J. E. Bogomil
Dve luči
5. Volitev stanu.
T Isak človek je dolžan, da služi.Bogu. Služi mu pa *-^ najlažje v tistem stanu in poklicu, kamor ga kliče Bog-Do tega stanu čuti človek neko notranje nagnjenje in veselje. Nismo vsi za svet in tudi ne vsi za samostan. Tudi ne moremo biti vsi misijonarji, ne vsi kmetje, ne vsi trgovci... Vsi pa smo poklicani na to, da se po izvršeni življcnski nalogi zberemo v hiši pri Očetu, na svojem pravem domu, kjer bo vsak prejel svoje plačilo.
Oba sveta mladeniča, Stanislav in Alojzij, sta zgodaj čutila v sebi nagnjenje do redovniškega življenja.
V hudi bolezni, v kateri je bil čudežno ozdravljen, je dobii Stanislav v prikazni od same Matere božje na-ročilo: »Vstopi v družbo Jezusovo!«
Stanislav je premišljal pomen tega klica in je sklenil, da vstopi res v ta red. Toda težave so mu stale nasproti od vseh strani.
Na Dunaju ga niso hoteli sprejeti; bali so se nje-govega očeta, njegove nejevolje in jeze. Lahko bi bila nastala velika nevarnost za ves jezuitski red.
Stanislav pa je molil in čakal. Svojo željo po redov-niški halji pa je tudi ponavljal vedno in vedno svojim predstojnikora in Bogu
Po hudih borbah, ki jih je imel s svojimi sorodniki, sklene po nasvetu patra Franca Antonija, da potrka na jezuitska vrata v Nemčiji. Tam je bil takrat redovni pred-stojnik (letos za svetnika proglašeni) pater Peter Kanizij. Kot skromen romar preoblečen je zapustil Stanislav Dunaj in se napotil v Avgsburg na Nemško. Samo tlelu božje previdnosti se mora pripisovati, da je ušel Stanislav na tem potu zasiedovanju svojega brata Pavla.
88
VendaFpa ga v Nemčiji tudi sveti Peter Kanizij ni hotel sprejeti. Nasvetoval mu je, naj gre v Rim. Torej spet nove težave, nove nadloge in novi križi! A močnejša kot vse je bila Stanislavova stanovitnost. Napotil se je res na dolgo pot in je dosegel v Rirau to, kar je želel: sveti Frančišek Borgia ga je sprejel v jezuitski red.
Prav isto hrepenenje je imei pozneje mladenič iz Kastiljone, sveti Alojzij.
Tudi on je moral bojevati z domačimi, zlasti z oče-tom, hude boje, predcn je dobil dovoljenje za samostan.
Oče Ferdinand je gotovo ljubil svojega Alojzija. Hotel mu je dobro, namenil ga je za svojega naslednika, zato je tudi vse poskusil, da bi odvrnil sina od samo-stana. Pošiljal ga je po raznih knežjiti dvorih, da bi pre-motilo razkošno knežje življenje blagega raladeniča; po-skušal je pri Alojzijevih prijateljili in znancih, da bi ga oni s svojo zgovornosfjo pripravili do tega, da spre-meni svoj sklep; oče sam je poskuša! z vso svojo ve-ljavo in z vsem svojim vplivom, da pridobi sina za svoje namere.
Že je misiil Alojzij, da je zmagal on, pa je oče izrekel trde besede: Dokler ne boš star 25 ld, ti ne dam dovoljenja. če pa odideš v samostan, idi — toda za svojega sina te več ne bom spoznal.«
To so bile hude besede!
Alojzij je bii pripravljen, da čaka še dolgih osem let Cakai je res, molil in ostal zvest svojetnu skiepu. Morda se oče s časom 1e omehča? In se je res omehčal. Bilo je sredi avgusta leta 1585. Alojzij je znpustil očetov dom v spremstvu svojega brata Rudolfa in se napotii za ciljem svojega hrenenenja, v blaženi Ritn.
Čudno, prečudno je res Bog vodil oba miadeniča! Hotel je paf svetu pokazati, kar pravi po preroku: »Vaša pota niso moja pota, in vaše raisli niso moje misli.« Svet K pričakovat. da bostn oba knežia mladeniča Iicdiia dru-
89
gačno pot skozi življenje. A kdo ve, če bi jima od sveta določena pot ne bila v pogubljenje? Bog pa ju je klical v življenje; med one trutne, ki hodijo za božjim Jagne-tom, kamor gre.