R E $ E R NOVO GLEDALIŠČE • KRANJ • SEZONA 1952-53
1
PREMIERA V SOBOTO, DNE 18. OKTOBRA 1952
BRATKO KREFT:
KRAJNSKI KOMEDIJANTI
Komedija v treh dejanjih
(Nastopajo:
Baron žiga Zois .... Anton Tomaž Linhart Jožefina Linhartova .
G capa Garzarollijeva Jožef pl. Desselbrunner .
Dr. Janez Mrak .... Dr. Jožef Ptiler .... Dr. P'rane Repič .... Anten Makovic ....
Jurij Japelj................
Valentin Vodnik .... Grof Hohenwart .... Ljubljanski škof baron Brigido Giuseppe Bartollini Lucija BartolMnijeva Suzana Marranesijeva
Micka ......................
Matiček.....................
Nace 'Reš k. g.
Mirko Cegnar Mara Černetova Kilo Maverjeva Marijan Berger k. g. Ivan Grašič k. g. Beranek Trefalt k. g. Lado Štiglic France Trefalt Tone Eržen k. g. Marijan Dolinar Jože Kovačič Jela Vajt k. g.
Maks Reš k. g.
• '	• Vera Blanč-Kalanova
Angelca Hlebcetova Nada Bavdaževa Janez Eržen
Sodelovali so
Režija .	.	.
Jezikovni svetovalec Glasba Scena Kostumi Dirigent
Tehnično vodstvo Razsvetljava Inspicient Odrski mojster Šepetalka .
Lasuljarka Slikarska dela šiviljska dela Krojaška dela Vodstvo mizarskih del
3.	: : <?
■
Id občin C
ANDREJ HIENG k. g. prof. Mirko Mahnič Demetrij Žetare ~ . arch. Mir ko Lipužič ;fa Jarčeva ' Peter Lipar Lado Štiglic Stane Kropar Pavle Jeločnik Janez Kotlovšek Marija šimenčeva Vera Srakarjeva Saša Kump Salon »Jakofčič«
Jože Kos Albin Učakar
Vinjeta na naslovni strani je posneta po bakrorezu iz Linhartovega časa.
Prešernovo gledališče
Direktor Alojz Gostiša
Na pragu tretjega leto
Dovolj smo že pregledovali naše dosedanje delo, dovolj obljubljali za naprej. Ob zaključku prejšnje sezone, pred začetkom te tretje smo pripovedovali v tiskani in govorjeni besedi, kaj smo naredili in kaj še kanimo storiti. Brez haska in brez smisla bi bilo. zdaj zopet ponavljati isto.
V tretjo sezono stopamo z boljšo tehnično ureditvijo, z učvrščenim ansamblom. Svoji stari hiši so ise spet pridružili vsi popularni domači igralci, in prepričani smo, da jih bo občinstvo ravno tako veselo, kakor smo njihovega sodelovanja veseli mi. Skupno delo bo plodno, to verujemo in pričakujemo.
Prvič smo zdaj v širnem obsegu zajeli abonente, stalne obiskovalce. Upamo, da se bo ta krog čedalje bolj širil, da bo zajel kmalu prav vse prebivalstvo našega mesta, pa tudi bližnji in daljnji okoliš.
Želimo, da bo postala naša ustanova pravo kulturno središča gorenjske metropole, tista matica, okoli katere se zbira in suče vse prosvetno in kuiltumo delovanje in ustvarjanje mesta in okraja Kranja. Pričakujemo in upamo, da nam bodo zlasti vsi kulturni in prosvetni delavci našega območja stali db e tirani kot najzvestejši sodelavci, sopotniki in tovariši.
želimo tudi — in zaupamo, da se nam bo posrečilo — postati družabno žarišče; okoli gledališča in gledaliških ljudi se že zbira precejšen krog ljubiteljev in prijateljev. Ta krog se širi, in dvoma ne sme biti, da bo Prešernovo gledališče postalo pravi drugi dom vseh tistih naših ljudi, ki jim je mar slovenska kultura, ki jim je mar svobodna misel.
Naše geslo je vsekdiar bilo in ostane: napredna umetnost, žlahtna
kultura, slovenska, in svetovna, svetovljanska. Naš cilj je, da širimo obzorja, da grejemo srca in plemenitimo duihove. Naša neizprosna bojna napoved velja le zaplankarstvu, starokopitnosti, oboževanju trhlih malikov in neizobrazbi. Naše deto naj bo tista umetnost, ki prihaja iz ljudi za ljudi, tista, ki ji nič človeškega ni tuje, tista, ki ne pozna mejd in prepadov, temveč le bratstvo narodov, ljubezen do lepote in resnice.
To je in bedi naš prispevek k 'revoluciji, k vzgoji prave domovinske ljubezni.
