in ostanki grajskega jarka. Ko je grad na Kozlovem robu začel propadati, so v 17. stoletju Coroniniji zgradih nov grad v samem naselju. S starega dela Tolmina, ki so zanj značilne ozke ulice, se širi novi del k podnožju Kozlovega roba in proti Zatokninu. Industrijski del mesta pa se razvija na poljubinjskem polju.
Tolmin je 1820 postal trg in šele leta 1952 mesto. Leta 1862 so tu osnovah prvo Narodno čitalnico na Goriškem, leta 1870 pa organ izirah vehk ljudski tabor. Med prvo vojno je tekla soška fronta tik ob mestu in je bilo vehko hiš porušenih, izginil pa je tudi bogat gro-fovski arhiv. Po prvi vojni so prišli Itahjani in imeh tu do kapitulacije močan vojaški gar-nizon, ki je štirikratno presegel število prebivalcev. Slovensko učiteljišče, ki so ga Italijani
132
sem premestili iz Gorice, so fašisti kmalu zatrli in se je obnovilo šele po vojni. Njegovo tradicijo sedaj nadaljuje pedagoško usmerjeno izobraževanje v okviru šolskega centra.
Tolminsko narečje je prijetno zvočno s tonemskim poudarkom. Sistem samoglasnikov je pretežno diftongičen: ie (pabiem< povem), uo (puojle< polje), od monoftongov je dolg a (duga baba< divja baba), vsi drugi samoglasniki so pa kratki. Značilno je popolno akanje in krajšanje samoglasnikov (kasa < kosa). Pri samoglasnikih je }> < g {yai < gor), b < v pred sprednjimi samoglasniki (bina' < vino). Mehkonebniki k g h se mehčajo v č j š (cikla < kik-la, najié<noge, arejši < orehi). Značihii lokahzmi so npr.: ben, kajt, kuste, tuste itd.
V Tolminu so doma: pisec prvega poskusa tolminske zgodovine in zgodovinske povesti Zadnji dnevi Ogleja Alojz Carli-Lukovič (1846-1891), skladatelj opere o hlapcu Jerneju Matija Bravničar (1897-1977), slikar Ivan Cargo (1898-1958), mladinski pisatelj in se-stavljavec osnovnošolskih beril Andrej Šavh (1905), pesnica Ljubka Sorli-Bratuž (1910), kulturna delavka Marta FiUi (1926) in pisec modeme slovenske proze Boris Jukič (1947). Daljšo ah krajšo dobo pa so tu živeli politik Karel Lavrič, politik in alpinist Henrik Turna, pesnik Alojz Gradnik, slikar Rudi Kogej, sedaj tu živita skladatelj Makso Pimik, avtor partizanske pesmi Smrt v Brdih, in geograf ter planinec Hinko Uršič.
Coroninijev grad bo po skorajšnji izsehtvi sodišča in geodetske uprave v celoti na voljo muzejski dejavnosti. Začasno so na ogled arheološki, etnografski in NOB oddelek v pritličju. V veži muzeja je spominska plošča kustosinji in raziskovalki tolminskega ljudskega življenja Mariji Rutar (1903-1979). Kot ostanek grajskega parka stoji na Brajdi star tu-lipovec, ki meri v obsegu kar 4 m. V župni cerkvi Matere božje na Ilovici so v resnici odkrili podzenme prostore, ki spominjajo na kostnico v Pregljevem Plebanusu, kjer se je noseči deklici Katrici prežalostno zmešalo. Stara, mogoče najstarejša hiša v Tolminu pri Pa-tentarju pa je bila menda bivališče Plebanusa Joannesa. Na pokopališču je gotska cerkev svetega Urha z romansko ladjo in ostanki fresk; ob njej so prvi sledovi staroslovenskih grobov v Zgornjem Posočju.
Tolminski punti so pomemben motiv v slovenski umetnosti. Alojz Gradnik je v pesniški zbirki Pot bolesti objavil ciklus 15 sonetov pod skupnim naslovom Tolminski punt. France Bevk je prikazal upor 1627 v povesti Pravica do življenja, upor 1713 pa Alojzij Remec v povesti VeMi punt, Pregelj v romanu Tolminci in noveli Ma/Aova Tina, Bevk pa v povestih Iskra pod pepelom in Iz iskre požar. Likovno so puntarsko snov upodobili Ivan Cargo, Tone Kralj, Riko Debenjak in Rudi Kogej, glasbeno pa Ubald Vrabec in Marjan Gabrijel-čič. Kavčičev roman Pustola in njegova ekranizacija sta tudi povezana s tohninskimi kmečkimi upori.
Tolmin je izhodišče mnogih zaznamovanih poti v gore; priljubljena je 4-uma tura na planino Razor, kjer je prostoma planinska koča. Shkovite so gorske vasi Ljubinj, Tolminske Ravne in Cadrg, kjer še po starem delajo znani tolminski sir.
Lepe so tudi vasi v bližnji okolici Tolmina. V Poljubinju je bil doma arheolog in domo-znanec Tomaž Rutar (1807-1877), sedaj pa tam živi ljudska pesnica Pavla Leban. Etnografska značilnost kraja je pisanje verzov na pirhe za prvi maj. Hitro se veča tudi vas Žabce, kjer živi vaška kronistka in pesnica Terezina Skočir. Nad vasjo se dviga 1000 m visoko Tolminski Triglav, mogoče nekoč kraj češčenja slovanskega božanstva.
Za Kozlovim robom je vas Zatolmin, rojstni kraj prvoborca Franca Šavlija-Medveda (1903-1943), kjer je na rojstni hiši spominska plošča. Izviren spomenik padhm v NOB je zasnoval akad. kipar Marko Pogačnik. Bhzu je kanjon Tolminska Korita s 60 m visokim Hudičevim mostom; kanjon je ustvarila reka Tolminka. Malo više ob cesti Zadlaz-Cadrg je Dantejeva jama, v kateri je (zgodovinsko nedokazano) bilo skrivahšče vehkega italijanskega pesnika. Plošča ob jami pravi, da gaje tu skrival 1219. leta oglejski patriarh Pagano della Torre. Rutar navaja v svoji Zgodovini izročilo, da je podnevi sedel v rdeči obleki nad divjo sotesko Korit in v njej iskal navdih za svoj Inferno. Itahjanski okupatoi^i
133
so Danteja izkoristili za poitalijančevanje teh krajev in mu 1929. leta odkrih v tolminskem parku doprsni spomenik, ki je sedaj v tolminskem muzeju. Ta jama je povezana tudi s po-vedkami o ljudožerski divji babi - V skriti soteski Zadlaščice je med NOB delovala cik-lostilna tehnika KRN. Dostop do tja je mogoč le peš, a je dobro označen.
Iz Zatolmina je peš ah z osebnimi vozih mogoče priti po makadamski cesti v čudovito alpsko dolino Polog, kjer je pod Rdečim robom, prizoriščem hudih bojev med prvo in drugo svetovno vojno, lesena spominska kapela Javorca. V gališkem slogu (pol zidana, pol lesena) secesijsko obhkovana cerkvica ima zimaj nashkane grbe vseh avstrijskih dežel, znotraj pa v hrastov les vžganih 3000 imen padhh avstrijskih vojakov. Nad dohno se vzpenja gora Vehki Bogatin, povezana s povedkami o bajnih zakladih, ki so dale snov Dež-manu za Zlatoioga, a tudi Franu Erjavcu za poučno pripoved M vse zlato, kar se sveti. V Pologu je veUka prenovljena planšarija, kjer je mogoče za silo tudi prenočiti. Bhzu nje je slovita Pološka jama, v kateri so jamarji namerili že čez 10 km rovov.
