IN MEMORIAM BO ŽO ŠK E R L J Slovensko znanost je zopet prizadela težka izguba. Zavratna bolezen je mnogo prekmalu, dne 10. novembra 1961, prekinila de­ lavno in izredno plodno življenje univ. prof. dr. Boža Škerlja, usta­ novitelja slovenske antropologije in arheološkega sodelavca. Rojen je bil 28. septembra 1904. leta na Dunaju. Po maturi leta 1922 je absolviral na ljub­ ljanski univerzi študij naravo­ slovja in geografije. Na osnovi disertacije »Prispevek k anthro- pologiji Jihoslovanu« je bil 1927 promoviran za doktorja naravo­ slovnih ved. Higiensko službo pri šolski polikliniki v Ljubljani je nastopil leta 1929. Za privatnega docenta iz antropologije je bil na Ljubljanski univerzi habili­ tiran leta 1933, imenovan za iz­ rednega profesorja leta 1946, za rednega pa leta 1953. Na daljših študijskih potovanjih in na med­ narodnih kongresih, kjer je po­ ročal o svojih znanstvenih iz­ sledkih, je bil v Češkoslovaški, Poljski in v Nemčiji, na Norveškem in Švedskem, v Angliji. Franciji in Švici ter dvakrat v Ameriki. Kraljevi antropološki inštitut Velike Britanije in Irske v Londonu ga je leta 1953 izvolil za svojega častnega člana. Mnogo je predaval tudi doma, tako na akademijah v Ljubljani in Zagrebu, v Prirodoslovnem in Geografskem društvu ter drugod. Prav posebno pozornost je posvetil predava­ njem v raznih poljudnoznanstvenih ustanovah. Bil je izvrsten pedagog in odličen organizator. Na fakulteti se je uveljavil kot dekan in prodekan, zlasti v Pri­ rodoslovnem društvu kot večletni odbornik in predsednik. Arheološki vestnik 14’ 211 se ga mora spominjati kot svojega sotrudnika in sourednika. Dolga leta je bil član strokovnega sveta Sekcije za arheologijo SAZU. Njegovi nasveti so bili vedno globoko premišljeni in koristni. Vsak čas vedrega značaja in v vseh okolnostih optimist je bil dober tovariš, ki je rad pomagal, če je le mogel. Delo za OF ga je zadnje leto vojne pripeljalo v koncentracijsko taborišče Dachau. Bibliografija znanstvenih in poljudnoznanstvenih del prof. dr. Boža Škerlja obsega nad 200 naslovov knjig, razprav, člankov in prispevkov. Slednje je pri­ občeval v najrazličnejših revijah doma in na tujem. Razumljivo je, da je pove­ čini obravnaval probleme iz fizične antropologije, kar bo prav gotovo vrednoteno na drugem mestu. Za nas je važno njegovo pojmovanje antropologije v naj­ širšem smislu po anglo-ameriškem vzorcu, kar se je pokazalo zlasti v njegovi načelni razpravi »Arheologija, paleantropologija, paleoetnologija« (Arheološki vestnik 1951, 95—110). Že pred vojno je začel proučevati prednike človeka in njihovo sistematiko, tako n. pr. razmerje pitekantropa do človeka (Etnolog 1938, 257—262). V razpravi o kanibalizmu v starem paleolitiku (Quartär 1939, 108—119) je že tedaj zastopal mnenje, da je krapinski neandertalec živel istočasno s sa- pientnim človekom. Y znatno večji meri se je antropogenezi posvetil po vojni. Plod teh prizadevanj je bila njegova učna knjiga »Razvoj človeka« (1950), v kateri je prikazal neandertalca le kot vzporedno vejo človeškega rodovnika. Z vsemi znanstvenimi argumenti in z vso strastjo je utemeljeval to naziranje zlasti v razpravi »Današnji problemi evolucije človeka (Arh. vestnik 1951, 40—59). V istem smislu je v več člankih tudi še kasneje pojasnjeval vlogo in mesto nean­ dertalcev v človeški evoluciji (Arh. vestnik 1956, 547—368; Antiquity, London 1960, 90—99, in drugod). Odlično je sodeloval tudi pri problemih pozne arheolo­ gije. Antropološko je obdelal okostja blejske nekropole (SAZU l.razr.: Dela 2, 1950, 67—105; Razprave III, 1953, 31 3—333). S tem v zvezi je proučeval tudi orientacijo grobov v nekaterih srednjeveških nekropolah Slovenije (Arheološki vestnik 1952, 108—136) in priobčil pomemben prispevek k srednjeveški demo­ grafiji (Arheološki vestnik 1952, 250—256). Pokojni prof. dr. Božo Škerlj je z neumornim delom zarezal globoke brazde v njivo naše znanosti in kulture. Ostal bo ne samo antropologom, temveč tudi arheologom v trajnem hvaležnem spominu.