Prešernovo gledališče
1756 — 1795
Prevajati in presajati v naše okolje tuje gledališko delo, ustvarjati pa čeprav le s prevodom, prvi izvirni posvetni dra-matski dialog, najti zanj besede s komieno-draimatičnim, učinkom, je bilo v tem primeru vsaj tolikšno stvariteljsko delo, kot je to Trubarjevo in Dalmatinovo prevajanje biblije. Če so knjige slovenskih protestantov biblija naše književnosti in jezika, potem sta »Županova Micka« in »Matiček« kot prva primera slovenskega živega, dramatičnega govora in podobe naših ljudi in razmer (kljub tujima predlogama) prav tako bibliji slovenske dramatike in gledališča. Izvirni prizori v »Matičku« pa so naravnost temeljni biseri naše samonikle dramatike.
(dr. Bratko Kreft)
SHUPANOVA MIZKA
ENA
K O M E D I A
v'
DVEH AKTEH.
Prenarjena poj t^j n?msliki:
Sie gelbmu&le,
inu
v’ LuBL ANI
j igran a v’ L gj ti 1790.
Stifkan* per Joan. Frideriku Egcrju
Naslovna stran prve izdaje »županove Micke« v knjigi.
LINHARTU
Sfeze popustil nemškego Parnasa, je pisal zgodbe kranjske star'ga časa, Komu Matiček, Micka hči župana, ki mor mu je slovensivo, nista znano? Slavile, dokler mrtvi se zbudijo, domače bate ga Talija, Klijo.
(Prešeren)
O Antonu Tomažu Linhartu
Filip Kalan
(Odlomki Iz daljši-.ga članka, objavljenega v GL AIU, St. 3)
Kulturno historični obris kaže tega. vsestransko razgledanega pisca in gledališkega pionirja kot Izrazito osebnost prelomne dobe. Po igrivi vedrini svojih prvih pesniških poskusov in po čustvenem zanosu svojih nemških in francoskih pisem je Linhart še pravi dedič rokokojske duhovitosti. Gojenec ljubljanskega jezuitskega kolegija, slušatelj dunajske univerze in ugledni cesarski uradnik je v svojem uglajenem družabnem občevanju prevzel vse zunanje značilnosti avstrijskega plemstva. Toda po svojem razrednem poreklu, po svoji zdravi organizacijski podjetnosti, po svojih doslednih svobodomiselnih nazorih in dejanjih je ta slovenski zgodovinar in nadarjeni dramatik — prvi izraziti in borbeni meščan v našem kulturnem območju.
Prvi stik z odrom je doživel Linhart že v jezuitskem kolegiju
v Ljubljani, kjer se je šolal med leti .1767 dn 1773 .......Doslej ni
dokazano, da'je kot igralec sodeloval pri šolskih predstavah. Videl jih je prav gotovo, saj so bile take prireditve sestavni del učnega načrta. Pač pa je rad nastopal kot govornik pri raznih Internih slovesnostih, šolski oder mu navsezadnje tudi ni mogel dati veliko gledaliških pobud, saj je bilo cerkveno gledališče tista leta v Ljubljani že v zatonu in je zamrlo brez odmeva v zaključnem letu
Linhartovega študija latinskih šol, 1773, ko je bil v Avstriji razpuščen jezuitski red.
Prvo spodbudo je dal mlademu dunajskemu visokošolcu angleški renesančni dramatik VVUliam Shakespeare, ki so ga mladi meščanski romantiki prebirali in propagirali po vsej Nemčiji, Avstriji in Rusiji kot revolucionarno nasprotje togi klasicistični shemi francoske baročne dvorne tragedije. V posvetilu nemški žaloigri »Miss Jenny Love«, ki jo je pisal po vsej verjetnosti v svojih 'dunajskih visokošolskih letih 1778/79 in jo izdal v Augsburgu 1780, ter v pismih prijatelju abbčju Kuraltu omenja z mladeniškim zanosom tega velikega poeta kot svoj vzior.
Druga značilna pobuda je bila nedvomno že v samem literarnem gibanju tistega časa. Značilno za sodobnega duha in vsestransko kulturno dovzetnost dunajskega študenta Linharta je vsekakor dejstvo, da je pisal svojo nemško tragedijo v stilu »Sturm und Dranga«, sočasno z velikimi meščanskimi revolucionarji in literarnimi romantiki svoje dobe.
Gledališke ideje Antona Tomaža Linharta so se razvijale v jožefinski dobi, ko je bilo gledališče na Avstrijskem vsepovsod v značilni ideološki krizi.
Za časa Linhartovega bivanja na Dunaju so se odigravale še zadnje krvave praske med zaščitnicami četverih vojskš: med dvornim gledališčem in ljudsko burko na eni strani ter nemškim nacionalnim repertoarjem in francosko baročno tragedijo na drugi strani.
Linhart se je v tej gledališki problematiki odločil tako kakor^ se je pri prejšnjih vprašanjih: -kakor se je v klasiki odločil za Shakespeara, v sodobni meščanski igri za Lessinga, tako mu je na Dunaju najbolj prirasla k srcu — preprosta ljudska igra, tiha dedična avstrijske domače burke.