Na Ločah ob Tohnhiki je avstrijsko vojno pokopališče, na Cvetju ob Soči pa nemško iz vehke ofenzive novembra 1917, ko se je pri preboju itahjanske fronte na Kolovratu prvič izkazal kasnejši nemški maršal Rommel. Na drugi strani Soče, v Volčah, slovi kamnito gotsko kužno znamenje iz 15. stoletja. Poznogotska pokopališka cerkev sv. Danijela z letnico 1505 je bila v prvi vojni hudo poškodovana, freske Jerneja iz Loke pa uničene. Od tu naj bi bila po Preglju doma Matkova Tina, zaročenka puntarskega poveljnika Ivana Gradnika. Tudi shkar Franc Kavčič (1762-1828) je bil od tod in je v Lomnjanovi gostilni nashkal fresko z vesehmi pivskimi motivi. Skoda, da so to stavbo po potresu poruših. Iz sosednjega Čiginja je Vladimir Kavčič (1921), ki je kot čevljar odšel v Francijo in postal francoski pesnik Jean Vodaine. V bhžini je hrib Mengore (453 m), kjer so se po izročilu pri Marijinem svetišču zbirali puntarski voditelji na posvete. Cerkev je bila med prvo vojno porušena in po vojni na novo zgrajena; poslikala sta jo Tone in Mara Kralj.
Običajna pot iz Tohnina v Kobarid je čez volčanski most na glavno cesto iz Nove Gorice proti Kobaridu in Bovcu. Ker ob tej cesti do Idrskega ni nasehj, se lahko peljemo, če hočemo videti več krajev, po malo ožji, a vendar asfaltirani cesti skozi vasi Dolje, Gabrje, Volarje, Kamno, Selišče in Ladra. Na Volarjih je poznogotska cerkev sv. Brica, ki jo je 1475 zidal mojster Andrej iz Loke. Tu bo treba še odkriti njene pobeljene freske. Pomemben vaški praznik je košpar drugo nedeljo v maju, ko je tradicionalni ples v košpah (pastirskih coklah). S Kamnega je uro pešpoti na Vršno. 2 km od Kamnega proti Ladram je na desni ob cesti hribček sv. Lovrenca (269 m), tam je ob zunanji steni cerkvice grob »goriškega slavčka« Simona Gregorčiča (1844-1906). Kjer od ceste vodi pešpot (10 minut je daleč), se cesta tohko razširi, da avtobus lahko parkira. Na pesnikovem nagrobnem kamnu, delu kiparja Antona Bitežnika iz leta 1908, je relief čolnarja na razburkanem morju, pod njim pa verz iz pesmi Naš čolnič:
NAŠ ČOLNIČ POGUBE OTMIMOl
Na dveh bakrenih medaljonih je letnica nesrečne rapallske pogodbe 1920 in verzi iz pesmi Naša zvezda:
PRIDI, ZVEZDA NAŠA, PRIDI, JASNE V NAS UPRI OČI NAJ MOJ DOM TE ZOPET VIDI, ZLATA ZVEZDA SREČNIH DNU
Od sv. Lovrenca je četrt ure hoje do vasi Smast, kamor tačas, ko smo na obisku pri grobu, voznik lahko prek Ladre zapelje avtobus in nas počaka. Potem se zapeljemo skozi Libuš-nje na Vršno (6 km z Ladre, 610 m nadmorske višine). V farni cerkvi sv. Duha na Libuš-njem je Groharjeva oltarna slika. Vršno je vas sredi planinskega raja pod mogočnim
134
krnskim pogorjem, rojstni kraj več pomembnih mož. Predvsem je tu pri Pomolču Gregorčičeva rojstna hiša, spremenjena v lep spominski muzej. Na hiši je spominska plošča, odkrita hkrati z nagrobnikom pri sv. Lovrencu,- na njej so vklesani verzi:
Ozidje, ki si zmožno bilo, Da velepevca si rodilo, Ti, ako še tako si malo, Na vek se boš veliko zvalo.
Za hišo skrbi pesnikova nečakinja, ki je preživela nacistično taborišče, in varuje mnogo stvari, povezanih s pesnikovim življenjem in delom.
Na hribčku pred počitniškim domom Iplasa so 1981 odkrili lep doprsni kip Simona Gregorčiča iz brona, delo Jakoba Torkarja; ko tako zre na svojo vas, na slap pod njo in na gore v ozadju, se zdi, da govori verze iz pesmi Pastir:
Oj pašniki sončni, lesovje temno, vi viri, potoki studeni, ti slap moj grmeči, ti selo mimo, pri srcu ko nekdaj ste menil
Prisrčen je spomenik padhm vaščanom v osvobodihiem boju; za vsakega bel kamen z imenom, med kamni pa se vije potoček, simbol premagane smrti. V vasi sta še spominski plošči Antonu Gregorčiču (1852-1925), politiku in organizatorju slovenskega šolstva na Goriškem, in partizanu Francu Šavliju-Medvedu, ki je hudo ranjen pomladi 1943 tu umrl. V duplini nad Gregorčičevim slapom je bila sanitetna postaja št. 7, kjer je zdravil dr. Aleksander Gala-Peter. Ob cesti v vas Km stoji lesena plastika v spomin tej postaji, kakor jo je zasnoval zdravnik Peter sam. Z Vršnega je bil doma samouk-portretist Rudi Šturm (1926-1982).
Vas Krn (840 m) je dosegljiva po 4 km vožnje po ozki makadamski cesti le z osebnimi vo-zih. Razvila se je iz planšarskega naselja in nad njo so še sedaj planšarije Kašina, Kuhinja, Zaslap in Leskovica sredi sončnih pašnikov po južnem pobočju Krna (2245 m). Pri Mohu je rojstna hiša zgodovinarja, geografa, arheologa in slavista Simona Rutarja (1851-1903), na kar nas opozarja plošča. Na slavističnem področju je skoraj neznan, a je kot slušatelj slavista dr. Gregorja Kreka v Gradcu pridno zbiral domače ljudsko izročilo, raziskoval ljudsko poezijo, pisal razprave o Prešernu, Koseškem in o pisateljih s Primorske. Tudi sam je zlagal pesmi in objavil povest Miramar
Cesta iz Ladre proti Kobaridu pelje prek Soče čez shkoviti Napoleonov most, vendar se ob desnem bregu Soče cesta s tem ne konča, ampak se pri mostu odcepi en krak proti Drežnici. Le-ta se v serpentinah vije po pobočju Volnika in po 6 km vožnje po asfaltirani cesti smo v Drežnici (553 m). Zadaj je mogočno ostenje Krna, za vasjo pa pašniki, od koder izvira znana pastirska: »Cincin cin Drežnica, kje so kožice?« V veliki farni cerkvi prireja orgelske koncerte Hubert Bergant. Kraj slovi tudi po svojih starih pustnih običajih in iz-vimih lesenih maskah, ki jim pravijo »obličje« in so podobne maskam v Lotschenski dolini v Švici. Od tu so Italijani med prvo vojno naskakovali Km. Zaradi italijdnskega spomenika na vrhu Krna, ki ga je poškodovala strela, so fašisti 23. junija 1922 v Drežnici požgali dve hiši in pretepli vaščane.
Iz Drežnice pelje makadamska cesta v 3 km oddaljene Drežniške Ravne, kjer je cerkev sv. Martina iz leta 1511. Bhže Drežnici, vendar bolj desno, je vas Koseč, kjer velja cerkev sv. Justa za eno najstarejših na Tolminskem. Po arhitekturi spominja na romanske tradicije, freske pa so lep primer poznogotskega shkarstva iz 15. stoletja.
Vrnimo se in se prek Napoleonovega mosta podajmo v Kobarid! Kraj je znan v svetu zaradi italijanskega poraza leta 1917 (Hemingway: Zbogom orožje - in hhn po tem romanu!). Ponaša se s staro in bogato zgodovino. Vrh Gradiča, kjer je sedaj kostnica padlih itahjan-
135
skih vojakov v prvi vojni, je bilo prazgodovinsko gradišče, odkrili so tudi več halstattskih grobov. Iz zgodovine je znano vztrajanje Kobaridcev pri poganstvu, kar je dvignilo leta 1331 pravcato križarsko vojsko, ki je prihrumela iz Čedada, posekala hpo in zamašila studenec, ki so ju častih po božje. Vse kaže, da je studenec spet privrel na dan, saj teče izpod Gradiča še danes. Vse to je opisal France Bevk v povesti Umirajoči bog Triglav, ki pa je tudi odmev fašističnega divjanja po Kobaridu in Drežnici 1922. leta. Po kapitulaciji Itahje 1943 je bil tu 7 tednov sedež partizanske »kobariške repubhke«. Potres 1976 je hudo poškodoval stare hiše z značilnimi klesanimi okenskimi okviri in nekaj so jih morali do kraja podreti.
