Strahovit zločinec. Prepogosta zločinstva v sedanjih dneh so ljudem odvzela tisto grozo, katera jib je poprejšnja leta sprehajala, če se je kde kaj fiudobnega zgodilo. Ljudje so postali v tej reči uže topi in neobčutni. Veliko je uže, če dalje časa kakšnega zločina ne pozabijo. Toda kar se je zadnje dni pri nas godilo, to se ljudem saj v nekaterib okrajih zlasti v sv. Lenartskem in Konjiškem ne izbriše kmalu iz spomina. Zločinstvo je prestrahovito in zopet žalosten dokaz, da brez sv. Kristusove vere človek zabrede in postane grozovitnejši od divje, krvi lačne hijene. Ludvik Havranek se je rodil v Krapini ter vzrastel v Konjicab. Dečko je bil prebrisane glave in čedne postave. Več časa je služil pri županu Koprivniku na Padežkem vrhu. Vzamejo ga k vojakom in vvrstijo v žeuijski oddclek, kder se dobro nauči pisati, brati in računiti. Tudi nemška beseda mu gladko teče. Ko vojaštvo dosluži, vzame ga nek profesor in učenjak prirodoslovec kot slugo seboj na potovanje križem sveta. Na tem potovanji, na kopnem in morji, vidi veliko tujih ljudij in krajev v Evropi, Afriki in Aziji pa tudi sv. vero popolnera zgubi. Pravijo, da je bil v Egiptu pa tudi na Turškem nekaj časa v sužuosti potem pa med cigani. Naposled vrne se domov in ostane v Gradci ter dobi baje na vseučilišči posel kot sluga. Živi naprej brezverno in slabo tako, da ga obsodi c. k. sodnija na 4 leta v ječo. Tri leta odsluži v Karlavi, za četrto pa je od cesarja pomiloščen. Predlanskim je bilo, ko dojde zopet v konjiški okraj ter služi tu in tam. Ljudje se mu čudijo, da nemški gladko govori "kakor kakšeu profesor. Pa tudi strmijo, ko jim pravi, da je brez vsake vere in sta mu brezverstvo in pregreha bila možgane zmešala. Sicer pa se obnaša tiho, mirno in pokorno. Nekokrat ga malo razdraži Likušova rejenka ter jo hoče zabosti. Likuš ga napodi. Sedaj se poda v Slovenske gorice. Tukaj v sv. Lenartskem okraji ubije svojo mater. Vsled tega pride pred porotno sodnijo celjsko, ki ga za norega spozna in v deželsko norišnico Feldhofsko pri Gradci odpošlje. Vendar tukaj zbeži in ubije v Samarkovi pri sv. Lenartu v Slov. goricah posestnika Scbonwetterja, jegovega sinčeka in smrtuo rani njegovo ženo. Morivec beži proti Mariboru in jo mabne v Pohorje. V soboto 7. oktobra pije v krčmi pekarjevej v Oplotnici, v nedeljo zgodaj pa ga vidijo uže vrh Pohorja pri Studenčnikovem žlebu. V noči potem pride na Mlakarjevo (holcerjevo) gostijo pri Tevžunu na Padežkem vrbu, kder se potika do pondeljka (9.) popoludne. Med tem pridejo žandarji, od sr. Jugertskega župnika upozorjeni, v Pohorje ter ga zunaj vesi sv. Jugertske po široki cesti v Vas gredočega do malo korakov srečajo. Megla je pa gosta, da človek svoje noge pred seboj ne vidi. Zločinec zasliši žandarje glasno govoriti, jih spozna po njihovej nemščini in mahne hipoma v stran. Ljudje se ga povsod budo bojijo vedoč, da je na Padežkem vrbu požgal dve kmetiji in dve žagi. Prejeti se ga nihče ne upa, še jesti mu dajejo, kedar jih poprosi. Klatil se je dalcč na Pohorji, in se nahajajo 1'rišna kurišča po gošab, kder si je gobe, krompir itd. kuhal in pekel. Pastirjev in otrok ni mogoče na pašo spraviti za živino. Zandarji pa ga zastonj zalezavajo. Bog vedi, kaj je bilo, da ga je v nedeljo jutro 15. oktobra gnalo doli pred Oplotnico v kajšo črevljarja Ungarja (glej dopis iz Cadrama). Nesrečnež umori črevljarja, ženo in 2 otroka, tretjega pa strašno rani, ter naposled hišo užge. Sedaj hiti na visoko Poborje nazaj, da ubije nosečo ženo kmeta Ferdinanda Vetriba (po domače Jurgo), na katero je uže več časa prežal. Vetrih je zadnji in. najvišji posestnik ondi na Poborji. K sreči je doma in biti branit ženo in otroke. Havranek se pa zakadi v njega z bodalom in koračunom (uožem) pa Vetrih ga udari s sekiro tepačo v bok in križ prav močno. Nekaj tremitkov še srdito seka po Vetrihu pa ga ne dosegne. potem se pa uvidevš! da je hudo ranjen spusti v pobeg. Vetrih vdere za njim in ga po '/1 ure trijajočem dirjanji dobiti in vjame. Zenejo ga k sv. Jungerti možje ukajoči, da so zločinsko pošast ngrabili želeč ga izročiti krvavej sodniji. Toda oas mu poteče. Sedaj ga pokliče sam božji sodnik pred sebe. Havrauek izdilme svojo nesrečno dušo. Ko bi ta človek bil zvest oatal Bogu, lepim naukom sv. Cerkve, katerih je v mladosti gotovo in mnogo prejel, lehko bi zavoljo svoje bistre glave in krepke poatave primeruo srečo dosegnil uže na tem svetu. Tako pa je izneverivši se Bogu in Cerkvi postal zločinska pošast, da je groza le misliti ua njo! Slabe tovaršije in krivi nauki so mu bili v največjo nesrečo!