Tako vsaj kaže Linhartov izbor Richterjeve igre »Die Feld-miihle«, ki je bila napisana leta 1777 in igrana prvič v letu 1778. Doživela je veliko repriz tako v dvornem, kakor tudi v jos-ef-stadtskem teatru. To šetgavo veseloigro si je izbral za predlog svoji
»županovi Micki«. Pri dokončnem prebiranju med štirimi dunajskimi gledališkimi strujami se je torej odločil za ljudsko strujo, čeprav je bil po svoji vzgoji, po svojih znancih in navsezadnje tudi po svoji eksistenci vezan na plemstvo, saj je na .Dunaju živci v hiši grofa Herbersteina in se je tudi v Ljubljani kretal po večini med deželnimi prosvetnimi in cerkvenimi velikaši.
Prav tako je ravnal Linhart pri izbiri svoje druge predloge: Reaurmarchaisove komedije »La folle journee ou le marrage de Figaro«. Že v Parizu je povzročila ta igra dolgoletne spore na dvom in je bila uprizorjena šele po devetih letih (1784). Na Dunaju je doživela ta satira na plemstvo še slabši sprejem. L. 1785 je cenzura prepovedala uprizoritev.
Navzlic tem izkušnjam si je Lirhart izbral to igro in jo presadil v naše razmere......Seveda je mor al tudi sani nositi vse posle-
dice svojega izbora, »županovo Micko« je uprizoril sam s svojimi prijatelji v ljubljanskem Stanovskem gledališču 28. decembra 17®9 in drugo leto je izdal »Micko« in »Matička« v knjigi — toda »Matička« sam ni videl nikdar uprizorjenega. Vzrok za ta zastanek je treiba iskati v cenzurnih ukrepih avstrijske oblasti, ki ni to budno preprečevala dvig nacionalnih niememških kultur v svoji deželi, pač pa tudi nemškemu gledališču zavirala sleherni svobodni razvoj. Tako so Igrali »Matička« prvič v Novem mestu 6. januarja 1848, v Ljubljani pa šele 24. januarja 1849.
Letnici »županove Micke« in »Matičiča« se z letnicama franco-cke in marčne revolucije povezujeta v slovenski gledališki zgodovini na zelo svojstven in značilen način. Uprizoritev teh dveh iger ter njuna knjižna izdaja pomenita za kulturni razvoj slovenskega, naroda, ki vsa do današnjega časa ni imet svoje državnosti, veliko narodno obrambno orožje zoper preteči val nasilne germanizacije, ki je s podjetnim mladim kapitalizmom prodiral s severa na slovenska tla. Hkrabu pa je v Linhartovem delu vsebovana tudi velika umetniška pobuda za domačo ljudsko komedijo, ki do danes še ni do kraja izpolnjena.
Rojstvo slovenskega gledališča
... Gestern haben unsere Theateirfreunde abenmals die Schaubiihne betreten und zugleich den uberzeugenden Beweis gebefert, dass auch die kra.inischc Sprache Biegsamkeit, Ge-schmeidigkeit, Nachdruck und Melodie genug besitze und sich gleich der russiischen, bohmischen und polnischen Sprache in Thaliens Munde gar gut boren lasse... »Shupanova Mizica« oder »Marie, des Dorfrichters Tochter«, eigentlich d as bekannte Lustspiel »Die Feldmuhle«, frei und ganz nach dem Costama der krainischen Nafen bearbeitet. Die treffliche Ubersetzung gab die sem Stiicke alle innerliche Vdllkommenheit und die schcn bekannte Kunst dreser Schauspieler und Schauspielerin-nen Libertiaf alle Erwaitu-ng des Publicumis. Euch, meine Her-rcn und Frauen dieser Geseilschaft, dankt nicht nur der At me aus Herzensfulle, auch die ganze Nation ist steilz auf Euch und vvird Euch in den Jahirbiichern der Literatur verewigen und sagen: Diese warcn cs, die den Grund zur Vervollkomnung ihrcr Muttersprache gelegt und sie auch fiir den Soccus brauch-bar gemacht haben ...
To, bi lahko dejali, je prva gledališka kritika na Slovenskem. Objavljena je bila .29. decembra 1789 v Merckovi »Laibacher Zei-tung«. Nekateri zgodovinarji sklepajo, da je porodilo napisal sam Zois. Po naše se glasi takole:
... Včeraj so naši prijatelji gledališča vnovič stop'li na oder in nam hkrati najprepračljiveje dokazali, da je tudi krajnščina gibka, prožna, krepka, da vsebuje dovolj melodije in da se čuje iz Talijinih ust prav prijetno kakor ruščina, češčina in poljščina . .. »županova Micka« .. ., pravzaprav znana veseloigra »Die Fcid-miihle«, prosto in čisto v šege krajnskega naroda prenarejcna. Izvrstni prevod je dal igri vso notranjo popolnost in že znana umetnost teh igralcev in iigralik je presegla vse pričakovanje občinstva. Vam, gospodje in gospe te družbe, se ne zahvaljuje iz vsega srca le siromak (dohodek predstave je šel za mestne reveže, op. ur ), tudi ves narod je ponesen na Vas in Vas bo v literarnih letopisih ovekovečil in dejal: Ti so bili, ki so položili temelj izpopolnitvi svoje materinščine in jo naredili uporabno tudi za igralstvo...