Iz Kobarida so bih doma Andrej Gabršček (1864-1938), učitelj, politik in založnik. Zbral in izdal je že pred prvo vojno Narodne pripovedke iz soških planin ter obsežno memoarsko prozo Goriški Slovenci. Na rojstnem domu ima spominsko ploščo. Josip Pagharuzzi-Krilan (1859-1885) je bil nadarjeni, a prezgodaj umrh pesnik. Hrabroslav Volarič (1863-1895) pa je bil skladatelj in ima na trgu doprsni spomenik, delo kiparja Borisa Kahna; prvotni spomenik so uničih fašisti leta 1922. Od 1868 do 1873 je tu kaplanoval Simon Gregorčič in s svojim prijateljem Ignacijem Gruntarjem ustanovil Čitalnico. Leta 1959 so mu rojaki na trgu postavili čudovit spomenik, eno zadnjih del kiparja Jakoba Savinška. Od 1872 do 1889 je v Kobaridu učiteljevala Dragojila Milek, pesnica in tajnica Čitalnice, Gregorčičeva »planinska roža«. Vehko obeležij iz NOB v Kobaridu in okohci je delo slikarja in hkovnega pedagoga Miloša Volariča (1933).
Kobariško narečje ima ohranjeno prastaro poudarjanje na koncu besed, npr. sestra, zvezda, in pa staro sklanjatev kri - krves.
Iz Kobarida pridemo prek Idrskega na Livek po 7 km vožnje po asfaltirani cesti. Na Idrskem sta doma partizanski pisec Ivan Kurinčič-Hajduk in ljudska pesnica Katarina Stres. Livek je do 1814 spadal pod Benečijo, zato tu govorijo že pojoče beneško slovensko narečje. Kot v Benečiji so tudi tu znane povedke o ljudožerskih krivopetah. Zamočvirjeni svet Palud med Livkom in zaselkom Golobi je dal pesniku Antonu Klodiču pobudo za romantični ep Livško jezero, ki ga je objavil leta 1912. Okrog smučarske koče pod Kukom (1243 m) se razvije zimskošportno središče.
Dolina se od Kobarida naprej odpira predvsem proti Breginjskemu kotu in dolini Nadiže. Do obmejnega prehoda Robiča ob Nadiži je 6 km, do Breginja pa 18 km. Namesto po glavni cesti lahko zavijemo iz Kobarida tudi po stranski cesti v Svino, ki slovi po cerkvi sv. Andreja z začetka 16. stoletja s freskami furlanskega shkarja Tannerja. Dalje pridemo v Sužid, kjer je bila ob zadnjem potresu hudo poškodovana cerkev sv. Treh kraljev iz 15. stoletja, ki ima s freskami poslikan prezbiterij. Tu je doma avantgardni pesnik Ivan Vo-larič-Feo (1948), v hiši pri Donjcu pa se je rodila 1862 Katarina Stres, mati pesnika Srečka Kosovela. Iz Sužida se mimo močvirnega Blata vrnemo spet na glavno cesto pri Starem selu. Tu sta dve prijetni gostišči (pri Franku in Stihu), od tu je tudi odcep ceste, ki pelje v Kot.
Po tej cesti pridemo najprej v Kred, od koder sta bila doma Andrej Čebokh (1890-1923), pripovednik in kritik, ter Joža Lovrenčič (1890-1952), pesnik, pisatelj in prevajalec, avtor slovenskega Fausta: Sholarja iz Trente. V knjigi Gorske pravljice (1921) je umetniško pre-obhkoval domače ljudsko izročilo iz proze v verze. Potem se vrstijo vasi Potoki, Borjana (znana po plazovih v hudi zimi 1951/52), Stanovišče, Homec, Sedlo, Breginj, Logje in Ro-bidišče kot najbolj zahodni kraj v naši državi. Vsi ti kraji so zelo trpeh ob potresih 1976, nekateri so močno spremenili svojo podobo, najbolj pa starodavni Breginj, biser beneško-slovenske vaške arhitekture. Sedaj stoji tam novo naselje montažnih hiš, od starega jedra je le še cerkev in podkvasti ambient iz nekaj starih poslopij v njeni bhžini. Cerkev sv. Miklavža ima lep poshkan kasetiran strop iz 17. stol. in posebej stoječi zvonik. Iz Breginja sU bUa politika in publicista brata Josip (1834-1907) in Nikolaj Tonkli (1844-1902), ki imata tudi spominsko ploščo na novi šoli. Po potresu so namreč s sohdamostno pomočjo
136
SR Makedonije zgradili novo šolo, ki zato nosi ime po makedonskem revolucionarju Goce Delčevu.
Iz Kobarida ob Soči navzgor se dvignemo najprej nad kotlino, v kateri je skrit slap Kozjak. Ob Soči, ki je tu primerna za kajakaše, kmalu pridemo v Trnovo ob Soči, kjer nas prijetno presenetijo ob obeh straneh ceste postavljeni oleandri. Pot nadaljujemo mimo zapuščenega zaselka Brezovo na Srpenico, kjer je bilo nekoč razširjeno krošnjarstvo, sedaj pa ljudje najdejo kruh v tovarni krede. Odtod je bil doma Anton Melihen (1892-1918), vodja vojaškega upora v Radgoni proti stari Avstriji.
Še 3 km vožnje in že smo na Žagi, vasi ob izlivu reke Učje, ki prihaja iz Benečije. Prebivalci so nekdaj odhajah kot krošnjarji in drvarji po svetu, sedaj pa si služijo kruh v tovarnah na Srpenici ali v Bovcu. Vas je bila razdejana že v prvi vojni, v drugi vojni pa so jo bombardirah Nemci oktobra 1943. Leta 1976 jo je močno porušil potres, a je že obnovljena. Sredi vasi je lep spomenik padhm vaščanom v NOB. V kraju so se rodili narodni heroj Stane Žagar (1896-1942), učitelj, politični delavec in organizator ljudske vstaje na Gorenjskem decembra 1941. Po njem se imenuje nagrada, ki jo vsako leto podehjo zaslužnim prosvetnim delavcem. Potem je bil tu rojen Oskar Hudales (1905-1968), pisec mladinske proze (Postelja gospoda Fibriha) in zgodovinskih romanov, pa Anton Ocvirk (1907-1980), univ. profesor, literarni zgodovinar in urednik Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev ter zbirke Sto romanov.
Z Žage do Bovca je še 7 km. Peljemo se mimo mogočnega, 100 m visokega slapa Boka proti Bovcu. Na desni vidimo kraj Čezsoča, ki je znan po tigrovcih: Franc Kavs je 1938 pripravljal atentat na Mussohnija, Ivan Ivančič je bil ustreljen na Opčinah 1941, Ferdo Kravanja je izvajal diverzije po Primorski in Koroški ter padel kot partizan 1944. Etnografske, zgodovinske in druge posebnosti kraja je v rokopisu zbral domačin Hinko Klavora.
Bovec, dolino Koritnice in Trento pa, je zajel Viktor Smolej v tretjem delu svojega itine-rarija, objavljenega v Jeziku in slovstvu pod naslovom V povirju treh rek.
Janez Dolenc Šolski center Vojvodina v Tohninu
POMEMBNEJŠA LITERATURA O TOLMINSKI:
1. Berilo o Rutu. Nova Gorica 1972.
2. Bovško berilo. Nova Gorica 1971.
3. Fon Zorko - Uršič Hinko: Dolina Soče Ljubljana 1982.
4. Gala Aleksander-Peter: Partizanska bolnišnica pod Krnom. Nova Gorica 1978.
5. Gradnik Vladimir: Krvavo Posočje. Trst-Koper 1977.
6. Gregorčičeva rojstna hiša na Vršnem. Vršno 1966.
7. Krajevni leksikon Slovenije 1 (Občina Tohnin). Ljubljana 1968.
¦ 8. Marušič Branko: Po poteh velikega tolminskega punta 1. in 2. zvezek. Ljubljana 1976. 9. Marušič Branko: Šentviška planota Ljubljana 1980.