Ena komedia v treh aktih, k te ra Linharta inu »Shupanovo Mizko« tizhe. Od BRATKA KREFTA.
Perfhone:
Baron Shiga Zois
Anton Linhart, pifaviz Krajntkih sgod, drugazhi pak z. kr. okroehni Komifar zhes fhoile Joshefina, njegova shena Gofpa Franzhifhka od Garzarollia Dr. Janez Mrak, advokat Dr. Joshef (Piller, advokat Dr. Franz Repizh, advokat
Anton Makoviz, dushelni ranozelnik inu pofebni vuzhan.ik tega vfhegarftva
Juri Ja,pel, Fajmofhter inu Dehant per Sv. Kanzjani na Jeshzi blizu favfkiga mofta
Valentin Vodnik, exfranzhifhkajner Marzellianus, fpevorczhnik inu kaplan v Ribenzi
Vifokorojeni Grof Hohenwart, zensor inu fploh en vifoki Gotpod Njih fhkofova Miloft, iuiblantZki Firfht inu pervi Vikfhi fhkof Mihael Baron Brigido
Giuseppe Bartollini, lafhke komedijantfke kompanije Director Lucia, njegova shena, primadonna
Susanna Marraneisijevka, ena saref lepa lafhka pevkinja Mizka, perva hifhmia dctoelza per Baroni Zoisi Matizhek, pervi hdfhnii flushabnik prov tam
Perfhone v Shupanovi Tulpenhedm, en shlahtni Gofpod Shtcrnfeldovka, ena mlada bogata Vdova . Monkof, Tulpenheimov perjatel
Jaka, Shupan..............................
Mizka, njegova hzher......................
Arushe, Mizken sh-enen....................
Glashek, en Shribar ......................
M iz ki:
G. Deffelbrunncr Ga. od Garzarollija G. Makoviz G. dohtar Mrak Ga. Linhartovka G. dohtar Piller G. dohtar Repizh
Godi fe v lej ti ta hude franzofke prefcuizije 1789. v mefzih Kcsa-perfk, Liftovgnoj inu Gruden. Pervi inu drugi akt je per Zoisi, ta treki pak v Sbanovrkim theatri na dan 28. Grudna, kader fo perjatli inu befedniki Krajnfhine ta nar pervo krajnfko jegro »Shupanovo Mizko« o-ndukej na ogled ino pofluh poftavili.
Med pripravami na nocojšnjo premiero smo poslali avtorju dr. Bratku Kreftu pismo s prošnjo, da nam odgovori na nekatera vprašanja. Pisatelj se je naši prošnji ljubeznivo odzval in jo celo še presegel: namesto skopih odgovorov nam je napisal obširno pismo, v katerem je razložil svoje stališče do tega lastnega dela, do samega Linharta in še do nekaterih aktualnih kulturnih problemov. — Začetek pisma navezuje na prvo vprašanje, ki se je glasilo: Povejte, prosim, našim obiskovalcem kaj o sebi, o svojem življenjepisu in delu.
Vaše vprašanje me spravlja, v zadrego. Govoriti o sebi je zelo delikatna zadeva, zlasti na takšen neposredni poziv, čeprav se dramatik mora zatajevati in skrivati v ozadje, ker pač mora oživljati predvsem druge značaje in ljudi, iga je vendarle mogoče odkriiti ne le za to ali ono osebo v njegovem dramatskem delu, marveč celo v več osebah! Te so tudi njegov »življenjepis« in
njegova osebna izpoved, ki je morda zanimivejša od raznih biografskih in 'bibliografskih podatkov.
Kdor pozorno bere ali, posluša »Krajnske 'komedijante«, mora čutiti na več mestih tudi avtorja — saj najde tu in tam celo kakšen aforističen stavek, ki je bil napisan neposredno iz razmer in zoper razmere — čeprav je vsa. komedija odeta v plašč smeha in humorja, toda tudi nekaj bridkih stvari je v njej — Linhartov monolog v drugem dejanju — ali ni dovolj jasen in grenak tako zanj in še za marsikoga. Zlasti pa zanj! Saj smo potrebovali sto petdeset let, da smo spoznali njegovo veličino in vrednost! Do stopetdpetletnice ga je slovenska literarna zgodovina pač omenjala — mu priznavala neko povprečno mesto — ni pa se mogla dokopati do bistva ln njegove genialnosti, čeprav mu je že Prešeren postavil tako lep spomenik! In dalje: aili mislite, da govori Linhart v III. dejanju, ko napove »Matička«, kar tako za šalo? Mislim, da govori »feidamensko« resno in celo grozljivo! Ko sem se že pred 18 leti začel poglabljati v študij tega našega najrevolucionarnejšega razsvetljenca, sem se tako navdušil zanj, da sem se 1. .1936) odločil, da napišem o njem in njegovi družbi gledališko igro! Komedija mi je bila že zato potrebna, ker sem spoznal po bridkih izkušnjah s prejšnjimi svojimi deli, da bom1 laže povedal nekaj resnic in laže oblikoval to in ono, ker pač ne bo za cenzuro tako otipljivo! Tega torej nisem storil zgolj na ljubo slogu Linharta in Beaumanchaisa — marveč je to planilo tudi iz mene — ridendo dicere veram! (Smeje se izreči resnico. Op. ur.) Vsekakor pa sem si prizadeval, da napišem slavnostno komedijo — kljub vsemu veselemu in razposajen emu, kar je v njej — Zoisov zaključni govor o gledališču in slovenski besedi in finalno petje sta hvalnica Linhartu, razsvetljencem in teatra!