10. Marušič Branko: Veliki tolminski punt leta 1713. Trst 1973.
11. Marušič Branko in Komac Jaro: Vršno in Simon Gregorčič. Ljubljana 1973.
12. Močnik Vlado: Baska grapa Ljubljana 1974.
13. Pagon Andrej-Ogarev: Pri Kobaridu leta 1917. Trst 1972.
14. Potresni zbornik. Tolmin 1980.
15. Rutar Marija: Trentarski muzej. Nova Gorica 1972.
16. Rutar Simon: Zgodovina Tolminskega Gorica 1882. (Reprint Nova Gorica 1972.)
17. Svoljšak Drago: Tolmin. Le nécropole de 1'age du fer ancien. Paris 1974.
18. Tolminski zbornik. 1. knjiga 1956, 2. knjiga 1975.
19. Veliki tolminski punt leta 1713. Izbor gradiva. Tohnin 1973.
20. Vodnik ekskurzij po Zgornjem Posočju. Ljubljana 1975.
21. Zgornje Posočje. Zbornik 10. zborovanja slovenskih geografov. Ljubljana 1978.
22. Zupane Ciril: Zapadno-primorsko okrožje. Tolmin 1973.
137
TURGENJEV IN SLOVENSKI REALIZEM
Štefan Baibanč, Turgenjev in slovenski realizem, Slovenska matica, Ljubljana 1983, 203 str.
Razprava Štefana Barbariča zbuja bralčevo pozornost zaradi mnogih vzrokov. Bralca pritegneta že sama zastavitev teme kot »vprašanja recepcije in odmevanja ruskega realističnega pisatelja Ivana S. Turgenjeva v obdobju slovenskega realizma« in tudi literamozgodovinsko upravičena osredotočenost razpravljanja na obdobje med letoma 1869 /prvi prevod in prvi informativni članek o Tur-genjevu, op. A. S./ in 1895 /smrt Celestina, najvidnejšega popularizatorja realizma in Turgenjeva pri nas, nastop mlade generacije/. Bralčevo zanimanje za Barbaričevo knjigo poživlja tudi v izhodišču ustrezna komparativna metoda, ki jo raziskovalec navezuje predvsem na tradicijo »hrvatske literarne znanosti /A. Barac, J. Badalič, A. Flaker/, a jo opira tudi na slovensko /I. Prijatelj, A. Ocvirk/, slovansko /D. Durišin/ in širšo evropsko literarno tradicijo /Van Thlegem, Emil Staiger, Cl. Pichois, A. M. Rousseau idr./. Pri tem je za razpravljanje Štefana Barbariča odločilno, da to naravna v smeri razkrivanja specifičnosti recepcije in odmevanja I. S. Turgenjeva pri Slovencih, ko si zastavi kot temeljno vprašanje, »zakaj in kako da so Turgenjeva na Slovenskem usvojili ravno kot pisca Lovčevih zapiskov. Očetov in sinov in Pesmi v prozi, veliko manj ali pa sploh ne kot pisca Rudina, Predvečerja ali Dima«. Barbarič izoblikuje na ta način dovolj trdno literamozgodovinsko in teoretsko osnovo, ki omogoči, da »proces včlenjanja Turgenjeva v slovenski literarni prostor« in vprašanje, »kako se je ob njem /Turgenjevu, op. A. S./ oblikovala naša književna kultura«, razišče tako z hterarnozgodo-vinskUi vidikov /v poglavjih: Turgenjev v slovenskih prevodih, Publicistični odmev in kritika, Literarne zveze in vzporednice/ kots teoretskega vidika, ki se uveljavi posebno v četrtem, zaldjučnem poglavju /Literarnoteoretske perspektive/
Najpomembnejša odUka Barbaričeve knjige je njena historična natančnost in točnost. Štefan Barbarič je tako, lahko bi rekh, dokončno potrdil leto 1869 kot leto, ko je bil objavljen prvi slovenski prevod iz Turgenjeva, in temu podatku dodal celoten seznam in pregled vseh slovenskih prevodov Turgenjeva od začetkov pa do osemdesetih let, ki da »pomenijo najvišji vzpon zanimanja za Turgenjeva pri Slovencih«. Barbaričeva obravnava slovenskih prevodov iz Turgenjeva ima tudi druge razsežnosti. Raziskovalec tako s tematskega kot deloma tudi idejnega vidika primerja slovensko prevajanje s podobnim prevajanjem pri Hrvatih in Srbih, ustavlja se pri sočasni slovenski prevajalski kritiki in se tudi sam loteva vrednotenja in deloma celo klasifikacije prevodov. Njegov zaključek, da pregled prevajanja iz Turgenjeva pri Slovencih razodeva dokaj ugodno bilanco - »bolj /.../ po visokem številu prevodov« in »manj po višini jezikovnega prevoda«, je nesp&ren,-manjka mu le izčrpnejša in po-etološko bolje utemeljena kritika prevodov, ki bi zmogla v skladu s sodobno teorijo prevajanja nakazati konkretna »jezikovnoizrazna sredstva«, ki bi utegnila vplivati na sUl in poetiko slovenskega leposlovja in morda celo na razvoj slovenskega knjižnega jezika Pavšalna trditev; »Že prevodi opisov narave so terjali nemajhne napore, enako portretiranje oseb, dialog ipd.« nam ne pove mnogo. Avtor bi morda tudi tu dosegel boljše rezultate, če bi v večji meri upošteval t. i. strukturalni postopek oziroma strukturalno anahzo, Id jo po zgledu Aleksandra Flakerja razlaga in uveljavlja v tretjem poglavju svoje knjige /Literarne zveze in vzporednice/
Barbaričevo raziskovanje literarnih zvez in vzporednic med I. S. Turgenjevom in slovenskim realističnim Uterarnim ustvarjanjem temelji na stvarni obravnavi literarnih prvin in postopkov, na obravnavi motivov, tem, kompozicijskih in stilnih sorodnosti /dialogi, detajl, funkcioniranje pokrajinskih shk itd. /in na določanju »idejnovsebinskih zvez«, ki naj bi razkrilo, »ali obstaja morebiti bližnja zveza med antropologijo tujega in antropologijo našega pisca, katere so podobnosti in različnosti v idejnih zasnovah, v mislih in celotni miselnosti, v psiholoških detajlih, glede povprečnosti in prereznosti /tipičnosti/ ali polariziranosti karakterjev ipd.« Barhariču uspe, da revidira, dopohii in preseže dosedanje /večinoma bolj parcialne/ raziskave na tem področju I. Prijatelja, A. Slodnjaka, A. Ocvirka, M. Boršnik in drugih in da na novo osvetli in celo kot prvi pokaže na zveze in vzporednice med ustvarjanjem Kersnika, Dolenca, Stareta, Podlimbarskega, Detele, Gestrina, Meška in umetnostjo I. S.
138
Turgenjeva Pri teh raziskavah moti samo to, da ne opredeli dovolj jasno strukturnih ravni analize in da se omeji predvsem na semantiko ter deloma pragmatiko kompozicijske zgradbe, zapostavlja in celo opušča pa sintagmatiko. Kljub tej pripombi je treba zapisati, da Štefan Barbarič na temelju stvarne analize zvez in vzporednic ter rezultatov, ki mu jih je dal kritični prikaz obravnavanj Turgenjeva v slovenski publicistiki in literarni kritiki /od F. Celestina do Štreklja in Ivana Cankarja/, dospe do spodbudne sinteze, ki jo razgrinja sklepno poglavje razprave - Literarnoteoretske perspektive.
Za pričujoči prikaz Barbaričeve razprave je najbolj spodbudna avtorjeva ugotovitev, da si »Uterama veda v svoji razviti fazi nujno ustvarja kritičen odnos do estetskih teorij in teoremov« in da »od njih sprejema toliko in tisto, kar ji omogoča globlje prodore in razširja poglede, nikakor pa se jim a priori ne podaja«. - Barbariču je uspelo, da je z ideološko neobremenjeno in literarnozgodovinsko stvarno raziskavo napisal delo, ki po eni strani omogoča nadaljnje raziskovanje mesta in vloge I. S. Turgenjeva v razvoju slovenske literature in kulture, po drugi strani pa spodbuja in opozarja na številne naloge, katerih rešitev zahteva sodobno primerjalno raziskovanje odnosov in soodnosov med slovensko in rusko hteraturo.