O da, tudi smejati sem se hotel v tej komediji in to tako, da bi še druge pritegnil v smeh — saj je smeh tako redek v naši literaturi, kar je napisal že Župančič v svojem eseju o Adamiču! Bjelinskl je nekoč zapisal, da ni dobre literature brez smeha in humorja! Pri nas pa je že skoraj tako: samo da si mračen in misteriozen, pa si že globok, ker tako hočejo nekateri vodniki (bolje rečeno zvodniki) naše literature! Toda smeh ni v umetnosti nič manj dragocen in globok od solz — komedija in tragedija sta enakovredni manifestaciji Talije.
Kdor resnično prisluha temu, kar Matiček govori in dela, kdor se malo zamisli v njegovo žitje in bitje, ne bo mogel videti v njem le stereotipne komedijske figure, marveč preprostega slovenskega človeka s preprosto, ia zait o nič manj globoko ljudsko modrostjo. Sicer pa, kaj ga bom razlagal! Sam govori in »deluje« zase, gledalec pa ga naj posluša in mu sledi — prepričan sem, d!a ga niti Matiček niti Linhart ne vodita v slepo ulico!
Takole si jo scenograf ing. arch. Viktor Molka zamislil podobo Stanovskega gledališča v Ljubljani. Na tem odru so uprizorili prvikrat »županovo Micko«. Slika je bila zasnovana kot osnutek okvirne Inscenacije za »Micko* v uprizoritvi Akademije za igralsko umetnost v Ljubljani leta 1948.
še to bi rad -povedal: zgoraj omenjeni mrkuni naše kritike (predvsem tiste zakulisne, branjevske, klikarske, vseznalske) po-šepetavajo, češ pevski konec je opereten, pozabljajo pa pri tem,
da imata takšen konec i »Matiček« 1 »Figaro«, da je ta način zaključevanja komedij obstojal davno prej, preden se Je rodila opereta! Zdi se, 'da ne poznajo francoske predrevolucijske komedije in da je njih znanje le operetno, ker sega le do operete in ne do komedije, ki je imela že velikokrat prej svoje pevske vložke in pevske zaključke. Komponistu Žetoretu sta služili za osnovo dve melodiji Linhartovih pesmi, ki sta objavljeni v njegovi mladostni zbirki!
študij Linhartovega jezika in jezika naših razsvetljencev sploh mi je vzel precej časa! (Nisem ga pa študiral le slovnično in filološko — prav tako sem si ga skušal odkriti in prilastiti po stilu in melodiji. Zlasti zadnja je važna za igralca — saj je nekam pojoča! Poleg tega je Linhartov jezik potpourri gorenjščine, notranjščine in dolenjščine — in tega ne smemo »popravljati«, kakor je bilo neumno početje tistih, ki so skušali Prešerna jezikovno modernizirati. To je šolništao gledanje, ker je brez posluha za stil, melodijo in naposled tudi za umetnost. Motijo se tudi tisti filologi, ki mislijo, da se je v Trubarjevem času »serce« prav tako izgovarjalo, kakor se danes izgovarja »srce«! Zlog »er« je bil vsekakor bolj zveneč kakor je današnji »r«. Ker so ta zven slišali močneje, zato so ga tudi več stoletij pisali kot »er« in ne kot »r«. To pričajo nekatera narečja in nekateri slovanski jeziki še danes. Jezik naših razsvetljencev je po svoji duhovitosti in lepoti — ne oziraje se na razne slovnične napake, nedoslednosti in izposojenke -— čudovit in lep, lep predvsem zaradi tega, ker veje iz njega pristen in zdrav slovenski duh, ikl ga nobena tuja sila ni mogla zatreti. »Krajnske komedijante« sem napisal kot svojo skromno hvalnico Linhartu in njegovim sodelavcem, utemeljiteljem novejšega slovenskega gledališča — zato so tudi izpoved mojega občudovanja in ljubezni do njih in do gledališke umetnosti sploh, hkrati pa poziv vsem Slovencem, »nej svoj teater lubijo«, ker ni nič manj vreden ljubezni in spoštovanja kakor univerza ali Akademija — skratka: gledališče je najbolj živo svetišče narodovega žitja in nehanja, v katerem se shajata umetnik in občinstvo k službi narodni in človeški.