Aleksander Skaza Filozofska fakulteta v Ljubljani
KNJIŽNI JEZIK
Časopis za jezikoslovje Knjižni jezik (Književni jezik), ki ga izdaja Inštitut za jezik in književnost v Sarajevu, pri njegovi pripravi pa sodeluje tudi Oddelek za južnoslovanske jezike sarajevske Filozofske fakultete, je edini jezikoslovni časopis v BiH. Tako kot prvi twsansko-hercegovski jezikoslovni časopis Vprašanja sodobnega knjižnega jezika (Pitanja savremenog književnog jezika, 1949-1957), je tudi Knjižni jezik (izhaja od leta 1972) univerzalno lingvistično glasilo. Čeprav je njegova koncepcija naravnana zlasti v obravnavo treh za srbohrvatistiko prioritetnih tematskih področij (teorija nastanka, razvoja in bistva knjižnih jezikov, obravnava knjižnega jezika v srbohrvaškem jezikoslovju, zgodovinski vidiki pri proučevanju srbohrvaškega knjižnega jezika), mora hkrati posegati še v problematiko, ki zadeva dvig jezikovne kulture, skrb za čistost in pravilnost knjižnega jezika, vprašanje rabe jezika v šoli Ln sredstvih javnega sporočanja, ocene pomembnejše domače in tuje jezikoslovne literature in obveščanje o jezikoslovnih srečanjih pri nas in na tujem. Našteta tematska področja so obravnavana v treh rubrikah: Razprave in članki. Jezik v praksi. Zapiski in poročila. Oglejmo si po- i samezne številke: |
\. Knjižni jezik, 1984, 1 je vsebinsko zelo enotno koncipiran, skoro v celoti je posvečen skladnji. Tako | Vlado Sučič v razpravi Osnovni slovnični moriem za prepoznavanje preddobnega dejanja časovnega odvisnika v francoskem in srbohrvaškem jeziku primerja franc, veznik apres que s srbh. nakon što, pošto. Avtorju je dejanje časovnega odvisnika preddobno oz. zadobno glede na to,ali je uresničeno pred dejanjem (stanjem, potekom) glavnega/nadrednega stavka ali po njem. Tako avtorjevo sta-hšče je novost v francoski sintaktični literaturi, saj je tu običajna delitev veznikov na preddobne ali zadobne glede na časovni položaj dejanja (stanja, poteka) glavnega/nadrednega stavka. Ker je razprava pisana s stališča francoskega jezika (avtor je romanist), je v nadaljevanju natančneje opredeljen veznik apres que. Obsežno ponazarialno gradivo je iz francoskega in srbohrvaškega leposlovja (Andrič, Krleža, Camus, Proust, Stendahl).
V razpravi O velelniku v sodobnem srbohrvaškem jeziku Sreto Tanasič na osnovi analize rabe ve- j lelnika v proznih delih sodobnih srbohrvaških piscev pokaže nekatere lastnosti te glagolske oblike: i
1. GlagoU gaditi se, ticati se, s vida ti se, dogadati se, boljeti, zanimati (spisek ni popoln) se ne morejo j rabiti kot velelniki zaradi svojih besedoslovno pomenoslovnih lastnosti.
2. Glagoli moči, morati, htjeti, smjeti, umjeti, trebati tvorijo velelnik z drugimi glagolskimi obUkami (npr. sedanjik).
.........., _ ^      139
3. Trdilni velelnik je pogostejši od zanikanega. Razlog je v možnosti, da se pomen, ki ga izraža zanikani velelnik, lahko izrazi še na druge načine (s trdilnim velelnikom, s sedanjikom glagolov moči, morati, smjeti, lahko tudi s pomeni nekaterih glagolov, npr. prekiniti, zabranjivati).
4. Pogostejša je raba prostega zanikanega velelnika (npr. ne boj se) kot opisnega zanikanega velelnika (1 tip: nemoj + nedoločnik, 2 Up: nemoj + da + sedanjik). Avtor opaža začetek v delitvi rabe prostega in opisnega zanikanega velelnika, kajti opisni zanikani velelnik naj bi pogosteje izražal omiljeno prepoved, prosti zanikani velelnik pa strožjo/strogo prepoved.
V rubriki Jezik v praksi je objavljena daljša študija Sava Pujiča Terminološke dvojnosti v osnovnošolskih učbenikih prirodopisa in njihovo odražanje v učenčevem spominu. To je analiza glaso-slovnih, oblikoslovnih, skladenjskih in besedoslovnih sopomenskih poimenovanj iz prirodopisnih osnovnošolskih učbenikov, napisanih pred približno desetimi leti. Leta 1971 je bU v Sarajevu Simpozij o jezikovni strpnosti in eden od sklepov je bila zahteva po uvajanju sinonimnih strokovnih terminov v učne knjige na področju BiH, ker bo na ta način omogočeno učencem vseh stopenj lažje razumevanje srbohrvaške strokovne literature. Tudi pisci prirodopisnih učbenikov so ta sklep upošte-vah. Hkrati pa je ta študija ocena testiranja, ki naj bi pokazalo stopnjo znanja sopomenskih poimenovanj pri učencih na zaključku osnovnošolskega šolanja. Rezultati testiranja so pokazali, da obvladovanje večjega števila terminoloških enot zahteva dodaten napor učencev, in bi gotovo bili boljši, če bi avtorji učbenikov pri uvajanju sopomenskih poimenovanj upoštevali naslednja merila;
1. Učenci naj aktivno obvladajo po eno poimenovanje za vsak pojem ali predmet
2. Učbenik naj ob poimenovanju, ki je najbolj v rabi v BiH, upošteva tako sopomenko, ki prevladuje vsaj v eni republiki na srbohrvaškem jezikovnem območju (npr. riža-pirinač, mrkva-šargarepa).
3. Pri uvajanju sopomenk naj se avtor izogiba narečnim, zastarelim, starinskim in metaforičnim poimenovanjem.
4. Nepotrebno je uvajanje veččlenskih sinonimnih poimenovanj (npr. nektar-slatki sok-slatka teč-nost-medni sok-cvjetni sok), avtor naj rabi dvočlensko.
5. Uvajanje terminoloških sopomenk naj bo postopno. Učenci nižjih razredov naj spoznavajo poimenovanja, znana iz splošno rabljenega besedja (npr. hljeb-kruh, lijeha-gredica), v višjih razredih pa naj se dodajajo manj znane, neznane in ozko strokovne terminološke enote (npr. mrkva-šargarepa, kar-fiol-cvjetača, malokrvnost-anemija). V rubriki Zapiski in poročila poroča Jasmina Grkovič o študiji Laszla Deszoja Typological studies in old serbo-croatian syntax (Akademiai Kiado, Budapest, 1982), Aleksander Dukič o knjigi Aleksandra Perica Savremena nauka o jeziku - generativna sintaksa i semantika (Svetozar Markovič, Beograd 1983), Darija Gabrič-Bagarič o razpravi Milana Moguša in Josipa Vončine Salo deh)eloga jera lih« azbukoprotres Save Mrkalja (Djela Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, Imj. 58, Zagreb, 1983).
2. Knjižni jezik, 1984, 2 - V rubriki Razprave in članki piše Snežana Bilbija o Anaforičnih možnostih nekaterih jezikoslovnih sredstev v sodobnem srbohrvaškem jeziku. Avtorica jezikovna sredstva, ki ponavljajo pomene ah pa spominjajo na vsebino predhodnega sobesedila, deli na glasoslovno uresničene in glasoslovno neuresničene oblike (proforms, null proforms). V nadaljevanju so podana glasoslovno uresničena anaforična sredstva (edn. in množ. os. zaimki za 3. os., kazalni zaimek to, prislov tako, zveza glagola učiniti/uraditi + to/tako/isto) in glasoslovno neuresničena (eUptična in neeliptič-na) anaforična sredstva in dodani načini izražanja anaforičnih funkcij, kar je ponazorjeno z zgledi iz sodobnega srbohrvaškega knjižnega jezika.
Stanimir Rakič v razpravi Razdelitev sklanjatev in pogoji končne nezvenečnosti v srbohrvaškem jeziku predvideva, da obstaja zveza med zvenečnostjo končnega soglasnika in delitvijo sklanjatev ter odgovarjajočih spolov v srbohrvaščini. Avtor formulira tudi pravilo končne izgube zvenečnosti, ki bi bila posebej uporabna pri klasifikaciji prevzetih besed.
V razpravi Pripovedna funkcija aorista v književnem delu Izaka Samokovlije analizira Stevan Ste-fanovič pogostost rabe tega glagolskega časa (najpogostejša je njegova raba v besediUh, nastalih med leti 1927 in 1929), njegov pomen (poveden), funkcijo (dinamizira besedilo, povečuje živost pripovedovanja in ekspresivnost povedanega), način rabe (stoji v nizu, ne posamič), aorist v zvezi (pogosto s predlogi, kar povečuje dinamičnost, živost) in rabo aorista glede na glagolski vid (avtor je evidentiral samo nedovršnike smjeti, znati, zapomagaU, pisati, moči, htjeti in dvovidske biti, čuti, kazati v tem času, ker pač aorist navadno tvorijo nedoločniške osnove dovršnikov).
140
v rubriki Jezik v praksi je Milivoje Minovič v članku Izbira slovnične teorije za potrebe pouka kritičen do načrta skupnih programskih osnov za pouk matemega jezika in književnosti v osnovnem in srednjem usmerjenem izobraževanju v SFRJ, Danko Sipka pa piše O pisanju anglizmov ročk and roU in rent a car v srbohrvaškem jezikui zavzema se za popolno govorno in pisno udomačitev obeh prevzetih besed.
V Zapiskih in poročilih ocenjuje Miloš Okuka monografijo Marije Dejanove Funkcionalni razvoj ne-določnika v srbohrvaškem jeziku (v primerjavi z bolgarščino), Nevenka Gošič poroča z znanstvenega srečanja o zgodovinski dialektologiji, Jasna Hadimejlič pa o peti jugoslovanski onomastični konferenci.
3. Knjižni jezik, 1984, 3 - prinaša razprave z znanstvenega srečanja Jezik in nacionalni odnosi, ki je bil 26. in 27. aprila v Sarajevu. Ranko Bugarski v razpravi Jezik in narod piše o ideološki, zgodovinski in teoretični povezanosti jezika in naroda in meni, da so zveze jezika in naroda v zgodovinskem razvoju razhčne, ker so odvisne od številnih dejavnikov, vphvov, razvojev. Zato ni univerzalnega obrazca za ta odnos, vsak primer zahteva razlago v svojem enkratnem zgodovinskem in družbenem sobesedllu. Asim Peco v razpravi Naš jezik in njegovo ime piše o nastanku in razvoju poimenovanja srbohrvaški jezik. Josip Baotič se v razpravi Srbohrvaški knjižni jezik, norma in variante kritično opredeljuje do še vedno prisotnega teoretičnega gledanja na srbohrvaški knjižni jezik kot na jezik, ki je na stopnji abstrakcije le en sam, medtem ko v praksi deluje kot dve varianti, ki imata vsaka zase lastnosti knjižnega jezika. Avtor je nasprotno mnenja, da je srbohrvaški jezik knjižni jezik štirih so-cialno-kultumih skupnosti, ki ga označuje enakost v različnosti (dve abecedi, dva izgovora, bogato razvita sinonimija) in da je osnovni princip norme knjižnega jezika, kjer uporabniki izbirajo med jezikovnimi sredstvi, princip elastične stabilnosti. V razpravi O sistemu in normi v knjižnem jeziku Vladimir Anic ugotavlja, da so se pri normiranju srbohrvaškega knjižnega jezika ob konkretnem rezultatu (ustaljen, stabilen, normiran jezik) tudi minimaUzirah jezikovni problemi, se mešali tipi znanja in so se pokazale pomanjkljivosti v razumevanju knjižnega jezika.
Drago Čupič je v svojem prispevku Srbohrvaška knjižnojezikovna norma in njen družbeni kontekst mnenja, da je potreben nov skupni srbohrvaški oz. hrvaškosrbski pravopis, ker je stari iz leta 1960 zastarel in ne razrešuje dovolj uspešno nekaterih sklopov jezikovnih problemov (transkripcija prevzetih besed, zlasti lastnih imen; raba velike začetnice v razhčnih poimenovanjih), pa tudi zato, ker srbohrvaški knjižni jezik ne spada med tiste jezike, ki vprašanj jezika ne rešujejo s pravopisi, ker imajo dovolj druge normativne literature. Podobno tudi Branislav Brborič v besedilu Srbohrvaški knjižni jezik y luči ustavnopravnih in sociolingvističnlh opredelitev piše o potrebi po skupnih priročnikih in normiranju, skupnem imenu in skupnih telesih, ki naj bi reševala tekoča vprašanja srbh. knjižnega jezika. Miloš Okuka v razpravi Jezikovna politika in njeno izražanje pri nas razmišlja o potrebi po zavestnem delovanju na jezik in na jezikovno rabo vseh dejavnikov družbe in ugotavlja, da še, ni izobhkovana natančneje določena jezikovna politika v okviru celotne srbohrvaške jezikovne skupnosti, čeprav se v novejšem času počasi oblikujejo sociolingvistični pogoji za medsebojno dogovarjanje, razumevanje in strpnost V razpravi Srbohrvaške jezikovne variante in pouk meni Mi-lorad Dešič, da bi bilo potrebno dati v učnih programih za osnovne in srednje šole primeren prostor variantam in izoblikovati didaktlčno-metodična navodila, ki naj odrejajo, kako naj se ta programska zahteva uresničuje pri pouku in kako naj se pišejo učbeniki. Avtor opaža, da je gradivo, na osnovi katerega učenec spoznava drugo varianto, le umetnostni jezik, upoštevati pa bi bilo treba tudi praktično sporazumevalni in publicistični jezik.