Ob krstni uprizoritvi »Krajnskih komedijantov« v ljubljanski Drami (20. X. 1948) je zapisal lektor prof. dr. Bajec v Gle. dališkem listu SNG med drugim tole:
Kreftova komedija je pisana v jeziku dobe, ki ji je Zoisova osebnost vtisnila svoj pečat. Avtor je dolge mesece prebiral Linharta, Japlja, Maikovica, Vodnika in Pohlina, dokler se ni vanje toliko vživel, da mu je jezik lagodno stekel. Toda Kreftova komedija ni namenjena samo branju, temveč pride na oder. Tu pa se zastavi tisto veliko vprašanje: kako naj igralci izgovarjajo ta jezik? Mar po črki, po današnjih pravorečmih pravilih ali morda po narečju? Kdor hoče na to odgovoriti, mora najprej vedeti, kako so izgovarjali naši prosvetljene!.
Trubar je brez dvoma skušal pisati tako, kakor so govorili njegovi ožji rojaki. Zanj je bil pravopis še bolj ali manj fonetičen (kakor v začetku prejšnjega stoletja Vuku Karadžidu). V desetletjih po Trubarjevi smrti pa so slovenska osrednja narečja doživela hude pretrese: trdi 1 se je jel izgovarjati kakor dvoustični v, kratka vokala i in u sta oslabela, deloma celo onemela. Ker je vsak knjižni jezik konzervativen, so pisci šs zmeraj pisali: bil, sirota, kruli, ko je ljudstvo že govorilo: biu, srota, kroh. Kako so izgovarjali pridigarji, nam je povedal Janez Svetokriški:	Sledni po navadi
svoje dežele bo govoril, jest pak bom pisal, kakor so Slovenci (protestantje) pisali.« Vsakdo je torej govoril po svojem narečju. Vendar moramo celo za tiste čai:e pripustiti možnost, da je pisana beseda semtertja vplivala na govorjeno.
Zdi se, da se je vprašanje knjižnega izgovora pomaknilo za korak s Kopitarjevo slovnico. Tam pravi avtor, da je načelo: piši, kakor govoriš! sicer sijajno, vendar pa da bo kazalo ostati pri tistem malem odmiku, ko pišemo 1, Izgovarjamo pa v. Ta Kopitarjev stavek priča, da so — nekateri vsaj — izgovarjali vse druge
glasove po črki. (Na drugi strani pa nam metelčica s pisavo tora h, ptač kaže, da so spret drugi izgovarjali po narečju.
Z vso verjetnostjo so osebe, ki nastopajo v Krajnskih komedijantih, govorile narečje domačega kraja, seveda nekoliko požlahtnjeno s pisano besedo. Linhart je ibil iz Radovljice, Japelj" Kamničan, Vodnik SiSkar, torej sami Gorenjci pa Ljubljančani. Pisava knjižnega jezika pa je bila dolenjska. Iz tega je moralo priti neko omahovanje v govoru, neka nedoslednost. Eno pa je gotovo: govorjena beseda Zoisovega časa se ni tolikanj ločila od današnje, kakor bi kdo utegnil sklepati po .pisanju, le da je jezik uporabljal brez primere več tujk in da je bil besedni red nekem bolj starinski.
V osnovi smo se držali tudi mi (pod vodstvom in nadzorom znanega jezikoslovca in gledališkega praktika prof. Milka Mahniča) istih načel kot Ljubljana. Velja pa v tej zvezi posebej opozoriti na nekatera važna dejstva.
že v Ljubljani so se nekateri ocenjevalci upirali tej ali oni posebnosti Izreke. Zlasti mnogo prahu je vzdignila na priliko izgovorjava »jegrai«. Po posvetu s strokovnjaki smo se vseeno tudi mi odločili, da ohranimo te posebnosti. Zakaj ? Jezik v »Krajnskih komedijantih« je umetna tvorba, konstrukcija, ki je v resnici take nikoli ni bilo. Zoisova druščina je v svojem vsakdanjem pogovarjanju seve govorila drugače kot naši igralci (kadar je sploh govorila slovensko in no nemško). Odrski jezik »Krajinskih komedijantov« pa je poskus, ustvariti iluzijo odrskega jezika pred poldragim stoletjem. In taiko, kakor je tudi današnji odrski jezik umetna tvorba, spoj mnogih narečij (in še pod vplivom pisave) — tako je tudi ta umetno skonstruirani izgovor Linhartovega odrskega jezika umetno sestavljen iz raznih narečnih sestavin (osnova je dolenjska, nekatere gorenjske posebnosti, notranjske oblike, ljubljanska melodija in poudarki), posebno barvo pa mu daje še to, da prenaša v izgovorjavo nekatere posebnosti piša v'v (mednje sodi tudi »jegra«).
Upoštevati pa je treba zlasti še nekaj: umetniška vrednota Kreftovega starinske,gia jezika ni le v njegovi zgodovinski vernosti, temveč zlasti v tem, da zveni na odru nenavadno melodiozno, barvito, izrazito in raznoliko. Temu idealu se skušamo prlbliže-
vati — zato moramo Izrabiti vse možnosti, kt so v tem jeziku skrite, zato po drugi strani tudi nismo in ne bomo nasilni in togi v predpisovanju pravil, temveč bomo melodiji na Ijuibo marsikdaj dovoljevali nedoslednosti. Zato govorimo včasih »tud«, včasih pa (zlasti pred t, d) »tudi«# ponavadi »vunder«, včasih (zlasti v govoru tujcev) »vunder«, ponavadi »kej«, včasih (zlasti kadar je poudarjeno) pa tmdi »k&j.«. In podobno še pri drugih besedah.
Za naš ansambel, ki so mu številne kritike očitale, da premalo skrbi za kulturo odrskega jezika, pa so »Krajnski komedijanti« še posebno dobra šola1, ker morajo igralci tu posebno paziti na izreko in se bodo (talko vsaj pričakujemo) hočeš nočeš tudi za naprej čedalje bolj jezikovno disciplinirali.
Tolmač nekaharih manj znanih izrazov
a f i š i — lepaki a m tiče — zadeva, tiče berso napraviti — zgago, zmedo napraviti
c a g a t i — oklevati, omahovati c i n k e p i n k a — bu cika f e rfo e ž n o s:t — ošabnost hodUvcc — gizdalin, nadutež i r a t i se — motiti se prekvantati — pregovoriti p r č 1 a z — lesa, prestop v plotu prelagajne — prevod p r e p a h a — kulisa p r e t i š a t i — prisiliti r e p a r — novec (tolar) šlekedrati — jecljati š t e m a n — ponosen š t m a t i — rad imeti
	FINALE (Krajnski komedijanti, 3. akt)
Lucija:	Bog obari našga Zoisa!	> ■
Vsi :	Srečo, zdravle, vse mu dej!
Suzana:	Njega dni ne bedi konca!
Vsi :	Svit!a zvezda njemu sej!
Grof:	Al po sredi so še drugi, kterih ni nam pozabit!
J a p e 1 :	Kolker more, vsak se flira, krajnsko špraho počastit!
M a k o v i c :	S svetim pismom v krajnski strugi Japel božjo barko vodi!
Micka:	Z bukvami babiškimi — arcat Makovic se martra, de bi sireč ni krajnski bli porodi!
Repič:	Vodnik, zadovoljni Krajnc, pesmi na poskoke zlaga!
Vodnik:	Z Micko pak županovo bistri Linhart vse premaga!
Matiček :	Zuperniike, cagovce, škofe, grofe, purgare, cenzore mo prezidente, vse te šente inu plente, on pred krajnšino na kolena spravi!
Vsi :	Vi vat! Vivat! Vi v at!
Suzana:	Te na kolena, druge vkup! K dur je še nima, ma vsaj vup! Serce se vnema za serce, luba za tobim
Vsi:
Repič : Mrak: Pille r :
v ogem gre!
Tiga eo uržah zali fanti, prvi krajnski komedijanti!
Berhlka dekleta, zali fanti, to smo krajnski komedijanti! Kdu si derzne, kdn si vupa pruti nam še kaj sturit?
Pejmo vumder nekam pit! Preč! Matiček, spusti fircnk! Micka, vdar na Zgonc!
Vsi :	Naše jegre zde j je konc!
»Sen kresne noči« na prostem v — Ztirichu. Skoraj ob istem času kot mi so v okviru ztiriškega gledališkega festivala uprizorili »Sen« na prostem, v gozdiču velikega parka. Posnetek nudi dovolj oporišč za zanimiva primerjanja; našli smo skupne točke in bistvene razlike.
Naš »Sen kresne noči,
(gl. slike na str. 18 in 19)
Spak (Janez Eržen)
Hlpolita in Tezej a svojim spremstvom (Ivanka šorlijeva in Marko Štuhec, v ospredju levo Mirko Cegnar kot Egej).
Lev in Mesečina (Ivan Grašič, Lado Štiglic).
Noč na Planini. Publika je odšla, tribuna je prazna. Vsak hip bodo ugasnili reflektorji. . .
K NAŠIM PRILOGAM
V letošnjem letniku gledališkega lista bomo na posebnih prilogah objavili slike vseh naših igralcev — rednih članov ansambla (poklicnih) in stalnih sodelavcev. Vrstni red bo abecedni. Kdor bo slike hranil, bo imel na kraju lepo zbirko, ki bo v okras sleherni knjižnici, saj bodo slike skupaj z živijenjepisnimi podatki zanimiv dokument o kulturni ustvarjalnosti našega mesta. Na kraju bomo izdali tudi posebno zbirno mapo za celotno kolekcijo. (Posamezne slike bodo tudi naprodaj pri gledališki blagajni.