4. Knjižni jezik, 1984, 4 - Začenja se z razpravo Srdana Jankoviča Narod in knjižnojezikovna varianta, v kateri avtor najprej poda definicijo knjižnojezikovne variante Dalibora Brozoviča (Variante so prilagoditev knjižnega jezika tradiciji in sodobnim potrebam narodov, opredeljenih kot socialno-et-nične tvorbe. Zato se variante po pravilu pojavljajo v vseh narodnostno neenotnih knjižnih jezikih, Standardni jezik, Zgb. 1970, 35), ki je bila oblikovana v času, ko je bil fenomen knjižnojezikovne va-riantnosti šele v začetni fazi proučevanja. Od takrat pa so sociolingvistična proučevanja zajela številne zelo raznolike pojavne obhke knjižnojezikovne variantnosti (npr. variante francoskega knjižnega jezika v Evropi, IČanadi in bivših francoskih kolonijah, variante angleškega jezika v Vel. Britaniji in ZDA, švicarska in avstrijska varianta nemškega knjižnega jezika ter proces nastajanja dveh variant nemškega knjižnega jezika v obeh Nemčijah, primer srbohrvaškega jezika, ki je knjižni jezik štirih narodov v okviru ene države v štirih različnih socialno-kulturnih okoljih ter nasprotno primer narodnostno enotne Norveške z dvema knjižnima jezikoma) in zato avtor meni, da so osnovni dejavniki, ki vplivajo na oblikovanje knjižnojezikovnih variant razprostranjenost knjižnega jezika na
141
strnjenem ali nestmjenem ozemlju, strukturiranost posameznega sociokultumega okolja glede na narodnostno sestavo (enotna, neenotna) ter zgodovinski, kulturni in gospodarski razvoj in potrebe ter perspektive razvoja. Avtor svoje teoretične poglede na knjižnojezikovne variante podpira z rezultati novejših sovjetskih sociolingvističnih raziskav, zlasti upošteva kijevski krog. Bogdan L. Dabič v razpravi Privativni predponi ne- in bez- v slovanskih jezikih proučuje besedotvorno funkcijo členka ne in predloga brez v starocerkvenoslovanskem, ruskem, srbohrvaškem, češkem in poljskem jeziku. V razpravi Turcizmi v funkciji imenovanja oseb v Dervišu in smrti in Mostu na Drini avtorica Remzija Hadžiefendič proučuje, kako I. Andrič in M. Selimovič odvisno od pripovedne tehnike (zlasti pripovedne točke gledanja) uresničujeta poimenovanje oseb s turcizmi v obeh zdaj že Idasičnih jugoslovanskih romanih. Ker je pripovedna točka gledanja obeh piscev različna (v Sehmovičevem romanu je v središču derviš Ahmed Nurudin in je roman subjektivna drama, intimni zapis v prvi osebi, v Mostu na Drini pa je pripovedovalec oseba zunaj književnoumetniškega sveta, vsevidnl in vsevedni opazovalec, opisovalec, kronist življenja ob Drini (Višegrad) in njenega mosta, je tudi poimenovanje oseb z imeni orientalskega izvora različno. Meša SeUmovič poimenuje svoje osebe s starimi, večinoma zastarelimi turcizmi (svet njegovega romana je muslimansko naselje v davnih časih) na več načinov. Z osebnimi imeni poimenuje glavnega junaka Ahmeda Nurudina in ljudi iz njegovega Intimnega kroga, oblast, upravo in obrobne osebe pa z nazivi ali poklici, odvisno od tega, v kakšnem odnosu so do derviša oz. do nekoga, ki je v vlogi imenodajalca. Svet Mosta na Drini ni narodnostno enoten, tu živijo Židi, Srbi, Hrvati, »Cigani«, Cehi, Muslimani, Poljaki, Nemci, Madžari in so turcizmi zaradi narodnostne nemonolitnosti nacionalni signal. Andrič imenuje Muslimane glede na model kulturnega okolja, to je glede na njihov socialni izvor in glede na njihov položaj v hierarhiji Višegrada na več načinov, z narodnimi imeni, vzdevki, skrajšanimi imeni, nazivi, poklici, imenom in priimkom. Razprava Oblike sedanjika v jeziku Joanikija Pamučine je analiza rahe oblik sedanjega časa, kjer avtor razprave Ibrahim Čedič zapaža, da je sistem sedanjiških oblik v Pamučinovem jeziku oblikovan pod vplivom rodnega narečja (vzhodnohercegovsko). V tem je J. Pamučina naslednik Vu-kovih idej, ki narodni jezik v funkciji knjižnega proglašajo za edini vzor.
V rubriki Jezik v praksi v članku Sklanjatev samostalnikov Upa loto in judo Danko Sipka ugotavlja, da so pri obeh prevzetih besedah kolebanja v rabi sklanjatvenih obUk. Čeprav normativni priročniki odrejajo, da loto in judo enako kot druge prevzete besede na kratki končni nenaglašeni-o v ednin-skem imenovalniku to imenovalniško končnico izgubita in jo nadomestita z odgovarjajočimi sklon-skimi končnicami (loto - Iota, judo - juda : noktumo - noktuma), se v sredstvih javnega obveščanja rabijo oblike z ohranjenim končnim -o iz imenovalnika ednine (loto - lotoa, judo - judoa po Upu biro - biroa s končnim naglašenim -o, si. biro - biroja).
V rubriki Zapiski in poročila poroča Vlado Sučič o Slovnici sodobnega francoskega jezika (avtor Marko Papié, izdal Zavod za udžbenike i nastavna sredstva, Beograd, 1984), Ljiljana Stančič pa oceni Zgodbe o obhkah besed (avtor Miloš Okuka, izdal Zavod za udžbenike, Svjetlost, Sarajevo, 1984).
Jasna Honzak-Jahič Filozofska fakulteta v Sarajevu
142
POUK SLOVENSKEGA JEZIKA IN KNJIŽEVNOSTI
V SREDNJEM USMERJENEM IZOBRAŽEVANJU
(Nova Gorica, 3. 10. 1985) «
Zasedanje je vodilo delovno predsedstvo v sestavi: Z. Jan, M. Štrancar, B. Krakar.
1. J. Dular je predstavil učbenik Slovenski jezik 4, ki je pred izidom.
2. Z. Božič je prebral svoj referat Slovenščina, šolstvo in slovenstvo.
3. J. Dular je poročal o rezultatih ankete, ki jo je med učitelji slovenščine v usmerjenem izobraževanju izvedlo Slavistično društvo (prim. lanskoletni JiS, poročilo Vlaste Luštrek).
4. S. Šimenc je poročal o rezultatih, ki jih je na svojo anketo dobila predmetna evalvacijska komisija Zavoda SRS za šolstvo. Njeni rezultati se ujemajo z rezultati ankete SDS. Bistvena zahteva je povečanje števila ur na 4 tedensko. Usklajevanje zdaj prevzema osrednja evalvacijska komisija.
5. P. Kolšek je dal nekaj pojasnil v zvezi z osnutkom popravljenega učnega načrta za pouk književnosti.
6. B. Krakar je pojasnila osnutek popravljenega učnega načrta za pouk jezika v usmerjenem izobraževanju.
V razpravi so sodelovali: B. Pogorelec, M. Jelen, J. Toporišič, A. Skaza, B. Paternu, R. Kim, T. Korošec, J. Dular in drugi. Po njej so se izoblikovali naslednji sklepi:
1. Referat Z. Božiča naj se objavi v sredstvih javnega obveščanja. Načelno ga SDS lahko sprejme kot temeljno delovno usmeritev v prihodnjem letu.
2. Podpiramo uvedbo predmeta Kultura pisnega in ustnega izražanja za vse bodoče učitelje.
3. Predlagamo, naj se 8. člen Zakona o usmerjenem izobraževanju dopolni z določilom, naj bi vsi učitelji, ki učijo na slovenskih šolah, predložili dokazila o znanju slovenskega jezika.
4. Učne programe in njihove spremembe je potrebno temeljito premisliti, poskrbeti tudi za njihovo diferenciacijo glede na stopnje in usmeritve izobraževanja. Treba bo tudi omogočiti sistematično izobraževanje strokovnjakov praktikov za pisanje učbenikov.
5. Temeljna pa ostaja zahteva po povečanem številu ur slovenščine v srednjem usmerjenem izobraževanju. Potrebne so 4 ure tedensko, če naj se izboljša kvaliteta pouka in uresničijo široko zastavljeni vzgojnoizobraževalni smotri tega predmeta.
Zapisala: Boža Kiakar-Vogel
STALIŠČA METODIČNE SEKCIJE, KI SO SE IZOBLIKOVALA NA KONGRESU ZVEZE SLAVISTIČNIH DRUŠTEV JUGOSLAVIJE V SARAJEVU 18. 10. 1985
1. V pedagoških pristopih v pouku materinščine je veliko tradicionalizma. Pouk je treba posodobiti, zato je treba učiteljem omogočiti več izpopolnjevanja.
2. Didaktiki jezika in književnosti je treba omogočiti poln strokovni razvoj na vseh pedagoških fakultetah. Biti mora samostojna raziskovalna in pedagoška smer, ne pa odvisna od literarne ali jezikoslovne znanosti kot njun privesek.
143
3. Učitelji srbohrvaščine niso usposobljeni za poučevanje slovenščine oz. makedonščine. Zato tega pouka v praksi ni. Treba je torej okrepiti študij teh dveh jezikov na filoloških fakultetah.
4. Pouk jezika je zapostavljen tako v srednjih šolah kot na univerzitetni ravni, zato mu je treba posvetiti bistveno več pozornosti.
5. Pouk materinščine v srednjem usmerjenem izobraževanju nima ustreznega mesta. Opazni so še nadaljnji poskusi odrivanja tega predmeta med manj pomembne. To zmanjševanje njegove pomembnosti je treba takoj preprečiti in mu omogočiti zadosti veliko število ur.
6. Posebna pozornost naj velja pouku materinščine v dvojezičnih okoljih, med zdomci in drugod. Ta pouk naj izvajajo le za to usposobljeni učitelji, ne pa drugi profili z neustrezno strokovno in pedagoško izobrazbo.
7. Treba je izboljšati položaj učitelja materinščine in mu omogočiti ustrezne pogoje za delo z zmanj-šanjfem učne obveznosti.