GLEDALIŠKA OBVESTILA Naš prihodnji spored:
Druga premiera v sezoni bo pravljica Pavla Golie »S n e g j 1 j-čica«. Zaradi obolelosti Anke Cigojeve nastopa v naslovni vlogi članica Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani
Majda Potokarjeva.
Kmalu po »Sneguljčici« pa bomo uprizorili sodobno ameriško komedijo iz časa ravno minule vojne »Draga Rut h!« — delo, ki je mnogim znano že iz filma.
Obe deli režira Ddno Radojevič.
Kot četrta letošnja premiera se pripravlja kitajska igra »S rog s kredo«. Režiral jo bo prvak Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani Slavko Jan.
Sodelujemo :	RAZNE KRETONE
TISKANE TKANINE
FLANELE
NAGLAVNE RUTE
TKANINE V RAZNIH MODNIH VZORCIH IN BARVAH
Stremimo za. tem., (La. izdelujemo ka ko o o ih 10 najboljše, tkanine in i tem zadooo/jimo ose potrošnike o naši dr Žani.
^ndastrija
pletenin j rokama in konfekcije Kranj
Izdelujemo:	Vse vrste
moških, ženskih in otroških pletenin, v kvaliteti bombaž in česani volni. — Moško konfekcijsko perilo .prvovrstne Izdela-• lave
Povsod iskana triko rokavice!
Brzojavi: Pletenina Kranj	Telefon: 389
Izdeluje : Fin žamet v raznih modnih barvah za moške oblake, ženske kostime, plašče / ženski žamet za obleke in domače halje v različnih barvnih tenih / Blago za dežne plašče v raznih kvalitetah in (barvah / Tkanine zia ženske obleke iz, staničre vol-IVA	ne’ »pretirane proti gubanju, v raznih iml-
t E > l '	l ’	taoijah volnenih izdelkov in izdelkov umetne
O	svile / Tkanine za moško perilo v različnih
V	kvalitetah, desenih in barvah / Garniture
\	jacquard prtov in prtičev v barvah / Prte
n	listne beljene in barvane ter prte karo /
rr	Flanele v najrazličnejših kvalitetah in
™	desenih / žepne robce moš’-"e in ženske v
A	raznih kvalitetah in vzorcih
TE KS* V KRANJU
CENE PONOVNO ZNIŽANE!
/udi ta (e \fiuzv, da, ueite!
V HOTELU
r"
tuv
VROPA V KRANJU
igra od 2. 11. 1952 dalje vsaik večer od 20. ure orkestralna plesna glasiba — Zabavali Vas bo zabavni orkester »Sani « (iz zdravilišča Dobrne)
H&iuiai/Mcatsiva
Kranj . Koroška cesta 12 Telefon št. 129
Izvršuje:	jeklene	zastore,
Štedilnike, vrata, vrtne in stopniške ograje, manjše poljedelske stroje, tehtnice, posteljne vložke, popravila koles in druga remontna dela
Priporočamo se za obisk in naročila!
Slaščicama * Kavarna
KRANJ
Vam nudi vsakovrstne slaščice in sicer torte, čokolado najboljše kviallibete, bonbone, sladoled; dalje pristno turško kavo kakor tudi vse vrsto likerjev
Cene zmerne!
Postrežba točna!
Barvamo in kemično čistino vse vrste blaga, volne in oblek v vseh 'barvah in kvalitetah!
Odprli smo novo sprejemalnico v Kranju Savski breg 7 (Marenčičeva hiša)
ImalUilm tiadietie »ZWEZI)/I*
TKALNICA - BARVARNA - KEMIČNA ČISTILNICA IN TISKARNA
JK JK 1\ X .JI
tovar. za elektrotehn. In fino mehaniko
KRANJ
izdeluje iz prvovrstnega materiala lin pramtno dobav 1 ja:	Telekomunikacije:
telefonske aparate, centrale in dele - Kinoaparature: kinoprojektorje, ojačevalce in zvočnike - Električne merilne inštrumente:	števce,
voltmetre itidi. - Avtoelektri-ko: svetlobne diname, za-ganjače, vžijga/lne tuljave Itd. - Električne vrtalno stroje: 10 in 32 man. premera - Selenske usmerjevalne celice: - Instalacijski material: paketna, kotobma in motoma stikala Zahtevajte detajlne ponudbe
Vam nudi vse vrste kvalitetnih alkoholnliih in brezalkoholnih pijač po najnižjih dnevnih cenah
Zaloga piva, mineralne
vode, vseh vrst kisa itd.
Gledališki list Prešernovega .gledališča. Letnik III. (sezona 1952-53), št. 1. Obseg I •/« pole. Naklada 800 Izvodov. Lastnik in Izdajatelj uprava Prešernovega gledališča; predstavnik Alojz Gostiša; odgovorni urednik Herbert Grun; tisk Gorenjske tiskarne. Vsi v Kranju.
CENA 20 DINARJEV