8. Ta stališča je treba posredovati vsem republiškim organom in organizacijam ter društvom, ki se ukvarjajo z organizacijo pouka materinščine. Ti naj jih upoštevajo pri delovnih programih.
Zapisala: Boža Krakar-Vogel
NEKAJ NOVOSTI KNJIŽNICE ODDELKA ZA SLOVANSKE JEZIKE IN KNJIŽEVNOSTI FILOZOFSKE FAKULTETE V LJUBLJANI
Antologia poezji dzieci^ciej. Wybr. i oprac. Jerzy Cieslikowski. Wyd. 2. Wroclaw 1983. - Pol 209/1, 233
Antologija ukrains'koi poezii v šesti tomah. Küv 1984. Tom 2: Ukrains'ka dožovtneva poezija Tvori poetiv XIX st; tom 3: Ukrains'ka dožovtneva poezija. Tvori poetiv XIX - počatku XX st - Ukr 144
Berghorn, Gregor: Untersuchungen zum Verbum ünitum im altbulgarischen Sestodnev des Exarchen Johannes. Würzburg 1983. - Phil 11 2528
Chaloupka, Otakar: System hterarni vychovy a jeho perspektivy. Praha 1984. - Var 11 542 Cernov, Valerij A.: Russkij jazyk v XVIIl veke. Morfologija. Krasnojarsk 1984. - Phil I 572 Dialektografija russkogo jazyka Moskva 1985. - Phil II 2516
Dmitrenko, Svetlana N.: Fonemy russkogo jazyka. Sočetaemost' i funkcional'naja nagruzka. Moskva 1985.-Phil II 2517
Dobrzynska, Tereza: Metafora. Wroclaw 1984. - Lit hist II 1047/11, 4, 1
Eco, Umberto: A theory of semiotics. Bloomington 1979. - Lit hist II 3329
Frye, Northrop: Veliki kod(eks). Biblija i književnost Beograd 1985. - Lit hist II 3308
Ginzburg, Ehm L.: Konstrukcii polisemii v russkom jazyke. Taksonomija i metonimija. Moskva 1985. - Phil II 2529
Gradacionnaja fonologija jazyka i prosodija slova russkoj dialektnoj reči. Kazan 1985. - Phil 1 579
Grivec, Franc: Santi Cirillo e Metodio, apostoli degli slavi e compatroni d'Europa. Roma 1984. - Lit hist II 3326
Grucza, Franciszek; Zagadnienia metalingwistyki. Warszawa 1983. - Phil II 2526
144
Holub, Robert C: Reception theory. A critical introduction. London; New York 1984. - Lit hist 11354
Istorija i s'Vremenno s"stojanie na b"lgarskija knižoven ezik. Sofija 1985. - Phil II 806/26
Jan Kochanowski 1 kultura odrodzenia. Materiaty z sesji naukowej zorganizowanej przez Uniwersy-tet Warszawski w dniach od 19 do 21. marca 1981 roku w Warszawie. Warszawa 1985. - Lit hist 11 3304
Jauss, Hans Robert: Aesthetic experience and Uterary hermeneutics. Minneapolis 1982. - Lit hist II 3324/3
Kalnyn', Ljudmila E., Ljudmila I. Maslennikova: Opyt izučenija sloga v slavjanskih dialektah. Moskva 1985. - Phil II 2534
Kožin, Aleksandr N.: Leksiko-stilističeskie processy v russkom jazyke perioda Vehkoj Otečestven-noj vojny. Moskva 1985. - Phil II 2532
Krabi, Siegfried, Josef Kurz: Kleines Wörterbuch der StiUcunde. 6., neubearb. Aufl. Leipzig 1984. -Lex I 432
Kryvicki, Aleksandr A.: Fanetyka belaruskaj movy. Minsk 1984. - Phil II 2511
Lacan and narration. The psychoanalytic difference in narrative theory. Baltimore; London 1983. -Lit hist II 3327
Language and Uterary theory. In honor of Ladislav Matejka. Ann Arbor 1984. - Phil II 1969/5 Lanham, Richard A.: Analyzing prose. New York 1983. - Lit hist II 3328
Die Lehrer der Slawen Kyrill und Method. Die Lebensbeschreibungen zweier Missionare. Aus dem Altkirchenslawischen übertragen und herausgegeben von Joseph Schütz. S. Ottilien 1985. - Phil I 575
Lingua in diaspora. Studies in the language of the second generation of Yugoslav immigrant children in Sweden. Lund 1983. - Zborn II 838/9
Lukan, Walter, Max Demeter Peyfuss: Ost- und Südosteuropa-Sammlungen in Österreich. Verzeichnis der Bibliotheken. Institute, Archive und Museen. Wien 1982. Zborn II 839/9
Majtan, Milan, Kazimierz Rymut: Hydronimia dorzecza Orawy. Wroclaw 1985. - Phil II 1847/58
Milovič, Jevto M.: Petar II Petrovič Njegoš u svom vremenu. Titograd 1984. - Zborn II 686/5
Mura tov, Alkol'd B.: Turgenev - noveUist 1870-1880-e gody. Leningrad 1985. - Lit hisL II 3317
Olesch, Reinhold: Thesaurus linguae dravaenopolabicae. Wien 1983-1984. 3 Bde. - Zborn II 341/42
On narrative. Ed. by W. J. T. Mitchell. Chicago; London 1981. - Lit hist II 3322
Poštolkova, Béla: O češke terminologu. Praha 1983. - Phil I 568/2
Problemy funkcional'noj grammatiki. Moskva 1985. - Phil II 2530
Problémy literarnej avantgardy. Konferencia Slovenskej akadémie vied v Smoleniciach 25.-27. oktobra 1965. Bratislava 1968. - Zbom II 820
Puškin V žizni. Sistematičeskij svod podlinnyh svidetel'stv sovremennikov. Moskva 1984. - Lit hist II 527
The reader in the text Essays on audience and interpretation. Princeton 1980. - Lit hist II 3321
Sacred narrative. Readings in the theory of myth. Berkeley 1984. - Lit hist II 3325
Samewska-Giefing, Irena: Nazewnictwo w nowelach i powiesciach polskich okresu realizmu i naturalizmu. Poznan 1984. - Phil II 1668/29
Slovnik hterarni teorie. 2. vyd. V Fraze 1984. - Lex II 831
Stownik polskich form homonimicznych. Wroclaw 1984. - Lex II 834
Steffen, Wiktor: Stownik warmiiiski. Wroclaw 1984. - Lex II 828
Struktura i funkcioniravanie poetičeskogo teksta. Očerki hngvističeskoj poetiki Moskva 1985. - Phil • I 574
Suslova, Anna V., Aleksandra V. Superanskaja: O russkih imenah. Izd. 2-e, ispr. i dop. Leningrad 1985.-Phil I 578
Terras, Victor: A Karamazov companion. Commentary on the genesis, language and style of Do-stoevsky's novel Madison 1981. - Lit hist II 3316
Topoliiiska, Zuzanna: Polski- macedonski. Gramatyka konlrontatywna. Wroclaw 1984. - Gram II 691
Vilikovsky, Jan: Preklad ako tvorba. Bratislava 1984. - Lit hist I 1342/6
Wright Elizabeth: Psychoanalytic criticism. Theory in practice. London; New York 1984. - Lit hist I 1355
Zaliznjak, Andrej A.: Ot praslavjanskoj akcentuacii k russkoj. Moskva 1985. - Phil II 2512 Zadio i miôd madrošci. Antologia aforyzmu polskiego. Wroclaw 1984. - Pol 574
Jožko Savli, Veneti naši davni predniki. Glas Korotana, št 10. Izdal in založil Ivan Tomažič (Visokošolski dom Korotan), Dunaj-Wien 1985, 125 str.
Est Europa. Universita degli studi di Udine? Instituto di lingue e letterature dell 'Europa orientale »Jan J. N. Baudouin de Courtenay«, I. Udine 1984, 245 sti.
Draga Ahačič, Robert Pignarre, Dramsko gledališče. Mestno gledališče ljubljansko, Ljubljana 1985, 270 str. (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, 97.)